Naroča se pod naslovom »Koroški. Slovenec**, Lidovà knihtiskàrna, Wiea V.,Margareteuplatz 7.
Rokopisi se naj-po* ši 1 j a j o na naslov: Anton ìiacliàt, Wien V, ilargai eténplatz 7.
polMIlso, gjospod^rstvo in
Izhaja vsako sredo.
Stane celoletno: K 100'— polletno:	K	50'—.
četrtletno : K 25'—
Za Jugoslavijo
celoletno: 15 Din. polletno:	8	„
četrtletno: 4	„
Leto l.
tlrrri <nr^:::r~r~'' liiiMi »fcn mmtmi nmrn	'■ 'r 7nir'»T
Vseh vernih dan.
Dunaj, dne 31. oktobra 1921.
»Tam na desni so grobovi, tam spiš Ti, tam na ievi so gozdovi, tam šumi kot da v sanjab kdo ječi.“ (Zupančič.) Vsen vernih dan. Kmeno listje pleše po zraku in pada, paaa. Jesen prede srebrne, komaj vidne nitke, bolnčni žarki se igrajo z njhni kot bi bili ti žarki mehki prsti materini, ki se igrajo z lasmi otroka. Blizu uhoda na centralnem pokopališču stojim in opazujem, kako ljudje prihajajo in odhajajo. Pota Dunajčanov se danes stekajo v tern središču, centru, drugače samo pota mrtvih, a danes tudi pora živih. Človek stoji in se nehote zamisli. Jesenske misli se mu prikradejo v dušo. Otožno razpoloženje dneva se ga polasti. In vendar bi ne smelo biti tako. Ali boš žalosten ob začetku novega življenja? Ali boš otožen, kadar stopiš iz teme v luč? Da, v luč! In v tej luči izgleda naše življenje vse drugače kakor s’mo ga vajeni gledati v enoličnosti vsakdanjega dneva. Naj v tem trenutku, ko stojim sredi grobov, napišem svojemu dobremu, a s težkim križem obloženemu narodu svoje misli njemu in meni v tolažbo in spodbudo!
V luč! dneva vseh vernih zadobe politična vprašanja ves drug pomen. Zadnje dni je razburjal Evropo in tudi našo republiko prihod ogrskega kralja Karla na Madžarsko. Ne more se ločiti od lepih sanj. Padec s prestola v pregnanstvo je bil prenenaden in preglobok. V velikem tednu je že bil poskusil svojo srečo. Izpodletelo mu je. Zopet se je pustil od svojih brezvestnih svetovalcev prepričati, da je sedaj pravi trenutek, da je vse pripravljeno. Z odprtimi rokami ga .pričakujejo. Ententa ima sama s seboj dosti opraviti. Češka stoji na slabih nogah, v Jugoslaviji je revolucija pred vratini in razun tega bodo že Albanci tudi svoje naredili. Verjel je in doživel razočaranje, od katerega si več ne bo opomogel. Kakor go-
PODLISTEK
Križan kamen.
Sredi Skedna, malega gozdiča tik Brnoe, je atar kamen, velik in Štirioglat in od starosti že s v. In v ta kamen so vklesani tri križi, in mah obrašča kamen, in senca vitkih jelk pada nanj. In „šac“ je zakopan pod njim, prav gotovo; kmet "Hojž to trdi, in kmet Hojž ni kar tako-le, temveč kar reče to reče. In on mora to najbolje znati, ker gozd in kamen sta njegovo posestvo.
trčeni možje so že bod li h kamnu in krog njega in pošnofali so malo in ugibali so, in majali so z glavami, ali pa prave niso ne u-ganili ne primajali. Kmet Hojž to ve, saj je sam te gospode pospremil do svojega kamna. Ali on pravi, da je bila koncem konca gospoda prav tako mutasta kakor njegov kamen tam v Skednu, v katerega so vklesani trije veliki križi, tako veliki kakor nadloge ubogega koroškega kmeta.
Je-li ta kamen fio iz rimskih časov? Je-li iz časov turške sile? Jc-li slednji preostanek grajskega poslopja? Je-li krije gomilo padlih
7 Du naj, 2. novembra 1921.
ni II.	mèmmimn r'.TT.< i T ■■■in.. w „ ■ YT» i.T .B»...
vore, bo interniran na otoku Madeira sredi Atlanškega oceana. Kakor smo prepričani, da je Karel osebno nedolžen in usoda, ki ga je zadela nezaslužena, vidimo venaar na njem, kako se v zgodovini njaščuje vsaka krivica. V' veliki francoski revoluciji so se maščevala krivice prejšnjih kraljev na Ludoviku XVI., ki je bil osebno dpber. Krivice Habsburžanov nad svojimi narodi se maščujejo na Karlu. Če bi danes mogli vsi nekdanji cesarji iz grobišča v kapucinski cerkvi, bi svojo politiko vse drugače uredili in mi koroški Slovenci bi ne stali ob grobovih in piakali.
Drugo vprašanje, ki vedno zopet razburja našo politično javnost je vprašanje državne oblike: republika ali monarhija. Socialisti mislijo, da ni hujše psovke kakor . monarhist14. Monarhisti zopet se s ponosom tako nazivajo in s trpkostjo in zaničevanjem govore o „freie Republik11. V ta dva velika tabora je razdeljena Avstrija. Na ?ni strani socialisti in vsenemci na drugi večina krščanskih social-cev. Vsenemci so za republiko zato. ker upajo in delajo na združitev z Nemčijo in ker vidijo v Karlu nasprotnika Nemčije. Krščanski socialni ss sicer branijo Biti monarhisti, a njihovo glavno'glasilo se le izda semterfcja'in tudi vedno povdarjanje, da niso za nasilno iz-premernbo državne oblike, da nekaj sklepati. Vseh vernih dan! Oni, ki spe v grobovih so sami republikanci. In mi? Za nas to vprašanje prav za prav nima pomena. Nas je zatirala monarhija, nam odreka naravno pravico narodnega obstoja tudi republika. Mi tudi prav nič ne bomo. odločevali, kadar pride do končnega boja. 'vedno pa bomo ponavljali in zahtevali življenje in pravico.
V luči grobov na tudi naša bodočnost ni tako temna in brezupna kakor jo vidimo v urah malodušnosti. Vsi. ki soc v grobovih, so že pogledali večni Resnici v obličje. Večna Resnica pa nas uči. da onkraj groba narodov več ne bo. Tam so samo otroci istega očeta.
junakov? Je-li só pastirji vklesali vanj tri križe, tri velike križe? Kdo ve?
Ali to ni galvno. Glavno je vprašanje, jeli je pod kamnom zakopan zaklad ali ne? To bi bil kmet Hojž, star dragonec rad vedel, če je zakopan, potem se kmet Hojž ne boji sto rorra-tih hudičev iu tudi o polnoči ga dvigne, če ni zakopan, čemu potem leži ta kamen sredi samotne goščave vrhu malega griča?
„To mi povejte, gospoda!** je rekol kmet Hojž.
Gcspcda je skom*gnila z ramami, pa pri-drobila je malo latinskih besed, kmet Hojž pa je vedel toliko, kolikor poprej in še nekaj več, namreč da gospoda ravno toliko ve kakor on, ki je samo cesarja slnžil in včasih svojo ženo cvelil.
Gospoda je odšla s prvim vlakom v mesto. Kmet Hojž pa je precej zam šljen stopil k Go-brnu v krčmo. Nu in tam je pr sedol k meni in mi je razložil vso svojo zadevo.
„Star kamen je in od starosti ?e šiv in mah ga obrašča, in tri debeli križi so vklesani vanj. Jeli to znamenje, da je pod kamnom zaklad zakopan ?“ me vpraša.
„Kmet Hojž,** sem mu odgovoril, „vi sto mož in zakladov ne potrebujete.** - ■-
St. 33.
Za vsako dobro delo mora ore] ali slej priti plačilo, za vsako krivico kazen. Tudi narodi ket taki lahko delajo krivico in za te mora priti kazen že na tem cvetu zato, ker jih na onem več ne bo. Pa povejte mi, kaj je zakrivil ubogi koroški Slovenec, du bi moral kot narod izginiti.? Da je bil premehek? Da ni pastil nobenega berača praznega od svoje hiše? Da je pomagal celo onim, ki so ga drugače zaničevali? Je to njegova krivda? Jaz je ne vidim in če bi katera bila, jo je že davno opral s svojim trpljenjem. Zakaj torej omahujemo in smo maledušni? To je zmaga, ki premaga svet vaša — vera! Vera v lastno silo in božjo pomoč. —
Na grobovih na vseh vernih dan: kvišku srca !
N aš list bo tak kakoršnega bomo sami naredili!
Dejanja, ne samo besede!
Dne 10. oktobra o priliki proslave plebiscitne zmage je bila v Celovcu pojedina, katere so se vdeležili vsi, ki so si pri glasovanju pridobili posebnih zaslug. Namestnik deželnega glavarja Vincenc Šumi je imel pri pojedini nagovor. Vse to je lepo in prav. Zaradi nas Slovencev lahko cel mesec sedijo gospodje prt mizi in jejo in govorijo. To nam ie vse eno, pni so bogatin, mi ubogi Lazar. Če pa že go-•vorijo, bi samo toliko želeli, da se njihove besede ujemajo z njihovimi dejanji. Gospod šumi je govoril v pripravljenosti za mir, o roki, ki nam je ponujajo v spravo. Zahteval je, da pokažemo pripravljenost In spravljivost tudi mi. Koroški Slovenci smo od nekdaj miroljubni ljudje. Če bi ne bili tako ponižni in miro-
ii. .. . ....................
„To je res, da ne!“ reče on. „Ali če bi imel zaklad drugi dvigniti, nnti ga roje sam.“
„To je da! Ali kaj si boste eivili sedaj s tem svojo glavo? Pustite kamen in zaklad in gospodo. Glejte to steklenico pristnega štajerskega vina!“
»Vidim.**
t .,Nu tedaj! Če je zaklad pod ali nad vašim kamnom, to nama bodi deveta briga. Zaklad imava tu v tej krhki steklovini, zlat, lesketajoč zaklad. Jeli?*"
»šolmašter, to ste prav dejali! Pa pijmo ga, in zapojmo zraven:
„Oj ti nanmno dekle, koj gledaš za rano?
Dro, prav dobro veš, da n’ea maram za te!‘*
»Tako je, kmet Hojž!“
To je bilo še tedaj, ko sem bil še samski fant. —
* *
Leta so minila. Vrnil sem se v našo gozdno domovino. Sedaj pa nisem bil več sam. In Če sem zopet kdaj krenil v Škeden, me je spremljala mala stvarca, tako ljubko modrih oči, svitlih las kot odsev solnčnega žarka, jed va nekaj čez pedenj dolga. In v Škeden sva hodila,
ljubni, bi ne biii nikoli tako daleč prišli — do ubogega Lazarja. Vsled svoje miroljubnosti smo si pustili iztrgati pravico za pravico, smo izgubili ped za pedjo naše dragoceno zemlje. Od Gospo Sveto do grebena Karavank je trnjeva, s soizanii in krvjo napojena pot. Mi nismo začeli boja, vi ste ga nam usilili. Odkar narodno živimo, odkar se zavedamo, da nas je slovenska mati rodila, smo v obrambi. Nikoli še nismo napadali. Kdor se brani, tisti je miroljuben. Napadalca pa njegovi uspehi delajo vedno drznejšega, tršega, brezobzirnejšega. Dokaze za to doživljamo dan na dan. Za to moramo vse miroljubne besede govorjene pri pojedinah smatrati tako dolgo za lepe fraze, dokler jim ne bodo sledila dejanja. Mir hočete? Mi izjavljamo in se pošteno trudimo biti lojalni državljani avstrijske republike — vi naš zmerjate z. iredentisti. Mi priznavamo dejanski^ položaj — vi nam skušate naprtiti proti-državnost, o kateri sq nam niti ne sanja. Mi smo Slovenci — vi tias zmerjate s Čuši. Mi ljubimo prelepi kos naše koroške zemlje — vi nas imenujete „landfremd“. Mi smo pošteni, spoštujemo vse prave poštene Nemce, nas odbijate, iščete pa propalice, katerih se moramo sramovati mi, da so naši bratje, katerih mora biti sram tudi vas, ker vemo. da nemškemu značaju nič ni bolj zoperno kakor — izdajstvo. Mi stojimo na stališču: pravica za vse in proti vsem, čeravno nismo podpisali nobene pogodbe, vi ste podpisali pogodbo in nam priznali pravice narodnih manjšin, pa nam ne daste naših šol, protipostavno ravnate z našim listom na poštah, naše ljudi izganjate, naših učiteljev niste sprejeli, da bodete lahko — ko pride trenutek, da nam bodete morali dati slovenske šole — rekli: učnih moči nimamo. Mir hočete? Napravite red! Tiste, ki nas zmerjajo s Čuši in nas napadajo, ali kaznujte, če so pri pravi pameti in odgovorni za svoja dejanja ali pa jih pošljite v Celovec' v hišo na St.-vidski cesti, če jim je alkohol in sovraštvo pamet zmešalo. Ne podpirajte nemoralnosti in surovosti, ampak pomagajte nam v boju proti nji, ker bo sicer ta umazani val surovosti iz južne Koroške zadušil tudi vas, ki ste pošteni Nemci. Mi se nič ne bojimo, dokler je naše ljudstvo verno in pošteno. Nobena Sila ga ne bo uničila. S silo naroda m mogoče iztrebiti. Vas pa bo oslabil strun, ki ste ga zredili v naših vrstah. Mir hočete? Pravice nam dajte, kot poštene, enakopravne koroške podeželane nas priznajte ne samo v besedah, ampak tildi v dejanju, pa bo mir! Naša. roka je vedno pripravljena in se bo z vešeljerh sklenila z vašo, kadar bo čutila: Korošec, enakopraven brat si mi. čč si tudi slovenskega mišljenja, slovenske krvi in slovenske matere otrok.* Kadar bomo tako daleč, tedaj bo mir. Miru pokopališča pa ne maramo!.
PJi si že kaj piša! v,tenkega if oveocžl
kakor pred leti jaz sam. Jaz sem se modi o držal, kakor še- očetu spodobi in ona je drobno stopicala in tjavendau gostolela, kakor se spodobi tako malim punčikam. In v gozdni hlad sva prišla iz morja, solnčue svetlobe, ki je valo-vela nad poljem in zorila bledovijolčasto ajdo. In ona je kihnila skozi mali nosek, ker ni bila vajena gozdne sence, ona, južna cvetka ob daljnem morju. Pa sem jo dvignil na rame in nesel sem jo gor v breg. In močan sem si zdel oni bip kakor sv. Krištof, ko je nekoč nesel božje dete preko deroče reke. In gori na vrhu sem postavil maio stvarico, svojo poredno Varenko na tla. In čudila se je koroškedu gozdu in njegovim cvetlicam in njegovi tajnostni senci. In pre,stopicala sva dalj.* in dalje v goščo. Slednjič pa sem utrujen legel pod vitko nebotično jelko, sliko deviškega ponosa. A mala je drobila korake krog mene m lovila muhe in pobrala padle češarke. Leno sem se oziral za njo, spanec se me je lotil.- Na* krat vesoli krik. Kaj je z mojo malo?
„Kje si?“
„Ate!“ se oglasi tenek glas.
Zmagovito je stala na starem kamnu, velikem in štirioglatem in od sta ros H že s'yem v
katerega so bili vklesani tri debeli križi, Bog;
Kdo rsaj začne?
Mnogo je že naš Ust pisal o naših izobraževalnih društvih, katera je treba povsod zopet obuditi k življenju. Marsikje društva že pridno prirejajo igre, kar je vsekakor zelo razveseljivo, ker ie to znak. da še živimo in ho* čemo živeti tudi še naprej.
V Rožu v Št. Jakobu so imela naša izobraževalna društva večji sestanek, pri katerem so bila zastopana vsa rožanska društva, kakor tudi Žila in Celovška okolica. Tam se je povdarjalo, da povsod naša društva na plan. Razgovarjalo se je tudi o občnem zboru slov. krščanske sccijalne Zveze. — V Podjuni v Šmihelu nad Pliberkom se je že vršil občni ! zbor S. K. S. Z. Zastopanih je bilo 15 društev, izvolil se je nov odbor, o čemer je naš lisi že po. očal. Tudi v Šmihelu se je povdarjalo, da je treba zbrati raztreseno armado, ter pričeti z aeiom. Vendar danes, ko je delo na polju večinoma že opravljeno in imamo že bolj čas, misliti na društveno delo, stoje naša društva še vedno v neki temi, v neki negotovosti brez načrta in v premnogih krajih se sliši vprašanje: Kdo naj začne? Ali zopet drugod kdo pravi: Naj le kdo začne, mene bi to zelo vése-lilo, bom že pomaga! itd. Toda na take besede je treba tudi odgovora.
Kdo naj začne? Gotovo, da vsi čakamo, kedaj nam novo izvoljeni odbor S. K. S. Z. pošlie navodila, kako pričeti z delom. Gotovo bo novo izvoljeni odbor to tudi storil. Toda najprej je treba prevrediti pravila zveze, ka-téra morajo biti od obiasti potrjena, potem bo, kar z gotovostjo pričakujemo, zveza začela delovati. Vendar naj pa naša društva nikar ne tratijo časa z čakanjem, kajti kar enkrat zamudimo, nazaj več ne dobimo. Treba je takoj pričeti s pripravami. In ravno tukaj zopet pride vprašanje: Kdo naj začne? Do lanskega glasovanja, je imela skoraj povsod društveno delo naša č, duhovščina v rokah. Vsled razburkanih razmer sedanjega časa. pa to ni bilo več mogoče, vsaj v premnogih krajih ne, ker je bila vsaka javno izgovorjena beseda naših č. g. duhovnikov, desetkrat pretehtana, da bi ime! potem sopet kdo kak, vzrok našo č. duhovščino denunci rati. V takih slučajih pa opozarjamo našo mladino, katera se še ni izneverila našim idealom, kličemo tudi starejšim, kateri količkaj poznate potrebo naše organizacije: Pričnite z delom sami! Prijavite Vaša društva oblasti, oziroma, naznanite pristojnemu okr. glavarstvu občni zbor društva, kjer izvolite svoj odbor, potem pa na delo za ljudstvo in njega izobrazbo. Kjer ste imeli knjižnice jih spravite v red. ker prišel je čas, ko so večeri že dolgi in ljudstvo si želi dobrega berila. To je prvi korak na potu izobrazbe. Kjer imate priložnost in prostor, prirejajte igre. Nadalje ustanovite razne odseke v društvu n. pr. ženski, pevski, mladeniški odsek itd.
Gotovo bo še povsod kdo, ki bo. pri raz-n>'h sestankih čital kako podučno knjigo in
vedi od katere roke. In angelski uasraeb nedolžnosti je igral krog njenih drobnih usten.
Poskočil sem na noge, jo dohitel, objel m visoko dvignil in s petjem sva ubrala pot na vzdoi po Skedmi proti polju. A na polju sva srečala kmeta Hojža.
Dober večer kmet Hojž! Kaj pa vi?“
,,Polja-ogledujem in ajdo. Ta ua desni ka-* že dobro, ali ta na levi je prav taka, da bi človek kar križ naredil čez njo; prezgodaj je sejana, in suša ji je škodila. Odkod pa vi šol-mašter, iz Škedna?*'
,.Seveda!“
„Pa ate videli tamkaj moj kamen? Tri debeli križi so vklesani vanj. Bog ve, če je zaklad pod njim skrit!“
„Pod njem težko, kmet Hojž; ali nad njim je bil danes, in Bog mi priča.“
..Jeli res?“
„Pa, ali dvignil sem ga sam in nesem ga s seboj na rami. Ravno težek ni, le poglejte kmet Kojž!“
„Vidim in pravim, to je pravi zaklad, 1 ar vi nosite na rami, če nam Bog da srečne ure užiti z njim. Pa lahko noč kmet Hojž!“
„Pa lahko noč kmet Hojž!“
potem kar čita, malo razložil. To je najboljše predavanje. Ce pa kje ni nikogar, ki bi imel te korajše, Vam bodo pa gotovo šli g. župnik na roko.
Torej ne vprašujmo, kdo naj začne? Ampak vsak naj si bo svest, da je njegova dolžnost, da začne in ne odlaga na druge, češ naj le kdo drugi začne. Ker tako bomo zmiraj stali tam kjer smo, brez napredka, ali pa bo šlo vse rakovo pot. Torej na delo!
Dvojna mera.
Ni še dolgo od tega, kar je deželna vlada izdala že tretji razglas o oddaji vojaškega orožja. Povodom obletnice plebiscita 9.IX. je napravil velekmet Kernpeis gosbjo grebinjskemu nemštvu, h kateri so bili povabljeni tudi orožniki, ki so sé je tudi točno udeležili. Pri par sto metrov oddaljenemu sosedu Tamernu po so to popoldan neprenehoma streljali z vojaškimi puškami, strelov je padlo 50 —100. Ali tega orožniki niso čuli? Ali niso hoteli? Kakor od zaneslive strani vemo. se nahajate na Kernpisovi mesni prekajalnici tudi dve vojaški puški! — Znan je slučaj, da je prosil Slovenec za obnovljenje orožnega lista, a bit s pripombo „aus òffentlichen Rucksichten“ odklonjen. Dotičnemu pa se ne da najmanjšega prestopka dokazati! Komentar nepotreben! Zato zahtevamo od vlade,, da nam meri z ravno isto mero kot pa onim, ki se štejejo k državljanom prve vrste!
Že zopet hujskajo.
Leto dni jo minulo, odkar se je posrečilo našemu tisočletnemu zatiralcu, nam zadati navidezno zadnji udarec. Ogoljufal nas je za našo prostost in za našo slovensko zemljo. Ta udarec smo preboleli. Udali smo se v svojo usodo. Živeli sirfo prej kljub brezmejnemu trpljenju in zatiranju, živeli bomo tudi vnaprej, ker stoji za nami st.-gerrriainska pogodba in zveza narodov in ker je z nami pravica. Trenutno so ji sicer zamašili usta in zavezali oči, a trajno še nobena pravica ni legla v grob in tudi naša ne bo. Ker vemo, da' moramo prepustiti času in zgodovini, da razsodi o našem narodnem obstoju, ker vemo, da bi nam vsak iredentizem škodoval in našim nasprotnikom dal samo povod, da nas še bolj preganjajo, smo imeli po grenkih vojnih in povojnih letih samo eno željo: mir, mir! Toda najpohlevnejši človek ne more živeti v miru, če ga njegov sosed vedno zbada in napada.
So ljudje na Koroškem, v nemških vrstah, katerim je poklic — hujskati. Od tega živijo, to jim ie lestvica, po kateri lezejo kvišku k politični moči in ugledu. Ce Slovenec kihne, jim ie- to že povod za bojno' napoved, se trese že cela Germanija in vpije. Shode prirejajo, u-metno vzdržujejo v ljudstvu nacionalno napetost kot bi nemški kmet in posebno delavec, a tudi uradnik ne imel vse druge skrbi kakor pa, če sc bo otvorila šolh v St. Jakobu in St. Rupertu, ali če bo par slovenskih koroškjh u-čiteljev prišlo nazaj v svojo domovino ali če bo par ženk, katerih ni obsenčila nemška kultura, lažje ali težje prišlo pfeko meje. Prepričani smo, da ima nemški kmet, delavec in uradnik vse druge skrbi. Važnost polagajo na take malenkosti samo hujskači po poklicu.
AH zahtevamo Slovenci kaj drugega kakor pa, kar nam gre po naravi, po božjem in človeškem pravu? Da se učitelji in duhovniki vrnejo, da jih dežela zopet nastavi. Je to pretirano? Ali niso Korošci? Ali niso dovršili svojih študij v Celovcu? Ali niso svojih moči posvetili kulturni povzdigi koroškega ljudstva? Zakaj jih odklanjajo? Ker se jih bojijo. Mi pa Vendar dobro vemo še izza časa rajne Avstrije, kako ima učitelj vezane roke In kako višje oblasti znajo onemogočiti vsako kulturno in politično delo v prid slovenskega ljudstva. Zadnja leta menda nič niso pozabile, k večjemu da so se še kat zraven naučile. Kaj se torej nemški časopisni junaki bojijo? Ali je vredno sklicevati shode, hujskati in sklepati resolucije ..gegentiber den unberechtigten For-derungen jugoslavischgesinnter Stbrenfriede“
kakor 16./X. v Pliberku? Ali je vredno, da se g. Bernhard Scheichelbauer tako hudo jezi v ,3timcah“, z dne 22. oktobra? Pa. kar ,tri rnuhc naenkrat hoče ubiti: iredento, kranjsko. časopisje in še nemške sociie. Bu, kako ste hudi g. Scheichelbauer! To Vam lahko škoduje. — Vsaka malenkost je tej vrsti ljudi dobro došla, da hujska proti koroškim Slovencem. Kaj moremo mi zato in kaj nas briga, kar pišejo jugoslovanski časopisi? Saj mi ne sedimo v uredništvih. Toda enaka pravica vsem. Če nemško časopisje piše o Mežiški dolini, o Mariboru in Spodnji Štajerski ne da bi se radi tega Slovenci niti najmanj razburjali in njihove izlive smatrali resnim, zakaj bi iste pravice ne dovolili tudi ljubljanskemu časopisju? Kdo v Jugoslaviji radi časniških pisarij preganja-Nemce in jim očita iredento? Pustite nam živeti kakor žive Nemci v Jugoslaviji in srečni bomo. Sicer se pa iz tega lahko učimo to le : še nas ne bo konec. Če bi bili kedaj izgubili vero v same sebe, svojo moč in bodočnost, bi jo morale nam vrniti nemške skrbi in nem-.Ški strali.
Wendel o Koroški.
Nemški socialistični pisatelj W e n d e 1 se zelo zanima za gospodarske in narodne razmere v južnozapadnl Evropi. Napisal je že par knjig, da različne članke v časopisih niti ne omenimo. Berlinska revija „Die Glocke“ priobčuje v pregledu o Koroški naslednjo notico: „Ko se je 10.. oktobra 1920. prebivalstvo koroške cone A v svobodnem glasovanju z dvetretjinsko večino namesto za Jugoslavijo odločilo za Nemško Avstrijo, je bil to za oslabljeno telo'druge nemške republike svež dovoz krvi. Dobro in prav! Joda če kvasi danes ob prvi obletnici glasovanja g. P. M. v „Berliner Tageblattu“ o ,,nemškem prebivalstvu11 tega predela, potem je to ven-dar-le nekoliko preveč. »Nemško prebivalstvo glasovalne cone je namreč celo po c. kr. statistiki iz 1. 1910 obstojalo iz 52.212 Slovencev poleg 23.510 Nemcev, v resnici pa iz štirih petin Slovencev. Po tem razmerju je bilo med 37.903 glasovi plebiscita nad 30.000 slovenskih. Ali: med tistimi, ki so »možato nastopili za svoje nemštvo11, je bilo nad dve tretjini slovanske krvi in slovanskega jezika. Kako čudno, & P. M.! Neha pa biti čudno in postaja prozorno, če vemo, da se vprašanje za plebiscit niti ni glasilo tako: Nemštvo ali slovanstvo? niti ne: Nemška Avstrija ali Jugoslavija?, marveč čisto enostavno: Nedeljena Koroška- ali ne? O nemštvu pri eeli nemško-av-strijski propagandi niti govora ni bilo, geslo se ie glasilo: Za nedeljeno Koroško! bojni klic je donel: Koroška Korošcem! in govorilo se ni o Nemcih tukaj in Slovanih tamkaj, ampak o »domačij zvestih Korošcih11 tukaj in »kranjsko mislečih11 tamkaj. In ker je Koroška okoli Beljaka in Celovca razvrščeno zaključeno go-soodarsko ozemlje (in ker v avstrijski republiki ni treba iti k vojakom), so se Slovani v glasovalni coni po svoji večini odločili proti raztrganju Koroške. Ako se danes temu nasproti celo na zelenem lesu v resnici demokratičnega lista v službi narodne romantike zgodovinska resnica izkrivlja in pači, potem se ne smemo čuditi grobim nepristojnostim, ki jih z nemštvom dan za dnem uganjajo nemški nacional-ci.11 _ To je zopet pogumna beseda poštenega Nemca.
Internacionala.
Kaj je to? To je mednarodna zveza. Zvežejo se lahko društva, organizacije, stranke raznih narodov, ki zasledujejo iste namene. Delavske strokovne organizacije so zvezane v strokovni internacionali. Pred vojno smo imeli tudi oolitično internacionalo. Bila je v rokah socialistov :n se je imenovala druga rdeča internacionala. Vojna ji je zadala hud udarec. Socialisti so pred vojno pisali: brez nas vojna ni mogoča. A vojna je prišla kljub temu in nemški in francoski socialisti so. pozabili ria svojo mednarodnost in glede svojega patriotizma prav nič niso zaostali za drugimi strankami. Sovraštvo proti sotrpinom druge narodnosti je v njihovih vrstah praznovalo enako
zmagoslavje kakor v vrsfah Vsenemcev ali francoskih narodnih prenapetežev. Zato so rilski boliševiki mislili, da je tre4ba drugo rdečo internacionalo nadomestiti .s tretjo s središčem. v Moskvi. Ni se jim posrečilo. Njihov boljševizem bo kmalu sam prišel na boben.
. Toda na pozorišču zgodovine se pojavlja internacionala, ki ima trden in nerazrušljiv temelj v katoliški cerkvi. Ta internacionala je stara kakor cerkev.Do sedaj je bila omejena na versko in kulturno polje. Zadnje mesece, pa se trudi Don Sturzo vodja italijanske ljudske stranke, da bi jò razširil tudi na politično polje. Prepotoval je . Nemčijo in se posvetoval z uglednimi nemškimi politiki glede ustanovitve politične krščanske internacionale. Vsi čutimo, da je potrebna. Pazun zadev, ki jih mora rešiti vsak narod zase. je še mnogo drugih. za katere se morajo zanimati vsi, ki iščejo preroranje človeštva po Kristusovih naukih. Če bi dosegli tako orerojenje, bi izginile vse krivite, ki se nam gode. samo od sebe bi biti konec narodnega sovraštva. Ker v to verujemo, se nikogar ne bojimo in z zaupanjem zremo v bodočnost kljub žalostnim razmeram, v katerih sedai živimo.
nanannnnnpnnnpggannnnpagnpn
SSs¥enske tšslšde m peisbi m svojega prištela ^Koroškega fBgtjga SIossb-:®86. HH3a
ngDnooDnnognnnnnnnnnonnnngn
Kam pridemo?
Kakor so poročale »freie Stimmen*1, je Gonitzer iz Dravograda po velikem trudu dobi! od Jugoslovanov dovoljenje, da sme pogledati na svoje posestvo. Toda, ko je dospel v Dravograd, so ga aretirali, peljali v Prevalje in tam je dobil ukaz, da mora zapustiti tla kraljevine SHS. Svojo jezo je potem razlil v ..Kreie Stimmen11. če bo tako šikaniranje trajalo dalje, kara pridemo? Po poročilih slovenskih časopisov se je ne pred preveč dolgim časom isto zgodilo g. Riflu iz Prevalj na ozemlju naše avstrijske republike. Kljub popolnoma pravilnemu potnemu listu so ga v Pliberku prijeli, gnali pred sodnijo in potem preko meje. Slučaj Gonitzer je očividno samo represalija za slučaj Rifl. Klin izginja klin. Kaj to koristi? Kam pridemo, če pojde to tako dalje? Namesto da pridemo do miru Se množi in poglablja samo sovraštvo. Ljudje trpe, koristi pa nima nihče. Tisti, ki je s takimi šikanami začel, naj tudi jenja.
H TEDENSKI PREGLED 11
Avstrija.
Komaj so se krmarji naše državne ladje malo pomirili in opomogli od vdarca, ki so ga dobili "od Ogrske s pomočjo Italije v zadevi za-padno-ogrskih komitatov, že jih je razburil zopet prihod Karla na Mažarsko. Na Dunaju je imela državna hramba strogo pripravljenost. Mala ententa je skušala pridobiti našo državo za skupni korak proti Mažarski. Zapeljiva ponudba! Burgenland bi bil rešen. A Avstrija ima s svojim gospodarskim položajem toliko opraviti, da se ne more spuščati še v zunanje zapljetljaje. In končno tudi na koga pa se naj zanese? Kako pa naj se bojuje, ko so jo popolnoma razoložili? Zato je naša vlada izjavila, da ostane Avstrija nevtralna in je tudi od male entente dobila zagotovilo, da se bo v slučaju vonih zapljetljajev spoštovalo njeno nevtralnost. —
Zanimivo je stališče raznih strank. Med tem ko kršč. socialci obsojajo vsak oborožen nastop male entente proti Mažarski, bi socialisti prav radi videli, da bi mala entente, če treba tudi s silo. odstranila Karla, predvsem pa, da bi strla vladajoči sistem na Ogrskem in zopet pripomogla organiziranim delavskim masam do večjega vpliva. Pri tem pa jih nič ne ovira, da so v načelu proti vojni, i	11
Jugoslavija.
Jugoslovanske čete so začele prodirati proti Albaniji. Tom spodaj nikoli ni miru. Albanci prihajajo preko meje in ropajo. Kakor trdi jugoslovansko časopisje, stoji za njimi Italija in jih zalaga z orožjem in i mnicijo. Jugoslavija namerava zasesti točke, iz katerih bo obramba morebitnih napadov lažja kakor s sedanjih.
Politično življenje minulega tedna je bilo osredotočeno okrog vprašanja: kaj s Karlom? Kaj z Mažarsko? Čeravno se drugače stranke med seboj brezobzirno bojujejo in napadajo in ti boji v zunanjem svetu ravno vzbujajo upanje, da bo Jugoslavija razpadla, so sedaj vse stranke v tem edine, da je treba Karlove pustolovščine radikalno končati, če treba tudi z orožjem. Zahteva odstavitev ne samo Karla, ampak vseh Habsburgovcev in razorožitev Mažarske kakor je določeno v trianonski pogodbi. Jugoslavija mobilisira. Njene čete že stoje ob ogrski meji. Velika ententa posreduje in kakor vse kaže, bo prišlo do mirne rešitve.
Čehoslovaška.
ČehoslovaŠki preti od Mažarske ista nevarnost kakor Jugoslaviji. Dobro oborožena, z nacionalnim duhom prepojena armada pod vodstvom priljubljenega kralja, bi utegnila zahtevati nazaj Slovaško. Zato je Čehoslovaška z Jugoslavijo edina v tem, da je treba enkrat za vselej končati mažarske pustolovščine in jih sončiti, da je treba vestno izpolniti podpisane pogodbe. Tudi Čehoslovaška je mobilizirala. Nemci so proti mobilizaciji. Prišlo je do štrajkov in nemirov. V Graslitz je tekla kri. Kakor je razvidno h'	v povodom pro-
slave osvobojenja čdhoslovaškega naroda jc češka vlada za mirno rešitev sedanjega težkega položaja. To posebno daje upanje, da ne bo prišlo do prelivanja krvi. Dosti je je že teklo.
Mažarska.
Glede poročil iz Mažarske smo navezani na vire, proti katerin je treba biti zelo previden. Moč ima v rokah, nekdanji viceadmiral in dobri Karlov prijatelj liorti. Kaj je vzrok, da je sedaj nastopil proti kralju, ne vemo. Morda se je njemu samemu zahotelo kraljevske krone in bo za to ceno enkrat žrtvoval tudi svojo vero. Horti je protestant in kot tak nc more nositi svetoštefanske krone. VJada je poslala k Karlu odposlance, ki naj ga. pregovore^ da se prostovoljno odpove prestolu. Kakor vse kaže se to tudi kardinalu Černohu ni posrečilo. Zadnje vesti pravijo, da se Karel ne odpove prestolu. Sedaj je s svojo ženo Zito interniran v benediktinskem samostanu v Tyhany ob Blatnem jezeru. Tam čaka, da ga zadene ista usoda kakor velikega Napoleona, ki je tudi dolgo časa vznemirjal vso Evropo.
Nemčija.
Je preživela vladno krizo. Prejšnjo vlado je vrgla izguba Šlezije. To je hud vdarec za Nemčijo. Do sedaj je z veliko težavo plačeva-_ la ogromno vojno odškodnino. Kaj bo sedaj, ko je izgubila del najbogatejšega industrijskega ozemlja? Vlado so iznova sestavili: krščanski centrum, večinski socialisti in demokrati s programom: priznanje diktata gled/. Slezije. A skoz ves nemški narod gre krik ogorčenja. Razumljivo! Vsi načini in poiskusi germanizacije so s tem padli v vodo.
Velika ententa
je bila vsled Karlovega poleta na Mažarsko iznenadena vsaj navidezno, čeravno ni izključeno, da je imela katera velesila tudi svoje prste zraven. Sedaj, ko si jih je opekla, pa taji. Velika ententa ima sedaj iste skrbi kakor mala zaradi Karla in razun tega še skrb. kako preprečiti, da mala ententa ne pridobi preveč moči in na ta način enkrat postane neubogljiv otrok. Italija se posebno zaveda, da se je sicer z razpadom Avstrije iznebila nevarnega tekmeca ob Avstriji, da pa je ua njeno mesto stc^
pil morda še nevarnejši sosed in proti temu hoče dvigniti Ogrsko. Od tod vloga, ki jo je Italija igrala na beneški kanferenci in posnoč, ki jo je nudila Mažarski.
DNEVNE VESTI IN DOPŠŠi
Celovec. V bogoslovnem semenišču je letos 39 bogoslovcev, med terni 7 Slovencev. Vsa čast našim fantom, ki se ne boje delovati med zapuščeno slovensko čredo. V veri so našli tudi narodne vzore. 2e sedaj jih pozdravljamo kot svoje sobojevnike in sotrpine.
Št. Peter na Vašinjah. Resnici naljubo in ker ne maramo nikomur delati krivice, priobčujemo k dopisu z dne 4./X., da prihaja vsako leto na Malo Gospojnico veliko nemških romarjev iz Labudske doline na Lisno. Že 117 let imajo na ta dan nemško službo božjo s pridigo in petjem. Za Slovence sta navadno dve službi božji s slovensko pridigo, tako, da jim prav nič ni treba poslušati nemške pridige. Tega starega običaja smo se držali tudi letos tako glede nemške pridige kakpr tudi nemškega petja. Dopis z dne 4./X. torej ni odgovarjal popolnoma resnici, kar naj bo s tem popravljeno.
Velikovec. G. Jože Tajnik, duhovnik in
tije, Janez Grilc, star še le 55 let Vrzel, ki je nastala z izgubo tega moža pa je tako velika in občutna za domačo hišo, kakor za celo faro, da se ne bode dala izravnati. Kar morebiti zastonj iščeš po celi deželi bil je ta mož, popoln v vsem, svetilka nam vsem. Bil je človek, ki ni spregovoril žal besede čez svojega bližne-ga, on je vsakemu rad pomagal, kar je mogel, zato tudi ni imel najmanjšega sovražnika. Bil je v vsem vzgleden kristjan, umen gospodar, nepozaben sodrug svoji ženi, angel svojima vtrokoma itd., s kratka človek po božji volji. Vselej miren v žavljenju, nad vse miren v bolezni, v smrti pa kot zamore le svetnik. — Naša katoliška in sloven. stranka pa je bila tako srečna, da je smela‘šteti ta dragi kamen za svojega, kamor je naslanjala in zidala sleherno svoje podjetje in danes On ni več med živimi! — Dragi oče Kopančevi! Nikdar nisem si želel biti pisatelj ali danes, ko smo položili Vaše truplo v grob, bi pa rad opisal Vaše srce tako kakor ga je zaslužilo, pa so preslabe moči, in nemogoče bi bilo posebno nam Slovencem prenesti ta udarec ako ne bi pomislili in bili prepričani da Vaša žena in otroka bodo hodili natanko po Vaših stopinjah, Vaša duša pa, katere je bil ta svet nevreden, šla je v svojo pravo domovino. P. v m.
Braca, (Še enkrat vojni spome-
kanonik, je postal sotrudnik veiikonemških, lutrovskih „Stimc“. V 344. štev. z dne 26. okt. ! ni k. j Naši renegatje postajajo vedno bolj smeš-
ooravičuje postopanje deželne vlade napram slovenskim šoiam. Po vseh dosedanjih izkušnjah se temu prav nič ne čudimo, nas ni izno-nadilo in tudi ne pišemo o tem, ker morda članku pripisujemo Bog ve kako važnost. U-gotoviti moramo samo:	prvič v Jugoslaviji
imajo Nemci na srednjih in na ljudskih šolah, kjer imajo zadostno število učencev, nemške paralelke. Nam Korošcem pa Nemci ne dovolijo niti zasebnih šot, kaj še le, da bi otvorili kako paralelko. Drugič Nemci v Jugoslaviji razun na Kočevskem — prebivajo v večjih ali manjših narodnih otokih, mi Korošci prebivamo v strnjenem ozemlju. Tega dejstva ne izpremeni še tako glasno vpitje, da je slovenski del Koroške narodno mešan. Nemci imajo svoje šole, mi jih zaman zahtevamo. Tretjič, če bi Nemci v Jugoslaviji res ne imeli nobene šole in bi se jim torej godila krivica, ne gre, da bi krivico, ki jo delam jaz, opravičeval s krivico, ki jo delajo drugi. To bi moral vedeti tudi duhovnik Tajnikove vrste. Sicer smo mu pa hvaležni za priznanje, da VelikovČanl nič nimajo »roti otvoritvi Šole. Radovedni smo, kako se bo zopet izgovarjala deželna vlada. Pa ni« ne bo pomagalo. Polagoma bodo tud! najhujši zagrizene} spoznali, da se vsaka krivica, ki jo nam delajo, maščuje na njihovih soplemenjakih, ki morajo v tujih državah jesti kruh narodnih manjšin.
Labud. Začetkom meseca oktobra so blesteli lepaki po našem trgu, ki so nas vabili za 9./X. k slavnosti obletnici in k odlikovanju „Abwehrkampferjev“ in drugih zaslužnih mož. Poglejmo eno leto nazaj in sicer na dan 1Q./X. J 920. Ko smo hodili k glasovanju, se je pasla izventrga pri cesti krava, ki je z vsemi svojimi močmi delovala za nedeljeno Koroško4*, imela jè na repu in na rogovih vse polno zelo* nlh agitacijskih listkov. — Po slavnostni sv. maši na trgu 9./X- 1921 je gospod, ki je prišel Labudčane dekorirat. prečita! njih imena. Po nesreči je v tem trenutku gnal pastir ravno isto kravo skozi trg. Ker ni slišala klicati svojega imena, je stopila kar sama pred gospoda in je tudi hotela imeti „Verdieostkreuz“ kot spretna agitatorka od 10./X. 1920.
Žltaravas. Nesrečna usoda dala je naši slovenski Koroški ime tužni Korotan. Bolj pa kakor dežela v celoti zaslužijo to ime včasih posamezne župnije kakor n. pr. letos naša, kajti nobene vesele novice čenjenim čiiateljem ..Koroškega Slovenca44 še nismo imeli poročati. Tužnim srcem naznanjamo d?nes zopet žalostno vest, da jc bolezen griža obiskala tudi ugledno Kopančevo hišo na Selih, kjer je u-mrla dne 14. okt. gospodarjeva sestra Marija Grilc, huda je bila njena bolezen ali ker je vsestransko lepo živela, smrt n! bila njej grenka ampak odprla ji je pot k plačilu. Ali ta žr-lev Še ni bila dovolj. Deset dni navrk zatisnil je zavedno oči tudi njen brat posestnik te lepe kme-
ni. Kljub temu, da so na članek, ki je bil objavljen v raznih nemških listih dne 3. sept t. 1. prinesli vsi pVizadeti nemški časopisi popravo, naši renegatje še vedno trdijo (v varntner Tagesposf ' od 2. okt. t. !.), da smo Siovenci zahtevali na spomeniku srbski napis in pravoslavni križ. Nadalje pravijo, da ima spomenik poleg nemškega tudi slovenski napis! K temu dostavljamo sledeče: Vsak človek naše fare ve, da so te nerhčurske terditve najnesramnej-ša laž, s katero hočejo prikriti svojo blamažo pred vso javnostjo. Pomilujemo samo vse tiste, ki ne poznajo več rimsko-katcišksga kriza. Obžalovanja vredna pa je tudi trditev, da ima spomenik poleg nemškega tudi slovenski napis. Tu se zopet kaže neznačajnošt naših narodnih odpadnikov. Vsem domačinom naročamo. da takoj hitijo pogledat če ima soomenik v resnici že tudi slovenski napis! (Mi ga še nismo opazili.) Mogoče je, da se gode čudeži in da se spomenik vsak dan spreminja. Ali pa dopisnik dotičnega članka ne razločuje več, kaj se pravi glavni „napis“ in „vers“ na spomenika: potem mu svetujemo, da rajši neha s takim pisanjem.
Pripomniti moramo še. da odborniki nemške stranke imenujejo broški snomenik (v nekem pismu) „eine deutsche Arbeit auf sla-vischem, sehr helssem Bodem44. Kdo pa je delal in prispeval? Skoda se narn zdi vseh nada-Injih besed. K! bi jih morali pri tem izgubiti. Zato zaključujemo danes (ker drugače sploh ne pridemo do konca) in odklanjamo vsako na-daljno prerekanje o tej zadevi z ljudmi, ki so popolnoma brez značaja. Vso slovensko javnost pa opozarjamo na to, da se nikjer ne bodo delale več zveze z ljudmi, katerim ne gre za svojo čast, marveč za velikonemško propagando. .
Bilčovs. Sreče stalne, tu nam najti ni-mogoče, upanje edino nam blišči nad zvezdami kjer se enkrat zopet snidemo. To naj tolaži nd. Ravbarjevo družino na Sodraževi ob bridki' Izgubi, katera jo je zadela dne 14./X. t. 1, ko j! je nemila smrt ugrabila mater. Po dolgi bolezni se je preselila v boljšo, srečnejšo domovino. Žalujoči Ravbarjevi družini naše prisrčno sožalje. Rajna mati, pa naj počiva v miru.
Šmarjeta v Rožu. Naši posili Nemci so svoj „SiegesfeSt“ praznovali po sledečem sporedu: V soboto je žgal en polnokrvni ,.German44, ki pa ne zna nemške besede velik ogenj ; drugi so streljali s topiči, da smo mislili, da ie luciferjev god. V nedeljo so napravili velik lov’ na lovišču, ki so ga pred letom odvzeli po krivici slovenskim najemnikom. Ker so, imeli smolo, so dolžili zopet Slovence, da so jim zver prepodili. Zvečer je bil „Slegesball“ na Kočuhi pri Kocijanu, katerega so se polnoštevilno udeležili tudi liaši internacionalni soci-jaldemokrati.; gospodje si nadevajo to ime či-
sto po krivici. Njih ime je pravilno: nemško nàcional socd. Poznamo vas dobro; socd. ite le tedaj, če se gre za povišanje plač; v drugih stvareh pa ste vpreženi v nemško nacijonalni voz. To se je večkrat pokazalo v občinskem svetu. Pili so na tem „festu“, kljub prepovedi (ki velja menda samo za slov. gostilne), žganje kot žabe. Ker ni bilo nobenega Slovenca blizu, aa bi mu pokazali svojo kulturo, so se stepli sami med seboj. Opljuvali in oklofutali so enega orožnika ter Hussa. ter kot pravi »Messerheldi44 nastopali z odprtimi noži. Tako „Heimatdienstlerji44 čutijo na svoji lastni koži to, kar so prej namenili mirnim in poštenim Slovencem, ko so hujskali na nje divje „Volks-verovce44. Sicer pa je menda ta „fest“ končal s pravim „galgenhumorjem“. Menda so že obupali nad seboj in nad svojo državo. Mi Slovenci smo se z grenkostjo spominjali . tega črnega, najnesrečnejšega dneva v zgodovini slovenskega Korotana. A kljub^ temu ne obupavamo, ker smo mi koroški Slovenci Čili in zdravi in ker verujemo v pravico.
Žvabek. Prvi bronasti zvon na slov. Koroškem se je blagoslovil pri nas v nedeljo dne 16. okt Bila je to slovesnost, kakoršne naj-brže ne včakamo več; pravi ljudski praznik. Krasen je bil, ob najlepšem vremenu, sprevod z zvonom na okinčanem vozu, spremljan od mnogih belo oblečenih deklet. In oltar na prostem, sredi vasi, lep, kakor si ga popred niti misliti nismo mogli. Zadnja sv, maša na prostem je bila tukaj l. 1844 ob priliki nove maše, tukajšnega rojaka č. g. duh. svet. in župnika. Jan. Hafnerja, umrlega 1. 1885 v Šmihelu nad Pliberkom. Cerkveni zbor je s prelepim petjem pozdravljal novega pevca, Jugova Justina ga je s kratko deklamacijo pozdravila kot no-sitelja miru. In koliko srčnih želj v izrekih so naši malčki izražali zvonu, ko so potrkavali nanj! Ljudstvo je bilo vsled krasno vspehe slovesnosti presrečno in iznenadeno. Tukaj je človek lahko opazoval, kako visi naše ljudstvo Z vsem srcem na zvonovih! Stara livarna Maksa Samassa v Dunajskem Novem Mestu, sicer počasna, je izvršila svoje delo kar najbolje. Nežuomili glas zvona se razlega "o hribih in dolu kakor nedolžnega dekleta pesem! Naj bi nam novi zvon znani! mnogo veselih, a malo žalostnih ur, in naj bi nikdar ne hodil po poti, po kateri so morali njegovi predniki v nesrečo ljudstva in države!____
BCOSPODAPSKri ESTMFVi^l
Koliko je vreden naš denar dne 31./X.? Za eno nemško marko moraš dati 24,50 K, za poljsko 1.14, za dolar 4440 K, za pfund šter-ling 17.600 K, za francoski frank 324 50 K, za švicarski frank 815 K, za liro 177 K, za češko krono 42 50 K. za ogrsko 5 80 K, za jugoslovansko 14,25. Kam pio vemo? Ali je še kaj u-panja, da se rešimo gospodarskega poloma?
Listnica uredništva.
Jan. Podgornik pride prihodnjič. Hvala! Ogiasi se še in podrejaj pri drugih, da pišejo. Potrebujem. Da si mi čil in zdrav v svojem tihem kotu! — Tvoje potovanje ravno tako! t— Prosim samo za vsestransko resnična poročila. Ce je kaj nejasno ali negotovo, raji prej poprašati kakor pozneje popravljati! poa joa jiX!adomQFQQaac.jDQo5aDQO-aaaog \r 5 v |
iBP.
n ff P
ili
R
nimf/
il alili il |
mM i?.,
BlfetiipZE-lS
priporoča svpj zavod za izdelovanje
ortfcOdhin taaiskih
[mnPÉìjj
(klavirjev).
Vm-iii	1	□
BGrinnns^aonna-iDmDGLrinaagDCL-nr: aanoacd
Izdajatelj: Sirotek Bohumil. ~ Odgovorni urednik: Žinkovsky Josip. - Tiska Li do va tiskarna (U, i. družba), Wien, V., Margaretenpiatz 7.