Rastislav:  Meni  žal srce krepi.                                              91
keit verboten worden auf Trauerbeweise weder Grabsteine noch Elegien offentlich Hand zu legen.«
Naposled je dobil Linhartov nagrobni kamen na ljubljanskem pokopališči nastopni napis :
ANTONIO LINHARD Carnioliae  Historiographo et Caesareo
Regii Capitaneatus Secretario
Hoe monumentum merenti moerentes
Posuerunt amici
Obiit   14. July  1795.
Linhartova slika je ohranjena v silhuveti, katera je vezana  pred
zvezek njega nemške pesemske zbirke »Blumen aus Krain«;  ondu čaka,
da se razmnoži potomcem. —
Govorili smo že v teh vrstah o soprogi Linhartovi. Bila je sestra ljubljanskega odvetnika Makoviza in je odšla po smrti svojega moža na Dunaj. Ali je imel Linhart kaj otrok, to ni znano. Takisto ne vemo, ali je na pustem mestnem svetu za Gradom, katerega mu je na večkratne prošnje leta 1792. prepustil magistrat ljubljanski, zgradil poslopje ali napravil vrt, in če ga je, kdo je dobil to poslopje ali ta vrt, ko je odšla Linhartova vdova na Dunaj. Morda provzroče te vrstice, da se bode še dalje raziskovalo življenje Linhartovo v obče in to njegovo zunanje življensko razmerje posebe. Saj je bil Linhart, kakor smo dokazali, prezaslužen tako za svojo kranjsko domovino kakor za narod slovenski!
Meni žal srce krepi . . .
ež polela na poljd,                                           Rosi. dež, na cvet  polja,
Žalost pada mi v srce".                                     Padaj, žalost,  v  dno sred!
Polju  cvet dež poživi, Meni žal srce" krepi.
Rastislav.