Vabilo

na

redni občni zbor

Slovenskega osrednjega čebelarskega društva

v Ljubljani

ki bo na Veliki Šmaren dne 15. avgusta točno ob 9. uri
dop. pri vzornem čebelnjaku v Marijanišču v Ljubljani.

SPORED:

1. Otvoritev zbora po predsedniku.

2. Poročilo tajnika.

3. Poročilo blagajnika.

4. Poročilo preglednikov računov,

5. Volitev predsed. in podpredsed.

Ljubljana, 1. avgusta 1918.

6. Volitev odbora.

7. Volitev preglednikov računov.

8. Predlogi in nasveti.

9. Razna čebelarska predavanja in
gospodarska razmotrivanja.

Mate Hafner, t. e. podpredsednik.

Predlogi in nasveti  naj se pošljejo predsedniku vsaj tri dni pred občnim zborom.

Čebelarji, iščimo organizacije! m.  Hafner.

V teh resnih dneh, ko razpada stari red pod mogočnim vtiskom sve¬
tovnih tragedij, katere je povzročila nenaravna razdelitev političnih
pravic med gospodujočimi in zatiranimi, in se oznanja celemu svetu nov
družabni red, ki bo poznal le proste, zadovoljne in srečne državljane, v
teh važnih dneh, ko izginjajo pod mogočnim vplivom nezdravega kapita¬
lizma stara narodno-gospodarska načela, ko stopajo na plan zatirani in

3

Stran 34

SLOVENSKI ČEBELAR

Leto XXI

zaničevani, in se obetajo novi, zdravi, sveži cveti po vseh vejah narodnega
gospodarstva, ko tekmujejo stari in mladi delavci pri kopanju temeljev
za gospodarsko samostojnost, v teh upapolnih časih je nas čebelarjev
sveta dolžnost, da spopolnimc tudi mi svoje vrste in pričnemo navdušeno
z delom.

Pogled v preteklost ni zadovoljiv. Že pred stopetdesetimi leti smo
imeli Slovenci vodilno vlogo v čebelarstvu. Obdržali pa vodilne vloge
nismo, dasi nam že zaradi tega pristoji vodilna vloga, ker smo v srečni
posesti najboljše čebelne pasme. Prekosili so nas Švicarji in Amerikanci,
celo Nemci, kateri vsi so bili naši učenci. Zakaj? Ker se kot politični
sužnji niti kulturno, niti gospodarsko nismo mogli osamosvojiti. Nemška
vlada nam ;e rezala kruh tudi na gospodarskem polju, in napredovali smo
le tam in le v toliko, v kolikor je to ona milostno dovoliti blagovolila. Po
zaslugi Nemcev niti naša čebelna pasma ni prišla na svetovnem trgu do
polne veljave ...

Nekaj krivde, da smo zaostali, je pa tudi drugod: deloma na strani
tistih, ki so vodili in ki vodijo naše deželno gospodarstvo, deloma pa na
strani nas čebelarjev samih.

Deželni očetje so sicer dovoljevali za nekatere veje narodnega gospo¬
darstva tisoče, stotisoče, za čebelarstvo so dovoljevali le stotake. Niso
umeli narodno-gospodarskega pomena čebelarstva.

Mi čebelarji se pa še danes dovolj ne zavedamo, da leži moč posa¬
meznih članov v strokovnih organizacijah. Nad polovico slovenskih čebe¬
larjev še danes ni društvenih članov. To je tem bolj žalostno, ker nudi
naše društvo poleg mnogih idealnih dobrot svojim članom izjemoma več
koristi, kakor pa bremen.

Na pragu nove dobe obudimo zavest, da odvisi znaten del naše
gospodarske samostojnosti od nas samih, pristopimo vsi do zadnjega k
čebelarskemu društvu, udeležujmo se redno vseh poučnih in organizato-
ričnih shodov in sestankov, urejujmo skupno naše skupne zadeve, in
uspehi našega skupnega delovanja ne bodo izostali, V organizaciji je moč.
Kaj vse lahko dosežemo z združenimi močmi! Čebelarski dom kot skupno
ognjišče slovenskih čebelarjev. Višjo čebelarsko' šolo z vsemi potrebnimi
znanstvenimi oddelki. Zadrugo za nakup in vnovčevanje čebelarskih izdel¬
kov. Našim deželnim potrebam ustrezajoč čebelarski zakon in drugo . ..

Poleg nas čebelarjev je mesto za eksporterje, medarje in svečarje.
Imamo toliko skupnega, da pride vsak izmed nas po skupni poti laglje
do cilja, kakor pa če hodi vsak svoja pota. Zakaj moč organizacije je
čudovita.

Iščimo torej najprvo organizacije, vse drugo nam bo dodano.

Leto XXI

SLOVENSKI ČEBELAR

Stran 35

Dostopnost v notranjost čebelnega

panju. H. Peternel.

Preden je razširil dr, Dzierzon med čebelarji panji s premičnimi satniki,
je bila notranjost čebelnega panju za večino čebelarjev popolnoma nedo¬
stopna, Vendar ne popolnoma za vse. Čebelarji v severnih krajih so imeli
čebele ali v košnicah, ali v duplu podobnih zabojih. Od panju je bilo od¬
visno znanje čebelnega življenja. Medtem ko je čebelar s košnicami, ki so
bile postavljene na premično dno, opazoval čebelno ljudstvo od spodaj, ker
je pri vsaki priliki lahko vzdignil košnico od lesene deske, ki je tvorila
dno panju, in torej veliko videl, je čebelar, ki je imel čebele v duplih,
samo takrat odvzel desko zadaj, kadar je bilo treba ali med odvzeti, ali
osiroteli panj izprazniti. Naravno je tedaj, da je čebelar s panji, ki so se
ločili od dnesa, bolje poznal čebelno naravo, nego čebelar s pokončnimi
panji z nepremičnim dnesom,

V slovenskih deželah je prevladoval kranjič, ki ima nizke satnike in
odjemljivo dno. Ravno v kranjiču dobi čebelar lahko vpogled v čebelno
ljudstvo, kadar ga obrne narobe in mu odvzame dno. Trdimo lahko, da ga
ni kraja okoli čebelne stavbe, od koder bi človek zamogel s pogledom tako
hitro in gotovo presoditi čebelno ljudstvo, kakor ravno spodnji del stavbe,
To dejstvo je vodilo čebelarje še takrat, ko je bil že znan panj s premak¬
ljivim satovjem, da so radi napravili panji s premakljivim dnesom. Na Pri¬
morskem so čebelarji do zadnjega časa imeli panji na laticah s premičnim
dnesom. Uspehi so bili jako dobri, ker niso čebelarji prevečkrat segali v
čebelno stavbo. Obrnili so panj narobe, odvzeli mu dno, in presodili so po
enem pogledu notranjost panju. Enako se je in se še postopa v Ameriki,
Tam je bil tudi panj tako napravljen, da se mu je prav lahko odvzelo dno
in da je čebelar opravil vsa pregledovanja s tem, da je pogledal v panj pod
stavbo. Celo najmodernejši čebelarji v Ameriki, n, pr. Greiner v Naplesu,
N.-Y., pregleduje svojih 240 ljudstev vedno le od spodaj, ne da bi jemal sa¬
tovje vsaksebi. Pri amerikanskem panju je to mogoče, ker je dno vedno
premično in je spodnja deščica satnika ozka, tako da se vidijo satniki od
spodaj skoraj tako, kakor v kranjičih.

Čebelarji v panjih-stojakih so že zdavnaj spoznali resnico, da je naj¬
večji sovražnik svojih čebel tisti, ki trga ob vsaki priliki čebelno stavbo
vsaksebi. Slavni čebelar Šahinger (Schachinger) imenuje čebelno vališče
nedotakljivo svetišče, katero naj čebelar le v skrajni sili vznemiri s svojo
radovednostjo, Ta nauk je postal evangelij vseh izbornih čebelarjev. Dan¬
danes ne dvomi nihče več, da je čebelni družini vedno v škodo, ako se
vzamejo satniki iz vališča, Le v slučaju, da pregledovanje vališča prepreči
večjo škodo, je umestno vzeti satnike iz vališča. Kolikor bolj hitro in ko¬
likor laglje je mogoče v kakem panju pregledati v slučaju potrebe vališče,,
toliko boljša je sestava panju. Pa naj bo že sestava panju taka ali taka,

3*

Stran 36

SLOVENSKI ČEBELAR

Leto XXI

vsakokrat se vznemiri čebelna družina, kadar pregleduje čebelar vališče.
Čebele v vališču S0‘ razvrščene v gotovem redu: matica hodi, spremljana
od svoje garde, od satnika na satnik; zalego vseh starosti od jajca, ki se
ravno odpira, do ličinke, ki se ima kmalu zabubati, negujejo zopet za to
delo odločene čebele-mladice. Verjetno je, da je število za notranja dela v
panju namenjenih čebel ravno pravo, torej ne preveliko in ne premalo.
Razvoj ličink je navezan na redno dostavljanje hrane po čebelah-dojilkah in
na primerno gnezdno gonkoto. Zdaj si pa mislimo, kako prekucijo napravi
radovedni čebelar v vališču: Satnike strga vsaksebi, gorkota uhaja, čebele
dojilke letajo vznemirjene sem in tja, matica s svojimi spremljevalkami
beži iz sata na sat, in vsa stvar traja veliko časa, ker čebelar išče in išče
matico in je ne more najti; slednjič ali najde matico, ali pa obupa, in na¬
pravi trdni sklep, da bo jutri zopet prekuceval kozolce v vališču. Vprašanje
je, ali so prišli satniki zopet v istem redu v vališče, kakor so bili vun vzeti?
Kje pa so čebele-dojilke? Tam že ne, kjer bi imele biti, ulice med zaleže-
nimi satniki so popolnoma prazne, čebele-dojilke se vračajo počasi na svoje
mesto, a ne vse, veliko jih je padlo kot žrtev nerodnosti čebelarja. Črez
precej časa je zopet vse v redu, vendar je vprašanje, če ne bo veliko število
čebel prišlo nepopolnih na svetlo, ker so kot ličinke bile prehlajene, ozi¬
roma brez hrane.

Navedena izvajanja so zopet resen opomin začetnikom in nervoznim
čebelarjem, naj ne stikajo p one potrebnem v čebelnem va¬
lišču.  A zgodi se vendar, da mora tudi najbolj izurjeni čebelar pregledati
čebelno vališče, V tem slučaju, ki se gotovo pripeti primeroma pogosto,
pa bo hvalil vsak izkušen čebelar ono sestavo panju, ki pri njej zamore
dobiti pri najmanjšem vznemirjenju čebel najboljši in najhitrejši vpogled v
čebelno vališče, skratka: čim dostopnejša je notranjost čebelnega panju,
tem boljša je sestava dotičnega panju. Ves učeni čebelarski svet sodi vred¬
nost nove sestave panju po dostopnosti notranjosti panju, mera ne igra
take vloge, ker se da predelati vsak panj tako, da se lahko uporabijo sat¬
niki v kraju običajne in za krajevne razmere primerne mere. Ves napredek
v sestavi čebelnih panjev je edino le mogoč v načinu njih sestave. Število
mogočih sestav je pa k sreči jako omejeno. Iz tega vidika hočem oceniti
sedaj običajne sestave čebelnih panjev.

Za čebelarja, ki čebelari na roje in med, seveda brez medišča, pridejo
v poštev panji s celimi satniki ali le na laticah. Za naše razmere so najpri-
pravnejši kranjiči velike mere s satniki v gorki stavbi, kakor jih večkrat
omenja, in sicer pohvalno, gospod urednik. Dno mora biti premično. Obi¬
čajna pregledovanja naj se vršijo tako kakor pri pristnih kranjičih, namreč
tako, da se panj obrne, dno odvzame in pogleda na spodnji del satnikov.
Tak pregled, izvršen v zjutranjih urah pred izletom čebel, čebelnih ljud¬
stev prav nič ne vznemirja in zadostuje. Kdor pa naloži enako velike panji
kot medišča, ne more več sam, brez pomočnika, tako pregledovati panjev,
in s tem postane panj težko dostopen. Velika škoda je, da naši čebelarji
nimajo tudi te vrste panjev, namesto prvotnih kranjičev.

Leto XXI

SLOVENSKI ČEBELAR

Stran 37

Za čebelarje na med pridejo v poštev tri sestave panjev: 1, Panji z
gorko stavbo, kateri se opravljajo od zadaj. 2. Panji z
mrzlo stavbo, kateri se o p r a v I ;  a > o le od zgoraj, in
panji z gorko stavbo, kateri se opravljajo od zgoraj in
od zadaj. 3. Panji z mrzlo stavbo, kateri se opravljajo
le odzadaj ali od zadaj in zgoraj, Drugih sestav ni. Pri vseh teh
sestavah je zraven vališča ali plodišča omejeno ali neomejeno medišče,

1.  Panji z gorko stavbo, kateri se opravljajo le od
zadaj.

Pred nekaj leti je bil v srednji Evropi najbolj cenjen stoječi panj z
gorko stavbo, ki se je opravljal od zadaj. Krivično bi bilo imenovati to se¬
stavo panju slabo. To se pa lahko reče: prvič ni bil ta panj za vse kraje,
n. pr. na Koroškem (in menda tudi na Kranjskem) so čebele rajši izrojile,
nego da bi nanosile med v medišče, to je v tretjo vrsto satnikov; drugič ni
bila vedno mera satnikov primerna krajevni paši, kjer pa je bila mera sat¬
nikov v soglasju s krajevno pašo, in kjer ni bilo čebelno pleme preveč ro-
jivo, tam so bili uspehi s takimi panji jako dobri; tretjič so mizarji delali
take panji večkrat tako slabo, da je bilo čebelarju nemogoče jemati satnike
iz zarez. V tem oziru so nekateri čebelarji panji veliko izboljšali. Napravili
so zareze tako visoke, da je bilo nad satnikovimi ušesci v zarezah še 6 mm
prostora, okovali so zareze s ploščevino, da so se satniki rajši premikali,
obrezali so ušesca satnikov trikotno, da je bila le mala ploskev ušesc na¬
slonjena na zareze, ravno tako »so se ušesci spodnje satnikove deščice ali
prirezali trikotno, da se je dotikal le oster robec panjeve stene, ali so na¬
domestili ušesca spodnjih satnikovih deščic z okroglo glavo žreblja. S tem
vsem in z veliko natančnostjo pri izdelovanju panjev so nekateri mojstri-
čebelarji res dosegli, da so se satniki prav lahko iz panju jemali, a enega
niso dosegli, ker je to pri tej sestavi nemogoče, namreč da bi ne bilo treba
satnika za satnikom vun jemati in s tem čebele vznemirjati, dokler se ni
prišlo do zaželjenega satnika. Res je, da izvežban čebelar ne jemlje pre-
velikokrat panju vsaksebi, a kadar je to treba, tedaj ni to nikdar prijetno
v panju te sestave, in naj bo še tako dobro napravljen, A vendar se
mora priznati, da vpogled v čebelno stavbo pri teh panjih ni le mogoč,
ampak pri dobro narejenem panju primeroma laglji, nego se običajno sodi.

2. Panji, ki se opravljajo le od zgoraj, oziroma
od zgoraj in zadaj.

V boj proti stoječim panjem, kateri se opravljajo le od zadaj, so
stopili panji, ki se opravljajo 1  le od zgoraj, oziroma od zgoraj in zadaj.
Boj glede vrednosti obeh sestav še ni odločen, ker eni dosledno zago¬
varjajo le od zadaj dostopni stoječi panj in imajo v njem še vedno večje
uspehe nego v panjih, ki se opravljajo od zgoraj. Tako n. pr. poroča
čebelar-mojster Schachinger o nekem župniku, kateri je imel še v pre¬
teklem letu od stoječega panju 40 kg žetve, od širokosatnih pa le 10 kg.
Pa to ne spada semkaj, ker bi gotovo v istem kraju donos v panju, kateri
se opravlja od zgoraj in obstoji iz treh panjičev, zloženih drug vrh drugega,

Stran 38

SLOVENSKI ČEBELAR

Leto XXI

ki bi imeli tedaj enako stavbo kakor »dunajski«, bil enak donosu v pristnem
»dunajčanu«, V ta članek spada le ocena sestave panju glede dostopnosti.

Na vprašanje, je li res bolj dostopna stavba panju, ki se opravlja od
zgoraj, se ne more na splošno odgovoriti. Res je, da je notranjost panju
jako lahko dostopna, ako se mu odstrani pokrov, ako je na njem res
samo pokrov in dosti prostora; a če je na panju (vališču) eno ali več
medišč, kjer manjka prostora nad panjem, tam lahko rečem: hvala lepa
za tako dostopnost, ako se panj odpira le zgoraj. Oni, ki zagovarjajo
tako sestavo panju, rečejo: Kadar ima panj naloženo medišče, nimaš
ničesar v vališču iskati. Ta pa ne drži! S takim izgovorom te odpravi
lahko tudi zagovornik stoječih panjev, kateri se opravljajo le od zadaj.
— Seveda, kdor ima stalno pomočnika pri svojem čebelarstvu, tisti lahko
vzdiguje medišča; pa kako ti gre, če to delaš sam? Zato rečem: taka
sestava panju, da se vsaj vališče lahko opravlja od zgoraj in od zadaj, je
gotovo boljša. Prednost te sestave je tudi ta, da zamore čebelar nakla¬
dati poljubno število medišč, kakor to zahteva slučajno paša, medtem
ko je pri drugih sestavah več ali manj odločena notranjščina panju enkrat
za vselej.

Panj pa, kateri se opravlja le od zgoraj, ni pripraven. V čebeljnaku
zahteva veliko prostora; zunaj, na prostem jih imeti, ne kaže radi potrate
prostora in radi nevarnosti tatvine. Amerikanci imajo na razpolago veliko
prostora in se ne boje tatvine, ker je pri angleškem plemenu tatvina
nekaj nenavadnega, pač pa se tam dogodijo pogostokrat ropi. Pri ropu
pa je isto, ali imaš panj v čebelnjaku ali na prostem, ker ropar jemlje
s silo. Pri nas je drugače, ropanje je izjema, tatvina je pogosta.

Pa tudi pri tej sestavi je dostopnost notranjosti panju jako odvisna
od mizarskega dela. Pokrov, pritrjen z vijaki, podaljša čas odpiranja panju
in je kriv vznemirjenja čebel. Ako so gorenje deščice satnika tenke, se
vpogibajo, in čebele zadelajo prostor med Sadniki vališča in pokrovom,
oziroma mediščem. Ako niso ušesca gorenjih deščic satnikov zaokrožena,
je treba satnike z dletom trgati iz zarez. Ako čebele po odkrivanju hudo
kadiš, zbeži rada matica iz satnika na panjevo steno ali dno, in potem
jo'iščeš prav dolgo, če je ne zmastiš. Vaja in dobro napravljeni panji
napravijo šele te panji dostopne.

3. Panji z mrzlo ali podolžno stavbo, kateri s e
opravljajo od zadaj in zgoraj, ali le od zadaj.

Te vrste panjev se imenujejo tudi listovni panji, ker je namen sestave,
da se da s satniki listati, torej satnike, ne da bi se jih vun jemalo, toliko
razmikati, da se dobi vpogled v čebelno stavbo. Ako hočemo dobiti jasen
vpogled v stavbo, se morajo dati razmikati satniki toliko, da tvorijo s
prednjo steno kot približno 45 stopinj. Kolikor manj se dajo satniki raz¬
mikati, toliko bolj nejasen je vpogled v stavbo. Gotovo je pa, da se satniki
dajo lahko vun jemati, ako se satniki le nekoliko razmaknejo. Najbolj
znana panjova te sestave sta Straulijev in Žnideršičev. Oba ta panjova
sta le v toliko listnata, ker se dajo satniki nekoliko razmikati, tako da

Leto XXI

SLOVENSKI ČEBELAR

Stran 39

je laglje jemati vun katerikoli satnik vališča, pri Žnideršičevem tudi
medišča. Ta prednost je gotovo nekaj posebnega, in je sestavitelje teh
panjev popolnoma zadovoljila. In res ni to mala dostopnost, da zamoreš
brez vznemirjenja čebel, sedečih na drugih satnikih, vzeti katerikoli
satnik iz plodišča ali medišča. Ravno ta prednost je tista, ki napravlja
zelo dostopno notranjost panju. Še enkrat omenim, da govori ta članek
le o dostopnosti panjev in ne o gotovih panjih in o gotovih merah satnikov.
Za ta članek je enak pristnemu Žnidaršičevemu panju panj s satniki
normalne mere, samo da je enako sestavljen.

Listanje je torej v obeh teh dveh znanih sestavah, Strauli in Žnider¬
šič, jako omejeno in ne odgovarja namenu sestave listovnega panju.
Listnati panj bi moral biti tako napravljen, da bi dobil čebelar v njem
popoln vpogled z listanjem satnikov. Gotovo je, da tako listanje, izvršeno
s primerno naglico, ne bi nikakor vznemirjalo čebel. Te vodilne misli se
je oprijel čebelar Graser v Švici, ki je sestavil panj, v katerem se da listati,
kakor v knjigi, Take panji sestavlja v lične paviljone po šest, osem
panjev. Žrelo je napravljeno tako, da je stavba gorka, vsi satniki vališča
in medišča so v enem nadstropju. Najlaglje si predstaviš ta panj tako:
Misli si vališče (spodnji oddelek) žnideršičevca samo, pa misli si namesto
devet satnikov 20 satnikov; obe stranici (stranski steni) misli si premični,
tako da se dasta na zunanjo stran odpirati; misli si žrelo napravljeno v
eno stranskih sten panju; sprednja stena panju pa ne more imeti žrela,
ker se dotika sprednje stene sosednjega panju; pri listanju se odmakne
najprej ena stranska stena, potem pa satniki po vrsti, tako da se lepo
vidi med dva in dva satnika, Ker so na ta način tri stene panju premične,
mora ostati po en steber, kot del stranske stene, nepremičen. To pa
povzroči, da tista dva stranska stebra pri listanju nagajata. Neugodno je
zopet to, da se premika stranska stena panju, torej tudi tista, v kateri
je žrelo. S premikanjem stranskih sten se napravijo špranje, katere napravi
premikana stena z dnesom in s pokrovom panju. Nadalje mora biti celo
vališče pri žrelu, ločeno od medišča z ločilno desko v debelosti satnika.
Čebele odkladajo naravno med nad, za in ob straneh vališča, pri tem
panju zamorejo ga odkladati edino le za vališčem, kar je protinaravno,
prisiljeno. Tako je umljivo, da je ostal ta panj le malo znan in se ni
niti v Švici čebelarjem priljubil. Vendar je pri tem panju marsikaj
pametnega, kar se bo dalo uporabiti pri sestavi panjev, kateri bodo res
listovni.

Če me h koncu kdo vpraša, kaj mislim glede sestav panjev, ali se
bo njih število pomnožilo, mu lahko odgovorim z odločnim ne. Vse kar
se imenuje nova sestava, je mešan sestav iz glavnih navedenih sestav.
Med novejšimi panji je Kunčev (Kuntzsch), pa glede sestave ne nudi nič
novega, Medišče, katero je en del leta tudi vališče, je enako oddelku
panju, ki ima gorko stavbo in se opravlja od zadaj, vališče za poletje
pa je sestavljeno iz satnikov medišča v listnati sestavi z omejeno možnostjo
listanja. Ker ni Kuntzschu ta omejena možnost listanja zadostovala, je

Stran 40

SLOVENSKI ČEBELAR

Leto XXI

dejal satnike poletnega plodišča na sanem podobno pripravo, katero s
satniki vun poteguje. Torej je ta panj mešana sestava že znanih sestav,
Forsterjev panj je zopet napravljen po stari sestavi panju, ki se opravlja
od zgoraj. Namesto medišča na vališču izkuša ta čebelar imeti medišče
zraven vališča, tako da ni treba pri pregledovanju medišča dol jemati.
Torej zopet stara sestava v novi obliki.

Pričakovati je tedaj, da se bo dostopnost notranjosti panjev tudi v
bodoče le povečala s tem, da se bodo dosedanje sestave izboljšale, oziroma
se napravljali panji, pri katerih se bosta rabili po dve združeni sestavi,
Največ se bo dalo še doseči z izboljšanjem listnatih panjev, ki so sedaj
še nekako v povojih. Dasiravno je žnideršičevec že jako uporaben panj,
vendar ni dvomiti, da se bo pri tej sestavi dosegla še večja popolnost.
Kdor pa misli, da bodo čebelarji kmalu čebelarili vsi v panjeh ene mere
in ene sestave, se temeljito moti. Nikdar! Nasprotno je res! Vedno bolj
izrazite panji za gotovo pašo in čebelno pleme bomo dobili, ker bo treba
s posebej na krajevne razmere prikrojenimi panji vzdigniti med iz naročja
narave in sicer do — zadnje kaplje.

f Bogdan Penjič.

Ivan Šega po »Češkem Včelarju« in
»Hrvatski Pčeli«.

Hrvatski čebelarji žalujejo nad smrtjo enega svojih najboljših mož.
Dne 11, aprila 1918 je umrl v Oseku oče naprednega čebelarstva Bogdan
Penjič, v starosti 66 let. Kako visoko se je povzpel ravno nenadomestljivi
pokojnik, dokazuje najbolj njegov posmrtni list, iz katerega lahko raz¬
beremo, kaj je bil pokojni Bogdan Penjič, — Bil je častni član »Zemskeho
ustredniho spollku včelarskeho po ikralovstvi Češke« v Pragi, član dežel¬
nega in mestnega šol, sveta, bivši narodni zastopnik hrvatskega sabora in
kot tak delegat v ogrski državni zbornici, predsednik pevskega društva
»Lipa«, tajnik deželnega »Hrvatsko-slavonskega čebelarskega društva« in
urednik »Hrvatske peele«, in sicer ves čas, odkar izhaja, to je 38. leto.

Pokojnik se je rodil v Oseku na Slavonskem dne 9. julija 1852, kjer je
tudi dovršil ljudsko šolo in nižjo gimnazijo, pripravnico pa v Djakovem.
Njegova mati bi sicer rada, da bi postal duhovnik, a mladega Penjiča je
gnala neka notranja želja postati Ijudskošolski učitelj, Leta 1868. je na¬
pravil izpit za meščanskega učitelja. Ker pa ni mogel dobiti takoj primerne
službe in ker bi se rad še bolje izobrazil za svoj stan, odšel je v Zagreb,
kjer je vstopil v višjo pripravnico' in tu je ostal dve leti. Značilno za pokoj¬
nika je bilo dejstvo, da mu je veliki Strossmayer na priporočilo znanega
kanonika dr. Fr, Račkega naklonil letno podporo za nadaljnje učenje,

Ker je bila pa ona doba ravno prav politično viharna, je zašel tudi B,
Penjič v politični vrtinec, in posledica je bila, da je moral po preteku dveh
let svojega bivanja zapustiti Zagreb. Odšel je na Dunaj, kjer je poslušal
šest mescev predavanje velikega slavista, našega rojaka Miklošiča. Toda

Leto XXI

SLOVENSKI ČEBELAR

Stran 41

neki notranji nagon po višji gospodarski naobrazbi ga je slednjič privedel
na znano kmetijsko šolo v Klosterneuburgu, in ta mu je dala pravec za vse
njegovo nadaljnje delovanje, Ta šola je dala prvega hrvatskega čebelarja,
ki je položil trden temelj sedanjemu racijonelnemu čebelarjenju ne le v
Slavoniji, temveč tudi na Hrvatskem, in lahko rečemo, na ostalem jugo¬
slovanskem ozemlju sploh.

Ko se je umirilo politično ozračje, vrnil se je Penjič domov k svoji
materi.

Leta 1871, je nastopil svoje prvo učiteljsko mesto, in sicer na štiriraz-
redni meščanski šoli v Oseku, in tu se je pričelo njegovo tako plodonosno
delovanje.

Leta 1873. se je poročil pokojnik z Milico Penjičevo, kateri zakon je
bil ves čas do njegove ismrti srečen. Iz tega zakona se mu je rodil edini sin
Bogdan, ki je sedaj kot profesor nadporočnik prideljen generalu baronu
Rhemenu v Belgradu kot adjutant.

Kot učitelj se je jako zanimal za javno učiteljsko življenje in je v družbi
s tovarišema Truhelko in Felingssteinom zasnoval prvo učiteljsko društvo
»Zajednica« in bil mu je prvi tajnik od leta 1872., a od leta 1892, do 1896.
pa njen predsednik.

Do leta 1906. je služboval kot učitelj in se je ves čas svojega učitelje¬
vanja mnogo zanimal za javno življenje. V Oseku je ustanovil »Hrvatsko
meščansko čitalnico« in pevsko društvo »Lipa«. Mnogo se je trudil, da je
vlada ustanovila kr. moško učiteljišče v Oseku pod ravnateljstvom zna¬
nega književnika Ivana Rabara in sicer leta 1893. Na tej pripravnici je
Penjič — v tem času je dobil nadučiteljsko mesto na svoji šoli v Oseku —
prevzel pouk o gospodarstvu, oziroma kmetijstvu in ga v popolno zadovolj¬
nost nele višjih oblasti, temveč še bolj svojih hvaležnih učencev poučeval
celih dvajset let.

Ko so bile leta 1906. razpisane saborske volitve, poslalo ga je mestno
prebivalstvo oseško kot svojega zastopnika v sabor, kjer si je s svojim vse¬
stranskim znanjem pridobil toliko zaupanja v zbornici, da je bil izbran kot
delegat v o grško-hrvatsko državno zbornico. Dosegel je to čast kot prvi
Ijudskošolski učitelj. V zbornici se je izborno zavzemal za gospodarski po¬
ložaj, bil je vztrajen zagovornik učiteljskih teženj, in znan je njegov govor
proti železniški pragmatiki. V vsej zbornici je pokojnik ravno vsled svo¬
jega treznega nastopa in vsestranskega delovanja užival splošen ugled.

Meščanstvo ga je tudi izvolilo v mestni zastop mesta Osek, ta ga je
imenoval mestnim šolskim nadzornikom, in kot tak je bil najboljši sveto¬
valec in prijatelj podrejenemu učiteljstvu.

Pač je bilo vsestransko delovanje pokojnega Penjiča namenjeno v prvi
vrsti v dobrobit hrvatskega naroda, a kljub tej tako mnogostranski delav¬
nosti, je bilo njegovo življenje vendar od njegovega 18. leta pa do njegove
prezgodnje smrti popolnoma posvečeno čebelarstvu, in vsak prosti trenutek
je žrtvoval svojim ljubljenkam-čebelcam, in temu delovanju bodi odkazan
nadaljnji članek. (Konec prih.)

Stran 42

SLOVENSKI ČEBELAR

Leto XXI

Kako je razdražene čebele umiriti . 1

Hrvatski spisal B. Penjič. Prestavil Iv. Šega.

Znano je vsakteremu čebelarju, da se dogodi, da so čebele češče tako
razdražene, da se jim sploh ne smeš približati, še manj pa, da bi jih izkušal
z dimom, s smotko ali s kako osmojeno cunjo miriti. Čim bolj jih miriš,
tem bolj postajajo razkačene.

Čebelno ljudstvo je najbolj razdraženo takrat, kadar menja matico,
ali če je brez matice, in to ob času, ko nima zalege, da si vzgoji novo
matico. Tako ljudstvo požene najboljšega čebelarja v beg, četudi je še
tako pogumen. To je že izkušal marsikateri čebelar. Dogaja se tudi često,
da je ta ali oni panj prav zelo razdražen, a mi ne vemo vzroka za to, tedaj
je najbolje, da se ga pusti nekaj ur v miru. Navadno se tak panj kaj kmalu
pomiri, in potem delaš ž njim, kar se ti ljubi, vse potrpi.

Glavno pravilo pri opravilu s čebelami ti bodi: delaj mirno in hladno¬
krvno. Ako postopaš tako — no, potem ostanejo tudi čebele mirne in
miroljubne. Nekatere čebele so pa itak že po svoji naravi hujše, in do¬
kazano je, da so to čebele ciperske, egiptovske in druge orijentalskega
plemena.

Ob hladnih, deževnih dnevih, ko morajo ostajati doma vse čebele, tudi
delavke-nosilke, so čebele jako razpoložene za pikanje, a hujše so še, če
je vreme soparnovroče, in če se bliža nevihta. Ob takem času puščaj čebele
v miru.

Kadar rabiš pri kajenju čebel razna kadila, pazi, da ti ne pade kaka
čebela na žrjavico, zakaj smrad goreče čebele silno razdraži ostale čebele.

Znano je, da čebele pikajo, kadar branijo svojo matico, ali kadar ču¬
tijo nevarnost, da se jim hoče domovje razdreti; izvun panju prav redko
pikajo, no, na paši, daleč od čebelnjaka se jih pa ni treba prav nič bati.
A vendar se dogaja, da čebele, četudi niso razdražene, vendar tega ali
onega človeka napadejo, čeravno je oddaljen od čebelnjaka več sto metrov.

Največkrat razdraži čebelo človeški znoj, oziroma duh znoja, posebno
nekaterih ljudi, ki imajo posebno hud duh. Imel sem pomočnika, ki ni smel
v bližino čebelnjaka, ako se je potil, zakaj čebele so se naravnost za¬
ganjale vanj. Če sem se pa srfm potil, lahko sem z njimi delal, kar sem
hotel, ni ena me ni pičila. Umevno, da se čebele razdraži, če se tolče ob
panj ali sploh grdo ž njimi ravna; tudi pred letala ne stopaj, ker tudi to
razdraži čebele, posebno če nimajo prostega izleta. Znano je tudi, da
čebele mrzijo bolj temne barve, kakor svetle, in zato imej čebelar raji
bel suknjič in bel slamnik, kakor pa temna. Tudi razoglav ne hodi pre-
pogostoma okrog uljnjaka, zakaj čebela se kaj rada zaplete v lase, in
potem si gotov, da dobiš več ali manj pikov.

1  »Hrvatska Pčela« štev. 1. in 2., letnik 1918.

Leto XXI

SLOVENSKI ČEBELAR

Stran 43

Drugci, oziroma tretjiči so posebno razdražljivi, kadar se matica pri¬
pravlja k prašenju, zato ne hodi takrat okrog takega roja. Močno raz¬
dražljivi so tudi oni roji, ki so izgubili matico, a nimajo za to godne mlade
zalege, iz katere bi lahko izlegli matico. Spominjam se prav živo takega
slučaja iz svoje dolgoletne prakse, ki ga ne pozabim svoj živ dan. Imel sem
jako močan roj, ki pa je pri prašenju izgubil matico. Temu roju sem dal
zrel matičnjak, hoteč mu s tem pomagati, da čim preje pride do matice.
Toda bil je tako razdražen, da sem se bal, da umori i to matico. V skrbi,
da ne stori tega, sem ga hotel par ur pozneje natančneje pregledati.

Toda ko sem bil odprl panj in odvzel mrežo, so se čebele tako zakadile
v me, da ne pomnim še kaj takega, Ko sem z največjo previdnostjo in
takorekoč s pravo »prezirljivostjo smrti« jemal vtaknjeni okvir iz panju,
imel sem roki polni ubodov in žel. Čebele so postajale od trenutka do
trenutka tako besne, da nisem mogel izvzetega okvirja niti nazaj dejati,
kaj še, da bi pregledal ostale. V svojo sramoto moram priznati, da so me
čebele ugnale v kozji rog, in pobegniti sem moral. Izkušal sem ukrotiti
razjarjene čebele s smotkinim dimom, ali bilo je še slabše. Zaprl sem se
v svojo sobo, da si olajšam bolečine na rokah in pa da si napravim nekak
načrt, kako ukrotim razbesneli roj. Po preteku dveh do treh ur se spom¬
nim, da sem nekoč bral, kako se najhitreje ukroti razjarjene čebele z
mrzlo vodo. Vzamem posodo mrzle vode in čopič ter hajd na izgubljeno
bojišče. Čebele so me že pričakovale. Ali jaz, ne meneč se za prve pike,
jih pričnem po vseh pravilih škropiti. In učinek ni izostal! Postale so tako
krotke, da sem lahko' brez posebnih težav opravil svoj tako sramotno pre¬
kinjeni posel.

Po preteku nekoliko* dni sem pregledal še enkrat dotični roj. Prepri¬
čal sem se, da ima vloženi satnik več nastavljenih matičnjakov. Vzel sem
jih ter jim dal že izprašeno matico. Postal je miren in se popolnoma vdal
svoji usodi, in črez nekaj dni sem opazil že novo zalego.

Naglašati pa moram, da nisem pri vsem svojem dolgoletnem čebelar¬
jenju nikdar rabil ne rokavic in ne kape, in da so se čebele vedno obnašale
kakor ovce pohlevno.

Ta doživljaj me je trdno uveril, da se še tako razjarjene čebele da
najhitreje in najtemeljiteje ukrotiti z mrzlo vodo.

Izvoz čebel« F. Kunaver.

Poziv gospoda društvenega predsednika v prvi letošnji trojni številki
»Čebelarja« je bil dobro in idealno mišljen, vendar stoji z realnostjo v ma¬
lem nasprotju. Po mojem mnenju in mnenju čebelarjev, s katerimi sem go¬
voril, ni treba nikake skrbi, da bi se izvozilo preveč čebel iz dežele. Sedaj,
ko je sezija izvoza čebel v kranjičih že skoro pri kraju, lahko govorim po
izkušnji, ker sem imel precejšen vpogled v to zadevo*,

Stran 44

SLOVENSKI ČEBELAR

Leto XXI

Izvoz se uravnava nekako sam, uravnavajo ga obstoječe razmere.
Kljub temu, da so letos cene izvanredno visoke, se je prodalo in izvozilo,
dasiravno je bilo kupe vprašanj in naročil, tako malo panjev, da se komaj
izplača o kakem številu govoriti. Vsak čebelar jih le toliko proda, kolikor
ve, da jih more in mora. Kdor rabi denar, jih bo na vsak način prodal,
kolikor se mu bo zdelo treba, in kolikor jih lahko pogreša. Komur pa
ni za denar, ta odda zopet samo toliko, kolikor ve, da jih ima odveč
ali jih pa sploh za nikako ceno ne proda, kar se je pri mnogih čebelarjih
zgodilo. Za deželo samo je bilo zelo malo vprašanj, samo začetniki. Od
teh je pa vsak dobil zase potrebno množino. Tudi cena medu vpliva, da
se ne proda in izvozi preveč čebel. Na prodajo vpliva tudi pomanjkanje
sladkorja, Mnogo jih je reklo: »Obdržal bi jih že vse, kje bom vzel pa
cuker, Ako mi jih mnogo pogine,'kaj pa potem,,,!« Zatorej po mojem
mnenju: Za enkrat le nikakih nadaljnjih postav in predpisov — držali bi
itak nič, saj imamo izkušnjo. Čebelarji, posebno naši Gorenjci, so že tako
prebrisane glave, da vedo kako in kaj. Kar jih je še doma, ti bodo kot vneti
čebelarji le še pomnožili svoje čebelnjake. V našem okraju jih ima vsak več
kot lansko leto.

Vse kje drugje pa bi bilo po mojem mnenju zastaviti, da bi se povzdig¬
nilo število panjev: Čebelarje vojake, posebno one v zaledju, do oktobra
nazaj k čebelam! Nekateri opravljajo' v skladiščih ali drugod malenkostna
dela, pripravna za vsakega invalida, doma gredo pa roji v gozd —- po smrt.
Čebelarstvo je važna gospodarska panoga, za državo važna radi izvoza,
katerega bodemo po vojni tako krvavo potrebovali. Zato bi bila njena
dolžnost, priskočiti ji na pomoč, sedaj posebno s sredstvom, ki sem ga
ravno omenil.

Ustanovimo si Osrednjo jugoslovansko
čebelarsko zvezo! iv. šega

Sedanja svetovna vojna nam je v marsičem odprla oči, in prišli smo
menda po večini — kar nas je starejših mož — do spoznanja, da je le v
združenju naša boljša bodočnost, in da se naslanjamo ravno v sedanjih
tako kritičnih časih na svoje slovanske brate, seveda v prvi vrsti na naše
jugoslovanske brate in kadar se združimo tu, da se naslonimo potem na
naše severne brate, na Čehe in na Poljake.

Pokojni dr. Krek si je pač pridobil ravno v tem oziru prvenstvo, zakaj
njegova osrednja gospodarska zveza naj nam bo — kar se ravno gospo¬
darske panoge tiče — vzor.

In mislimo, da bi ne bilo odveč, če se ravno sedaj ob času naše maj¬
niške deklaracije razgovorimo, ali bi ne bilo umestno, da si ustanovimo
slovensko, v dogovoru z našimi južnimi čebelarskimi brati, nekako »jugo-

Leto XXI

SLOVENSKI ČEBELAR

Stran 45

slovansko čebelarsko osrednjo zvezo«, ki naj bi spojila naše slovensko
čebelarsko društvo s »hrvatskim - slavonskim pčelarskim društvom v
Osijeku« in pa še s kakim v bodočnosti se ustanovljenim slovanskim dru¬
štvom na jugu, seveda, kar povdarjamo z naglasom, v okvirju avstrijske
države.

Apel, ki ga je objavil predsednik »Slov. čebelarskega društva«,
gosp. M. Hafner, »da niti panju iz dežele«, se nam zdi preozkosrčen
Spopolnili bi ga v toliko, da panji, in to niti enega ne, v one dežele, onim
sosedom, ki nam ravno v sedanjem kritičnem času, ko vendar ves svet
kriči po samoosvojitvi, in ko se celo priznava divjim Arbanasom narodna
samoosvojitev, ne dovoljujejo niti v mislih narodne samoosvojitve nam,
slovenskemu narodu, ko smo vendar po pričanju merodajnih faktorjev
najbolj zrel narod v Avstriji, bodisi politično- ali gospodarsko, le žal, da
se nismo dosedaj zavedali svoje vrednosti in da smo raje v pasji poniž¬
nosti poljubovali roko onim, ki so nam, da govorimo s svetim pismom,
dajali mesto kruha kamen.

Z ustanovitvijo take jugoslovanske osrednje zveze bi pač prišli enkrat
do spoznanja, da ima ravno čebelarstvo prav dobre in hvaležne odjemalce
na našem jugu, in da bi ne bili izročeni pravzaprav na milost in nemilost
nekaterim »slovenskim« čebelarskim prekupčevalcem, nemškim meše-
tarjem, kakor bi jih najbolje lahko označili, ki pokupijo vsako jesen ali
pomlad, in tudi sedaj se žalibog dogaja, da kupujejo ti mešetarski čebelarji
po Slovenskem najboljše roje, ter jih pošiljajo našim ljubim sosedom, onim
sosedom, ki nas smatrajo le za narod druge vrste, in to kljub dobro¬
hotnemu opominu predsednika gosp. M. Hafnerja,

0 nalogah tega bodočega društva pač nočem govoriti, želim le, da se
oglasi še kdo drugi o tej zadevi. Prepričan sem pa, da nas mora tudi ta
važna gospodarska panoga dobiti pripravljene, ko nam nastopi svetla doba
naše Jugoslavije.

št. »Slov. Čebelarja« 1918  je vsled nepričakova-
*  nega števila novih članov popolnoma pošla,  četudi
je bila natisnjena v več sto izvodih čez navadno potrebo. Vsled tega
prosimo vse one cenj. čebelarje, ki so prejeli 1. in 2. številko »Slovenskega
Čebelarja« in ne nameravajo obnoviti članarine, naj bodo
vsaj toliko vestni, da vrnejo list  i n n e o š ko  d u j e j o d r u š tv  a.
Tisk je sedaj predrag, da bi društvo dajalo list zastonj, ali da bi ponatis¬
nili 1. številko le v nekaj izvodih. Kdor je še na dolgu s članarino za
L 1918, smo njegov naslov na križnem ovitku podčrtali z rdečim svinč¬
nikom. Če dotičnik v teku 8 dni po prejemu 2. številke  »Slov.
Čebelarja« ne obnovi članarine, ga izbrišemo iz društva,
mu ustavimo 3. številko lista in pri razdelitvi sladkorja
ne pride v poštev.

Odbor.

Stran 46

SLOVENSKI ČEBELAR

Leto XXI

Dedovi spomini.

Ko sem bil zadnjič v Kranju na čebelarskem shodu, sem čul preda¬
vanje o načinu Janševega čebelarjenja na med. Tudi moj stari oče oziroma
moj oče je temu podobno čebelaril in čebelari tako še sedaj v starih
kranjičih. Pa k temu se bom še povrnil kasneje, Najprvo malo o zgodovini
in postanku čebelarstva na mojem domu. Naslednje mi je bil povedal
moj ded.

»Koliko časa pa že imamo čebele pri nas?« sem vprašal svojega deda,
ko sva sedela nekega vročega poletnega dne v senci vinske trte pri
čebelnjaku.

»Tega ti ne vem povedati natančno, a kakor mi je pripovedoval moj
ded, tako hočem tudi jaz tebi povedati.«

»Moj prainpraded se je umaknil, oziroma zbežal pred napadi divjih
Turkov 15. stoletja iz Hrvatskega in se je naselil na prostoru, kjer še dan¬
danes biva moj rod. Posekal je gozd in napravil njive in travnike. Uredil
si je gospodarstvo^ in napravil tudi čebele, zakaj v starih časih so bile če¬
bele mnogo bolj v čislih, kot so pa dandanes. Tudi je moral dajati neko
množino medu in voska svojemu gospodu graščaku. To pa je bilo potem
odpravljeno, pa ne vem ali ob času vladanja cesarice Marije Terezije, ali
ob času cesarja Jožefa II. Čebelna paša je bila tiste čase prav obilna, in
čebelarstvo se je lepo razvijalo.

A prišla je nesreča. Leta 1780, je pogorelo vse gospodarsko poslopje,
hiša in čebelnjak. Zgorele so tudi vse čebele, okrog 40 panjev. To je bil
hud udarec za gospodarjevo vdovo, a postavila je novo gospodarsko po¬
slopje in tudi čebelnjak, velik za 80 kranjičev in napravljen za način Janše¬
vega čebelarstva, to je, da je imel toliko široke vrste, da se je lahko panj
drug na drugega naveznil, kot so bili sploh vsi stari čebelnjaki napravljeni.
Gospodinja je umrla v visoki starosti, in gospodarstvo je prevzel njen sin
Jakob, moj ded, Ta je bil samouk in daleč na okoli poznan zdravnik in
ranocelnik. Ob času francoskih vojn so mu izročili v zdravljenje več ranje¬
nih francoskih vojakov. Gospodaril je ob težkih časih, sedanjim našim po¬
dobnih. A takrat je najhujše prišlo šele tri leta po vojni, namreč leta 1817.
in 1818. Lakota je bila tako grozna, da so ljudje jedli travo in druga zelišča
ter glodali drevesno lubje.

Tudi čebelarstvo je mnogo trpelo ob teh časih, dostikrat so bile
čebele pokradene od ljudi, ki so iz strahu pred vojaško suknjo utekli in
se skrivali po gozdih. Ti so se potem v poznejših letih premenili v glasovite
rokovnjače.

Vojne so minule, Francozi so odšli iz naših pokrajin, z njimi so odšle
mnoge dobre naprave, a dosti slabih navad je pa ostalo med ljudstvom.
Ljudstvo se je odvadilo dela, zemlja je bila zato slabo obdelana, poleg
tega je prevelika moča uničila pridelke. Živeža ni bilo dobiti, draginja je
bila neznosna, nastal je državni bankerot. Za 100 tolarjev si dobil samo

Leto XXI

SLOVENSKI ČEBELAR

Stran 47

20 tolarjev novega denarja in sicer papirnatega; ako si hotel dobiti sre¬
brnega, si ga dobil le 16 ali celo samo 14 tolarjev. Mernik pšenice je
veljal 7 tolarjev v srebru. Ljudje so padali po cestah in mrli lakote. Za
med ne vem, kakšno ceno je imel, a drag je bil vosek, in sicer je veljal stari
funt (56 dkg) 1 tolar; sprejemalo se ga je tudi mesto denarja. Leta 1818. je
pa Bog blagoslovil letino. Ob mlačvi so prodajali mernik pšenice za 50 sta¬
rih krajcarjev. Tudi druga živila so padla primerno pšenici. Bog daj, da bi
letošnja letina ne zaostajala za ono pred 100 leti. Tudi čebele so bile ono
leto prav dobre.

Leta 1821. je bilo moje rojstno leto, Čebele so bile dobre in so prav
zgodaj rojile.

1834, leta je bila prav huda suša. Ribe so po strugah večinoma vse
poginile, kajti le malo potokov je bilo, ki se niso posušili to leto. Ajda je
bila prav slaba, na nedeljo pred Velikim Šmarnom pa pomoči dež, Ajda je
krasno zrastla in medila kot potem nikdar več. Roj, drugci in tretjini, ki
ga je pred pašo bilo komaj perišče v panju, je napravil poln panj satja,
nalil z medom, vrhutega pa so še napolnili medišča (zabojčke, ki imajo
približno 25 cm v kvadratu), ki so tehtala po 4 kg, Teh medišč so napol¬
nili dobri panji po dva in še celo tri. Panji so pa povprečno tehtali dva
stari cent (56 kg). Ajda je obrodila to leto kot malokdaj. Splošno je bila
to leto prav dobra letina. Še sedaj slovi vino, ki je bilo sladko, kot nobeno
več potem.

Potem pa dolgo časa, skoro 30 let ni bilo dobre čebelarske letine.

Zelo blagoslovljeno je bilo leto 1862. Za pleme sem imel 15 panjev,
ti so tako močno rojili, da je ajdo bralo 72 panjev. Prodal sem jih potem
medarju po 5 goldinarjev panj, torej dražje, kot je veljalo takrat pitano
tele. To leto je celo leto medila smreka.

Tudi leta 1863. in 1864. so bile čebele prav dobre. Leta 1865. in 1877.
so bile pa naravnost izborne,,

1881. leta pa je zadela naše čebelarstvo huda nesreča. Zgorel je
čebelnjak in z njim vred skoro vsi panji; niti voska in medu ni bilo mogoče
oteti ognju, 2, julija je čebelnjak pogorel in na ajdo so čebele že letele iz
novega čebelnjaka.

Izborno so nosile čebele 1. 1886,; brale so jelko in potem še ajdo.
Dober kranjič je nabral v treh dneh na ajdi 8 kg medu. Najtežji je dal v
jeseni 40 kg čistega medu.

Dobro pašo na ajdi so imele leta 1902. To leto je nanosil panj 20 kg
medu v ajdi, »Toliko škatelj še nisem nikdar imel, kot to leto«, mi je rekel
ded; in res, imel jih je 25 težkih po 4 kg.

Letos pa ne vem, kaj bo. Paše ni nobene; ako še ajda ne bo medila,
bo težko ohraniti čebele črez zimo. Tako slabih že dolgo ne pomnim, Tudi
jaz slabim in črezdaije bolj, ne vem, ali bom drugo leto še roje ogrebal.«

Tako je končal ded svoje pripovedovanje.

In res! Tisto leto ni ajda medila skoro nič. Vzimil je bil 15 panjev,
kot je rekel, zadnjikrat. Slutnja se mu je izpolnila, V jeseni koncem no-

Stran 48

SLOVENSKI ČEBELAR

Leto XXI

vembra je zbolel, dne 12. decembra pa je zatisnil za vedno oči. To je bilo
leta 1906; bil je v 86. letu svoje starosti. Tudi čebele so ga posnemale,
zakaj v hudi zimi umrlo jih je osem panjev.

Z njim pa ni leglo v grob njegovo čebelarstvo. Njegovi vnuki smo vsi
navdušeni čebelarji, ker smo to lastnost po njem podedovali. Čebelarili
smo naprej. Od takrat so se pa vrstile dobre in slabe letine. Prišla je
nesrečna vojna. Treba je bilo obleči vojaško suknjo in oditi. Hodil in vozil
sem se skoz Ogrsko, Galicijo, boril se na Primorskem in Tirolskem, videl
čebelarstvo raznih narodov iri opazoval njihove šege in navade, a čebel¬
njakov, kot jih imamo Slovenci, in značaja, kot ga ima naše ljudstvo, nisem
videl nikjer. Velika je ljubezen poljskega Seljaka do svojih pčel, a slovenski
enake sem je zastonj iskal. Upam tudi, da bo kmalu prišel čas, ko bomo
za vedno slekli vojaško suknjo, in takrat nas bo dosti čakalo dela. Naša
jugoslovanska zemlja je ugodna, ikot malo katera za čebelarstvo. Naša
kranjska čebela slovi širom sveta po svojih vrlinah, glede katerih je no¬
bena druga ne prekaša. Tujci bodo. prišli in bodo povpraševali po naših
čebelah; šle bodo širom sveta in nosile slavo svojega plemena. Zato pa si
bomo morali tudi primerno urediti naše čebelarstvo: Plemenjakov kolikor
mogoče veliko pustiti, rojenja ne ovirati, da nas mir ne bo našel nepri¬
pravljenih. Zakaj »kdor pride prvi z dobrim blagom, ta si
o s voji.tr  g«; tako je rekel predsednik čebelarskega društva g. Hafner.

■v

Čebelarska. Gustav Strniša.

V zlato jutro, v jasno jutro
pošumevajo čebele
na poljane vse blesteče
v rosi biserni. ..
in na trate zeleneče,
tja med rožice duhteče
in iz sanj jih prebude:

»Dajte že odpreti čaše,
me prišle smo, sestre vaše,
da poljubimo vam cvete,
odnesemo sladko strd
v čebelnjak na pisan vrt!«

Rožne čaše se smejijo,
v hladni rosi se blestijo,

kot zakladnice so male.

In čebele k njim hitijo,
jih poljubljajo šume .,,

Čebelar pa gleda, gleda,
dim iz pipe se mu dviga,
radost se v očeh mu užiga,
misel v glavi se razpreda:

»Najsrečnejši čebelar
med vladarji sem vladar!
Take kdo ima podložne,
pridne, složne?

Za najdražje jih ne dam,
raje bi umrl sam!«

Leto XXI

SLOVENSKI ČEBELAR

Stran 49

Za petnajst kron ! m. h.

Na Dunaju izhaja čebelarski list »Bienenvater«, kot glasilo državnega
društva za čebelarstvo. Tiska se v 17.500 izvodih. Urejuje ga znani Alfon-
sus. Ta časopis nam kaže, da nam Nemci niti na gospodarskem polju ne
morejo biti pravični,

V četrti letošnji številki imenovanega lista se pritožuje neznan dopis¬
nik, da je dobil s Kranjskega panjiček, ki je tehtal z rojem vred 7 kg, za
15 K, češ da bi bila polovična cena dosti visoka, Dopisnik kliče na pomoč
deželne kulturne svete in zahteva, da naj vsakdo z ogorčenjem zavrne take
»škatlice za smotke«. Tako piše »Bienenvater« v tistem času, ko smo mi
domači čebelarji plačevali domače čebele panj po 150 K in roje po 100 K,
pa jih še ni bilo mogoče dobiti dovolj.

V šesti letošnji številki istega lista pa piše neki Stuchlik, da je poslala
znana kranjska eksportna tvrdka nemškemu čebelarju dva kranjiča dražje,
kakor je bilo pogojeno. Adresat čebel ni sprejel, vsled česar so ležale če¬
bele osem dni na pošti in so se šele po osmih dneh vrnile odpošiljatelju. In
potem še vprašuje ta dopisnik, če je tako početje iz narodnogospodarskega
stališča opravičljivo?

Vsakega pol leta se nais spomni »Bienenvater« s kakim takim dopisom.
Namen teh poročil je prozoren, zato ne kaže izgubljati o tem besed. Pripo¬
ročam le slovenskim čebelarjem in eksporterjem, da gredo Nemcem, ki se
prizadevajo, da bi se ubranili naših kranjičev, kolikor največ mogoče na
roko. Storijo to tem laglje, ker imajo za vsak panj deset odjemalcev.

* *

Dostavek uredništva:  Če je bil panjiček res tak kot »škatli¬
ca za smotke«, gotovo ni mogel tehtati 3 kg. Pa recimo, da je tehtal 4 kg,
da je bilo vsebine samo 3 kg. S petnajstimi kronami v sedanjih časih še
matice ni plačal, pride pa na 1 kg bodisi čebel, medu ali satja z zalego
celih 5 kron, pa bi menda rad še zlato uro povrh! Ime Stuchlik naj si naši
izvažatelji tudi ohranijo v spominu, da ne bo imel več prilike puščati ubo¬
gih čebel — meni nič, tebi nič — na pošti; dobil jih bo morebiti iz rajha
zastonj, — »Strokovni odbor za čebelarstvo v Avstriji« na Dunaju je imel
v svoji 3. seji dne 8. maja t. 1. tudi razgovor glede cen čebel in je bil mne¬
nja, da ni nastavljati maksimalnih cen, ker bodo sicer čebele »izginile
s trga«.  Muck je bil mnenja, da naj bi bila cena plemenjakom štiri- do
petkratna mirovna cena, to bi bilo nekako 48 do 60 K, za roje pa kilogram
po 20 K, v juliju pa 10 K — —- — in vsi drugi odborniki so mu pritrdili,
pravi poročilo. Dovoljeno pa naj mi bo vprašanje, katero blago je posko¬
čilo samo na štiri-, petkratno ceno? Naj le delajo gospodje račune, ali če
jih bodo delali brez nas, se bodo urezali. Gosp. Kunaver pravi v svojem

4

Stran 50

i

SLOVENSKI ČEBELAR

Leto XXI

današnjem članku »Izvoz čebel«, da so čebelarji, posebno naši Gorenjci že
tako prebrisane glave, da vedo, kako in kaj. Ima prav, ali odprte glave naj
bodo tudi čebelarski trgovci, da si ne bo zadnji nemški Mihel mel rok,
češ kako neumni so čebelarji tam doli na jugu, še zdaj jih ni srečala pamet!
Slaba kozica stane danes 300 K, a ima — če ga sploh ima — samo po
enega mladiča, zakaj naj bi bil pa dober plemenjak samo 60 K, ki ima
lahko dva ali tudi tri mladiče? Le bodite še vi, čebelarski trgovci, pre¬
brisani, toda prosim ne na račun naših čebelarjev.

Kako je čebelaril ded. j r

Začnimo z začetkom čebelarskega leta. Ko je ponehala ajdova paša,
si je odbral panji za pleme, ali da rabim njegov izraz, pustil jih je »za na¬
prej«. To so bili predvsem drugci, ki imajo najboljše matice. Če so bili
preslabi in premalo čebelni, jim je dodal od drugih panjev čebel in medu.
Dalje je pustil izrojence, ki so imele tudi mlade matice. Malokdaj pa je
pustil prvi roj, ali še redkeje celaka ali jalovca. Morali so plemenjaki ve¬
dno imeti mlado, dobro matico, dosti čebel in medu. Panj s staro matico
nerad roji in ima tudi preveč trotov.

Ko je bilo vse izvršeno, in so začele noči postajati hladneje, je odel
panji z otavo. Najboljša je bila na potih ali pa pred čebelnjakom nakošena,
ker je bila najbolj mehka. Dalje, je rekel, ima otava hud duh, ki ni po godu
raznim moljem in drugemu mrčesu. Ko je postalo mrzlo, jih je šele dobro
zatlačil.

Pozimi jih je kolikor mogoče pustil pri miru. Ako čebel nihče ne vzne¬
mirja, obstanejo najboljše, tako je rekel.

Spomladi, ko se je toliko ogrelo, da je lahko pogledal v panji, mu je
bila prva skrb, da čebele niso bile lačne; ako je bil kateri panj lačen, hitro
mu je dal jesti. Prvo pašo so dobile na maokovcu (vrbi podobno drevo) in
na leski. Ako pa te paše ni bilo, pokladal jim je pred čebelnjak ržene
moke. Kasneje, preden je začela črešnja cvesti, krmil jih je tudi na rojenje,
in sicer z medom, ki mu je dolil nekoliko vode, ako je bil trd.

Ko je prišel čas rojenja, je onim, za katere je hotel, da ne bi rojili, na-
veznil »puše«. To so bili panji, ki so imeli v jeseni premalo medu, ali pre¬
malo čebel, preslabo matico, ali mu drugače niso- bili všeč, in je zato če¬
bele iz njih združil z drugimi panji, satje pa spravil za spomladi, da bode
naveznil. Tak panj je imel potem dosti opravila, in ni se mu ljubilo rojiti.
Tak panj je potem nanosil več medu. Te puše so se mu mnogokrat prav
dobro obnesle. Roje je najraje prestrezal v prestrezala ali vrše. Dobro je
poznal panj več dni, preden je rojil, po njegovem obnašanju, da misli rojiti,
in potem ga ni pustil iz vida, da bi roj ne sedel na drevo, ampak vsakega
je ujel. - ; ; | j |

Leto XXI

SLOVENSKI ČEBELAR

Stran 51

Več slabih rojev je združil, zakaj vedel je dobro, da mu en dober panj
da več dobička, ikot pa dva ali trije slabi. Za glavno ajdovo pašo je hotel
vselej imeti močna čebelna ljudstva.

Mnogokrat je tudi čebele peljal v pašo, zlasti ako je toča pobila ajdo.
Ajda mu je bila poslednje upanje, zakaj ako ta ni medila, potem ni bilo
lahko uzimiti panjev. Sladkor je začel pokladati čebelam šele par let pred
svojo smrtjo, Mnogokrat je potem rekel: Sedaj, ko lahko krmimo sladkor,
ni nobene težave čebelariti, a nekdaj, ko sladkorja ni bilo, bilo je to vse
drugače.

Po končanem ajdovem berivu je odbral panji za pleme, Take, ki so
bili preslabi, je pridružil drugim in potem spravil puše za drugo leto, med
je dodal slabičem ali pa ga spravil za spomladno pitanje. Nekaj panjev pa
je prodal medarju, da je dobil tudi nekaj plačila za svoj trud.

stssaSGtssis

Sedanje čebelarske razmere. Fr. Rojina.

1, »Strokovni odbor za čebelarstvo v Avstriji«,

Kakor znano, so avstrijski čebelarji organizirani v dveh velikih sku¬
pinah: v »Državni zvezi samostojnih deželnih čebelarskih društev v Av¬
striji« in v »Avstrijskem državnem čebelarskem društvu«. Prva ima svoj
sedež v Pragi, drugo na Dunaju. »Slovensko čebelarsko društvo za Kranj¬
sko in Primorsko«, »Slovensko čebelarsko društvo za Spodnje Štajersko«
in »Slovensko čebelarsko društvo za Koroško« so se priklopila državni
zvezi v Pragi, ki je vzela v svoje okrilje tudi nenemška čebelarska društva,
in šteje sedaj že preko štirideset tisoč članov,

Vodstvi teh dveh velikih čebelarskih združenj sta si stali do posled¬
njih časov nasproti v nekakem napetem razmerju, prej pa celo v laseh.
Niti pri skupnih čebelarskih interesih se niso mogli zediniti, tako da
c. kr. ministrstvo za poljedelstvo včasih ni vedelo, komu naj da prav,
zlasti v zadevi pitanja s sladkorjem. Neverjetno, kako so začetkoma vlekli
vsak na svojo stran.

Da pride c. kr. poljedelsko ministrstvo temu nesoglasju v okom, je
povabilo zastopnike obeh skupin dne 22, januarja t, 1. h konferenci pod
predsedstvom c. kr. ministerijalnega tajnika barona Karla Bourguignona.
Od strani državnega društva sta se udeležila konference Muck in Alfon-
sus, od strani državne zveze pa Bassler ml., Wohlrab in Weippl.

Po daljšem razgovoru so sklenili ustanoviti »Strokovni odbor za čebe¬
larstvo v Avstriji« s sedežem na Dunaju, v čigar področje naj spadajo
skupni čebelarski interesi, zlasti: občevanje z državnimi osrednjimi uradi,
obravnava trgovskopolitičnih in carinskih vprašanj, prevozne zadeve, če-
belarskopravna vprašanja, vplivanje pri določitvi cen čebelarskih pridel¬
kov, preskrbitev krmil in zastopstvo drugih, čebelarstvo pospešujočih
zadev,

4*

Stran 52

SLOVENSKI ČEBELAR

Leto XXI

Zlasti se je poverila strokovnemu odboru skupna organizacija vseh
avstrijskih čebelarskih društev.

Za oskrbitev tekočih opravil se je določil začasni odbor, obstoječ iz že
zgoraj imenovanih zastopnikov, predsedstvo pa je prevzel predsednik
c. kr, kmetijske družbe na Dunaju Bernard vitez Ehrenfels.

Iz poročil o delovanju strokovnega odbora je razvidno, da vrši ta v
polni meri svojo dolžnost.

2, Nove vodilne cene za med.

Dne 28. maja t. 1. je določila c. kr. centralna komisija za določitev cen
v c. kr. uradu za ljudsko prehrano na Dunaju v navzočnosti zastopnikov
•čebelarjev Mucka in Wohlraba nove vodilne cene za med. Zastopnika
čebelarskih interesov sta imela napram komisiji težko stališče, ker je ta
vztrajala na tem, da se uvedejo maksimalne cene, da se med čebelarjem
kratkomalo odvzame, in neki govornik se je povzpel celo do gorostasne
zahteve, da se čebelarjem dovoli samo nek gotov dohodek iz čebelarstva.
Po raznem semintja in previdnem posredovanju dr, Bohma so se vendar
določile naslednje vodilne cene: za točeni med pri čebelarju 1 kg po 16 K,
pri prodaji na debelo po 17 K 70 h in pri prodaji na drobno 20 K. Pod pro¬
dajo na debelo je umeti prodajo trgovcu, pod prodajo na drobno pa ono,
naravnost užitniku ali konsumentu. Če proda čebelar med naravnost užit-
niku, ga sme torej zaračunati po 20 K brez posode. Prešani med pa ima
sedaj vodilno ceno po 11 K, oziroma po 12 K 70 h in 14 K.

3, Sladkor za pitanje čebel.

Ne samo, da bo letos sladkor za čebelno pitanje znatno dražji, kot oni
za ljudsko prehrano, bodo morali čebelarji še od vsakega panju dati po
1 kg medu. Ta med se bo pobiral od deželnih oblastev. Upati je sicer, da
čebelarjem, ki čebelarijo samo na roje, ne bo treba oddajati medu, vendar
mora to dovoliti deželna vlada, V tem oziru je storil odbor našega čebe¬
larskega društva že potrebne korake, vendar, ker mora vlada posredovati
pri c. kr. uradu za ljudsko prehrano na Dunaju, še ni znana odločitev. Če
kje, se mora pri nas, kjer čebelarimo skoraj izključno na roje, odstopiti od
zahteve oddaje medu, zlasti še, ker se nam je nakazalo samo 20.000 kg
sladkorja za približno 40.000 panjev. Da bi pa za pol kilograma sladkorja,
ki pride na panj, kdo odstopil cel kilogram medu — čeprav po vodilni ceni
16,K —, tega pa vendar ne more od nas nihče zahtevati, in tudi ne, če ga
sploh pridelali ne bomo, kakor zdaj vse kaže. Se je sicer bralo v nekem
dnevniku, da bo letos mnogo medu, ker se dež in solnce tako pogosto
menjavata. Ali kdor je to pisal, je bil slab prerok, zakaj zadnji roji so bili,
vsaj tu pri nas, tako lačni, da bi od kraja počepali, da jim nisem pomagal
z medom, ki sem ga nekaj natočil od žajblja, sladkorja pa še za družino ni
bilo betve. Nekemu ljubljanskemu čebelarju so v njegovi odsotnosti padli
trije plemenjaki, in bi mu jih še več, da se ni še pravočasno- vrnil s poto¬
vanja ter nakrmil lačnih ljudstev.

(oC<ž5S(o?S5.9

Leto XXI SLOVENSKI ČEBELAR Stran 53

Iz Istre: »Niti panju iz dežele!« — tako se glasi nasvet ali bolje za¬
poved g. M. Hafnerja v prvi letošnji številki »Slov, Čebelarja«. Razlog je
pač ta, ker je čebelarstvo zelo trpelo vsled vojne. Na tisoče je poginilo ro¬
jev. Število njih se je skrčilo na polovico ali še manj. Naša sveta dolžnost
je, da smatramo čebele, ki so nam ostale, kot nepremakljivo blago de¬
žele.  To smo dolžni sebi, našim domačim čebelarjem, našemu narodu.

To je pravi očetovski nasvet, ki ga podpisujemo z obema rokama. V
Istri nam pa ni ostalo niti polovico panjev, in to ne samo radi vojne, ampak
tudi zato, ker je bilo 1. 1917. za nas čebelarje eno najslabših. Čebele si niso
mogle vsled suše nabrati niti dovolj medu za zimo, in tudi sladkorja nismo
mogli dobiti od nikoder. Mnogo so jih pokradli, a mnogo so jih uničili
lakomni čebelarji, ki so jim pobrali med do poslednje kaplje, da so ga
mogli zamenjati za drug živež sebi v korist. Dogodilo se je, žalibože, da so
nekateri »napredni« lakomni čebelarji hodili od vasi do vasi ter kupovali
od kmetov-čebelarjev za majhen denar najboljše čebele, jih žveplali, po¬
brali med ter ga za drag denar prodajali dalje. Pač bo minulo dokaj časa,
preden dospemo zopet do prejšnjega števila panjev.

S tega stališča veljaj tudi za Istro zapoved »niti panju iz dežele«, ker
Istra vendar izvaža čebele. In to veljaj za ostalo Primorje, kjer je vojna
gotovo pokončala vse.

Če sem prijel pero v roke, je vzrok pač ta, ker se mi dozdeva zahteva
g. Hafnerja »niti panju iz dežele« preozkosrčna, ki naj zabrani vsak izvoz.
On hoče —- vsaj tako se mi dozdeva — zabraniti vsak izvoz čebel iz Kranj¬
ske. Vsled tega bi se ne smelo izvažati čebel iz Kranjske ne na Štajersko,
ne na Koroško in ne v Primorje. To bi ne bilo prav! In kolikor je meni
znano, se nahaja po vseh teh deželah kranjska čebela in tudi uspeva. Ker
tu živi tudi en narod, je naša dolžnost, da pomagamo vsemu narodu.

Pred petdesetimi leti je vzkliknil zaslužni politik Levstik, ko je pisal
o zatiranju polabskih Slovanov in kako jim pomagajmo, tole: »Samo en pot
je, po katerem moremo ubežati temu zatiranju, samo en trden jez je, ki nas
utegne rešiti. Ta jez najdemo na avstrijskem jugu v solidarnosti z juna¬
škimi brati, kateri so iste matere, istega jezika z nami, in kateri našo bra¬
tovsko roko veseli poprimejo, nam in sebi na podporo!«

Te zlate besede izgovarja danes tisoč grl, in tudi mi jugoslovanski če¬
belarji moramo to upoštevati in klicati z g. Hafnerjem — a ne: »niti panju
iz dežele«, — temveč »niti panju iz jugoslovanskih dežel  a«.
In s tem hočemo omejiti naš državni izvoz dogovorno samo za Kranjsko,
Koroško, Štajersko in Primorsko.

Ko uredimo izvoz za čebele, treba bo urediti tudi izvoz za panji in
za vse čebelarske potrebščine. Doživeli smo žalibože slučaje, da niso do¬
bili nekateri čebelarji iz Istre potrebnega sladkorja iz Ljubljane, temveč

Stran 54

SLOVENSKI ČEBELAR

Leto XXI

poslani denar se jim je vrnil. To se v bodoče ne sme več dogajati. Naše
oko se ne sme več ozirati samo na domači zvonik, temveč naše oko se
ozri po zemlji od sivega Triglava pa do stare Učke! Vsi mi čebelarji enega
rodu smo dolžni delati za razcvit čebelarstva v vsakem kotu naše lepe
domovine. In to bodemo le dosegli, če si pomagamo drug drugemu in če se
strnemo v eno kolo. Dr. M. T.

Društveni vestnik.

Slovensko osrednje čebelarsko društvo za Kranjsko in

Primorsko.

Odborova seja dne 6. maja. Navzoči: gg. Hafner, prelat Kalan, Slapšak,
Rojina in Zirkelbach ter zastopnik vojaštva g. dr. Mahr. — Gosp. predsednik
naznani, da namerava vojaška oblast vpeljati za vojne invalide, po poklicu bivše
kmetovalce, doma na Kranjskem, pouk o čebelarstvu. V ta namen se je vojaška
oblast po navzočem g. dr. Mahru obrnila na društvo s prošnjo, da bi priredilo
teoretičen in praktičen tečaj. Odbor pozdravi to misel in sklene soglasno, da bo
storil vse, kar bo v njegovi moči, toda le pod pogojem, da erar plača voditelja
tečaja. Urednika g. Rojina prosi odbor, da prevzame vodstvo tečaja in da stopi
v dogovor z vojaško oblastjo. Gosp. urednik ugodi odborovi prošnji. — Dr. Trinaj¬
stič, odvetnik v Voloski, namerava ustanoviti čebelarsko podružnico za Istro.
Želi, da bi »Čebelar« prinašal tudi v hrvatskem jeziku pisane članke. Odbor
sklene soglasno, da z veseljem pozdravlja ustanovitev podružnice za Istro, po¬
sebno ker je tam ugodno podnebje za čebelarstvo. Glede hrvatskih člankov v
»Slov. Čebelarju« je pa odbor mnenja, da ne kaže pri tako pičli vsebini uvrščati
še hrvatskih člankov, pač pa naj dobe »Slov. Čebelarja« slovenščine zmožni čebe¬
larji, Hrvatje pa »Hrvatsko Pčelo«. — Nekemu šolskemu vodstvu se odkloni vsled
sedanjih razmer prošnja za nakup Žnideršičevega panju, — Odbor dovoli ustano¬
vitev podružnice v Beli cerkvi na Dolenjskem. — Odbor sprejme na znanje dopis
»Zveze čebelarskih društev« v Pragi, s katerim se naznanja, da ji je ministrstvo
dovolilo namesto 5589 stotov sladkorja za pomladno pitanje samo 500 stotov. Od
te množine bi dobilo naše društvo samo 18 stotov. Ker je društvo prosilo za
skrajno silo dva vagona, naročil pa je bilo za tri vagone, je ta dovoljena množina
tako malenkostna, da bi se sploh ne mogla razdeliti vsem naročnikom. Ko bi le
nekateri dobili, drugi ne, bi si odbor s tem nakopal le nevoljo članov. Zato sklene
odbor, da se teh 18 stotov sladkorja prihrani do jeseni in se razdeli obenem z za
jesensko pitanje dovoljeno množino sladkorja. —"Raznoterosti.,

Odborova seja dne 2 1. junija.  Navzoči: gg. Hafner, prelat Kalan, Hu¬
mek in Zirkelbach. — Tajnik prečita došle dopise. Na dopis »Zveze čebelarskih
društev v Pragi«, s katerim zveza naznanja, da se vrši na Dunaju dne 29. junija
zbor odposlancev čebelarskih društev, in da urad za ljudsko prehrano zahteva od
vsakega panju 1 kg medu po vodilni ceni, če dovoli na panj 5 kg sladkorja, sklene
odbor naprositi g, Bukovica, da zastopa društvo na zborovanju. Naroča se mu,
da se posebno zavzame za to, da društvo dobi pravočasno — vsaj septembra —
za 40.000 panjev dovolj sladkorja, da bo prišlo na panj 5 kg. Le pod tem pogojem
bi se oddal za vsak panj 1 kg medu po vodilni ceni. — Šolskemu voditelju Josipu
Kobalu na Grahovi pri Cirknici se dovoli za opazovalnico dvostenast panj, ki je
bil še v zalogi. — Raznoterosti.

Leto XXI

SLOVENSKI ČEBELAR

Stran 55

Odborova seja dne 12. julija. Navzoči: gg. Hafner, prelat Kalan, Hu¬
mek, Rojina in Zirkelbach. — Odbor vzame na znanje dopis »Zveze čebelarskih
društev v Pragi«, v katerem se naznanja društvu, da dobi za jesensko pitanje le
dva vagona, t. j. 200 stotov industrijskega sladkorja, ki je še enkrat dražji kot
konsumni sladkor, pod pogojem, da se bo moralo oddati za vsakih 5 kg sladkorja
1 kg medu po 16 K. Odbor sklene storiti vse mogoče korake, da se množina slad¬
korja zviša, obenem pa prositi deželno vlado, da odstopi od oddaje medu. Odbor
pooblasti g. predsednika Hafnerja in tajnika Zirkelbacha, da osebno posredujeta
pri vladi v tej zadevi. — Občni zbor se določi na Vel. Šmarna dan ob 9. uri do¬
poldne. — Gosp. Humek stavi predlog, da bi se kupilo neko zemljišče pri To-
mišlju, tam napravil velik čebelnjak, kamor bi društveni člani proti odškodnini
postavljali panji ob ajdovi paši. Za prepeljavanje bi se kupil posebej v ta namen
prirejen voz. S tem bi se najbolj varno in dobro naložilo društveno premoženje. —
Odbor prosi g. Humeka, da do prihodnje seje, ki bo dne 7, avgusta, o tem natanč¬
neje poroča. — Raznoterosti,

Slovensko spodnještajersko čebelarsko društvo.

Oklic: Člani, ki želijo sladkor za jesensko krmljenje, naj to prijavijo
sodniku Zdolšku na Laškem, in zraven povedo: Koliko ljudstev so imeli spo¬
mladi, koliko jih imajo koncem julija 1918 in koliko jih bodo vzimili.
Opomni se, da se bo sladkor v zmislu uradnih predpisov dal le revnim če¬
belarjem in za take panji, ki so res potrebni. Tudi zahteva oblast od vsa¬
kega plemenjaka po 1 kilogram medu, seveda ne zastonj, od tistih čebelar¬
jev, ki dobivajo sladkor za čebele. Te prijave je vposlati do konca julija
Zdolšku, na poznejše se ne bo oziralo. Kakor lani, se bo razdelitev odka-
zanega sladkorja vposlala tvrdki Urbach v Pragi, ki ga bo po plačanih kup¬
ninah razposlala. Stal bode v Pragi okoli 2 K 40 v. 1 kilogram.

Dalje mora vsak član najpozneje do konca septembra društvu nazna¬
niti, koliko je pridelal medu in voska ter koliko rojev je razpečal, ker tudi
to zahteva oblast in se potrebuje tudi za letno poročilo, da se iz tega raz¬
vidi delovanje društva.

Končno se opozarja, da so člani zopet zavarovani, in sicer je zavaro¬
valnino za letos plačalo društvo iz svojega. Do zavarovalnine pa imajo
pravico le tisti člani, ki prijavijo do konca septembra društvu, kaj hočejo
imeti zavarovano, k čemur se zopet opomni, da čebelnjaki in iztočeni med
pri društvu niso zavarovani, ampak le ljudstva, panji in orodje. To zopet
zahteva zavarovalnica in se ji mora vsako leto vposlati seznam vseh pri
njej zavarovanih predmetov. Drugi predmeti (iztočeni med, čebelnjaki itd.)
so lahko zavarovani pri kaki drugi zavarovalnici.

Prosim pa še enkrat vse člane, da se po tem oklicu ravnajo, ker se
od oblasti, od zavarovalnice kakor tudi od državne zveze avstrijskih čebe¬
larjev vedno in vedno pritiska na društveno vodstvo zaradi omenjenih iz¬
kazov, zahtevati se pa vendar ne more, da bi društvo vsakemu članu po¬
sebej pisalo. Zdolšek.

Članom Spodnještajerskega čebelarskega društva v naznanilo, naj se
blagovolijo obrniti v zadevi sladkorja na društvenega predsednika gosp.
A. Zdolška, c. kr. okrajnega sodnika, Laški trg, in ne na mene. I, Kosi, Celje.

Čebelarsko društvo za Spodnje Štajersko bode začelo letos zopet s če¬
belarskimi predavanji, in sicer po potovalnih učiteljih gg. Ivan Jurančič,
čebelar v Andrencih v Slov. goricah, in Ludovik Černej, nadučitelj v Grižah

Stran 56

SLOVENSKI ČEBELAR

Leto XXI

pri Celju, tako da prevzame prvi pouk v okrajih Maribor, Ptuj, Ljutomer in
Konjice, drugi pa v ostalih delih društvenega delokroga. — Podružnice in
čebelarji naj se naravnost oglasijo pri imenovanih dveh gospodih, navedejo
pa tudi, kje in kdaj se naj vrši tečaj. Zdolšek.

Čebelarska podružnica za Savinjsko dolino je pričela po preteku štirih let
zopet svoje delovanje ter priredila dne 30. junija v Št. Pavlu v Savinjski dolini
svoje prvo toletno poučno predavanje. Kljub slabemu vremenu se je zbralo pri
čebelnjaku g. Pečarja lepo število čebelarjev, zlasti mladih dečkov, ki se hočejo
tudi poprijeti čebelarstva, kar je treba posebno pohvalno omeniti. Čebelarski
potovalni učitelj g. Černej, nadučitelj in čebelar iz Griž, se je spominjal najprej
merilne svetovne vojske, zlasti kako je ista vplivala in učinkovala na čebelarstvo,
ki je pokončala na tisoče čebelnjakov, umorila mnoge navdušene čebelarje — a
povzdignila na drugi strani vrednost medu, voska in čebel na visoko stopnjo, da
hoče sedaj že skoraj vsak človek čebelariti. Nato nam je predavatelj temeljito
razložil prednosti umnega čebelarstva pred starokopitnim z nepremakljivimi panji,
to pa zato, da je navdušil mlade začetnike ter posebno poudarjal vzgojni pomen
čebeloreje. — Ko nas je poučil še o razvoju, o vrstah in nalogi čebel, prinesli smo
en panj na plan, ga odprli, da nam je vse tudi dejansko pokazal; niti nadležnega
krplja ni pozabil. Končno se je vršil prost razgovor na razna stavljena vprašanja.
Tu je lahko vsakdo potolažil svojo radovednost. Slišali smo tudi marsikak poučen
in zanimiv prigodljaj. ■— Ko se je g. Pečar še zahvalil g. Černeju za njegovo nad
dve uri trajajoče predavanje, podali smo se še k bližnjemu čebelnjaku g. Rezarja,
pregledavši njegov vzorni čebelnjak in pridruživši nekega trotarja k mlademu
plemenjaku.

Slovensko čebelarsko društvo za Koroško.

Slovensko čebelarsko društvo za Koroško naznanja zaradi sladkorja
za jesen tole: Storilo se je vse potrebno, da dobimo sladkor tudi letos. Sto¬
rilo se je in se bo tudi vse, da dojde ta tako zgodaj, da ga bo mogoče na¬
krmiti čebelam še jeseni. Cenjena vodstva podružnic in krajnih skupin se
vabijo, da zberejo in pošljejo takoj naročila in podatke. Isto naj storijo
takoj tudi direktni člani. Tudi ti naj naročijo, če je le mogoče, skupno.

Sladkor bo, kakor že zadnjič, čist, brez vsake primesi. Kilo bo veljal
prilično 3 K, torej bo veljalo 100 kil 300 K. Toliko je pri naročilu tudi vpo-
slati. Morebitna razlika v ceni se bo izravnala potem na ta način, da se
primanjkljaj povzame ali preostanek vrhe. Sladkorja se bo poslalo le toliko,
kolikor bo plačanega.

Pri naročitvi je naznaniti lepo in razločno s tinto pisan  na¬
slov, pošto, železniško postajo, število panjev poleti in število panjev, ki
jih misli ud uzimiti. Pri skupni naročitvi je napisati to lepo na celo polo
kanceHjskega papirja ter je spodaj vse sešteti  (sumirati).

Obenem se morajo poslati močne in cele,  zadosti velike vreče
(Žaklji). Na vsako  vrečo mora biti prišit zadosti velik in razločno s tinto
napisan naslov z železniško postajo.

Denar se mora poslati po poštni nakaznici. Udnina se mora poslati po¬
sebej, po položnici ali drugi nakaznici.

Vsi upravitelji podružnic in 'krajnih skupin, vsi člani in nečlani se
opozarjajo tukaj še enkrat na že zgoraj v vestniku društva omenjeni ukaz
c. kr, ministrstva kakor tudi državne zveze, glasom katerega nečlani n e
smejo  dobiti sladkorja ter se opozarja obenem na to, da je mogoče pri¬
stopiti k društvu tudi še zdaj.

Leto XXI

SLOVENSKI ČEBELAR

Stran 57

Vsaka nepotrebna pisarija, vsako reklamiranje in priganjanje riaj se
opusti, pač pa naj se stori vse zahtevano.

Za sladkor, ki se bo cenjenim udom poslal, društvo ne more prevzeti
odgovornosti. Prejemnik pa si lahko pusti pošiljatev pri dohodu na postaji
stehtati (vagati), in če bi kaj manjkalo', ali bilo poškodovano, naj prosi, da
se to zapiše (protokolira). Na podlagi tega zapisnika naj zahteva nato od¬
škodnino od železnice.

Naslov za vse pošiljatve je: Jos. Jeki, vodja šole, Apače, pošta Gali-^
cija, Koroško.

Slovensko čebelarsko društvo za Koroško naznanja zaradi tatvine
čebel: Društvu je znano, da se take v zadnjem času množijo. Dalje je pa
tudi znano, da je težko izslediti tatove (šterce). Zato se svetuje, kolikor
mogoče obvarovati se pred tatvino. Da se more storiti kaj tozadevnega, je
treba imeti podatke. Zatorej se vabijo in pozovejo vse podružnice, okrajne
skupine in vsi direktni člani, da naznanijo prej ko mogoče:.

1. Komu in koliko panjev je bilo lani in letos ukradenih?

2. Pri kraji poškodovanih panjev?

3. Čas tatvine (vsaj prilično, n, pr.: junija, ob ajdovi paši, vigredi).

4. Ali se je o tatvini obvestilo orožnike (žandarje)?

5. Ali se je šterca (šterce) ali storilce izsledilo?

6. Koliko škode je bilo s tem povzročene?

7. Če se storilcev ni izsledilo: kdo je storil to po vašem mnenju (o tem
se nikomur ne bo kaj povedalo in ostane tajno)?

Naznani naj se tudi tedaj, če okradeni ni bil ud društva.

Naznani naj se vsaka mala tatvina in tudi, če je tat samo poizkušal
krasti.

Pisma je poslati na naslov: Jeki Josip, vodja šole, Apače, pošta Gali¬
cija, Koroško,

Vestnik »Slovenskega čebelarskega društva za Koroško«.

I. Poslal se je upravništvu lista »Slovenski Čebelar« natanko urejen
seznam udov za 1918, Kdor bi izmed onih, ki so plačali udnino do 1. junija
1918, ne prejel druge in nadaljnjih številk »Slov. Čebelarja«, naj naznani to
društvu na naslov g. Jeki Josip. Omeniti se mora, da pošljejo nekatere
podružnice in nekateri posamezniki nerazločno pisane in nezadostne
naslove.

II,  Po ukazu c. kr. poljedelskega ministrstva smejo dobiti v prihodnje
sladkor le člani društva.  Tudi državna čebelarska zveza je to zauka¬
zala. Do zdaj se je delalo pri nas v mnogih, znanih  slučajih takole: Če¬
bele sta imela dva, trije, štirje, ud društva pa je bil le eden, iker le eden je
plačal udnino, Ta je zahteval potem sladkor za vse panji in bil č e s t o
najglasnejši.  To je zanaprej izključeno in prepovedano! Kjer so trije
lastniki, pa imej eden več ali manj panjev, morda tudi le enega, plačati
imajo udnino vsi trije. (To 1  se lahko zgodi še zdaj.) Če bi se to ne zgodilo,
sme prositi  ud največ za tretjino tistih panjev, ki se bodo res uzimili.
Če ima pa manj kot tretjino panjev, le za tisto malo uzimljeno število, ki je
res njegova last. Tega se mora držati zanaprej vsak ud in vsak upravitelj
podružnice ali krajne skupine. Kdor bi hotel društvo varati, sladkorja sploh
ne bo dobil, in zadele ga bodo še druge posledice.

To se mora odobravati tudi ® stališča pravičnosti. Sladkor se dovoli
na podlagi števila članov.  Torej če ima društvo več članov, se mu

5

Stran 58

SLOVENSKI ČEBELAR

Leto XXI

dovoli več, če ima le malo članov, pa malo sladkorja. Sladkor je torej za
tiste, ki so res člani, ki so res udnino plačali. Če ga hoče pobasati potem
ud za panji nečlanov, je jpsno, da so s tem člani oškodovani. Po pravilih pa
ima skrbeti vsak član za dobrobit društva in ne sme istega oškodovati.

Po mestih se prodaja sladkor brez kart kilo po 16 do 20 kron. Udje
dobijo plačano udnino že pri sladkorju desetkrat. Strd, vosek, čebele —
vse je zelo drago. Kdor potem kljub temu ne more plačati teh malenkost¬
nih krone udnine, naj dobi sladkor kjerkoli hoče.

Drag je tudi papir, tisk, pošta, delo, in naše glasilo pri malem številu
članov ne more  izhajati.

III. Udnina znaša (tudi brez zavarovanja) najmanj 4 K 60 v., enako, ali
se plača ta prej ali pozneje. To je bilo v zadnji številki »Čebelarja« za leto
1917, natanko razloženo, in vsak bi mogel vedeti, da je bila številka 3 K
60 v., mesto 4  K 60 v. na obrazcu inventarja le tiskovna napaka. Vsi, bodisi
direktni udje,ali udje podružnic, morajo, če hočejo biti šteti za ude, pri¬
manjkljaj nemudoma vposlati. Event. delež za podružnice bo določil odbor
in se bo poslal isti koncem leta podružnici.

IV. Naznanila, objavljena v glasilu društva, se morajo smatrati vendar
kot znana. Kdor je tako brezbrižen, da ga ne zanima naš lepi list,  si naj
prebere vsaj naznanila društva. Zdi se pa, da se niti to ne zgodi. Kdor se
ne more toliko potruditi, tudi ne bo dobil odgovora, in upravitelj podruž¬
nice bo nosil v takem slučaju napram članom sam odgovornost.

V. Mogoče je, da bomo morali dati čebelarji (in sicer proti plačilu, ne
zastonj, in tudi ne poceni) nekaj strdi za bolnišnice. Zato ne hitimo s pro¬
dajanjem strdi (če je kaj bo) na druge odjemalce, temveč rajši počakajmo,
da vidimo, če za druge sploh kaj ostane.

VI. Za jesenski sladkor se je že prosilo in se na istega tudi upa. Da
zanj ni lahko — to ve pač vsak.

1 4. j N Babnik I 'D IJe a P r d a 't. h je preminul v 56. letu svoje starosti

gosp. I. N. Babnik, bivši dolgoletni blagajnik osred¬
njega čebelarskega društva, čebelar in čebelarski trgovec, trgovski zastopnik in
posestnik v Dravljah, njegovem rojstnem kraju. — Še dne 1. marca mi je pisal,
oziroma je pisala v njegovem imenu njegova gospa soproga med drugim: »Ali
mi boš napisal nekrolog?« Odpisal sem mu, da se mora pač dobro počutiti, ker
ima še tako zdrav humor, ali ko sem ga kmalu nato obiskal, sem bil na prvi po¬
gled na njegov bledi upali obraz prepričan, da bi ga mogel le kak čudež še rešiti.
Smrt ga je že zaznamovala s svojim znamenjem, da je njen. Bil je sicer vedno
šibkega zdravja, kar sem ga poznal, vendar bi se s svojim solidnim življenjem
vzdržal še nadalje, da ga ni potrla nenadna smrt njegove toliko ljubljene hčerke
Milice. Zbodla se je bila namreč na nogo, v rano je zašel bacil tetanus, in umrla

Leto XXI

SLOVENSKI ČEBELAR

Stran 59

je v strašnih bolečinah. Kmalu nato je tudi on legel ter ni več vstal. Pravil mi
je sam, da je izgubil vso odporno silo in da se je vdal neizprosni usodi, dasiravno
bi tako srčno rad živel vsaj še nekaj let za svojo ženko in edinca Vladka, ki je
ravno zdaj dovršil 5, razred šentvidske ljudske šole. Kakšen vzoren zakonski
mož je bil rajnki Janko, je razvidno iz naslednjih besedi, ki mi jih je pisala
pred kratkim gospa Babnikova: »Zame je bila to zlata doba; bil mi je solnce
na zemeljski poti, in srčno želim, da bi bilo onkraj groba res še svidenje, ker
potem ga upam še videti,« — — Iz njegovega življenja omenjam le toliko, da
nisem še poznal in ga ne poznam moža, ki bi bil glede marljivosti, štedljivosti
in vztrajnosti njemu enak. Nikdar ga nisem videl počasi hoditi; kakor mravlja
je tekal po svojih najrazličnejših opravkih. Tako kot on, si ni znal kmalu kdo
poiskati zaslužka, pa bodisi še tako skromnega. Kot rojen trgovec je kupil vse,
vse zopet prodal in od zrna do zrna spravil skupaj dovolj premoženja, da bi
lahko na stare dni brezskrbno dihal pri svojih čebelcah. Žalibog, usojeno mu
ni bilo uživati sadu njegovega truda. Pa saj tam gori, kjer se nahaja zdaj, mu
tudi ničesar ne manjka! — Blag mu spomin! Fr. Rojina.

Kamniško podružnico je zadela dne 7, julija t. 1.
težka izguba. Ta dan je namreč umrl njen predsednik
iški uradnik v pokoju. Dokajkrat mi je zatrjeval naš
tajnik gosp. Zirkelbach, da ni takega podružničnega predsednika, kakor je bil
rajnki. Z raznimi podružničnimi poročili je bil vedno prvi. Pa ne samo to; tudi
v vsakem drugem oziru je bil popolnoma na svojem mestu. Toliko predavanj,
shodov in zborovanj ni bilo v nobeni drugi podružnici; sploh je bilo kamniško
podružnično delovanje vzorno. — Nekaj let je bil tudi odbornik osrednjega čebe¬
larskega društva. Kot tak ni zamudil niti ene odborove seje in vedel je svetovati
vedno kaj novega, kar je bilo društvu in sploh čebelarstvu v korist. Žal, da je
radi bolehnosti in oddaljenosti prekmalu odstopil. Odstopiti je hotel večkrat
tudi od podružničnega predsedništva, pa člani so ga vedno in vedno preprosili,
da je vztrajal na svojem mestu. — Rajnki Niko Sallath je bil navdušen čebelar.
Čebelce je vzljubil pri mojem čebelnjaku. Takrat je služil še kot železniški
uradnik na postaji v Kranju, stanoval pa je v Šmartnem ter ob lepem vremenu
presedel ves prosti čas pri mojih čebelcah ter prebiral z velikim zanimanjem
razne čebelarske knjige, ki sem mu jih posojal. Ko je bil stopil v pokoj, se je
preselil v Podgorje pri Kamniku, kjer se je takoj lotil naprednega čebelarstva,
pozneje pa v Kamnik, kjer je vzel v najem gostilno. — Čebelarji kamniške po¬
družnice ga bodo ohranili v najboljšem spominu, sploh pa vsak, kdor je poznal
tega vrlega moža. Fr. Rojina.

Rekord v letošnjem čebelarstvu je dosegla naša članica gospa Marija Trinaj¬
stič, ravnateljica v Vrbniku na otoku Krku. Od lanskih devetih panjev so ji ostali
črez zimo samo štirje, in od teh je izginila enemu matica. Rešila ga je s tem, da
mu je dodevala toliko časa po en okvir zalege, dokler si ni sam izgojil matice. Od
ostalih treh je napravila od enega dva umetna roja, drugi ji je dal dva naravna
roja in enega vnuka, a roj od tretjega je ušel. Vsi trije panji pa so ji dali do dne
14. junija še 90 kg lepega medu. Bila je obilna paša na oljki in na žajblju. Čebelari
v baračevkah. Dr. M. T.

Čebele in alkohol. Znano je, da velja mravljinska kislina, ki jo čebela pri
piku izbrizga, kot najboljši protistrup proti strupom, ki se tvorijo v organizmu
revmatikov. V neki londonski bolnišnici so zdravniki s čebelnimi piki zdravili
med drugimi revmatičnimi bolniki tudi štiri hude pijance. Zdravljenje je imelo
nepričakovan dvojen uspeh; ne le, da so ponehavale revmatične bolečine, mar¬
več vsi štirje bolniki, ki prej niso mogli prebiti brez alkoholnih pijač, so zdaj
naenkrat dobili velik gnus nad upijanljivimi pijačami. Sedaj že več mescev nobe-

5*

| f Niko Sallath. |

gosp. Niko Sallath, žele:

Stran 60

SLOVENSKI ČEBELAR

Leto XXI

den izmed njih ni okusil kapljice alkohola. Zdravniki so stvar dalje preiskavali in
dosegli enake uspehe v še več drugih slučajih. Ako bi se izkazal čebelni pik res
kot zanesljivo učinkujoče zdravilo proti pijanstvu, bi to za blagor človeštva po-
menjalo neizmerno več, nego vse moderne tehnične iznajdbe. Sicer je pa po ne¬
katerih francoskih vaseh, kjer se pečajo s čebelorejo, že dolgo znano, da čebelni
piki skoro trenutno iztreznijo najbolj pijanega človeka.

Pavlihova oporoka. Ko je bil Pavliha na smrtni postelji, je dal sklicati vse
krojače od blizu in daleč z izjavo, da jim hoče nekaj dragocenega sporočiti. Pri¬
hitelo je res veliko število krojačev v nadi, da bodo dobili kak velik zaklad. In
zdaj se oglasi Pavliha v vsej svečanosti: »Dragi moji krojači! Hočem vam zapustiti
in v spomin podariti nekaj najdražjega, kar-sploh za vas premorem. Preden
boste začeli šivati, nikdar ne pozabite na niti narediti
vozla!«  Sicer bi bil namreč prvi vbodljaj zaman, ker v tistem času so šivali
še izključno le s šivanko.

Jaz pa vam čebelarjem zapuščam sicer precej enako oporoko, ki vam pa
more veliko več koristiti:

»Kadarkoli boste snažili in pripravljali panj, da ho¬
čete vanj vsaditi roj, ne pozabite nikdar prepričati se,
če je žrelo odprto!«

Že starim in veščim čebelarjem se je namreč pripetilo, da so vsajenemu roju
pozabili žrelo odpreti, in roj se je zadušil. Jurančič.

Dopis.

Z Dunaja. Pozdravljeni, gospod urednik, in vsi čebelarji, ki boste brali
tale dopis s cesarskega Dunaja. Živimo še, hvala Bogu, tudi drugi slovenski
čebelarji, čeravno smo raztreseni po vsej Avstriji in daleč preko njenih
meja, nešteto izmed nas pa jih že leži pod tujo grudo. Jaz sem zaenkrat
upetal smrti, toda črez eno leto sem bil v bolnišnici, so z mano že vse po¬
izkusili, toda ozdraviti me ne morejo. Vendar upam, da bi bil kmalu zdrav,
ko bi me le izpustili domov, ali tu napravijo to tako težko, — Neizrečeno
sem bil vesel trimesečnega dopusta, ki mi je pri čebelcah tako neumljivo
hitro minil. Srečen sem bil, da sem našel doma še enako število panjev,
kot sem jih bil pustil pri odhodu k vojakom. — Pomlad je bila pri nas na
Primorskem bolj slaba, ker resje letos ni prav nič medilo-, in so bile čebele
navezane samo na cvetje sadnega drevja, ki pa radi večnega dežja tudi ni
dalo mnogo. — Rojev sem dobil zadostno število; sicer niso bili zgodnji, a
krepki. Upam, da se bodo sami preskrbeli z živežem brez moje pomoči. —
Na dopust prišedši, sem dobil še prav vse številke »Čebelarja«. Oh, kako
sem jih bil vesel in s kakim zanimanjem sem vse prebral! — Kakor po¬
vsod, tako in še bolj je trpelo čebelarstvo na Primorskem, Kar ni vojna
uničila, uničili sta zima in lakota, ker ni bilo nikogar, da bi jih uzimil in
preskrbel — vse je šlo ali k vojakom, ali pobegnilo. Kaj bo s primorskim
čebelarstvom? Pa da bi bilo vsaj že skoraj konec teh vojnih grozot! Poma¬
gali si bomo že drug drugemu na kakršenkoli način, samo Bog nam daj
kmalu blaženi mir! — S težkim srcem sem zapustil čebelce. Kako so bile
ravno v tistem času živahne, zakaj takrat se je začenjala lipa, katere je v
naši bližnji okolici jako mnogo. — Ko tu od dolgega časa ginevam, mi uha¬
jajo misli vedno in vedno tja doli- Anton Podobnik,

Odgovorni urednik Hinko Zirkelbach. Lastnik »Slovensko čebelarsko društvo«.

Tiska »Katoliška tiskarna« v Ljubljani. wwwww»w