196
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.. 59.
Črni gozd in njega velikani.
Število šilastega drevja ni veliko, v vsem ga utegne biti dO 500 vrst, ali zato se ono širi tu in tam v nepreglednih gozdih. Šilasto drevje raste zadružno, ter je zelo neznosljivo, ne trpi med seboj tujca. Silasto drevje se je vrlo zgodaj pojavilo na zemlji, in dolgo dobo je zgolj ono kraljevalo. Dokaj kesnejše se je pojavilo pernato drevje, ali dan danes ima uže velike prostore v svoji oblasti. Hladni kraji so dan danes prava domovina ši-lovja. Čim bolj se bližamo toplim krajem, tem bolje se pozgublja šilovje. V tropskih krajih bi ga niti ne dobili, da ni tam visokega gorovja, katero mu ugaja. Go-rostasnemu razvoju šilovja najbolje ugaja zmerni pas, in zato so se tu razvili največi gorostasi.
Med evropskim šilovjem ponaša se najbolje naša jela. Stare jele dosegajo več potov višino 60 mj', pa tudi več. Goppert je vedel v Šlezki za jelo, ki je bila 73 mj visoka. Po čeških gozdih se še nahajajo visoke jele. Najviša jela, ki so jo tam dobili, imela je 10 m/ v obsegu. Da taki gorostasi učakajo visoko starost, jasno nam je po tem, ker jela še le v tridesetem ali štiridesetem letu začne cvesti. Na Hrvatskem se tudi nahajajo visoke jele, največe pri Prabrodu in Jasenku, stari utegnete biti okolo 500 let. Tu se nahaja tudi še mnogo jel, ki so stare po 350—400 let, vse so zdrave, ter merijo v premeru po HO—140 c/,n, in visoke so po 30 do 40 7.
Koli ko visoko se more potegniti bor, ne vemo, tega pa zato ne, ker se borovina mnogo upotrebljuje, zato se ne varuje, ampak prezgodaj seka. Eden bor v državnem gozdu pri Liegnitzu vele, da je 31 7 visok. Na Hrvatskem se nahajajo najkrasnejši borovi v okrožju Otoškem med Vrhovino in Babinim potokom. Zvečine so to črni borovi, ki so jih prej kot ne Francozi posadili. Stari so po 75 let, v premeru imajo po 80 c/ni) in visoki so po 16 7.
Smereke se dobe stare po 600—700 let. Zvečine se te starke nahajajo uže osamljene; skrbno jih čuvajo kot žive priče davne prešlosti. Take gorostasice dosegajo ogromno višino. Na posebnem glasu je ena smereka pri Frankensteinu na Šleskem. Na Hrvatskem v Črni Dragi se nahajajo krasne smereke po 46 m/ visoke, in v premeru imajo po 110 %.
Najgorostasnejši mecesni se nahajajo v Alpah, vzlasti v Walisu. Visoki so po 50—60 m/ , in v premeru imajo po 1 7.
Najkrasnejše šilasto drevo v južni Evropi je cipresa. Raste počasi, živi dolgo, ali pri vsem tem ni kaj prida debela. Najglasovitejše ciprese so na Sveti Gori, na dvorišču samostana Haja-Leona. Griesebach sodi, da so po 1000 let stare, in to je verojetno. Pripovedka trdi, da so jih zasadili 359. 1., ko so samostan pozidali. V višini enega metra imajo ta drevesa v obsegu 4—5 m/. Pri Somni na Lombardskem stoji cipresa o kateri vele, da je starejša od. onih na Sveti Gori. Ko je Napoleon I. ondi cesto delal, dal je pot zaviti, samo da je obvaroval gorostasno cipreso.
Šilovje, ki raste po Aziji, ne dosega višine, ki jo ima v Evropi, ali zato so mu debla mnogo debelejša. Tako so uže od ne&daj na glasu cedre libanonske zaradi ogromne svoje debeline. O najstarejših deblih zatrjujejo, da imajo po 12 — 15 7 v obsegu. Po ogromnih deblih sodeč računa Hooker, da najčvrstejše cedre libanonske utegnejo biti stare po 2500 let. Na Himalaji raste libanonski cedri vrlo sorodna vrsta, ki tudi ni dosti šibkejša. Stolička omenja, da je tam videl drevesa, ki niso bila visoka več kot 50 7» a^ s0 za^° imela v obsegu po 12 7- Visoki bor (Pinnus excelsa), ki je po Aziji jako razširjen, ter je v najbližem sorodstvu s se-vero-ameriškim gorostasnim belim borom, tudi navadno nima več kot po 50 m/ višine. Po Japonskem rastejo neke vrste jel, ki tudi niso več kot po 50 m/ visoke. V tropskih krajih azijskih po bregovih raste ena vrsta tis, ki so tudi po 50 7 visoke.
Tisa je na glasu zaradi izredne svoje čvrstosti. To rudečkasto drevo je trdo in raste zelo počasi. Goppert omenja, da je na Šleskem na več mestih v dolinah in na višinah opazoval dalj časa, koliko se tisa potegne in koliko podebeli, ter je zapazil, da se v enem letu ne poredi več kot za eno pariško črto, in toliko debeljenje vrši se samo v prvih 150 let, pozneje peša. Prav to so opazovali tudi na Angleškem. Na cerkvenem dvoru v Braburnu v Kentu, pa v Fotheringallu na Škotskem, stoje tise, ki imajo 58—60' v obsegu, in po 2800—3000 kolobarjev. Ena najčvrstejših tis, ki rastejo na Nemškem, bila bi ona, ki stoji na Šleskem, na tako naziva-nem Ftirstensteiner-Grundu, in ima v obsegu 7', pa ona pri Somsdorfu, ki ima v obsega 12V2'. Stari ste nad 500 let.
Po hrvatskih gozdih tudi gine tisa. Najlepše tise se nahajajo dan danes na onem obronku Rišnjaka, ki se spušča k izviru Kolpe, in potem okolo Prezida. Cerkev prezidska je pokrita s tisovimi deskami, in parobki posekanih tis se še vidijo v okolici prezidski. Ti parobki imajo v premeru po 80C/Wl, toraj so imela debla v obsegu nekako po 7V2'. Pri Čabru stoji tisa, ki ima 5' v obsegu.
Vse te popisane vrste zaostajajo v svoji višini za šilastim drevjem, ki raste po Avstraliji in obližnjem otočju. Norfolkska jela, ki raste na otoku enakega imeua, ima po 12 7 v obsegu, in višine po 70 m/. Aravkarije, ki rastejo po vzhodni obali avstralski, niso tako visoRe, ali se vendar še posilijo do višine 50 7-   Na Novi Zelan-
197
diji je več vrst šilovja, ki dosega višino 60—65 m/. Do iste višine gredo tudi glasovite damare. Igle jim niso ozke in bodičaste, nego bolj plošnjate. Iz tega drevesa teče v veliki množini nekaka smola, kateri vele kopal. To smolo vozijo na trg, iz nje napravljajo razne lake, iz lepših in trših kosov pa izdelujejo lepotičja, kakor iz jantarja, in dosti potov se taki izdelki prodajajo za jantarske.
Prav ta rod aravkarij, ki se je v Avstraliji razvil do gorostasne veličine, nahajamo tudi v južni Ameriki, in tudi v gorostasnih oblikah. Ena brazilijanska aravkarija, ki raste severno od Rio Janeira, gre do višine 65 m/. Druga vrsta (Araucaria imbrieata), je še gorostasnejša. Humboldt omenja, da se potegne do višine 70—80 m/. Ona raste po čilskih obronkih And, pa v gorenjem in dolenjem predelu zahodne Patagonije. To drevo ima veliko važnost, z njegovim semenom se hranijo ljudje. <3ešarki na tem drevesu zrastejo tako veliki, kakor je otročja glava, in v vsakem češarku je po 200—300 zrn, ki so dobra za jed. En češark na dan zadostuje najhujšemu požeruhu. Aravkarija je uže več potov obvarovala lakote ondotne stanovnike. Po južnih zaveznih državah in po mehikanskih visočinah raste mehikanska cipresa, ki z debelino svojega debla vse prejšnje vrste daleč nadkriluje. Najglasovitejša mehikanska cipresa nahaja se pri mestu Oazaca. V obsegu meri 37 m/ , višine pa nima več kot 40 m/. Tega gorostasnega drevesa je omenil uže Ferdinand Cortez, ki se je s svojo malo četo nastanil pod njegovo senco. Domačini spoštujejo to drevo kot posebno svetinjo. Enakih gorostasov z deblom 30 ™l v obsegu je ondi še več.
Še više in gorostasnejše šilasto drevje pa nahajamo v severni Ameriki. Douglasov bor v dolovih Rocky Moun-tains in okolo reke Kolumbije ima po 15 mf v obsegu, in visoko je po 70 m/. Po zahodnih obronkih tiste gore raste še drug bor, ki ima v obsegu po 14 ™f, in visok je po 94 ^ ; prve veje nastavi še le v višini 60 m/. Beli ali Wheymouthov bor, ki raste po severnih zaveznih državah okolo Misisipija in okolo Kolumbije, ima navadno po 50-60 m/ višine, pa tudi po 82 m/ in še več. Gorenja Kalifornija ima veliko množino največih gorostasov. Tu se nahajajo borovi po 72 mj visoki, in po 9 qnj v obsegu široki.
Prav tako visoke so tudi nekatere vrste kalifornijskih smerek. Kalifornijska cipresa se potegne do 100 m/ višine, in dolgo so bili te misli, da ona je najviše drevo na zemlji, dokler niso v drugi polovici našega stoletja odkrili v Ameriki še večih gorostasov. Od tega drevesa imajo v peterburškem muzeju en prerez , ki ima v premeru 110 %i? in na njem se dado dobro prešteti kolobarji 1088 let. Velika je to redkost, ker so tisočletna drevesa navadno v sredi otla.
(Dalje prihodnjič.)