Procesije in šolska mladost v nižjih ljudskih šolah. Mati katoliška cerkev je procesije ali slovesne sprevode oil cerkve do cerkve vpeljala, da bi milostljivi Bog na združeno prošnjo svojega vernega Ijudstva in na priprošnjo svojib svetnikov odvernil od nbogega človeka zaslužene šibe inkazni, kakor to cerkev v svojih molitvah očitno naznanja. Procesije, kakor bi dan danes rekli, so prave demonštracije vernega katoliškega Ijudstva; kristijani zaupajo v Boga in zatorej od njega ponižno prosijo in zanpljivo pričakujejo pomoči v dušnib in telesnih potrebab. Teh procesij se vdeležuje naj več priprosto in verno ljudstvo ; izobraženi in omikani (?) se jih pa ogibIjejo, kakor drugib pobožnib vaj, in po dosedanji šolski postavi vdeležuje se jih tudi šolska mladost, da hi iičeča se kerščanskega nauka tudi vadila so kerščanskega življenja, molitve že v mladih letili. Kdor pa gleda in premišljuje našo mestno mladino, kako se pri procesiji in med tem, ko je služba božja v cerkvi, vede in obnaša, bo zeld dvomil, da bi tnladost s tem kaj v pobožnosti rastla. Ze vnanje okolnosti niso temu vgodne. Mladost se vodi po mestnih ulicab, kjer vozovi sim in tje derdrajo in ropotajo, kjer se vzlasti o teržnib dnevih kupčevalci in prodajalci razgovarjajo; naprodaj razpostavljene jestvine otroke, vzlasti, če jih belič vžepu tišči, bolj zanimivajo, kakor molitev, in prigodi se, da smukne eden in drugi iz verste, da si kaj kupi, in da že celd pri procesiji je. Kje je tukaj kaj pobož- nosti viditi? Ali pa inar otroci do cerkve dospevši tam oslanejo in molijo? Kaj še! To se tudi ne more tirjati; pervo je, «la lete k branjevkam, potem se razkrope, eni sim, drugi tje, ko bi ravno vsak učitelj s svojo šolo šel, in tolikošno število, kdo ga niore nadčuvati, se vendar nekteri poredneži ukradejo, da po ulicah ali pa še celd pred cerkvijo, kjer je božja služba, vpijejo in igrajo, drugi pa Ietajo trumoma po polji in travnikih, in ljudeni škodo delajo; nekteri siroveži pa na drugega ne mislijo, kakor na bojevanje in kako bi se skazali s svojo telesno hrabrostjo; lastna skušnja nas uči, kaj si vse otroci upajo, dasiravno je učitelj med njimi, ko je večkrat z gordo komaj mogoče bojevavce razkropiti. Vprašam tedaj: Ali procesije na sv. Marka dan in križev teden, kakor so sedaj, vstrezajo svojemu namenu, ali niso marveč prilika in vgodna okolnost za marsiktere nerodnosti, kar bi se sicer ne zgodilo, ko bi mladost ne bila zbrana! — Drugače so pa procesije o sv. Rešnjem telesu; takrat pa je vse praznično po mestnih ulicali; otroci gredd v nepretergani versti od altarja do altarja, in sprevod se konča v cerkvi, iz ktere je izšel. Čeravno otroci — pa menda tudi odraščeni — bolj zijajo, kakor molijo, jib ima učitelj vendar vedno pred očini'. Tukaj velja stara prislovica, da se zavoljo te spridbe ne more opuščati dobra navada, in ne, da bi se prištevali tistim, kteri grajajo pobožne vaje, samo inislimo, da naj se napačnosti in nepriličnosti, kolikor mogoče, odvračujejo, in da bi naša šolska mladina pri procesijah ne bila ljudem v spodtiko in sebi v pohujšanje, naj bi vsaka šola za se svojo mladino tiste dni peljala v kako odločeno cerkev zunaj mesta; tam naj bi bila sv. maša, in če tudi_kratka pridiga, tim bolje, in v tein redu bi mladost šla brez pomude v svojo farno cerkev nazaj, kar bise pa sicer otrokom moglo povedati in naročiti, bi preskerbeli šolski ravnatelji. Ne mara, da bi bilo tako mogoče, marsiktero nerodnost odverniti; kakor pa je dosihmal v navadi, več škoduje, nego koristi. IU. Močnik.