428                                                                                                                Marija Vogelnikova
Poročamo — glosiramo
SIMPOZIJ TUDI V LJUBLJANI
Pričujoče razmišljanje o aktualnem dogodku, simpoziju »Aktualnost misli Hegla, Marxa, Engelsa in Lenina v družbenem življenju in znanosti 19. stoletja«, tvega, da bo v trenutku, ko bo izšlo, že zastarelo in bo ostalo zgolj odmev. Vendar je en sam razlog dovolj, da le pišem o njem — vsa ta naša družboslovna misel, filozofska, sociološka, politološka, še zdaleč ni ena od temeljnih in nujnih razsežnosti vsakršnega, tudi na videz oddaljenega mišljenja in dogajanja. To se je zopet pokazalo prav ob tem posvetovanju — v ravnanju naših množičnih občil.
Simpoziji so, kot znano, po navadi bolj ali manj uspešna, bolj ali manj raznolika dn razburljiva parada mišljenj, stališč in tudi, recimo tako, nekaterih »simpozijskih ljudi«. Ni priča-
kovati, da bi se na kakem takem posvetovanju moglo razkriti na primer »kar je najtvornejšega v jugoslovanski ali slovenski družbeni misli«. Tem apriornim nesimpatičnim značilnostim pa je treba dodati še, da je ljubljanski simpozij potekal v znamenju več pomembnih jubilejev in je bil tudi zato zapoznel.
Nemara ni bilo realno pričakovati pravega, zagnanega, delovnega, strokovnega posvetovanja. Poleg tega so simpoziji dovolj razširjena, tudi prijetna oblika sodelovanja med strokami in jih je bilo, tudi na temo aktualnosti misli klasikov, v preteklem letu že nekaj — posebno izvirnih misli tedaj ni bilo pričakovati. Sama tema je kljub težnji po dokazovanju aktualnosti Heglove, Marksove, Engelsove in Leninove misli vendarle v temelju razmišljanje o zgodovinskih stvareh dn s tem tudi
v
429
Simpozij tudi v Ljubljani
tveganje, da bi se razmišljanje gibalo le preveč v preteklosti; da bodo variacije v razmišljanju izstopale le pri bolj ali manj trdnem, zavzetem, prepričljivem dokazovanju avtentične misli tega ali onega klasika, z istimi, znanimi citati, ker gre pravzaprav vedno za bolj ali manj iste, znane probleme.
In vendar: štejem za dobro, da je simpozij bil, da je bil v Ljubljani in bil je tudi v splošnem čisto uspešen. Ljubljansko posvetovanje je združilo razmeroma dobro proporcionirano število referatov iz posameznih strok, čeprav imam vtis, da so filozofi le prevladali, morda zaradi močnejše udeležbe filozofov iz drugih republik. Pravzaprav je bilo še najmanj čutiti čiste sociologe, sicer pa so se teme tako prepletale, da jih ni mogoče stlačiti — na srečo — v predalčke. Za poslušalca na simpoziju je bilo zanimivo, da si je lahko v razmeroma kratkem času in lahko ustvaril določeno, gotovo ne dovolj natančno podobo o tem, do kod so na posameznih področjih prišli in kaj so poglavitni problemi v tem trenutku. V kvaliteti referatov so seveda bila določena nihanja, vendar brez hujših oziroma pogostih spodrsljajev; ni bilo kakih homogenih pogledov, vendar do kake prave idejne identificiranosti tudi ni prišlo; šele proti koncu simpozija — zadnji dan — je bilo čutiti, da utegne priti do žive, ostre, odprte polemike. Mogoče je za to kriva tudi zelo obširna tema in veliko število referatov, ali pa Slovenci potrebujejo več časa, če naj se sprostijo in odpro,
Temeljna črta ljubljanskega posvetovanja je bila torej aktualnost misli klasikov —• in je zato za obsimpozijsko razmišljanje morda najprimerneje, če se vprašamo, koliko je uspelo s tega vidika po posameznih področjih.
Filozofija — v razponu od Nedeljko-viča do Rodina — je bila pravzaprav najbolj zanimiva, pokazala je nekaj skrajnosti jugoslovanske filozofije, re-
cimo, od skoraj zgodovine do raznih tokov današnje, morda tudi modne filozofije ali do »mišljenja, ki naj bi bilo dedič filozofije«. Vmes pa še marsikaj. Ostal je vtis, da so filozofi — ki so se tudi najbolj živo udeleževali diskusije — v našem prostoru med družboslovci najbolj navzoči. Morda lahko dodam še, da so prispevki filozofov iz drugih republik (Markovič, Vra-nicki) pokazali tisto razsežnost filozofije, ki deluje bolj kot družbeno-poli-tično-ekonomska teorija, slovenski filozofi pa se gibljejo bolj na tleh »čistega« filozofskega mišljenja (pomemben referat o Engelsovi misli in posebej dialektiki). Del filozofskih prispevkov (na temo o tehniki) je imel pač to prednost, da je že z izborom teme aktualen; drugi prispevki, zlasti oba referata o Englesu, pa je, mislim, treba šteti med zelo pomembne dosežke naše marksistične družboslovne misli.
Politična ekonomija, kot se je pokazalo na tem posvetovanju, je v okvirih družboslovne misli (zlasti zaradi bogastva filozofskih prispevkov) presenetila. Morda tudi zato, ker smo od filozofov nekako navajeni, da se »utemeljujejo« v marksizmu, ekonomiste pa pravzaprav srečujemo kot teoretike, politične ekonomiste zelo redko. In prav pri teh temah se je spet pokazalo, da je tudi v teoriji prav na ravni ekonomije veliko nerešenih — in kot so dokazovali redki politekonomisti — aktualnih vprašanj. Nepričakovano zanimiv je bil na posvetovanju delež zgodovinarjev, na katerih udeležbo na družboslovnih srečanjih nismo tako zelo navajeni. Sicer so zgodovinarji v okvirih svoje stroke nemara težko aktualni, vendar kaže, da je vedno aktualna zgodovinska tema pač vprašanje o nacionalnih odnosih. Prispevek M. Britovška o Marxovem in Engelsovem pojmovanju narodov in njunem odnosu do Rusov, Južnih Slovanov in Poljakov je prodorno osvetlil nekaj vprašanj njunega znano »neprijaznega« stališča.
430
J. K.
Politologi so posvetovanju prispevali precej referatov, znanstveno domišljenih, kvalitetnih. Na ravni znanstvenosti, strokovnosti, je bil njihov delež tak, da gotovo ni potrebe po kakem opravičevanju te stroke, češ, ta je mlada in na Slovenskem nova. Žal, pa se je treba strinjati z mnenjem, da so svoja razmišljanja v glavnem strnili na vprašanja država —¦ družba — revolucija, in sicer predvsem na ravni razlage in razumevanja klasikov. V bistvu pa isto velja za sociologe. Glavna in pravzaprav edina tema sociološkega dela so bili razredi v socialistični družbi. Gotovo aktualne stvari, gotovo pa ne edine. Sploh je bila udeležba sociologov razmeroma skromna. Morda zato, ker se udeležujejo toliko drugih posvetovanj, morda zato, ker se je tema zdela preveč historična? Posvetovanje je torej, na kratko, obravnavalo vprašanje dialektike, tehnike, bistva človeka, možnosti realnega humanizma, družbo, državo, revolucijo, razrede, narode, blagovno produkcijo in socializem.
Veliko, morda preveč tem, da bi lahko bile dovolj izrčpno obravnavane.
Zato pa so vtisi dovolj bogati: mnenja, da nekatera Mancova izhodišča niso več aktualna, so se alternirala s prepričevalnimi zatrdili, da je v misli klasikov še veliko vprašanj, ki bodo šele razkrila vso aktualnost; mnenja o različnosti pojmovanja dialektike pri Marxu in Engelsu so na drugi strani naletela na vehementna stališča o tem, da ju ni mogoče ločevati. In druga konkretna vprašanja; toda na splošno: soditi je mogoče, da so slovenski družboslovci prišli do miselne samostojnosti tudi v odnosu do marksistične klasične tradicije, da se odpirajo tudi vprašanjem, ki so bila mnogokrat obravnavana samo na političnem, ne pa tudi na filozofskem ali politološkem nivoju (o naravi stalinizma) na primer. Kot aksiom pa je ostala zavest o nujnosti sodelovanja in povezovanja med strokami.
Neda Brglez