Mladi ne maramo fraz
Na IX. kongresu ZKS bo iz naše občine sodelovalo 66 delegatov. Med njimi tudi Uljana Kranjc, ki/e z 19 leti najmlajša delegatka, kl bo zastopala komuniste naše občine.
Liljana šele vstopa v življenje in marsikdo, ki ji je dal zaupnico, je ne pozna. Je dijakinja 4. letnika Gimnazije pedagoške smeri, v zvezo komunistov je blla spre/eta feta 1980. Je tako mlad človek in po stažu tudl komunlst dovolj zrel, da bo kos nalogi, ki mu je zaupana? S čim sije pridobila to zaupanje? Je dovolj pogumna, da bo enakovredno stopila ob bok starejšim, mnogo izkušenejšim tovarišem? Vsa ta in številna druga vprašanja sem zastavila Liljani. Od-krito, zbrano in brez zadrege je odgovarjala, se za hip zamislila, da bi točneje izrazila svoje misliin občutke, da bl se že v naslednjem trenutku razvnela ob stva-reh, kijo motijo, za katere misll, da bijih bilo potrebno spremeniti.
»Povedala ti bom tako, kot občutim, zato ne pričakuj vi-soko donečih fraz in stokrat obrabljenih stavkov,« mi je dejala na začetku pogovora. »Mladi sovražimo fraze in for-malizem; odločno zavračamo tujke in puhle fraze, ki jih sre-čujemo na vsakem koraku. Na sestankih, v sredstvih jav-nega obveščanja! Komaj pre-stopimo prag prvega sestan-ka, nas že zasuje plaz zako-nov, statutov, velikih besed, za katerimi se pogosto skriva le borna vsebina. Pa tega ne občutimo samo mladi, ampak * tudi starejši, predvsem pre-prostejši ljudje, ki imajo vča-sih občutek, da jih želijo z vsem tem besedičenjem, ki ga ne razumejo, enostavno pre-slepiti. Slaba lagtnost nas mladih je, da vse to kaj hitro začnemo posnemati; ničesar ne znamo več povedati s pre-prostimi besedami; odkrito in iskreno.«
Rojena je v Dalmaciji, od le-ta 1974 pa živi v Ljubljani. Na-vezana je na Dalmacijo, kjer preživlja večino počitnic in čeprav je živela tam le kratek čas, pravi, da se je je »prijelo« nekaj dalmatinskega tempe-ramenta. »Tam so mi všeč predvsem ljudje, bolj odprti so, naravni, nimajo predsod-kov...« V Ljubljani jo moti predvsem zaprtost ljudi in malomeščanščina. »Rada imam odprte, iskrene ljudi, ker sem tudi sama taka, so-¦ vražim pa neodkritost in hi-
navščino,« pravi Liljana. V vsakem človeku poizkuša poiskati dobre lastnosti in ve-dno išče razloge za morebitne slabe. Jezi jo in nezainteresi-ranost nekaterih njenih vrst-nikov. »Enostavno ne prene-sem, da se okrog mene ne de-la, da mlad človek izgubi zani-manje za stvari, ki se tičejo njega samega; marsikaj je na-robe, veliko problemov nas spremlja, od nas samih pa je odvisno, ali jih bomo rešili.« Tudi sama je mlada, rada za-pleše v Festivalni dvorani, ra-da gre v disco. »Normalno je, da si mladi želimo zabave, sprostitve, ne znamo pa orga-nizirano preživljati prostega časa. Pogoj za to niso le klubi in disco klubi, eno je zabava v disco klubih, ki je nekakšen ventil, da se ,znoriš', kot pra-vimo mladi, koristno in prijet-no preživljanje prostega časa
pa je vse kaj drugega. Ko se mama spominja svoje mlado-sti, pogosto pravi - včasih smo šli na sestanek, potem pa plesat; danes pa je taka pove-zava nekaj normalnega; neka-teri hodijo s sestanka na se-stanek, drugi iz lokala v lo-kal«.
Liljana meni, da je eden od vzrokov, da ZSMS ne igra vlo-ge, kot bi jo morala in da ni množična, kot bi lahko bila, prav v tem, da smo premalo izvirni, da v ZSMS že leta in leta vztrajamo pri istih, naj-večkrat forumskih metodah dela, ne najdemo pa oblik, kjer bi povezali prijetno s ko-ristnim, s katerimi bi se pri-bližali mladim in njihovim in-teresom. »Poznam veliko mladih, ki so se resnično tru-dili, pa niso uspeli, ker niso dobili dovolj podpore. Tako so mnogi med njimi izgubili voljo za delo in to je velika škoda.«
Liljana je bila predsednica razredne skupnosti že v 5. ra-zredu osnovne šole, v 7. in 8. predsednica mladinske orga-nizacije. Že v otroških letih si je želela postati učiteljica. Na pedagoški gimnaziji se je ta-koj vključila v šolsko samou-pravno skupnost, v drugem letniku je postala njena pred-sednica, sedaj, v četrtem let-niku, je predsednica osnovne organizacije ZSMS na šoli. V zvezp komunistov je bila sprejeta, ko ji je bilo komaj 17 let.
»Mislim, da si pri sedem-najstih na stopnji, ko si dovolj kritičen, ko že imaš svoja sta-lišča, ki jih kasneje samo do-grajuješ. Zrelost pa pride z de-lom. Vzgojena sem bila v na-prednem duhu, tudi oče in starejša sestra sta člana ZK in dobro sem se zavedala, kaj pomeni vstop v ZK, kakšne naloge in obveznosti s tem sprejemam.
Komunist ¦ se mora danes, po mojem mnenju, predvsem zanimati za vse, kar se okrog nas dogaja. Oblikovati si mo-ra stališče, ki ga mora znati tudi zagovarjati; biti mora po-gumen in z argumenti mora uveljavljati svoje mišljenje in prepričevati ljudi okrog sebe,
ki morda ne mislijo tako. Biti mora notranje trden, osve-ščen, pošten do sebe, da bo lahko tudi do drugih. Komu-nist je vedno nekako izpo-stavljen. Vendar se moramo zavedati, da je tudi član ZK samo človek, ki ima kdaj tudi slabe dneve, drobne človeške slabosti in napake. Pretirano je pričakovati preveč, nekakš-no brezhibnost. Mislim pa, da mora biti komunist optimist. Realen optimist.«
Liljana je družbenopolitič-no zelo aktivna in to delo ji vzame precej prostega časa. Kljub temu z učenjem nima težav in upa, da bo končala šolanje z odliko. Vse, kar v šoli zaradi sestankov zamudi, mora nadoknaditi, pogosto se zgodi, da ostanejo za spanje bore štiri ure. Pa vendar pra-vi, da ji ni težko, saj ji prepri-čanje, da je storila nekaj do-brega, koristnega, poplača ves trud.
Zelo vesela in ponosna je
bila, ko je izvedela, da je izbrana za delegata za IX. kongres ZKS. Pa ne le ona, tudi vsi v razredu so zelo po-nosni na to, da je med njimi nekdo, ki zasluži tako visoko priznanje. Pa ni edina, ki to zasluži, pravi Liljana, saj so zelo aktiven in dober razred. Liljana je še vedno polna vtisov s tridnevnega seminar-ja OK ZSMS. »Upam, da bom na kongresu dovolj po-gumna, da bom aktivno sode-lovala in prispevala tudi svoj lastni delež, da bom svoje misli lahko povedala brez strahu; najslabSe pri komunistih se mi zdi prav to - in to mnogim pogosto zelo zamerim - da si ne upajo ali ne želijo odkrito spregovoriti in povedati tega, kar mislijo. Resnično upam, da bom lahko prispevala svoj delež, pa čeprav skromen in da bom tako opravičila zaupa-nje vseh tistih, ki so mi ga izkazali.«
LUČKA SPAT