2
Družba sv. Cirila in Metoda.
Kaeega pomena da je ta družba bas za nas Slovence, to najbolje dokazuje jeza nasprotnikov slovenstva proti njej. Na znanem „parteitagu" v Celovci so Nemci in nemškutarji se z vso silo zaganjali proti tej družbi in sklenili proti njej začeti najbrezozirnejši boj. Že ta „parteitag" je tako jasno pokazal važnost te družbe in njenega sedanjega smotra za nas Slovence, da mej pravimi slovenskimi domoljubi ne more biti nobenega nasprotnika tej družbi in to družbi, kakeršna je sedaj ž njenim sedanjim smotrom in pa ž njenim sedanjim vodstvom. Kdor je proti njej, dela vedoma ali pa nevedoma za nemškutarijo, naj potem temu še tako oporeka in stvari zavija.
„Družba sv. Cirila in Metoda" tudi v vladnih krogih nikdar ni bila v posebni milosti. To si pa lahko razložimo iz tega, če pomislimo, kako postopa sedanja vlada proti Slovencem v drugih kronovinah. Ponemčevanje Slo-
vencev se še nekaterim krogom na Dunaji vedno zdi dobro delo, ker drugače si ne moremo misliti, da Taaffe-jeva vlada trpi sedanjo vredbo ljudskih šol ua Koroškem, dasi je bila pri njenem nastopu pred trinajstimi leti slovesno napovedala izvršenje narodne jednakopravnosti. Vedeti je treba, da iz lastnega nagiba vlada še ni vpeljala na nobeni ljudski šoli slovenskega učnega jezika, povsod je bilo treba prošenj in moledovanj, pa še potem so se iskala vsemogoča pota, da se vvedenje slovenščine v kaki šoli prepreči ali pa vsaj zavleče.
Ker „Družba sv. Cirila in Metoda" snuje in podpira slovenske šole in sploh budi narodno zavest, je naravno, da je tem krogom, ki ponemčevanje zamenjujejo s pravim avstrijskim domoljubjem, trn v peti. Iskali so proti njej kaeega zaveznika in res so ga našli. Ta zaveznik se je najprej oglasil na „Katoliškem shodu" v Ljubljani. Mi pa s tem ne rečemo, da so vsi gospodje, ki so na shodu in po shodu rohneli zoper družbo, zares vedeli, čigavo službo da opravljajo. Prepričani smo, da večina ni vedela, za kaj se gre. Posebno gospodje z dežele so res mislili, da je družba že Bog vedi kaj hudega storila, da se tako bori proti njej.
Stvar se je pa tudi jako spretno bila vprizorila, da bi narod ne spoznal, zakaj se gre. Predlagalo se je le, da se družbi malo premeni njen smoter, da bi se potem lepše razvijala. Družba naj bi s svojimi novci lepo podpirala katoliško semenišče za učiteljske kandidate v Ljubljani, katero naj se s časom preosnuje v katoliško učiteljišče. Potem se bode seveda ž njeno pomočjo osnovala tudi katoliško slovenska gimnazija v Ljubljani. Mi nimamo nič proti temu, da bi družba zares imela dovolj sredstev. Bojimo se pa, da bi ti zavodi v Ljubljani porabili vsa sredstva, posebno, ker bi se kmalu še kaj druzega izmislilo, kar bi tudi morala podpirati družba. Slovenskega ljudskega šolstva ob mejah bi potem ne mogla več podpirati in s tem bi izgubila svoj sedanji pomen za Slovence in namen naših tujih pa tudi domačih narodnih nasprotnikov bi bil dosežen.
Da bi pozneje družba več ne mogla priti na pravo pot, so jej hoteli vzeti samostojnost. Podrediti so jo nameravali popolnoma volji škofov. V našem listu smo že omenili, da je družba vedno, kolikor se tiče vere, si prizadevala delovati v sporazumljenji s škofi. Vodstvo se je poklonilo škofom vseh slovenskih pokrajin. Družba je vedno pripravljena poslušati v verskem, pa tudi še v druzih ozirih glas škofov, samo da se ji pusti nje sedanji smoter.
Da smo pa previdni, da družbe na milost in nemilost škofom ne izročimo, za to pa imamo dobre in utemeljene uzroke. Že sedaj imamo škofe, ki niso prijazni Slovencem.  Kahn in Flapp ne kažeta posebno svo-
v
jega prijateljstva do Slovencev. Škofe pri nas izbira vlada, in kdo ve, če ne dobimo v narodnem oziru še neprijaznejših. Na Ogerskem je višji duhovni pastir, ki je veljal za kine katoliške cerkve, po šolah, ki jih je sam vzdrževal, raznarodoval Slovane in se je s tem celo
3
ponašal.    Na Dunaji  nadškof in   kardinal Gruscha  sam
v
dela ovire, da se Cehom ne dovoli božja služba v maternem jeziku. Pa še nekaj druzega. Pred zadnjimi volitvami za državni zbor je izšel pastirski list, v katerem se posebno priporoča narodna spravljivost. To je samo na sebi prav lepo. Ali vendar ima svojo senčno stran. Škofje so se na te narodne prepire spomnili še le, ko so se na Češkem začeli gibati Mladočehi, torej Slovani. Sploh se je tedaj škofijski list tako tolmačil, kakor bi bil naperjen proti Mladočehom. Poprej so pa Nemci dulgo zatirali druge avstrijske narode, ali vendar se niso škofje toliko ohrabrili, da bi bili obsodili tako postopanje. To je karakteristično za naše razmere. Tega pač ne bode nikdo trdil, da bi toliko prostosti še ne imeli, da bi ne bili mogli povzdigniti svojega glasu, kakor so ga pred zadnjimi državnozborskimi volitvami. Njih beseda je tudi pod liberalnimi vladami nekaj veljala.
Tega pa nismo tukaj naveli, da bi hoteli spodkopavati vpliv našim višjim duhovnim pastirjem. Navedli smo ta fakta samo zaradi tega, da smo utemeljili svojo misel zastran družbe „sv. Cirila in Metoda." Tudi mi nikakor ne trdimo, da je morda cerkev sama kot taka kaj kriva na teh neugodnih razmerah. Nikakor ne! Krivda leži le v tem, da je imenovanje škofov preveč odvisno od vlade in potem mnogi škofje čutijo nekako zavezanost iti pri vsaki priliki vladi na roko. Da bi cerkev popolnoma svobodno izbirala škofe, pa bi bilo krhalu drugače. Ali mi moramo računati z razmerami, v katerih smo sedaj.
Pa povrnimo se k družbi nazaj. Da jo morajo napadati, so nekateri iztaknili, da je njeno vodstvo liberalno. Da je kdo liberalec, to se pa dandanes na Slovenskem lahko dokaže. Iztrga se par besed iz kakega govora ali članka in se po svoje zasuknejo, pa je. Posebno „Novice" imajo več skušenj o tem. Parkrat so poživljale, da naj bi se tisti članki, iz katerih se hoče izvajati to, da so liberalne, ponatisnili v celoti, ali vselej zastonj, kar je najboljši dokaz, da njih nasprotniki nimajo prav čiste vesti, da sami vedo, da obrekujejo in s takimi obreko-valci je boj težaven. Tudi „družba sv. Cirila in Metoda" se ima boriti s takimi obrekovalci, in s kakimi sredstvi se dela proti njej, kaže najbolje popravek, katerega je poslal njen podpredsednik gospod Luka Svetec „Rimskemu Katoliku", in katerega mi tukaj priobčimo.
N. pr. vis. častiti gospod dr, Anton Mahnič, kot urednik
„Rimskega Katolika" v
Gorici. V četrtem tečaji VI. zvezku »Rimskega Katolika" so v spisu: »Družba sv. Cirila in Metoda" napadi na ude družbenega vodstva in posebno na mene, ki se ne opirajo na resnico. G. pisatelj dr. Jos. Pavlica je o naših razmerah krivo podučen in prezira, da ves naš politični boj, je boj za narodno ravnopravnost in za ono pravo svobodo,   brez  ktere narodna ravnopravnost   ni   mogoča.
Le po zmoti nas on v en koš meče z lažnjivimi liberalci, ki so zatajili načela prave svobode, ter zatirajo njo in narodno ravnopravnost in so tako i asi narodni, kakor verski, toraj naši skupni sovražniki.
Ker so taki napadi brez dvojbe na škodo naš. družbi, katero tudi g. pisatelj priznava za neobhodno potrebno in vsestranske podpore vredno, zato prosim prej -mite v smislu naše tiskovne postave naslednje faktične popravke:
Ni res, da bi stranka, kateri pripadam jaz, imela kedaj zastran duhovnikov načelo: „Plačati in molčati." Marveč je ona z duhovniki delila vedno, kakor delo in žrtve, tako tudi časti in pravice. Priče so tega mnogoštevilni duhovniki, ki so bili in so še udje naših društev, občinskih, deželnih in državnega zbora; priče so častni spomeniki, ki so se postavili zaslužnim narodnim možem, duhovnim, kakor posvetnim. Tudi pri družbi „sv. Cirila in Metoda" je pri vodstvu in pri nadzcrništvu tretjina duhovnikov.
Ni res, da smo zapustili jaz in v spisu imenovani gg. Murnik, dr. Tavčar, dr. Bleivveis, Hribar, dr. Vošnjak in dr. Dečko deželno dvorano, ko se je imelo razpravljati v kranjskem deželnem zboru o katoliški šoli. Mi nismo imeli zato čisto nobenega >uzroka. Zakaj dotična resolucija, ki se je obravnavala v seji 22. novembra 1890, bila je soglasno, toraj tudi z našimi glasovi sklenjena na shodu deželnih in državnih poslancev dne 2. oktobra 1890 in sklenilo se je potem zopet soglasno, torej zop^t tudi z našimi glasovi v klubu narodnih poslancev kranjskih, da ima ista resolucija priti v kranjski deželni zbor, v katerem je bila sprejeta tudi z našimi glasovi, kar bi drugače ne bilo mogoče, ker je vsa nemška stranka proti njej glasovala in bi brez nas, ki nas g. dr. Pavlica imenuje načelnike liberalne stranke, ne bilo za-njo potrebne večine.
Mimogrede bodi opomnjeno, da gosp. dr. Dečko ni kranjski, ampak štajerski deželni poslanec.
Dodati mi je še, da je tudi vodstvo družbe „sv. Cirila in Metoda" soglasno sklenilo in poslalo peticijo na državni zbor za versko šolo z narodnim učnim jezikom. Torej niti to ni res, da je naša družba nema za versko šolo.
Ni res, da smo nasprotni redovnikom in njih šolam. Koliko smo se jaz in od mojih omenjenih tovarišev tisti, ki so bili poslanci v deželnem zboru kranjskem od leta 1878 do 1883, potegovali za frančiškansko šolo v Kamniku.
In tudi naša družba podpira in to po soglasnih sklepih družbenega vodstva, kakor je vidno iz „Vestnikov", šolske sestre na Štajerskem.
Ni res, da je državna postava o ljudskem šolstvu od 14. maja 1889 gola posledica državnih temeljnih postav, za katere sem jaz glasoval.
Zakaj omenjeni državni postavi smo se jaz in moji tedanji tovariši v državnem zboru odločno upirali ravno zato, ker se ne vjema z državnimi temeljnimi postavami  tako,   da smo   pri   obravnavi izrekli  proti  njej
t-
4
slovesen protest in  potem v pravem pomenu demonstrativno zapustili dvorano.
To so naša očitna dela, lahko vedna vsakemu, kdor se hoče potruditi za resnico. Po teh vsak sam lahko presodi, če smo res jednaki dunajskim in pariškim levičarjem.
Ni res, da sem jaz na banketu, po meni imenovanem, v imenu vsega slovenskega razumništva odkrito izpovedal, da mi ne gre v staro glavo, kako-li bi smeli škofje kaj govoriti na Slovenskem o politiki, o šoli, o pravnih in socijalnih rečeh. Tako jaz nisem govoril. To so besede mladega g. dr. Pavlice, ne moje. Jaz, kakor so poročali tudi časniki, sem le rekel: „Dvomim, da bi naši škofje hrepeneli po časti, biti politični voditelji, dobro vedoč, da je njih poklic čuvati vero, ne pa politično voditeljstvo." Jaz se toraj le ne skladam z mislijo, ki se je od nekaterih izrekala na katoliškem shodu, da moramo svojim škofom tudi v političnih rečeh pokorni biti, ali jaz, ki sem glasoval za državne temeljne postave o splošnih državljanskih pravicah, zlasti za §§ recte člene 2., 3. in 17., da smo pred postavo vsi jednaki, da so javne službe vsem pristopne, ki izkažejo potrebno sposobnost, da je veda prosta in nje nauk, jaz nisem tako nedosleden, da bi odrekal škofom le najmanjšo državljansko pravico, ki jim gre po temeljnih postavah, kakor nam drugim in so oni po mojih mislih tudi lahko politični voditelji, ako hočejo in si pridobe zato potrebno zaupanje.
Gosp. dr. Pavlica je toraj moje besede popolnoma krivo razumel in me po krivici žali in našim škofom o vaja.
Qui bene distinquit, bene docet. Ločimo pravo svobodoljubje, pravi krščanski liberalizem od liberalnega farizejstva tako, kakor pravo vernost od verskega hinavstva, pa bo naših sedanjih prepirov kmalu konec.
Luka Svetec.