I

ROLAND DORGELES / LESENI KRIŽI





















-
















ROLAND DORGELfiS
LESENI KRIŽI
Ci»
1935
JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA LJUBLJANA
LJUDSKA KNJIŽNICA 58
55893
Prevedla Ivanka Klemenčič Vse pravice pridržane Tiskarna sv. Cirila v Maribor Predstavnik Albin Hrovatin
LESENI KRIŽI























I
SOBORCI
Cvetlice so bile v tem letnem času že redke; vendar so jih pa našli še dovolj, da so z njimi okrasili puške vojakov, ki so šli kot nadomestna četa na fronto. In tako je korakal bataljon — s cvetjem okrašen pogrebni sprevod — z godbo na čelu med dvema nemima vrstama radovednežev skoraj brez vsakega reda po mestu.
Med petjem, jokom in smehom, med pijanim prepiranjem in poslovilnimi vzkliki, da je pokalo srce, so zasedli vlak. Vozili so se vso noč. Ob svitu brljave sveče so jedli svoje sardine in praznili svoje čutare, slednjič pa so jim glave zlezle na ramena; utrujeni od kruljenja, so se naslonili drug na drugega in vse navzkriž pospali.
Dan jih je zopet zdramil. Nagibali so se skozi vrata in iskali po vaseh, kjer so se v ranem jutru sukljali iz dimnikov prvi dimi, sledov zadnjih bojev. Klicali so si medsebojno od voza do voza:
»Kaj, tu da je bila vojna? Saj je cel še celo zvonik!«
Potem so začele hiše odpirati oči, poti so oživele; in ko se jim je povrnilo zopet toliko glasu, da so mogli rjoveti kvante, so metali svoje usehle cvetlice ženskam, ki so čakale ob tirih na malo verjetno vrnitev svojih mož, odišlih na vojno. Na postajah so izstopali in si znova polnili čutare. Nekako ob desetih dopoldne so v Dormansu, topi in kakor strti, naposled zapustili vlak.
Dali so jim uro časa za menažo; in potem so korakali po veliki cesti dalje — brez godbe, brez cvetlic, brez vihrajočih robcev — ter dospeli do vasi, v kateri je počival naš polk, čisto blizu fronte.
Tam je vrvelo kakor na veliki semanji dan. Utrujeno čredo so razdelili v majhne skupine — eno za vsako stotnijo — furirji so vsakemu povedali njegov vod in njegovo desetnijo, ki jo je pa moral šele kakor klatež brez prenočišča iskati od hiše do hiše, beroč na vratih velike, s kredo napisane številke.
Desetnik Breval, ki je pravkar stopil iz branjarije, je našel našo trojico, ko je s svojimi veliko pretežkimi telečjaki, na katerih se je vsiljivo bleščalo čisto novo okopno orodje, tavala po cesti.
»Tretja stotnija, peta desetnija? Jaz sem skupinski vodja. Pojdite z menoj, naš brlog je čisto na koncu tega gnezda.«
Ko so stopili na dvorišče, je prvi zavreščal naš kuhar Fouillard:
»Fantje, fantje, nadomestni so tu!«
Vrgel je naročaj listin, ki jih je bil prinesel iz kleti, pred očrnelo kamenje svojega ognjišča ter si ogledoval nove tovariše.
»Ti se vsaj nisi dal opehariti,« je pomembno dejal Brevalu. »Ti so še, kakor da bi jih iz škatljice vzel.«
Vsi smo vstali in radovedno obkolili zbegano trojico novakov. Oni so gledali nas, mi smo gledali nje, ne da bi kdo črhnil. Prihajali so od tam zadaj, prihajali so iz mest. Še sinoči so korakali po cestah, videli ženske, cestne železnice, trgovine; še včeraj so živeli kakor ljudje. In strmeli smo vanje preplašeni in zavistni, kakor da bi bili prišli iz Devete dežele.
»Nu, tovariši, tu zadaj so se pač najedli miru, kaj?«
»In kaj je novega pri nas v Paname?«* je vprašal Vairon.
Tudi oni so nas začudeno ogledovali, kakor da
* Pantrar — Pariz.
bi bili zašli med divjake. Vse jih je moralo pri tem prvem srečanju begati: naši zagoreli obrazi, naše brezaste uniforme, čepica očke Hamela iz ponarejene vidrovine, zamusana bela ruta, ki jo je nosil Fouillard za vratom, špehasti oklep na Vaironovib hlačah, Lagny-jeva pelerina — ta je bil ordonanc in si je bil prišil na zuavski plašč ovratnik iz astrahana. Nekaj jih je bilo v pešaških cunjah, drugi so nosili artiljerijske suknjiče; vsak je bil na svoj način skrpu-can. Debeli Bouffioux je nosil svojo značko na čapki kakor je imel Ludovik XI. navado nositi svoje svetinje; neki strojniški strelec je bil videti s svojimi kovinastimi naramnicami kakor vojščak iz Crezyjeve dobe, mali Belin se je čez uhlje pogrezal v staro dragonsko čapko, in Broucke, mož s severa, si je bil iz zelenih ripsovih zastorov ukrojil povojne gamaše.
Samo Sulphart se je dostojanstveno držal ob strani, sam zase. Sedel je na kadi in s tistim važnim, vase pogreznjenim izrazom v obrazu, ki ga je kazal tudi pri najpreprostejših opravkih, majil krompir. Praskajoč svojo rušo brado je vnemamo vzdignil glavo in z navidezno ravnodušnostjo motril enega izmed treh novakov, mladega človeka s čemernim licem; bilo bi težko reči, ali je bil še golobrad ali pa le dobro obrit. Nosil je brhko domišljijsko čepico in imel na rami obešen velik krušnjak iz belega pliša.
»Ta ti ga pa pihne s svojo majhno, mehko skledico na glavi,« se je prvi polglasno porogal Sulphart.
Ko je oni potem odprtal svoj telečjak, je zapazil še krušnjak. Tedaj je bleknil:
»Hej, kamrad,« je zavpil, »kazno je, da si si dal svojo lovsko torbo povsem nalašč ustrojiti za jarke? Če se boš včasih, kdo bi si ga vedel, nemara bal, da te Švaba ne bi mogel hitro najti izmed drugih, potlej le kar še zastavo vzemi s seboj in trobi na trobento.«
Novak se je zopet upokončil, srdita guba se je zarezala na njegovem nizkem, trmastem čelu. A posmehljivo lice »starega« ga je takoj zopet zmedlo, okrenil je glavo vstran in zardel. Rdečelasec se je zadovoljil s tem laskavim uspehom. Stopil je s svojega prestola, in da bi pokazal, kako mu ne prihaja na misel, da bi bril norce iz tovariša, ki je vedel tako malo povedati, je naperil zdaj svoje strelice proti najvišjim poveljstvom; po njegovem mnenju je vse odredbe teh mest narekovala neumnost in pa očita želja, da bi krotovičili vojake.
»Saj tega ne dejem zaradi tebe, ki še nič ne veš. Ampak kaj deš, ali ne bi vseh teh možancev, ki na nas enega samo žvižgajo in ki so vam utepli v glavo, da svoja torilca in rovnice naloščite ko sablje, da se bolj svetijo ... ali jih ne bi, pravim, vse skupaj postrelil? Ti brž mislijo, da nas Švaba sicer ne bi zadosti dobro videl? ... Nu, nič ne maraj, daš mi svoj krušnjak, da ti ga počrnim z zamaški. Vašo posodo in kozarce in vso drugo ropotijo pa podržimo nad gorečo slamo, to je najbolje.«
Lemoine, ki se ni nikoli genil od Sulpharta, je skomignil z rameni.
»Nikari no ne delaj fantinov s svojim svinjskim gobezdanjem že zdaj pijanih,« mu je oporekel s svojim zateglim glasom. »Daj no, da se najprej izkrcajo!«
Novinec z belim krušnjakom je sedel na neko cizo. Videti je bil zdelan. Potne srage so mu potegnile umazane maroge od senec čez lica. Odvil si je gamaše, ni se pa upal sezuti čevljev — lepih lovskih škornjev z napuščenimi podplati.
»Peta mi je čisto ožuljena,« se je obrnil k meni. »Stopal mora biti vsa krvava. Tako sem otovorjen ...«
Lemoine je potežkal njegov telečjak. »Ta je pa težak,« je menil. »Kaj si pa vse zmašil vanj? Kamenje?«
»Samo, kar je bilo ukazano.«
»Naboji so pezni,« se je vmešal korporal. »Koliko so vam jih pa napokali na grbo?«
»Dvestoinpetdeset... A teh nimam v teleč-jaku.«
»Tako? Kje pa potlej?«
»V krušnjaku. Mislil sem si, previdnost ne škodi, veste. Če bi nas nenadno napadli...«
»Napadli —?«
Drugi so ga presenečeno pogledali. Potem so se spogledali med seboj in se začeli kakor na povelje smejati, grohotati, tako strašansko, da se je kar razlegalo; nalašč so še pretiravali, se vili, kakor da bi jih hotelo zadušiti, in se od vzhičenja s svojimi velikimi tacami pokali po plečih.
»Napadli, je dejal... Ta ga pa kida!«
»Brate, ta ima nemara polne hlače!«
»Napadli, pravi .. . Norec, norec . .. Spustite pse!«
Smejali smo se nad to neverjetno otroško predstavo, da bi bili kmalu popokali. Očka Hamel je imel oči vse solzne. Samo Fouillard se ni smejal. Skomignil je samo z ramo in gledal tega vojaka, ki mu je bil dosti presnažen in je govoril tako izbrano, sovražno od strani.
»To ti je gosposki oblizanec, pa še petičen ... in to nam hoče dati pod nos,« je dejal Sulphartu.
Rdečelasec, ki se je predvsem prizadeval, da bi govoril več kakor drugi, je novaka sočutno pogledal.
»Ej, ubogi fantiček, in ti res misliš, da se tako vojskujemo? Morebiti je bilo tako prvi mesec. Zdaj se že davno več ne prekljamo tako med seboj. Ti tega morda sploh ne doživiš.«
»To je gotovo,« je pritegnil Lemoine, »tega ne doživiš, boš pa vendar tudi tako kmalu do grla sit.«
»Še strela ne, še strela ne boš oddal s temle
pihavnikom,« je prerokoval Broucke, chtimi* z otroškimi očmi.
Novi ni odgovoril; nedvomno je mislil, da ga hočejo stari vleči. Ne da bi se menil za Sulphartovo gobezdanje, je prisluhnil topovom, ki so zamolklo pretresali zrak; želel si je tjakaj, na ono stran sinjih gričev, na neznano plan, nad katero je vel nevarni dih vojne.
Novi se mi je bil predstavil: »Gilbert Demachy, slušatelj prava.«
In tudi jaz sem povedal svoje ime: »Jacques Larcher, pisatelj.«
Takoj ob njegovem prihodu sem vedel, da postane Gilbert moj prijatelj; spoznal sem to po njegovih besedah, njegovem glasu, njegovem obnašanju. Iz vsega početka sem ga vikal in govorila sva o Parizu. Slednjič sem torej vendarle našel nekoga, s katerim sem mogel govoriti o naših knjigah, gledišču, o urah v kavarni in o naših brdkih pariških deklet-cih. Že ob samih besedah, če sem jih le izgovoril, sem za trenotek užival vso izgubljeno srečo. Spominjam se, da je Gilbert, ki je sedel na garah, sezul čevlje in položil noge na razgrnjen časnik kakor na preprogo. Kakor opita sva se pogovarjala:
»Ali še veste ... Ali se še spominjate?«
Tovariši so pomagali novakom, da se urede v hlevu, v katerem je spala desetnija, in nagrmadili so njihove tornistre skupaj z našimi v jaslih. Ko so to opravili, jim je dal Gilbert dva bankovca po pet frankov za vino.
»Tak torej — zdaj se izkazuje,« je zavistno godrnjal Fouillard.
Ostali so se pa iz hvaležnosti vrnili v hlev, da
* Chtimi = severni Francoz iz Pas de Calais-ja. Tam izgovarjajo je, toi in moi kakor che, ti, mi in iz teh zlogov je nastalo njihovo ime »chtimi« (izg. štimi).
bi novaku napravili pošteno ležišče. Zrahljali so slamo in napravili oporo za noge. Broucke je vzel spoštljivo v roke Demachy-jevo blazinico iz gumija in se zabaval ko otrok, ko jo je napihoval, a skrivoma je bil v strahu, da je ne bi poškodoval. Kdor je moral iz svojega kota, da je napravil prostor, je skušal pri selitvi drugim pouzmati slame.
»In ti, trebušnik trebušasti,« je dejal Fouillard Bouffioux-ju, »spiš na svislih. Jaz ležim ravno pod teboj in se le dobro pazi, da mi ponoči s svojimi svinjskimi šlabedrami ne padeš na nos, ker hudo rahlo spim.«
Sulphart se je držal novaka ko klop; obsipal ga je z nepotrebnimi nasveti in abotnim gobezda-njem, nekaj iz resnične uslužnosti, nekaj zaradi vina, predvsem pa zato, da bi se pokazal veljavnega. Vsi so bili dobre volje, kakor da bi bili že kaj pili.
Vairon je v srajci in v hlačah glumil semanjega rokoborca; z mastnim, prostaškim predmestnim glasom je hvalil svoje umetnije.
Glasno smo se gnetli okrog njega in predstavljali sejmarje. Nevoščljiv zaradi tega uspeha, je potegnil Sulphart Lemoine-a za rokav.
»Pojdi z menoj, da nekaj nagodiva!«
»Po kaj, hudiča, naj hodim s teboj...?« je vprašal Lemoine, ki je rdečelascu vedno najprej ugovarjal, preden mu je sledil.
»Tak pojdi no in ne onegavi!«
Godrnjajoč in psujoč je šel Lemoine za njim, po stopnicah navzgor. Notarjeva hiša, v kateri smo stanovali v hlevu, je bila čeden podeželski dvorec z visoko skrilnato streho, škarnicami iz sadrene malte in naslikano sončno uro, ki je kazala poldne natančno ob desetih.
Široke in visoke stopnice, ki so vodile v hišo, so čakale na obiskovalce. Sveže prepleskane oknice so bile zelene kakor mlado listje. Od začetka vojne so ostale ves čas zaprte. Prebivalci so ob nemškem
prodiranju zbežali, ne da bi bili imeli časa, karkoli vzeti s seboj; vrnili se niso nikdar več. Vojna pošta je bila imela tam kratek čas svojo pisarnico, ko pa je lepega dne skozi zid udrla granata, se je ljudem zdelo pametneje, da jo odkurijo.
Bili so nam izrečno prepovedali, stopiti v hišo, ki je imela vsa vrata zapahnjena. Narednik Morache, ki nas je rad pital s takimi obeti, je bil takoj izjavil, da bo dal vsakemu, ki bi prekršil prepoved, pognati v telo dvanajst svinčenk, ne vštevši smrtnega strela. To je bilo podkurilo Sulpharta, da si je ogledal hišo. Zdaj je poznal že vse kote v njej in je umel posebno dobro odpirati vrata — namreč s krepko brco, če ni pomagal spreten dvig z zlomljenim bajonetom.
Vedel je Lemoine-a v prvo nadstropje, v veliko sobo s svetlimi tapetami.
»Tukaj je vse, kar potrebujeva,« je rekel in odprl visoko omaro.
S polnimi rokami je metal na preprogo perilo in obleko, ril po predalih in izpraznil vse police. Pri tem je izbral, kar mu je bilo pogodi.
»Jaz se preoblečem v žensko, ti mi boš pa kot ženin za par, razumeš, ti rilec oslovski?«
Pri pomerjanju je šel na kose še nekateri steznik, nazadnje sta se pa le mogla občudovati v zrcalu kot pustni parček. Ko sta se prikazala na dvorišču, držeč se pod pazduho, je za trenotek od začudenja vse onemelo; potem pa je završalo:
»Živela ženin in nevesta!« je prvi zarjovel Fouillard.
Drugi so se drli še glasneje in vsa desetnija je ponorela od veselja rjovela in plesala okrog obeh prismojenih prikazni. Sulphart je bil čez svoje rdeče hlače oblekel mične, s čipkami okrašene ženske hlače in skozi odprto zaplato je žarela njegova zajetna, bročasto-rdeča zadnjica. Povrhu je oblekel belo jutranjo jopico, na kuštravih ogljarskih laseh pa je nosil narobe obrnjen, že precej porumenel mirtin
venec: poročni venec notarjeve gospe, ki je bil počival pod steklenim poklopom. Lemoine, ki se ni smejal, marveč se držal strogo kakor vojak v službi, se je zadovoljil s škotskim krilcem, a je to brezoblično, pomanjkljivo oblačilo izpopolnil z vsednjo suknjo, ki je imela svilen ovratnik, na glavo pa si je posadil visok cilinder, katerega je preje narobe skrtačil.
Mali Broucke je bil od veselja ves iz sebe ter je plesal za njima, kakor da bi bil na žegnanju.
»Na svatovščino grem!« je kričal.
Vsi so se pojoč in rjoveč vrteli in cepetali, a spremljal jih je Fouillard, ki je z bajonetovim ročajem bunkal ob sajasto dno svojega kotla in menil, da »gode«.
»Živela nevesta!« smo vedno znova peli v zboru.
Brevalov suhi obraz se je razlezel v srečnem smehu. Vendar nas je skušal pomiriti.
»Ne tako glasno, za božji čas, če bi vas slišal kak častnik . . .«
Vairon je pograbil Sulpbarta okrog pasu in pleše ž njim »javo«, dražestno kakor semanjski diplaš; Lemoine pa skakuta okrog, maha z rokami kakor otroci, kadar se igrajo »golobe«, ter nabija s svojimi okovanimi petami.
»Svatovščina se nadaljuje, živel starešina!« je krulil kuhar in si neprestano brisal pot s čela, kakor da bi si hotel s tem umiti umazane parklje.
Tako smo skakali drug za drugim v krogu in se smejali kakor paglavci. Novak je šepal na koncu in se držal pri tem Lagny-ja za oglavnico.
Sulphart je z osušenim grlom prvi stopil iz
kola.
»0 ti špas, ti, ampak človek bi zgagal od žeje .. . Kje neki lazi oni z vinom, da ga od nikoder ni. Če ga le ni zasačil Morache.«
Ob misli na možnost take nezaslišane polomije je plesalcem namali zastal korak.
»In ravno zdajle bi se tako prilegla pijača,« je klavrno dejal Vairon.
»Pa naj gre še kdo drug po vino,« je menil Demachy in izvlekel dva nova bankovca. »Preveč sem se smejal, tudi jaz bi rad kaj pil.«
Tovariši so gledali spoštljivo ali zavistno, kako je novinec odprl svojo denarnico iz lepega usnja, in Broucke je bil tako zmešan, da je dejal »hvala lepa«, ko je vzel denar.
Fouillard, ki je bil docela pozabil na svojo ku-harijo, se je vrgel na vse štiri pred svojim poga6-nelim ognjem in z nabreklimi lici pihal v pepel, ne da bi se bil hotel pokazati le en sam plamenček.
»Prinesite mi papirja,« je prosil, »les je moker ko gnoj in mi noče goreti.«
Nekdo je stekel v klet in se vrnil z naročajem pisanega papirja, ki ga je vrgel poleg ognjišča. Pri tem je sfrfotalo nekaj belih in modrih listov vstran; bili so skoraj vsi enake velikosti. To so bili notarjevi akti. Vili so se v ognju, ki je zubljema planil, in menili smo za trenotek še v ognju razpoznati lepo kanclijsko pisavo in pa okorne čačke kmetskih podpisov.
»Mojduš, lepe reči uganjate,« je menil s svojim dobrodušnim glasom Lemoine. »Kaj takega je treba vendar spraviti. .. Vražje bi me imelo, če bi kdo sežgal pisma moje stare o njenem gruntu.«
»Molči, gobec!« je kašljal Fouillard v dim. »Ti si kriv, da ne smem kuriti z durmi, ampak se moram trapiti s tem svinjskim svežim lesom, ki za zlodja noče goreti. Kakor da ne bi bila vojna!«
»Pa še prav zares,« je pritrdil mali Belin, ki se je ravno vbadal s tem, da bi si iz notarjeve vsednje suknje skrpucal telovnik in ji je pazljivo rezal škrice.
»Resnica, na vojni smo,« je ponovil sedaj tudi novak, ki je pravkar trčil z Brouckom. Pogledal je Sulpharta v hatistnih hlačali in se začel smejati.
»Neverjetno! Človek se na fronti vsaj zabava. Pa to sem si bil že prej mislil, da bo na fronti manj dolgočasno kakor v kosami.«
Breval, čigar izvotleni obraz se je zopet nabral v običajne trpke gube, ga je pogledal in zmajal z glavo:
»Nikar ne misli, da je vsak dan tako, ka-li? Preteto bi se motil, veš!«
Fouillard, ki je tiščal nos v svoj kvartin, se je režal. Sulphart je sočutno skomignil z ramo:
»Kako pa naj to ve?«
»Če bi bil pri Charleroi-ju, kakor sem bil jaz,« mu je rekel Lagny, ki je imel naguban obraz kakor starka, »se ti ne bi bilo ravno mudilo na fronto.«
»Kaj pa šele umik!« se je vtaknil Vairon. »Povem ti, pri moji veri, da to ni bilo kako takole veseljaško počivanje.«
»To je bilo najhuje, da,« je pritegnil Lemoine.
»Pa Marna?« je vprašal Demachy.
»Marna — tisto ni bilo nič,« mu je segel v besedo Sulphart. »Pri umiku smo videli, kaj je polomija. Tu si spoznal ljudi...«
V tem so si bili vsi edini. Umik je bil tista strateška operacija, na katero so bili najbolj ponosni, ter se je vsak neznansko ponašal, da je bil zraven, z njim so sklepali vse svoje zgodbe: ta umik, ta strašanski, nasilni pohod od Charleroi-ja v Montmirail, brez odpočinka, brez jedi, brez cilja. Vsi polki so se pomešali in zapletli med seboj: zuavi in pešaki, lovci in pionirji, vmes so omahovali prepadli ranjenci, za-ostajavci, ki so jih kriče priganjali orožniki. Po obcestnih jarkih vsepovsod telečjaki, uniforme; in potem bitke, ki so trajale po ves dan in bile ljute, včasih zmagovite — pri Guise-u se je moral Nemec umakniti. Spali so ko klade po obcestnih jarkih ali pa kar na cesti in ropotajoči municijski vozovi so jim mleli noge. Plenili so trgovine in praznili kur-nike. Strojničarji so izgubili mezge, dragonci konje,
Leseni križi 2
17
črnci svoje voditelje. Trgali so se za plesnjive skorje. Vse ceste so bile zagatene s pohištvenimi vozovi in volovskimi garami, na katerih so ždeli jokajoči otroci in ženske; vmes so se gnetli arabski vojaki, ki so bili nekje sunili nekaj koz. Vasi so gorele, mostovi so leteli v zrak ... Krvaveče in upehane tovariše je bilo treba puščati za seboj brez pomoči. Vmes pa so neprestano grmeli švabski topovi in gnali tragično trumo dalje in dalje. To je bil umik, ki se je v njihovih ustih izpremenil v zmago.
»Po pravici ti povem, pri moji veri, če si bral na kantonih: Pariz, 60 km, je bilo to že vražje smešno.«
»Posebno za tiste iz Paname,« je dodal dolgavs Vairon.
»In zatem,« je dejal vnemamo Sulphart, kakor da bi zaključil lepo povest z zelo vsakdanjim koncem, »je prišla Marna.«
»Ali se še spominjaš malih dinj v Tilloy-ju. .. Nak, kako smo se jih nažrli!«
»Že prav, a kaj pa čebri vina, ko smo prišli v Gueux?«
»Jaz pa, duša krščanska, nikoli ne pozabim, kako so posipavali Montmirail . . . Nisi se mogel nikamor geniti, povsod so butale granate ... Pa kakšne! ...«
Demachy se je zopet zresnil in zavistno gledal te ljudi.
»Škoda, da me ni bilo zraven,« je dejal.. . »Biti zraven pri zmagi...«
»Zmaga je bila res,« je priznal Sulphart, ki je vrtil svoj venec med prsti kakor čapko. »Če bi bil pa zraven, bi ravno tako žvižgal na to, kakor mi drugi. Vprašaj tele fante, kako so klestili Švabe pri Escardes-u ... Samo ne čveka naj ne, kdor tega ni sam doživel. Vsi tisti čečkači, ki so pisarili po časnikih, naj bi bili rajši molčali. Bil sem zraven in vem, po čem je bila tam mast. Štirinajst dni ni bilo nobenega plenka, od konca avgusta ... Po zadnjem
udaru so nam pa vse naenkrat izplačali, vsak je dobil petnajst okroglih božjakov. To je istina. Če torej še kdaj naletiš na tiča, ki bi ti rad pel o marneski bitki, potem mu lahko poveš: Marna je bila igra, katera je vrgla fantom, ki so jo dobili, po petnajst sous-jev.«
Meseca novembra je kmalu noč. S prvim mrakom je prišel mraz in spredaj v jarkih so začele pokati puške. V hlevu smo bili pospravili menažo; nekateri so čemeli na slami, drugi so sedeli na jaslih in zvonili z nogami.
Stari so pripovedovali zapletene in sirove dogodivščine, ki so jih začenjali s »Še huje je bilo ...« ali pa »Saj se še spominjaš ...«, kakor se to spodobi za dobro povest. Toda novinci, pred katerimi so se hoteli postavljati, niso več poslušali: spali so že napol in sedeli z motnimi očmi in visečimi spodnjimi čeljustmi.
»Čas bo iti gledat pod kožo, fantje,« je dejal Breval in si odpenjal čižme. »Novinci so prebili vso noč na železnici.«
Vsak je odkrevsal pohlevno na svoj prostor kakor kljuse, ki pozna svojo stajo. Samo Lemoine se je še obotavljal, da ne bi s čevlji potacal lepe sveže slame svojega ležišča.
»Ali to ni žalost? ... Neomlačeno žito ...«
Skrbno kakor vsako reč si je mali Belin pripravil tudi posteljo. Najprej je pogrnil šatorko, potem je položil pod slamo svojo krušno malho za vzglavje. Da bi mu bilo toplo v noge, jih je vtaknil v rokava svoje suknje; potem je zgenil na dvoje odejo in se zavil vanjo, in slednjič si je spretno kakor ribič mrežo vrgel čez noge svoj plašč. Sedaj je gledal samo konček njegovega zadovoljnega obraza iz razporka pletenega uhogrelca: Belin je bil v postelji.
Demachy ga je bil gledal, a ne s takim občudovanjem kakor jaz, rajši z grozo. Potem je prepaden in čedalje bolj vznemirjen videl, kako se tudi drugi pripravljajo na počitek. Ko se je tretji začel sezuvati, se je Demachy v svojem slamnatem kotu upokončil.
»Pa menda vendar ne mislite puščati vse tako zabito?« je zavpil. »Vsaj vrata pustite odprta!«
Drugi so ga osuplo pogledali.
»Menda se ti meša?« je zagodrnjal Fouillard. »Vrata odprta; nemara bi rad, da pocrkamo?«
Misel, da bo moral spati na slami stlačen s temi neumitimi ljudmi, ga je strašila, gabilo se mu je. Ni si pa upal nič več reči, a prepaden je gledal, kako si je Fouillard, njegov neposredni sosed, brez naglice odvijal svoje odrekane povojne golenke in si sezul težke čevlje.
»Toda to je zelo nezdravo, veste,« je vztrajal. »Posebno, ker je sveža slama ... Utegne se vneti.. . Že marsikdo se je zadušil pri tem ... To je znana reč ...«
»Nič ne maraj, čeprav!«
Drugi so že dremali; stisnili so se tesno skupaj, da bi drug drugega greli. Sulphart je posegel po svojem čevlju, da bi utrnil svečo, od katere je ka-palo. Novinec je bil zelo pobit, zinil pa ni nobene več. Klečal je pred jaslimi kakor da bi hotel moliti k živalskemu božanstvu, in začel po krušni bisagi iskati stekleničico.
»Pazite na tikve!« je zavpil Sulphart.
Dobro merjeni škorenj je prevrnil svečo v temo.
»Lahko noč vsem skupaj.«
Demachy se je, tipaje, nerodno zavil v svojo odejo, zaril obraz v robec, ki ga je bil poškropil s kolonjsko vodo, in se ni več genil.
Vonj se je hitro razširil po hlevu. Prvi je osupnil Vairon:
»Strela, kako smrdi! Kakšen vrag je pa to?«
»Kakor pri brivcu.«
»Še zadušimo se,« se je rogal Fouillard, ki je vedel, odkodi vonj. Obrnil se je na levo stran, da ne bi več čutil duha, in zagodrnjal:
»Ta srček je prava ženska ...«
Novinec ni odgovoril. Drugi so malomarno molčali. Samo nekaj glasov je še šepetalo v temi.
»Že štirinajst dni mi ni pisala,« je tiho zaupal tovarišu Breval. »Še nikoli me ni pustila tako dolgo čakati... Skrbi me, veš ...«
Eden novakov je vprašal Vairona, čigar leni glas sem spoznal:
»Ali vas lepo sprejmo, kadar pridete kam na počinek?«
»Hja ... Z gnojnimi vilami ne gredo nad nas, ni kaj reči...«
Sulphart je že dremaje ošteval Lemoine-a, ker je bil obljubil, da kje iztakne ruma, pa se je vrnil praznih rok.
»Ti me boš še kdaj učil, kje je kaj dobiti, ti riževi meneč, ti. Potlej se pa še ustiš...«
Spanec je premagal drugega za drugim in pomešal njihove dihljaje, mirne ali hropeče, otroško rahle vzdihe in ječanje, ki ga povzročajo težke sanje.
Zunaj nad strelskimi jarki pa je prežala noč. Nocoj je bilo mirno. Slišati ni bilo ne zamolklega grmenja topov ne suhega prasketanja pušk. Ena sama strojnica je drdrala strel za strelom, brez jeze; človek bi bil dejal, da mesečna gospodinja iztepa preproge. Prezebla polja vse naokrog vasi so molčala v težki tišini. Nenadno pa je bilo slišati s ceste ropot, ki je naraščal, se valil proti nam, in stene so se začele tresti... Avtomobilski tovorniki.
Težko so drdrali mimo, njihova železna peza je rožljala. Kako rad hi bil zaspal s tem tako domačim ropotom v ušesih in duhu! Tako so preje pod mojim oknom v Parizu drdrali omnibusi in mi od-
ganjali spanec dolgo v noč. Kako sem jih takrat sovražil! In zdaj so me prišli brez mržnje obiskat v mojem pregnanstvu. Kakor nekoč so me zdramili iz polsna in čutil sem, kako se zibljejo zidovi. Prišli so me zazibat v sen.
Čudno, danes ne čujem njihovega trdega odskakovanja po tlaku, okna ne šklepečejo in nikjer ni čuti klica poznega ponočnjaka, ki bi se rad peljal ... Le njihov ropot mi zamolklo brni v glavi, ki jo zajema spanec. Škripljejo, hrume in so mimo ... Oj, Pariz, Pariz!
II
V POTU SVOJEGA OBRAZA
S kopico zavitkov pred seboj, kakor krošnjar pred svojo robo, je podčastnik okliceval nedvignjena pisma. Okrog njega se je gnetel roj vojakov, ki so se suvali s komolci in si gazili po nogah. Bilo je ravno pred našimi vrati, med občinsko perišnico, ki je bila tako majhna, da je bilo pod njeno streho prostora komaj za tri perice, in med notarjevo hišo, ki ji je prek stene visela rdeča zastava na gosto prepletene divje trte. Stopili smo na kamenito klop in poslušali.
»Duclou Maurice, 1. poluvod!«
»Padel pri Courcy-ju,« je zaklical nekdo.
»Ali dobro veš?«
»Da, tovariši so ga videli ležati pred cerkvijo .. . Zadela ga je krogla. Ampak, hja, zraven nisem bil.«
Furir je s svinčnikom zapisal na zavitek: »Mrtev.«
»Marquette Edouard!«
»Tudi ta mora biti mrtev,« se oglasi nekdo.
»Kaj se ti meša!« je ugovarjal drug ... »Prav
tisti večer, ko naj bi ga bilo pobralo, sva šla še po vodo vkup.«
»Tak bo pa bržčas v lazaretu,« je inenil poštar. »A naznanila še nismo prejeli.«
»Po moji misli jo je moral potegniti s kakim drugim polkom.«
»Kje neki, ranjen je bil pa so ga pobrali Švabi.«
»Je že tako, da ima tisti, ki ni ničesar videl, vedno največji gobec.«
Vpili so vsi vprek, trdili nekateri to, drugi drugo, hrumeli in psovali. Furirju se je mudilo in je prekinil svajo:
»Pišite me v rit. ,Pogrešan . ..‘ Brunet Andre, tretja desetnija ...«
»Tukaj, prišel sem zanj po pošto.«
Ostali so se še vedno polglasno pričkali med seboj in ljudje v zadnjih vrstah so jim klicali, naj bodo tiho. Nihče ni več razumel besede. Breval je kljub temu tesnobno poslušal, in če je kako ime nalikovalo njegovemu, si ga je dal ponoviti:
»Ali je morebiti zame? Korporal Breval...«
Pa nič ni bilo zanj, in ko je svoj revni obraz v zadregi obrnil proti nam, je pojasnil:
»Tako slabo piše, veste, da ne bi bilo nič čudnega ...«
Kolikor bolj je plahnela kopica, tem tesneje je stiskal ustnice. Ko je bilo oklicano zadnje pismo, je odšel praznega srca in praznih rok. Na hišnem pragu se je obrnil:
»Saj res, Demachy, danes imaš službo. Vzemi vrečo in pojdi k delitvi . ..«
»Koga? Novak naj gre prejemat... Menda nas hočeš imeti za norca!«
In Sulphart se je ogorčen odtrgal od skupine, pri kateri je bil stal, in krenil proti desetniku.
»Zeleno fante, ki meni, da raste korenje pri branjevki, pošiljaš prejemat, boljšega ne najdeš. Ej,
ti se pa razumeš na svoj posel... Če bi znala tvoja zadnjica plavati, bi lahko brez ladje prišel čez Seino.«
»Če hočeš iti ti tja, zaradi mene lahko greš,« je mirno odgovoril Breval.
»Kakopak, da pojdem!« je kričal Sulphart. »Pojdem že zato, ker ne maram, da bi se desetnija zadavila nad svinjarijo, ki bi nam jo tale pritresel, in pa ker se to fante toliko razume na dober kos mesa, kakor jaz na mašo.«
Demachy, ki je bil zaradi oglušujočega krika, neprestanega pikanja in surovih šal rdečelasca že ves omotičen, je poizkušal rešiti svojo čast:
»Oprostite, zagotavljam vas, da to dobro znam. V vojašnici...«
Lepo je naletel. Že sama beseda »aktiven« ali »vojašnica« je spravila Sulpharta iz uma. Svoja tri službena leta je bil odslužil v neprestanem boju za pravico proti strupenskim narednikom in zlobnim častnikom, ki so s posebnim veseljem vtikali uboge, pridne vojake v luknjo še na večer pred dopustom. Od jeze se je kar dušil.
»V vojašnici! ... Ta čopasti škrjanček misli, da je še zmerom v vojašnici. . . Komaj se je izkrcal tu, ta zelenec, pa bi že rad nas druge učil... Že prav, le kar pojdi k delitvi, le — to se bodo hahljali. .. Fantje pri desetniji si pa lahko stisnejo jermena. No, zaradi mene, briga me, mene že ne bo konec.«
In da bi še bolj pokazal, da se ne čuti več solidarnega z desetnijo, ki jo nesposoben koprol vodi v pogubo, je žvižgaje odkolovratil proti cerkvi.
Gilbert je prišel ravno še pravočasno k delitvi. Ko je stopil na dvorišče, so oklicevali desetnije in furir je dal, le par korakov vstran od gnojnične jame, raztovoriti svoje zaloge. Tu so ležale velike četrti zmrznjenega mesa, ki jih je neki vojak razse-kaval s sekiro, krompir, mesne konzerve, tu je iz raztrgane vreče v tenkem curku mezil riž in majhne
deklice so v predpasnike pobirale raztreseni prepečenec za prešiče.
Nekateri vojaki, ki so čakali, da pridejo na vrsto, so se sklanjali nad sod in trkali po njem, da bi se prepričali, če je poln; pričkali so se med seboj, po koliko polnih čutar bo prišlo na vsako desetnijo. Nekateri so že kričali, da bo vina zmanjkalo. Najprej so delili lečo, krompir in kavo v zrnih. Presenečen je dejal Demachy:
»Pa saj nimamo mlinčka!«
Ostali so ga pogledali in se smejali. Zadaj je pa nekdo zavpil:
»Vi se lahko smejete, vi! Ampak gorje si ga nam, ko pošiljajo takele otročaje k delitvi...!«
Bil je Sulphart, ki je iz same radovednosti prišel zraven. Gilbert si ni vedel pomagati; v čapki je imel sladkor, po žepih kavo, lečo pa je spravil v krušnjak. Sedaj od zadrege ni vedel, kam bi z rižem. Ko je še videl, kako se mu vsi smejejo in je furir zarežal nad njim, če morebiti ne mara svojega deleža, se je popolnoma zmedel in stresel riž enostavno v krušnjak med lečo.
Tedaj je začel Sulphart šele prav opletati z jezikom:
»Vedno lepše! Rad bi videl našega kuhača, ko bo moral stenice zbirati iz riža . .. Nak, tako vojaštvo! In to naj Švabe požene iz dežele! Za poč’t!«
Od jeze rdeč ko kuhan rak se je novak zasukal: »Daj mi mir, veš! Zakaj pa nisi šel sam sem!«
Ne da bi se razburjal, je Sulphart dalje gledal delitev. Opazoval je službujočega desetnika, ki je zdaj zmetal meso na umazano šotornino; nekaj kosov je bilo svežih in rdečih, drugi so bili mastni.
»Žrebajmo,« je predlagal.
»Ne,« so ugovarjale nekatere desetnije, »nočemo nobenega sleparstva .. . Naj se razdeli po številu mož!«
»V drugi nas je štirinajst, le-ta kos tu hočem.«
»Kaj pa potem mi od prve ...«
Stegali so roke, se nagibali nad mizo in se v naprej pričkali in trgali za najboljše kose mesa, fu-rir jih je pa mirno gledal.
»Ali bo že skoraj konec rjovenja, kaj?« je vprašal naposled. »Sedaj bom delil. Tretja desetnija ta kos, četrta desetnija . .. peta ...«
Ni imel časa dokončati stavka ali s koncem svoje palice pokazati mesa. Vrišče se je zakadil Sul-phart v skupek ljudi okrog mesa.
»Ne,« se je drl, »tako se ne gremo. Menda nočete, da pocrkamo v desetniji. Radi bi se mastili na naš rovaš, ko vidijo, da prejema za nas novak, ki se mu še ne sanja ne, kako se to dela.«
Drugi so vpili nadenj, furir ga je hotel odriniti vstran, Sulphart pa, ki je docela pobesnel, je vse druge prerjul:
»Tegale kosa ne maram ... Povem staremu ali pa polkovniku, če treba ... Zmerom so eni in isti, ki se štulijo naprej.. . Zahtevam, kar mi pritiče ... Peta ima največ ljudi.«
»Samo enajst vas je ...«
»To ni res .. . Pritožimo se . . . Tule ni drugega ko sama kost...«
Kričal je predirljivo in hripavo, grozeče in tožeče, suval in odrival na desno in na levo. Tisti, ki so že bili prejeli svoj kos mesa, so ga pritiskali na srce, kakor betlehemske matere svoje otroke v noči morije. Na srečo mu je furir pomolil brtavs, ki je bil tak, da je Sulphart pri priči ves zadovoljen utihnil. Dobro so mu postregli in vsaka jeza je bila sedaj odveč. Obrnil se je k Demachy-ju, medtem ko se je delitev nadaljevala.
»Vidiš,« mu je dejal prijateljsko, »tako je treba. Dreti se moraš. Če češ dobiti več kakor drugi, potem kriči, čeprav ne veš, zakaj: to je pač edini način, da prideš na svoj račun.«
Gilbert Demachy ga je nemo poslušal. Ta ši-
rokoustnež s ščetinasto brado je bil zares špaseu. Gilbertov pozorni molk je Sulphartu ugajal.
»Saj seve, Breval, ta modrec, ti ni rekel, da vzemi s seboj vedrico ali par kvartinov za vino. Tak v čem ga boš pa nesel, povej? Nemara v robcu? Nu, še dobro, da sem jaz mislil na to. Tu je čebriček, in vzel sem s seboj tudi čutaro, če bo kaj žganja ... To je enkrat ena, da je vse vkup nič, kjer krapar ne hodi sam prejemat; tega tudi ni nikjer drugje kakor pri peti. .. Tiči doma in piše svoji stari... Drekač!«
Sulphartu se je zdelo za malo, da bi se vmešaval v razdeljevanje mesnih konzerv; to je bila piča, ki jo je preziral. Kljub temu je vpil: »Meni ena manjka!« samo zato, da bi pokazal, da je tu.
»Zdaj pa vino!« je zaklical furir.
Sulphart je bil prvi na mestu in ni več dvignil glave, dokler delitev ni bila pri kraju. Čim bolj se je polnila kaka vedrica, tem huje je stokal in kričal, kakor da bi pretakali njegovo kri.
»Dovolj ... dovolj ...« je vpil... »Saj ima že več kakor mu pritiče ... Tat tatinski!«
Toda drugi, ki so bili na to že vajeni, so žalitve tiho požrli in obdržali svoje vino. Ko je prišel sam na vrsto, si je dal vedrico napolniti do roba; rotil se je, da je prišlo šest novakov, da se bo krapar pritožil, da bi bili prejšnji večer tako že skoraj vsi pogagali od žeje, da bo stotnik ...
»Tu imaš pa glej, da se zgubiš!« mu je dejal razkačeni furir ter mu prilil v vedrico še zadnjo četrtinko. »Fej te bodi, tako rokodelstvo ...«
Zadovoljen sam s seboj je Sulphart zmagoslavno odšel; v eni roki je nesel vedrico, krušno bisago si je vrgel čez ramo. Počasi sta jo cijazila skozi vas, kjer so pohajkovali brezposelni vojaki in iztikali za kako pivnico; spotoma je skušal novaku ubiti v glavo najvažnejše vojaške zvijače in pojme, ki da so vojaku na fronti kratko in malo potrebni.
»Vsak zase, razumeš. Rajši jaz drugim popijem njihovo vino, kakor da bi oni polokali mojega . .. Sramežljivcem vedno slaba prede.«
Na nekem vogalu, kjer ni bilo nikogar mimo, se je ustavil, zajel vina s kvartinom in ga pomolil Gilbertu.
»Na, pij!« mu je dejal, »saj si zaslužil.«
Dejansko si je bil v duhu sestavil nekaka pravila za lastno uporabo o vojakovih dolžnostih in pravicah, in po tem pravilniku si je smel preje-malec živil privoščiti četrtinko vina za nagrado. Tudi sam ga je pil, kajpak, saj je bil juharju pomagal. Grede je pripovedoval Gilbertu vsakovrstne zgodbice, govoril o svoji ženi, ki je bila šivilja, o bitki pri Guise, o tovarni, v kateri je delal v Parizu in na koncu o naredniku Morache-u, podajniku, črni ovci pete stotnije. Ko sta dospela v stanovali-šče, je postavil vedrico na tla in se zarotil, da vina ni niti pokusil; v dokaz nas je pozval, naj poduha-mo njegovo sapo. Potem je šel k Demachy-ju, ki se mu je polagoma nekam prikupil.
»Če bi bil jaz tako petičen kakor si ti,« mu je dejal, »in če bi imel tvojo izobrazbo, potem me fronta ne bi bila tako izlepa videla, to ti lahko povem. Prijavil bi se bil za častniški tečaj, tičal par mesecev v vežbalnem taboru in takole sredi 1915. bi me imenovali za podporočnika. No, in dotlej bo vojne konec .. . Po moji misli se nisi znal izmazati.«
III
RDEČI PRAPOR
Od prve zore se je polk vil po cesti kakor dolg moder trak. Noge so mele cesto, pogovor in smeli sta odmevala vsepovsod in hrupeč in hrumeč je vrsta spela dalje. Neutrudljivo so tovariši, hodeč vštric,
pogrevali stare vojaške zgodbe, ki so si bile tako podobne, da bi bil človek dejal: vse so iz taiste ko-sarne. Od redi do redi so se razpredali prepiri; v curkih so si vlivali pijačo v odprta usta iz čutar, ki so si jih med počinkom vedno znova polnili. Nagovarjali so cestarja ob kraju ceste, kmetiča v njegovem vinogradu, ženo, ki se je vračala s polja. Včasih je bilo videti tudi kakega orožnika.
»Ha, starina... tod ne prideš v strelske jarke!«
Živ krst ni mislil na vojno. Bili smo brez skrbi in dobre volje. Vročine ni bilo prehude, pokrajina je bila vedra in gledali smo stvari okrog sebe z veselimi očmi, kakor da bi bili na manevrih.
Blesteči Bouffioux-jev obraz je bil črno opri-žan: sledovi njegovih prstov in potnih srag, ki so mu lile izpod čapke. Pridružil se je Hamelu, da bi mogel z njim čebljati o Le Havreu. Ob imenih znanih cest in krčem sta se vedno tesneje bratila in se že stotipot čudila, da se v civilu nista bila poznala.
»Saj ti imaš vendar tako široko lice, da bi te človek prav za prav moral poznati,« je vsakokrat ponovil Hamel.
Trden možakar, kakor je bil, je delal velike korake; debeli Bouffioux pa jo je nasprotno drobil naglo stopicajoč, in Fouillard, ki je s svojim zamu-sanim robcem za vratom hodil za njim, je neprestano revskal:
»Tak stopaj no, stopaj, kakor se spodobi, za-vale ... Če bi mi le kdo odvzel skledo ... Zakaj je pa ti prav za prav nikoli ne nosiš, a? Tebi je dovolj, ako imaš le kaj zobati, kakopak ... Ta pujs nikdar ne prinese še borega polena ne ... No, le gledi, če mi prideš nocoj po menažo, potem se ti utegne kaj pripetiti...«
Od maščobe in sreče cedečega se konjskega trgovca ni mogel videti. Bouffioux je bil debel, ta
suh, oni bogat, ta reven, oni je lahko vedno ostal zadaj, ta pa je moral v jarke.
»Ni čuda, če ima taka lica kakor ritnice, ko toliko požre ... Malokdo kdaj pokusi mrvico iz njegovih paketov... Drugi se moramo guliti v jarkih, sam si pa baše svoj vamp kakor švicarski stražar. Ampak tako ne pojde več naprej; dosti dolgo se je valjal v zaplotništvu, sedaj mora v jarke ...«
Bouffioux se je dal psovati, toda v jarke ni šel. Od začetka vojne je opravljal že pač vsa rokodelstva; samo eno je v resnici sovražil: naše. Pripravljen je bil prevzeti katerokoli delo, samo da ne bi moral v jarke. V ognju je bil šele enkrat, pri Char-leroi-ju, in ostal mu je tak strah v kosteh, da je mislil samo še eno: kako bi se izmazal. In pri tem ni bil nič manj navit kakor preje, kadar je hotel na sejmu koga ociganiti s kakšno garjevo mrho. Vse mogoče zvijače je bil že uporabil. Umika se je udeležil kot izplačevalčev kolesar, čeprav je znal komaj sedeti na kolesu in je moral nazadnje stalno capljati poleg kolesa s četo, ker so popokali pod njim obroči. Pri Marni je zmagal kot telefonist brigadnega štaba. Kasneje je bil po vrsti drvar, pomočnik pri vojni pošti, puškar, spremljevalec živežnega voza in čevljar. Brez sramu se je ponudil za vsako službo in se trdno oklepal pridobljenega mesta, dokler ga niso spodili. Če so potrebovali pisarja, ki je znal za silo brati, mizarja, ki še nikoli ni imel stružca v rokah, krojača, ki se mu o krojaštvu niti sanjalo ni: je bil tu. In če bi bili iskali divizijskega župnika, bi bil tudi zaklical svoj: »Tukaj!« V jarke ni maral in iz strahu je postajal predrzen in nesramen. Zaenkrat je napajal vse pratežne podčastnike in svoje pošiljke z doma je delil s sergentom mezgovskih gonjačev pri strojniškem oddelku, ki mu je bil obljubil, da ga spravi k vozatajstvu. Toda stotnik ga ni hotel izpustiti iz stotnije in Bouffioux-ja je ob Fouil-lardovih pretnjah pošteno zaskrbelo.
»Zakaj pa naj bi bil ti kaj več kakor drugi, klada gnila! Tudi ti prideš na vrsto, da ti povem ...«
Fouillard je bil zelo ponosen na to, da je bil v bitki pri Montmirailu, čepeč v jarku na vseh štirih, ter se je tudi hudo ponašal, ker je spadal med stare; zato je preziral tudi Demachy-ja, ki je imel preveč denarja in je bil pregosposki. Ko se je naveličal grditi Bouffioux-jeva obla pleča, se je ozrl na novega in priža, ki mu je tekla po licu, se je izvotlila v smehljaj.
»Tega si privoščim, če le zine,« se je škrebil.
Gilbert je korakal sklonjene glave in vlekel noge za seboj; palca je vteknil pod nosilna jermena. Od počinka do počinka mu je postajal nahrbtnik težji. In vendar si ga je bil ob odhodu z veseljem oprtal. Pod tem pravilno zloženim bremenom ga je bilo prevzemalo nekako športno veselje. Noge so mu bile tako lahke, da bi bil najrajši odrinil z brzim korakom in z godbo na čelu.
Toda komaj je minula ura, ga je telečjak že tiščal. Namesto da bi mu spešil korak kakor ob odhodu, ga je sedaj težil, in zdelo se mu je, kakor da ga zadržuje in ga z jermeni vleče nazaj. Nič ni pomagalo, da je vrgel tornister na vsakih sto korakov z zgibom rame nazaj, breme je kmalu zopet zlezlo v prejšnji položaj in postalo še težje. Rane na nogah so se zopet odprle, kolena so postala trda in suha, in sedaj se je telečjak igral z njim, da je omahoval pod njim kakor pijan. Prvič smo ga slišali s tihim glasom, ki takih robatih besed še ni bil vajen, preklinjati. Z razboljenimi prsi, usločen, kakor da bi vlekel cesto za seboj, je taval naprej in hropel pod težkim bremenom.
»Na prihodnjem počinku vržem vse ven, tudi ta osrani prepečenec ...«
Na vsakem odmoru je ob kraju ceste napravil inventuro in vrgel kaj proč — lekarniške steklenice, cedilnik, škatlo mesnega praška in kopico čudnih
predmetov, za katere so se tovariši besno trgali, ne da bi bili prav vedeli, kaj naj bi z njimi počeli. Sul-phart mu je nosil polovico prtljage: kuhinjsko posodo, plišasti krušnik, ki je bil nabito poln, in če se je bližal konec poti, mu je odvzel celo puško, katere jermen ga je rezal v ramo. Pa še tisto malo, kar je moral sam nositi, je bilo zanj še zmerom pretežko, in na vsakem počinku je menil, da ne bo mogel več dalje. Če se je potem oglasila piščal »K orožju«, bi jo bil rad preslišal ali pa si je želel, da bi ga iz sočutja za eno uro pustili samega, da bi se mu zacelile ožuljene noge ter bi popustila vročica v nabijajočih sencih. Pa vendar se je z drugimi vred vedno znova dvignil in šepaje korakal dalje, vedno bolj ohromel, tako da mu je bil vsak korak muka. Izpraznjeni telečjak ga je tiščal kakor poprej, in nemi kantoni so brez prestanka dodajali nove kilometre že tako dolgemu pohodu.
Pomalem je postajala korakajoča četa tišja. Ljudi je zmagovala utrujenost in sempatja se je kateri skril za svojega prednika in zaklical: »Stoj! Odmor!« Nekaj jih je omagalo, stopili so iz redi, sedli na reber ob cesti in sezuli čevlje. Kraj ceste je »ordiniral« s svojega plešočega konja, ki ga je skušal brzdati z uzdo in bedresi, štabni zdravnik Barbaroux. Pred njim se je ves neroden bočil možicelj.
»Jezik za zobe!« je kričal zdravnik, ki je bil ves zaripel v obraz. »Prav tako moreš korakati kakor drugi... Jaz sem tvoj zapovednik, razumeš, tvoj poveljnik. Ali veš, kaj si mi dolžan?«
Topo ga je gledal pešak.
»Ne razumem... Nič vam nisem dolžan, gospod štabni zdravnik.«
»Pokorščino si mi dolžan!« je zarjul Barbaroux in poskočil v sedlu. »Prsi ven ... Stegni roko ... Kaj pa, roka se mu trese ... Sami pijanci in sinovi pijancev. .. Glej, da izgineš; drugi korakajo, boš pa še ti... In da mi ne zaostaneš ... pazi se!«
Na odmoru so se ljudje zleknili za piramidami pušk in si oddahnili. Novaki, ki še niso bili tako utrjeni, niso niti odprtali tornistra; legli so na hrbet in si oglati telečjak potisnili pod glavo za blazino. Noge so se jim tresle od utrujenosti.
»Telečjak na hrbet!«
Šepaje so odrinili dalje. Nobenega smeha več, še govorili so tiše. Čelo polka, ki ga je bilo še pravkar videti spredaj na slemenu griča, zavitega v cestni prah, se je izgubilo v lahnem sopuhu. Kmalu tudi sprednjega konca bataljona nismo več videli in potem je megla zakrila še stotnijo. Zvečerilo se je in vojaki so šli kakor v polsnu. Vasi so se spravljale k počitku, dan je bil pri kraju; iz strmih streh se je dvigal dim domačih ognjišč in se prestrl po poljih.
Septembra so se bili tu vršili boji in vzdolž vse ceste so stali nagrobni križi v redeh kakor vojaki in gledali naš mimohod.
V bližini nekega potoka je zraslo pravo pokopališče; na vsakem križu je plapolala majhna zastava, ena tistih otroških zastavic, ki jih prodajajo v galanterijskih trgovinah; frfotajoče plapolanje praporčkov je dajalo temu mrtvaškemu polju vedro lice praznično okitenega bojnega brodovja.
Vzdolž obcestnih jarkov se je vila vrsta križev dalje; križi iz dveh desak ali kakršnihkoli drugih navzkriž položenih kosov lesa. Včasih je stal nad celim oddelkom mrtvih en sam križ na straži. »Francoski vojaki, padli na polju časti,« smo slovkali. Okrog kmetskih domov, pa tudi sredi polja, povsodi si jih videl: to je bil moral pasti cel polk. Z rebri, ki je že jesensko bledela, so gledali mrtvi naš mimohod, in zdelo se nam je, kakor da bi se križi nagibali proti nam, da bi v naših vrstah izbrali one, ki se jim bodo jutri pridružili.
Pa vendar pogled na te prve vojne grobove ni bil žalosten. Sredi zelenja, ovenčani z bršljanom, so ležali pred nami kakor zeleneči vrtovi, in zdeli so se
Leseni križi 3
33
nam kakor utice, kjer mora biti tovarišem počitek sladak. Potem pa dalje ob strani, čisto sam zase, na golem polju črn križ s sivo bojno čapko.
»Švaba!« je zavpil nekdo.
Vsi novaki so rinili v to stran, da bi ga videli: bil je prvi, ki so ga uzrli.
Pridušeno smo šepetali in se previdno izogibali vsakemu hrupu, ko smo vkorakali v vas, pogreznjeno v temo, vendar je prtljaga ob vsakem koraku naših otrplih nog zvenčala in rožljala. V neznatni razdalji so rakete zapirale pot temi in polagale po nočni ravni sijajno razsvetljeno velemestno cesto; in sem pa tja so vstajale vesele rdeče ali zelene luči in kmalu zopet ugašale, prav kakor svetlobna reklama.
To vojno nebo je spominjalo na ljudsko slavnost. Nič tragičnega. Samo ... ta neizmerna tišina----------
Na sredi ob veliki cesti je gorela kmetija. Ogenj je razlival semanjsko kričečo rdečo barvo po razcefranih strehah; skoraj smo se čudili, da ni bilo slišati lajne. Goreči zajci so nam begali med nogami kakor žive plamenice. Potem smo videli med dvema zidovoma, ki sta se že skoraj podirala, v rdečem požarnem dimu tekati neme sence 8 keblji v rokah.
»Hitro, hitro!« so vedno znova opominjali častniki. »Takoj bodo zopet streljali.«
Hiša je padla proti hiši, razbitine so se pomešale in zapletle med seboj in vedno zopet smo se izpod-tikali nad ruševinami in navlako. Sem pa tja je raz-treskan zid zapiral vso širino ceste. Preklinjajoč 6mo kobalili čez groblje in izpodtikajoč se tekli za ostalimi, ki so bili izginili v temi.
Konec vasi je brskal neki otrok, ki ga je bilo v temi komaj videti, po ruševinah svojega doma bogve za čim. Dvignil je nosek, nas gledal, ko smo šli mimo, in resno pozdravil častnika s tem, da je svojo zalito, od ometa zamazano šapico dvignil do svoje kuštrave glavice.
»Telce ...« je godrnjal Sulphart. »Kaj neki se poteplje takale uš tod okrog, ravno ko prihaja premena .. . No, in vse te luči, ki dajejo znamenja. Lahko mi verjameš, Švaba že ve, da smo tu.«
Stara ženska, gredoč iz svoje hiše do soseda, je prišla mimo nas; nesla je laterno pod predpasnikom, da bi jo zastrla in zavarovala pred vetrom. Človek bi dejal, da nosi zvezdo v naročju.
»Še ena taka ... Hej stara! ... Laterno vkraj!« je zaklical Sulphart.
Maroux, ki je sam pravil, da je bil divji lovec, je zarenčal, da oni drugi že povsodi voha same špi-jone. Najmanjša lučica se mu zdi sumljiva in takoj ugiba o kdove kakšnih tajnih, dogovorjenih znamenjih med kmeti, ki si zgolj prižigajo svoje brljivke, in pa med sovražnim generalnim štabom.
Dodobra zbit, povešajoč glavo kakor kljuse, ki leze navkreber, je sledil Demachy divjemu lovcu. Če se je vrsta ustavila, je butil v njegov telečjak in potem iznemogel čakal, da krenejo dalje. Niti truden ni bil več: bil je samo še stvar brez moči in brez volje, ki jo drugi pehajo dalje. In vendar je upiral pogled v prvo črto in se v presledkih med hišami oziral po raketah. Ta prvi pogled na vojno ga je razočaral. Hotelo se mu je, da bi bil razburjen, da bi bil kaj čutil, in svojeglavo je obračal pogled proti fronti, da bi ga vsaj malo streslo.
Toda zaman si je ponavljal: »Glej, vojna . .. vojno gledaš.« Ni mu uspelo, da bi se vznemiril. Ni čutil drugega, kakor nekoliko presenečenja. Ves ta električni čar sredi nemih polj se mu je zdel smešen in neprimeren. Tistih nekaj strelov iz pušk, ki so počili tod in tam, ni imelo na sebi nič strašnega. Niti porušena vas ga ni motila, preveč ga je spominjala na odrske kulise. Nadejal se je bil hujšega. Treba bi bilo krikov, vihre, pokanja pušk, da bi vse to oživelo, dobilo dušo. Ta noč pa, ta veliki molk? To ni bila vojna . ..
In vendar je bila: seveda bolj mrka in žalostna stražna služba nego boj.
Nenadoma je bilo ceste konec, barikada iz brun in sodov jo je zapirala. Posamez smo morali koba-liti čeznjo in se s težavo plaziti pod soro, na kateri je marsikdo obvisel s svojim tornistrom.
»Mir ... Zbiranje levo na polju!«
Nepremična skupina vojakov s kvišku strčečimi puškami je bila videti v varstvu noči kakor črn vinograd. Ena sama cigareta je žarela v temi. Videli smo jo, kako se je dvignila do ustnic, zažarela, pa zopet počasi padla v temo.
»Ta svinjski rilec nas bo še izdal...« je zagodrnjal nekdo. »Takle puhač je pripravljen zaradi enega čika spraviti svoje tovariše v grob.«
Gilbert si je snel telečjak in se zleknil po tleh. Zemlja je bila mehka in mrzla, od zadnjega dežja še vlažna, in čutil je, kako mu pod tenkim plaščem postajajo noge ledeno mrzle. Glavo je položil na nahrbtnik, roke je vteknil v rokave, in tako je ležal vznak, strmel v noč in si odpočival.
Na ramah, kjer sta ga do krvi ogulila nosilna jermena, ga je začelo prijetno ščemeti, po vseh udih je čutil blaženo medlost.
Na drugi strani barikade je bil semanjski dirin-daj; cela stotnija se je gnetla pri prejemanju živeža. Slišali smo povelja in psovke; neki glas je kričal:
»Saj ste pijani... Desetnija je trikrat prejela sladkor, a nič za žreti...«
Drugi so vpili: »Donašalci vode, semkaj .. . Če-tovodje po vino!«
Potem so kričali strojničarji, katerih mezgi v gneči niso mogli nikamor geniti.
Neki častnik je rjovel: »Mir! Ne hrumite tako, za božjo voljo!« Vpitje je prebudilo Gilberta, ki je bil zadremal. Oprl se je na komolec.
»Ali so Švabi še daleč od tod?« je vprašal.
»Ne,« je dejal Sulpbart, ki je ležal poleg njega
v mokri travi, »na drugi strani ceste. Boi videl, da začno Švabi, ko zaslišijo ta šunder, zdaj zdaj streljati v to gomilo ... Dal bi dvajset božjakov, da bi jo dobile te svinje pošteno po grbi... Samo poslušaj, kako se derejo.«
Sam ni več kričal; bil je toliko previden, da je govoril s pridušenim glasom; še svojo pipo je bil že pred časom spravil ter se je z neslišnimi koraki, previdno sklonjen, plazil dalje. Gilbert se je njegovi previdnosti čudil.
»Saj tu vendar ni nevarno?« je vprašal.
»Pa še kako, samo poslušaj.«
V	noči so brneli tenki, melodični žvižgi, kakor da bi kdo potezal za strune na kitari.
»Slišiš? To so krogle!«
Gilbert je posluhnil, zabavalo ga je. Dopalo mu je, da zvene krogle tako prijetno, kakor da bi brenčale ose. Nič mu ni bilo na misli, da bi utegnile ubiti. Čisto tiho je prišlo povelje, ki so ga oddajali dalje od ust do ust, in stotnija je zopet nastopila, pri čemer je nastal dolg, tih žvenket.
»Linija po pet korakov razdalje... Orožje v roke ... Brez hrupa! ...«
V	dolgi cikcakasti vrsti smo se spuščali nizdol proti veliki cesti, kjer smo razločili dve vrsti dreves, ki sta tekli ob njenih robeh. Bližavnega prekopa do tja še ni bilo. V košati repi in bujnem plevelu na neobdelanih njivah smo se zmočili do kolen, težke noge so se zapletale kakor v pasti. Ničesar ni bilo razpoznati. Nekaj korakov pred nami se je svet neha-val, črna zemlja in temno nebo sta se zlivala v eno. Le s težavo so se dale uganiti usločene sence tovarišev. Včasih se je kdo izpodtaknil in lopnil po tleh kakor je bil dolg in širok, pri čemer so zarožljale skodele, kozarci, čutare. Pridušen hehet tovarišev je šel potem vzdolž cele vrste.
Iznenada je zaslišal Gilbert kakor hitro naraščajoč piš, in v naslednjem trenotku je videl, kako se je
dolga vrsta mož na en mah vrgla na tla. Tudi sam je storil takisto. Treščilo je med strahovitim truščem bakra in železa. Kovinske črepinje so vrišče bičale tla, oster dim je legel po zemlji.
Gilbertu je plalo srce; žde na kolenih, je globoko vdihaval sopuh svoje prve granate.
»Tole pa dobro diši,« si je mislil.
Že so se dvignili tovariši in hite spešneje, skoraj v teku naprej. Vrgel je čutaro, ki mu je tolkla po bedresih, nazaj, in sledil Lemoineu. Ta je vlekel na motvozu za seboj nekakega nesrečnega cucka, ki se je z vsemi štirimi upiral.
»Stoj!« so oddajali pridušeni glasovi povelje iz ospredja. Strelski jarek je bil izgreben tik pred cesto. Ograja s tremi žicami ga je varovala kakor trato v nasadu. Ob naših nogah je šepetalo nekaj nevidnih vojakov, ki so si oprtavali tornistre.
»Ti se niso ravno pregnali, da bi nas nadomestili. Pa nič se bati, Švabi jim bodo kravanje že poplačali.«
S to dobrodošlico so tovariši odšli.
Prijetno je sijalo medlo martinje sonce. Na nežno sinjem nebesu so bili videti oblaki kakor šrap-nelski kosmiči. Skobec in vran sta se divje podila po prostranstvu in sekala s kljuni. Škrjanček je skoraj negibno visel v zraku in žvrgolel. Bila je nedelja.
Čez peščene vreče je bilo videti nemške strelske jarke, dve tenki črti, ena iz rjave zemlje, druga iz belega laporja. Opustošena polja z razsutimi seniki in raznešenimi slamnatimi hišami so bila liki pustinja. Ob cestnem robu je molil zapuščen kosilni stroj svoje brezdelne lakti v zrak.
Zakopniki so praznovali in se sprehajali po zveznih jarkih kakor po cestah malega mesteca, kjer človek pozna vsak vogal; na vseh vhodih skrovišč so stali vojaki in kramljali.
Nekateri so se prizadevali, da bi si v svoji brlož-nici napravili malo bolj domače. Mali Belin si je urejal duplo po svojem okusu in si izdolbel eno luknjo za svečo, drugo za kupo in eno večjo, da bi mogel vanjo vtakniti noge. Breval je pisal svoji ženi in Broucke je spal, kar je bila njegova edina zabava med dvema večerjama. Fouillard je žde praznil konzervno škatljo; velike kose govedine je jemal med blatni palec in zarjaveli nož. Gilbert ga je opazoval od strani. Tega ubornega, nesnažnega človeka ni imel rad, vse na njem ga je odbijalo: glas, rdeče oči in njegova večna volnena ovratnica, od katere so viseli umazani čopi. Spati sta morala tesno stisnjena v taisti luknji in ravno zato se mu je gnusil.
Vendarle pa se je novak dosti hitro navadil na naše sirovo življenje. Že je znal pomiti krožnik s šopom trave, naš cviček mu je začel iti v slast in ni se več sramoval pred drugimi opraviti potrebo.
»Dobro se držiš, malček, dobro,« je zadovoljno ugotovil Breval.
Sulphart je dremavhal po dolgem zleknjen na gnili slami v svoji jazbini; samo tenak žarek svetlobe se mu je kral v napol zaprte oči. Zložno je žulil svojo pipo, ki je imela čisto zgrizen ustnik, in sanjaril o žegnanju, plesu, streljarnah, razstavnicah, srečolovih in vsem razbrzdanem semanjskem dirindaju; v nosu ga je ščegetal duh po praženem krompirju in močnem vinu.
Ker nam ni bilo treba biti na stojišču, se je drug za drugim zleknil v svoji luknji; vse nas je bila zdelala dolga noč, ko smo morali vlačiti valasto pločevino. Vairon je v polsnu nekaj zarenčal, ker ga je Lemoineovo smrčanje budilo. Tisti, ki še niso imeli stanišča, so ležali v jarku, zaviti v odeje. V neki luknji je nekaj mož glasno kričeč kvartalo. Sicer je vse spalo.
Niz treskajočih razletov jih je nemilo prebudil. Vse je bilo zmedeno od groze. Potem so planili kvi-
šku, zlezli iz lukenj in zgrabili za puške; bili so še vsi zbegani od oglušujočega grmenja artiljerije, ki se je tako iznenada oglasila.
Naši topovi so začeli na vsej črti istočasno streljati; grmelo je in treskalo, da se brnenje granat v zraku niti slišalo ni. Že smo stali ob strelnicah in razburjeno brskali po nabojnicah.
Na oni strani ozemlja, ki je ležalo med obema sovražnima frontama, in sicer natančno v nemških jarkih, katerih vijugasto črto smo mogli v dimu ravno še za silo razpoznati, so besnele granate. Bel prsteni drobir se je vsipaval kakor ostružki izpod mizarjevega strugalnika.
Razburjeni smo tekali sem in tja, se klicali, kričali vse navzkriž, ne da bi kdo kaj vedel.
»Švabi nameravajo napasti... To je zaporni ogenj ...«
»Ne, ne, ampak naši jim hočejo razbiti strojnice.«
»Bržčas bo tretji bataljon naskočil gozd ...«
Ob vsakem udarcu je šinil kvišku dolg pramen prsti in dima kakor oblak. V gozdu so granate ruvale velika drevesa s koreninami in jih podolgem metale v podrast.
Mimo je pritekel oglasnik in nas sunil vstran.
»Vsi v kritja! Streljali bomo pol ure in oni utegnejo odgovarjati.«
Nihče se ni pobral. Vsa posadka se je gnetla v jarku in gledala prizor. Ker nemška artiljerija še vedno ni odgovarjala, so tudi najprevidnejši postali drzni. Fouillard je sedel celo na prsobran, da ne bi česa zamudil.
Kadar je vsa četvorica dobro merjenih strelov lopnila v jarek in dvignila pramene prsti, kamenja in tramov, je zaoril en sam vzklik občudovanja, kakor bi prisostvovali umetnemu ognju. V hrušču in trušču smo slišali le še naš lastni smeh, in smejali smo se pošteno in od srca, kakor da bi smrtonosna železna
toča ondukaj bila po lesenih glavah strelniških likov. Včasih je posamezen krik preglasil hrup.
»Ha, fantje, ali ste videli, kako je eden pravkar zletel v zrak!« je zarjul Vairon in krilil z rokami.
»Strahove vidiš,« ga je kriče zavrnil Lemoine, ki je bil srdit, da sam ni bil nič videl. »To je bil hlod.«
»Kaj še! Če ti pa rečem, da je bil Švaba. Saj sem videl še njegova krepela v zraku!«
Tedaj se je sopihajoč pripeljala po zraku orjaška betičnica, kakor kadar brzovlak zavozi na kolodvor. Vsi pogledi so napeto čakali, kam bo udarila. Strašanski črn, ognjeno žareč gejzir je zakipel kvišku, potem smo slišali gromeči razlet.
»Ha, ta pa drži!« je zakričal ves jarek.
Obstreljevani gozd se je kadil kakor plavž. Sul-phart se je prerival sem in tja, krilil z rokami in rjovel od veselja:
»Kar naprej, gospoda; kdor še ni zadel, pa še bo. Tukaj vsakega čaka sreča, tu je priložnost... Le naprej, le naprej, kdor še ni zadel... podvizajte se, šestkrat za dva sous-ja.«
Glumil je, kakor da bi bil lastnik kola sreče na sejmu in bi razdajal srečke; rjovel je, da je prevpil lajanje topov. S pošastnim treskanjem, kakor da bi se lomile kosti, so udarjale vedno nove granate in mrcvarile žične pregraje in železne trakove.
»Bum! Gospod je zadel sijajnega purana ... Naslednji, prosim ... Le nič obotavljanja — kdor tvega, dobi.«
Z zamolklim gromom je treščila nova granata naravnost v sredo nemškega jarka in dvignila slap prsti in opornih hlodov.
»Topot je bil pa zares,« je zakričal Vairon, ki se je trmasto oklepal svoje trditve. »Videl sem ga zleteti v zrak. Padel je nazaj na kritje.«
Ostali, ki še vedno niso bili ničesar videli, so drhte bolščali in čakali na prihodnji udar. Demachy
je v strahovitem razburjenju stiskal pesti in prepeval, da bi pokazal, kako se nič ne boji. Ušesa se kmalu navadijo na to besneče grmenje in spoznajo posamezne izstrelke po njihovem šumu. 7'5-ovka srdito zalaja, mijavka kakor mačka in tuli tako hitro mimo, da jo vidiš udariti, čim slišiš strel; 12-ovke sopihajo tako slabotno, da meniš: saj ne dospo do cilja. 15-ovke škripljejo, kakor da bi drsele po tračnicah, in najdebelejše črnjavke se vozijo zelo visoko s pokojnim šumotom razplajhanega morja. Veter je cefral gosti dim in gnal žvepleni puh in skeleči smodnikov čad proti nam. Gilbert ga je vdihaval, kakor da bi se hotel z njim opiti. Včasih smo slišali mimo žvižgati granato, a minulo je pet, deset sekund, ne da bi se razletela; kdo ve, kje je pristala. Potem je nastalo razočarano mrmranje, užaljeno kruljenje osleparjenih zijal.
»Ta se je pa podelala ...«
Mali Belin si je pritisnil na uho kozarec kakor slušalo in telefoniral artiljeriji:
»4800 metrov ... Šrapnel... Tri više . . . Prvi in drugi top — ogenj!«
Ogenj, ki je izprva sipal samo pred gozd, se je polagoma razširil na vso sovražno linijo; črni in zelenkasti prapori sopuha so stali sedaj po vsej nemški bojni črti kakor peklenski drevored. Zdajci smo menili videti premikajoče se sive čapke.
»Švabi beže!« je zakričal Vairon.
Rinili smo se v ospredje, se vzpeli na obod jarka.
»Ondukaj, kamor pravkar treskajo!«
Kazali smo s prsti na mesto, nad katerim se je dvigal zelenkasti oblak dima in ognja. Posebno no-vaki so stegovali vratove in stopali na prste v svojih širokih škarpih.
»Zdaj bom pa v tarčo streljal,« je dejal Vairon in nabasal puško. Dvignil je orožje, kratko pomeril in sprožil... Še mu je resk zvenel v ušesih, ko je slišal Moracbe-a besno kričati; narednik se je raz-
burjen vrgel proti njemu, vihteč palico v rokah, kakor da bi ga hotel preklestiti.
»Kdo je streljal? ... To hočem vedeti, kdo je streljal... Vi? Kazen vam ne odide!«
Vairon je osuplo strmel v suhi, od jeze spačeni obraz pod seboj, ki je lajal nanj.
»Potemtakem je sedaj prepovedano ubiti Švaba?« je mirno vprašal. »V treh mesecih je bil to pač moj prvi strel. ..«
»Jezik za zobe! Prepovedujem vam vsako oporekanje.«
Vairon je prebledel; sklonil je svoj trmasti, pa-glavski obraz, izpraznil puško in od jeze škripal z zobmi.
»Že prav,« je kljubovalno zamrmral, »ne bom vam več streljal vaših Švabov .. . Ampak potem sploh ne vem, čemu sem tu ...«
»Kaj? Kaj govorite?« je peneč se zarjul Mo-rache. »Naznanim vas stotniku.«
Vairon je molčal. Odšel je in vlekel puško za seboj kakor krepel. Potem je za kazen svojim predpostavljenim kar najbolj očito pokazal, da mu za vso to prekljarijo čisto nič ni; legel je v svojo rupo, izvlekel tobačni mehur in si še ves drgetajoč zvil cigareto. Ko se je pa oglasila vrsta jasno bučečih raz-letov, je vendarle dvignil glavo. Te je poznal!
»Šrapneli!« je zamrmral sam pri sebi.
Krik občudovanja se je razlegel po jarku in žal mu je bilo, da jih ni videl; toda vedel je, kaj je samemu sebi dolžan in ni vstal. V tem trenutku smo zaslišali jasno in suho reskanje nemške strojnice. To je bilo močnejše od njega: z enim skokom je bil ob prežavnici.
Nehali smo kričati; bili smo osupli in že nekoliko vznemirjeni. Strojnica je razdražljivo nabijala dalje; slišati je bilo, kakor da bi kdo zabijal žeblje. In zdajci smo tudi videli, zakaj je streljalo.
»Naši gredo ven! ... Napadamo levo od potoka.«
Vsi smo zakričali z enim glasom; potem smo v strahu obstali kakor pribiti. Levo od nas je pravkar nastopila neka stotnija k naskoku; brez prtljage, z nasajenim bajonetom so hiteli vojaki v strelski liniji na piano. Naš sosednji polk je poizkusil udar in nje je torej iskala strojnica; še vedno je redno drdrala kakor šivalni stroj. Čim se je pristrelila, je sekala, kakor je bilo videti, znatne vrzeli v linijo.
»Pokošeni...!«
»Ne, samo na tla so se vrgli...«
Napadalci so skočili zopet na noge, stekli naprej, se znova vrgli na tla in zopet stekli. Toda kljub zapornemu ognju, ki je butal na njihovo linijo, so začeli Nemci povsod streljati in na veliki prazni ravni smo videli, kako so se naši drug za drugim zavrteli okrog svoje osi, potem pa telebili na glavo. Nekateri ranjenci so po vseh štirih lezli proti granatnim lijakom. Drugi so se zrušili kakor hlod in se niso več genih. Ogenj iz pušk je naraščal, a kar je še ostalo od stotnije, je kljub temu drvelo dalje. Razkropljeni vojaki so se uredili v linijo in se strnili tem bolj na gosto, čim bolj so se bližali nemškemu jarku, kakor da bi jih bilo strah naskočiti posamez. V to sklenjeno skupino je naperila svoj ogenj strojnica, in skoraj na en sam mali so padli vsi do zadnjega.
Bolesten vzklik se je izvil iz naših grl. Obupno smo kleli in divjali.
»Oh ne, saj so se samo potulili...« je zakričal Broucke.
»Da,« je dejal tudi Demachy, ki je segel po daljnogledu in tesnobno motril pozorišče. »Nekaj je še živih; v granatnih lijakih so. Bodeča žica jih je zadržala.«
Zgnetli smo se okrog njega in prosjačili s stegnjenimi rokami: »Daj meni kukalo... slišiš, daj no ...«
Če si dobro pogledal, si res kljub dimu videl, kako so se stiskali k ubornemu kritju, čisto majhni in omotični. Zdajci pa nam jih je zakril gost dim: naše topništvo je začelo zopet streljati in poizkušalo — mnogo prepozno! — vsekati vrzel v široko žično pregrajo.
»Za božjo voljo!« je zarjul Hamel, »saj streljajo vanje!«
Pet istočasnih strelov je strahovito udarilo okrog še živečih razbitin bataljona; nato so se razpokavali šrapneli tik nad njimi. Slepo se je zagrizla naša arti-Ijerija v ta kot.
»To moramo javiti... Ogenj morajo ustaviti,« je zavpil Demachy, bled kakor zid.
Mimo je pritekel stotnik: »Tega ne morejo videti ... Ordonanca ... Brž na telefon.«
Še vedno so granate orale tla. Med dvema skupnima streloma smo videli pri jamah neko gibanje; nekaj se je vzravnalo: eden še živečih si je odvil flanelasto opasnico, širok rdeč pas in začel z njim mahati, klečeč na robu lijaka in oddaljen od Nemcev komaj trideset korakov.
»Rdeče! Zahteva, naj se cilj podaljša,« je zahlipal jarek.
Suho, zlokobno so prasketali streli iz pušk. Vojak je zopet omahnil na tla, morebiti ranjen ... Še vedno so stope mlele prekleto mesto, nad katerim je visel gost oblak dima in zemlje. S tesnobo smo čakali, da bi se razpršil...
Ne, ni bil mrtev. Znova se je vzravnal, dvignil roko in s širokim rdečim zamahom vihtel svoj pas. Še enkrat so zaprasketali Švabi. Vojak se je zvrnil. ..
Zatulili smo ...
»Prasci! Prasci!«
»Naskočiti moramo,« je zakričal Gilbert z blodnim pogledom.
Vedno znova se je dvigal vojak med dvema grmečima skupnima streloma, vihteč v roki svoj
prapor, in krogle so ga le za kratke trenotke prisilile na zemljo. »Rdeče! Rdeče!« je kričala plapolajoča zastava. Toda naša znorela artiljerija je streljala in streljala, kakor da bi jih hotela vse zmleti. Stiskali so se v zemljo, toda granate so prihajale vedno bliže, obkroževale skupino tesneje in tesneje in kmalu so jo morale strašne stope zgrabiti in uničiti.
Tedaj se je vzravnal mož v vsej svoji višini in brez vsakega kritja, z obrazom pred sovražnimi puškinimi žreli, je z veliko, blazno kretnjo zavihtel svojo plamenico nad glavo. Dvajset strelov je počilo. Videli smo, kako se je opotekel; zdrobljeno telo je padlo na bodečo žico in ondi obviselo. Čeprav je mož padel, so streljali Švabi v divjem besu dalje, in to morilsko pokanje nas je bolelo, strašno bolelo, kakor da bi krogle zadevale nas. Gost granatni oblak nam je zakril grozoviti prizor. Toda za tem plapolajočim zastorom smo še vedno slišali streljanje. Smodnikov dim se je razpršil. Nič se ni več genilo. Pač ... Neka roka je še gibala, trudoma je vlekla svoj prapor po travi:
»Rdeče! Cilj podaljšati.. . Podaljšajte cilj . . .«
Za stenami naše slamnate koče so gorele luči. Smeh in glasovi so se zmrzujoč potuhnili zadaj. Rila je ura pred počitkom. Mrzel veter je šumel med vejevjem kakor odprt jez in prinašal zvoke posameznih strelov plahih straž pred jarki.
Tedaj je sirovo in na dolgo raztrgal tišino prasket skupnega strela; bledo so vstajale rakete in izbrisale noč. Ogenj iz pušk je zopet zaprasketal kakor plamen, v katerega si vrgel naročaj suhljadi.
»Tako, zdaj se zopet začne,« so menili tovariši. Vairon, ki je bil do nosu odet, je mrmral: »Menda ne bodo zahtevali ojačenj!«
Buden, morda tudi vznemirjen, je hodil kapitan Cruchet po poti sem ter tja. Od časa do časa
se je vzpel na obronek za trtami in gledal čez veliko črno polje proti ovčji staji. Tamkaj so streljali. Pa nič ni bilo videti. Noč je bila gosta, noben blisk, noben granatni plamen je ni razsvetljeval in rakete, ki so kakor blesteče velike žoge lebdele in ugašale nad cesto, so mu pokazale kvečjemu molčeča drevesa na spečih poljih.
Kaj se je ondukaj dogajalo? To nam je bilo neznano. Morda so Nemci ob cesti napadli. Ogenj se je v dolžini pičlih dvesto metrov zgostil, zvenelo je čisto izgubljeno pod širnim, tihim nebom. Nekaj časa smo poslušali streljanje obeh linij in ko je po daljšem strelskem ognju vse zopet potihnilo, smo si mislili: »Stvar je pri kraju . . . Švabe so odbili...«
Sulphart je še enkrat zmešal karte in Broucke si je tiho pel uspavanko, da bi zaspal:
Dors, min p’tit quinquin Min p’tit pouchin,
Min p’tit ruchin . . .*
Drugi so že spali. Na temnem dnu slamnatega ležišča je bilo le še slišati, kako se je tovariš, ki so ga trapile uši, z nohtovi praskal po trebuhu. Ko je ogenj iz pušk zopet oživel, se zaradi tega ni nihče več prebudil. Samo stotnik je še bdel pred vhodi, visok, suh, dolgokrak. Čakal je na Bourlanda, enega svojih oglasnikov, ki ga je bil odposlal na cesto, da bi zvedel, kaj je bilo. Slišal sem selove podkovane čevlje, ko se je vrnil.
Kmalu nato je šlo povelje od koče do koče:
»Na noge! Vsi ven!«
Ker se je zdelo, da se ogenj iz pušk širi, smo bili hitro vsi zunaj. Zadevali smo se drug ob drugega in roke so se v temi prepirale za puške. Vodi so se naglo uredili. Bili smo zaspani in v mrzli noči nas je mrazilo.
* Spi moja kroglica, moje pisce, moje srčece.
»Četrta stotnija nas bo morda potrebovala,« je rekel stotnik suho. »Pričakujejo napad. Zato izrečno prepovedujem, da bi sezuli čevlje, kaj ne. Tor-nister nared, odejo pripeti, vsak položi puško poleg sebe ... In sedaj potrebujem enega prostovoljca ...«
Četveri poiuvodi so nastopili v štirikotu, in stoječ drug ob drugem, smo poslušali. Divje je znova zaprasketal ogenj iz pušk in nato zopet kakor prisluškuje utihnil. Potem se je hrup razdrobil v posamezne strele in naposled je postalo vznemirjajoče tiho. Ali so bili že pri cesti?
»Potrebujem tedaj,« je rekel stotnik hitreje, »prostovoljca, ki odsek prilično pozna. Velja voditi patrolo četrte, ki naj doseže zvezo z domobranci desno od potoka. Znabiti je sovražnik tam že udrl... Poznam več kakor enega v stotniji, ki bo to napravil, kajne, med starimi.. .«
»Tukaj!« se je precej javil glas.
Bil je Gilbert. Hitro je bil zaklical, samohotno, brez dolgega premišljevanja; samo zato, da bi užival drhtečo radost nad svojim neustrašenim glasom, zvenečim sredi tišine, samo da bi ponosno slišal imenovati svoje ime pred tristo molčečimi možmi.
»Demachy . . . Prvi vod.«
In srce mu je bilo, ko je slišal, kako ga je njegov lastni glas javil za prostovoljca. S trdnim korakom je stopil iz redi, utirajoč si pot s komolci, in stopil v pozor.
»Kdo izmed starih bi mi bil ljubši,« je rekel stotnik. »A ker ste se sami javili, je dobro .. . zelo dobro.«
Oditi smo smeli zopet v koče, Gilbert pa je prejel povelja in se oddaljil s puško v roki.
Vzpel se je po rebri navzgor in krenil čez polje. Ko je polagoma koračil ob trtah, se je nenadoma zdrznil. Tik pred njim je stal mož ... Bila je straža, ki je nadzorovala ravan.
»Namenjen si na cesto? Pojdi doli do jablane,
ki stoji spodaj, potem pa kar po stezi dalje. Ampak drži se tal, saj veš, da tu doli preklicano piše, kadar enkrat začno.«
Šel je dalje. Par jerebic se je dvignilo tik prod njegovimi nogami, neokretno plahutajoč s perotmi. Še enkrat je moral prestati trenotno grozo, ki mu je nehote ustavila korak, in z ledenomrzlimi rokami je nabil puško. Oči so preiskovale temo: še vedno nikjer nobenega drevesa. Tristo metrov od svojega jarka se je že čutil samega, izpostavljenega, ločenega od vsega. Vendar pa v resnici ni bil strah; vznemirjala ga je le velika tišina, praznota in tema.
Namah se je pokanje zopet začelo in nekaj krogel je žvižgalo mimo njega. Ni se jih bal. Le puško je držal poprek, tako da mu je kopito varovalo trebuh, in pa glavo je prihulil; navdajala ga je otročja misel, da se mu sedaj ne more nič pripetiti. Ravnal se je po raketah in po nevidnem ognju iz pušk. Pot je bila težavna, škornjev se je na debelo držal glen in za vsak korak je moral noge šiloma vleči iz lepkih mlaskajočih tal. Včasih ga je prestrašil kak bežen zvok; potem se je vrgel na kolena in s prstom na prožilu prežal v noč.
Ob potoku jarki niso imeli medsebojne zveze. Če bi se bilo tamkaj vgnezdilo par Nemcev? Tre-notek je postal, potem pa je še bolj prihuljeno hitel dalje. Steza je vodila čez polje. Ali je bila prava ...? Sledil ji je na slepo srečo. Sirovo prasketanje ognja iz pušk je bilo že mnogo bližje. Naposled je spoznal vrsto drevja ob cesti in se zadričal po pobočju. V jarku je ležala prtljaga, tornistri, puške; na kupu grušča je slonel mrtvak. Gilbert je okrenil pogled in se pognal čez cesto. Ljudje četrte stotnije so ležali v strelski črti ob kameniti cestni strmini. Na kantonu je sedel mož in pomakal kruh v kozarec.
»Kdo ste?«
»Od tretje stotnije ... Iščem gospoda kapitana Stanislasa, za patrolo.«
Leseni križi 4
49
»To sem jaz.«
V tem trenotku je naznanil od zgoraj doli neki glas:
»Pri seniku se nekaj premika.«
Stotnik je glasno zaklical: »Pozor, za skupen strel. Levo od senika ... Ogenj!«
Strahoviti resk je Gilberta omamil. Videl je, kako se je ozki ognjeni trak zablisnil vzdolž vse rebri.
»Pojdite po cesti do drevesa, ki leži čez cesto, petsto metrov od tod,« je rekel častnik in zopet sedel. »Patrola čaka na vas.«
Gilbert se je spešil. V temi je komaj spoznal ovčji hlev, veliko, zapuščeno poslopje z docela razstreljenimi zidovi. Dalje naprej se je pobočje znižalo in ni bilo više od cestnega robu; in tu je ležalo podrto drevo. Gilbert se je ustavil, pripravil puško in pokleknil. S temnega polja mu je zaklical glas:
»Ali si ti, od tretje? ... Pojdi sem!«
Bilo je pet mož. Desetnik je čepel na petah in nezaupno gledal v noč:
»Ali pa pot res natančno poznaš?«
»Da,« je rekel Gilbert, »iti moramo v tej smeri,« in je z roko pokazal v noč.
»Ali je to tamkaj, kjer je bila tista reč v nedeljo? Oni z rdečo zastavo?«
»Da.«
Nasadili so bajonete in puške so se podaljšale za majhen blesk.
Desetnik je vstal, ko je svetlobna raketa sikajoč šinila v zrak.
»Ne geni se!«
Ostali so nepremični. Raketa je vzžarela in se spuščala počasi nizdol; drhteč, slepeče jasen sij je lil iz nje. Ždeli so v krogu in zdelo se je, kakor da bi hoteli začeti plesati kapucinski ples. Na grebenu je bilo videti red vojakov, ki so bili otovorjeni z lesom in orodjem. Izginili so, čim je ugasnila luč.
»Pojdimo!«
Pokanje pušk je pojenjalo, pa znova naraslo in sempatja je popolnoma utihnilo.
»Samo poslušajte,« je godel desetnik, »ti še ene pese ne puste cele.«
»Ali so vas napadli?«
»Da, brzojavne drogove ob progi in senik. Že dve uri streljamo tjekaj ... Dobro, da te mrhe ne streljajo semkajle.«
Korakali so v rojni črti po par korakov narazen. Eden od njih, dolg liki preklja, je šel nizko upognjen kakor poljski delavec. Gilbert je korakal spredaj. Od grebena sem je oživljal temo zamolkel hrum; tam so kopali. Potem so krenili v neznano.
Napravili so sto korakov, pokleknili, napeto opazovali v polje, šli dalje. Desetnik je s konico bajoneta sunil v črn lik. Gilbertu je zaplalo srce.
»Nič ... Snop.«
Biti so morali že blizu potoka, ko se je noč navidez začela jasniti. Luno je zakrival samo še tenak zastor; veter ga je odgnal, in polja so se zdajci kopala v polni svetlobi; nikjer najmanjšega kritja. Patrola je ležala negibno v svitu te ogromne svetlobne rakete. Dolgo so morali ostati tako prihuljeni, nemi, nepremični. Samo Gilbert je bil snel čapko in se oprl na komolce. Skušal se je razgledati in dognati smer. Ko se je mesec zopet skril, je prvi vstal in šel naravnost: opazil je bil prve mrliče v travi. Ko je šel tikoma mimo prvega, se je zdrznil, skoraj se je bal, da ga mrzla mrtvakova roka ne zgrabi. Mož je bil z usločenim hrbtom klecnil na kolena, kakor da bi hotel večno nadaljevati to svojo strašno molitev.
Gilbert si ni upal iti dalje, groza mu je stiskala drobovje, noge so medlele. Iznenada se je pridružil desetniku.
»Kaj pa je,« je zamrmral nekdo, »ali ne gremo prav?«
4*
51
»Pač ...«
Gledal je mrliče, vse te mrtvake, ki jih je bil videl teči v svojo pogubo. To veliko žitno polje ga je navdajalo z grozo: vsi ti pokošeni in pozabljeni snopi. Vsepovsod jih je videl ležati, v vsakem granatnem lijaku, v vsakem razoru in nikamor več se ni upal geniti. Nič ga ni moglo varovati, tudi tovariš ne, katerega se je oklepal.
»Tak kaj, ali gremo naprej?«
Nekoliko dalje so ležali modri plašči kupoma. Telesa so bila že tako sploščena, tako prazna, da si je bilo komaj moči predstavljati, da je to nekoč živelo, tekalo ... Neizmerna žalost je stisnila Gilbertu srce. Sedaj ga ni bilo več strah pred njimi. Ali se bojimo tistih, ki jih ljubimo? Šiloma se je premagal, se sklonil nad enega izmed mrličev, mu odpel plašč, vzel njegova izkazila in jih spravil v žep. Skoraj ga ni več streslo, ko so se mu plahi prsti doteknili ledenomrzlega vratu mrtvaka. Desetnik se je bil že sklonil nad drugega in mu odvzel spoznavno plo-čico.
Ubogi mrtvi tovariši, ki so jih sedaj obiskali, so pod njihovimi bratskimi rokami za trenotek oživeli. In prebujeni usmiljeni mrtveci so vodili patro-lo, kakor da bi si žive podajali iz roke v roko, po pravi poti.
Gilbert se je vrnil ob zori.
»Vodil sem patrolo do švabskih žičnih kobil,« je javil stotniku.
»A!...« je zgolj dejal Cruchet.
In pri tem se je smehljal tako maloverno, da je Gilbert zardel. Nekdo je povedal stvar na svoj način in tovariši so gledali prostovoljca porogljivo.
»Nekateri znajo o pravem času pristaviti svoj piskrček,« je dejal tjavendan Fouillard. »Svoj ka-strolski našitek bo kmalu imel.«
In nekdo drug je dodal:
»Skriješ se za dve uri v kak lijak, razumeš, po* tem pa pripoveduješ, da si prišel do njihove pri-sluškovalnice.«
Gilbert, ki je govoril z nami, ni odgovoril, a bridek smehljaj mu je komaj vidno zgenil ustnice.
»Tudi jaz bom omotal svojo puško, kakor si ti svojo,« je dejal Lemoine-u, »v tem dežju je že vsa zarjavela.«
Povesil je glavo in šel. Ob vhodu svoje luknje je sedel, postavil puško med kolena, si odpel plašč in potegnil iz žepa širok pas iz rdeče flanele.
Smeh je namah zamrl.
Ozrli smo se ven na ravan. Rdeče zastave ni bilo več tam.
IV
LEPO ŽIVLJENJE
Sklonjeni in zgrbljeni smo ždeli v dežju. V tej umazani, sajasti vasi nas niso bili pričakovali in kakor kupčki premočene nesreče smo sedeli pred spečimi hišami in prežali na vrnitev furirjev, ki so nam šli iskat prenočišč. — Za nas se je bil napotil dolgi Lambert; pravkar je bil vstopil v le-to hišo, katere rdeče zastrta okna so zrla s krvavim, zloveščim sijem v noč. Prav na cesto smo slišali, dasi besed nismo razumeli, njegov iskreni glas, s katerim je skušal omehčati gospodarja. Kmet pa, po vsej priliki trmasta kmetska buča, se je zadrl:
»Ne, ne, v pivnici nikogar ne prenočim, vam pravim. Ti bi mi izpili še zadnji sodček, ki mi je ostal.«
Stotnija je prihajala iz zakopov in na prvo znamenje piščali smo bili posedli, kamor in kakor je kdo mogel; bili smo zdelani, blatni in do kože premočeni. Mimo nas so šli s hitrimi, zamolklimi
koraki, kakor da bi se spešil mimo zakasnel pogrebni sprevod, šepaje še drugi v smeri proti Bagneux-ju. Za strojniškimi oddelki in njihovimi odrekanimi mezgi, ki smo jih od izmučenosti videli kakor v megli, so priropotali vozovi vojnega prateža, pro-viantna kola, sanitetni vozovi na železnih kolesih in na koncu polka stotnijska vozila, čudnolika vrsta starih skrinj in vaških kočij, na katerih si si mogel na vsem lepem zlomiti rebresa; vso to ropotijo smo nabrali skupaj bog ve kje na naših neštetih pohodih med Charleroijem in Reimsom; vmes so bili stari tovorni vozovi s škripajočimi osmi, pohištveni vozovi, ki so bili natlačeni s telečjaki in puškami, stare karjole s premočenimi šotornimi stenami, družinske droške in pivovarniški vozovi — in za fevdalni zaključek dvokolesni voz vodje polkovne prtljage, v katerega je bila vprežena orjaška ora-tarska mrha.
Dodobra izčrpani in napol speči se za vse to nismo zmenili. Kolesa so se drgnila ob naših nogah, pa jih nismo skrčili. Vsak je obležal ali obsedel na mestu, kamor se je bil ravno vrgel, ne da bi se bil veliko oziral, kje bi bilo bolje; blatni smo pa tako že bili čez in čez, tako da novo lajno ni imelo več kaj pokvariti. Stisnili smo se ob hišah pod kapom, kjer so nas napuščene strehe vsaj malo varovale pred dežjem, ter greli drug drugega kakor živali. Še toliko moči nismo imeli, da bi bili psovali. Nekateri seve so stali, se naslanjali s prekrižanimi rokami na puške in govorili o sveži slami, o vinu, ki da niti še ni predrago, o dneh počitka brez službe — o bajni sreči. Tovariši so sedeli na tornistrih in molče poslušali; bili so veliko preveč otopeli, da bi zahtevali kaj več kakor pravico zaspati.
Mimo je prišel častnik in z žepno svetilko brezobzirno osvetlil sesedla telesa.
»Ordonanca! ... Kje so ordonance? Kakšen svinjak pa je to!«
Pritekel je furir:
»Vse v redu, gospod kapetan. Konji so že lepo pod streho.«
Še vedno je deževalo, tenko, pohlevno in mrzlo. Gori na svinčenih strminah med hišami pa je valovila noč kakor črno vodovje.
Vsa hiša od dvorišča pa do podstrešja je kakor uljnjak. V kuhinji, od koder se širi ščemeč dim svežega lesa, se prepirajo za par skledic črne čobodre. Po stopnicah je neprestano štorkljanje gori in doli, smejejo se in pojo.
Tu na vrtu pa je tiho in mirno. Sedel sem na prevrnjeno vedro in se naslonil na zid. Tako sedim kakor v naslonjaču in sanjarim. Rano je še, pravkar je zasinil dan: trava je še vsa rosna. Po nebu plapolajo jate belih oblakov kakor perilo v vetru.
Še ves zaspan gledam po zapuščenem vrtu, kjer raste sedaj že obletelo grmovje in bohoten plevel. Pri škripajoči sesalki se umiva par tovarišev. Lenarim napol v snu napol bdeč.
Sladko smo spali to noč! Prvič v štirinajstih dneh smo mogli sezuti čevlje, odpeti prepas in bajonet, vso to vražjo opremo, ki človeku melje kolke. Kakor sem bil zvečer legel, tako sem se tudi prebudil: zašpiljen v odejo kakor klobasa, z glavo v stenski omari; tla so mi bila za žimnico in vreča fižola za vzglavje. Imeti sem bil moral lepe sanje, kakor dih rahel spomin nanje je bežno hlisnil v zavest, ko sem se prebudil.
V	perišnici so skupinski vodje delili desetnijam volnenino. Odkar ni več takega mraza, prihajajo vsak teden cele bale teh stvari. Čas je bil ...
Na plotu krtači Sulphart Gilbertove povojne dokolenke in žvižga. Iztaknil je bil pri dobrih ljudeh izbo, v kateri smemo otvoriti svojo »meščansko menzo«, in pravkar misli tudi na kosilo. Zdi se mi skoraj prelepo, da bi zopet sedel za mizo in je-
del s pravih krožnikov; ne upam si še prav tega verjeti, ker se bojim, da ne bi bil zopet enkrat razočaran.
»To .se pravi: lepo življenje,« je menil sam zase Sulphart. Okrog njega je šest ali sedem tovarišev, ki poizkušajo očistiti svoje blatne plašče. Najprej stržejo lajno z nožem ali kako črepinjo, da se izpremeni v prah; potem obdelujejo svoje cape s palico, kakor da bi iztepavali preproge. Temu pravimo: skrtačiti se.
»To je nemara govno ... In to tu je kreda, ta se drži ko vrag . ..«
Z vso vojaško nesramežljivostjo si je par mo-žicljev sleklo srajce in do pasu goli iščejo uši. Vai-ron drži svojo flanelasto srajco s stegnjenimi rokami pred seboj in jo ogleduje kakor slikar svoje platno. Z namrgodenim nosom in ostrim pogledom preiskuje svoje perilo, čim iztakne lazico, brž stisne palca, »resk!« jo raztrešči. Nasprotno pa Broucke preiskuje svojo srajco gubo za gubo, tiščeč vanjo svoj nos, ter se z vso vnemo posveča lovu. Vselej, kadar naleti na posebno rejeno zver, zakriči:
»Še ena, ki me ne bo več žrla!«
Vairon, čigar nohtovi so bili neprestano v obratu, je štel:
»Dva in trideset... tri in trideset...«
»Sedemindvajseta ... osemindvajseta ...« je ravnodušno odpeval fantič severnjak.
Sulphart strže dalje svoje dokolenke, pri tem pa s strokovnjaškim pogledom opazuje mesarsko klanje. Naprej ve, kdo bo stavo dobil.
»Boš videl, da jih ima Vairon več. To ti je vroča kri... Ali so debele?«
»Nekatere imajo že železni križ,« se je niče-murno oholil tovariš.
»To še ni nič, tale tu,« je menil Sulphart na svoj važni način. »Videl sem že rdeče arabske uši. Te so najhujše in ti lokajo kri, da je strah. Potem
si pa še bolan zaradi njih. Druge ti pa kvečjemu izsesajo slabe sokove.«
»Nič boljšega za zdravje,« je dodal eden izmed izvedenih tovarišev, ki je tudi slekel srajco, da bi začel morijo. »Te vam izsesajo vso nesnago ...«
»Moj mali brat je imel uši in grinte in to ga je obvarovalo vnetja možgan.«
»Nič čudnega,« meni drug, ki si je tudi odvil opasnico in jo začel preiskovati.
Toda že prvi pogled mu je vzel ves pogum. Vsa njegova obleka mrgoli uši in v vsaki gubi gomaze črne redi. Trenotek je pomišljal, potem pa je odločno zvil skupaj srajco, bregeše in opasnico in vrgel vse vkup čez zid.
»Vzemi zlodej! Dati mi morajo nove cunje in mi vsaj ne bo treba več tolikanj pranja.«
Že nekaj časa sem bil slišal Fouillardov krik iz njegove gajbe, sedaj se je pokazal med vrati. Gole lakti so se svetile od maščobe in bile vse sajaste. Na vsem možancu, od njegovih škrpet pa do kuštravih las, ne bi bilo mogoče najti mesta, ki še ni bilo zamazano, pa če bi ga kdo še tako skrbno iskal. Koža, perilo, hlače — vse je zamaščeno in zamazano, in če si s svojstveno, značilno kretnjo obriše roko ob zadnjo plat, ugibam, kaj je sedaj bolj umazano: njegove hlače ali pa dlan.
Ošine nas s strogim pogledom, se sumničavo ozre po vrtu in zakriči:
»Katera svinja pa mi je pouzmala vedro?«
Najprej sem hotel vstati in mu stvar vrniti. Pa ne, preprijetno se je sedelo na vedru, in sedaj, ko so mi ga hoteli vzeti, še prav posebno. Dobro življenje me je zavajalo v brezobzirnost.
»Ali naj grem nemara s škornjem po vodo?« je kričal kuhač.
O ne, tega vsekakor nikar! Kljub temu sem hinavsko stisnil kolena, da bi prikril svoj sedež in
se nedolžno oziral v Fouillarda; ta si ni vedel pomoči in je v divjem besu zarjul:
»Kravjeki! ... Sploh sem sit. Pišite me pokonci s svojim kuhaštvom; kdor hoče moje mesto, naj se kar v pisarni zglasi.«
Biti je moralo lepo videti, če smo nastopili, kakor sedaj, v četverokotu: štirje vodi v redeh po dva moža.
Niti dva nista bila enako oblečena. Izvzemši novake so nas bili v zmedi prvih vojnih mesecev potaknili v najstarejše cunje, ki so jih še imeli. Imeli smo plašče vseh barv, oblik in starosti; dol-gavsi so imeli prekratke, pritlikavci predolge. Fouil-lardu je pas opletal po zadnjici; očku Hamelu je bil plašč pretesan in čez njegov mastni trebušček tako napet, da se je zdelo, kakor da gumbi zdaj zdaj odlete. Meni samemu vsekakor najbolj ugaja Sul-phart.
Oblečen je v temnomoder plašč starinskega kroja; nanj si je prišil velik, mičen žep huzarsko-modre barve. Zveženjček z obvezami si je prišil na levo stran prsi, in svoje sive povojne gamaše si je podaljšal z debelim jermenom, ki si ga je izrezal iz navadnih golenk. Kakor vsak pravi vojak, ki je bil odslužil svojo redno službeno dobo, se je hotel na ta način razlikovati od drugih, da je upognil senčilo na čapki po zgledu afriških polkov, in ta ploski mlinec si je zaradi večjega učinka okrasil še s pletenimi huzarskimi trakovi.
Pošvedranih peta njegovih ogromnih čolnov, ki so tako zveriženi in trdi, kakor da bi bili zbiti iz starega lesa, se drži še slavno blato strelskih jarkov. Skozi veliko luknjo sinjega suknjiča pa se svetijo rdeče hlače. Videti je, kakor da bi ga bili našemili za kak ilustriran list.
Drugi, ki imajo že nove sinje plašče, se gizdalinsko postavljajo. Taki so, kakor da bi se hoteli v
prazničnem oblačilu vojskovati. Tovariši si jih bridko privoščijo:
»Ne boj se, to so ti vedno eni ter isti, ki se znajo prisliniti.«
»Med nami rečeno, veš, jih je furir razdelil samo med gosposke oblizance, ki mu znajo mazati golt.«
In Sulphart, ki ves zamaknjen ni mogel odtrgati pogleda od teh gizdalinov, je že sanjal o prečudnih izpremembah, ki jih bo izvršil na svojem lastnem plašču.
»Skrojim si dva velika raglanska žepa na vsaki strani in napravim si orlovski ovratnik ... Boš videl, kako ti ga bom pihnil!«
Stotnik Cruchet, ki ima tenka ušesa, se obrne s stisnjenimi ustnicami.
»Mir! Kdo je govoril? ... Ukazal sem bil pozor. Pazite na svoje ljudi, Morache!«
Ricordeau, ki pričakuje sergentskih našivov, na-gubanči čelo in nas ostro premeri, da bi pokazal, kako nas ima na vrvici. Sulphart se ne gane, Gil-bert pa, ki stoji za njim, leze sam vase, ker se boji, da ne bi opazili, kako mu štrli volnena jopica izpod bluze. Nihče ne zine. Zadovoljen nadaljuje stotnik pregled. Kakor se bliža, tako se vzravnavajo telesa, ko da bi jih poganjala vzmet. Leva roka visi togo nizdol, negotovi pogledi pa so uprti na točko v praznini, ki naj bi bila po predpisih oddaljena petnajst korakov. Stotnik Cruchet, suh, dolgokrak mož, ozkega obraza v okviru kratkih, črnih zalizcev, napravlja že po naravi strog vtis, kar učinkuje. Z zaskrbljeno stisnjenimi obrvmi gre od moža do moža in premotri vsakega, kakor da bi ga prvi pot videl.
»Odkrite se!«
Tovariš zardi do ušes in okorno sname čapko.
»Tt! Tt! Tt! Tt! Veliko predolgi, kakopak. Ali naj vas jaz ostrižem? .. . Zapišite moža, Morache!«
Kakor hitro nam obrne hrbet, sname ta in oni
tovariš skrivoma čepico z glave, si pljune v dlan in skuša prilepiti grivo ob glavo, kakor ve in zna. Žali-bog pa se stotnik ne zanima samo za lase. Vse opazi: odtrgan gumb, zarjavelo mesto na puški, slabo namaščene čevlje, blatni madež na nabojnici, in z ledenim glasom vpraša:
»Kje ste se pa tako posvinjali?«
Špasno vprašanje!...
Breval jo izkupi, ker ima nabojnjačo privezano na mečev prepas z vrvico. Zdaj pa je na vrsti Sul-phart. Možakar stoji strumno, pete tišči skupaj, pogled upira naravnost. Stotnik ga meri od nog do glave prilično dolgo, potem pa deje smeje se:
»Ta je pa zal, ta!«
Sulphart se ne gane, niti oči ne povesi. Bližnji tovariši se ozirajo nanj od strani in se skrivoma reže.
»Najbrž menite, da ste s tem zapognjenim senčilom na čepici bolj zapeljivi, kaj? Tak rokovnjaški pokrov, ttt... ttt... Menda bi se radi prikupili dekletom? Lep okus morajo imeti!«
Tovariši so udarili v pridušen podložniški smeh. Sulphart še vedno ne gane z nobeno mišico, levo roko drži odprto, glava je za spoznanje nagnjena nazaj.
»Pa lasje! Čisto gotovo si jih ni dal ostriči, odkar je vojna . .. Raztrgane hlače ... ttt... ttt... Odrekani škornji... Mož se drži slabo, zelo slabo ... Zapišite ga, Morache: štiri dni pripora... In dajte mu ostriči lase, ttt... ttt... na pisker.«
Sulphart je ostal hladen. Ni trenil z očmi, ni vztrepetal. Ej, ti marnski zmagovalci...!
Že smo mislili, da je ogled pri kraju, in v kolenih nam je nepotrpežljivo gomezelo — ko je stotnik ukazal:
»Tornistre na tla!«
Saj sem bil vedel! Sedaj bo pregledal železne zaloge. Kleče pred prtljago, smo morali vse od-
pentljati, vzeti ven, razpoložiti po tleh, da smo prišli do juhinih ploščic, ki so ležale strte pod srajcami, ali do kavnih kock, ki so se bile zmrvile med onučami in so onesnaževale perilo.
Besno prazni vsak svojo nahrbtno omaro.
»Ta nemara misli, da mu požremo njegov prepečenec,« je pihal Vairon.
Vse svoje imetje smo razpoložili pred seboj: naboje, vrečice s sladkorjem, mesno konzervo. Teleč-jak, ki smo ga bili s tolikim trudom naložili, je treba izprazniti do dna. Par tovarišev na vseh štirih skrbno prešteva svoje naboje.
»Preteto, meni manjka en zavoj, ali imaš ti enega odveč?«
Vse, kar premoremo, so ti-le kupčki obleke in konzerv. Stotnik razmetava s konico svoje palice vse navzkriž in prešteva nabojne zavoje. Hitro gre naokrog, potem se ustavi pred našim vodom in vpraša:
»Kdo hoče biti kuhar? Pri peti desetniji je premena. Kdo prevzame to mesto?«
Namah se obrnejo vsi pogledi na Bouffioux-ja. Dvesto vedrih obrazov, ki se že vnaprej muzajo, zre nanj. Konjski trgovec zardi do ušes, pa kljub temu zakliče:
»Tukaj!«
»Ali znate kuhati?« vpraša Cruchet.
»V civilu sem bil kuhar, gospod stotnik.«
Tedaj je prasnila vsa stotnija v smeh. Broucke se je vil od smeha in se skoraj zadušil. Celo ser-genti se niso mogli premagati, dasi je bil še vedno »pozor«. Srdit je moral Cruchet ukazati odmor.
Ko sem prišel zopet v kuhinjo, kjer so veselo gorele parketne deščice, ki so jih bili iztrgali iz poda, se je naš stari kuhar, črn kakor kak Savo-jard, ravno pripravljal, da pred zbrano desetnijo
preda svojo kuharsko oblast Bouffioux-ju. Slovesnost je bila zelo enostavna. Fouillard, ki je ravno s trtnim kolom mešal jed, je to orodje izročil svojemu nasledniku:
»Tu imaš kuhalnico. Zdaj ti ni treba drugega, kakor pogrniti mizo. Nocoj že lahko pico sam skuhaš. Ampak jaz se bom napokal klobase, saj veš, da si ti toliko za kuharja kakor jaz za mežnarja.«
Krik in vik pa grozanski grohot je pritrdil Fouillardu. Bouffioux pa je z resnim obrazom slekel plašč.
»Le nič skrbi za to malo kuharije,« je odvrnil pohlevno.
Sulphart, ki ga je dobrodušno motril, ga je sunil pod rebra.
»Ej, ti govedina, pravijo, da se ti tresejo hlače pred strelskimi jarki; nemara je bil takrat vetroven dan, ko si bil rojen, a?«
Bouffioux je začel mirno mešati jed.
»Kaj bi tisto! Dokler se mi še svedrijo lasje in se mi trebuh ne gubanči, me reč nič ne skrbi...«
Predstavljam si, da pri divjakih kuhajo tako.
Solznih oči in prilično natreskan leži Bouffioux na kolenih pred svojim kotlom; obraz mu je ves sajast in blesteč od potu. Na vse kriplje si prizadeva, da bi začelo goreti ter iz polnih pljuč piha v kadeče se mokro poleno. Poleg njega stoji Vairon, držeč pokrov čez laket kakor ščit, pa meša s kolom guljaž. Napol goli in razcapani Broucke s sekiro razsekuje lepo rdeče zmrznjeno meso in tuli flamske pesmi. Človek bi dejal, da razkosava kakega raziskovalca, ki je bil zašel med ljudožrce. Previdno meče zmrznjene rezine na krompirjevo vrečo, ki je blatna kakor slamnati odrgač.
Okrog ognjišča se gnetejo tovariši s sumljivim zanimanjem, držeč roke v žepih. Muzajo se komaj vidno. Grizejo si ustnice, da bi premagali svojo ve-
selost; oči se jim svetijo in na napihnjenih licih je videti, da pokajo od smeha.
Bouffioux je še vedno na kolenih ter piha in piha; vmes kašlja in pljuje črn sluz.
»No, tak daj, no, le daj,« ga vzpodbuja Vairon, »saj že skoraj vre.«
Potem skrivoma pomežikne tovarišem in hudo resno nadaljuje:
»Veš, kaj bi ti svetoval, fantiček?... Guljaž bo dosti boljši, če prideneš še nekoliko riža; omaka bo bolj gostljata.«
Oni ga ves krmežljav osupnjeno pogleda: »Ko ga, riža?«
Čepeč tako na kolenih kuštrav in ves solzan pa od vrha do tal umazan, je bil videti kakor obsojenec, ki v zadnjem trenotku, predno ga začno živega peči, prosi svoje rablje milosti.
»Kajpak, riža,« je hinavsko pritrdil Fouillard, ki se kaže, kakor da hoče iti Bouffioux-ju s svojo izkušnjo na roko. »Potem je stvar bolj voljna, veš, in se z njo lahko postaviš.«
Tovariši se od veselosti duše in drug drugega butajo pod rebra.
»Hja no, pa še riža,« pristane Bouffioux in se s težavo spravi na noge.
Potem gre, zagrabi polni prgišči riža in ga vrže v lonec. Eden kuharjev se skrije za službujočim desetnikom in si maši usta z robcem; nič več že ne more.
»Še počil bom . .. To bo mineštra za peto!«
»Prinesi drvi, fantič!« je ukazal Vairon. »Zdaj pričenja goreti. Ampak ne vej, da veš, ker se preveč kade.«
Broucke je vzel polovico vrat, ki so slonela ob steni, in jih z enim zamahom sekire razklal.
»Potlej pa še stopnice razdenimo, pa bo precej dovelj netiva,« je dejal. »Takale reč še najrajši gori.«
In res, suhi les plamenoma zasuklja in juha začne žuboreti.
»Zdaj pa bo, zdaj, to daje vročino!« je ves razgret jecljal konjski trgovec. »Kosilo bo ob uri!«
Krog žarečih obrazov zre nanj; veselost se jim izpreminja v blaženost.
»Veš kaj, Bouffioux,« mu je navito svetoval službujoči korporal, »če bi bil jaz na tvojem mestu, bi prilil še takole dva litra vina in pustil reč še kakšen četrt ure vreti.«
Fouillard se ne more več premagovati in prasne v smeh. Drugi pa kimajo resno kakor cerkveni svetovalci.
»Nemara me misliš imeti za norca, ka-li,« je ugovarjal Bouffioux. Daši je bil od žganja okajen, se mu je v glavi vendar še nekoliko svitalo. »Vina naj prilijem? Saj sem že mleka dolil, ker ste mi bili tako veleli!«
»Kaj pa zato? Mleka si ravno dosti premalo vlil in ga je že vsega popila zelenjava. Meni verjemi, da nimaš prav.«
»To seve, da bi bilo tako bolje,« je hinavsko pritegnil Vairon.
»Ampak nimam ga, vina. Onega od desetnije pa vendar ne morem jemati.«
Desetnik vidi, da kuhar omahuje, in mu deje velikodušno:
»Čaj, dam ti dva litra ... Broucke, ondukajle v kotu stoji šest polnih vedric in tri steklenice.«
Brž pograbi ch’timi prvo vedrico, ki mu je pri roki — vidim, da je to platneno vedro, v katerem sem se bil zjutraj umil — in na slepo vlije štiri dobršne kozarce v lonec.
»Ha, to bo jedača!« je zatrdil Vairon in slad-kosnedeno pomlaskal z jezikom.
»Misliš?« je nekoliko negotovo vprašal Bouf-fioux.
»Prav gotovo,« so soglasno pritrdili drugi. »Saj
vendar nisi nič slabega notri dejal... Meso, krompir, mleko za omiljenje okusa, zelenjavo, vino, ameriško slanino zaradi večje redilnosti, riž, da zgosti omako, prepečenec ... pomisli, to so vse same dobre reči.«
Bouffioux je pa kljub temu v skrbeh; dvigne pokrov in vohnja po sopari.
»Sam ne vem, če je res, ampak to diši nekam čudno.«
»E, kaj bi neki čudno dišalo?« de sedaj Sul-phart, ki se je hotel tudi vmešati. Porinil je druge v stran in povlekel v nos soparo našega kosila. »To je kapusov sopuh,« je dejal nesramno prepričevalno. »Ali ne bi pokusil?«
Ne da bi se dal dolgo prositi, pogrezne Vairon svoj kvartin v kotel in zajame nekako gosto, vijoličasto godljo, ki že ob pogledu prevrača človeku želodec. Potem pokuša, počasi, nasladno.
»Izborno!« deje. »Prav zares, to ni karsibodi. Samo, veš« — kakor da bi trenotek prevdarjal — »nekaj se mi pa le zdi, da še manjka ...«
»Kaj!« zakriči Bouffioux, »menda ne boš v resnici trdil, da še kaj manjka!«
»Saj nič ne rečem, ampak po mojih mislih bi še malo nastrgane čokolade prav nič ne škodilo ...«
Vsi se vpognejo do tal; od smeha pokamo, se dušimo, da že nič več ne moremo. Toda topot se kuhar noče vdati. Skomigne z ramo in si z obema rokama gizdalinski potegne hlače kvišku.
»Čokolado v juho . . . tega še nisem nikdar slišal. Nemara res misliš, da sem tako neumna mrda-nja . ..«
»V juho, pravi!« se kriče zavzame Sulphart. »Kje pa je tu kaka juha, a? Sicer pa naj me vse skupaj v uho piše, briga me! Ampak, če si tako prebrisan, kakor praviš, čemu si me pa potem prišel iskat, da bi ti z Broucke-om pomagala pri kuhi? Drugi pot ti pokažem figo, zapomni si!«
Leseni križi 5
65
Vsa drhal pritrjuje Sulphartu, Fouillard pa s tremi besedami pribije črno nehvaležnost svojega naslednika:
»Da ti dober svet, ti se pa nanj pokidaš. To je svinjsko.«
»Kakopak, ko vse bolje ve ko mi,« rjove Vairon.
Eden od ostalih kuharjev skomigne z rameni:
»Vsi vkup so enaki. Najprej si ne vedo pomagati, potem pa nočejo nikogar poslušati. Daj no, daj, vprašaj fante moje desetnije, če jim ne devljem čokolade v riž ...«
»Pa to vendar ni riž,« se je branil Bouffioux, dasi že manj odločno, »to je vendar guljaž.«
»To nič ne de,« se je vtaknil koprol. »Nimaš prav, da ne ubogaš. Čokolada je vedno dobra. Nocoj se povabim na večerjo pri tvoji desetniji, glej, da dobim svoj del . ..«
Konjski trgovec se s pijansko krotkostjo še en pot vda. Iz žepa potegne nož in sestrže dve reberci čokolade v brbotajoči guljaž. Za njegovim hrbtom pa pleše Broucke, vihteč sekiro, kanaški ples.
Drugi se gnetejo skozi vrata; zvijajo, duše se od smeha in ne morejo spraviti poštene besede iz sebe. Pred kotlom je ostal Bouffioux sam.
Na vrtu ob zidu, kjer je vse prerasel lapuh, gore ognji ostalih desetnij. Nekateri kuhajo juho, drugi guljaž. Pri drugi pripravljajo pražen krompir.
»Mi pa že nikdar nimamo sreče, da bi si izučili kakega takegale,« je obžaloval Vairon.
Neki drug se je osupel postavil pred svoj ogenj: v svojih velikih, črnih parkljih drži velik kos zmrznjenega mesa, zavitega v tenčico.
»Meso v obvezah!« je z gnusom preklinjal. »Le kako naj to svinjarijo kuham, to mi povej?«
Ves se je zatopil v meso in ga dolgo motril z izbuljenimi očmi; tako je utegnil nekoč motriti Yorickovo lobanjo Hamlet. Iskal sem Sulpharta.
Stal je ob koncu vrtnega zidu, žvižgal in zamišljeno strmel čez obletele gozdove v daljo.
»Na kaj pa misliš, Sulphart?«
»Na to, kako sem o mobilizaciji, ko sem odhajal iz tovarne, pustil svoje orodje in drugo ropotijo pri gostilničarju onstran ceste; rekel sem mu: ,Spravite mi tole; prihodnjo soboto pridem zopet ponje, ko se vrnem iz Berlina ...‘«
V
PRED NAPADOM
Šest je že, piče pa še od nikoder ... Nak, vse, kar je prav!
Sulphart ne more več strpeti. Vzel je svoj kvartin pa skodelo in se postavil ob vhodu zuav-skega jarka, od koder so morali priti nosivci jedače. Na suhih, v gamaše povitih nogah, ki se jih kakor oklep drži prisušeno blato, je videti, kakor da hi mu bilo telo montirano na kolih. Sloneč ob steni, se z neznosno nestrpnostjo ozira za jelonosci.
»Te kuharske mrhe! Manj ko imajo dela, bolj so leni! Meni pa tako neznansko kruli po trebuhu!«
Pa nihče ga ne posluša, nihče ga ne pomiluje. Nekateri bero, drugi spe v svojih jazbah, mali Belin si s telefonsko žico šiva gumbe na plašč, Hamel či-ka. Eden gleda celo skozi strelnico, ker ne ve, kaj bi drugega počel. Ta splošna ravnodušnost draži Sulpharta. Besen skomigne z rameni in brcne skodelo, ki se valja po tleh, v stran. Da bi preglasil kruljenje želodca — ka-li? — je jel strupeno jezikati proti svojim tovarišem, kuharjem in najvišjim vojaškim glavam, ki jih je kar povprek primerjal s svinjami, z ljudmi najslabše baže in posebej z gnojem. Celo tako daleč se je okorajžil, da se je porogljivo zahehetal:
s*
67
»Ej, saj dobimo jo gotovo, našo jedačo, kajpak ... Leča, trda ko kremen, in makaroni na mrzli vodi, to nam ne odide, seve. V tem si pa kuhači in druge krave bašejo trebuhe.«
Poznam Sulpharta in njegove pretirane nazore. Pod označbo »druge krave« meni domalega vse ljudi, ki ne služijo na fronti, in ne dela pri tem nobenega razločka med spoloma, obleko in stanovi. Mimogrede zaide potem v načrte, kako bi se pre-osnoval vojaški red, in prihaja do tega sklepa, da bi morali »vsi ti zaplotniki po vrsti postati kuharji« in biti obsojeni, da »sami žro svojo plažo, namesto da se trpajo z dobrimi stvarmi; potem bi se pač malo bolj potrudili, kadar kuhajo za vojake na fronti.« Taka je bila sodba pravičnika.
Drugi pa, ki še niso lačni, nimajo zanj nobene pritrjevalne besede. Breval piše, Broucke smrči, Vai-ron si žvižga. To je Sulphartu slednjič preveč. Ne zine nobene več, vzame iz žepa nož in se loti svojih škornjev, rezoč z njih strdelo blato v celih ploščah. V tem trenotku zasliši dobro znani ropot in takoj dvigne glavo:
»Tu so . . . Po menažo, fantje!«
Zares prihajajo juharji med prijaznim ropotanjem in zvenčanjem steklenic in vrčev. Bouffioux korači na čelu; na ramah nosi navzkriž obešeno debelo rešto hlebov, ki so nanizani na motvoz, v eni roki ima lonec z guljažem in v drugi vrč, ki drži dobršnih pet litrov vina.
Ostali kuharji mu slede v gosjem redu; otovorjeni so s čutarami, ki jih nosijo po dvoje na drogu, z nabito polnimi krompirjevimi vrečami — kdo si ga ve, kaj je v njih! — z lonci, ki so z glenom zamazani, vodnimi vrečami, s hlebi, ki so nataknjeni na palico kakor na raženj. Vse skupaj je podobno tropu zamork, ki tovorijo svojemu plemenu hrano.
Sulphart je takoj opazil vrč, ki si ga je bil Bouffioux na jermenu oprtal čez ramo.
»Možje, blagoslovljena voda bo tudi!«
Stisnemo se ob steno jarka, s katere se vedno znova siplje zemlja, ali pa se umaknemo v svoja dupla, da morejo ljudje mimo. Potem pa obkolimo našega kuharja in njegovega pomočnika, ki sta postavila svoj tovor na tla. Pohlepno odkrivamo posode.
»Kaj neki sta nam pritresla za kljun?«
Vsi silijo v Bouffioux-ja, ki si otira pot.
»Imaš pošto? Je tudi zame kaj?«
»Ali si se spomnil, da mi prineseš svečo in zavojček tobaka?«
Moža odgovarjata resno, v kratkih besedah, in delata čuden obraz, kar sem bil takoj opazil.
»Zopet obvezni zavoji,* drugega mesa ni bilo dobiti,« je pojasnil Bouffioux. »Skuhal sem čokoladni riž, ki mora biti kakor le kaj . .. Vina je zvrhan vrč ... Pisma ima tale bratec . . .«
A vse to pripoveduje z nekim nenaravnim glasom, kakor da bi ga mučila neka skrb, tako da je postal pozoren tudi Vairon.
»Kaj pa tako neumno mrdata z rilcem ...« jima de vljudno, »nemara sta ga zopet kaj polomila, a?«
Bouffioux zmajuje z glavo in njegov zaliti obraz, o katerem že davno sumim, da si ga namesto z milom maže s slanino, je videti resnično zaskrbljen:
»Ni za kaj biti vesel,« je odgovoril obžalovaje. »Pojutrišnjem imate naskok.«
Vse objame kratek molk: Toliko, da srce enkrat udari. Nekateri preblede; obrazi se komaj vidno zganejo: nozdrvi zatrepečejo ali zagomoli veka. Kuharja nas gledata in zmajujeta z glavo. Mi ju
* Zmrznjeno meso, ki je v tenčico zavito prihajalo na fronto.
gledamo in bi radi dvomili. Potem se pa v trenotku zgrnemo okrog njiju in vprašanja vrše vse navzkriž:
»Ali za gotovo veš? Pa saj bi morala jutri priti zamena! Nemogoče, ta je bosa ... Kdo ti je pa to natvezil?«
Bouffioux, ki se je zaradi resnične vesti, ki jo je prinašal, čutil hudo važnega, se je enostavno obrnil na svojega pomočnika:
»Ali je res ali ni?«
Oni je žalostno pritrdil:
»Saj si lahko mislite, da vas ne bova vlekla s takimi stvarmi. Res je, pri moji duši!«
Broucke se je zbudil sam ob sebi in prilezel iz svoje luknje. Sulphart je skodelo, v kateri je bil hotel za Gilberta pogreti škatlo graha z mesom, zopet odložil, in Breval je pismo, ki ga je ravno bral, zopet zgenil. S tesnobo v prsih poslušamo.
»Črni pokavci so v Fismes-u, vse gnezdo je polno, cela maroška divizija,« pripoveduje Bouf-fioux. »Divizijska saniteta je že v Jonchery-ju, pripeljali so se na tovornikih ... Kakor se zdi, pride drug zbor iz Lotaringije... In potem artiljerija, pa kakšna, brate! Te obrovske topove je treba videti . . .«
Ob tem zmedenem pripovedovanju vstaja pred našimi očmi cela vojska: kavalerija, črnci, letalci, Zuavi, tehnične čete. Menda bo celo tujska legija zraven, a na to Bouffioux ne bi hotel priseči: iz-plačevalčev kolesar je bil slišal na telefonu. Z eno besedo, za vse je poskrbljeno: bolniški nosilničarji, ki nas bodo pobirali, in vojni kurati, ki bodo za mrtve maševali, so tudi že tu.
Obstal sem minuto kakor odrevenel; na ustnah mi je še igral smehljaj kakor zastava od 14. julija, ki so jo bili pozabili sneti. »Tak še enkrat naj tu zunaj na planem igramo blazniško igro? Zaradi mene, nazadnje ...« In smehljaj se mi je sam ob sebi izgubil z ustnic.
Tudi tovariši se ne smejejo več: treba jim je le okreniti glavo, da vidijo mrliče od zadnjega napada, ki so obležali v visoki travi. Nihče od nas ne potegne iz žepa medaljona, da bi ga skrivaj poljubil, in nihče ne zakriči, kakor je to čitati v povestih: »Slednjič! Zdaj pridemo vendar enkrat iz lukenj!« Sulphart izgovori povsem preprosto veliko besedo: »0, te svinje,« ne da bi sam vedel, komu je namenil laskavo označbo.
Molče poslušamo juharja, ki vesta veliko povedati in segata drug drugemu v besedo. Urejata čete, nameščata artiljerijo, ukrepata, kar treba za oskrbovanje čet, preudarjata o pravočasnem nastopu rezerv ... Govoričita in govoričita ...
Strežeta nam s tolikimi podrobnostmi, da se mi le začne obujati rahel dvom. Toliko sem bil že slišal o teh kuhinjskih marnjah, ki jih pobirajo kuharji za fronto z indijansko lahkovernostjo in jih potem zvečer tovorijo nam s svojo črno čobodro in riževimi lonci.
Zjutraj, pri delitvi živil, si pripovedujejo svoje novice, ki jih zajemajo iz raznih skrivnostnih virov: kar je furirjev kolesar napačno slišal, kar je bojda neki telefonist ujel na ušesa, kar je neki brigadni sel povedal polkovnikovemu šoferju. Vse to nekako spletejo vkup, po svoje tolmačijo, domnevajo to in sklepajo ono, nekaj si še izmislijo in pritaknejo, da je lepša zveza — in kuhinjsko poročilo je zrelo za objavo. Zvečer pa izve jarek, da odide polk v Maroko, da je prestolonaslednik mrtev, da je Joffre Sarraila s sabljo zabodel, da pojdemo v Pariz na odmor, da je papež ukazal mir in da so ustrelili opazovalca v divizijski krvavi klobasi,* ker to ni bil nihče drug kakor feldmaršal nemške armade. Ta se nikomur več ne smili: ustrele ga vsaj enkrat vsak mesec.
* Balon na vrveh.
Nihče ne dvomi nad resničnostjo poročil, posebno, če sel na večer pred velikim podvzetjem poroča, da bo vsa reč le preprost izprehod pod varstvom artiljerije. Naslednji dan se je treba v žičnih ograjah biti kakor siouški Indijanec, a tedaj ima vojak drugega posla, kakor pa misliti na kuharske laži, in prihodnji pot jim zopet znova verjame. Od začetka vojne prihaja resnica iz kuhinjskih loncev, kar je zanjo le prav, ker v njih ne prezeba tako, kakor v svojih vodnjakih.
Vse to čeljustanje, vse neumne bajke, ki smo jih bili že slišali, mi prihajajo polagoma na misel in loteva se me nezaupnost. Malo še poslušam Bouf-fioux-ja, ki razmotriva sedaj napad s čisto strateških vidikov, potem pa ga vljudno pobaram, ne da bi ga hotel žaliti:
»Povej no, starina, ali pa vse to tudi zagotovo veš? Ali niso vse skupaj samo kuhinjske čenče?«
V potnih sragah topeči se konjski mešetar je tako osupnil, da je zdajci prekinil svoje čeljustanje in mu je zadnja beseda ostala v grlu. Bilo je očitno, da sem ga razžalil. Stal je dve sekundi z odprtimi usti — od samega ogorčenja ni mogel odgovoriti. Takoj bo treščilo .. .
Pa ne, pomiril se je. Zaničljivo je zavihal nos, se pripognil za loncem na tleh, ga pobral in izjavil z dostojanstvom užaljenega apostola:
»Meni je prav, naj bom pa baba; vse, kar sem vam povedal, je bilo samo zato, da bi vam napolnil tikve. Ampak pojutrišnjem boste videli...«
Hotel je tovariše odriniti vstran, da bi odšel, ti pa so ga tesno obkolili in mu strahopetniško pritegnili, samo da bi še ostal.
»Nikar ga ne poslušaj... Daj, povej ... Ali je res, da ostane tretji bataljon v rezervi? ... In zakaj ravno ta in ne kak drug? ... Kje se napad začne? ... Ali napademo tudi gozdni četverokot?«
Zadržujejo ga z obema rokama, kakor so se si-
romaki oklepali obleke sv. Vincenca Pavelskega. Iz gole srčne dobrote se je Bouffioux slednjič vdal in bil pripravljen izdati svoje poslednje skrivnosti. Glasno izjavi, da odpušča prizadeto žalitev in pripoveduje tovarišem dalje, kar ve, ne meneč se za »neverne Tomaže«. — »Neverni Tomaž« — to sem jaz.
Ne da bi se predolgo jezil, sem odšel in se vrgel na vse štiri, kakor da bi hotel prositi odpuščanja. Pa ne, svojo uniformo bom vendar spoštoval. Zlezel sem le z glavo naprej v svojo jazbo in tipaje poiskal v krušni malhi konzervo. Vzel sem kuhalo in strjeni špirit, ponvico z umazano vodo — to dragocenost sem hranil od prejšnjega dne — vso reč montiral zunaj na vrečo peska in položil konzervo v vodo.
Nagnil sem se nad modri plamenček in se kazal brezbrižnega, da bi prevaril tovariše, skrivoma sem pa napeto vlekel na ušesa besede mešetarja, ki je še vedno govoril. Da bi me omehčal, navaja še vsakovrstne podrobnosti, ki da jih je bil preje pozabil, čisto določne okolnosti, katerih vsaka bi zadostovala, da me pobije. Vmes pa vedno ponavlja:
»Ampak seve, morda so tudi to le kuhinjske marnje ...«
Spričo tolike gotovosti mi je le začelo postajati tesno. Če bi bilo vendarle res? Ni videti, da se šalijo. Sklonjene glave jih skrivoma opazujem mimo svoje kozice, v kateri je začela voda žuboreti. Vsa desetnija je razburjeno zbrana okrog njiju. Samo Demachy je slej ko prej miren in posluša njihov krik s svojim običajnim smehljajem, nekoliko porogljivim in nekoliko grenkim smehljajem razvajenega otroka, ki ga nobena reč več ne veseli prav.
Videč, da začenjam jesti, se spomnijo tovariši, da jih čaka jed.
»Vse bo mrzlo,« de Broucke.
In zajame s skodelo, ki je mastna še od zadnjič
in se je drži na dnu še nekaj fižolov. Za njim si vzamejo tudi ostali pošteno vsak svoj delež. Potem se v krogu zgrnemo okrog Brevala, ki deli vino, prožeč svoje kvartine. Ko deli ostanek, kapljico za kapljico, potrka Sulphart prisluškuje na vrč z žganjem in začne takoj bolestno, ogorčeno jadikovati:
»Oh, saj niti poln ni...«
V nepobiten dokaz strese vrč, da pijača za-plunka, ter tuli:
»Ali je to paljenka za dvanajst mož, pa še dan pred napadom! Saj tako vemo, kdo se naliva na naš rovaš ... Že prav, ko bo treba prostovoljcev, naj se pa pod nosom obriše.«
»Čisto prava mera je,« de odločno Bouffioux. »Pičel vrč na desetnijo.«
»Že prav, le pojdi gledat v grad k častnikom, če nima vsak svojega zvrhanega poliča. In po vsem tem naj sklestimo Švabe? Meni je drek za vse vkup. Na, še njihovo žganje, naj se gredo ...«
In z zaničevanjem vrže vrč čez jarkov obod — ko se je bil preje prepričal, da zamašek dobro drži.
Vrči in lonci so se izpraznili. Bouffioux in njegov pomočnik pobereta svoje posodje in se odpravita; s seboj vzameta tudi nekaj dopisnic, ki smo jih v naglici napisali.
»Tak na svidenje, tovariši,« nam želi debeli ku-hač . .. »Le kar veselo pa brez skrbi, saj kroglica lahko prav prileti... In to je, kar želim vsakemu izmed vas — majčkeno lepo ranico s tremi tedni bolnice!«
Te želje, ki jih je oni izgovoril z dobrodušnim glasom, so Fouillarda razbesnele. Ošinil je rdečelasega konjskega mešetarja, ki je podedoval njegovo mesto, z zlobnim pogledom.
»Ti je ne dobiš, ti, take ranice,« je zakričal nad njim z jetičnim glasom. »Ti lehko gobezdaš o napadu, ko se vedno skrivaš v zaplotništvu, posre!«
Bouffioux se okrene:
»Veš kaj, ti... To pa že rečem, če bi moral na naskok, ne bi imel hujše driske ko ti... Nazadnje sem se tudi jaz udeležil umika ...«
»Kajpak, na riti tovornega avta ...«
»Ti venomer stegaš svoj gobec ... saj ni vredno, da bi se s teboj prepiral.«
In zaničljivo odhiti za kuharji, ki se oddaljujejo po zuavskem rovu, želeč še zadnji pot: »Dobro opravite, kameradi!« Takoj nato je slišati samo še mlaskanje obedujočih; glave nam tiče v skodelah kakor fijakarskim konjem v zobnicah.
»To nič ne de, dobro vas je pa le dal,« se posmehuje očka Hamel, ki se baše s čokoladnim rižem.
»Najsibo,« deje Fouillard; po redki bradi se mu cedi juha. »Meni se je že ves čas nekaj sanjalo, da napademo.«
»Eh, kaj neki, saj se bo videlo, če je res,« je zavpil Gilbert. »Vsaka krogla tudi ne zadene.«
Mali Belin, ždeč v svoji duplji kakor krošnjar pred svojo robo, mu pritegne:
»Saj veš, da. Švabi so pa tudi krvavi pod kožo, ko mi. Ni vredno, da bi se vnaprej podelal v hlače.«
Ves jarek že ve sedaj za novico; povsodi žebra-jo med seboj, držeč pločevinaste krožnike v rokah, in nove govorice vrše od desetnije do desetnije. Baje pridejo nocoj pionirji, da pripravijo naskočne lestve. Tudi male 3'7 cm-ske topove in pa bombometalce namestijo pri nas. Prva stotnija odpošlje bojno patrolo.
Vse to polagoma izpodkopava mojo gotovost, kljub temu skušam Gilberta, deleč z njim svoj sir, prepričati, da ne bomo naskočili. Sulphart psuje s polnimi usti. Na naskok niti ne misli več, marveč samo na krivice, ki jih vidi vsepovsod. S šopom trave čisti svoj krožnik, vmes pa strupeno zabavlja proti malopridnosti vrhovnega vojnega vodstva, ki brez vsake spodobnosti razvaja Špeharje pri tretjem bataljonu, da »jim nikoli ni treba niti z malim
prstom geniti« in ki niti udarnim četam ne da žganja, do katerega imajo pravico. Vse to kriče daje pod nos Brevalu, edinemu našitkarju med nami, ki je pa na vseh teh justičnih zločinih seve popolnoma nedolžen. Priti je moral naposled sam sergent Ber-thier, da mu je zavezal jezik.
Po večerji kolovratijo moštva po strelskem jarku kakor vaški možanci po svoji vasi. Vse klepeče, se prepira, razburja. Nekdo me pokliče:
»Jacques!«
Bil je Bourland, eden od polkovnikovih oglasnikov.
»Kaj novega?«
»Resnica je; napadli bomo ... Pravkar sem šel prejemat dva tisoč cigar.«
Naglo sem okrenil glavo. Kaj ... cigar, cigar z opasico? To pot sem bil preverjen, napadli bomo.
Še Hamel, čigar razum ni bil ravno ustvarjen za tenkoumne sodbe, je takoj videl, koliko je ura.
»Tak je pa imelo ono zmuzne le prav!« je vzdihnil.
Ker pa mora modrec tudi na slabih stvareh videti vselej le dobro stran, je dodal:
»Ti sam ne kadiš, daj, odstopi meni svojo, lej; povrnem ti.«
Raztresen, z nekako zadrego v srcu se pridružim tovarišem.
Vairon stoji na stopnici in se ozira skozi strel-nico po širnem opustelem polju, ki je posuto z granatnimi lijaki in črnimi lisami. Tu se je bil izjalovil zadnji napad. Po oveli travi še sedaj razmetano leže mrliči, da jih je mogoče šteti. Padli so, kakor so bili naskočili: z obrazom naprej; nekateri, ki so bili klecnili na kolena, so videti, kakor da se pripravljajo na nov skok. Mnogi imajo še rdeče hlače od začetka vojne. Eden stoji s hrbtom naslonjen na majhen senik, krčevito držeč razprt svoj plašč, kakor da nam hoče pokazati rane, ki so mu prinesle smrt. Dolgo
jih gleda Vairon, zatopljen v misli, nepremičen, potem pa zamrmra:
»Potemtakem bo treba ojačiti tovariše tu zunaj.«
Ker moram nocoj že drugi na stražo, se vrnem v stanišče, da bi nekoliko počival. Breval je že notri, piše. Zleknjen na šotorki, z rokami pod glavo, sanjari Gilbert. Pripravim si svoj kot, položim pod glavo krušnik ter se zleknem. Slišati je samo še naše enakomerno dihanje in cviljenje podgan v tramovju na stropu.
Večerni hlad kmalu prižene v stanišče tudi ostale tovariše. Zasveti se še druga sveča, ki ji služi za svečnik bajonetov držaj; čepeč okrog luči začno kvartati. A kmalu nehajo, ker jim nocoj misli begajo drugam.
»Takoj sem si bil mislil, da bo treba napasti,« je prvi začel Lemoine.
Prejšnje razburjenje se je bilo poleglo; vdali so se v usodo in govore o naskoku skoraj ravnodušno.
»Koga! Ta gozd bomo pa že še vzeli,« kriči Broucke, ki še ne spi. »Izkusili smo že kaj hujšega ...«
Breval je zalepil svoje pismo. V svitu sveče vidim, kako mu podrhtava suha brada.
»Da, samo če bi nas poslali potem domov na dopust,« je zavzdihnil.
Domov! Biti zopet doma! . .. Vsi obrazi se na-mah zjasne, usta se smehljajo kakor otroku, če ga spomniš na božič.
»Povej, Lemoine,« vpraša Sulphart, sedeč na strelnici iz belega lesa, ki mu služi za podnožje; »denimo, da bi ti kdo rekel: ,Iti moraš domov, a samo pod pogojem, da greš vso pot ritensko in bos ter neseš na hrbtu poleg vse prtljage še debel hlod.4 Ali bi sprejel?«
»I, kajpak da bi sprejel,« pravi Lemoine brez
obotavljanja ... »Pa ti, če bi ti kdo rekel: ,Vojna je zate pri kraju, samo vina in žganja ne smeš več piti do smrti.4 Kaj bi dejal na to?«
Sulphart premišlja trenotek: v njegovi duši se mora odigravati hud boj.
»Hja ... Mošt bi potem še vedno lahko pil, ni res? ... In potem, med nami povedano, bi me to ne oviralo, da ne bi zvrnil poštenega požirka ruma. Dejal bi ,da‘.«
Takoj so vsi zatopljeni v nezmiselno govoričenje; cele ure utegnejo kovati načrte, se izgubljati v vseh mogočih domnevah in od samih bajnih nad bi kmalu popokali. Ptičja kletka je odprta: najsmešnejše sanje uhajajo iz nje na prosto. Izmišljajo si nemogoče pogodbe in najbolj čudne pogoje, ki jim jih pride general osebno ponujat — zastonj je samo smrt — proti odpustitvi iz vojske. In naj so obveze še tako nezaslišane, vselej so pripravljeni, da jih sprejmo.
Vrsti se pogoj za pogojem in slednjič so pripravljeni dati katerega svojih udov, žrtvovati del svoje kože, da rešijo ostalo. Vsak si izbere svojo rano: eno oko, eno roko, eno nogo.
»Jaz,« pravi Broucke in se praska, »bi dal svojo levo nogo ... Ni mi je treba, ko delam bednje. In potlej, veš, je bolje priti z eno nogo domov, kakor sploh ne.«
»Meni bi bilo že ljubše, če bi mi odneslo eno oko,« meni Fouillard. »Le čemu ti bo dvoje oči, to mi kdo povej? Z enim vidiš prav tako dobro ... Pa še boljše, zato pa pri ciljanju eno zatisneš.«
Tehtno in preudarno ocenjujejo mnenja in vsak skuša pojasniti, zakaj je njegov predlog najboljši, in kakor skromni, pošteni trgovci režejo po svojem živem mesu, mirno prodajajo ud za udom svojega telesa in pri tem skrbno izbirajo pravo mesto.
»Ne,« pravi Sulphart, ki ima svoje nazore, »očesa že ne. Edino pravo je: strel v stegno. Samo ne
čakaj, da te pridejo pobirat cunjarji; dotlej te je lahko že davno konec. Jaz bi takole napravil.«
Vzel je dve puški, ovil kopiti s suknjenimi cunjami, si ji potisnil pod pazduho kakor berglje, pridržal eno nogo, da mu je mrtvo bingljaja nizdol ter začel hlamudrati po stanišču sem in tja. Zraven je glasno večal:
»Oh jej, jej!... Pustite me naprej, fantje...«
Ves prizor, kako jo potegne s fronte, je izborno igral; tudi njegovo vreščanje in ječanje je bilo docela naravno. A vse to trmastega ch’timija ni moglo prepričati.
»Nak, noga je najboljša in je.«
»Zaradi mene!« de očka Hamel. »Ampak jaz jim ne pustim ne noge ne parklja ne nič ... Tisti Švaba, ki bi vzel mene na piko, tega ne bo poizkusil v drugo; steptal mu bom želodec, kakor onemu pri Courcy-ju.«
Polagoma zamišljeni umolknejo. Ali se že vidijo, kako teko v smrt ven na plan s prihuljeno glavo in upognjenim hrbtom?
Sulphart in Vairon se pogovarjata čisto tiho:
»Veš, tik ob potoku vem za granatno jamo ... Če bom videl, da naskok omaguje, se zmuznem vanjo in počakam mraka.«
»Če pridemo v njihov jarek, bo guljaž ... Že dolgo si želim švabsko vojno kukalo ali revolver. Po Montmirail-u sem bil enega prodal za dvajset frankov nekemu avtomobilistu.«
»Tu se ne da nič pomagati,« de Breval in odvija svoje golenke, »vseh ne bo nazaj . . .«
Poleg njega si Broucke sezuva čevlje.
»Dobro veš, da čevljev ne smemo sezuvati. Kaj pa, če pride alarm?«
»Potem pojdem v nogavicah,« mu mirno odgovori Flamec in položi svojo kuštravo, plavolaso glavo na krušnik.
Hamel in Vairon, ki imata svoji lastni jazbi, se
odpravljata iz stanišča. Ko odmakneta zastor iz šo-tornine, pljusneta notri noč in mraz.
»To bo še vražje mraz,« mi pravi Fouillard in si vleče svojo volneno čepico globoko čez ušesa. »Saj me zbudiš, kaj ne? Iti nama je skupaj.«
Ne maram zaspati, saj se ne izplača zatisniti oči.
Noge vtaknem v krompirjevo vrečo, da me ne bi preveč zeblo. Potem si potegnem odejo čez nos, pogrejem roke pod pazduho in napol v snu gledam, kako plapola sveča in polagoma ugaša. Slišim Sul-pharta, ki mu onemogel srd ne da zaspati:
»Počil bi od jeze,« pripoveduje malemu Belinu, »da si moram dati razbiti gobec samo zato, da vzamemo tri njive repe, ki nikomur ne hasnejo ... Ali naj ti povem, zakaj hočejo na vso silo imeti mali gozdič v tej soteski? Samo zato, ker bi radi imeli svoj špas in spravili nekaj ljudi na oni svet...!«
Rdečelaščeve besede delujejo na mladca očivid-no kakor materina uspavanka. Z zaspanim glasom deje:
»Ne skušaj tega razumeti, lej, ne skušaj tega razumeti...«
Tudi druge glasove je slišati še nekaj časa, potem vse utihne. Sedaj spe. Gledam jih, oprt na komolec, komaj da jih še razločim; skoroda jih le uganem. Spe kakor vsako noč, brez more. Njihovi dih-ljaji se mešajo: delavci tegobno smrče, bolnim piska v prsih, nekateri dihajo rahlo kakor otroci. Potem se mi zazdi, da jih ne slišim več, da se izgubljajo v temi. Kakor da bi bili mrtvi... Ne, ne morem jih več gledati spečih. To spanje, ki jih odnaša, je preveč podobno onemu drugemu spanju. Ti obrazi, v katerih je popustila vsa napetost ali pa so mučno nagubani, ta prstena obličja me spominjajo drugih, podobnih, ki sem jih bil videl zunaj pred jarki; in telesa, ki spe večen sen na goli ravni, imajo taisto togo lego. Rjava odeja je potegnjena čeznje kakor tedaj, ko sta dva tovariša odnesla otrple mrliče.
Mrtvi so, vsi so mrtvi... In ne upam si zaspati iz strahu, da ne bi umrl kakor oni.
Nenadoma plane Breval ves zmeden kvišku in hripavo zakriči. Naslonjen na stegnjeni roki obsedi nekaj trenotkov, prevzet od hudih sanj. Po sili se zasmeji:
»V resnici se mi je sanjalo, da so Švabi.. .«
Nekdo zagodrnja. Ostali spe dalje.
»Tak kaj, ali ni nikdo utrnil sveče? Briga me, jaz je tudi ne bom ...«
Znova leže, se zvije v klobčič, zaspi. Sveča še enkrat vzplapola in zadnjič razsvetli stanišče ... Sedaj je popolna tema ...
Zavidam jih sedaj. Tu, v tej jami, je človeku ugodno; noge so tople, udje voljni in odpočiti... Spati... Pojutrišnjem? Kje je še to ...!
Nekdo je odgrnil šotornino.
»Jacques — Fouillard . . . Čas je!«
Že!... Stresem Fouillarda, ki začne godrnjati; roke tipajo za puško. Odrineva na piano. Kakšen mraz! Tovariš, ki me je bil zbudil, šklepeče z zobmi še pod odejo, ki si jo je potegnil čez glavo kakor oglavnico.
»Nič novega?«
»Ne ... Patrola gre pravkar venkaj... Lahko noč.«
Ne vidiš toliko ko nič; v temnem jarku ni mogoče ločiti zaspanih straž od okopnih košar. Puško vtaknem skozi strelnico. Tri ure bo treba stati tako .. .
Čez jarkov obod ni videti deset korakov daleč. Pogled seže ravno še do zveriženega spletka žične ograje in njenih krivo in krevljasto stoječih kolov, potem se izgublja v temi. Topo se oziram ven, ne da bi kaj videl. Bolščim v noč in mrazi me. Mraz mi leze po lakteh navzgor kakor ledena, predirljiva
Leseni križi 6
81
sapa. Začnem plesati z ene noge na drugo in se tesno ovijem v odejo.
Če prideš iz stanišča, te mraz najprej zgrabi za brado, zbode v nos kakor bi njuhal tobak, skoraj zabavno je. Potem pa postane zloben, grize te v ušesa, trapi ti konice prstov in mezi vate skozi rokave, ovratnik in meso, prevzame te vsega, da ledeniš do drobovja. Plešeš in šklepečeš z zobmi.
Bliža se tiho topotanje, cepetanje, žvenkljanje orožja. Patrola gre ven. Na vratu nosijo ogromne škarje za rezanje žice, kakor švicarske krave zvonce.
»To ti je business,« pravi prvi, ki zleze ven. »Vsak naj prinese s seboj kos nemške bodeče žice, da pokaže, kako daleč smo bili.. . To utegne biti še lepa reč!«
Okorno prekobalijo obod, poiščejo naskočno vrzel in se prihuljeno oddaljijo. Znova se zgrne tišina nad mračnim jarkom. Straže se tiho pogovarjajo. Izpod neke šotorke uhaja tenak žarek luči: bržčas si kdo kuha vino.
Iz stanišč je slišati dihanje spečih: rekel bi, da jarek ječi kakor bolan otrok. Ves trd sem in poskakujem pred svojo črno prežavnico kakor plešoč medved; na misli mi je samo to, kako mi poteče čas. Vzdolž vsega jarka okorno skakutajo tiho kramljajoči vojaki, držeč roke prekrižane na prsih, ali pa ubrano topotajo z nogami. Ob tem enoličnem hrumu noč oživlja. Po prekopih in zveznih rovih zamolklo bobne zmrznjena tla pod okovanimi čevlji. Vsa linija pleše nocoj. Ves polk pleše to noč pred napadom, vsa armada mora plesati, celokupna Francija pleše, od morja do Vogezov .. . Kako lepo vojno poročilo za jutri!
Utrujen sem in ne poskakujem več. Naslonjen na obod se prepuščam begotnim mislim . . . Zdajci mi omahne glava naprej; vzravnam se . . . Preneumno, kmalu bi bil zaspal. Pogledam na zapestno uro: še dve uri. Nikoli ne zdržim do polnoči, nikoli. Zavist-
no poslušam smrčanje enega od tovarišev, ki pošteno vleče dreto v svojem duplu ... Če bi le mogel zlesti k njemu, se zlekniti na slamo, položiti glavo na njegovo peščeno vrečo, in spati... Že ob sami tej misli mi oči nasladno lezejo vkup.
Nu, le nobene neumnosti... Zberem se in silim, da opazujem črno luknjo strelnice, dasi skozi njo ni moči ničesar videti. Je pa tudi vse neverjetno mirno, niti ene granate nikjer; dejal bi, da so jo Švabi od-kurili.
Resk! Suho je jeknil strel, prihajajoč od nemških jarkov. Takoj nato še eden. Straže, ki zaspano tiče ob prežavnicah, planejo kvišku. Napeto prisluškujemo. Za trenotek je vse tiho, potem brez reda za-prasketajo streli in ogenj iz pušk treskajoč narašča.
»Na patrolo streljajo!«
Švabska raketa potegne skozi noč belo črto in se razpoči. Druga sikne na desni, potem na levi še ena; njihove blesteče oči zamahujejo v vetru in preže po prebujeni ravni. A tam se nič ne gane, naši so se prilepili ob tla.
Vsa švabska linija pred našim jarkom strelja in poka: krogle mijavkajo tik čez naše jarke; če katera udari v obod, tlesne, kakor da bi počil bič. Pokanje pušk razdražljivo preglašuje pravilno nabijanje strojnice. Ha! Zelena raketa! Nemci zahtevajo artiljerijo. Prihulimo se še bolj za strelnicami in čakamo.
Pet rdečih snopov se s treskom razprši, pet šrapnelov v ravni črti. Njihov ogenj za sekunde osvetli usločene hrbte in prihuljene glave. Po ravni pred nami treskajo in se razletavajo izstrelki. Tako traja hrup nekaj minut, nato pa brez razloga vse potihne; topovom se je jeza izkadila. Tudi ogenj iz pušk je ponehal.
»Povej naprej, ne streljati... Patrola je zunaj,« poveljuje neki glas.
»Povej naprej, ne streljati.«
Ukaz prihaja bliže, gre od ust do ust naprej, se
oddalji. Prežimo, prisluškujemo ... Pok! udari v tišino puškin strel. Možakarju se meša, ka-li? Pok! Še eden.
»Ne streljati, zaboga!« kriči sergent Berthier, ki je stopil iz stanišča. »To je patrola, ki se vrača!«
V tem trenutku zaslišim iz teme drhteč glas. Dejal bi, da poje ... V resnici je pesem:
»Je veux revoir ma Normandie .. .*
Za menoj se zasmeji Fouillaru. Nehote se zasmejem tudi jaz, a pri srcu mi je tesno. Ta jecljajoča pesem v noči je žalostna in smešna obenem. Glas prihaja bliže in neha peti:
»Ne streljati... Verneau, četrta ... Patrola.«
A nekdo drug, malo dalje, je s pridušenim glasom povzel pesem:
»... ma Normandie,
Cest le pays, qui m’a donne le jour .. .«**
Iz še večje razdalje slišim tretjega, ki žvižga izgubljen na temni plani:
»En avant la Normandie!«***
Od vsepovsod je slišati iz temnih polj pridušene glasove, ki popevajo, in plaho, tiho žvižganje. Saj je noro — prav kakor da bi se ljudje vračali s sejma — pa vendar tako bridko! Da bi se zavarovali pred presenečenji od nemške strani — saj so utegnili Nemci zvedeti geslo — so bile prejele patrole ukaz, naj pojo domače pesmi in se dajo tako spoznati. In ko se sedaj s težavo plazijo po trdo zmrznjeni pesi, pojo. Njihovi pridušeni glasovi blodijo na oni strani žičnih ovir sem in tja; iščejo naskočno vrzel...
»Semkaj, fantje!«
* »Še enkrat hočem videti svojo Normandijo ...«
** »... svojo Normandijo, ki je rodila me ...«
*** »Naprej zastava Normandije!«
Prvi mož skoči v jarek.
»Ali si katerega šavsnil?«
»Ne vem... Te svinje so nas slišale. Pa kaj bi nas ne, ko te osrane škarje tako cvilijo, da jih slišiš miljo daleč.«
Drugi se s puško v roki spuste nizdol v naš rov. Zdaj spoznamo mračen skupek ljudi, ki se počasi pomika naprej.
»Ne streljati! Ranjenec.«
Prožimo jim roko čez jarkov obod. Previdno spuste ječečega tovariša nizdol. Drži se v dve gube, kakor da bi bil prelomljen; zadelo ga je v hrbtenico.
»Drugega smo pustili pri potoku ... Krogla mu je prebila glavo. Njihova strojnica je kosila čisto pri tleh, razumeš.«
Še en pojoč glas bega zunaj in išče. Naposled se približa. Skok v jarek. Nič več ...
»Pozor, vsi so nazaj!« je ukazal Berthier od ust do ust.
»Vsi so nazaj,« ponavljajo straže.
Za svojim hrbtom slišim iz stanišča par prepirajočih se glasov:
»Po tej patroli bodo gotovo kaj sumili... Pa 6mo zopet na dilci.. . Zakaj pa ne napade tretji bataljon, a?«
Le s težavo poslušam, ves trd sem že. Še pet četrti ure ... Začnem šteti do tisoč, to mora trajati dobro četrt ure. Potem mi bo stati samo še eno uro.
A to nezmiselno brbranje številk me le še bolj uspava. Da bi ostal buden, se silim misliti na naskok, na naše blazno drvenje po ravani, na to živo verigo, iz katere se lomi člen za členom; sam sebe bi rad strašil. Pa tudi tega ne zmorem več. Glava mi je težka in me ne uboga več. Duh mi dreveni in se omahuje izgublja v zmedenih sanjah.
Vojna ... Vidim podrte hiše, grez, vrste odrevenelih mož, pivnice, v katerih se pretepamo za nekaj litrov vina, prežeče orožnike, razcepljene štore in
lesene križe, križe, križe ... Vse to se podi mimo mene, se meša, preliva. Vojna ...
Zdi se mi, da mi bodo te mračne, strašne slike za vse življenje vtisnile svoj umazani pečat in da jih ne bom mogel nikdar več izbrisati iz oblatenega spomina. Nikoli več ne bom mogel videti lepega drevesa, ne da bi v mislih tehtal težo njegovega debla, gričevja, ne da bi si za njegovim vrhom predstavljal strelske jarke, neobdelano polje, ne da bi se oziral po mrličih. Ko bo kje na vrtu rdeče vzža-rela cigara, utegnem zavpiti: »Hej, cepec, nemara bi nas rad izdal! ...« In ko bom star, bom dolgočasil ljudi s svojimi večnimi vojnimi zgodbami.
Toda ali bom kdaj star? Kdo ve... Pojutrišnjem ... Kako smrče, ti srečniki! Prgišče slame v kakem kotu, kjersibodi, pa svojo odejo, kaj več si ne želim. Spati...
V polsnu mi nemirno blodeča domišljija pričara pred oči smešno vedro sliko, nekake nezavestne sanje, ki jih ne razumem prav. Na pragu njenega doma srečam mlado dekle in ji z ukazujočo kretnjo pokažem na polju mesto, kjer naj bi se sestala:
»Naravnost. .. dvanajst sto metrov — stog slame . . . Dva prsta na levo — drevo svinčenih zrn . . .«
Dekle po vojaško tlesne s petami, pozdravi in de:
»Vidim! ...«
Kako mrzlo je! ... In temno .. . Čemu smo prav za prav tukaj? ... To je noro. To je žalostno. Glava mi omahuje, pada . . . Bojim se, da zaspim . . . Spim . . .
VI
MLIN BREZ VETRNIC
Našli smo kmetijo čisto tako, kakor smo jo bili na nedeljo pred napadom zapustili. Dejal bi, da je
četvero stotnij pravkar odrinilo čez travnik v jarke, in da nori, debeli pes teče za kakim zamudnikom. Nič se ni izpremenilo.
Po tem blatnem, razritem potu smo bili odkorakali. Koliko se jih je vrnilo? Oh, ne, ne štejmo ...
Stopim v veliko izbo, kjer udari v nos sopuh po jedeh, ter sedem k oknu, na svoj stol. Tu je m o-j a čašica, tu moja stekleničica črnila, tu tudi moje coklje. Tako dobro de, ko najdem zopet te svoje stvari, te ničevosti, ki so mi pa vendarle ljube; kako lahko bi se bilo zgodilo, da jih ne bi bil nikdar več videl! ...
Sreča mi je bila mila; življenje se nadaljuje in vdajati se morem novim nadam. Bridka radost mi zapolje v srcu. Jaz, da j a z vidim sonce, jaz slišim šumeti vodo; in moje srce, to srce, ki je tako burno plalo, utriplje pokojno.
Človek je trd, čeprav včasih od sočutja vzkrik-ne; kako majhna se mu zdi bolečina drugih, če sam ne trpi! Vse stvari gledam s površnim pogledom. V sinjem čadu vlažnega gnoja ob zidu vidim skozi okno malega črnega petelina. V sive kamenite stene so izkopale zablodele krogle bele brazde. In tamle, sredi dvorišča, vodnjak z izlizanimi obrobnimi kameni in tremi zelenimi zidki . . . Kako, ali tam zadaj še ni vse pri kraju? Zdi se, da postajajo topovi zopet glasnejši. Kdo nas je prav za prav zamenil? 148. polk. Ubogi fantje! ...
Potok šumi v majhnih slapovih mimo kmetije. Potem poteka skozi ribnik, ne da bi bil tamkaj viden kak tok, in ga zopet zapušča; od kamena do kamena se žene tja do mlinskega kolesa, ki diši po trohnobi, na njem pa sedi debela mačka in se dela, kakor da bi spala. Golobi grulijo in glasno plahutajoč priletajo in odletajo; njihove begotne sence nežno božajo stene. V dostojanstveni redi se prizibljejo gosi in se kriče razprše, potem pa zopet pomire. Dva majhna telička, eden črn, drugi brezast, skačeta po
dvorišču okorno-ljubko kakor mlada ščeneta, in veliki lovski pes se žene za kokošmi in veselo bevska. Živali ne vedo za nič. Samo osel, ki je videti v svojem plašču iz prisušenega blata hudo dostojanstven, posluša na eno uho, počasi mrveč seno. Včasih celo preneha sredi žvekanja, dvigne svojo dolgo, sanjar-sko glavo in s šopom slame v gobcu prisluškuje grmenju topov.
Kakšen dirindaj je bil tisto nedeljo na dvorišču, ko so delili žganje: zvrhan kozarec pravega pra-skavca za vsakega moža! Zraven cigare, dobre ci-garice po dva sous-ja s pasico! Pri moji veri, kosilo je bilo izvrstno.
»Če pridejo Švabi k meni na mrliški ogled, moje jedilne omare ne bodo našli ravno prazne,« je še rekel dolgi Vairon z vijoličastim obrazom in odpetim pasom.
Tamle v skednju, ki mu je slamnata streha vsa razcefrana, smo bili spravili svoje stvari. Domalega vse še leže tam, v tej kostnici vsega bataljona. Žalostna mešanica zarjavelega orodja, orožja, zevajočih nahrbtnikov, nabojnjač, krušnih bisag. Tudi perilo leži razmetano, že čisto zamazano, nenačet hleb kruha; ondukaj štrli iz druge ropotije steklenica, celi zvežnji pisem se valjajo po tleh, pestrobarvne razglednice. Vse brezpomembno, pa vendar bi se zjokal nad njimi. Ne da bi se mi bilo treba skloniti in skoraj nehote čitam imena: vse jih poznam ...
Tamle je Vaironov telovnik. Pustil ga je bil tu, ker se je bal, da mu ne bi postal pregorak. Vse smo bili prebrskali, si razdelili njegovo čokolado in konzerve; papirje pa in vso drugo revščino smo zavezali v robec, da pošljemo njegovi družini: vojakovo zapuščino. Iz cule je zdrsnila slika: žena v pražnji obleki z okrogloličnim otročičem na kolenih. Zraven leži nekaj srajc, ki so še zganjene, par zveženj-čkov obvez, pipa. In na vrhu, izgubljena v tej rev-
ščini, lepa svilena blazinica rožnate barve — kdo bi si ga vedel, kako in kdaj je zašla les ...
Tam zunaj trda pesem topov ...
Slišati je, kakor da bi drdrali mimo težki tovorniki ali kakor da bi se zamolklo grmeč približevala mračna nevihta. Potem zaprasketajo puške — besnenje iznenadnega napada.
Pes vznemirjen stisne rep in prvi izgine v hišo. Potem se plašno poskrijejo tudi kokoši in gosi; nazadnje se izgubita oba mala telička, prav za prav iz samega presenečenja, ker sta se naenkrat znašla na vrtičku sama. Osel se ne gane. Zamišljen stoji pred svojimi jasli. Včasih postriže z ušesi in vrže glavo nazaj, kakor da bi hotel zarigati; pa vselej jo modro zopet nagne, in prezirajoč to grmenje, ki ga že tako dobro pozna, izpuli poln gobec sena ter mirno žre dalje ...
Nimam jih rad, ljudi v tej vasi. Trgovci nas ne cenijo niti zaradi denarja, ki ga nam kradejo. Gledajo nas pol z gnusom pol s strahom, in kadar pridemo v njihove prodajalne, kjer se vedno vse tare, in držimo v rokah petfrankovske bankovce, da bi bili preje postreženi, tedaj kriče huje, kakor če bi prišli Prusi plenit.
Ko so bili Nemci zasedli deželo, so nam pripovedovale kmetice, niso bili tako oholi. Niso bili hoteli bežati, zaradi svojih zalog. Ko pa so bili odšli zadnji Francozi, lovci pešci, ki so se bili zagrizli na pokopališču in se kljub silovitemu ognju držali še eno celo popoldne, jih je bil prevzel strah in trepet. Začeli so spravljati v skrivališča vse svoje imetje: likerje, konzerve, okrogle sous-je, in ženske so tulile, ko so možje kopali na vrtu jame, da bi skrili vanje svoje zaklade.
Učiteljica — majhna, svojeglava osebica bledih lic, ki pri ljudeh ni priljubljena, ker nosi lase na prečo — je bila zaprla šolska okna in razobesila
zastavo na pol droga. Toda debeli Tomaž, krčmar pri »Zlatem levu«, je takoj privihral k njej z nekaj vreščečimi starimi babnicami in zahteval, naj nemudoma sname zastavo, češ, da bo ž njo »priklicala nad deželo ogenj in kri«.
Mala se mu je bila izprva hrabro postavila po robu.
»Vi niste župan, vi niste nič. Vi mi nimate kaj ukazovati!«
»Naj imam ali nimam, to je enkrat ena, da boste storili takisto kakor vsi drugi,« je razburjeno kričal krčmar, ki je že videl, kako leži ustreljen v svoji točilnici. »Ukazujem vam kratko in malo.«
»V čigavem imenu?«
»Na to se pokidam, v imenu pruskega kralja, če hočete!«
Krčmar je bil tako razburjen, da ga je skoraj zadela kap; jecljal je in se penil, zavijal oči in s svojo mogočno pestjo nabijal po učiteljičinih sobnih vratih. Morala je bila popustiti.
Prestrašeni so se nekateri skrili po hišah, drugi so pa molče stali ob robu ceste in videli iti mimo prve bavarske bataljone, ki so veselo tulili: »Pariz, Pariz!« kakor da bi ga hoteli že naslednji dan po-basati v malho. Prvi je bil dospel avtomobil, natrpan z oboroženimi vojaki. Vaški paglavci so skakali okrog njega in se spakovali.
»Nehajte, prekleti malopridneži!« se je zadrla nad njimi stara ženščina, prava vaška vešča. »Mislili bodo, da se norčujete iz njih.«
In priklanjala se je Nemcem tako globoko, da so se trakovi njene pražnje avbe dotikali tal.
Nemci so se smejali in metali otrokom polna prgišča sladkorčkov, ki so jih bili pravkar nakradli v Reimsu. Pet dni je bila vas polna Bavarcev in Prusov. Odvedli so tri talce, ki jih meščani niso nikdar več videli; najstarejšega so, tako so pravili,
miljo od vasi brez vsakega razloga, samo v svarilo drugim, ob cestnem robu ustrelili.
»In plačali so vse po pravici, ti prasci,« je pripovedoval debeli Tomaž. »Častniki so plačevali z boni, ampak moštvo nam je dajalo denar in še pravi francoski denar.«
Tega denarja — bil je to denar naših ujetnikov, naših ranjencev, naših mrtvih — je prejel krčmar na mernike. Kupčija mu je bila začela pro-spevati in sedaj mu polnimo žepe mi.
Na dan napada, ko ni ostal v vasi niti en vojak, se je mogel slednjič nekoliko odpočiti. Hotel je bil iti ribe lovit, a straže so ga na koncu kravje steze ustavile. Besen se je bil vrnil domov in toliko časa rogovilil z ribnico, da bi bil kmalu pobil svoje steklenice. Potem je zlezel iz dolgega časa na kaščo in z daljnogledom opazoval boj, medtem ko je njegova žena pekla kolače.
Ko nas je bil videl, ravno opoldne, udariti iz jarkov in v naskočnem teku drveti proti švabski liniji, ko je videl, kako nas vihra meče po goli ravani kakor veter travne bilke, tedaj je nemara le čutil nekako usmiljenje.
»Pojdi brž gori,« je zakričal svoji stari. »Nuj, pašči se, sicer ne preostane niti eden.«
»Ne morem pustiti mleka,« je odgovorila od spodaj gori, »da mi ne prekipi.«
In Tomaž je vse gledal sam.
Vendar pa je vas ta dan izpreletelo ganotje, ko je videla prihajati prva nosila z mrliči in dolgo vrsto omahujočih ranjencev, ki so se s krvavečimi udi vlekli po cestah. Na pragu je stala jadikujoč mati Bouquet in skušala med ranjenci, ki so se opotekali mimo, spoznati svoje odjemalce. Učiteljica je bila uredila na prostem nekako okrepčevališče, kjer je postregla ranjencem s požirkom limonade.
Župnik — star, hraber mož, ki nas je prisrčno
ljubil — vso noč ni bil legel; še ob zori je umirajočim delil odvezo.
Šest grobov so napolnili z njimi; zadnje so zmetali v nekem kotu na kup in morali so počakati, da so lopatarji izkopali nov grob. Izvzemši nekaj ovelib levkoj ni bilo najti cvetlic, da bi z njimi okrasili njihove grobove, in tu je bilo prišlo Tomažu na misel, da bi svojo trgovino izpopolnil z oddelkom za vence.
»Pri tem se da še več zaslužiti kakor pri konzervah,« je menil trebušnik.
Sedaj jih ima na stojalu celo zbirko; razpostavil jih je kakor likerske steklenice. Med njimi je najti čisto preproste iz rumenih suhocvetnic, ki diše po lekarni, in velike vence iz steklenih biserov, med katere so vpletene črne cvetlice na vijoličastih steblih.
»Ti so za boljše odjemalce, tile tukaj,« mi pravi Demachy in jih dopadljivo ogleduje kakor zastaven gospod, ki preudari, preden kupi. In še vljudno dostavi:
»Takegale, kakor je onile tamkaj, kupim tebi.«
Po kosilu se trgovine zopet napolnijo in ceste ožive. Vas dobi praznično lice. Vse je zunaj na prostem: stare babice stopicajo mimo s čutarami čez rame; vaški paglavci se vrišče igrajo »peklo in nebesa«, poslužujoč se črepinj s Kalvarije, ki so jo bile raztreskale 30'5-ovke. Kmetski možanci, ki ne hodijo več na polje, se cijazijo po vasi, potem pa vojaki, vojaki...
Ob vhodu v branjarije se ljudje skoraj pretepajo, ne da bi prav vedeli, kaj naj kupijo. Mimogrede dajejo drug drugemu koristne migljaje.
»Hej, ti... v konzumu nimajo več cvička!«
»Učiteljica je dobila klobase.«
»Kolar tudi, samo glej, da prideš zraven.«
Vsak človek v vasi je trgovec, vsaka hiša prodajalna, vsaka kmetija krčma, na vseh oknih vise namesto kazal venci kresilne gobe. Mesar prodaja češlje in gospod župan navadno žganje.
Pred konzumnim društvom se psuje preriva trideset vojakov. Nič ko prazne čutare.
»Hudičevo seme,« kriči neki vojak in se gnete skozi množico, da bi odšel. »Ali bi jim privoščil, če bi kak lonec raztreščil to njihovo otroško zavetišče!«
»Resnica, tu so v čislih samo žandarji,« pritrdi drug. »Tu imajo svoje račune z gospodinjo, ki lahko brez strahu veriži, razumeš, zato jim pa nasipava korito.«
Pri peku so vrata zapahnjena in oknice zaprte. Vendar stoji deset do dvanajst posebno lahkovernih možicljev zvesto v vrsti, vdajajoč se neumni nadi, da odleti zanje le še nekoliko svežega kruha. Županova odredba prepoveduje prodajati kruh komu drugemu kakor civilnemu prebivalstvu, in vrata ostanejo zaprta.
Pa vendar smo bili videli cele kupe lepega, rumenega kruha za civiliste. To je bilo po bitki pri Marni. Oh, sveže pečen, še gorak kruh je tako dober!
Iz hiš se glasi petje. Na trgu se prepirajo in smejejo.
Za nas je vojna pri kraju, pri kraju za pet dni. Naskok, mrliči, vse je pozabljeno; komaj da se še spomnimo na to, če naletimo na tovariše in si veselo zakličemo: »Še enkrat smo jo odnesli, kaj?« Seve, v petih dneh bo treba zopet odriniti v jarke, pri ogradju ali levo od potoka, pa na to nihče ne misli. Samo ta ura velja, samo današnji dan — edini, ki ga z gotovostjo živimo. Kakor se uho privadi tiktakanju ure, tako poslušamo topove, ne da bi se za to zmenili. Kadar streljajo 7‘5 cm-ski trobeži na kolodvoru, se zdi, kakor da bi mijavkali čez trg.
»Boš videl, da bodo toliko časa onegavili, da kaj izonegavijo,« pravi Lemoine, ki ne mara topničarjev.
»Švabi nam dajo mir, zato jih morajo, seve, žgečkati .. . Konec bo pa ta, da bodo začeli pokati v naše gnezdo, in tisti, ki bo spet v dreku, bomo mi.«
Nemci pogosto streljajo na vas in nova novcata občinska hiša s skrilnatim stolpičkom jim služi za cilj. Nekatere hiše so razklane do kleti in videti jim je mogoče v njih uborno, tako iznenada razgaljeno srce; s streh je zropotala opeka in nebo gleda skozi ostrešje kakor skozi omrežena vrata. Kjer so bili preje skednji, zevajo sedaj velike jame; kamenje, opeko in ožgano tramovje so granate steptale v dno kotanj. Domobranski lopatarji spravljajo vse te ostanke, ne da bi se ravno preveč gnali, nekam na kup; vaški dečaki iščejo po gomili tenkih desak in si iz njih delajo sablje. Kajti tudi dečki se igrajo vojno.
Odhajajoč od Tomaža stopimo k materi Bou-quet; njena črno poslikana branjarija daje trgu z obletelimi bresti še žalostnejše lice. Treba je stati v vrsti, da prideš notri, in se pretepati, da dobiš, česar želiš. V prodajalni, kjer so vsi predali prazni, se gnete množica hrumečih ljudi. Mati Bouquet, od sile zajetna žena, se brani za štacunsko mizo proti dvajset pohlepnim rokam.
»Sardine so pošle ... Camembert stane dva in trideset sous-jev... Če vam ni všeč, ga pustite, pojde tudi brez vas. .. Ne dotikajte se vsega, nesnage grde!«
Kdor se je prerinil do štacunske mize, prosi in moleduje, tisti, ki so zadaj, pa kriče čez glave drugih:
»Gospa Bouquet, tistole škatljo boba tam gori mi dajte, prosim ... Vedno kupujem pri vas in pošteno plačam.«
»Paštete, gospa Bouquet... Hej, semkaj! ... Pol ure že čakam.«
Branjevka se žene, vpije in nikomur ne postreže, misleč samo na to, da se obrani rok, ki se ji stegujejo nasproti; boji se, da ne bi kaj ukradli.
»Ničesar ni več, vam pravim ... Spravite se ... Lucija, pojdi in zakleni dveri... Vse nam potro, ti smraduhi!«
Pa Lucija, domača hčerka, se ne gane. Smradu-hov ne mara videti. Oblečena je v trd, s srebrom navešen životek, puste lase si je navila v bingljajoče kodrce. Tako sedi oholo v mali zadnji izbi, med sliko generala Joffreja in seznamom neveljavnih novcev, nič manj ponosna na svojem stolcu kakor novopečena vlačuga v najetem avtu.
\es polk jo pozna, vsi možiclji jo požele, in če gre z nekaj kozarci v rokah po nabito polni štacuni, poželjivo škilijo za njo in naravnost povedo, kaj bi radi. Najdrznejši skrivoma stegajo roke po njej in se je mimogrede dotikajo. Ona pa je veliko pregospo-ska, da bi hotela kaj opaziti in gre mimo njih z užaljenim obrazom princezinje izgnanke, ki je obsojena, da služi za strežajko. Naj reče kdo o njej, kar hoče, na vsak način je to dekle, ki drži na svoje dostojanstvo. Smehlja se samo »boljšim« vojakom in zardeva samo pred častniki.
»Boljši« vojak je tisti, ki kupuje kondenzirano mleko, kekse, boljšo čokolado in vino v steklenicah. To je v njenih očeh gosposka roba; kdor jo kupuje, odkriva s tem dovršeno vzgojo in izbran okus mladega »moža iz boljše hiše«. Demachy je kupil enkrat kolonjsko vodo in šampanjca; poslej se obnaša Lucija nasproti njemu tako, kakor nasproti podporočniku in mu pravi »gospod«.
»Štiri kozarčke, gospodična,« naroča Lemoine. »Pa dobrega.«
»Tropinovca na primer,« doda določneje Sul-phart.
Dekle skrivoma ošine Gilberta:
»Menda se vam meša. Dobro veste, da je to prepovedano ... Prinesem pa ga vseeno, samo izpiti morate precej, da vzamem kozarce takoj s seboj.«
Sulphart pokorno izpije svojega na dušek in odide v drugo sobo, kjer namerava nakupiti potrebno za naše kosilo. Takoj se začne dreti:
»Krvavice sem bil vendar jaz naročil, ne res, gospa Bouquet?... In švicarski sir, moj švicarski sir ...«
Človek bi dejal, če ga sliši, da je bil vse šta-cunske zaloge že sinoči naročil, pa kaj sinoči — že pred tednom dni, od vekomaj.
»Krvavica je moja, ti ribji rilec, ti, sicer utegneš kaj izkupiti!«
Blizu naše mize pije nekaj tovarišev rdeče vino, liter za litrom. Preje je stalo 24 sous-jev, potem je pa polkovnik izdal prepoved, da navadnega vina nihče ne sme prodajati dražje kakor po osemdeset centimov. Tedaj je dala mati Bouquet svoje litrske steklenice kratko in malo zamašiti in zapečatiti, in sedaj plačujemo po poldrugem franku za liter, kajti zdaj je »vino v steklenicah«.
Vieuble, vojak naše stotnije, streže golorok. V vsaki vasi, kamorkoli pridemo na odmor, najde gostilničarja, ki ga najame za strežbo. Streže v gostilniški sobi, hodi po vino v klet, pomiva kozarce, baše napitnino, krade, kjer more, in hodi vsak večer pijan spat. Za polkovnikovim kuharjem ga v našem polku najbolj zavidajo. Približa se naši mizi z zadovoljnim smehljajem gostilničarja, ki mu kupčija uspeva.
»No, fantje, tudi vam godi počitek, kaj? ... Jaz sem se bil vpilil ,marode‘, polkovni padar me že tako pozna. Dal mi je ricinovo olje, pa gotovo ... Morache me je skušal dobiti v pest, pa sem se mu izmuznil...«
»Da, videl sem ga bil, kako je prežal nate za vrbjem. Ta brž misli, da še ni dovolj biričev.«
»In to je povišano za podporočnika!« se ogorčava Vieuble, držeč umazani prtič pod pazduho. »Tega si gotovo ni zaslužil pri naskoku.«
»Verjemi mi, če hi ga hil stari tako videl, kakor smo ga mi, ne bi bil napredoval. Saj veš, da je bil
naprtal Broucke-u štiri dni, ne da bi živ krst vedel, zakaj.«
»Ne boj se,« prerokuje Sulphart, ki se je vrnil obložen kakor tovorno živinče, »vse to se mu bo enkrat povrnilo, posamez in počez.«
»Res, to je kakor sirotinski denar, obrestuje se,« de s poudarkom Lemoine.
»Po vojni se zopet vidimo.«
To je vedno stara pesem: po vojni obračunamo. S tem, da morejo odgoditi povračilo na tako nedoločen čas, se čutijo že napol maščevane.
Če jih je bil narednih v miru, v času redne službe, poslal v požarno stražo, tako da zvečer niso smeli iz vojašnice — ali pa če jih je sergent že med vrati zapodil nazaj, češ, da nimajo dovolj očejenili čevljev, potem so odšli, vsi bledi od jeze, mrmraje skrivnostne grožnje:
»Naj le bo kdaj vojna, potem se zopet vidimo . .. Jih že najdemo, te gospode . . .«
Prišla je vojna; našli so narednika in sergenta, ju brž odvedli s seboj v kantino in potlej »starina« sem, »starina« tja. Potem so sovražili druge — ali pa celo taiste. In sedaj na fronti svojih maščevalnih načrtov ne odlagajo več na vojno, marveč na mir ...
»Ko bomo zopet ,civile‘, boš videl...«
In Demachy, ki prav dobro ve, da ne bo ničesar videl, se maloverno smehlja in se igra s kapljico luči, ki se taklja po dnu njegovega kozarca.
Neprestano prihajajo drugi, bodisi iz prodajal-nice bodisi s ceste, in hrupno posedajo za mize.
»Hej, starina, litrček rdečega . . .«
Zajeten kaprol si zastonj prizadeva, da bi omehčal gospodično Lucijo, ki se drži nezaupno in neprijazno.
»Samo dva kozarčka, gospodična, da naglo spijeva. Vseeno, kaj, da le pošteno pogreje in priveže dušo!«
»Dajte mi mir, tukaj točimo samo vino, tu ni nikaka žganjarna.«
Oprti s komolci na mizo ali pa zadenski sedeč na stolicah, se pivci pogovarjajo med seboj; iz splošnega hruma je slišati krike, držanje s čevlji, žvenke-tanje kozarcev, ki jih porivajo sem in tja.
»Zdi se, da so si dali vzeti usraneti, ki so nas pri Berry-ju zamenili, en jarek.«
»Nič čudnega pri takih serigah.«
»Cunje, ki ne spravijo skupaj niti poštenega sta-nišča .. . Verjemi, da se samo mi toliko vbadamo in rijemo po zemlji.«
Iznenada se vname prepir med Vieuble-jem in par strojniškimi strelci, ki ga hočejo opehariti za liter vina. Majhno človeče rdečega obraza in golih vek brani svoj drobiž in svoje dobro ime s klejastim glasom:
»Le nikar tolikanj ne hvastaj, veš. Ni treba, da bi bil kdo cigan, če ni iz Pariza; nemara sem ravno tako pošten ko ti. In to ti lahko povem, da sem bil že davno prej v Paname kakor ti.«
»Kar lepo tiho bodi,« odvrne Vieuble, ne da bi se razburjal. »Te časti še nisi užil, da bi bil s svojimi škornji na kveder cokljal po Parizu. Dobro poznam glavno mesto, odkoder si doma: po cestah se izpre-hajajo samo prešiči.«
»Kaj klatiš, slepomišnik?«
»To, da se še nikdar nisi izkrcal v Paname, napihnjeni sod, tudi v pražnji obleki in z raco v košari ne. Prvič že zato ne, ker ne bi bil srečno prišel mimo stroja, ki daje takim capinom brco v rit. Ti ga, seve, ne poznaš, tega stroja, osle! Stoji pa naravnost pred kolodvorom, in kadar se pripelje kak tak govnač, kakor si ti — lop! Bet ga dregne v zadnjico in koštrun zleti nazaj v svoj vlak, kakor bi pihnil. Pa ga imaš, na ...!«
Njegov predmestni, zategli glas me čudno spominja na Vairona. Zdi se mi, da ga še slišim pre-
klinjati, ker so mu bili zjutraj pred napadom natovorili na grbo težak ploh, katerega naj bi vrgel čez nemški jarek za brv. Ubogi fant! Broucke nam je pripovedoval, da se je še gibal, ko se je tik mimo njega vračal. Sedaj, po štirih dneh, je pač že vse pri kraju. Pa vendar ...
»No, ne bodi hud, Ferdinand,« de Vieuble in mu pomoli roko. »Izvleci svojih trideset božjakov in ne joči: svoj hlev boš gotovo še videl...«
Za sosednjo mizo se pogovarjajo vojaki naše stotnije o mlinu in Monpoix-jevih, naših stanodajav-cih; pri tem pa se postrani ozirajo na nas, kakor da bi bilo to naperjeno proti nam. Vse gnezdo se jim zdi sumljivo: golobi, ki vedno ob določeni uri izlete, dim, beli pes, ki se poja po travniku pred nemško linijo — prav posebno pa stari sam, ki hodi vsak večer sam samcat na izprehod, žuleč svojo čedro.
»Več ko desetkrat je nabijal kresilo, ti pravim.«
»Potem pa še vedno ne manjka takih, ki jim je drek za vse vkup, samo da si bašejo vamp,« ščuje majhno, suho človeče s tumpastim nosom.
Sulphart, ki razsoja v sporih strojniških strelcev, ni navzoč, da bi onim odgovoril; Demachy jih pa ne posluša. Naslonil je brado v dlan in sanjari z izgubljenim pogledom.
»Na kaj misliš, Gilbert? Žalosten?«
»Ne, ne — spomini...«
In potem pripoveduje tiho, kakor iz dalje, ves zatopljen v preteklost:
»Lani, natančno na današnji dan, sem prišel v Agay. Bilo je zjutraj. Spominjam se, da so poleg postaje žgali velik kup evkaliptovih ali borovih vej in ostri čad je napolnil ozračje z bodečim, divjim vonjem. Dejala mi je, da mora zaradi tega kašljati. Bila je v sinji obleki, zelenosinji...«
Potem se je silil smehljati:
»Sedaj sem jaz v sinjini. Vojna je .. .«
Naši sosedje govore še glasneje, rogajo se na vsa usta in nas pikajo. Kak večer, ko so se vračali v svoj stan s skodelo riža v želodcu, brez kaplje vina, so nas bili morali slišati, kako smo se v topli izbi smejali; to je vzbudilo njihovo zavist. Ker so opazili, da sem sklenil molčati, so zabavljali še huje.
»Pravim ti, da si pošiljajo dekleta iz rok v roke. Če imaš kaj cvenka, se da vse narediti... Ej, tako se že prebije na fronti!«
Gilbert nekoliko okrene glavo in jih pogleda. Njegov smehljaj je pol grenak pol porogljiv. Glasno me vpraša:
»Si slišal?«
Potem dvigne rame, pomisli trenotek in pravi s svojim običajnim bridko-vedrim smehljajem:
»Po vojni se ne bomo smeli pokazati, pa najsi bi imeli tudi leseno nogo. Če se bo zdelo, da ima kdo denar, mu ne bo nihče verjel, da je bil v vojni. Če boš imel poškrobljen ovratnik in rokavice, ti ne bodo nikoli verjeli, da si bil v strelskem jarku. Kak vozataj, kdo, ki je pral tovornike, polkovni kuhar ali kakršenkoli drug tak izprašan mehanik, vsi ti te bodo sredi ceste opsovali in te barali, kje si se v vojnem času skrival. Saj meni je pač vseeno. Prav nič ne želim dobiti batin; kakor hitro bom videl, da stvar začenja smrdeti, si kupim platnene čevlje in kapo za devet in trideset sous-jev; umil se bom pa s kolomazom. Če se potem še pošteno nalezem pijače, sem lahko miren: pijanci so edini, ki jim v revoluciji prizanašajo.«
Ker morajo krčme ob eni zapreti, plačamo Luciji, ki nam odšteje drobiž s smehljajočimi pogledi, in se odpravimo. Sulphart bi nas rad vlekel še v kavarno Culdot, češ, da je tam dobiti pelinovca, če se sklicuješ na furirja tretje. Iz navade pravi Lemoi-ne, da to ni res. Tako kolovratimo dalje. Cesta je sedaj domala prazna. Prepovedano je pred peto uro
zapustiti stan; redki zakesneli pohajači se plazijo ob zidovih in na vsakem voglu stegujejo vratove, da ne bi trčili v žandarje.
»Preneumno bi bilo, če bi nas zdajle dobili v kremplje,« pravi Sulphart in se previdno ozira na vse strani. »Zdaj iti v luknjo, ko drugi..., nak, to bi bilo svinjsko.«
»Nikari no, tule ni nobene nevarnosti,« zatrjuje samozavestno Lemoine. Tak je zmerom, kadar ga ima svojo merico.
»Nobene nevarnosti! Drži rajši jezik za zobmi, veš, potem govoriš še najpametneje!«
Zaprti po kaščah sede brez dela in bingljajo z nogami skozi strešne line. Najbolj uživajo svojo prijetno brezposelnost, kadar gledajo, kako korakajo stotnije na mišične vaje s puško.
Tam, kjer se vojna železnica križa s kravjo stezo, se igrajo domobranci, ki gredo na roboto, železnico; eden od njih, čisto star mož, sedi v vagončku in se spusti po klancu, kričeč: »Peng, peng!« Ostali jo, smeje se in hrume kakor paglavci, ucvro za njim.
Da pridemo čez trg, se moramo plaziti ob stenah, se skrivati za skladanicami drvi, izkoriščati ozemlje.
»Lejte si no,« nas opozori Lemoine, »tamle je mali Broucke, ki nam vošči dober dan.«
Chtimi je zaprt v občinski kleti, ki so jo izpre-menili v zapor. Glavo tišči v okensko omrežje, da bi dobil malo svežega zraka, in iz strahu, da nas ne bi izdal, se nam samo molče smehlja.
»Prebiti odmor v luknji, če kdo ni nič zakrivil, je svinjsko,« godrnja Sulphart. »In proti temu ne moreš nič, sploh si manj ko nič. Naj si le Morache enkrat izmisli in nam ukaže: ,Poljubite me na zadnjo plat,1 pa še pisniti ne bi smeli, ampak bi mu še pomagali sleči hlače. Nak, to je sramota in je ... Če smo že v republiki, bi morali biti vendar vsi enaki.«
Gilbert, ki ni demokrat, skomigne z rameni in se namrdne kakor majhna opica, ki ji je dolgčas.
»Enakost, to je beseda, enakost... Kaj pa je to, enakost?«
Sulphart trenotek pomisli. Potem pa odgovori čisto resno:
»Enakost je to, če morem vsakomur reči: Piši me v rit.«
Konec vasi se za trenotek ustavimo, da malo počebljamo z Bernardetto, ki pase svojo živino. S svojimi dolgimi srnjimi očmi, pegavimi lici in nežnim vratom Parižanke je Gilbertu zelo všeč. Govoriči ji vsakovrstne neumnosti, da se mu mora glasno smejati. Mislim, da se bržčas skrivoma shajata. Preveč je preprosta, da bi bila izkvarjena, a vseeno ji mora goditi, da vsi ti fantje s tako vnemo letajo za njo in jo spremljajo celo v hlev. Nemara si je pa vendarle koga izmed njih izbrala.
Dekle misli na nas, kadar je polk v strelskih jarkih. In če topovi hudo grme, iskreno šteje strele ... »Ljubi me malo ... zelo ... strastno ...« kakor da bi izpraševala marjetico.
»Brž, gospod Sulphart, pomagajte ini skubiti raco.«
Ob vstopu v kuhinjo nas pozdravi prijeten topel puh.
Okrogla miza, vsa bela v svitu luči, je videti, kakor da bi nas čakala, da posedemo in čitamo. Moje copate so pri peči in na njih leži debela rjava mačka. Zdi se mi, kakor da bi se deževnega dne vrnil domov.
Lica nam še gore od hoje po polju v ostrem vetru, vedro in zadovoljno si manemo roke in puhamo.
»Tukaj je bolje kakor v jarkih, jelite fantje?« de mati Monpoix, ki v veliki skledi stepa testo za bobe.
Res je, v mlinu ni slabo. Sedaj prihajamo že dva
meseca semkaj na odmor: šest dni v zakopih, tri dni tukaj pri kmetu.
Izprva smo bili spali po kaščah, kolarnicah in celo na stopnicah. Potem pa smo si na travniku izkopali stanišča, ne da bi se menili za Nemce, ki so nas morali videti z zvonika L..., kako rijemo v zemljo. Od daleč spominjajo te gomile na sveže grobove, ki še čakajo na svoje križe. Od šibkih slamnatih koč, ki smo jih bili postavili septembra, je ostalo samo še par madegaških bajt; v nalivih je les segnil in z ločkom pokrite strehe so razpadle. Vendar se naselbina še vedno imenuje Črnska vas. Črnske koče, ki sem jih bil šel otrok gledat za dvajset sous-jev, niso bile bolj zanimive; in če nas takole gledam, se mi zdi, kakor da vidim taiste divjake kakor takrat — čeprav ne čisto tako črne — kako si v pločevinastih posodah kuhajo »kuskus«.
Desetorica nas ima tu svojo skupno kuhinjo, podčastniki in prostaki. Tu je furir Lambert, Bour-land, ordonanca pri polkovnem štabu, Demachy, potem Godin, ki je bil sergent, pa ga je dal major Bar-baroux zaradi neke neumnosti ponižati za prostaka; naposled Ricordeau in včasih tudi narednik Berthier, če se mu v lastni juhariji zdolgočasi.
Kljub staniščem na travniku, kljub dimu, ki jim mora izdajati, da stanujejo v hiši ljudje, Nemci nikdar ne streljajo sem. Vse prekopavajo in podirajo vas streho za streho, nikdar pa ne udari granata v našo hišo. Človek bi dejal, da jo varuje kak čudež.
»Drevje nas skriva,« razlaga Monpoix.
Kmetija je naš dom. Nikoli je popolnoma ne zapustimo, in kadar odhajamo v jarke, ostane tamkaj naša sreča.
Kadar provengalski pastirji odženo svojo čredo na planine, še vedno vidijo z gore beli dvorec, hleve, zelene pašnike, in menijo, da slej ko prej žive v mali hiši, ki ji ždi streha iz valovite opeke kakor
čepica na ušesih. Pa tudi mi v jarkih živimo še vedno na kmetiji: vidimo, kako se dvigajo in spuščajo golobi v belih vrtincih, vidimo, kako se suklja rahel dim, ki je moder kakor trepetlikovo listje; in ko se zjutraj vračajo zadnje straže s svojih prisluško-valnic, slišimo petelina, ki nam vošči dobro jutro.
»To so vse sama znamenja,« trmasto ponavlja Fouillard, ki ve, da nas s tem jezi.
Vse noči menijo, da vidijo znamenja, tu, pa tudi drugod. Včasih steče obhodna straža proti luči in se drevi po poljih. Cele ure kolovratijo, blodijo, se plazijo okrog spečih domov in prestrašijo ženo, ki je bila s svečo v roki odvedla spat svoje otroke.
Kadar v naši hiši govorimo o takih stvareh, godrnja Monpoix:
»To so ti sami špijoni, v tem kraju, fante . . . Oh, ti cigani!«
Vsako jutro zarana, preden odide na polje, prihaja v našo mračno kuhinjo, kjer pijemo čokolado, da pokramlja z nami. Svetal plamen šviga izpod železne plošče štedilnika in liže trojico poškodovanih lilij nad njim; mi pa si pražimo krušne rezine, ki jih natikamo na bajonet.
Naša hrumeča vojaška mladost mu ugaja. Mimo tega rad govori o naših delih, o vsem, kar tam spredaj v poljih kopljemo in počenjamo.
»Ali imate pa vsaj dobre zakope? ... Menda vendar ne boste več spustili skozi teh peklenskih Prusakov... In kam pa boste zdaj preložili prisluškovalno stražo?«
Možak pozna naš odsek tako dobro ko mi, jarek za jarkom, ne da bi bil kdaj tam. Kljub svoji čemernosti nas mora imeti rad. Kuharji so mi bili pravili, da je bil zjutraj na dan napada bolj razburjen ko mi. Vprašal sem jih:
»Ali je vedel, obkorej napademo?«
»I, kaj pa, tako kakor mi.. . Velikokrat nas je spraševal o tem.«
Zato pa mati Monpoix prav nič ne razume »o vsej naši vojni«. Pač pa se je hči vrgla po očetu: ima dober, zanesljiv spomin kmetske ženske. Ko smo nekega dne govorili o težkih nemških baterijah, ki smo jih bili odkrili v Črnem gozdu, je bleknila:
»Ah, da, na koti 91.«
Presenečen sem jo pogledal. Nič ni kalilo njenega pokojnega pogleda. Gotovo je le čisto preprosto ponovila številko, ki si jo je bila kar zapomnila.
Monpoix-jevi skoraj nikdar ne gredo zdoma. Sicer so jim bili dovolili ostati na kmetiji, a v bojno črto ne smejo. Da bi se malo izprehodil, je stari preje prihajal v Črnsko vas; nekoč pa se je zaradi para čisto novih ojnic, ki so mu jih bili vojaki ukradli in jih uporabili za zgradbo svojih stanišč, sprl z njimi; žalili so ga in od takrat se ne upa več pokazati v drugih stanovališčih.
Poslej hodi na izprehod v smeri proti baterijam. Požvižga Feroce-u, svojemu velikemu psu, in videti ju je že od daleč, kako odhajata in prihajata — črni gospodar in beli pes; a dlje ko do vrha griča ne gre nikoli. Če začno Nemci streljati, se ne žuri domov: ne boji se ne.
Včasih ga sredi belega dne prime muha, da gre v zgornjo izbo spat, ne da bi komu kaj povedal. Potem ga slišimo v podstrešju štorkljati sem in tja, premikati zaboje, odpirati in zapirati strešne line. Njegova žena se potem smeje:
»Kaj neki zopet počne? Kar ne drži ga na mestu, to zverco . . .«
Ne vem, zakaj, a vselej sem vznemirjen, kadarkoli ga tako iznenada zmanjka.
S tem, kar dajemo Monpoix-jevim za živila, se preživljajo, kajti denarja nimajo. Prodajajo mleko, jajca, nekoliko perutnine. A goloba dosedaj niso hoteli prodati nobenega, niti polkovniku ne.
»Ti se ne dajo kar tako prijeti, kajne, fantje,«
nam de Monpoix. »Le poizkusi ujeti takole živalico! Ponoči pa ne maram hoditi gori: Prusi hi videli luč. In potlej se pa človek tudi navadi na te ži-valice.«
Kadarkoli je lepo vreme, visi nad mlinom neutrudni roj golobov kakor bel venec, iz katerega se od časa do časa ospe nekaj cvetov. Nekega dne so iz jarkov streljali na goloba, ki je letel zelo nizko nad postojankami. Ali se je bal? Odletel je na švabsko stran.
A golobov ne bomo več dolgo gledali: polkovnik je govoril o tem, da jih bo dal vse pobiti.
Monpoix-jevi se zaradi teh neprilik nič ne jeze. Videti je, kakor da nezaupnosti, ki jih obdaja, niti ne opazijo ne in nikoli ne govore o tem. To je, čemur se najbolj čudim.
Če mu nočejo izdati potnega lista za nekaj ur odsotnosti, stari nekoliko pogodrnja, to je vse. Hči napravi včasih s svojim zateglim glasom kako opazko, a brez vsakega razburjenja, kakor da bi govorila o čisto naravni neprijetnosti, ki jo je treba prenašati kakor vse druge, ker je pač vojna.
Čudno dekle, ta hči, nekoliko smešna, pohlevna, bolehava; njen glas je prav tako bled kakor njena lica. Dobro vem, da smo ji pogodi, vendar se nikoli ne smeje tako glasno kakor njena mati. Zmerom je videti zamišljena, in kadar se resno pogovarjamo, namesto da bi česnjali, preneha z delom in nas posluša, pa naj govorimo o čemerkoli. Ničesar ne pozabi, kar sliši — o našem življenju, naših družinah, naših zasebnih zadevah — in sama nam prečita vsa pisma, ki jih prejme od svojega brata, pehotnega lovca, na katerega je tako ponosna.
Tudi naša vojaška dela jo zanimajo. Dobro pozna mnogotere ovinke bližavnih prekopov v gozdu, v katerem je bila preje nabirala robidnice, in baterijske postojanke. Kadar grme topovi, bi dejal, da stoje v neposredni bližini hiše, tako se stresajo zi-
dovi. Posluša nas molče, in če jo pogledaš v brezizrazne oči, bi dejal, da misli na čisto druge reči.
Spominjam se, kako se je nekega jutra pogovarjala o tem, kaj smo delali v minuli noči. Bili smo izkopali nov strelski jarek in spravili vanj hlode za kritje strojni puški. Gilbert ji je natančno opisoval mesto pod smrekami ob potoku. Narednik Morache, ki je tedaj še običajno v naši hiši zajtrkoval, ga je prekinil s svojim kričečim glasom:
»Žlabudra, nevarna žlabudra!«
Še vidim Gilberta, kako je ves prebledel; ona pa je samo nekoliko začudeno pogledala Morache-a, ne da bi bila kaj odgovorila. Nikoli več ni omenila tega dogodka.
Ema je še bolj postrežljiva kakor njena mati. Kadar se vrnem iz jarkov, je vedno pripravljena zame gorka voda, da si morem takoj umiti noge. Natanko pozna okus vsakega izmed nas in pripravi zelenjadno julio tako, kakor jo ima rad Gilbert, in kavo skuha nam na ljubo zelo močno, čeprav je potem sama ne pokusi. Ob dnevih, ko se bataljon vrne iz linije, stoje naše copate iz klobučevine od jutra na ognjišču;
ranjenca, teče brž na cesto, da vidi, če ni to kateri od njenih vojakov. Če kdo od nas kaj pripoveduje, pride zraven. Opazujem jo, kako posluša Berthier-ja. Ta razlaga Gilbertu, kako bi ravnal pri novem napadu in vsako podrobnost natančno opisuje. Ema stoji s pladnjem v roki vzravnana in njena brada, ki jo obseva luč, je videti, kakor da bi jo oblivalo mleko. Ali sploh posluša?
Zdajci se obrne, me opazi in takoj odide povešenih oči k materi; njenih korakov v klobučevina-stih copatah na kamenitih tleh ni slišati.
Monpoix je v kotu zakinkal. To je mirna in topla ura resničnega počitka. Dobro nam je. Leno se pretegujem kakor pes na soncu; eno roko imam oprto na zglavje posteljnjaka, drugo na žimnici. V
in če pripeljejo mimo na vagončku
tem družinskem gnezdu se čutimo popolnoma varne, mnogo bolj kakor v kakem globokem rovu. Dovolj je, da zastremo okna z gostimi zavesami in prižgemo luč, pa se čutimo kakor doma in se ničesar ne bojimo. Iz previdnosti razprostremo pred oknom še plahto iz šotornine. Iz naše sobe se ne izgubi v noč niti malo toplote, noben žarek luči.
Doma smo, daleč od nevarnosti, daleč od vojne. Mogočno tramovje v staniščih se boji granat in se upogiba; tu nas varuje lična stena, ki je prelepljena z rožnatim papirjem. Čutimo: na varnem smo. Bolj nego vsi prsobrani vzbuja varno zaupanje ta luč, ki se zdi človeku po rumenem, drhtavem siju sveče tako lepa. Prasketajoči ogenj, lonec, iz katerega se kadi, vsa ta skromna sreča se nam zdi kakor močna bran proti vsem nevarnostim; celo hudi duh čebule na krožniku, ki je videti kakor drobno, belo sadje, nas pomirja.
Ta zimska kosila so pravi družinski obedi; vse bolj podomače in prisrčno je kakor navadno, in srečni in prezebli se gnetemo okrog peči.
Ali smo v resnici vojaki? Komajda, pozabili smo že. Tu je pač Berthier-jev suknjič iz tronitnika in tudi par modrih, a vsi drugi sede v volnenih jopah ali telovnikih, čisto nevojaško. Demachy si je bil dal poslati celo toplo pyjamo s svilenimi vrvicami; s tem se je slednjič za vselej spravil ob vsako veljavo v Črnski vasi ter si nakopal trdovratno Morache-ovo sovraštvo.
Brezskrbni smo in polni moči, naših petindvajset let buči od smeha. Življenje leži pred nami kakor širna ravan, na katero se v diru odpravljamo.
Umreti? Ej, kaj pa še! Onile tam bi že utegnil umreti, pa njegov sosed tudi in nemara še kateri, a mi ne moremo umreti, mi ne . . . To vendar ne more na en mah miniti, ta mladost, ta radost, ta moč, od katere prekipevamo. Videli smo umreti deset tova-
rišev, videli jih bomo pasti še sto, a da bi utegnili priti na vrsto tudi sami, postati modra lisa v polju, tega ne verjamemo. Najsi nam je smrt tik za petami in naj podkosi, kadar in kogar hoče -—• nas vendarle vedno prevzema nezmiselna vera v lastno varnost. To ni res, mi ne umrjemo! Kako bi mogel umreti, kdor se smeji tu pod svetilko in sklanja nad skledo, iz katere se kadi sveži vonj po janežu in šalotkah?
Sicer pa nikdar ne govorimo o vojni: pri kosilu je to prepovedano. Enako ni dovoljeno govoriti v vojaški latovščini ali pogovarjati se o službi. Kdor se proti temu pregreši, plača dva sous-ja v skupno blagajno: to je naša vsakdanja zabava. Ricordeau, naš novi sergent, izgublja pri tem vseli osemnajst sous-jev svoje mezde. Govori sicer zelo previdno, ker ga je že izučilo; pa Sulphart si izmišlja vedno nove zvijače, da spelje pogovor na led, in že je nesrečna beseda ušla zopet iz ust: sinočnja utrdbena dela, naskok šestnajstega, prisluškovalna straža . . .
»Dva sous-ja, dva sous-ja!« kričimo vse vprek.
Če se hoče Ricordeau po nesreči še braniti, se le še bolj osmoli:
»Z vami se že ne grem, pojdite se ...« ugovarja, ker noče plačati kazni.
Takoj zatuli vsa družba le še glasneje:
»To je frontna latovščina! Še dva sous-ja! ...«
O čem govorimo? O vsem mogočem, kakor nanese. O našem poklicu, naših ljubezenskih znanjih, naših poslih, in vedno smo pri tem dobre volje. Življenje vsakterega izmed nas je zmrvljeno v drobne dogodivščine, in ne da bi hoteli ravno lagati, vselej nekoliko dodenemo in olepšamo: saj smo v svoji kratki mladosti v resnici še tako malo doživeli!
Tudi najbolj otožni nimajo povedati iz svojega življenja nobenih žalostnih spominov, nobeden o čem takem niti ne zine. Tudi oni so, kajpak, že okusili žalost in gorje. Da, a to je minulo ... Človek obrani v spominu samo srečne dogodke; druge izbriše čas.
Ni je bolečine, ki je pozabljenje ne bi zacelilo, ni je žalosti, ki je ne bi mogli utešiti.
Preteklost je vedno lepa; iz dalje se zde vsa bitja boljša. S kakšno ljubeznijo, s kakšno nežnostjo govorimo o naših ženah, naših prijateljicah, naših nevestah! Vse so tako prostodušne, zveste in vedre, in če bi nas kdo ob takih večerih poslušal, bi utegnil meniti, da je v življenju samo sreča.
Včasih tlesne ob zid kakor z bičem: zablodcla krogla.
»Naprej!« zakriči Demachy.
Če potem kdo govori o »Fricu«, ki jo je sprožil, se zasmeje vsa miza in kriči: »Dva sous-ja! Dva sous-ja!«
»Treba je bilo vojne, da smo spoznali, kako srečni smo bili,« deje Berthier, ki je vedno resen.
»Da, morali smo spoznati gorje,« pritrdi De-machy. »Preje tega nismo vedeli, bili smo nehvaležni ...«
Sedaj uživamo najmanjše veselje kakor redko slaščico. Sreča je povsod: stanišče, skozi katero ne dežuje, toplo kosilo, nesnažno slamnato ležišče, na katerem se moremo zlekniti, vesela zgodba, ki jo pripoveduje tovariš, noč brez robote . . . Sreča? Najdemo jo na dveh popisanih straneh pisma z doma, na dnu kozarca ruma. Kakor revni otroci, ki si iz trsak grade palače, si tudi vojak skrpari srečo iz vsega, karkoli mu pride pod roko.
Kamen, preprost kamen, ki štrli iz blatne močvare, da moreš nanj sesti, tudi to je sreča. A bresti si moral po blatu, da to veš.
Rad bi pogledal v bodočnost, onstran vojne, v megleno daljo, ki se izgublja v zlatem siju kakor poletno jutro. Ali pridemo do tja? In kaj nam prinese? Ali se bomo kdaj osvobodili sledov tega dolgega trpljenja; pozabili to gorje, to blato, to kri, to suženjstvo? Ob, da, za gotovo vem, da bomo vse
pozabili, in nič drugega nam ne ostane v spominu kakor nekaj slik iz bitk, ki jih ne bo več pačil strah, nekaj šal, nekaj večerov, kakor je nocojšnji. In pravim jim:
»Boste videli... Leta bodo minula. Potem se bomo nekega dne zopet sešli in govorili o tovariših, o jarkih, o naskokih, o našem trpljenju in naših veselih dogodivščinah, pa se bomo smejali in rekli: ,To so bili lepi časi!4...«
Potem vsi burno ugovarjajo, celo Berthier:
»Uh, molči, no!«
»Če ti je tako všeč, kar zraven ostani!«
»Lepi časi — zamena v blatu! Od sile kvasiš.«
»In tisto noč, ko smo morali vlačiti valasto pločevino v največjem dežju, ali si na to pozabil? Takrat nisi premalo otresal gobca!«
»Ali so bili ,lepi časi4 nemara šestnajstega, dve minuti pred poldnem?«
Smejem se, vesel njihovega krika:
»Saj boste videli!«
Mati Monpoix, ki se smeje z nami vred, mečka vogal svojega plavega predpasnika in mi v splošnem hrumu pritrjuje:
»Da, in prav gotovo se vam bo tožilo po temle našem domu.«
»Oh, saj vas pridemo obiskat, mati!«
Bourland je vstal in segel po svojih goslih. Naredil si jih je bil sam iz tobačnega zabojčka, strune je pa naročil iz Pariza. In tej igrači, temu cirkuškemu glasbilu se imamo zahvaliti za naše najlepše večere.
Uglašuje ga — dva tožeča zvoka — in takoj je vse tiho. Glasba, naša prijateljica ...
Adagio iz sonate »Pathetique« igra. Umirimo se ... Glasba je plamteča in nežna kakor naša srca. Ali ni nič patetičnega v tem dolgem drgetu? Ne ... Kakor lepe, pretresljive sanje. Sicer je pa vseeno, kaj igra .. . »Aasina smrt«, Bachova arija, ne vem
več. Naše misli gredo svoja pota iu tko tenke koprenaste like svojih nežnih sanj.
Poslušamo, a duh in pogled nista več navzoča. Dragi glasovi iz preteklosti oživljajo. Kako sladko zvene iz dalje! Sanjamo. Nedelja pri Collonni, soba s klavirjem; napev »Vrta v dežju« kaplja in žubori in prijateljičin glas povzame melodijo . . .
Berthier posluša z napol odprtimi usti in sklenjenimi rokami, kakor hi molil. Od Gilberta ne vidim drugega kakor ravno, trmasto otroško čelo nad prepletenimi prsti rok, ki zakrivajo oči. Sul-phartov obraz se je zresnil, poteze so napete, kakor da bi hotel glasbo doumeti. Sedaj zatisnem oči, da ne bi ničesar več videl.
Biti samo še začarana duša, ki sniva, drugega nič ... Vse se pogrezne. Vojna je daleč, daleč . . . Daleč sedanjost . . . Kletve, hropenje umirajočih, granate, ves ta hrup, v katerem živimo kakor uboge živali — vse to naše duše ni moglo otopiti ne zamoriti njene neskončne nežnosti. Kakor poletni vrt pod dežjem oživlja. In deset vojakov je samo še eno samo srce, ki ga ziblje glasba, deset vojakov...
»Meditation de Thais, Bourland!«
»Ne, Valček duhov.«
Gilbert poje s svojim čednim glasom ob zvoku gosli poluglasno, pripev romanc pa povzemajo vsi tovariši. Pred nami vstaja Pariz, lepi jesenski Pariz, njegove po dežju oprane ceste se svetijo pod svetilkami. Pojemo po vrsti vse popevke zadnje zime in glasovi naraščajo od kitice do kitice. Naslonjeni na stoleb se deremo objestno in brezskrbno od prevelikega veselja. Bourlandove gosli se v tem hrupu ne slišijo več: tulimo . . .
»Tiho!«
Namah je nastala tišina. Bourland je prekinil svojo igro, roka z lokom mu še lebdi v zraku. Osuplo se gubančijo čela . . . Vznemirjeno prisluškujemo. Kaj se je zgodilo?
Taista pest še enkrat udari na vrata, iz noči prihaja glas:
»Ranjenec!«
Hitro odpremo vrata in oni stopi v sobo z mežikajočimi očmi. Zelo bled je in njegove velike oči s temnimi kolobarji dozdevno použivajo ves njegov obraz. Leva laket počiva v obvezi iz velikega, umazanega robca; skozi široko, rdečo liso mezi kri po mrtvi roki nizdol in kaplja na tla.
»Ne, ne ruma, rajši vino ...«
Staremu Monpoix-ju se trese roka, ko mu da piti. Nemi in v zadregi stojimo okrog tovariša. Sesedel se je na stol, moči so mu zdajci pošle. Nobenega glasu, slišati je le klokanje vina po njegovem izsušenem grlu.
Pes se je zbudil in vstal. Vohaje se približa in liže še toplo ranjenčevo kri s kamenitih tal, kapljo za kapljo.
Še šest dni jarkov — šest dni dežja — in sedaj smo zopet v mlinu. Pišem. Monpoix ždi vase sesedel z usločenim hrbtom blizu peči; pipa mu je ugasnila. Slišati je samo žuborenje juhe na ognjišču in pa njegovo težko, piskajočo sapo.
Zdi se mi, da se je po napadu izpremenil. Ne šali se več z nami kakor preje. Po cele ure sedi leno na svojem nizkem stolcu, ne da bi izpregovoril besedo, in če se s tovariši pogovarjamo med seboj, komaj dvigne glavo, da bi nas poslušal; videti je plah, kakor da bi se bal, da ne bi kdo zarežal nad njim.
Njegova žena pravi, da je bolan. Vendar sam ne toži. Nekoč je zamrmral, da ne mara videti štabnega zdravnika; zdravi se na svoj način in se naliva s polnimi skodelami zeliščnega čaja.
Kaj mu je neki? Na to mnogokrat mislim. Ni dvoma, na njegovem skremženem obrazu, na treslici, ki ga redno vsak večer napade, se vidi, da je bolan;
pa ta vzrok mi ne zadostuje. Zdi se mi, da se mora za to pobitostjo skrivati še kaj drugega; sama bolezen ga ne bi mogla tako potreti in ga za cele dneve tako molčečega privezati k ognju. Bolečin dozdevno nima. Nekaj premišljuje, to je vse.
»To je človek, ki samega sebe spravlja v grob.« Tako je označil njegovo bolezen Maroux, ki je preje sem pa tja hodil z njim na izprehod in mu pri tem pripovedoval lovske zgodbice.
V resnici bi človek verjel, da ga tare neka skrb. A vesti, ki jih dobiva od sina, so dobre. Na kaj utegne neki misliti v dolgih urah svojega počitka? Zdoma se več nikamor ne gane, niti zvečer, da bi pokadil svojo pipo. Nedavno je vsekakor nekega večera nenadoma vstal, vzel svoj tobačni mehur in z drsajočimi koraki krenil proti vratom, ki vodijo na vrtiček. Odprl jih je, se na pragu ustavil in gledal ven po temnem polju, kjer se je nekaj mož oglašalo drug drugemu. Ali je bil kriv hladni veter ali tema — videl sem, kako je zadrgetal. Šiloma je zaloputnil vrata in se vrnil na svoje mesto pred pečjo. Ta večer ni kadil.
Kakšne skrbi skriva tedaj? Nima nikakih večjih neprilik kakor pred napadom, nasprotno. Že nekajkrat so mu ponudili prehodnico, a jo je vselej odklonil.
Za nič se več ne zanima, niti za vesele skoke svojega psa.
»Zakaj pa se ne greste s Feroce-om malo izpre-hodit, gospod Monpoix?«
»Ne ljubi se mi, fant.«
Že večkrat mu je bil rekel Berthier:
»Naš krik vam mora razgnati glavo. Poslej bomo jedli v kuhinji.«
Mati Monpoix in Ema sta takoj ugovarjali: ne več slišati našega smeha, petja in prepira — nak, tega ne bi mogli več pogrešati. In tudi stari je dejal:
»Nasprotno, ostanite tukaj. Če vas slišim čebljati, se otresem svojih misli.«
Sam pa z nami skorajda ne govori več. Nikoli več nas ne izprašuje kakor preje o naših novih strelskih jarkih, o naših delih, naših patrolah, kar vse ga je bilo preje tako zelo zanimalo. Nasprotno, kadarkoli govorimo o teh stvareh, že najde kak izgovor, da se odstrani, ali pa vsaj nagne glavo in napol zatisne oči, kakor da bi hotel dremati. Tega nisem opazil samo jaz.
»Ubogi človek, skoraj bi dejal, da mu je hudo, če govorimo o napadu,« mi je sočutno dejal Gilbert.
To je res. Niti enkrat ni govoril z nami o tej reči, nikdar ni prisedel, da hi slišal kako poročilo o šestnajstem. Če govorimo o tem, se niti ne ozre ne na nas. Le to bi dejal, da se mu hrbet še bolj usloči in da se mu glava še niže nagne . . . Vidim samo njegov hrbet, njegov široki, obli hrbet, pa vendar nejasno slutim, da tajno in strahoma prisluškuje našim besedam. Prisegel bi, da dremlje, pa vendarle: posluša; prepričan sem, da posluša.
Oni večer je Berthier pripovedoval poštnemu sergentu o našem umiku po prekopih, ko se je bil napad razbil. Z nekaj možmi je bil kril umik; streljali so na sive postave, ki so prihajale čez polje in metali v jarek križema, kar jim je prišlo v roke: žične kobile, hlode in drugo navlako. Na ravnih mestih jarka, ki jih je bilo mogoče obstreljevati v vsej dolžini, je zaskrbljen velel svojim ljudem, naj teko. Če so se ozrli nazaj, so se jim noge zapletle v mrliče in preklinjevaje so telebili podolgem. Dobro, da so bili ranjence že prej pobrali, kajti zdaj bi bilo prepozno. Do prve linije so naleteli samo na enega. Sedel je z nizdol visečimi nogami na kritju kakor na cestnem okrajku; krogel se ni več bal, pač pa je večal zategnjeno, tožeče in trdovratno: »Ne vidim več ... Ne pustite me ... ne vidim več .. .« Od se-nec čez lice se mu je vlekla široka rdeča proga.
Slišal jih je bil topotaje teči mimo, in ker je nedvomno ugenil, da se umikajo, je bil nekaj časa tekel za njimi, izprva sklonjen naprej, skoraj po vseh štirih, potem pa čisto pokonci; vedno znova se je izpodtikal in se skušal v svoji noči tipaje znajti. Njegova mila prošnja je še precej časa tekla za njimi: »Ne zapustite me, tovariši! Prisegam vam, da ne bom kričal! ...« Potem še korak v zapuščenem rovu, in oslepeli je kakor klada, z iztegnjenimi rokami, telebil v svoj grob. Ko so drveč zavili okrog prihodnjega branila, so slišali suh resk nemške puške. Bil je brez dvoma smrtni strel.
Slučajno sem se bil ozrl na Monpoix-ja, ko je Berthier pripovedoval. Glavo je napol dvignil in poslušal s široko odprtimi, čudnimi očmi, z velikimi, strmečimi očmi, nad katerimi se veke niso zgenile. Toda opazil me je bil in glavo je takoj zopet sklonil, da bi dalje dremal.
Saj ni nič, ta slučajno ujeti pogled. — In vendar se mi vzbujajo po tem večeru čudne misli. Čisto nehote in nevede začenjam starega opazovati.
Na kaj le misli cele dneve? Menim, da sedaj vem. Nič ni, niti domneva, kvečjemu nedoločen nemir, nerazložljiva tesnoba, ki se me polašča. Vendar zadostuje, da vstajajo pred mojim duhom neznatni pripetljaji in se zdajci vežejo z drugimi vsakdanjimi dogodki v presenetljivo celoto. Sedaj vohunim za njegovimi najmanjšimi kretnjami, kakor da bi moral nekaj posebnega odkriti.
Včasih se uprem temu temnemu navdihu. Saj je v resnici blazno: zakaj domnevam v tem bolnem kmetu za vsako ceno pustolovsko dušo? Trpi, kakor bi trpele njegove živali, ki ne znajo tožiti, skrijejo smrček ob zid in zaspe na svojih bolečinah. Kaj bi tu dušeslovje!
Pa vendar... Obotavljajoči se dvom postaja določnejši in vsi razumni preudarki moje slutnje ne zaduše več.
Mlinar mora to trdovratno pozornost, ki ga zasleduje, čutiti in ni rad sam z menoj. Skoraj bi rekel, da se boji, da ne bi ga nagovoril. Sedem zadensko na drugo stran peči, prekrižam roke na naslonjalu in oprem nanje brado, kakor da bi hotel z njim kramljati. On pa niti oči ne odpre. Kljub temu sem prepričan, da ve za mojo navzočnost in da mu je to neprijetno. Sedaj bi mogel izreči besede, ki bi ga prestrašile, zakaj poznam jih. Oba veva, česa se eden in drugi boji. Za trenotek se mi zazdi, da se njegove debele roke s kratkimi nohtovi na ogoljenem žametu njegovih kolen tresejo. Ali bo vendar že odprl oči in mi pogledal v obraz?
Ne. Polagoma postajajo njegovi dihljaji daljši in enakomernejši. Zaspal je ... Tedaj se namah sesuje na kup celo poslopje mojih sumnih domnev. Vidim, kako mu roke v mrzličnem napadu še vedno drgetajo, in sedaj bi ga rajrajši prebudil, osramočen, da sem bil v mislih nasproti njemu sirov; rad bi govoril z njim vedro in prijateljsko kakor prejšnje čase.
Zakaj sem si bil vtepel v glavo misel, da se boji iti mimo kašče, kjer so spravljene stvari padlih tovarišev? Oni dan, ko se je bil ustavil pred njo, sem bil naletel nanj; tu so ležali po tleli odprti tornistri in raztreseno perilo prav do poti.
»Lejte,« sem mu bil dejal, »tule je nahrbtnik dolgega Vairona. Iz njega gledajo pisma njegove matere. Bila je v lazaretu. Skoraj ugonobila se je, tako je garala, da mu je mogla poslati par sous-jev in toplo spodnjo obleko, uboga starka... Tu je en strel usmrtil dva človeka.«
Bled kakor smrt se je okrenil.
»Takih stvari mi ne pripoveduj, fant. Moj sin je tudi vojak.«
Nisem vedel, kaj naj bi mu odgovoril in se nisem upal iti za njim v hišo. Zvečer sem se skoraj obotavljal odpreti vrata v jedilnico, kjer sem slišal
njegov hropeči glas. Vstopil sem hkrati z Bourlan-dom. Stari je ravno vprašal Gilberta:
»Ali je res, da je tisti dolgi Vairon, ko je ranjen obležal na plani, še drugi dan klical?«
Ko naju je opazil, je hitro pogledal drugam in obmolknil. Ni več spregovoril ta večer in odšel je gori spat, preden smo mi sedli za mizo.
Vse to mi prihaja zopet na misel in ne pišem dalje. Opazujem starega, ki diše sunkoma; rame mu drgetajo. Danes je videti prepadel. Pod osemdnevno brado se zde lica siva in upadla. Dejal bi, da je še bolj shujšan kakor pred šestimi dnevi. Sam vase sesedel neprestano ždi na svoji pručici, zatopljen v svoje sanje.
V	svitu umirajočega dne še enkrat motno za-bleste polirana naslonjala stolov; zdi se mi, da vidim, kako se sklanjajo nad njim sence vseh naših mrtvih, in velika stenska ura tiktaka zanje rožni venec.
Monpoix-ja so odnesli iz hiše. Prejšnjo noč je umrl, ne da bi tožil, brez smrtnega boja. Ob zori ga je našla njegova žena že mrzlega v postelji. Pravkar so ga odnesli na nosilih čez polje; dve črno oblečeni ženi pa nekaj kmetov in vojakov ga spremlja. Ker le s težavo hodim, sem ostal sam v mlinu. Pusto in žalostno je v njem.
Slišati je samo gruljenje in stopicanje golobov v podstrešju. Velika tišina, ki diši po smrti, me vznemirja. Zdi se, da čakata stolici, ki stojita vštric, še na krsto. In res je bil še enkrat prišel .. .
V	prvem trenotku me ta čisto vsakdanji dogodek ni bil posebno prestrašil; sedaj pa, ko sem ostal sam, me spreletava nekak neprijeten občutek.
Ko je bil pogrebni sprevod prekoračil travnik in je prišel do poti, so nas Nemci opazili in začeli streljati. Prva granata je bila prekratka, prihodnja je udarila že na petdeset korakov razdalje, in tedaj so
se pogrebci razpršili. Štirje nosilci —— še jih vidim pred seboj — so prestrašeni obstali; ko so pa videli kmete bežati, so nosila trdo postavili na tla, tako da je krsta zdrsnila z njih, in z nami vred so skočili v obcestni jarek. Bil je zadnji čas: tretja granata se je razletela natanko na obronku, par drobirjev je udarilo v krsto. Po vrsti, zadevaje se drug v drugega in globoko usločeni smo se splazili proč; mrtvec je obležal sam sredi poti. Izpod črnega pregrinjala je gledala prevrnjena krsta.
Mati in hči, ki doslej nikdar nista kazali strahu, sta kriče pobegnili, in ko so prinesli tovariši krsto zopet v mlin, se je Ema onesvestila. Prva je bila zapazila, da je pokrov napol odprt, kakor da bi bil stari poizkušal priti ven in tudi pobegniti.
Krsto so položili zopet na obe stolici in mrlič je ostal do mraka v hiši, ki je ni hotel zapustiti. Na večer so kmetje zopet prišli, nosilci so zadeli svoje breme na ramo. Pravkar so odšli in pes se še tuleč zaganja na verigi.
Ta tragična vrnitev starega me je zadela kakor predznak. Še nikoli niso bili doslej streljali v tako bližino mlina. Ali ga hočejo sedaj porušiti, ko njega ni več? Prevzemal me je čuden nemir. Plašil me je občutek, da stoji nekdo tik za menoj.
V nejasnem strahu me spreleti zona; vstanem in ne da bi se ozrl nazaj, ne da bi pogledal na pručico starega, odidem tiho žvižgaje ven na vrtiček. Vrata za seboj hitro zaprem.
Že se je skoraj popolnoma stemnilo. Kameniti vodnjak je videti kakor grob. Onstran potoka korakajo mimo z zamolklim hrumom črne čete, zamena. Goste sence se mešajo med seboj, nad njimi štrle proti nočnemu nebu rovnice in puške: trop oboroženih kopačev. Par zamudnikov se opira ob palice. Pač domobranci.
Spredaj v jarkih nobenega strela. Tam daleč, pri Berry-ju, zamolklo grmenje topov. Vrbe okrog
ribnika sklanjajo svoje čelo in sanjajo; na vodi sence nekaj spečih rac, ki so videti kakor labodi. Vsa noč leži v tej mrtvi vodi. Obrisi dreves se jasno odražajo v njej, veja za vejo, in svinčenosivo se zrcali v njej tudi veliko, žalostno nebo.
Nobenega šuma nikjer. Na polju izgubljen glas čebljajočega jereba. Prostrano zatišje me pomirja ... Ampak zakaj Feroce ne laja več?
Zdajci nastane v golobnjaku rahel šumot perja, tisto frfolenje, ki ga slišimo, če zmotimo perjad v spanju. Iz golobnjaka se prikaže golob, nato še eden; udar s perotmi in že se spustita na vejo ... Zakaj? Kdo ju je bil izbezal?
Obide me nora misel: Ema se je bila vrnila, se skrivoma splazila v podstrešje in tam počenja sedaj taisto, kar je bil počenjal že stari...
Prisluškujem razburjen, srce mi polje. Nekaj je zaškripalo; ali kdo odpira strešne line?
Kakorkoli, vedeti moram. Skozi pralnico odidem v hišo, tipaje z rokami. Zadenem se v cizo in prestrašeno srce zapolje še močneje ...
Vzpenjam se po lesenih stopnicah. Bože, kako škripljejo! ... Tu je podstrešje. Skozi umazano steklo line slabotno prodira sinja noč. Tamle v senci nekaj ždi... Ne, nič ni: vreče.
Kolena se mi tresejo. Vendar me ni strah. S previdnim korakom grem dalje, moje ledene roke preti-pavajo temo, nekaj predmetov uganem. Napenjam oči, ki se polagoma navadijo na temo. Spoznam raz-obešen plašč, ki se suši, rokavi vise nizdol.
V golobnjaku se še vedno premikajo golobi. Sedaj sem tik njega, narahlo odprem vrata, da bi preprečil škripanje tečajev ... Sklonjen pogledam notri, pest se mi krči. Nič, nič ...
Skozi streho mezi mesečina, da razločujem golobe, ki sede tesno drug ob drugem na drogovih. Tiho gruljenje. Zunaj žvižga veter s stisnjenimi ustnicami ostro pesem.
Tedaj škripajoča vrata zopet zaprem; sam, čisto sam sem na temnem podstrešju in gledam žalostne cunje z visečimi rokavi, ta medli plašč, v katerem bo umrl vojak.
VII
V MORNARIŠKI KAVARNI
Demachy-ju so bili dejali, da jih bo našel v Mornariški kavarni, tik zidanega mostu.
Čez veliki most, ki so mu bili stebri napol razstreljeni, je bilo mogoče iti le v temi. Podnevi je bilo dovolj, da se je pokazal na njem kak kolesar, pa je takoj zabesnel skupen strel in plosnii v vodo ali pa odkrhnil kos iz kamenite ograje. Demachy je šel čez reko malo više, po ladijskem mostu, ko se je jelo mračiti.
Kakor da bi še v mirni vodi stremili proti nebu, so potapljali visoki topoli svoje sence do vrhov v zeleno vodo, ki se je komaj pregibala. Na strmem bregu je spal, zleknjen postrani, velik čoln. Iz strani so mu bili iztrgali več plank in skozi rege je bilo videti prav na dno praznega ladijskega prostora, globoko notri med velikimi lesenimi stenami, in človek se je vprašal, kako je mogla reka to kitovsko ogrodje naplaviti tako visoko.
Žubore je udarjala voda ob čolne pontonskega mostu. Bili so to majhni, zeleno ali črno prepleskani ribiški čolni, v katerih je ob lepih poletnih nedeljah tako prijetno veslati. Najbolje ohranjeni čoln je imel spredaj napis v beli barvi: »Lucienne Bremont. Rou-cy.« Granatni drobir ga je bil ob strani poškodoval.
Vzdolž celega strmega brega so stali suhi, goli leseni križi iz desak in vej in zrli na reko. Povsodi si jih videl, še po preplavljenem polju, kjer so jadrale rdeče čapke kakor čuden lokvanj.
Če je reka narasla, je sivo vodovje križe odneslo in jih naplavilo kjersibodi na breg, kjer je potem nemara kak otrok na zlomljeni deski s težavo razbral par črk: »... pešec ... za Francijo ...« potem pa si iz nje naredil sabljo. Človek bi bil dejal, da vstajajo mrtvi na beg iz svojih pozabljenih grobov, neskončna vrsta ostalih padlih vojakov pa gleda njihov odhod — križi so stali tako blizu skupaj, kakor da bi si hoteli podati roke.
Iz gostega grmovja je molel šipek svoje bele cvetne šope. Demachy si je mimogrede utrgal par vejic. Krenil je proti opekarni. Zastava Rdečega križa, ki je bila plapolala nad njo, je bila le še siva, razcefrana cunja nad zijajočim strešnim ogrodjem, ki je trudno visela na praporišču. Zid, v katerem so tako že od septembra zijale strelnice, so poslej preluknjale še granate; stolpič se je zrušil, sprednja stena se je na mnogih mestih razklala in si mogel sedaj kar na deset različnih mestih skozi vrzeli v zidu na obvezovališče. Kljub temu so tamkaj, odkar je bila voda udrla v kleti, obvezovali ranjence. In ker ponoči niso mogli tvegati, da bi na tem mestu, ki je bilo daleč vidno, prižgali luči, so obvezovali v temi in se s prsti dotipavali do ran.
Kogar niso mogli rešiti, je imel posteljo že pripravljeno pred vrati: jama je bila izkopana in ni bilo treba drugega, kakor da so ga odnesli ven. Tudi pokopališče se je naučilo vojne; mrtvih ni hotelo več sprejemati posamez, marveč jih je dalo pred opekarno zbirati v stotnije. Kdor je iskal številko kakega polka ali kako ime, se je moral pripogniti in vzdigniti bršljanov venec ali trak, ki je bil iz treh krp nekako spentljan v trobarvnico. Saj je bil kdorsibodi od tovarišev vse te podatke s svojim nožem vrezal v spono pasu, a rja je napis kmalu uničila, kakor da bi hotela smrt izbrisati vsak najmanjši spomin.
Demachy se je pred prvimi grobovi ustavil. Od sinoči so bili nanesli novih mrličev; ležali so med
križi in čakali na svoj grob. Eden je bil zavit v šo-torko, trd mrliški prt, ki se je lomil od krvi. Ostali so ležali, kakor so se bili borili, v svojih od glena zamazanih plaščih in zamusanih hlačah; niti obličja niso bila pokrita, ta nabrekla ali voščena lica, te uboge, spačene poteze, ki so bile videti, kakor da bi bile onečejene s kalnim vinom. Samo glava nekega sergenta je bila pokrita. Tičala je v krušni malhi kakor v meniški kuti in njegova strašna rana se je dala pod mrliškim prtom strjene krvi samo uganiti. Na prstu je imel poročni prstan. Majhen lovec je imel roko stegnjeno, kakor da bi hotel zapreti pot; nohtovi so bili zagrebeni v rahlo prst. Kaj so se bili iz jarka privlekli do sem, da bi tukaj umrli?
Med belimi in črnimi križi je Demachy iskal Nourry-jevega, ki je bil padel pred osmimi dnevi v Studenčnem gozdu. Mali Belin je bil iztrgal desko iz velikega zaboja, jo razklal na dvoje in iz nje zbil skupaj križ. Gilbert ga je spoznal od zadaj, ko je čital na njem »Champag ...« Ob vznožju groba je nekdo zasadil prazno granato; v njej je bil šopek ovelih šmarnic. Demachy jih je vzel iz nje in namesto njih vtaknil vanjo šipek.
Zaprl je oči in mislil na Nourry-jev poslednji dan. Krogla ga je bila zadela v trebuh, in ker bolničarjev ni bilo, je vso noč hropel v stanišču; včasih je okrenil svoj suhi obraz s šiljastim nosom proti nam in mrmral:
»Oh, zaradi mene ne morete spati, ubogi fantje.«
Ob zori je umrl. Nočni ogenj iz pušk je bil ponehal, topovi še niso streljali. V hosti je pel ščinko-vec. V tej pokojni tišini smo njegovo smrt bolje umeli.
Da bi mu preskrbeli pravi grob, je naša skupina sklenila, da ga prenese v ozadje. Po menažo so odšli štirje možje, namesto dveh; menjaje se, so nesli veliko truplo, zavito v rjavo odejo. Za njimi je šel De-machy, nesoč pod pazduho križ, v drugi roki pa vrče.
Po smrti je prišlo za Nourry-ja nekaj pisem. Lahko bi jih bili z opazko o njegovi smrti poslali nazaj — v vogal hi bili enostavno zapisali: »Naslovljenec padel«, a Demachy je menil, da je bolje, če jih sprejmemo. Sedaj jih je vzel iz svoje nabojnice, jih raztrgal, ne da bi jih odprl, in posul papirne koščke kakor cvetje po pravilno urejenem vojaškem grobu: bil je četvero-koten kakor postelja v vojašnici; naj počiva vsaj pod besedami svojih dragih.
Ta tovariš mu je sedaj, ko ne živi več, ljubši, kakor prej. Žal mu je, da tega velikega, plahega in pohlevnega fanta ni bil bolj ljubil, da ni bil bolj dober nasproti njemu. Tako je nosil še nekaj imen svojih tovarišev v svoji duši, ki so bili ostali nekje po malih pokopališčih ob Aisne-i ali v Champagne-i ali pa celo v medpolju. Govoril je z njimi, poslušal tožbe teh ubogih ljudi, ki jih živih ni vedno ljubil, ker so bili včasih robati, telesno in duševno okorni. Nobenega izmed njih ni pozabil, rad se je sklanjal nad spominom nanje, v tem ko je ostal med tovariši njihove skupine, ki tako radi pozabljajo, komaj še spomin na brezpomembno ime. Če je stal, kakor sedaj, ob kakem grobu, je čutil, da je njegova duša še nedotaknjena, njegova otožna in plameneča duša iz časov, ko še ni bilo vojne; le da je spala, izčrpana po tem bednem življenju, po vsakdanjih potrebah in mučnem občevanju z drugimi. V takih urah samote pa je zopet vstala — v takih bridkih urah ...
»Hej, kamerad!« mu je zaklical bolničar, ki ga je videl odhajati. »Ne potikaj se todle okrog. Danes dopoldne so slabe volje in ne nehajo pokati semkaj!«
Odpravil se je brez naglice po bregu dalje, ni se mu mudilo k tovarišem. Ta večer bi bil najraje ostal sam.
Prve hiše, katerih vrtovi so se zlivali s poljem v eno samo ledino, so bile skoroda še porabnc za stanovanja, le da jih je par 21-tovk nekoliko opraskalo; opeka je bila pred granatami zletela s streli kakor
jata rdečih golobov. Kakor hitro pa se je vzpel na malo višino, se je pokazalo razdejanje.
Najprej je obstal pogled na cerkvi, ki je bila samo še razvalina zvonika brez vrha, in pa visokega, napol razstreljenega zidu, iz katerega so zijala proti nebu rtasto-obločna okna. Majhna vrata župnišča so stala na razvalinah pokoncu kakor straža; nad zvon-čevim gumbom je majhna modra tablica nedolžno priporočala: »Pozvonite krepko!«
Naj se artiljerija še s tako besnostjo zažene na kako ozemlje, nekaj le vselej ostane: kos stene z rožasto tapeto in dvema fotografijama v črnem okvirju; sveže popleskana sobna vrata, ki se sredi razsula poredno ozirajo za občudovalci; pokoncu stoječ marmornat kamin, ki se nad tremi progami parketa ravno še vzdržuje v ravnotežju.
Iz teh razbitin si Gilbert v duhu ustvarja prejšnji živi kraj. To ni bilo ne vas ne podeželsko mestece, marveč preje majhno zabavišče, mirno letovišče, kjer so se naseljevali kramarji bližnjih mest, dopolnivši 60 let, da bi gojili vrtnice ali hodili z ribnico ribe lovit. Tu ni bilo kmetskih domov, marveč vile, ki jih je kljub vsemu razpoznal po treh kamenitih stopnicah pred vhodom, po rožnatem kosu stene, najsi jo je bil granatni drobir ogrebel.
Gredoč po glavni cesti, se je Gilbert neprestano izpodtikal; ob straneh so ležale razstreljene prodajalne in ostanki hiš. Izpod teh razvalin je po kletnih stopnicah prihajal glasen smeh, hrzanje konja in cviljenje gosli.
Za ostanki zidov so čepeli kuharji in skušali napraviti brezdimni ogenj; obrnili so le radovedno glave, če se je po zraku pripeljala tuleča granata. Je že vredno kaj tvegati, če hoče kdo imeti pražen krompir.
»Mornariška kavarna?« jim je zaklical Demachy.
»Dalje zadaj, levo.«
Hitro jo je ubral, kajti pravkar je bila prihru-
mela debela črna betičnica, treščila čisto blizu v razvaline in dvignila cel slap razbitin in čada. Upal je na kakem zidnem ostanku najti kak napis ali kazalo, a pri zidanem mostu, kamor so Švabi neprestano streljali, je bilo vse skupaj samo še kup kamenitega drobirja pa razcefranih tramov; samo velika rdeča streha, ki je granate niso videle, je stala sredi razdejanja nepoškodovana. A skozi luknje kletnih lin so prihajali hrumeči glasovi. Sklonil se je in vprašal:
»Kje je Mornariška kavarna?«
»Tu zraven . .. Pred vrati stoji kletka.«
Ozrl se je naokrog, a ni ničesar opazil. Nad cerkvijo sta se razletela dva šrapnela — dva treska sta razklala ozračje; burno je zavpil: »Tu ni nobene kletke, zaboga!«
Drobir je žvižgaje vršal mimo in se kakor toča odbijal od opeke na strehi. Skočil je kvišku in prisluhnil.
»Ah, tu ste ...!«
Spoznal je Sulphartov glas; zdelo se je, da se z Lemoine-om čisto prijateljsko nekaj prerekata.
»Kaj!« je zakričal nad njim, »ti ubogo revišče, ti, ki si hodil še po vseh štirih, ko sem jaz že nosil lakaste čevlje.«
Sledeč kriku, je Demachy našel stopnice in planil doli. Res, pred vhodom je stala velika ptičnica, in v njej je sedel, stisnjen v kot, mršav in sršast krokar; dolgi kljun je vtaknil pod perot in z velikimi okroglimi očmi opazoval divji metež.
Ravno nad tem ptičem v kleti Mornariške kavarne se je prepirala naša desetnija; tu je čakal naš vod, da odrine na zameno v jarke, ker je bil prebil v prvi liniji samo tri dni.
»Le vprašaj Demacliy-ja,« je kričal Sulphart, ko je bil opazil svojega prijatelja, kako se iščoč ozira po temni kleti, »le vprašaj ga, če takle vran ne živi sto let.«
»Več krokarjev sem že pobral iz gnezd, kakor
si jih ti svoj živ dan videl,« je mirno odvrnil Lemoi-ne, ki je sedel na kadi ali na nekakem bednju. »Saj ne veš, kaj fatljaš: krokar je najneumnejša žival na svetu.«
»Nič ne de, zaradi tega še vedno lahko dolgo živi in je utegnil doživeti več vojn kakor ti, nemara celo revolucijo, in 70 . ..«
Vieuble, ki se je pretezal v kotu na nekaki žični mreži, je ugovarjal:
»Eh, nikar se, no, nikar ne usti s 70-tim. Saj je bila vojna takrat še igrača. Vsak mesec enkrat so se tolkli, pa so si še za to domišljali bogve kaj. Preden so odrinili v Buzenval, so cele dneve pohajkovali po Paname. Ti pa misliš, da je bil to kdove kakšen sod-nji dan. Beži, beži, to mi že preseda.«
»Saj ne govorim o 70-tem,« je trmoglavo vztrajal Sulphart; »o temle krokarju se menim.«
»Uh ... uh . . .! Dajte mu vendar po gobcu!«
Vsi so začeli rjoveti, da bi mu zavezali jezik; eden je zalučal vanj krajec kruha.
»Tudi prav,« je dejal z razdraženim glasom, »bo imel vsaj kaj za pod kljun.«
Vzel je košček mesa iz konzerve, vogal sira in kravajec kruha, ki mu ga je bil nekdo zalučal, ter vse skupaj nesel gori svojemu vranu, ki pač ni bil pričakoval toliko božjih darov.
Demachy se je zdajci začutil srečnega. Sulphart mu je bil na žimnici prihranil dobro mesto, kjer se je mogel udobno stegniti, čitati, sanjariti, lenariti kakor na divanu.
Velika klet je imela dve ozki, zamreženi okenci, ki sta gledali na reko. Ob ranili jutrnjih urah je silila skoznji mrzla vlažna megla.
Videlo se v kleti ni skoroda nič; da bi mogli pisati, smo s par kapljicami loja pritrdili na vogal mahagonijeve mize svečo. Tu smo imeli vse, kar smo si le mogli poželeti: stole, postelje, mize, prazne police, ki so nam služile za omare, žimnice, in celo
gugalni stol, s katerim se je pa vsekakor že spogledoval Bouffioux, da bi ga porabil za netivo. Odkar je bila stotnija na fronti, še nismo imeli tako ugodnega stanišča. Smo pa tudi svojo srečo temeljito uživali; s svojimi blatnimi vojaškimi škornji smo se valjali po posteljah in imeli pod glavo mehke pernate blazine.
V	zadnji kleti so imeli koncert. Neki desetnik je igral na okarino in par tovarišev, ki so ždeli okrog njega, je z nasladnim glasom povzemalo pripev pesmi. Očka Hamel pa je široko sedel na em-pire-ski pisalni mizi in s svojimi petami bil takt ob pisalnikove stene iz palisandra.
Obiskovali smo se od kleti do kleti. Vse so bile izbrano opremljene. Po hišah in celo pod razvalinami gotovo ni bilo nobenega pohištva več, vse smo bili polagoma pobrali. Kar nismo zvlekli v klet, smo znesli v gozd, tje, kjer je bil dohod v jarke. Potem so prihajali v mraku temni skupki prostovoljnih težakov, in otovorjeni z mizami, stoli in žimnicami so zopet odhajali. Tako se je izpraznila hiša za hišo, zato je pa bilo v Studenčnem gozdu najti najprečud-nejša stanišča; vrata so bila sneta iz renesančnih omar, na katerih so bili čedno izrezljani ostudni mali bretonski diplarji. V naši »letni vili« smo bili našli pleten naslonjač z rdečo pernato blazino. Podporočnik Berthier je imel zofo in veliko zrcalo, ki je bilo vsekakor posredi razpočeno. Verna bojevniška duša je bila zarezala vanj tolažbo: »Še tri mesece in rezerva bo imela mir!«
Ob kraju ceste je stal celo klavir, ki so ga bili popustili preplašeni nosači sredi poti v gozd; ko so kuharji zvečer čakali na proviantne vozove, so igrali nanj z enim prstom tihe melodije . . .
V	tej gozdni postojanki se je dalo prebiti. Sem pa tja je pač čisto na slepo udarila kje kaka granata — na ta način je padel Nourry — in če si šel med dvema jarkoma nabirat šmarnice, si utegnil dobiti
tudi kroglo, to je bilo pa tudi vse. Brez vse skrbi smo pohajali po gozdu in sto metrov zadaj so pripravljali kuhači našo pico, le malo skriti za podrastjo. Tu smo v jarke prvič dobili toplo jed in kavo, ki se je še v kozarcih kadila.
Izpočetka so bili Nemci streljali semkaj s torpedi, z ogromnimi »dimniškimi cevmi«, ki so vse zmlele. Takoj smo zahtevali oddelek minometalcev, da bi vračali milo za drago. Ti so mesec dni noč in dan rili v zemljo, vlačili skupaj hlode, zabijali opore in zgradili rov, ki se mu ni bilo treba ničesar pod soncem bati. Potem so spravili na postojanko svoj top.
To vam je bila dragocena muzejska starina, nekak smešen majhen možnar iz brona, ki je imel spodaj na svoji lafeti še vrezan čas in kraj svojega rojstva: 1848., Francoska republika, Toulouse. Nabijali so ga čisto po svoji pameti: 1 gram smodnika za vsak meter daljave. Naša linija je bila od Švabov oddaljena približno 100 metrov; vzeli so torej za vsak strel po štiri polne žlice, in da bi bila mera dobra in zadostna, je sergent vselej nazadnje še kanec dodal. Pok je bil strašanski in možnar je po vsakem strelu od strahu skočil kvišku. Videli smo kroglo, kako se je v mogočni paraboli majala po zraku in padla potem, kakor se ji je pač ljubilo, kam v gozd, kjer so jo sprejeli Švabi z velikim krikom, če se ne motim, so vpili celo »Bravo!« Včasih se je kaka krogla tudi razpočila. Po kratkem gostovanju so dobili minometci nov top — to pot pravega — in odšli z njim drugam, da bi ga preizkusili. Mimo svojega lepega rova so nam zapustili čudno in neškodljivo orodje, nekako pračo ali srednjeveški metalni stroj, s katerim si mogel ravnati s pomočjo gumijaste natege in lesenega vzvoda. To je bila priprava za metanje ročnih granat.; prvi, ki je to poizkusil, je obležal na mestu mrtev.
Poslej se je posluževala posadka tega odseka najneverjetnejših izstrelkov, ki jih je metala na Šva-
Leseni križi 9
129
be: škornjev, praznili steklenic, jamskih cokelj in sploh vsega, kar jim je bilo v napotje, če je le imelo zadostno težo.
Sulphart je kazal posebno vztrajnost pri tej igri. Tri dni ni nič drugega počel, kakor da je obmetaval prednji švabski okop, ki je bil oddaljen od našega jarka štirideset metrov. Vse, kar mu je prišlo pod roke, je zmetal tjekaj: s kamenjem napolnjene nogavice, konzervne škatle, opeko in granatne toke. Zadnji večer, preden je odšel, jim je poslal v slovo še zadnji pozdrav: velik gorčični lonec, poln zemlje, ki je po vsej priliki padel naravnost v jarek, kajti slišali smo krik. Ploskali smo Sulphartu in zasmehovali Švabe, iz njihovega okopa pa nas je nekdo — nemara ranjeni — zmerjal v slabi francoščini z biki in kokoti.
Od tedaj je bil Sulphart objestno dobre volje. Ustil se je na vsem potu iz jarkov v stanišče, pripovedoval svoje junaštvo po vsem polku, ustavljal častnike, pri izhodu iz jarka zbobnal vkup kuhače in se napihoval, da bi bil kmalu počil.
»Naravnost v gobec jo je skupil, vam pravim; zato se je pa penil in me po francosko imenoval ko-kota . .. Gotovo je bil kak oficir.«
Letal je po vseh kleteh in pripovedoval svojo zgodbo; za četrtinko vina je podal podrobno poročilo in ga še primerno olepšal. Ob vhodu v našo klet je potrpežljivo basal svojega požrešnega krokarja, obenem pa je že stotič pripovedoval svojo zgodbo nekaj lahkovernim novakom, ki so od občudovanja kar zijali.
»Da, fantiček, švabski general jo je dobil naravnost v gobec. Po francosko me je zmerjal.«
In ker je vedel, da je treba biti vzlic vsemu pravičen tudi nasproti sovražniku, je spoštljivo dodal:
»Nič ne rečem, so pa le izobraženi ljudje, ti Švabi!«
VIII
KALVARIJA
Iz Studenčnega gozda smo jo videli skozi vejevje, po katerem je v rojih sedlo prvo popje. Visoki kredni grič so granate razorale, podkopi so ga raztrgali; s tistimi nekaj ubornimi, strčečimi štori, ki so bili nekdaj drevesa, je bil videti pretresljivo žalosten. Na vojaških zemljevidih je gotovo tudi imel kako ime. Vojaki so ga imenovali Kalvarijo.
To je bilo peklo našega odseka. Kadar je polk odhajal v linijo, se je vsak oddelek strahoma vprašal: »Kdo pride to pot na Kalvarijo?« In ko je bilo javljeno, so žrtve godrnjale:
»Vedno eni in isti... Staremu je seve drek za to; njega tu gori tako ne bomo prevečkrat videli.«
Kalvarija je bila pod neprestanim ognjem in se je kadilo iz nje kakor iz fužin. Iz švabskega gozda smo videli vstajati torpede in se z vso težo valiti na to mrtvo zemljo, iz katere so izgrebali samo še kose človeških teles in kredni drobir. Ponoči je bil tu gori velik umetni ogenj, sijajna slika vojnih noči se je razžarela; neprestano so vstajale rdeče krogle, bele zvezde, zelene gosenice in se mešale z ognjenimi bliski treskajočih eksplozij. In tu gori sta po štiri dni prebila po dva voda in oprezovala po razritem, z modrimi plašči in sivimi hrbti posejanem polju v neznano.
Če si od daleč videl neprestano plapolajoče rumene in zelene oblake razletov, goste stebre sopuha udarjajočih torpedov, če si slišal ta neprestani peklenski trušč, potem si dejal sam pri sebi:
»Nemogoče. Tu ne zdrži nihče.... Od tod ni niti enega nazaj.«
Pa so vseeno zdržali; pa so se vendarle vračali.
Sedaj smo bili na vrsti mi, da gremo gori. Na Kalvarijo ni vodil jarek, marveč neke vrste steza, vsekana v kredo, nekaka tovorna pot; v stenah na obeh straneh so bile izdolbene tesne in hladno-vlažne votline. Ob vsej poti so vse vprek ležali predmeti vojaške opreme:	čutare, nabojnjače, spone,
okopno orodje, pravcato pokopališče opreme. In od časa do časa leseni križi: »Brunet, 148. pešpolk . .. Cachin, 78. pešpolk . .. Tukaj počiva nemški vojak.« Ker so bili le za silo pokriti z zemljo, so se oblike trupel jasno razpoznavale. Na tem križevem potu je bilo več kakor dvanajst postaj.
Ta večer se je izvršila premena hitreje nego običajno. Prihuljeni in napeto prisluškuje smo šli dalje. Vsak je tiščal naprej. Ko smo v svitu raket zagledali nizke trše, je dal poročnik Bertbier, ki nas je vodil, javiti od ust do ust:
»Blizu smo, tiho.«
Nepotrebno povelje. Nobenega šuma, nobenega žvenketanja, nobenega šepetanja ni bilo. Lemoine, ki ni verjel v nobeno nevarnost, je vseeno z roko držal rožljajoči bajonet. Vsem nam je bilo tesno. Samo Maroux je bil zadovoljen. Trdil je bil, da je tu gori pravo zavetišče, da nas ne bo hodil nihče obi-skavat in da bomo imeli najlepši mir. A tudi on je, kakor vsi drugi, tiščal glavo med rame in držal svojo bingljajočo skodelo.
»Lezi!«
Dve granati sta prižvižgali in se razleteli dvajset korakov od nas, rdeč sij nas je oslepil. Vsi smo se stisnili ob tla in drug ob drugega. Drobir je tleskal po krednih tleh.
»Povej dalje, naprej! . . .«
V ozkem jarku na drugi strani griča je nestrpno čakal na nas polk, ki smo ga zamenili; ljudje so imeli telečjake že pripete. Čisto tiho, v pretrganih besedah, so dajali sergenti navodila od ust do ust:
»Vaš jarek je ob gozdnem robu . .. Nekaj nad
sto metrov. Na levo ne streljajte dlje kakor do brez; tam je še naša straža ...«
Tovariši so nam kratko želeli vse dobro in segli po prtljagi:
»Pazite na torpede, posebno zvečer, ob času menaže. In če morete, spravite notri tovariša, ki leži zunaj, ravno pred žičnimi ovirami. To je eden naših, ki ga je pobralo prejšnjo noč. Saj ga pokopljete, kaj ne? Neki Questel...«
Hitro so se rinili skozi ozki jarek, po katerem je stala tudi premena, in odšli. Pridušeni hrum se je oddaljeval in zamrl. Srečniki . . .
Ničesar niso pustili na Kalvariji, samo par konzervnih škatelj, par nabojnih zavojčkov, par komis-nih hlebov, enega tovariša zunaj pred jarkom ... Odšli so.
V tem, ko so se namestile prve straže in se naslonile na predprsje, se je vrnil naš vod na drugo stran griča in se tam nastanil.
Pionirji, težkokrvni, nasilni ljudje iz severnih krajev, so bili izdolbli tu podzemski svod, nekako kazemato, katere vhod je ležal v pravcu naše postojanke, strelnice pa so bile obrnjene na nemški gozd. Bil je to precej visok skalni hodnik z močnimi opornimi tramovi; na obeh straneh so bile izdolbene majhne votline, katerih tla so bila pokrita s slamo in časniki. Tisti, ki so korakali spredaj, so se vrgli z glasnim krikom vanje, odbijali druge s pestmi in škornji, se v poltemi ob motnem svitu sveče brezobzirno prerivali in vprizarjali med krikom in kletvino divji metež. Berthier je pa kmalu spet napravil red:
»Le počasi, le nič krika, to vse nič ne pomaga ... Za vse je dovolj prostora.«
S svojo žepno svetilko je posvetil v vse kote in vsakomur določil prostor. Vojaki za njim so bili pridni kakor otroci, ki jih vodi učitelj, in čakali; nikdo ni kričal, da ga ne bi ujezil. Vsak se je zado-
voljil s kotom, ki mu je bil določen, in se v njem udomil.
Ko je Breval razvijal svojo odejo, je našel nekaj v slami: »Časnik iz našega kraja!« je veselo zavpil ... »Bral bom v postelji kakor včasih ...«
Bilo nas je četvero v našem duplu, in bili smo kar se da stisnjeni. Odpeli smo si pasove in odvili go-lenke. Broucke si je sezul celo čevlje in je že smrčal; mali Belin pa si je iz koščka bodeče žice napravil umeten svečnik, da se luč sveče ne bi videla od zunaj.
»Oh, tu je lepo!« je vzdihnil Breval in se zložno zleknil... »Da bi nam le Švabi dali mir ...«
»Nazadnje je le tako, kakor sem bil jaz dejal,« je rekel Maroux, ki je ležal na drugi strani galerije. »Od daleč bi dejal, če gledaš čarovniški ogenj, da tu ni karsibodi, če si pa enkrat notri, ni nič slabše kakor drugod.«
Vendar je vsak trenutek pretresel grič zamolkel udar; veter je prinašal tresk do nas in sveče so zaplapolale. Včasih so udarjali izstrelki tudi na drugi strani Kalvarije, pred vhodom v naš rov, in potem smo videli ognjeni odsvit na šotornini.
»Predaleč,« je dejal Lemoine, ki se je štiri metre pod zemljo čutil varnega.
Broucke je smrčal huje ko navadno, da ne bi slišal granat in Breval je bral svoj časnik, kakor da bi bila vojna kdove kako daleč.
»Od hudiča je to,« je mrmral... »Že spet so v angleškem taboru prijeli par žensk. In to niso cipe, ampak oženjene babe, meni verjemi. Nekdo mi je pripovedoval, da potem njihova imena nabijejo na občinsko desko. To bo lepa reč za njihove može, kadar zvedo . . .«
Bral je še par vrstic, potem pa srdito zmečkal časnik, ga vrgel proč, se obrnil v vlažno kredno steno in mi dejal: »Ugasni ti.«
Trmasto se je zagrizla artiljerija v Kalvarijo.
Zamolklo so udarjali izstrelki na vrh, tam, kjer bi morali stati trije križi. Med dvema eksplozijama smo slišali sem pa tja kvečjemu korak človeka, ki se je izpotikal po kamenju, ali pa posamezne strele iz pušk znorelih straž.
V	plešočem siju ugašajoče sveče sem gledal močne tramove, na katerih je visela naša prtljaga in naše čutare. Po vseh stenah so bili zasajeni bajoneti namesto obešal za obleko, in na njih so viseli nabasani krušniki. Pod glavo smo imeli nahrbtnike; tamle v kotu stoje puške ... In vse to nosi človek s seboj, podnevi, ponoči, milje daleč. .. Svojo hišo nosimo s seboj, svojo kuhinjo in celo svoj mrtvaški prt: rjavo odejo, v katero se sedaj dobro zavijem in zaspim.
Noč je polagoma izginjala. Dejal bi, da se je zadnji zvezdi celo mudilo domov.
V	ranem svitu so se vračale stvari s potovanja v deželo teme in modro zavzemale svoja mesta: rogovilasto drevo pred jarkom in zgoreli senik poleg žične pasti. Brouoke je prvi opazil mrtve.
»Ojej, zaenkrat to ni malo,« je dejal. »Še en gozd, ki nas bo drago stal...«
Gilbert se je oziral po mrtvecu, za katerega so nas bili prosili tovariši, naj ga pokopljemo. Ko se je zdanilo, ga je slednjič opazil. Ležal je dvajset metrov od žičnih ovir, že čisto ploščat in raven kakor drugi. Zakaj naj tvega življenje, da bi privlekel truplo bliže do jarka? Mesto tukaj ali luknja tam . . . Listine so mu pač gotovo odvzeli, to zadostuje. Njegov grob? Nekje na fronti...
Z dnevom se je prebudila artiljerija. Najprej je zalajal skupen strel šrapnelov in ovenčal Kalvarijo s hitro plahnečim obročem. Potem so se začeli vrstiti težki gromovniki.
Ko so privršali prvi izstrelki, smo se sploščili ob zemlji na dnu jarka. Besneč tresk in steber kameni-
tega drobirja, ki se je vsul nato nazaj na nas. Breval je tiho vzkriknil, v zatilnik ga je zadel mrtev drobec granate ali pa kamen. Raztrgalo mu je le kožo, a krvavel je.
»Nič hudega,« mu je dejal Lemoine in mu kanil na rano nekoliko jodove tinkture. »Ta bi ti bil mogel zdrobiti roko, a?«
»Jaz take vražje sreče nimam,« je obžaloval desetnik.
Tako nam je potekal dan, pred granatami smo se upogibali, pred minami smo bežali.
Ob enajstih je postalo huje, in tisti, ki so imeli iti po menažo, so se dolgo obotavljali, preden so odšli, ker so imeli v rovu boljše kritje, kakor pa v razstreljeni mreži zveznih jarkov. Ko so se vrnili, je bilo polovico vina razlitega, makaroni posuti s prstjo in Sulphart je silovito psoval Lemoine-a, češ, da je tako neumen, da še za juharja ni.
Ko smo pospravili jedačo, smo začeli kvartati, da bi tako do večera pozabili na čas. Broucke je že smrčal in poleg njega ležeč je skušal Gilbert sanjati.
Iznenada se je vzravnal in dejal z usehlim glasom:
»Tu spodaj kopljejo.«
Vsi se okrenejo, kvarte zdrse iz rok.
»Ali si gotov?«
Pritrdil je z glavo. Silovito sem stresel Brou-cke-a, ki je še vedno smrčal, in Maroux, Breval, Sulphart so v rovu legli na gola tla in tiščali uho na zemljo. Drugi smo jih molče gledali, srce nam je zastajalo. Vsi smo umeli: mina ... Prestrašeni, zraven besni nad granatami, ki so se z grmečimi sunki zaletavale v grič, smo prisluškovali. Breval je vstal prvi.
»Ni se mogoče motiti,« je dejal poluglasno, »kopljejo.«
»Samo eden dela, razloči se čisto dobro,« je pojasnil Maroux. »Blizu so že.«
Stali smo stisnjeni, nepremično, in strmeli v skalnata tla. Eden je šel klicat sergenta Ricordeau-ja. Prišel je, poslušal trenotek in rekel:
»Da .. . Javiti treba poročniku.«
Drug za drugim je legel na tla, prisluhnil in se dvignil mračnega obraza. Novica se je hitro raznesla po jarku in v trenotkih med dvema granatama smo prisluškovali trkanju pod zemljo, ki nam je šlo do mozga; kopalo je, kopalo .. .
Proti večeru je prišel z juharji poročnik Ber-thier. Dolgo je poslušal na tleh, potem je stresel z glavo in brez obotavljanja rekel, da bi nas pomiril:
»Eh! .. . Nemara so pionirji, ki kopljejo kak jarek, in še precej daleč od tu. To goljufa, veste, takile šumi. Zahteval bom kakega pionirja ... Tak le nič strahu: gotovo je še daleč, nič nevarnega, cela ta reč.«
Odšli smo na postojanke. Granate so loputale kakor preje, a sedaj se jih nismo več tako bali. Prisluškovali smo trkanju.
Ko sta potekli naši dve uri, smo se vrnili v stan. Trkanje ni bilo več tako glasno.
»Možakar ni brez pameti,« je menil Broucke, »ne razsaja več tolikanj.«
Nato je mirno zaspal.
Ravno smo hoteli utrniti svečo, ko se je vrnil poročnik Berthier s pionirskim narednikom. Takoj smo bili zopet vsi na nogah in se gnetli ob rovu. Prva beseda, ki smo jo slišali, je bila:
»Slutili smo bili.«
Fouillardu je zadrgetalo v obrazu.
Narednik je legel podolgem, pritisnil na zemljo uho in mize poslušal. Naš molk je prisluškoval z njim. Potem je vstal, si z roko otepel kredo s plašča in odšel z Berthier-jem, ne da bi nam bil karkoli rekel.
»Stvar potemtakem še ni nevarna,« je domneval Lemoine.
»Zleteli bomo v zrak,« je prerokoval Sulphart.
Kljub temu smo legli. In zaspali. Ob zori je Ber-tbier zopet prišel; bil je videti pobit in v skrbeh, kakor ga še nismo bili videli; to nas je takoj vznemirilo. Kaj je vedel? Še vedno je bilo slišati trkanje in še na zemljo ni bilo treba leči zato, kajti udarci so bili sedaj razločnejši. Prevzela nas je nejasna slutnja, nekak zmeden strah. Berthier je dvignil glavo.
»Skupina Breval, pozor!«
Po vrsti nas je pogledal s presunljivim pogledom poštenega moža, potem mu je pogled obstal na Bre-valu (katerega obveza, ki jo je nosil, odkar je bil oni pot ranjen, je bila videti kakor visok ovratnik) in mu rekel:
»Kakor ste uganili, delajo Nemci podkop. Pionirji bodo skušali skopati protirov, a Nemci so naj-brže že pregloboko, da bi jim mogli rov presekati. Tak torej... kaj ne ... ni treba, da bi vsi ostali tukaj . .. Saj razumete ... Torej ... Vaša desetnija ostane tu, Breval:	žrebali smo. Oba poluvoda se
umakneta na drugo linijo in vi ostanete s svojo de-setnijo in strojničarji tukaj ... Saj ni bogve kakšna reč, ampak polkovnik vam zaupa: ve, da ste pogumni ... In potem se vam ni bati kakega napada, ker delajo podkop ... Sploh pa podkop še davno ni gotov in je vsak strah odveč ... Nobene nevarnosti ni, prav nobene . .. Vse je le zaradi previdnosti...«
Začel je jecljati, v grlu ga je dušilo. Vse nas je še enkrat po vrsti pogledal in nam poskušal videti v oči. Nihče ni spregovoril; samo Fouillard je jecljal:
»Mogli bi pa vendarle iti, po menažo, mislim.«
»To vam prineso.«
Ostali so molčali, nekoliko bledi, to je bilo vse. Pogum? Ne. Disciplina. Bili smo pač na vrsti.. .
»Potakem je z nami pri kraju,« je dejal preprosto Vieuble.
»Ah, kaj še, menda norite,« ga je živahno pre-
kinil poročnik. »Samo kaj takega naj vam ne hodi na misel! Glejte ...« v zadregi je povesil pogled — »rad bi bil ostal z vami tukaj. Sem tudi spadam. Polkovnik pa ni dovolil... Tak pa ... dobro opravite!«
Spodnja ustnica mu je drhtela, solza mu je pod šeipalnikom orosila oko. Nato nam je naglo vsem po vrsti stisnil roko in odšel s stisnjenimi zobmi in bled ko zid.
Že so se tudi tovariši gnetli ven, kakor da bi se bali, da jih ne bi zgrabila smrt. Čudno so nas pogledovali, ko so šli mimo nas, in zadnji so nam klicali: »Dobro opravite!« Rožljanje verižic na skodelah se je oddaljilo, žvenket praznih čutar je postajal tišji, par kamenov se je zakotalilo, še nekaj daljnih glasov ... Ostali smo sami. Strojniški strelci so sedli k svoji mašinici. Trije možje desetnije so odšli doli v strelski jarek, mi pa smo se vrnili v svoj podzemski svod.
»Zdaj nam potemtakem ni treba drugega kakor samo še čakati,« je dejal Demachy s kolikor mogoče ravnodušnim obrazom.
Čakati — na kaj? Vsi smo sedeli na robu naših ležišč in gledali predse v tla, kakor gleda obupanec v temno vodo, preden skoči vanjo. Zdelo se nam je, da je kramp sedaj glasneje udarjal, tako glasno kakor naša utripajoča srca. Nismo si mogli kaj, da ne bi vedno znova poklekali na zemljo in prisluškovali.
Fouillard se je zleknil v kot in potegnil odejo čez glavo, da ne bi ničesar več slišal ne videl. Breval je začel s tipajočim glasom:
»Nazadnje še dolgo ni rečeno, da pojdemo v zrak ... To ni tako enostavna reč, podminirati ves grič ...«
»Posebno v živo skalo ...«
»Človek bi dejal, da so že čisto blizu, pa bo trajalo nemara še teden dni.«
Sedaj so govorili vsi vprek, lagali so drug drugemu, da bi si dajali pogum in se navzeli vsaj malo
upanja. Že so čebljali in hrumeli, vsak je vedel povedati zgodbo o kakem podkopu, in ko so začeli nato znova prisluškovati, se jim je zdelo, da so udarci že tišji. Mehanično smo razvili odeje in legli.
»Zbudili se bomo nemara že v zraku,« de Vieu-ble in si čemerno sezuva čevlje.
Kje se bo razparala zemlja? Zatisnem oči in že menim videti prostaške slike ilustriranih listov, tiste zijajoče, s tramovjem, železjem in z le napol zakopanimi mrliči napolnjene lijake.
Tako ležeč, s krušnikom pod glavo, nismo slišali ničesar več razen groznega trkanja, ki se je glasilo redno kakor tiktakanje ure in nam kopalo grob.
»To utegne prilično reskniti,« je mrmral Belin. »To ti je treba že pošteno nabiti luknjo, če naj odpihne takole goro.«
»Še tri dni, preden bomo mogli odpetati odtod.«
»Ne, samo dva dni in pol: v sredo zvečer mora priti zamena.«
Breval je ves zamišljen pisal pismo, pri čemer so mu služila kolena za pisalno mizo.
»Ti bi najbrže rad malo ostrašil svojo staro!« se je norčeval Lemoine. »Pišeš ji, da pojdemo v zrak, a?«
To noč granate niso padale tako na gosto. Kratek žar raket se je porajal in umiral na zastoru iz šotornine. Noč je bila skorajda mirna. Samo to zamolklo udarjanje krampa, ki nas je pozibavalo v sen ...
Opolnoči sem šel na stražo. V jarku je bilo mrzlo. Iz gozda je prinašal veter leden dih in Gilbert je pod odejo drgetal.
»Ali slišiš?«
»Da, še zmerom trka.«
Vobče nismo več gledali na ravan. Čemu? Tam ni bilo videti drugega ko temo, drhtečo v temi. Poslušali smo, premišljali.
Prvi je pritajeno spregovoril Deinachy; na tisti svoj lahno posmehljivi način, ki me je dražil, a sem ga vendar ljubil, je rekel:
»Bilo je prelepo . . . Res je, bilo je prelepo. Živeli smo brez skrbi, imeli smo svojo vsakdanjo zabavo. Lepega dne pa nekdo potrka: ,Tok! Tok! Življenje zove. — Pa saj vas niti ne poznam ... — Tem slabše, zakaj na vrsti si.‘ Stisnejo ti v roko kramp in puško, in sedaj bodi priden, tepček, in koplji in korakaj, tepček, in crkni, tepček ...«
»Zakaj si se pa tudi vštulil, ko nisi bil potrjen,« ga je vprašal Lemoine, »pa še k petobruscem?«
»Dolžnost, navdušenje: neumnost. . .«
Šli smo k strojničarjem, ki so ležali stisnjeni in nemi v svojem strojniškem stanu. Eden je ležal na tleh, glava mu je visela nazaj; spal je.
»Samo dva dni in pol še, kaj?« je dejal vodja.
»Ta spodaj bo prej končal,« je pripomnil nekdo.
Lemoine je čepel v kotu in rezljal izprehodno palico, ne da bi gledal, kaj dela.
»Če dobro vedo, da pojde to v zrak, bi nas morali odpoklicati kakor ostale tovariše... In zakaj zopet ravno naša desetnija in ne katera druga?«
Veter je pogasil zvezde. Noč je postajala temnejša. Bili smo le še črni kupi v jarku in v senci strojnice ni bilo videti drugega kakor rdeče žarečo točko goreče pipe. Včasih je privzdignil kdo varnostni loputnik na strelnici in pogledal ven. Nič . . . Mraz in šepet: večerne ovce so se pasle po ravani.
Naše tri ure so potekle in vrnili smo se s postojank, vsi prezebli in trdi. Stisnili smo se skupaj pod odejami, pomaknili vkup tudi krušne malhe pod glavami in zaspali, dobro in trdo kakor živali.
Zjutraj nas je zbudila zlovešča slutnja, nekak srčni strah. Nobenega šuma ni bilo več slišati: nasprotno nas je objemala pretresljiva tišina. Nema,
smrtno pobita se je sklanjala desetnija nad Breva-lom, ki je podolgem ležal na tleh in poslušal. Tudi mi smo se dvignili na naših ležiščih in gledali.
»Kaj pa je?« je zašepetal Demachy.
»Ne trka več! ... Gotovo mino nabijajo.«
Trenutno mi je nehalo biti srce, kakor da bi bil kdo segel po njem z roko. Obšla me je zona. Zares, nič več ni bilo slišati kopanja. Vse je bilo pri kraju.
Breval se je vzravnal z izgubljenim smehljajem na ustnicah:
»Ni se mogoče motiti, ne kopljejo več.«
Strmeli smo v tla, nemi kakor on. Fouillard je prebledel in se zgenil, da bi planil ven. Hamel ga je brez besede prijel za laket. Maroux je sedel, sklenil roke med koleni in s svojimi težkimi petami tolkel ob desko svojega pograda.
»Tiho!« je zarežal nanj Vieuble. »Čuj ...!«
Vsi smo strahoma stegnili vratove in se bali, da se ne bi motili. Ne! Kramp se je zopet oglasil! Trkal je. O, kako smo ta hip ljubili ta strašni kramp! Grebel je. Življenje nam je bilo podaljšano. Podkopa še niso nabijali, ni nam bilo še umreti...
Vieuble se je mahoma otresel vsakega strahu. Bled od srda je rjoveč drl ven.
»Nor je,« je zavpil Breval, »kaj neki namerava?«
Stekli smo za njim. Skočil je bil na par vreč peska in nagibajoč se z vsem trupom in stegnjenim vratom čez jarkov obod, je rjovel:
»Kopljite, kolikor hočete, posranci, po buči jo pa le dobite. .. Morda pojde vse v zrak, ampak zmeljemo vas, pri moji duši...«
Sulphart ga je oprijel z obema rokama okrog pasu.
»Ali boš tiho, mrdanja . . .«
Tudi Breval ga je vlekel za roko, a oni se je upiral.
»Preden mrknemo, moram enega pihniti. No-
čem crkniti kakor pes,« je škrtal, »eden mora poginiti.«
Nazadnje smo ga le spet spravili v jarek in potem v rov, kjer se je ob kozarčku Demachyjevega starega žganja pomiril.
»Ta je pravi,« je dejal strokovnjaško.
Tok .. . Tok ... Tok ... Še vedno je grebel... Tok ... Tok .. . Potem se je ustavil. Prestrašeni smo prisluhnili. Ne. Tok ... Tok ... Tok ...
To je trajalo še dva dni in eno noč. Štirideset ur smo šteli, vsako minuto, vsako sekundo v strahu, da nas raznese. Dva dni in eno noč smo poslušali, usta nam je mrzlica izsušila. Zadnji večer Vieuble-ja nismo mogli več zadržati: Odšel je s štirimi ročnimi granatami v krušniku, in po poteku ene ure smo jih slišali štirikrat zapored zalajati, nato bolestni vzkri-ki. Svoj posel je dobro opravil.
Ko je zopet zlezel v jarek, je ravno prišel poročnik Berthier; pohitel je bil pred zameno. Že smo si oprtavali, pripravljeni za odhod, nahrbtnike.
»Oh, to me veseli!« nam je dejal... »Vidite, da vam ni bilo treba obupavati. Zdaj je minulo.«
»Saj še nismo odšli,« se je tresel Fouillard.
»To bi morali imeti pa že posebno srečo, da bi še zdaj zleteli v zrak,« je resnobno pripomnil Le-moine.
Pravilni udarci so se še vedno oglašali in nas pomirjali. A sedaj nismo več pazili na kramp, marveč na zameno. Zamolkel hrum nas je opozoril.
»Premena ... Stopite v rov, da morejo mimo. Jaz izvršim predajo,« nam je rekel Berthier.
Videli smo iti mimo ljudi neznanega polka. Bilo jih je samo deset in štirje strojničarji. Zadnji se je ustavil, ko nas je v senci svoda opazil.
»Tak oni kopljejo mino tu spodaj? ... To se pravi, da pojdemo v zrak. Štiri dni, a? ...«
Vsi naenkrat smo ga skušali pomiriti:
»Kaj še ... Poglej nas, ki smo tudi prestali... Taka reč ne gre tako hitro ... Le nič skrbi brez potrebe.«
Toda čez njegov telečjak smo oprezovali za poročnikom; kolena so nam drhtela, tako se nam je mudilo proč. Fouillard se je bil že zmazal, ne da bi bil kdo opazil. Naposled se je Berthier vrnil.
»Naprej . . . Dobro opravite, dečki.«
Obrnil se je in rekel tiho Demachy-ju:
»Ubogi fantje, bojim se zanje ...«
Če ne bi bilo poročnika, ki je hodil na čelu z mirnim korakom, bi bili najbrže tekli. Bali smo se te blede Kalvarije, ki so jo rakete včasih do nagega slekle. Bali nevarnosti, ki smo jo čutili še tik za petami.
Lezli smo po kredasti poti, pohiteli čez brv nad potokom, in šele tu smo se upali ozreti nazaj. Pošastno se je odražala Kalvarija na zelenkastem nočnem nebu in razcefrani drevesni trši so kipeli v zrak kakor križi.
V naglici smo pogoltnili jedačo ob izhodu iz jarkov. Kuharji so nam bili skuhali kofedro in jedli smo požrešno, ker so bili popustili kremplji, ki so se nam preje zasajali v želodec. Vino smo vlivali vase v celih kvartinih, ker smo morali izprazniti vrče, preden smo odrinili. Hvastač Sulphart je pripovedoval stotniji svoje zgodbe:
»In kako smo jo dali Švabom po gobcu, s tem našim Vieuble-jem!«
Vsak mož naše skupine je imel svoj krog poslušalcev. Vieuble, čegar leni potepuški glas se je jasno razločeval izmed drugih, je pripovedoval o svoji pa-troli:
»Da, skupili so jo po gobcu, pa še kako .. . Vstal sem bil, se z levo oprijel kola v njihovih žičnih ovirah in tresk! naravnost v sredo notri... Sam nisem
dobil še praske ne ... In potlej si poglej to gledališko kukalo. Vzel sem ga mrtvemu Švabu, nekemu častniku.«
Stotnija je korakala v dolgi vrsti brez reda ob kanalu. Iz artiljerijskih stanišč, izkopanih na robu rebri, se je vzdigoval dim, in zavidali smo jih za njihove vlažne luknje: »Tu notri dočakati konec vojne, kaj deš, to bi ti bilo skrivaško gnezdece . . .«
V črni vodi se je zrcalila noč in slišati je bilo le tiho žuborenje. Prekoračili smo reko na vegavem mostu iz čolnov in kadi. Stopivši v gozd, nam je legel na pleča hlad kakor moker plašč. Dišalo je vlažno po pomladi. Nekje je pel ptič, ki ni vedel za vojno.
Za nami so rakete označevale brezkončno črto jarkov. Kmalu pa jo je skrilo drevje in visoki gozd je dušil srdite glasove topov. Oddaljevali smo se od smrti.
Ko smo korakali v prvo vas, je začela sprednja desetnija tiho popevati in nehote se nam je ubral korak:
»Cest aujourd’hui marche de nuit Au lieu d’roupiller, on s’promene .. .«*
Tedaj je iz velike dalje zamolkel hrum pretresel noč: gromeče lomljenje kamenitega drobovja, ki je še dolgo odmevalo. Podkop se je raztreščil.
Stotnija se je ustavila kakor na povelje. Vse je obnemelo ... Srca so zastala in še vedno smo poslušali, kakor da bi mogli do tu slišati krike. Tudi topovi so odreveneli in utihnili.
Pa ne, nič več, bilo je končano .. .
»Koliko jih je bilo?« je vprašal iz redi hropeč
glas.
»Deset.. .« je odgovoril nekdo. »In štirje stroj-ničarji...«
* Danes imamo nočni pohod, namesto dremat gremo na izprehod.
IX
UMRETI ZA DOMOVINO
Ne, to je strašno, tega godba ne bi smela igrati.
Sesedel v mrtvo kepo visi mož z zvezanimi rokami na kolu. Robec, s katerim so mu bili zavezali oči, mu obdaja glavo kakor venec. Prepadel moli vojni kurat svoje molitve zaprtih oči, da ne bi ničesar več videl.
Nikoli, niti v najbridkejših urah nismo tako čutili pričujočnosti smrti kakor danes. Slutimo jo, čutimo jo kakor pes, ki bo zdaj — zdaj zatulil. Ali je to vojak, ta modra kepa? Biti mora še gorak.
Oh! Da smo morali to gledati, da moramo za vedno braniti v spominu njegov živalski krik, ta strašni krik, v katerem je bil strah, groza, molitev, vse, kar se more izviti iz prsi človeka, ki zdajci vidi smrt pred seboj. Smrt: majhen lesen kol in osem smrtnobledih mož s puško ob nogi.
Ta zategli krik se nam je vsem zasadil v srce kakor žrebelj. In iz tega strahotnega tuljenja, ki ga je drgetaje poslušal ves polk, smo zdajci razločili besede, prošnjo smrtne groze:
»Prosite zame, da me pomilosti .. . prosite polkovnika ...« Vrgel se je na tla, da ne bi moral tako hitro umreti; iznemoglega in tulečega so vlekli h kolu na rokah. Do zadnjega je vpil. Razločili smo le posamezne besede: »Moja uboga otročiča . .. Gospod polkovnik . ..« Njegov jok je trgal strašno tišino, vojakom so drgetali udje in želeli smo samo eno: »Oh, brž . .. brž ... da bo pri kraju. Streljati, streljati, da ne bomo ničesar več slišali! ...«
Tragičen resk skupnega strela. Potem še osamel strel: smrtni strel. Bilo je končano ...
Potem pohod mimo trupla. — Godba je igrala »Umreti za domovino« — in stotnije so odhajale druga za drugo, z mlahavim korakom. Berthier je
stisnil zobe, da ne bi videli, kako so se mu tresle čeljusti. Ko je poveljeval »Naprej!« je Vieuble zaihtel kakor otrok, planil iz redi, vrgel puško iz rok in se zgrudil v živčnem napadu.
Ko smo korakali mimo kola, smo se obrnili vstran. Nismo se upali pogledati drug drugega; bledi, z vdrtimi očmi smo korakali mimo, kakor da bi bili pravkar izvršili zločin.
Tu je že svinjak, v katerem je bil prebil svojo zadnjo noč; tako nizek je, da se je bil mogel vzpeti samo na kolena. Slišati je bil moral ubrani korak stotnij, ki so korakale po cesti na morišče. Ali je bil umel?
Obsodili so ga bili sinoči v plesni dvorani kavarne »Pri pošti«. Tu so še od našega koncerta visele smrekove veje in trobarvni papirnati venci, in na odru je bil še velik ščit, ki so ga bili naslikali godbeniki: »Nič ne maraj, naj govore, kar hočejo.«
Majhen korporal, ki je bil v to uradno imenovan, je branil obtoženca ves v zadregi in kar se da klavrno. Čisto sam je stal na odru, roke so mu ma-hedrale, človek bi bil dejal, da hoče ,eno zapeti4; vladni komisar se je za svojo orokavičeno roko smejal.
»Ali veš, kaj je storil?«
»Ono noč po napadu bi bil moral iti na patrolo. Bil je pa že prejšnji večer na straži, zato se je branil. To je vse ...«
»Ali si ga poznal?«
»Da, bil je iz Cotteville-a. Imel je dva fantka.«
Dva fantka, velika kakor njegov kol. . .
X
NAŠA LJUBA GOSPA PODPLATARSKA
Po široki cesti mrgoli in hrumi vse črno kakor v rudniškem rovu, v katerem je ob odhodu z dela nenadoma ugasnila luč. Temna množica, ki je ni bilo videti, a si čutil njeno življenje in plajhanje, se je prebijala skozi črno noč; vsak oddelek si je utiral svojo pot in nad zmedenim vrvežem je drhtel zvok topotajočih korakov, človeških glasov, škripanje voz, hrzanje, kletvine... Vse to se je nejasno mešalo med seboj, kakor so se v temi zlivala polja, cesta in ljudje.
Pri vsem tem je bil v tej gneči red. V ozadje vračajoči se domobranci, naši polki, ki so odhajali v jarke, živežne in municijske kolone, vse to je našlo svojo pot. Stotnije so se križale tako tesno, da so se s komolci zadevale druga ob drugo, obe vrsti pa so potiskali ob breg motociklisti s svojim: »Na desno! Na desno!«; artiljerijski konji so nam pihali v obraz, ogromna kolesa tovornikov so nam šla skoroda po nogah, in sredi skozi te grmeče vrtince ljudi in stvari so potiskale napadalne divizije svoje brezkončne, topotajoče vrste.
Vzdolž cestnega jarka so se tlačili polki, ki so se bili iz kdo si ga vedi katerega razloga ustavili, in gledali naš pohod. Nekateri so stali vzravnani in ste-gali vratove, kakor da bi skušali v mimotekoči črni reki koga spoznati. Drugi so ležali v travi, kar smo ugenili po belih krušnikih, po rdečih točkah tlečih cigaret. Med nami in njimi so se razpletali bežni pogovori:
»Kateri polk?«
»Ali je tu kje še kako gnezdo pred linijo?«
»Odkod prihajate?«
Neki Parižan je robato zaklical iz naših vrst:
»Ali so med vami tudi fantje z Montmartre-a? Pozdrav vsem Barbečanom!«
Ti neznani glasovi so se iskali in našli med seboj kakor roke. Sulphart, ki ga je bil pravkar okrepčal požirek vina, je odgovarjal s šalami:
»Katera ,kompanija‘?«
»Pariška plinska!«
Pomikali smo se sunkoma, v neenakomernem pohodu, ki je zelo utrujal. Včasih smo se morali ustaviti, ker je bila cesta zagozdena; v temi smo slišali rožljati uzde topotajočih konj in preklinjati topničarje. Nekateri so nas prijemali za laket:
»Ali ste naskočni polki? Črni pokovci so tudi že tu ... Potlej pa topovi, to boste kar zijali. ..«
Tedaj je poleg mene zarenčal Fouillard:
»In Švabi, ti seve nimajo topov, a? Drekači! Kar vzdiguje se mi, če kaj takega slišim.«
Ko smo med dvema vrstama voz in konj stopicali dalje, je zagrabil enega izmed konj, ki so imeli vse penaste gobce, oberoč za rep in ga surovo potegnil. Težki mrhi se križ ni niti zgenil.
»Tak tvoje osrano kljuse še brcniti ne zna?« se je zadrl nad voznikom, ki je ves zamotan sedel na kozlu. »Da bi mi vsaj pohabil krepelo, hudiča.«
V naši redi je štorkljal z nami in ropotal s skrinjicama za naboje mezeg: spravil se je za njim v red in upal, da ga bo prej ali slej cebnil. S tem namenom je začel žival dražiti in vleči za rep kakor za zvonovo vrv. Topo kakor človek je mezeg nadaljeval pot.
»Menda se ti je zmešalo, ka-li?« mu pravi Ha-mel... »Kaj pa, če te cebne v vamp?«
»Prava reč ... Do grla sem sit, potem mi vsaj ne bo treba na naskok.«
Za njim se je oglasil Demachy, kakor da bi čital armadno povelje:
»Vedno je kazal najpogumnejšo podjetnost in
dajal svojim tovarišem zgled nepremagljive hrabrosti.«
Fouillard se je okrenil:
»Ti, na to se podriskam ... Brigaj se za svojo ...«
Breval, ki je omagoval pod svojim nahrbtnikom, je zamrmral:
»... Res korajža, tako gofljanje ... Slabši ste ko živina . . .«
Komaj smo razločevali obrise drevja, tako temna je bila noč, in tam v dalji, proti fronti, kjer so neprestano grmeli naši topovi, bljuvajoč skupne strele, ni noben žarek svetlobe razjasnjeval nizko visečega neba. Nevidno se vali bitka za tem velikim, temnim zidom, in ceste, nabrekle kakor žile, ji dovajajo nove krvi.
Za trenotek je kolona stopicala na mestu: »Na levo!« so nam kričali od spredaj. Brez reda smo odšli dalje. Nekaj črnega je zapiralo pot: dva konja, ki sta togo molila vse štiri od sebe, prevrnjen voz in mrliči, katerih žalostno razmrcvarjene oblike smo uganili pod šotorovino. Osladen topel vonj je puhtel iz gomile. Domobranci so z vso naglico zasipali jamo, ki jo je bila izkopala granata.
Eden starejših ljudi ni delal. Stopil je na kanton in segal tako nad naraščajočo reko naših vrst; nagibal se je naprej, se iskaje oziral v temo in vpil:
»Bailleul Emil, peta stotnija ... Ali ni to peta stotnija? Emil! Emil! ... Ali ne poznate nekega Bail-leul-a? To je moj sin. Hohoj! Emil!«
Onemogli smo korakali mimo njega, temni, ne-predirljivi. Nihče ni odgovoril. Sem pa tje se je okrenila kaka glava in se ozrla na starega. Njegov glas je še vedno klical za nami: »Emil... Ali ne poznate malega Bailleul-a, pri peti?«
Bogme, da, poznali smo ga . .. Ubogi fant!
V cerkvi je ostal samo še ta kot pri oltarju
prost: kapelica sv. Device in šest vrst klopi. Ves ostali del je bil izpremenjen v lazaret in za dešče-nim obojem, ki nas je ločil od cerkvene ladje, je bilo slišati ječanje ranjencev.
Dvesto mož se gnete tu, da bi prisostvovali sv. maši. Drugi se stiskajo v preddurju in stoje še po pokopališču, kjer sede po vogalih grobov, poslušajo petje in klepečejo.
Nekaj jih je prišlo pravkar iz jarkov; vsi blatni so, obrazi sivi, roke pokrite s prsteno skorjo. Drugi pa nasprotno še rde od umivanja pri vodnjaku. Umazani vojaški plašči in častniške suknje se gnetejo in prerivajo. Nekaj žena, nekaj mladih deklet, ki jih na-skrivnem1 pogledujemo in se med seboj drezamo s komolci, in na častnem mestu kmet, gladko obrit, petdesetih let, hudo dostojanstven v svojem črnem prazniškem oblačilu.
Vselej, kadar se mašnik pripogne, se pokažejo izpod sutane modre povojne gamaše: eden od naših bolničarjev bere mašo. Na edini kameniti stopnici prebirajo štirje bradati vojaki med prsti jagode rožnega venca: tudi oni so duhovniki. Veter rahlo pregiba bele platnene prte, ki zastirajo razbita okna.
Na oltarju ni niti enega svečnika; celo taberna-kel so odnesli. Samo Devica je še tu, v sinjem, z zvezdami posutem oblačilu, pred njenimi nogami šopek marjetic. Naša ljuba Gospa Podplatarska_____
Roke so stegnjene, dve majhni roki iz rožnato poslikanega mavca, dve vsemogočni roki, ki rešita tistega, kdor se k njima zateka. Niso vsi verni, ti vojaki, ki stoje leno tod naokrog, vsi pa verujejo v te materinske roke, hočejo verovati vanje, s slepim zaupanjem, k Njej se obračajo v molitvi, kakor se človek oklepa močnejšega, prosijo jo, da jih ne bi več trapil strah in da bi ohranili v srcu kakor talisman spomin na te Njene roke.
Nekaj jih je v resnici prišlo zato, da bi molili. Drugi, ki napolnjujejo pokopališče do zadnjega ko-
tička, čakajo na to, da bi videli iti mimo dekleta: maša je za vojaka predstava.
Danes, dan pred napadom, jih je prišlo še več kakor druge nedelje. Pojo. Njihovi premolkli glasovi ohranjajo tudi pri molitvi hrapavi zvok njihovega sirovega vsakdanjega življenja: pojo neudržlji-vo, na vse grlo, kakor v krčmi, in petje včasih preglasi topove:
»O reši, reši Francijo v imenu svetega Srca ...«
Pojo, ne da bi mislili na besede, kakor preprosti zborni dečki, ki se derejo do hripavosti. Koliko jih je pač med nami, ki zaprtih oči sklanjajo čelo v roke in jih pesem tako gane, da jim stiska grlo!
»Reši, reši Francijo . . .«
Kakor krik, ki se izvija iz globine teh človeških orgel. Za lesenim obojem pa kriči ranjenec: »Ne tako! Boli! Ne tako! ...« Lahko uganemo, kako neka roka z naglico trga raz rano umazane obveze. Te tožbe, ti raskavi kriki odgovarjajo mašniku na njegove molitve.
Potem zacinglja zvonček, vse glave se nagnejo. Rekel bi, da jih upogiba molitev kakor vihar. Tesno se stiskamo vkup kakor v rovu pred naskokom. Topovi rohne in grme, zvoneč k povzdigovanju, toda ne slišimo jih več kakor tudi ne hropenja ranjencev. V cerkvi ni več drugega kakor vojakove roke, ki dvigajo kelih k dobrotljivim rokam Device.
Zvonček cinglja ... Česa Te prosimo drugega kakor upanja, Naša ljuba Gospa Podplatarska!
Vse radi sprejmemo: zamene v dežju, noči v blatu, dneve brez kruha, nečloveške napore, ki nas poživinjajo; vse trpljenje sprejmemo nase, samo daj nam živeti, nič drugega kakor to: živeti... Ali daj nam vsaj do zadnjega v to verovati, daj nam vsekdar upati, upati vzlic vsemu. Sedaj in ob naši smrtni uri, amen . . .
Stali smo v dveh vrstah in gledali dekleta, ki so prihajale iz cerkve, krepke in zalite, v životkih kričeče barve; lica so si našminkale kakor za razstavo. Hotele so pokazati, da se znajo vesti po »pariško« ter so se glasno smejale in pogovarjale. Hot-ljivi pogledi so jih poželeli in najgorše je pozdravljalo robato laskanje.
Županova hči, suha in bledikasta majhna stva-rica, je odšla povešenih oči, in z njo poštna gospodična, ljubko mlado dekletce v črni obleki, kakor jih nosijo prodajalke; očividno je svoja motna lica malo napudrala. Ko jo je Bourland zagledal, je ves zardel in ona se mu je nasmehnila.
»Ali gremo za njimi?« je predlagal Sulphart, ki se je čutil s svojimi sveže ostriženimi lasmi nepremagljivega.
Vieubleju pa ni bilo za to. Od daleč je ves zaverovan z dolgo bilko žgečkal dlan svoje gospodinje, ki je z nekaterimi drugimi ženami ničemumo stopicala mimo nas.
»Kar mir si daj,« je dejal tiho rdečelascu, »pravim, da bomo danes pili zastonj.«
Ob pokopaliških vratih je bil vojni kurat naslonil svoje kolo na zid in delil škapulirje in cigaretni papir. Na nasprotni strani ceste so delili nože.
To je bilo na podkovačevem dvorišču.
Pred hišo so trenarji razkladali municijski voz, težke skrinje nabojev, ki so jih nosili po štirje kakor krste. Na dvorišču je bilo kakor na cenenem kramarskem semnju. Na tlaku je ležal kup velikih nožev, močnih bodal z lesenimi ročaji, in Lambert, fu-rir, je ždel pred svojo stojnico in jih delil po stotnijah. Razlegalo se je noro kričanje; vsi so vpili, se smejali in prerivali s komolci.
»To mi je vseeno,« je kričal Lambert, ves zaripel v obraz, »to ni moja stvar. Meni so rekli, naj dam nože vsemu drugemu vodu, in tako dajem nože. Če mi ukažejo, naj delim dežnike, vam bom dal tudi
dežnike... To lahko poveste štabnemu zdravniku ...«
Polagoma je kup rezil kopnel.
»Žurimo se!« je priganjal furir. »Za vse jih ne bo. Alo, kdo še nima noža?«
In obrnivši se proti staremu sergentu, ki ga doslej še nisem bil videl in ki je stal za njim, je dodal z namršenimi obrvmi:
»Poznam take, ki ne potrebujejo noža ... Ti so prekanjeni in vedo, kako treba igrati vojno, ti . . .«
Stari ni odgovoril. Imel je sivo brado in tovariši so ga gledali in čisto glasno govorili, kaj ima pravzaprav tu opraviti.
»Nič drugega ko to, da prevzame moje mesto, čisto enostavno. Da, fantje, premeščen sem in grem za četovodjo k tretji: tale stari romar me pa nadomesti pri vas.«
»Pa kdo je vendar to?«
»To je stara žverca, ki sta mu padla v vojni oba sinova,« se je ujedal furir. »Tedaj se je sam prostovoljno javil... Kajpak, ko se je privegala ta stara zebra, ga polkovnik ni hotel vtakniti v jarke, ampak ga je imenoval na moje mesto, meni nič, tebi nič. Polkovniku je seve vseeno .. . Ali ni to sramota, a? Kaj pa mene brigata njegova dva sinova! Kaj je moja stvar, da ju maščujem? Nažrl sem se bil jarkov, leto in dan sem bil tam. Če je tako srborit in boja željan, naj le gre v jarke, ne pa, da meni odjeda moje mesto in da si moram dati jaz zanj razbiti gobec ... Samo to ni slabo, kaj, da se v teh letih prostovoljno javi. Taka stara kost!«
Stari je stal poleg z izgubljenim obrazom in ni zinil; njegov žalostni, daljni pogled mi je kljub vsemu bridko segel v srce.
»Alo, sedma!« je klical Lambert. »Tak dajte, no, paščite se ... Deset lepih, novih novcatih rezil. To ni nobena loterija, ampak poštena kupčija.«
Desetniki so se razšli s polnimi žepi nožev. Na
cesti so nekateri odprli svoje bodalo, ki je s tleskom izskočilo, da bi se postavili pred dekleti; na roki so preizkušali konico.
»To je nemarada bussines,« me je nagovoril majhen možanec iz moje stotnije s čisto prepadlim obrazom. »Čemu naj mi le bo takle nož? Po poklicu sem vrtnar. In eden mojih tovarišev je knjigotržec. Ali so to poklici, v katerih potrebuješ bodalo?«
Berthier se je izprehajal čisto sam, sanjav kakor vedno; roke je imel sklenjene na hrbtu, glavo sklonjeno. Pridružil sem se mu. Ponovil mi je vse, kar je bil zvedel zjutraj o ofenzivi. Ukaz je bil samo eden: predreti. Med bojem se ne zameni nobena edinica; novi valovi bodo neprestano dotekali, da ojačijo zdesetkovane valove, za vsako ceno moramo naprej. Zvezo imamo z maroško divizijo, s tujsko legijo, z deli dvajsetega zbora; za nami cela armada ...
»Prepričan sem, da pojde,« mi je dejal z odločnim glasom. Ustavil se je in me naravnost pogledal.
»Mislim, da prebijemo.«
»Tudi jaz mislim tako . .. vsekakor.«
To nezmiselno zaupanje si čutil v vseh ljudeh, vseh glasovih; bilo je v zraku, v stvareh. Ali so nam vlivali to gotovost, da zmagamo, topovi, ki so grmeli brez prestanka in phali v svojih stopah naskočno ozemlje? Brez razloga, zgolj nagonsko smo se zanašali na zmago ... Prvič smo to pot čutili, da se pripravljamo na bitko in ne na eno tistih tragičnih zmešnjav, tistega smešnega drka in trka, kakor so bili vsi dosedanji naskoki.
Na koncu vasi, za majhnim gozdičkom, je streljala težka artiljerija v skupnih strelih, ne da bi o vojni videla več kakor zaveso iz leščevja. Ker je bilo vroče, si je moštvo sleklo bluze, da bi mu bilo udob neje. Vsi potni so vsajali granate kakor kruh v peč.
»Še nikdar nismo tako streljali kakor to pot,« nam je dejal ognjičar. »Vsak top obstreljuje samo dvajset metrov površine. Tu še miš ne ostane živa.«
Poleg piramide rumenih granat so se v keblici vode hladile steklenice. Med dvema streloma so prihajali topničarji goloroki na požirek, si z roko otirali pot in se vračali na svoje peklensko kegljanje.
Po cesti so pohajkovali kavaleristi, nekaj jih je ležalo v cestnem jarku; njihovi konji so glodali drevesno skorjo. Izprva smo jih gledali postrani; zavidali smo jih zaradi njihove lažje službe, zaradi pre-snažne obleke, predvsem pa zaradi pozdravov, ki so jih bili deležni od deklet. Vendar si jih nismo privoščili z običajnimi šalami in nihče jih ni zasmeh-ljivo vprašal: »Ti, ali veš, kje je tu fronta?« Nasprotno smo z njimi kmalu tovariško kramljali. — Pripovedovali so nam:
»Mi smo zasledovalna armada . . . Kakor hitro vi prebijete, zajašemo in napademo njihove rezerve.«
Za nami je čakala cela armada: oklopni avtomobili, pontonski oddelki, konjeniški škadroni ter 75 mm-slce baterije, in že smo menili čutiti, kako nas vsa ta masa potiska naprej. Vse govori, se prepira, ljudi se loteva mrzlica. Dolg, nekoliko okajen topničar ponavlja venomer:
»Pravim vam, po tem udarcu bo vojne konec ... To je zadnji napad, fantje ...«
Še nikdar nismo videli toliko različnih uniform, celo velike rdeče plašče spahijev je bilo videti za zarjavelim omrežjem grajskih vrat. Morda je vplival na nas žar, ki je dihal iz vseh teh bitij, da smo živeli štiriindvajset ur v tem vročem ozračju velikega upanja. Tudi najbolj plahe je opijanjala zavest, da imajo toliko gledalcev, da so za vso to množico »podpla-tarji, ki gredo na naskok«.
Da bi se izkazovali pred dekleti in novaki, smo se sprehajali po cesti sem ter tja ter se glasno in bahaško pogovarjali, in ko so prišla mimo moštva zamenjenega polka, ki je odhajal na odmor, smo jih gledali od zgoraj doli in nekoliko posmehljivo.
»Ni slabo, kaj, odnesti jo iz jarkov, ko morajo drugi vanje.«
»Le nič strahu, ti si lesenega križa prav gotovo ne boš zaslužil!«
Skozi okna krčme v zeleni uličici, kjer je vonj po bezgu oslajal zrak, je bilo slišati kričanje. Stoli so se prevračali, kozarci so žvenketali in po vsem prerivanju, petju in vsem hrumu je bilo spoznati, kako bojevitost narašča ... Zares, nisem jih več prepoznal ...
Fouillard je stal vzravnan, s kozarcem v roki, in skušal z glasom, ki se je trgal, rjoveti:
»Bajonet na puško ... Naprej!«
Vieuble, ki se je prikošatil mimo s svojim vojnim križcem in svetinjo, je posmehljivo zgenil z rameni:
»To so tisti, ki imajo zmerom največji gobec.«
»Kam pa greš, po menažo?«
»Ne, jedel bom z vami v vaši menzi . .. Povabil me je Gilbert, ki sem mu za trdno obljubil, da ga skupaj s Sulphartom spravim nazaj, če bi bil ranjen.«
Na spodnji ustnici mu je visel rumenkast cigaretni čik. Gredoč dalje, je dejal zamišljeno:
»In potlej ... Sulphart, hja, to ti je tudi lisjak. Nak, nanj se že ne bi zanesel. Usti se, usti, ampak ne drži pa nič.«
Mehanično kakor konji, ki se vračajo domov, sva zavila proti ogradi, kjer je bil Bouffioux postavil svojo vojno kuhinjo. Do dvajset mož se je gnetlo okrog kmetiške mize.
Sredi skupine je stal z zavihanimi rokavi Ha-mel in uganjal burke. Kakor rokoborec na semnju, preden dvigne uteži, si je najprej s široko kretnjo v loku napravil prostor. Potem je potegnil svoj mornarski nož, ga trdno stisnil v kosmati pesti, se z nogami uprl v tla in s klicem »ho-ruk« zasadil rezilo do ročaja v ogromno volovsko četrt, ki je bila že na dvajset mestih načeta. Vsi, ki so svoje bojne nože že prejeli, so se gnetli za njim, vihteli nože in kričali,
kakor da bi hoteli zdaj zdaj planiti drug na drugega. Vrgli so se na meso in drug za drugim z divjimi zamahi sekali kose mesa. Potem je vzel še vsak zaplato maščobe in kit in na razpraskani mizi so ostale le še brezlične mesne cunje. Edini Lemoine je bil mnenja, »da se le ne spodobi tako mrcvariti crknino« ter je poklical Bouffioux-ja. Ta je sopihajoč pritekel, da se mu je debeli trebuh plajhal nad hlačami, ki so mu večno lezle nizdol.
»Svinjska drhal!« se je zadrl. »Potlej se hodite pa še pritoževat, da je jedača zanič ... Meni je drek, ampak to naznanim poročniku.«
Hamel, ki si je ravno snažil nož, je pogledal kuharja kakor polit debel cucek.
»To malo burke ti ni všeč, a? Kaj pa tovariši, ki bodo morali nemara že jutri v peklenski polom, na te se podelaš, seve ... Saj ti ostaneš lepo, kjer si in majiš svoj krompir. Zaplotnik!«
»Kaj se pa zadiraš nad njim?« ga je prekinil s svojim mehkim glasom Lemoine. »Njegovo juho pa le rad kleplješ.«
»In ti, kaj pa se vmešavaš ti, koleraba?« je takoj vsekal Vieuble.
Dolgi Lemoine se ni ganil; celo roke je obdržal v žepih. Za glavo je presegal pariškega pretepača, ki ga je hotel očividno izzvati. Vieuble je nadaljeval:
»Takle kmetavs! Zrasel je v svinjaku, potlej bi se pa hotel ščetiniti.«
»Ščetinim se, kolikor me je volja, in ti gotovo nisi tisti, ki bi mi mogel braniti,« je tehtovito odvrnil oni in nagubančil svoje trmasto čelo. »Z mesom se ne svinjari tako.«
»Zato, ker doma nisi nikoli videl mesa, svinjska čeljust.«
»Nemara sem bolje jedel ko ti.. . Tule se lahko košatiš; preje si lakoto pasel, zato pa imaš tak gobec.«
»Molčite, gospica, sicer vas spravim nared.«
Krog zvestih poslušalcev se je namah tesno
strnil: »Pozor! Začel ga je vikati, stvar postaja nevarna ...« Ves zaripel in potan je Bouffioux hlipal in jecljal nesmiselnosti.
»Ti me že ne boš spravljal nared, ti ne,« je še dejal Lemoine, a ne več tako samozavestno.
»In potlej, potlej, če jedača...« je hreščal Bouffioux.
Vmešali so se še drugi, povsem brez razloga, iz golega veselja do rjovenja.
»Ta ne stopi nobenemu polžu na kremplje, tale z velikim gobcem.«
»Nak, da si da kaj takega reči...«
»Čisto prav ima. Kuhač nas slepari. Meso je toliko naše kakor njegovo.«
»Kdor ne spada zraven, naj bo tiho in ...«
V	strešni lini se je pokazal sergent Ricordeau, ki se je ravno bril in je postal pozoren zaradi hruma; obraz je imel ves namiljen.
»Ali ne bo kmalu konec tega krika? Pri moji veri, če me spravite doli, se vam ne bo kaj smejati... Aha, pravkar prihaja poročnik Morache; ali ste zdaj zadovoljni?«
Drugega ni bilo treba reči: vse je umolknilo in drhal se je namab porazgubila.
V	kepi mesa je obtičal nož, ki ga je bil nekdo z divjim sunkom zasadil vanj do ročaja; na njem so se poznali sledovi krvave roke.
V	zadnji sobi se nas je stiskalo osmero okrog okrogle mize; obedovali smo. Iz prenapolnjene dvorane so vedno znova prihajali k nam pivci s kozarcem v roki. Topovi so neprestano hrumeli in steklenice na mizi so poskakovale, pisani krožniki plesali. Včasih je treščilo silneje in preglasilo človeške glasove.
»To ti pa spet pošteno bunkajo.«
»Tak kaj, ali napademo jutri ali ne?«
Vsi pogovori so se sukali samo o vojni, o na-
padu, o obvezovališču, in če smo za trenotek na to pozabili in mislili na minulo srečo, na Pariz, na izgubljeni dom, je znova zahrumelo, topovi so potrkali na vrata.
Ob točilni mizi so se tovariši šumno, brez konca in kraja pogovarjali o strelskih jarkih: samo vojak more brez prestanka poslušati vojaške zgodbice, ne da bi se kdaj utrudil. Usta so že odprta za običajni odgovor: »Ravno tako, kakor nekoč pri nas, veš . ..« Tako poslušajo drug drugega samo napol, misleč le na to, kako bi se vsak iznebil svoje lastne zgodbe.
Do večera smo pohajkovali, pili, govorili in se slednjič utrudili. Po trojih vaških cestah je vse mrgolelo vojaštva in po glavni cesti so neprestano drdrali prašni kamioni, natlačeni s pešci, ki so nam skozi prah klicali številke svojih polkov.
Na nebesu, ki se je svetil, kakor da bi ga bil s perilnim modrilom oblil, so se zbirale črede treskajočih šrapnelov, podobnih tistim drobnim, belim oblačkom, ki napovedujejo lepo vreme. Sredi pod njimi je krožilo svetlo in lahko letalo. Na miznih vogalih, po cizah in ojesih, po šotorih ali sloneč ob kakem zidu — tako so vsepovsod sedeli vojaki in pisali. Na travniku so med glasnim krikom igrali nogomet, naokrog pa so zadensko sedeli na blesteče zlikanih sedlih bojevniki in gledali, trenarski gonjači mezgov so jim pa medtem strigli lase.
Na drugi strani vasi so bile uličice čisto osamele. Povsodi je cvetel bezeg in vdihavali smo njegov nežni vonj kakor tolažljivo obljubo.
»Zares, to ni vreme, da bi šel človek na boj,« je vzdihnil Gilbert, grizoč janeževo stebelce.
Lambert, ki je šel za nami in povešal nos, se je vidno razvedril:
»Vreme za naskok, praviš?« se je razvnel. »To si čital v ,Pele-Mele\ kaj? Ha, česa vsega si ne izmislijo ti tintomazi, ki čečkajo o vojni! ... Umreti v soncu, to ti je reč! ... Rad bi ga videl z odprtim
gobcem crkniti v bodeči žici; potlej bi ga pa pozval, naj občuduje pokrajino ...«
Hladil si je jezo nad bezgovimi kobulami, ki jih je sekal s svojo paličico drugo za drugo, in renčal:
»Naj pošljejo tja ven tega starega romarja, ker že hoče maščevati svoja sinova!«
Sonce je drselo od lista do lista in padalo v velikih kapljah na pot. Med sleznicami je tekel potok in nosil s seboj algine vitice: Ofelijine lase. V gozdiču so nekateri tovariši trgali cvetlice, preden so zalepili pisma.
»Pojdimo, ne premišljujmo preveč,« je dejal Gil-bert in se otresel. »Stopimo tu notri, zdi se, da so Židane volje.«
Odpehnili smo vrata v kavarno; takoj sem opazil Bouffioux-ja in Fouillarda, kako sedita pred praznimi litrskimi steklenicami. Pijanost ju je zopet spravila in tako sta sedela tu, kuhač zaripel v obraz in kipečih oči, drugi bled in steklenega pogleda. Pila sta bila na dušek mero za mero, potem je žganje vdihnilo Fouillardu novo misel; dušeč se od smeha, je predlagal:
»Veš kaj, igrajva za moj križ ... Videl sem kar čedne pri mizarju, take s tablico, prav kakor za častnike ...«
Bouffioux je pristal; izgubil je. Zahteval je re-vanšo: križ za kakega drugega tovariša njegove skupine. Zopet je izgubil.
»To je treba biti pa že po kravje pijan, vzlic vsemu . . .« so se uprli tovariši. »S takimi stvarmi ni treba uganjati norčije . . . Opravita svoje svinjstvo zunaj ...«
Nato sta bahaško pila dalje: najprej mero za tistega, ki dobi, potem »zadnjo« mero in slednjič »najzadnjo«; sedaj sta bila tako polna, da sta sedela z odprtimi usti, medlimi koleni, in na mizo oprto brado. Nista imela več niti toliko moči, da bi še pila in kričala.
»Ti si zgubil,« je topoglavo ponavljal Fouillard.
In drugi je z omahujočo glavo kimal: »Da!«
»Tu ne ostanemo, pojdimo,« je rezko dejal Lambert.
In odšli smo.
Ves dan sem nehote mislil na njuno pijano stavo, na ta vložek. Sedaj, tu v šotoru, mislim še vedno na to ... Grmenje topov je pojenjalo, a naraščajoči večerni veter prinaša iz jarkov prasketanje pušk. Ena stran šotora je ostala odprta; obrnjena je proti fronti in prek črnih gozdov vidim včasih bežni, bledi sij raket.
Zleknjeni na sveži, šumeči slami, smo s široko odprtim srcem prisluškovali zmedenemu mrmranju in petju pridušenih glasov. V temi moremo razločiti nejasne bele lise, ki jih veter pregiba: vojaško perilo, ki se suši. A po tej jasni noči se prelivata petje in nežnost, in menil bi, da so to bela ženska oblačila, mogel bi sanjati, da tam na stezi, čisto blizu nas, obotavljaje se, postajajo ženska bitja in nas poslušajo. Ne, ne bomo jih klicali: da le čutimo njihovo navzočnost, vemo, da so tu ...
Kako dobro de božanje tega lahnega vetra! Hrepeneči glasovi še enkrat pridušeno povzamejo pripev, vlečejo besede ljubezni, da bi jih globlje okusili.
»Ferme tes jolis yeux
car les heures sont breves
au pays merveilleux,
au doux pays du re-----e-------ve.«*
Glasovi se užaloste, pesem zamre ... Ničesar več nočemo videti: ne vojakov ne vojne ... V noči niti niso videti tako žalostni, ti bledi vojaški plašči. Ali ne bi ljubil ženske obleke te barve?
Gilbert, ki leži čisto zadaj v šotoru, govori verze,
* Zapri svoje lepe oči, ker kratke so ure v čudoviti deželi, v sladki deželi sanj.
nežne Semain-ove dragulje; ostali poslušajo, ne da bi se genili, s svetlimi zvezdami v očeh.
Duh je daleč, tako daleč: Pariz, vas, osamela steza, vezena ali pa tudi velika kmetska postelja s svojim rdečim pernatim trebuhom, v katerega s pestjo napraviš luknjo. Doma . . . Spomin na minule radosti se taja na jeziku kakor izbrana slaščica in srca so tako nežna, da se jim iztrga pesem, če jih stisneš:
Ferme tes jolis yeux ...
Zdajci zaslišimo na cesti enakomerni korak pohodnih čet. Kaj pa je to? ... Takoj jih prepoznamo po belih trakovih na lakteh. Prvi neso na ramah zložene nosilnice, za njimi prihajajo drugi, ki porivajo pred seboj lahke vozove na dveh kolesih. Eden od njih nese v rokah laterno, katere rumeni sij pleše okrog njega kakor nor pes; molčeči polk odhaja.
»Eh, kaj,« de nekdo v zadregi, »zapoj nam še
kaj.«
»Ne, res ne vem nič več ...«
Molk leže na nas kakor mora ... Saj so bili naši glasovi le tiho žuborenje, ki je pa zadostovalo, da je preglasilo šume te nemirne noči. Sedaj slišimo vse: težko dihanje spečega tovariša, šumenje slame pod izmučenimi telesi in tam spredaj grozotno hrumenje jarkov. Ne da bi vedel, kdaj se je noč izpremenila — sedaj je prostrana in resnobna kakor sanje tridesetletnika.
Brez naglice vstaja mesec izza smrekove zavese. Rahlo polaga po nizki travi odsebne sence ograjnih kolov in puškinih piramid, kakor čudne črne risbe na lepem prašnem polju. Na neki puški visi poprek karabinka; videti je, kakor da bi se stegali dve pošastni roki, ki ju raztreseno gledam ...
Zdajci pa mi zastane srce, in v črni risbi spoznam križ, preroški senčni križ, ki ga je položila luna čez veliko telo mirno spečega Lamberta.
XI
ZMAGA
Po dvajsetih neprestano zagozdenih poteh so se zgrinjale iz ozadja v jarke udarne divizije.
»Povej dalje: naprej!«
»Naprej, svinjska drhal!« so ponavljali besni glasovi.
In v neredu se je kolona s težkim korakom pomikala naprej; posodje in okopno orodje je žvenketalo. Jutranja zarja nas je našla v prekopih, koder je naša stotnija, ki je nastopila med zadnjimi, štorkljala že od dveh zjutraj; bolniški strežniki in zamenjane čete so jo neprestano zadrževali in ovirali. Že je napočil dan, a mi smo se še vedno gnetli po zveznih jarkih brez vsakega kritja. Nemška artiljerija je začela streljati. Šrapneli so nas preganjali, zdelo se je, kakor da bi se z nami pomikali naprej, in izmučeni bataljon je tekel v cikcaku proti prvim linijam pod svodom zelenkastega sopuha.
Morache, ki nas je vodil, je bil tako zmešan, da ni več našel prave poti; tekli smo pač, kakor je hotel jarek, in imeli šrapnele neprestano za petami. Med posameznimi razleti smo slišali Cruchet-jev glas, ki je zvenel mrzlo in trdo kakor na vežbališču:
»Tak, Morache ... Ali se sedaj spoznate?«
Granate so nas pojale, kakor da bi imele oči. Šli smo naprej, se razdelili, tekli nazaj, a besni trop nas ni izpustil, tulil nam je okrog ušes in nas dušil z ostrim dimom.
Kolikorkrat se je zasvetilo, smo se vrgli na tla vsevprek: ležali smo drug na drugem, drug poleg drugega, mešale so se glave in noge, ta se je sploščil ob steni jarka, oni se je stisnil v luknjo. Šrapneli so se razletavali čisto nizko in drobir je tleskal v rove; potem so se dvigali kriki iz prihuljenih teles:
»Joj, zadelo me je!«
Topoglavo smo skakali čez trupla. Med prerivanjem in suvanjem smo napredovali za dvajset korakov in se zopet vrgli na vse štiri; oči in usta so bila spačena, hrbet usločen pod strahovitim hruščem.
»No, Morache,« je znova začel stotnik, »no Mo-rache, ali gremo sedaj prav? Ttt! Ttt!.. . Ali ste pa tudi popolnoma gotovi?«
Tekli smo dalje z izsušenim grlom, ne da bi vedeli, kam. Vzlic vsemu pa nismo ravnali nezmi-selno, kar tjavendan, marveč se je v tej vrtoglavici še vedno uveljavljala disciplina, duh je bil nekoliko omamljen in je omahoval kakor ob izhodu peklenske kovačnice, vendarle je pa ostal jasen, in med dvema skupnima streloma so šla povelja natanko svojo pot naprej, kakor gredo ukazi delovodje sredi tovarniškega hruma.
Naposled nas je zaporni ogenj zgrešil, kakor da bi odrezal. Iznenada je nastala okrog nas velika tišina in videli smo, da je sonce vzšlo. Prišli smo v sotesko z gosto obraslimi strminami. Takoj je planil Sulphart v grmovje in stikal po njem:
»Hej, fantje ... Tu so robidnice!...«
»Ne dotikajte se me, ne dotikajte se me ...« je venomer ponavljal bledi ranjenec, gredoč počasi po jarku dalje.
Razcefrane lakti so visele ob telesu kakor dve rdeči kiti. Ko je prišel do nas, je rekel s taistim usehlim glasom, v katerem niti bolečina ni več trepetala:
»Sedel bom, držite me za plašč.«
Eden ga je prijel za ovratnik in tako smo ga posadili na stopnico v jarku. Sedel je s togo vzravnanim trupom; roke so bile samo še krvava kaša, ki so jo držali vkup razcefrani rokavi. Nos je bil prstene barve in šiljast, kakor da bi bila smrt že poizkusila, da ga izbriše.
»Pašči se na obvezovališče, človek božji,« mu je
dejal Lemoine in se ozrl na obe rdeči strugi ob njem.
»Da, saj grem ... Prižgite mi cigareto ... Dajte mi jo v usta.«
Vzdignili smo ga; pokimal je v zahvalo in se mehanično odpravil dalje; pred njim je šel tovariš, da mu je v gneči delal pot.
»Umaknite se, ranjenec .. .«
Vsa stotnija je bila stisnjena pred štirimi na-skočnimi lestvami — velik, živ vzbočen ščit iz čelad. Odeje zvite, brez tornistra, lopate za pasom. »Paradna oprema,« se je ponorčeval Gilbert.
Na desno od nas je stala v taistem jarku zagozdena stotnija mladih vojakov; pravkar je nataknila bajonete na puško; morala bi z nami iz jarkov kakor prvi val. Vsi okopi, vsi jarki so bili polni; čuteč to množico tik poleg sebe, te stotine in tisoče, ki so se gnetli tod, to nas je navdajalo s sirovim zaupanjem. Bodisi drzen ali ravnodušen, vsak izmed nas je bil samo zrno v tej človeški masi. To jutro je imela armada zmagovito dušo.
Nekateri so govorili hlastno, žarečih oči in rdečih lic kakor mrzlični. Ostali so molčali, bledi ko smrt; čeljusti so jim lahno drhtele.
Prek peščenih vreč je bilo videti nemške linije, pokopane pod vencem dima, v katerem so vzžarevali treskajoči bliski; še dalje zadaj na ravni se je zdelo, da gore tri vasi. Naša artiljerija je streljala brez prestanka, streli in udari so se mešali med seboj in jih ni bilo moči več ločiti. Polja so se majala v tej vihri in čutil sem, kako se je jarek ob mojem komolcu stresal in se posipaval.
Gilbert je vsak hip pogledal na uro. To strašno čakanje mu je stiskalo srce; le brž znak, le brž ven, samo da bo stvar pri kraju. Mislil je čisto naglas:
»Gospodje zabavo zavlačujejo.«
Na predprsju sta se med dvema šopoma trave borili dve živali: debel zlatokrilec v močnem oklepu in moder žužek s posebno razvitimi tipalkami. Gil-bert ju je opazoval, in ko je hotel zlatokrilec stisniti onega v smrtnem ugrizu, ga je s prstom prevrnil na hrbet. S čela je kanila potna sraga na modro zverino, ki je otresla svoja pisana krila.
»Pozor, takoj bo čas,« je zaklical desno od nas neki častnik.
Malo bliže je poveljeval Cruchet:
»Bajonet na puško ... Bombometalci naprej...«
Jeklena groza je zavalovala po jarku. Gilbert se je še vedno nagibal nad žužka in ju opazoval, da ne bi slišal udarcev svojega srca. Zlatokrilec je stresal svoj oklep, a oni ga je dobil med svoji dolgi tipalki in ga ni več izpustil.
Hladnokrvno si je Cruchet zapel podbradnik. Stal je na prvi stopnici iz peščenih vreč in nas vse presegal. Pogledal nas je.
»Prijatelji... Ttt... Ttt... Za Francijo, kaj ne!... Lep napad . .. To reč pač opravimo ...«
Ne vem, ali je bil ganjen ali kaj: zdelo se mi je, da njegov glas ni bil tako suh, tako oster kakor navadno. V nenadnem navdihu smo doumeli besedo: Vodja. Tesneje smo si zapeli pasove, porinili lopato, ki je tolkla po bedresih, nazaj na ledja. Ob vznožju ene izmed lestev je stal Berthier, pripravljen, da se požene navzgor. Obrnil je glavo in videl za seboj Morache-a, vsega zbeganega.
»Izvolite, gospod poročnik,« je dejal po vojaško in stopil korak nazaj.
Oni, ki je bil čisto pri kraju, je v tem domneval samo pretvezo.
»Kaj,« je jecljal. .. »Vi se bojite iti prvi naprej?«
Brez besede se je podporočnik obrnil in znova postavil nogo na lestvo. Odzadaj je bilo videti samo, kako so mu zadrgetala pleča.
»Morache ima polne hlače!« je zakričal v hrum Vieuble.
Poročnik je bil morda razumel, a se ni genih Iz gomile sršečih bajonetov pa nadaljuje taisti zasmeh-Ijivi glas:
»Aha, zdaj z velikim gobcem ni več vse opravljeno ... Zdaj že mora vsak sam tvegati... To je nekaj drugega, kakor ljudi brcati v rit. Zdaj smo vsi enaki...«
V grmenju topov smo razločili samo še ta porogljivi glas, in tovariši so se smejali brez vsake jeze, kakor da bi jih bile te besede olajšale.
Kakor povodenj so pritiskala telesa ob steno jarka in čakala, da pljusnejo čez.
Tedaj so ostro in jasno zalajale 7'5-ovke; obenem je začelo zamolklo grmenje težkih topov dozdevno pojenjavati in se oddaljevati.
»Vse nared?...« je vprašal Cruchet glasneje.
Vsa srca so zaplala na en mah, kakor bi imela vsa ta množica eno samo srce.
»Saj imaš naslov mojih domačih?« je Sulphart še hlipaje rekel Gilbertu; od razburjenja je komaj jecljal.
Glej, glej, zlatokrilec se ne gane več, žužek ga vleče s seboj... Oh, ta smodnik, kako to smrdi... Na desni se dviga zmeden hrum, krik ali petje. »Zuavi so že zunaj!« Skupen strel iz 10’5 cm-skih žrel je zavihral kakor orkan, pet udarov pavke ...
»Naprej, tretja!« je zagrmel kapetan.
»Naprej!...«
Kriki, gneča, eden inož kolneč omahne, puške se zapletejo med seboj ... Z grmečimi senci zagrebemo prste v branilo, potem se poženemo kvišku, noge so kakor brez kosti. Ozremo se ven po ogromni ravni, po docela goli, nagi ravni... »Naprej!« Zunaj smo, tečemo ...
Strojnica, ena sama strojnica je začela kašljati.
Nemška artiljerija se je prebudila in z blazno besnostjo razbija, kamor seže.
Že se je razvila človeška veriga; majhni človeški liki s puško v roki so se v enakomernem teku pognali proti nemim jarkom tam spredaj. Na levi je kriče z golim orožjem navalil bataljon s trobentači na čelu.
Zaostal poveljnik je s sabljo v roki priganjal zadnje novinske skupine, ki so pred zapornim ognjem oklevale.
»Alo ... Žurite se, ven, ven!«
Krdelce mladih fantičkov je zlezla ven. Pred njimi se je razletel, kakor bi treščilo, šrapnel; rdeč curek, tleskajoč drobir... Razcefrano telo se je razpršilo čez okop. Iz dima so zaječali glasovi.
»Naprej, zdaj ni več nevarnosti.. . Ven!«
Nov skupek je sfrfotal čez peščene vreče, ki so polzele sem in tja, pa znova je buhnil vihar in zaoral v zemljo. Zgrnili so se nazaj...
Vedno znova so se zagrizeno pognali naprej, skupina za skupino, pol nezavestni, zmešani. Pa vsakokrat jih je ognjeni udar vrgel zopet nazaj, jih prevrnil v njihovo luknjo. Vsakokrat je pljusnil nadnje skupen strel.
»Ven, pri Bogu!«
Ubogi dečki so prišli samo še do predprsja, val se je prelomil, čez niso mogli več ... Ne, niso si več upali...
Major se je pognal z enim skokom kvišku.
»Naprej, cunje!«
Majhen kadet jih je suval v hrbet in pri tem kričal nad njimi s svojim dekliškim glasom. Drgetajoč so se znašla slednjič darilna živinčeta na kritju; še enkrat jih je premagala smrtna groza, še enkrat se je vzpelo v njih življenje v obupnem odporu.
»Tak torej! ... Naprej!« je kričal dekliški glas.
Stekli so skozi vrzel v žičnih ovirah, se razpršili v strelsko črto in udrli naravnost v zid gostega
dima . .. Bilo je končano, predrli so skozi zaporni ogenj...
Brez reda so tekli bataljoni čez ravan, in za prvo linijo je že nekdo vihtel zastavico: vas je bila osvojena.
Zrušeni zidovi, razklana pročelja, groblje strešne opeke in kamenja, strehe, ki jih je cele posnelo s hiš, podrtine, izpod njih štrleče noge ... Cesto je bilo spoznati po nekaj zvitih tračnicah, ki so molele tod in tam izpod razbitin. Tekali smo od razvaline do razvaline, se prihulili za ostanki zidov, streljali, ne da bi iskali cilja, in metali ročne granate v prazne kleti. Vse je kričalo ...
Topovi niso več tako grmeli, toda iz kleti so po vasi brizgale strojnice. Vojaki so se sesedali v dve gube, kakor da bi jih bila teža glave potegnila na tla. Drugi so se zavrteli okrog svoje osi, padli s prekrižanimi rokami in skrčenimi nogami in obračali obraz proti nebu. Vse to smo videli le bežno: drli smo naprej.
Nekdo, ki je bil ves bel od sadre, je zakričal Gilbertu:
»Lambert je padel!«
Okrog nekega vodnjaka se je nekaj mož obde-Iavalo s puškinimi kopiti, s pestmi, z noži — mož proti možu v veliki bitki. Vieuble se je vrgel enemu izmed Nemcev med noge in ga z glavo prevrnil čez vodnjakov rob; po zraku smo videli zleteti čepico, sivo čapko z rdečim trakom. Vse to se nam je zagreblo v dušo, točno, brutalno, ne da bi nas genilo: kriki umirajočih ljudi, treskanje izstrelkov, lajanje ročnih granat, tovariši, ki so padali. Ne da bi poznali smer, smo drveli drug za drugim in streljali brez cilja ...
Par skrivavčkov se je sploščilo za nekim zidom: »Z nami, prasci!« jim je zagrmel Gilbert.
Nekaj Švabov je teklo z dvignjenimi rokami in
brez orožja mimo nas proti našim linijam. Neki drug je sedel na kletnih stopnicah in si z umazanim robcem brisal kri, ki mu je tekla s čela; z levo roko nam je mahal v pozdrav.
Vzlic neprestanemu treskanju smo slišali zateglo tuljenje težkih granat, ki so padale sredi v vas in dvigale goste oblake prahu in dima; z usločenimi hrbti smo se vrgli ob zidove.
Prah in apno sta nas vse prekrila, tako da smo se komaj razločevali od razbitin. Tu ni bilo nič živega, nobena oblika ni ostala sebi podobna, še ruševine so bile zmrvljene; mesto razdejanja in pogube, kjer se je vse mešalo med seboj: mrliči pod razvalinami, zdrobljeno kamenje, kosi obleke, ostanki pohištva, telečjaki — vse to je bilo enakomerno zmleto, uničeno, in mrliči niso bili strašnejši od kamenja.
Vsi smo bili pregnani, dihali smo le še hlipaje, nehali smo teči. Cesta je sekala razvaline in nevidna strojnica je kakor sito gosto brizgala po njej krogle, ki so nizko nad zemljo dvigale oblačke prahu. »Vsi v jarek!« je kričal neki narednik.
Ne da bi gledali, kam, smo poskakali v jarek. Ko sem se z nogami dotaknil mehkih tal, me je strahovit, nečloveški gnus vrgel nazaj. To je bilo podlo, ta znova izgrebeni pošastni kup človeških teles: voščeno bledi Bavarci na drugih, ki so bili že čisto črni; iz njihovih spačenih ust je prihajala strašna, gnila sapa; cela gomila razcefranega mesa, trupla s potrganimi udi, s popolnoma zasukanimi nogami in koleni; en sam pa je stražil nad njimi vsemi: stal je pokoncu, naslonjen ob steno jarka, pošasten trup brez glave ga je opiral. Mož na čelu naše vrste si ni upal gaziti dalje po tej mesnici: čutili smo nekak svet strah, da bi gazili po truplih, da bi ta človeška obličja teptali z nogami. Toda na begu pred strojnico so še zadnji poskakali v jarek, ki je bil poln, da bi skoraj pljuskalo čez ...
»Dalje, pri moji duši!«
Še smo oklevali, iti po tem tlaku, v katerega smo se pogrezali ob vsakem koraku, toda drugi so pritiskali za nami naprej, in tako smo šli, ne da bi gledali, kod, dalje, gazeč po smrti... Kakor da bi bil tu uganjal svoje norčije sam satan, so ostale mrtve stvari nepoškodovane: v dolžini deset metrov so ležale v majhnih vdolbinah popolnoma nepoškodovane čelade pikače v platnenih prevlekah. Nekateri tovariši so segali po njih. Drugi so jemali krušnike in čutare.
»Poglejte, kakšni čevlji so to!« je zavpil Sul-phart in zadovoljno vihtel par škornjev iz mehkega rumenega usnja.
Ob izhodu iz prekopa je ždel neki sergent in kričal:
»Rojema na levo, na levo! ...« In zopet je hitela tenka vrsta proti ozki poti, ob kateri je tekel jarek. Dalje pred nami smo videli na polju samo še pre-grajo iz bodeče žice, ki je bila v bujni travi napol skrita ... In nikjer nobenega strelskega jarka, niti enega Nemca, nobenega strela ...
Kakor hitro je prenehal ogenj, smo začeli počasneje teči, se zbirati. Pa že je zopet zagrmel skupen strel nemških topov, in namah je zrasla vzdolž poti vrsta dimovih dreves; cesta je bila v trenotku prazna. Vsi so se vrgli v jarek ali se sploščili ob ostankih zidov. Ležali smo kakor tesno povezan sveženj v ozkem žlebu pod predalčasto steno. Zbegan je vsak potegnil v svitek zvito odejo v zatilnik in čakal... Granate so besnele nekaj časa, 8'8-tovke so bučale tako nizko, tako blizu nad našimi glavami, da smo se čudili, ko trave nismo videli pokošene; skrivali smo glave med rokami. Potem se je sipalni ogenj obrnil drugam, in sedaj so otipavale granate vas. Vzdolž vse poti so se ljudje vzravnavali, a nihče ni zapustil kritja.
»Ali ostanemo tukaj?« je vprašal neki vojak iz globoke luknje v zemlji.
»Ne, prodiramo naprej,« nam je zakričal Ricor-deau, tekoč mimo nas.
»Ali se izplača, ko je vas tod doli vendar že tudi naša!«
»Kako se pa prav za prav imenuje to gnezdo?«
Nihče ni vedel.
»Podrekalo se je,« je šepetal Fouillard in se tesno stiskal k meni. »Potegniti jo moramo nazaj.«
Nekateri so kričali: »Glejte, legija prodira!«, drugi zopet: »Pozor! Tamle prihajajo Švabi!«
»Od strani naskakujejo!«
»Menda si pijan, to so vendar naši jarki.«
Nove granate so jim zavezale jezike. Med posameznimi udari smo žde praznili čutare.
»Gospod stotnik! Tu smo, gospod stotnik ...«
Gruchet se je drse spustil po strmini in potegnil s seboj cele plasti peska. Berthier je tekel za njim; skakala sta od luknje do luknje in se vedno znova vrgla plosko na tla, kadar je pritulila nova granata. Kapitan je kričal:
»Saj ste od samega vraga ... Zdaj jim vzamemo tretjo linijo ... Pazite na znamenje od desne.«
Imel je čisto nov obraz, rdeč, potan, usta v velikem, nemem smehu razprta. Ne da bi se ustavil, je v teku ponavljal:
»Na znamenje od desne .. . Od desne ... «
Strahovit tresk in slišal nisem ničesar več ... To je bilo kakor udar z orjaškim kolom, ki je vse pobil na tla, potres, ki je vse sesul, piš, ki je vse podrl. . . Gost oblak, črna noč . . . Deset misli: ubiti smo, oslepel sem, zasulo nas je. Potem kriki:
»Pomagajte! Brž ...«
V dimu so bežali ranjenci. Fouillard je ždel pred menoj; glava mu je ležala v rdeči luži in hrbet mu je krčevito drgetal, kakor da bi ihtel. Jokala je njegova kri.
Znova je zabučalo prek nas ... Ves sem se zvil, glavo sem vtaknil med kolena, tako je bilo kakor
krogla, stisnil sem zobe ... Obraz se mi je spačil, oči so mi bile napol zaprte, tako sem čakal... Granate so si sledile, se prehitevale, a slišali jih nismo več: preblizu je bilo in preglasno. Ob vsakem udaru srce zastane pa plane; glava in drobovje zadrgetata. Samo to želimo, da bi bili majhni, čisto majhni; vsak delec v nas se vedno znova zgrozi, udje se krčijo, glava je prazna, šumi in se hoče skriti, bojim se, kruto bojim ... Pod to grmečo smrtjo je človek samo še drhteč kupček, prisluškujoče uho, prestrašeno srce ...
Med vsakim skupnim strelom poteče deset sekund, deset sekund, ki jih imaš še živeti, deset neskončnih sekund, ki skrivajo v sebi vso srečo. Opazujem Fouillarda, ki se ne gane več. Z modrikastim obrazom leži postrani, na vratu mu zija strašna rana kakor pri zaklani živali.
Smrdljivi puh prestira pot, pa saj tudi nočemo ničesar videti; samo prepadeni poslušamo. Vsepovsod okrog nas orjejo granate in nas posipavajo s kršjem, mi pa se stiskamo v svojem žlebu, dva živa in en mrtev.
Iznenada, brez razloga, je ogenj ponehal. Težke granate so še vedno padale v razvaline, dvigale črne gejzirje, a to je bilo dalje zadaj, veljalo je drugim. V naših pretresenih možganih je nastal za hip veličasten pokoj. Ozrl sem se in videl ob vznožju brega Berthier-ja, sklonjenega nad stegnjenim truplom. Kdo bi bil to?
Vsepovsod ob poti so se vzravnavali tovariši: »Metalci ročnih granat!« je pozval neki glas.
Potem smo slišali od desne povelje, ki je prihajalo od lijaka do lijaka, od ust do ust:
»Polkovnik vpraša, kdo poveljuje na levem krilu... Povejte naprej...«
»Povejte naprej... Polkovnik vpraša, kdo poveljuje na levem krilu.«
Videl sem Berthier-ja, kako je nežno položil
mrtvečevo glavo v travo. Vzravnal se je, bled, in zavpil:
»Podporočnik Berthier, od tretje ... Povejte naprej ...«
Gilbert je prijel mrliča za plašč in ga potegnil na rob ogromnega lijaka, v katerega smo se bili vrgli. Že dolgo ga mrličev ni bilo več strah. Vendar si ni upal prijeti skrčene roke, te uboge, rumene in zamazane roke, in izogibal se je ugaslega pogleda mrtvili, belih oči.
»Še tri, štiri take,« je dejal Lemoine, »pa bomo imeli dobro kritje, če vržemo malo zemlje nanje.«
Pred nekaj trenutki še je tekel ubogi fant z nami, ves trd od groze, s široko razprtimi očmi, proti nemškemu jarku, iz katerega so prasketali kratki, ravni plameni mavzeric. Potem so izdolble granate velike vrzeli v stotniji, strojnice so nas kosile v celih redeh in od tragično molčeče mase, ki je omahovala naprej, je ostalo samo še teh dvajset prihuljenih mož, nekaj ranjencev, ki se ječe plazijo dalje, in pa vsi ti mrtvi...
Med dvema eksplozijama je bil Gilbert slišal zavpiti tovariša: »Oh! končano je!« Ranjenec se je bil še vlekel par metrov kakor zaklana žival, nato je zaihtel in umrl. Ali je bilo to žalostno? Komajda ... Na tej ubogi, opustošeni ravni je le še en mrtvec več, eden več med sinjimi spavači, ki ga bomo po naskoku pokopali, če bo mogoče. Nekaj korakov dalje leži pod kredno gomilo pokopanih nekaj Švabov: njihov križ bo služil še našim: na enem koncu prečnice siva čapka, na drugem modra.
»Nu, tak kaj pa zdaj?« je vprašal Hamel, iz čigar strganega rokava je počasi kapljala kri. »Kaj meniš, da nas puste sedaj na cedilu?«
»Ah ne,« je dejal Gilbert. »Gotovo pride sedaj drugi bataljon, le da morajo čakati na pripravo artiljerije.«
»In če bodo streljali prekratko, jo dobimo po gobcu še enkrat mi.«
Nemški jarek je ležal skrit v visoki travi za bodečo preprogo žičnih ovir. Nemci niso več streljali in celo njihovi topovi so utihnili. Samo nekaj 21-cm-skih žrel je še grgotalo in povzročalo šum, kakor če se prazni steklenica; izstrelki so leteli visoko nad nami in padali na vas, nad katero so se vili gosti oblaki dima kakor nad tovarno.
Sploščeni ob robu lijaka so nekateri skozi travo oprezovali v ospredje; drugi so se stiskali na dnu in se pogovarjali.
»Kaj meniš, da se še enkrat začne, za tretjo linijo?«
»Nemarada. Na vsak način moramo tu izkopati jarek.«
»Ampak s temle, kar je še ostalo vojakov, že ne bodo mogli naskočiti.«
»V uho me piši vse vkup. Ali imaš še kaj v čutari?«
»Ne ... Lej, lej, koliko tovarišev je ta vas zopet pobrala.«
Mrtve si videl vsepovsod: viseli so v bodečih žicah, ležali po travi, se gomilili po granatnih luknjah. Tu modre suknje, tam sivi hrbti. Nekateri so bili strašni, zabuhle obraze je pokrivala skodrnana maska plesni. Drugim je bil prisad izpačil obraz, oči pa so bile že čisto prazne: ti so bili še od prvih napadov. Gledali smo jih brez razburjenja, brez gnusa, in če smo čitali na ovratniku neznano številko, smo kvečjemu dejali: »Lej, lej, tega še vedel nisem, da je bil njihov polk tudi zraven ...«
Nekaj korakov od naše luknje je ležal postrani častnik; plašč mu je bil odpet in v koščenih prstih je držal obvezni zavojček, ki ga ni bil mogel več odviti.
»Potegniti ga moramo semkaj,« je rekel Lemoi-
ne, ki se je držal svoje misli. »Tako bi bil eden več za naše kritje. Potem pa še Švaba tam zadaj ...«
»Kaj si nor?« je zarenčal Hamel. »Nemara bi nas rad izdal s celo visoko gomilo ...«
»Po drugih jamah so pa vendarle napravili takisto.«
V	resnici so se skrivali ljudje vzdolž vsega grebena za kupi, v katerih si menil spoznati mrliče. Ležali so zleknjeni za najneznatnejšimi nasipi, prihuljeni v najplitkejših kotanjah in delali, skoraj ne da bi se genili; razgrebali so zemljo z lopatami in potrpežljivo gradili majhne nasipe, prave krtine, ki bi jih bil odnesel prvi veter.
»Naša luknja je globlja, tu smo varnejši,« je pripomnil Gilbert.
»Da, ampak če pridejo enkrat tu na grebenu do pravega cilja, potem nam utegnejo veselje pokvariti!«
V	tem trenotku se je prebudila švabska artilje-rija. Slišali smo prihajati izstrelke, šrapnele, ki so se v črnih oblačkih veliko previsoko razletavali, a kmalu so našli cilj in peklenski ples se je začel. Prvi izstrelki so udarjali precej daleč levo od nas, toda nevihta je šumeč prihajala bliže po kopi, in te-dajci... štirje udari zapored, štirje parni sunki, štiri eksplozije ... Granate so udarile pred našo luknjo, in lijak je zagrnil gost, po smodniku smrdeč oblak. S skrčenimi telesi smo se vrgli drug proti drugemu, vsak je skušal, da bi se zrinil drugemu pod noge. Gilbert je zastri glavo z rokami, kakor majhen deček, ki se koga boji. Prsten dež se je vsul na nas ... Že je prišel drugi skupni strel in srdito bil in treskal okrog nas, na levo, na desno. Potem iznenada nekaj strahotno brutalnega, nekaj neznano strašnega, kakor da bi bilo brizgnilo iz nas samih ...
Granata se je bila morala razleteti na robu lijaka. Dva moža se nista več genila, zdrsela sta na dno jame. Nekaj napol zmešanih ranjencev beži s krvavimi obrazi in rdečimi rokami. Kdor je ostal
živ, se komaj ozre za njimi; zariti v zemljo ležimo, stiskamo glave med ramena in čakamo smrti. Iznenada pa se je ogenj premaknil: sedaj so prekopavali ozemlje desno od nas. Vse glave se zopet dvignejo. Oh! ta prečudna minuta sreče, ko smrt odide mimo nas dalje!
Gilbert se je ozrl v ospredje. Kaj Švabi še ne prihajajo? Ne . . . Nič ni bilo videti. Šele nato je pogledal po obeh tovariših; njuna napol odprta usta so bila videti, kakor da bi klicala v nebo.
»Tu jih ne moremo pustiti, saj bi hodili po njih; rajši jih položimo predse,« je predlagal Lemoine.
Dva tovariša sta prijela prvega in ga dvignila na rob; strjena kri se jima je oprijela rok. Gilbert je mrtvaku obrnil obraz proti sovražniku, da ne bi ga moral gledati. Drugo truplo je bilo težje in je moral pomagati ter opirati glavo, ki se ni več dobro držala.
»Tako, zdaj imamo pa že dobro kritje,« je dejal zadovoljno Lemoine .. . »Uboga fanta, če bi bila to še pravkar vedela ... Ravno tovariš, ki mi je bil izročil naslov svojih domačih ... Pozor!«
Začelo se je iznova: sedaj so bili 8'8 cm-ski topovi. Sploščili smo se ob tleh in zarili obraz v suho prst. Prihajalo je vedno po pet granat naenkrat, s tako brzino, da sta se strel in razlet zlivala v eno.
Po polju so tekli nazaj ranjenci, a drobci granat so kosili med njimi in marsikdo ni prišel daleč. A na drugi strani žičnih ovir ni bilo videti nič, še vedno nič. To je bila bitka brez sovražnika, smrt brez boja. Od jutra, ko se je bil boj začel, pa dozdaj nismo videli nad dvajset Nemcev. Mrliči, nič ko mrliči.
S spačenim obrazom, skrčenimi prsti in stisnjenimi zobmi smo šteli udare. V glavi postaja polagoma prazno, dasi se zdi težja ko prej. A zakaj smo tako mirni, vzlic vsemu? Oprezujemo ven, krijemo se, a srce ne polje hitreje, oziramo se okrog sebe, brez
mrzlice, brez prepasti. Nič drugega ni več slišati kakor te peklenske eksplozije, ki ti razganjajo prsi. Streljajo, streljajo ... Noge so mehke kakor vosek, roke mrzle, čelo pekoče. Ali je to strah?
Na dnu lijaka je ležalo še eno truplo. Tale tu ni bil takoj mrtev. Dolgo se je bil zvijal, smrtnobled, in hropel. Zdaj se ne gane več.
»Ali ne bi tudi tega položili gori?« vpraša Le-moine, ki skriva glavo pod upognjenimi laktmi.
»In čakali, da pridemo sami na vrsto,« odvrne Hamel.
Spogledamo se zgroženi in zbegani. Koga dvignemo v prihodnjem trenutku na rob, da razširi mrliški zid?
S težavo smo spravili zadnjega iz skupnega groba; za njegovim okrnjenim truplom je ostala široka, rjava sled.
Kakor oddaljujoča se nevihta je artiljerijski ogenj popustil in nemirne oči so vsepovsod oprezovale iz lukenj. Ali nas bodo Nemci napadli? Izza nizke groblje se vzravna častnik:
»Zdržati treba, fantje!«
V taistem trenutku je nekaj korakov dalje zavpil neki glas:
»Pozor! Gredo!«
Prihajali so, komajda sto mož, iz majhnega gozdiča, približno dvesto metrov daleč od naše gomile. Takoj se je pokazala še druga skupina, zlodej vedi odkodi, potem še tretja; prodirali so rjove, razvile so se strelske črte.
»Švabi! Streljajte! Streljajte! ... Ciljajte nizko!«
Vse je kričalo, povelja so prihajala iz vseh lukenj in prasketanje pušk se je širilo po vsej črti. Zdajci pa jih ni bilo nič več videti. Ali so se vrgli na tla? Ali smo jih mi vrgli na tla?
Minuto kesneje je začela zopet treskati artilje-rija, še natančneje razdeljena, še bolj uničujoče. Med posameznimi skupnimi streli smo videli bežati ra-
njence. Tekoč ali plazeč se, so skušali doseči nizko, z grmovjem obraslo reber ob robu ravni.
»Skrili so se v švabski jarek,« nam je zakričalo majhno fante 95. letnika. »Tolikanj jih je, da ni moči naprej. In granate padajo v sredo notri: to bo brozga!«
Naša artiljerija je odgovarjala: 7'5-tovke so mijavkale mimo, 12-tovke so rjovele in revolverski topovi so predli kakor mačke. Skupen strel je sledil skupnemu strelu. In v naši luknji je čakalo tistih nekaj, ki so še ostali in se stiskalo ob mrtve; nekateri so bili tako prestrašeni, da so potegnili mrtvece nase kakor krvave vzbokle ščite. Sem pa tja je bilo videti vojaka: modra stvar v luknji. Iz človeške verige, ki se je bila razvila pred osvojeno vasjo, se je iztrgal člen za členom. Na vsakih deset korakov so ležali vojaki, s čelom obrnjeni proti nebu, razkrečenih be-dres, dvignjenih kolen -—- drugi pa so ležali na trebuhu, skrivajoč glavo pod laktmi. Eden je ležal tako lepo, kakor da bi spal, in Gilbert ga je zavidal.
Iznenada je zahrumel nov skupen strel. Ko smo zopet dvignili glave, smo videli v razgubljajočem se dimu malega 95-nika ležati postrani. Na njegovem novem plašču se je hitro širil velik, okrogel, rdeč madež. Gilbert je zlezel do njega, ga dvignil, nato ga pa zopet izpustil, da je težko telebnil na tla, ter bil z enim skokom nazaj v lijaku.
»Škoda truda, dovolj ima ... Že hrope ...«
Eksplozije so mešale svoje rjovenje, dim ni imel več časa, da bi se razkadil in drobir je v lokih besno žvižgal okrog nas. Zdajci nas je oslepil žoltordeč ognjeni sij. Z enim samim gibom smo se vrgli drug proti drugemu; bili smo omamljeni, srce je zastalo. Ne da bi bil kaj slišal ali čutil, je udarila Gilberta po glavi težka pest, v obraz mu je zasikal peklenski dih ...
Ko se je s težko glavo zopet zavedel, je strabo-
ma zgenil z nogami. Ubogale so, premikale so se ... Ne, tu ni imel nič. Potem si je z roko potegnil po obrazu ... Glej, bila je rdeča! Bilo je na čelu blizu senec. Sklonil sem se nadenj in dejal:
»Saj ni nič ... Samo praska.«
Ni mi odgovoril, še ves omamljen, in je dolgo ležal nepremično. Z vso težo naslonjen nanj, je ležal poleg njega na kolenih Hamel in tiščal obraz v zemljo. Ni se ganil, ni dihal, a Gilbert se ga ni upal nagovoriti niti se ga dotekniti, da bi mogel vsaj še minuto verjeti, da ni mrtev. Potem je vprašal Le-moine-a, ogibajoč se prave besede:
»Tega je tudi, kaj?«
Ta je samo pokazal na curek krvi, ki je tekel izpod čelade za vrat. Eden več . .. Spodaj v lijaku je ležal kup najmanj desetih teles. Med dvema krvavima plaščema je gledal izpod mrličev odprtih oči bled obraz. Mrtev ali še živ?
Gilbert je odprl svoj obvezni sveženjček in si ovil čelo. Z žepnim robcem si je obrisal kri, ki mu je v toplih rižah polezla po licih; potem je pekoče čelo pritisnil na hladno puškino cev, da bi se pomiril. Med kratkim odmorom je slišal desno od sebe pokati puške in ročne granate. Zmedeno si je dejal: »Zdaj pač zopet naskočijo.« A ni imel več poguma, da bi se ozrl po planjavi.
Udaril je nov skupen strel in razmesaril zemljo, potem pa se je razletel tik nad nami 10’5 cm-ski šrapnel. Gilbert je za trenotek popolnoma oslepel, srce mu je zastalo. Nato je planil kvišku, se z enim samim skokom pognal na rob lijaka in zdrvel naprej. Hotel se je skriti v kaki drugi luknji, vseeno kje, samo v tej jami, v tem zijajočem grobu ni hotel več ostati. Zopet je pribučal nov skupen strel: sploščil se je ob tleh. Potem je vstal, kakor blazen tekel na desno pa zopet na levo, se izpodtikal nad trupli. Vse jame je našel zasedene: povsodi zmrvljeni mrtveci, ranjenci, ki so izkrvavevali in prežeči vojaki.
»Ali pri tebi ni še malo prostora?«
»Ne ... Tu imam ranjenega tovariša.«
Trenotek je še begal, potem se je pa za majhno grivo plosko vrgel na trebuh. Srce mu je bilo v hitrih sunkih, kakor žival, ki jo je hotel pod seboj zadušiti. Hlipajoč, brez misli v vročični glavi, je prisluškoval topovom. Iznenada mu je blisnila misel:
»Pa saj sem pobegnil! ...«
To si je večkrat ponovil, ne da bi izprva prav umel. Potem je dvignil glavo in videl Lemoine-a, ki mu je dajal znamenja. Tedaj je v eni sami sapi planil nazaj v lijak. Na svoje mesto ...
Ta strašna luknja z modrikasto-rdečimi stenami je nalikovala stiskalnici, in da ne bi stopali na trupla tovarišev, ki so polnili bedenj, smo se morali držati za rob in zasajati prste v posipajočo se zemljo. Gil-bert je mislil, da se onesvesti. Ne od bolečin in ne od razburjenja, ampak od utrujenosti. Častnik, ki je še vedno klečal za svojim kupčkom zemlje, ga je opazil in mu zaklical:
»Halo, kako se vam godi tam doli?«
Gilbert ga je pogledal, pogledal mrtve. S hrbtom dlani si je obrisal kri z obraza, potem pa odgovoril:
»Dobro ...«
Dan se je bližal kraju, po ravnini so se začele vleči megle. Na levi se še iskri ogenj iz pušk, toda samo še kakor pojemajoč plamen.
Kaj se je zgodilo od poldne dalje? Streljali smo pod pekočim soncem, glave so nam bile težke, grla suha. Naposled je začelo deževati, in ta ploha je sprala vročico, ki nas je vse žgala. V vedno novih skupnih strelih je artiljerija pometala po grebenu, besneč, ker je bilo tam še zmerom nekaj živih ljudi. Potem se nam je zdelo, da se ženejo Švabi na nove naskoke. In streljali smo, streljali, streljali...
Čisto blizu nas je nekaj Nemcev telebnilo v lastne žične ovire in vise sedaj na žicah s skrčenimi telesi kakor jagode na strahotnem rožnem vencu. Enega vidim, ki ima malho z ročnimi granatami na želodcu; včasih vzdigne roko in z zadnjimi močmi nekajkrat zamahne po zraku.
V vedno gostejši temi se mali modri fant še vedno bori s smrtjo in hrope. Strašno je poslušati tega mladca, ki noče umreti.
Ali je to zamena? Ljudje prihajajo, hiteč od luknje do luknje, z usločenimi hrbti.
»Hej, fantje, kaj smo vendar opravili? Ali lahko gremo? Kateri polk?«
Ne, to so le naše zvezne straže.
»Tak torej? Ali lahko gremo?«
»Ne. .. Nocojšnjo noč morate še prehiti tu. Nadomestne stotnije pridejo z orodjem. Zakopljemo se tu na grebenu.«
Na vseh straneh se prikazujejo ljudje in lezejo po vseh štirih bliže.
»Kaj? Tu da naj ostanemo? V resnici? . .. Saj nas je komaj še trideset mož od cele stotnije.«
»Zmerom eni in isti, kakopak ... Meni je drek za vse vkup, ranjen sem in grem —«
»Povelje ...« ponavljajo ordonance. »Zdržati treba. Jutri pride premena.«
Glej, malega ranjenca ni več slišati... Gilbert se čuti oslabelega, v glavi mu je prazno. Rad bi enostavno miroval in spal, spal. Roka se mu je klejasto sprijela na hrbtu. Od dežja? Od potu?
Artiljerija se je do kraja izmozgala, pošle so ji vse moči, glas se ji je ubil... Sedaj se bolje slišijo tožbe in ječanje ranjencev ... Le še malo, le še malo potrpite, bratje, takoj pridejo nosilničarji.
Noč prihaja. In tihi večer nežno prestira en sam veliki, siv mrtvaški prt nad tolikerimi mrtvimi, ki so brez njega.	'
Velika klavrna čreda, polk iz posušenega govna prihaja tamle iz zveznih jarkov in se brez reda odpravi prek polj. Naši obrazi so svinčene barve, zamazani, pral jih je le dež. Noge komaj vlačimo za seboj, hrbti so upognjeni, tako korakamo.
Dospevši na vrli, se za trenotek ustavim in ozrem nazaj, da še zadnjič zajamem v dušo sliko te velike ravni, ki jo parajo jarki in so vso raztrgale granate; in tamkaj je troje vasi, ki smo jih bili zavzeli: tri sive groblje.
Kako žalostna je slika zmage! Megla še pokriva s svojim mrtvaškim prtom nekaj mest in na tem prostranem zemljevidu raztrgane grude ne razpoznam ničesar več. Tropotje, pristava, Beli jarek, vse to se meša med seboj; taista plan je to, toda obrabljena prav do belih laporjevih rebres, opustošena in opustela goljav; nikjer nobenega drevesa, nobene strehe, nič živega, samo vsepovsod majčkene, temne pike: mrtvi, mrtvi...
»Tu leži dvajsettisoč švabskih mrličev!« nam je ponosno zaklical polkovnik.
In koliko Francozov?
Deset dni smo bili morali vztrajati na tem mrkem mestu, se dati v bataljonih zmlinčiti, samo da smo naši zmagi dodali konček polja, kos zasutega jarka, katerosibodi uborno razvalino. A naj iščem, kolikor hočem, ne razpoznam ničesar več. Kraji, kjer smo toliko pretrpeli, so docela podobni drug drugemu, vsi se izgubljajo v splošni sivini polja, kakor da bi moral biti en sam obraz za eno samo muko. Tamle nekje, tam je ... Osladni duh po mrličih se izgublja, nič več ne čutimo vonja po kloru, ki je polit okrog vodnih kadi. Jaz pa, jaz nosim s seboj v glavi, v polti ta strašni dih mrtvih. Za vse večne čase je v meni: sedaj vem, kako diši usmiljenje.
Čim bolj se oddaljujemo od bojne črte, tembolj se zbirajo ostanki vodov, stotnije zavzemajo zo-
pet vojaško lice. Spogledujemo se med seboj in bojimo se drug drugega.
Nekje so v grintavi travi ležali vojaki, vstali so in prišli k nam. Še tisti večer so morali v linijo.
»Ali je hudo, tovariši?«
»Smrt...«
Breval je z gibom svoje brade pokazal na našo uborno četo in dejal samo:
»Stotnija.«
S povešeno glavo smo šli po žalostnih krajih: okna brez šip, strehe brez opeke; potem smo se ustavili na polju ob cesti, kjer so čakali na nas tovorniki. Tu smo dobili menažo: vroč riž, s katerim smo si polnili trebuh in katerega se kar nismo mogli na-goltati; zraven smo pohlepno srkali vročo kavo v celih kozarcih, ne toliko iz prave lakote, kakor da bi nadomestili pomanjkanje zadnjih dni; trpali smo in trpali, samo da bi se čutili do vrha nabasane.
Stari, sivolasi furir je razdeljeval žganje kakor vino v celih kvartinih.
»Udušiti ga moramo,« nam je dobrodušno zaklical.
Vino smo zajemali kar iz sodov. Tovariši so se nalivali, vmes pa sovražno pogledovali starega.
»Tale je kriv, da je dolgi Lambert padel.«
»Ubogi fant! ... Po Berry-ju ni bil več v jarkih.«
Molče sem mislil na njegov križ, na njegov usodni senčni križ.
»Trikrat se je bil menda iznova dvignil,« je zelo naglas pripovedoval Gilbert, da bi ga furir slišal, »in trikrat ga je zadela strojnica. Potem se je še kriče vlekel dalje ... Obljubil sem mu, da pišem njegovi materi.«
Nekateri so od prevelike utrujenosti zaspali. Drugi so se v skupkih zbrali okrog šoferjev in pripovedovali: govorili so vsi hkrati, vročično, brodili po svojih še drhtečih spominih in jih razmetavali vsevprek, kakor da bi se hoteli rešiti vseh teh ne-
znosnih vtisov. Avtomobilisti so poslušali in bili bolj razburjeni kakor mi; ker so čitali liste, so nam pripovedovali o bitki, o kateri mi sami nismo ničesar vedeli.
Tovariši so se bahali s sovražnim plenom, s čeladami, ki so jih nosili za pasom kakor skalpe.
»Prodaj mi jo,« je predlagal neki šofer enemu izmed tovarišev.
Cena je bila vabljiva, še drug vojak je ponudil v nakup svoj plen in kmalu se je ob vsej cesti razvil sejem. Prodajali so vse vrste spominkov, vse, kar more napad naplaviti na prod: naramne našive, sive čapke, granatne toke — »to vam bodo črnilniki, fantje!« — nemške nabojne trakove, ki so bili po dvajset sous-jev, trebušne grelce iz rdeče volne, majhne aluminijaste kozarce, ki so zelo spravni, a si z njimi opečeš prste, če vliješ vanje vročo pijačo, čutare v sivi prevleki, razglednice z nežnimi pozdravi, ki jih pa nismo mogli odgonetiti. Posebno radovedno smo se sklanjali nad čeladami z orli razpetih kreljuti in ogledovali smrtne vrzeli, skozi katere je odletelo življenje. Sulphart je vihtel svoj par rumenih škornjev kakor posebno redek plen.
»Švabski čevlji, ljudje božji!« je kričal. »Gosposke, častniške šlebedrice, kdo jih kupi? ... Lepo darilce za kako putko . .. Kdo se hoče v teh švabskih hoduljah postavljati po Paname?«
Nenadoma je umolknil in pospravil svojo robo kakor zasačen krošnjar:
»Hudiča, Morache gre ...«
Deset dni ga že nismo bili videli, od jutra, ko se je bil začel napad. Niti za minuto ni bil zapustil smrdljive kleti, na katero je bil najprej naletel in jo izbral za stanišče stotnijskega poveljstva; prilezel je iz nje s plesnivo barvo na licu, z osivelimi ustnicami in nemirno begajočimi očmi. Kriče je ukazal stotniji nastop — svoji stotniji, odkar je padel Cruchet —
in sirovo zbudil speče, drezajoč jih s koncem svoje palice.
»Halo, lenuh, ukazal sem telečjake na hrbet!« je kričal pod nos malemu Broucke-u, ki je ves zaspan omahovaje vstal.
Godrnjaje smo se okomatali.
»Menda nam vendar ne bodo tegale obesili za komandanta, po vsem, kar ima na rovašu ... Vse je storil samo Berthier ...«
»Že, ampak ta ima samo en priž na rokavu.«
»Sreča za Vieuble-ja, da se je ranjen lahko zmazal; ta bi ga bil sicer vražje sukal.«
»Pa res, lej, ta ti je imel hudičevo srečo. Če bi ga bil videl, kako ti jo je odkuril s svojim ranjenim parkljem! Primojdunaj, da je utegnil biti vesel, meni verjemi.«
Vkrcali smo se na tovornike. V trenutku so nas naložili; tornistre so natrpali v ozadju in mogli smo celo sesti, se razšopiriti, vse zložno, brez stiske.
»To bi si bili morali misliti,« je dejal vozač in skomizgnil z rameni. Klečal je na svojem sedežu in nas gledal. »Zahtevali so ravno toliko voz kakor za vožnjo k napadu. In čisto toliko vas menda le ni, ka-li?«
Šele tedaj smo opazili prazne prostore. Koliko jih je manjkalo! .. . Zdelo se mi je, da še vidim dolgega Lamberta, kako se sili na smeh, očka Hamela, ki je v kotu puhal svojo čedro, in Fouillarda, ki je sedel zadaj in bingljal z nogami. Ob vsakem sunku je dejal:
»Če bi le doli štrbunknil in si razbil bučo!«
Tovomiška vrsta je odropotala in se takoj pogreznila v gost oblak prahu, ki je vozačem lepil oči in jim pobelil brade. Napol omamljene od vročine, utrujenosti in slabega vina nas je mikastilo in drma-lo sem in tja; oči so nam lezle vkup, a zaspati se zaradi prevelikega stresanja ni dalo. Samo Broucke je začel takoj zopet smrčati; ležal je vznak in slam-
nato-rumena glava mu je na krušniku odskakovala sem in tja.
Maroux se je nagibal ven in se režal dekletom; pri tem je zmagoslavno vihtel nemško pikačo, kakor da bi si jo bil priboril v boju med možem in možem. Med vasmi in kamioni so letela znamenja, klici in celo poljubi, ki so nam jih dekleta, vsa potna od dela in za vratom razgaljena, vračala.
Oddaljevali smo se od vojne; okna so imela šipe, strehe opeko. Nenadoma so avtomobili zaropotali po kamenitem tlaku in že smo slišali iz prvih voz glasno vpitje. Stegnili smo vratove kolikor mogoče daleč izpod avtomobilske strehe in od voza do voza se je širil en sam krik norega občudovanja: bajna prikazen, dvojen čudež — videli smo železnico, pravo zaledno železnico, s pravim osebnim vlakom, in pred kolodvorom — žensko v klobuku.
Za železniškim prelazom smo prišli v pravo, majhno mesto s trgovinami in hodniki za pešce, z ženskami in kavarnami; gledali smo osuplo in topoglavo kakor divjaki in se od veselja nismo mogli nakričati. Kdor je imel obvezano čelo, je potisnil čelado nazaj, da se je obveza bolje videla, in Belin je ponosno delil poljube s svojo ranjeno roko, ki je bila videti kakor sveženjček čisto novega perila.
Za razcvelimi rožami v oknu se je pokazala zala plavolasa glava — obrazi, ki jih vidimo samo treno-tek, so vedno zali — in pozdravili smo jo mimo-gredoč z dolgim vzklikanjem; nagibala se je nad zastavo prahu in krika, ki je plapolala za nami, ko je bil vrtinec že davno mimo.
Še vedno so drdrali vozovi in nihče se ni pritoževal nad dolgim potom. Le še čim več vasi, čim več polj, čim več milj med nas in vojno! Da vsaj ne bomo več slišali topov. Po strniščih so mlatilnice brne požirale rumene snope; pekoče oči so se nam kopale v svežem zelenju majhnih gozdičev; zavistno smo zrli na bežno mimo nas hitečo srečo med drevjem
počivajočih vasi, teh kmetskih domov z rdečimi strehami iz opeke, ki za nas niso bili drugega kakor stanišča.
Pod strehami iz šotornine, na katere je strmo žgalo sonce, je postalo neznosno vroče. Bili smo utrujeni, nehali smo kričati, hotelo se nam je spati... Naposled so začeli kamioni voziti počasneje in nato so se ustavili.
Noge so nas bolele, glava je bila težka, telo raz-boljeno. Psujoč smo si oprtali nahrbtnike, ki se nam še nikdar niso zdeli tako težki.
»Zakaj nas niso izkrcali v vasi...? Tu se vidi, da oni v glavnem stanu niso trudni...«
Nekateri so se takoj zleknili po travi, kakor hitro so zlezli z voza. Drugi so z nabreklimi nogami mukoma krevljali okrog, saj kakor rog trdih čevljev že štirinajst dni nismo bili sezuli. Opirali so se ob puške, naslanjali na drevesa — vse skupaj blatna, kruljeva čreda, ki ni bilo v njej nobene iskrice volje več. Bourland se je pripeljal s kolesom in me poklical:
»Jacques! ... V vasi bo parada, z godbo. General je tu.«
Na pobočju se dvigne par ogorčenih glav, nekateri hromo prikrevljajo bliže.
»Koga? Zdaj parada? Menda nas hočejo imeli za norca? Nemara še nismo užili zadosti vseh teh dobrot?«
»Ne, ampak general bi rad preštel, koliko ljudi še ni dal ubiti. . .«
»Ha, zaradi mene, ampak jaz ne pojdem zraven, pa naj si Morache raztrga gobec ...«
Sulphart je kričal glasneje ko vsi drugi in vihtel svoje škornje, ki jih še zmerom ni prodal.
»Tem ni za drugega ko za parade ... V dreku na fronti jih nikoli ne vidiš. Na Tropotju je bilo nekaj drugega kakor pustna burka.«
»Zdaj, ko prihajamo iz pekla na počitek, je pa-
rada pravi zločin,« je tehtovito pritrdil Lemoine. »Ne hodimo k nastopu, pa je.«
Ko so tako kričali, je pridrdral avtomobil in se ustavil. Iz njega je stopil Berthier; plašč mu je visel trd in blaten na plečih kakor cev iz sesušenega govna; oči za naočniki so bile votle in steklene in hodil je z drsajočim korakom. Očividno je bil pri kraju s svojimi močmi.
»Dosti imamo, gospod poročnik,« mu je izjavil Sulphart s trdim dostojanstvom svobodnega moža. »Ni nam na misli, da bi defilirali pred temi bebci.«
»Že prav, že prav, a general je tu,« je pomirljivo dejal Berthier. »Tak, starine, telečjake na pleča ... Tu je nastanjen bataljon mladih rekrutov, tem pokažemo, da nismo punčke iz cunj.«
Tako smo si tedaj zabavljaje znova naprtili nahrbtnike. Stopili smo v redi.
»Po štirje, na desno!«
Na cesti smo videli godbo nared, iz ovoja so jemali polkovno zastavo in jo dvignili.
»Naprej!...«
Polk je nastopil. Godba je zaigrala polkovno koračnico in ko so se zmagovito vmešali rogovi, se mi je zdelo, da so hrbtenice šinile v vis. S težkimi koraki smo bili krenili naprej, a zdaj je zvenel ubrani korak že jasneje, noge so po taktu teptale tla. To je bil mimohod čeč iz govna: čevlji iz govna, gamaše iz govna, plašči iz govna in čutare, ki so bile videti kakor ilnate kepe.
Niti eden od lahko ranjenih ni zapustil redi, pa niso bili videti nič bolj bledi, nič bolj zdelani kakor vsi drugi. Vsi so imeli pod svojimi čeladami taisti strašni izraz v obličju: vračali so se z drugega sveta.
Kmetje na fronti so trdega srca in jih po tolikih strahotah ne gane več izlepa kaka stvar; a ko je prikorakala prva stotnija tega polka z onstran groba, se jim je obraz izpremenil:
»Oh, ubogi fantje! .. .«
Neka žena je začela jokati, potem še druga in nazadnje so jokali vsi. . . Slavile so nas solze vzdolž vseh hiš, in šele ko smo jih videli jokati, smo pojmih, kaj smo prestali. Tudi najbolj zakrknjene porogljivce je prevzel žalosten ponos. Vse glave so se dvignile s čudnim bleskom v očeh. Godba, donenje rogov, brčanje bobnov, vse to nas je potegnilo s seboj; tudi docela onemogli so se navidezno poživili in zdelo se je, kakor da je vsem na ustnah krik: »Mi smo opravili naskok! ... Mi prihajamo od tam gori...«
Na trgu je nastopil novaški bataljon v novih suknjah in z bajonetom na puški. Nekaj korakov pred njim je stal general na konju, za njim trop bleščečih uniform. Nobene besede v naših redeh, nobenega glasu ondukaj. V šumnem viharju godbe je bilo slišati le ubrani topot korakajočega polka. Zdelo se je, kakor da hoče trdni pogled mimogredočih gospodovati nad temi nemimi dečki, ki so jim z orožjem v roki izkazovali čast.
General se je dvignil v stremenih in z veliko teatralno kretnjo, z lepo kretnjo svojega golega meča, pozdravil našo preluknjano zastavo, pozdravil Nas ... Tedaj je bil polk le še eno samo bitje, en sam ponos: biti med tistimi, ki jim velja pozdrav. Bili smo ponosni na naše blato, na naše trpljenje, ponosni na naše mrtve! ...
Še enkrat so zabučali rogovi, in zavili smo, slavni, vzravnani, med potujočo ograjo vaške mladeži, ki je korakala z nami, po glavni cesti. Mlada poštna gospodična nas je z objokanimi, zardelimi očmi in vznak nagnjeno glavo pozdravljala, mahaje z vlažnim robcem; nekaj je zaklicala, a ihtenje ji je zadušilo besede.
Sulphart, bled ko smrt, se sedaj ni mogel več premagati:
»Mi smo zavzeli vas!« je zakričal s silnim glasom. »Mi smo jo zavzeli!« In iz vseh teh obrazov, iz vseh teh žarečih oči, z vseh teh ustnic je vrel, tako se je zdelo, taisti krik: »Mi smo! . . . Mi smo! . . .«
Trušč godbe nas je opijanjal in nas zanašal v veliko praznično razpoloženje; tako smo korakali z ognjem v telesu in vračali za njihove solze ponos mož in zmagovalcev.
Bodi kakorkoli že, vojne bodo še in še ...
XII
NA VRTU MRTVIH
Stotnija se je pomikala le počasi naprej: ustavljale so jo zdaj svetlobne rakete zdaj ranjenci, ki so jih odnašali z bojišča.
Sem pa tja so bile granate zasule jarek, pot je vodila po ploski površini; tedaj je bilo videti tovariše pred nami, kako so rasli iz teme in tekli s puško v roki prihuljeno prek polja, nato pa zopet hitro poskakali v raztreskani rov. Nihče ni govoril, komajda mrmral: pritiskali smo v redki vrsti drug za drugim tako hitro, kakor da bi nas na cilju čakala sama ljuba sreča.
»Pozor!« je velel povedati od ust do ust naš vodnik, »tu ležita v jarku poprek dva nosača jedi. Ni še bilo časa, da bi ju odnesli.«
Gilbert, ki je šel pred menoj, me je opozoril:
»Preskoči!«
Butil sem ob neko stvar: ob dva dolga svaljka, dve mehki gomili prsti. Čez plosko steptani trupli, prek katerih so topotale čete vse premene, se je že prestiral blaten mrtvaški prt.
»Jutri jih že ne bo več videti,« je menil neki
glas.
Švabski lonci so loputali dalje, redovito, zagrizeno. A v tem neprestanem hrumenju smo pazili samo na granate, ki so udarjale v našo bližino, drugih niti slišali nismo. Ob vsakem novem skupnem strelu
smo se vrgli na tla, se prihulili pod telečjak, oprezovali po rdeči udarni baklji. Potem smo zopet izpo-tikajoč se tekli dalje.
Za hrbtom našega vodnika, ki je včasih na mestih, kjer so se jarki križali, okleval, so ljudje iz gole navade zabavljali.
»To ti je že od vraga . . . Zmerom izbero najne-umnejšo mrdo, da vodi druge . . . Boš videl, da nas spelje napak.«
Zapustivši jarek smo v teku križali cesto, ki je bila vsa posuta z razvalinami, obšli smo razstreljeno vas in tekli mimo nekaj ostankov zidov, ki so nam segali do ledij. Kam gremo? Koga naj zamenimo? Tega nihče ni vedel.
»Hitreje!« je vreščal Morache.
Svetlobne rakete so bile blizu za nekim vrhom in včasih se je zdelo, kakor da bi se hotel lok zliti naravnost na nas. Nič več nismo slišali okrog sebe zamolklega hruma premen in tudi ne zadirčnega zabavljanja vojakov, ki so gradili okope. Vsi ti glasovi so utihnili in pod rohnečo besnostjo topov smo slutili veliki, nemirni molk prvega jarka.
»Povej naprej: mirno!« je šepetal naš vodnik.
»Nič se ne boj,« je odgovoril Sulphart, »nobeden ne kani peti.«
Dolg zid je zapiral ravan; bil je ves razklan, ponekod do tal porušen, vmes pa so bila dolga, skoraj nepoškodovana mesta. Odražal se je tragično črno na svinčeno sivem vojnem nebu. Tod in tam štre-melj. Ali je bila to sladkorna tovarna, o kateri smo bili že slišali? Ali pa grajski park?
»Tu smo,« je dejal čisto tiho vodnik.
Šli smo skozi posebno široko vrzel v zidu. Nekaj bajonetov se je ujelo na štrlečih kamenih, čutara je votlo zadonela, vsak je štorkljal za senco svojega prednika po groblji dalje. Sikajoč sta se dvignili dve svetlobni raketi kakor en strel.
»Ne gani se!«
Leseni križi 13
193
Slepeča svetloba je jasno in mrzlo razsvetlila našo okolico. Nepremično, ne da bi kdo zgenil tudi le samo z glavo, so se skušali ljudje znajti. En sam kratek pogled: križi, grobovi, ciprese — bili smo na pokopališču. Bilo je le še velika groblja zdrobljenega kamenja in razcefranih dreves, vse pa je presegal visok, strog svetnik, ki je držal v sklenjenih rokah marmornato knjigo, v katero je žvižgajoči granatni drobir vsako noč grebel nova znamenja.
»Prvi vod semkaj,« je poveljeval sergent Ri-• cordeau.
Naša vrsta mu je sledila. Dvajset korakov od nas se je v rdečem ognju raztreščila torpedna mina. Vsi so se vrgli na tla. Ranjenec je zakričal v noč.
»Naprej, hitro,« je priganjal sergent. . . »Skupina Breval semkaj...«
Pred menoj je pridušeno psovala straža, sloneč ob par vrečah peska:
»Usrana drhal! ... Če se boste tako drli, še eden ne pride nazaj. Švabi niso dvajset metrov daleč.«
Ricordeau, ki je stegoval vrat, da bi spoznal svoje ljudi, je odkazoval mesta.
»Lemoine, k strelnici; ti si prvi na vrsti. Navodila dobiš. — Breval, ta tri kritja so za tvojo skupino, zgubi se . . .«
Breval in drugi so vstopili v tesno kapelico brez strehe, in videl sem, kako so se po trebuhu pogreznili v tla. Demachy, ki je bil pred menoj, je vrgel svojo prtljago v črno luknjo ob vznožju nekega groba in skočil za njo. Sledil sem mu. Tisti hip se strese zemlja med strahovitim truščem in takoj nato se usuje na našo kamenito streho kakor toča.
»To je bilo o pravem času,« de Gilbert.
Tipaje smo skušali spoznati stvari okrog sebe in roke so nam drsele po mrzlih stenah. Nad našimi glavami se je odpiral vhod kakor sinja strešna lina.
»To zamašiva in prižgeva luč.«
Dvakrat preganjeno šotorko sva z nekaj patrona-mi pritrdila nad odprtino in Gilbert je sprožil svoje vžigalo. Stenj izprva ni hotel prav goreti in plamen je migotal; potem je luč razsvetlila naše zatočišče. Štiri svetleče se, vlažne stene. Na kamenitih tleh grobnice ni bilo drugega, ko umazana preproga starih časnikov z nemškimi naslovi.
»Stari stanovalci so nam pustili liste, da bo kaj brati, kakor vidiš ... Glej, glej, tu je eden včrtal svoje ime.«
Na golem apnencu je bil dejansko potrpežljiv Nemec začel včrtavati svoje ime: »Siegf...« Zakaj je hotel v tem grobu pustiti svoje ime? ... In kaj so napravili z onim drugim, z onim prvim stanovalcem te grobnice, čigar ime mora biti vrezano zunaj na spomeniku?
»Ali te kaj stresa na takem kraju? ... Nazadnje pa, veš, tu niti ne bo tako slabo: ena odeja zgoraj, druga spodaj.«
»In potem so tele kamenite plošče preklicano trde; to bi moral že dobršen lonec treščiti naravnost nanje. Jaz grem drugi na stražo, od treh do petih; in ti?«
Stegnila sva se. Prostor ni bil širji kakor otroška postelja; kljub plašču, odeji in podlogi iz časni-škega papirja je hrbet občutil hlad, ki ga je izdihavalo kamenje. Položil sem glavo na Gilbertovo ramo, si stisnil roke pod pazduho, zavihal ovratnik in skušal tako zaspati. Videlo se ni nič, prav nič ...
Nad nami je besnel artiljerijski ogenj, hrumeč in tuleč, dalje; pripravljali so protinaskok in od časa do časa je pretresel vse pokopališče udar torpedne mine kakor oven. Duha mi je stiskala nekaka pošastna mora. Na hrbtu sem čutil vlažni dih groba, drgetal sem.
»Ali te zebe?«
»Ne.«
Kosti... Kam so bili vrgli kosti? Trapasta misel
me je preganjala. Hotel sem iti ven in citati ime, vedeti, v čigavi postelji ležim. In če bi tu gori udarila mina, ali bi bilo potem končano? Še pokopati nas bi jim ne bilo treba, niti skrbeti za križ, saj so ga bili že postavili onemu prvemu. Ali se ne pravi to izkušati smrt, jo žgečkati — če spiš takole v grobu? Pa saj to ni najina krivda . . . Da, rad bi vedel ime onega drugega. Proti svoji volji neprestano mislim nanj. Predstavljam si, kako leži trd in raven. In iz praznovernega strabu, da bi me tako stegnjenega ne imeli za mrtvega, sem skrčil kolena in legel postrani.
»Ti pa ne daš miru!«
Tema leži nad nama kakor težka skala. Ozke stene naju stiskajo vkup kakor dvojčka v materinem krilu. Tudi Gilbert ne spi: na obrazu čutim njegov nagli dih ...
Siegfried ... Zakaj ni ostal tu, ko je že vrezal svoje ime? Pregnal ga je pač oni drugi, ker ga ni maral poleg sebe; in tako je šel umret ven, kjerkoli že, nekje v teh razvalinah, ki jih mrvi železo. Morda sem se bil preje spoteknil ob njegovih togih nogah.
Videl sem bil karabinko na poprečnem lesu nekega križa; krušniki vise tam, kjer so bili preje obešeni venci; granate so zvile železno ograjo .. . Koliko teh podeželskih pokopališč sem bil preje obiskal, kjer kozji parkeljci pletejo svoje veje nad pozabljenimi globovi. Dekle v rdečem životku je pometalo pota. Bilo je poleti. Ne, njih pod njihovimi bujno obraslimi gomilami ne more tako zebsti kakor nas; mi, ki drhtimo pod temi kamenitimi ploščami, smo mnogo bolj mrtvi kakor oni. Po rokah mi leze ledena zona hladu in groze in me prevzema do drobovja. Grobni hlad, o katerem govore pesniki, torej ni laž? Oh! kako me zebe . . .
Gori pa še vedno tipljejo granate po temi in iščejo ljudi. Kljub temu bomo spali. Tu pod križi nas leži petdeset, sto mrtvih, ki spimo. Vstale straže
s trdim pogledom oprezujejo po sipkem kritju. Ko-liko sanj, koliko domišljije je bilo v tej noči po teh pregradkih večnosti?
Certe, il doivent trouver les vivants bien ingrats
De dormir, comme ils font, chaudement,
dans leurs draps .. .*
Tri dni že držimo to pokopališče, ki ga prekopavajo granate. Opraviti nimamo nič, samo čakati. Ko bo vse zmrvljeno in ne bo nič drugega več ostalo kakor zmleta mešanica kamenja in ljudi, bodo napadli. Tedaj bo morala vstati peščica živih.
Med temi štirimi zidovi, ki se rušijo in podirajo, je naša stotnija ko ujetnik; od polka jo ločijo težki železni bati, ki bijejo po razvalinah, in pa strojnice, ki pometajo še zadnje ostanke.
Zvečer gre nekaj mož po hrano, nekaj nosilni-čarjev se upa blizu. In brž in skrivoma dvignejo moža iz velike družinske grobnice, v kateri že dneve in dneve leže in ječe ranjenci brez vsake postrežbe. Tako ukradejo pokopališču enega mrtvega.
Še šest mož leži v tej grobnici, ki so jo bili Švabi izpremenili v obvezovališče. Če se sklonim nad njihovo umazano ležišče, dahne vame strašna sapa njihove vročice, in proseče tožbe njihovega zmedenega hropenja. Eden leži tu že teden dni, njegov polk ga je prepustil samemu sebi. Ne govori več. Sama kost in koža, ogromne votle oči, « ščetinami poraslo lice in koščene roke; nohtovi se zagrebajo v kamen. Ne gane se, da ne bi znova prebudil bolečine v razmesarjenem stegnu, toda muči ga strašna žeja, da neprestano ječi.
Ponoči mu prinašamo vode, pa tudi kave, če jo dobimo. A od poldne naprej so vse čutare prazne.
* Gotovo se jim morajo zdeti živi zelo nehvaležni, da spe tako toplo v njihovih prtih ... (Verz iz Baudelaire-jevih »Les fleurs du mal«.)
Potem v mrzličnih mukah stega suhi vrat in pohlepno liže grobniško steno, skozi katero mezi nekaj kapelj vode.
V drugem kotu leži majhen človek, ki si strže beli jezik z nožem. Drugi živi samo še po komaj vidnem dihu svojih prsi; oči ima zaprte, zobe stisnjene, vse sile zbira v bran proti smrti, da bi rešil boro iskrico tlečega življenja, ki drhti in ugaša.
Pa vendar še upa, vsi še upajo, tudi umirajoči. Vsi hočejo živeti, in mali vedno znova ponavlja:
»Nocoj pridejo sanitejci čisto gotovo, včeraj so nam obljubili...«
Življenje se hrani do zadnje zone, do zadnjega hropenja. In če se ne bi zanašali na bolničarje, če bi jih bolniška postelja v lazaretu ne vabila v vročičnih sanjah kakor blesteča sreča, potem bi vzlic svojim zlomljenim udom ali zijajočemu trebuhu zlezli ven, se z nohtovi in zobmi vlekli po razvalinah. Treba je moči, da ubiješ človeka, treba je trpljenja, da zmaga človeka ...
In vendar se zgodi. Upanje zbeži, vdanost črno in težko leže na dušo. Tedaj se človek odpove, potegne odejo čez glavo, ne zine ničesar več, in kakor onile tamkaj, ki umira v kotu groba, okrene samo še vročično glavo in liže kamen, ki joče.
Dejal bi, da v teh razvalinah, pod žarečim in žgočim soncem, ne more biti nobene žive stvari. Ponoči smo v jami drgetali od mraza, sedaj se dušimo od vročine. Najmanjše sapice ni. Stisnjen ob pred-prsje iz peščenih vreč, katerih barve se je navzel njegov plašč, stoji vojak negibno na straži; videti je kakor oni, ki leži pred kapelo s prekrižanimi rokami in zevajočo rano v zatilku; njegova lobanja je skoraj premajhna za toliko rano.
Granate padajo še zmerom, a ne slišiva jih več. Vročična in topa sva obiskala Sulpharta v njegovem grobu. Spoznati ga je mogoče po napisu:
»Marthieu, bivši župan.«
Od jutra do noči kvarta z Lemoine-om; če izgubi, psuje onega in ga dolži, da slepari. Lemoine pa ostane miren:
»Nikar se tako ne deri,« mu samo de, »saj boš še župana prebudil.«
Stlačeni sedimo v ozki grobnici in sopihamo. Šele tri je, vse čutare so že davno prazne, in juharji, ki odrinejo v mraku, ne morejo biti pred polnočjo nazaj. Ne govorim več, da bi bil manj žejen. Prah zdrobljenega kamenja in smodnikov puh nam žgeta grlo; ustnice so izsušene, v sencih vre. Tako sedimo in mislimo samo na to, da bi pili, pili kakor žival, pogrezajoč glavo v čeber.
»Plačal boš za vedro vina, kaj, Gilbert?« je ponavljal Sulphart... »Polegli bomo okrog vedra in pili, dokler ne počimo.«
Odkar je bil to rekel, nas ta misel ni več zapustila. Skoraj blazneli smo ob tej predstavi: piti, srkati, z vsem obrazom, z brado, z lici, piti iz polnih korcev ...
Od časa do časa je Gilbert zabesnel. »Dajte mi piti,« je zavpil, »piti hočem!«
Nihče nima niti kapljice več. Včeraj sem plačal za kvartin kave štirideset sous-jev, a danes je tovariš rajši vse zase ohranil. Pa vendar je zadaj v vasi vodnjak: približno petnajst mož leži okrog njega po tleh. Švabski ostrostrelci preže izza nekega zida; čakajo, da se približa vodnjaku požrtvovalen tovariš s nekaj čutarami čez ramo, potem pa ga zvrnejo z dobro merjenim strelom kakor zverjad. Sedaj stoji ob izhodu iz jarka podporočnik in ne pušča nikogar več skozi. Sedaj hodimo samo še ponoči po vodo.
»Pravim ti, da pojdem ponjo,« je kričal Sulphart. »Rajši se koj stegnem, kakor pa da tako počasi črkam. Ves omotičen sem že.«
»Ne hodi tja, ker greš v gotovo smrt,« je rekel Lemoine.
Tedaj se je Sulphart razpasel nad njim:
»Kajpak, ti, tebi je seve to drek, kravjek kravji, ti nisi žejen. Pri delu na polju kmetje ne pijo veliko; vajen si se sušiti za plužno zadnjico, ti Parižan v cokljah, ti prašičji pitavec ...«
»Če bi bil res tako žejen,« je zelo modro odvrnil Lemoine, »potem se ne bi tolikanj drl...«
Sedli smo zopet, s hrbti obrnjeni proti zidu, in čakali. Vojna ni drugega ko to: čakati. Čakati na zameno, čakati na pisma, čakati na jed, čakati dneva, čakati na smrt ... In vse to pride ob svojem času: samo čakati je treba .. .
Nekdo je iznenada šiloma odgrnil šotornino in v grob se je zlil snop dnevne luči.
»Pojdite brž, Breval je ranjen.«
Demachy je šinil kvišku. Spal je bil s tenčico na obličju, ki si jo je bil privezal zaradi muh.
»Ha, Breval?« In ne da bi si bil strgal kopreno, ki je še dišala po pudru, je hitel k raketni kapeli, kamor so bili zavlekli desetnika.
Bil je ranjen v prsi: šrapnelska krogla. Ležeč na tleh in z glavo na oltarni stopnici se ozira po tovariših z nemirnimi, velikimi, prestrašenimi očmi. Ko opazi Gilberta, napravi znamenje z glavo, kakor da bi mu hotel voščiti dober dan.
»Vesel sem, da te vidim, veš.«
Demachy s tresočimi rokami sname svojo tenčico.
»Tole ti je čisto dobra stvar,« mu deje Breval. »Te vražje muhe človeku ne dajo zaspati. Nismo imeli prav, da smo se ti posmehovali.«
Takoj se je utrudil in zaprl oči. Vzlic debeli obvezi je postajal rjavi madež na njegovem plašču vedno večji. Bil je nevarno ranjen. Iznenada so mu trdo stisnjene ustnice popustile in začel je jokati kakor dete, ihteti v bolestnem, krčevitem joku, ves solzan.
Gilbert mu je dvignil glavo in si jo položil na roko; sklonivši se nadenj, ga je začel tolažiti z ohrip-lim glasom:
»Kaj pa je vendar? ... Ne bodi nespameten! Kdo bi neki jokal in si mislil kdove kaj hudega. Ranjen si, pa to ni nič. To je le toliko, da greš na dopust. Nocoj te spravijo na obvezovališče in jutri boš že spal v postelji.«
Ne da bi odgovoril ali odprl oči, je Breval še vedno ihtel. Polagoma je jok popustil in dejal je:
»Zaradi svoje uboge male jočem.«
Z dolgim pogledom se je molče ozrl na Gilberta; potem se je očividno odločil in zašepetal:
»Poslušaj, nekaj ti bom povedal, samo tebi. To bo moje naročilo.«
Gilbert ga je hotel prekiniti, mu pripovedovati o lepem bolniškem listu za odhod v zaledje, ga varati .. . Oni pa je zmajal z glavo:
»Ne, z menoj je pri kraju. Nekaj bi ti rad naročil. Ali mi prisežeš, kaj? Pojdi v Rouen k moji ženi... Reci ji, da ni bilo prav, kar je storila. Da mi je bilo zelo hudo zaradi tega. Ne morem ti vsega povedati, ampak vzela je nekega pomočnika v obrt in uganjala z njim neumnosti... Porečeš ji, da tega ne sme, ni res, zaradi najine male hčerke ... In da sem ji pred smrtjo odpustil. Kaj ne, da ji to poveš ...«
In zopet je začel tiho jokati. Nihče ni zinil besede. Sklanjali smo se nadenj kakor nad odpirajoč se grob. Naposled je nehal jokati, imel je samo še tožbo na ustnah; trenotek je molčal. Potem je stisnil zobe, se oprl na komolce in zaškrtal z divjim pogledom:
»Nak, pa ne! Nočem! ... Poslušaj, Gilbert, rotim te pri živem Bogu, pojdi v Rouen. Moraš iti tja! ... Prisezi mi. In porečeš ji, da sem zaradi nje poginil tu ... Moraš ji reči... In povej vsem ljudem, da je vlačuga, da se je zabavala, ko sem bil jaz
na fronti... Preklinjam jo, razumeš, in pogine naj s svojim lopovom, kakor poginjam jaz ... Poveš ji, da sem ji pred smrtjo pljunil v obraz, to ji poveš ...«
Dvignil je svoj suhi, strašni obraz, v kotih usten je imel nekoliko krvavih pen. Bled ko smrt, ga je skušal Gilhert tešiti. Objel ga je okrog ram in si ga hotel čisto narahlo položiti na prsi... Oni je bil pri kraju z močmi in se ni branil. Dolgo je ležal z zaprtimi očmi, ne da bi se genil, potem so mu pritekle izpod zaprtih vek težke solze.
Gilbert je sedel globoko sklonjen nad njim in njegov dih je vel nad čelom umirajočega, tako da je čutil na ustnicah smrtni pot, ki se je že blestel na sencih.
»Ne joči, ne, moj stari, ne joči,« je venomer ponavljal z glasom, ki so ga dušile neprestano lijoče solze . .. »Ne joči, ne, saj si samo ranjen.«
In spoštljivo je božal suhi obraz umirajočega. Breval je tiše zašepetal:
»Ne ... zaradi male ... je bolje, da ji vsega tega ne rečeš . .. Reci ji, da mora biti poštena, zaradi male ... da jo mora osrečiti, ji ne dajati slabega zgleda. Reci ji, da se mora žrtvovati za otroka. Povej ji, da sem jo pred smrtjo prosil za to, in da je hudo umreti tako ...«
Besede so tiho tekle iz njegovih ust, kakor so tekle njegove solze. V kotu je sedel Sulphart, stiskal glavo med rokami in ihtel. Poročnik Morache, ki so ga bili šli klicat, je bil bled ko zid. Delal se je hladnega, a videli smo, kako so mu drhtele ustnice in brada.
Breval se ni več ganil; slišati je bilo samo še njegovo kratko, piskajočo sapo. Iznenada pa se je v Gilbertovih rokah okrenil, kakor da bi hotel vstati; trdo ga je stisnil za roko in ječal:
»Ne ... ne ... hočem, da ve .. . Preveč sem trpel... Povej ji, da je lovača, povej ji.. .«
Sedaj je govoril le še s težavo in je moral one-
mogel prenehati. Glava mu je omahnila nazaj na Gil-bertovo roko, Gilbertov plašč se je pordečil od krvi. Bolj bled od umirajočega ga je rahlo zibal, mu nežno brisal usta, kjer so v rdečih mehurčkih usihale pene. Še enkrat je skušal Breval odpreti oči in govoriti, a veke so bile že pretežke:
»Mala, srečna deklica ... ni treba .. . reci ji, da ... ti...«
Neznana prošnja je ugasnila kakor zadnji plapolajoči pogled njegovih oči. In kakor da bi mislil, da mu more še trenotek ohraniti življenje in ga skriti pred njo, ki odvaja mrtve, si ga je Gilbert pritisnil na prsi, z licem na licu, objemajoč ga z rokami okrog ramen, in lil solze na njegovo čelo.
»Gredo!«
Z Gilbertom sva oba hkrati zmešana planila kvišku. Roke na slepo iščejo puško in strgajo šotor-nino, ki zapira izhod.
»V soteski so!«
Pokopališče rjove od granat, gori, poka. Skozi noč blazni ogenj in hrušč. Vse strelja. Ničesar ne vemo, nobenih povelj nimamo: napadajo, v soteski so, to je vse . ..
Mimo naše luknje priteče mož in telebi na tla, kakor da bi se bil izpoteknil. Druge sence švigajo mimo, teko, se oddaljujejo in sesedajo. Iz razvalin neke kapelice prše v zrak rdeče rakete, zahtevajo zaporni ogenj. Zdajci se zazdi, kakor da se je v enem trenotku porodil dan; velike, blede zvezde se razletavajo nad našimi glavami, in kakor v luči ogromnega žarometa vidimo med križi begati strahove. Od vsepovsod lete, pokajo ročne granate. Strojnica se potegne pod neko ploščo kakor kača in začne streljati; z vso brzino kosi po razvalinah.
»V soteski so,« ponavljajo glasovi.
Sploščeni ob pobočju mečejo ljudje, ne da bi prenehali, ročne granate na ono stran zidu. Drugi
streljajo čez predprsje, ne da bi merili. Vsi grobovi so se odprli, vsi mrtvi so vstali in še vsi oslepljeni more v temi, ne da bi kaj videli, ubijajo noč ali ljudi.
Po smodniku smrdi. Pod žarečimi svetlobnimi kroglami begajo fantastične sence po začaranem pokopališču. Poleg mene strelja Maroux med dvema razpadajočima vrečama peska; glavo skriva pod kritjem. Med razbitinami se zvija neki mož kakor črv, ki ga je bila lopata prerezala na dvoje. In dvigajo se vedno znova rdeče rakete in kriče: »Zaporni ogenj! Zaporni ogenj!«
Torpedne mine butajo v celih jatah in lomijo marmorne bolvane. Prihajajo v skupnih strelih in grmi tako, kakor da bi iz oblakov udarjala strela s peterokratnim odmevom.
»Streljajte, streljajte!« rjove od nekod Ricor-deau.
Omamljeni, topoglavi vedno znova nabijamo naše lebelovke, ki so že vse razbeljene. Demachy, ki je svojo malho že izpraznil, zgrabi granate padlega tovariša in jih z besnimi zamahi meče v ospredje. Med hruščem in truščem slišimo krike in ječanje, a se ne zmenimo zanje. Gotovo jih je nekaj zasulo. Svetlobne rakete za trenotek odkrijejo velikega mrtveca, ležečega na nagrobni plošči; togo je stegnjen kakor kamenit lik.
Slednjič zavihra v besnih sunkih naš zaporni ogenj; rdeča veriga šrapnelov grmeč raztrga noč. Izstrelki si slede, mešajo svoja pota in kujejo nad našimi glavami železno mrežo. Granate in šrapneli se besno vzpenjajo pred našimi linijami, zapirajo cesto in v žarkem siju raket in treskanju granat se zdi, kakor da bi pokopališče bljuvalo ogenj. Ljudje se žeiiejo od branika do branika kakor brez uma, se izpotikajo, gnetejo. Mnogi padajo s težko glavo, iz-trebušeni; toda grobovi bljujejo druge na plan, nji-
hove zbegane sence plešejo v ognju šrapnelov in svetlobnih raket.
V središče, pred nemim svetniškim likom, butajo torpedne mine, tarejo vojake pod kamenitimi ploščami, mrvijo ranjence ob vznožju križa. V grobovih, pod ruševinami ječe in se zvijajo ranjenci. Nekdo telebi poleg mene na tla in mi hropeč divje zasadi nohtove v nogo.
Besneči udari nam kujejo po zatilku. Tako od blizu, da nas zračni pritisk skoraj prevrača in da smo od ognja udarov vsi oslepeli. Naše in njihove granate padajo druga v drugo, se rjoveč bijejo med seboj. Ne vidimo nič več, ne vemo ničesar več. Vse je rdeče, vse je dim, vse en sam peklenski polom.
Kaj, ali je to Švab ali pa naši 7‘5 cm-ski streljajo prekratko? ... Ognjeni trop nas obkoljuje, popada. Razmrvljeni križi nas obsipavajo 8 sikajočimi škindrami .. . Torpedi, granate, ročne granate, grobovi sami se razletavajo. Vse se maje, vulkan, ki se je razklal... Noč sama se je izpremenila v bljujoč ognjenik, ki nas bo vse pokončal...
Pomagajte! Pomagajte! Ljudi more!
XIII
BELI ŠOPEK
Poobedovali smo. Kako prijetno bi bilo, če bi hoteli biti tiho. Rumena luč sveče pleše v prazni steklenici. Na dnu kozarcev je ostalo še malo vina* rumenega, motnega vina, po katerem so prsti lepki in ki boža grlo. V ognjišču prasketajo debeli panjovi.
Rdeč in potan se sklanja Sulpbart nad kadečim se kotlom in skrbno pripravlja naše kuhano vino. Rokave je zavihal čez komolce in si široko odpel srajco na kosmatih prsih. Na levi strani mu binglja šest varnostnih igel: edino odlikovanje, ki ga voja-
kom niso ukradli, po katerem se frontni vojak spozna od zaplotnikov. Lemoine sedi na tnalu pred ognjem; velike roke je mirno sklenil med koleni, tiho si požvižgava in gleda tovariša, ne da bi kaj mislil. A sumničavi Sulphart domneva, da onemu nekaj ni všeč.
»Menda me ne misliš učiti, kako se pripravlja kuhano vino, ti slanik ti?« je zahreščal nad njim. »Jaz pravim in trdim, da je treba na vsak liter rdečega priliti dve četrtinki vode. In na vsako četrtinko litra je treba dodati dobršnih pet kosov sladkorja.«
»To je preveč,« odvrne mirno Lemoine. »Potem ne čutiš več vina.«
»Kaj ne poveš! Da se potem vino ne čuti!«
A namesto, da bi se razsrdil, skomizgne Sulphart z rameni, kakor da hoče žalitev dobrovoljno požreti.
»Veš, rajši se ne prepiram s teboj, saj tako vselej vse narobe obrneš.«
Lemoine ni odgovoril. Pljunil je v ogenj in mislil na bogve kaj... V kotliču poje vino.
Hišni zidovi so zelo stari, debeli in črni. Okno ima majhne, zaprašene šipe, skozi katere obotavljaje se mezi mesečina. S stropa, kjer se krivi orjaški kostanjev tram, vise pajčevine kakor zavese iz sivega baržuna. V tej temni izbi diši po vojaštvu in po kmetih, in ta duh se drži vseh stvari, ki jih najdeš tu: kuhinjske posode na šepavi kmetiški skrinji, nekaj nabojev v lončeni skodelici, vreč z neznano vsebino, razporejenih pušk, čelad, nečak ...
Broucke ždi na nizkem hlevskem stolcu in praži pri ognju nage noge. Svoje plave hlače je bil obesil sušit nad ognjišče, kjer se parijo poleg Maroux-jeve-ga perila.
»Zdaj bom bolje spal,« je razlagal našemu novemu desetniku. »Uši mi ne bodo več izjedale trebuha.«
Pred staro, lepo izrezljano, veliko mizo je bila
napravljena zasilna klop iz deske in dveh košar; na njej je v pisani mešanici sedelo moštvo desetnije in hrume pospravljalo zadnje ostanke. Eden od tovarišev je stoje lizal svoj pločevinasti krožnik, da mu ga ne bi bilo treba pomivati. Drug je klečal na tleh in na drobno lomil od jesenskega dežja napojene veje, ki so se na ognju hudo kadile.
Iznenada so se vrata sunkoma odprla in kakor vlomilec je udrla v izbo mrzla noč.
»Prejemat, fantje!« je zakričal debeli Bouffioux. »Kdo gre z menoj?«
»Jaz,« je dejal Maroux.
»In jaz,« je rekel mali Belin in vstal.
»Nikar se ne pozabi vrniti, veš,« je zakričal Sulphart za kuhačem. »Obljubil si, da boš dal za Štefan!«
Vrata so se zopet zaprla, in zdelo se je, da je postalo v izbi še bolj domače, še prijetneje toplo.
»Dejal bi, da smo doma,« je ves srečen zamrmral eden izmed tovarišev.
Redke minute, ko nas pride obiskat sreča kakor prijatelj, ki ga nismo več pričakovali. Redki trenotki, v katerih se spominjaš, da si bil nekoč človek, da si bil gospod, najmogočnejši med vsemi: sam svoj gospod. Prasketajoč ogenj, miza, luč: glej, že vstaja preteklost...
Eden novakov si obriše roko ob žametaste hlače in pazno vzame iz svoje ogoljene vojaške knjižice sliko.
»Čedno mlada je, kaj? To je moja žena ... Ni še bila spolnila osemnajst let, ko sva se vzela.«
»Ti imaš boljši okus kakor ona,« mu je dejal Sulphart. »Kdo pa te nadomestuje, odkar je slamnata vdova?«
Broucke se je začel smejati. A tovarišu je zadrhtelo okrog usten in odgovoril je skoraj jecljaje:
»Ne svinjaj ... Ne vem, kako se more kdo nor-
čevati iz takih stvari. Če bi bil oženjen, bi to razumel.«
»Oženjen sem,« se je pobahal Sulphart. »Le, da nisem ljubosumen. Moja si zelo prizadeva, da mi pošilja zavoje.«
Tudi vsi ostali so izvlekli po kako fotografijo iz ogoljene listnice ali prepotene vojaške knjižice. Slike gredo iz rok v roke, slabe fotografije mladih deklet v pražnjem oblačilu in pa žena v šopirili črnini, ki stiskajo k sebi dečake s praznično zapentljano ovratnico.
Za veliko mizo se prepirajo za posladek: za nekaj omlednih in zaprašenih keksov, ki jih je bil za družbo odrinil Gilbert. Precej so pili. Ob ognju je mali Belin pripovedoval dogodbo:
»Nekaj ljudi je umrlo na obvezovališču. Ali si videl četrto krsto? Kri je tekla skozi in omadeževala zastavo. To je bil sergent. ..«
Praznili so kvartin za kvartinom, obrazi so rdeli.
»Ali se spominjaš dneva, ko so staremu Centu razbili gobec ... Trideset litrov za osem mož! Nak, kako smo se ga takrat nažlampali. ..«
»In novi poročnik, bil je Korzikanec, veš ...«
Sulphart in Lemoine, ki sta bila razdelila kuhano vino, sta si kriče pripovedovala svoje spomine, kakor da bi se hotela pred vso hišo izpovedati.
»Vsi so rjoveli: ,Ne streljati, angleški kame-radi!‘ Potem pa naenkrat pok! peng! peng! ... Bili so Švabi. Oh, ti prasci!«
»Držim si krušno malho prek trebuha, veš, in ti tako derem naprej. Kakor da bi to moglo zadržati kroglo.. . Tako ti je človek bedast v takih tre-notkih.«
Demachy jih je poslušal in vdihaval soparo svojega kuhanega vina. V tem trenotku je nekdo pridrvel na dvorišče in sopihajoč je vstopil Bouffioux.
»Hej, fantje,« je vpil in vrgel na mizo nabito
polno vrečo leče, »danes se bomo pa imeli! Plačam za Štefan v beznici, kjer so cipe.«
Vsi so se namah okrenili — zapeljivo se je glasilo, a niso prav verjeli.
»Koga? Saj samo fatljaš ... Potegnil bi nas rad.«
A žareči obraz zalitega Normana, napeta, radostna lica in blesteče se oči so pričali, da ne laže.
»Da, prav zares, prave cipe,« je zatrdil. »Cipe, ki vas komaj čakajo.«
»Ha, zadovoljimo jih!« je zarjul Sulphart.
Vsi so se zgnetli okrog Bouffioux-ja.
»Dolgi Chambosse, tisti, ki je pri vojni pošti, veste, mi je povedal... Bajta je čisto zadaj v vasi, velika hiša z zaprtimi oknicami, saj se razumemo ... In da se ne zmotiš, so babnice obesile na vrata bel šopek.«
Nastal je razbrzdan hrup, smeh in krik. Meso je zadivjalo; vsi so se v naglici pripravili na odhod in se od Židane volje suvali pod rebra. Broucke se je z mrzlično naglico zopet oblekel in si dolgo flanelasto opasnico, ne da bi jo nategnil, ovil kar čez še mokre hlače; vmes je moledoval:
»Nikar ne hodite brez mene, počakajte me!«
»Na patrolo, fantje!« je rjul Sulphart, ki je bil že prepričan, da se bodo vse trgale zanj.
Samo Gilbert je ostal miren. Ni prav zaupal.
»Poznam Chambosse-a,« mi je dejal, »to ti je kujon, da malo takih ... Najbrž je hotel tegale debelega idiota potegniti.«
A drugi so bili že pripravljeni na odhod.
»Ali ne bomo počakali na Maroux-ja?«
Vsi so ugovarjali, tako se jim je mudilo.
»Oh, nikarite no, pojdimo brž, morda bo tam že preveč ljudstva. Maroux nas bo že dohitel.«
Odpravili smo se. Od zmrzali razpokana zemlja te novembrske noči je donela pod našimi koraki kakor votel svod. Še celo nebo, prostrano in mračno pa vse posuto z zlatimi pikami, se je zdelo zmrznje-
no. Po sosednjih skednjih so prepevali. Skozi razbito okno sem razločil v jarki luči laterne nekaj obrazov, v temnem ozadju pa je ob zvokih harmonike plesalo nekaj senc. Pred županstvom je čepelo nekaj strojničarjev in si pražilo kdovekaj v kozici.
»Kam pa greste?«
»Na poizvedovanje,« mu je odgovoril Sulphart, ki je hitel naprej.
Šli smo v gosjem redu kakor premena po jarkih. Kaj drugega nismo znali kakor to — igrati vojno.
»Počasi, spredaj!« je zavpil Belin.
»Povej naprej, tretja ne dohaja ...«
»Pozor na žico!«
Sulphart je hrešče posnemal poveljnikov glas:
»Pa saj ne gremo prav, zašli smo ... Naj se javi ordonanca ...«
Mesečina je s prahom posipala polja in polagala po beli cesti drevesne sence. Noč je ločila gozdove od tal in plavali so po brezkrajnem meglenem morju. Topovi na fronti so se utrudili in niso več lajali. Začeli smo peti. Broucke nas je vodil, ne da hi vedel, kodi je prav za prav to. Gilbert in jaz sva šla zadaj, držeč se pod pazduho.
En revenant de Montmartre,
De Montmatre a Pariš,
JHrencontre un grand prunier qu’etait couvert
Voila 1’beau temps .. .*	[de prunes.
Drli smo se na vse grlo, kakor da bi hoteli svojo sirovo radost izdivjati že z rjovenjem.
Voila 1’beau temps Ture-lur-lure
* Na povratku z Montmartre-a, z Montmartre-a v Pariz sem prišel mimo slive, vse modre od sliv. Zdaj je lepi čas ...
Voila 1’beau temps,
Pourvu que ga dure.
Voila 1’beau temps pour les amants.*
»Ne derite se tolikanj,« je zaklical Maroux, ki nas je v diru dohitel. »Še dobe nas, potlej pa imamo.«
»Zares,« je pritrdil Lemoine, ki je leno vlekel za seboj svoje velike noge. »In če nas cipe slišijo tako kričati, nam prav gotovo ne odpro.«
Poslušno smo obrzdali svoje veselje in se pri-glušeno hahljali.
»Komaj, da še zdržim,« je priznal Sulphart.
»Gospodinja je neki črnkasta in brhka, kar hudo zala ženska,« je pripovedoval Bouffioux.
»Ej, potem jo pa poznam,« je zavpil Broucke. »Tako velike oči ima kakor krožnik, če je res ta, potlej bo pa že špas . . .«
Prišli smo na konec vasi, kjer so stale hiše bolj daleč narazen. — Ob kraju ceste smo opazili nekaj črnega.
»Straža!« je vzkliknil Maroux.
Vojak, star domobranec, se je naslanjal na puško in nam mirno zrl nasproti. Glavo je imel do oči zavito v šal, tako da mu je glas zvenel priglušeno.
»Nemara, da ne poznate gesla?« nas je vprašal. »Clermont...«
Veseli nepričakovanega obvestila smo šli hitro mimo in v jasni noči kmalu zagledali veliko poslopje, ki je z zaprtimi oknicami ležalo v mesečini.
»Tu je!«
S tihimi koraki smo se približali. Da, prišli smo prav: nad vrati visi bel šopek. Vsi so ga zagledali istočasno in veselo mrmranje je zahvaljevalo Bouf-fioux-ja.
»Potrkal bom,« de Sulphart razburjeno.
* Zdaj je lepi čas, tire-lir-lire, zdaj je lepi čas, če bo le trajal. Zdaj je lepi čas za zaljubljence.
Potrkal je. Poslušali smo, skoraj brez diha, iu se gnetli naprej. Broucke se je tiho hahljal kakor kokoš, ki koklja. Sulphart je pritisnil na vrata uho in nam dajal znamenja, naj bomo tiho. Slišali smo korake, potem se je v ključavnici zavrtel ključ in vrata 60 se napol odprla. V pasu luči smo za trenotek zagledali lep, zelo bled ženski obraz s črnimi trakovi okrog glave. Že naslednji hip pa so se vrata s treskom zopet zaprla.
»Je že prava,« je zavpil Broucke, ki ni bil videl drugega kakor oči, lepe velike oči.
»Kaj pa je to?« se je začudil Bouffioux.
Osupli in razočarani smo stali pred zaprtimi vrati. Nihče ni vedel, kaj bi to pomenilo.
»Lovači se je bržčas zmešalo,« je zagodrnjal Sulphart, ki se ga je že spet lotevala jeza. »Hej, tu notri, slišite ...«
In potrkal je na vrata.
»Menda nas ne bodo pustile na dvorišču, kaj?«
Lemoine, ki je stal v ozadju in držal roke v žepu, je pomenljivo zmajal z glavo.
»Preveč nas je,« je presodil. »Nekaj bi se jih bilo moralo skriti.«
»To še ni noben vzrok, da nam ne bi odprla,« se je togotil Sulphart.
In s pestjo je surovo udaril parkrat po vratih. Nič se ni oglasilo.
»Nak, kako bi jo s prekljo naučil, če bi bil civilist,« je revsknil s stisnjenimi zobmi.
Lemoine še ni obupal. Ni mogel verjeti, da se je bila tako vroče zaželjena sreča namah razkadila v nič.
»Prav gotovo se vrne,« je mrmral sam pri sebi.
»Nismo brez denarja, plačali bomo,« je zavpil Bouffioux, ki je poznal žensko srce.
Lemoine je za vsak primer zaklical geslo: ,Cler-mont, Clermont!4, domnevajoč, da sprejemajo morda samo vojake, ki imajo po predpisih dovoljen dopust.
Vsak je kričal, kar bi utegnilo po njegovih mislih ženske prepričati.
»Hej, putke! Prišli smo vam pod okno zapet! Odprite nam! Imamo peneze ... Dali bomo za šampanjca.«
Sulphart je glumil, kakor da ubira strune in začel pred razsvetljenimi okni peti serenado:
Si je chante sous ta fenetre,
Ainsi qu’un galant troubadour .. .*
Drug je glasneje zabobnal po vratih in vpil: »Gospodinja, gospodinja!« V tem pa je skušal Brou-cke splezati po zidu do zaprtih oknic. Pa še zmerom ni bilo nikogar odpirat. Tedaj smo vsi skupaj začeli peti pripev:
Si tu veux faire mon bonheur,
Marguerite! Marguerite!
Si tu veux faire . . .**
Ženskam je morala biti glasba všeč: vrata so se odprla, topot na stežaj.
»Oh!« je zavpil naš trop.
To je bilo kakor dolg vzklik občudovanja, ko se o priliki umetnega ognja dvigne prva raketa. In potem smo se zagnali naprej...
Lepa črnka je stopila v ozadje in dvignila samo luč, da bi nam svetila. Vsi so hoteli hkrati vstopiti in so pokali pri tem od smeha. Sulphart, ki je bil prvi udrl v hišo, je že hotljivo stegnil roke. Ženska ga je sunila vstran.
»Prišli ste se zabavat,« je dejala trdo, da sem osupnil, »radi bi kaj videli? ... Glejte, lepo je in izplača se ...«
In šiloma je odpabnila neka vrata.
V veliki, mrzli in prazni sobi je ob majhni železni postelji bedela sveča. V postelji je ležal otrok,
* Če pojem pod tvojim oknom kakor zaljubljen trubadur ...
** Če hočeš me osrečiti, Margareta, Margareta! Če hočeš ...
ves bel; nežne roke so na drobnih prsih oklepale velik črn križ. V majhni skodelici z vodo je bila vejica zelenike. — Prepadla, brez krika, se je deset-nija zgrnila nazaj.
V onem kraju je navada, da obesijo v hiši, kjer je umrl otrok, na vrata bel šopek.
XIV
BESEDE LJUBEZNI
Dež je bičal blato in ljudi. Ni ga bilo videti, a slišal si ga, kako je v curkih tleskal po razmehčani zemlji in premočenih plaščih.
Vse je prekrila gosta tema, črna noč brez neba in obzorja. Tropi jelonoscev, ki so zadnji zapustili rove, so se morali ravnati zgolj po nejasnih glasovih pred seboj. Ljudje so krevsali z zaprtimi vekami in mrzlimi lici. Veter jim je žvižgal okrog ušes, saj ni našel nič drugega, kar bi stresal, ne drevja ne drugih stvari.
Okrog vojnih kuhinj so se zgrinjale desetnije. Vojaki so stisnjeni čepeli pod vozovi kakor berači pred cerkvenimi vrati. Tisti, ki so bili prvi, so se gnetli naprej in molili svoje skodele in čutare. Lilo je kakor iz škafa in čofotalo v odprti kotel; in juhar zadnje skupine, ki je cokljal po veliki luži, je psujoč priganjal druge.
»Saj potem ne bo več guljaž, kar bomo dobili, ampak juha.«
Neki kuhač je stal vzravnan na svojem vozu in liki klavrn sejmski glumač, ki hoče za vsako ceno vzbuditi pozornost, vihtel nov novcat bel leseni križ.
»Ali sedme ni tukaj?« je rjovel. »Kdo je tu na-rocil knzr«
Začel se je razburjati in ponujati križ kakor loterijsko srečko. Ljudje so se izpraševali med seboj:
»Kaj je od sedme kdo padel?«
»Da, Audibert. Torpedna mina. Pokopali so ga v soteski.«
Do kože premočeni, v hlačah, ki so se oprijemale bedres, so ljudje lazili po blatu in kramljali. Nekateri so se nagibali nad sod, ki se je klokaje praznil, in gledali, kako dele vino. Sulphart je dolgo nadzoroval razdeljevanje; hlebi, ki jih je imel nataknjene na palici kakor na ražnju, so bili od dežja že vsi lepki. Potem se je izločil iz skupine.
»Pojdi po pošto, Demachy. Jaz grem prejemat praskovca.«
Pošta; Gilbert je bil prišel samo zaradi nje. Javil se je bil, da gre po menažo — štiri ure poti tja in nazaj po lepkem, mlaskajočem blatu zveznih jarkov — ker je bil popolnoma prepričan, da dobi pismo od Suzy in ga je hotel sam poiskati iz furirjevega kupa. Že je poteklo pet dni, odkar ni ničesar prejel od nje, pet noči se je že jezil nad poštnimi podčastniki, nad furirjem, nad kuharji, nad vsemi, ki so ga goljufali za njegova pisma. Nocoj pa ni več zdržal in se javil, da gre po jed.
Že nekajkratov je bil ustavil starega prostovoljca, ki je neprestano tekal od soda do voza in zopet nazaj, da je nadzoroval kuharje:
»Ali je kako pismo zame?«
Pa furir ni imel časa.
Naposled, ko je bilo vino razdeljeno, se je stari zatekel pod kuhinjski voz in izvlekel iz vreče pisma, ki so bila urejena v zvežnje po desetnijah. Takoj so se izluščile iz noči vse razkropljene sence in se zbrale okrog njega.
»Po pisma! Po pisma! ...«
Krog okolu voza se je tesno strnil; glasovi so postali tišji. Tisti, ki so bili v prvi vrsti, so počenili, drugi so se potiskali med kolesi. Vsak je hotel biti
čim bliže, da bi bolje slišal. Sedaj bodo delili najboljši del: srečo samo za štiriindvajset ur. Ob žepni svetilki, ki so jo zasenčili s čapko, je furir le s težavo razbiral naslove. Poslušali so s stegnjenimi rokami in pričakujočimi srci.
»Tukaj ... Tukaj ...«
Kakor hitro je kdo prejel svoj zveženj pisem, je z mokrimi prsti takoj poiskal izmed njih svojega, ki ga je kljub gosti temi in vzlic dežju, ki je zalival oči, nemudoma spoznal, po sami obliki že, po samem dotiku. Vreča je bila kmalu prazna. Nastalo je razočarano mrmranje:
»Ha, in kaj pa mi? Ali zame ni nič? Pa si dobro pogledal? ... Kajpak, takle poštar v svojem toplem gnezdu ... Ta žvižga na vse.«
Tisti, ki niso nič prejeli, so malodušno odhajali in da bi utolažili svojo onemoglo jezo, so se grdo-gledo ozirali na furirja, kakor da bi v resnici domnevali, da meče njihova pisma proč.
»Nič ne maraj, svoja pisma ti ta vedno dobi, svoja.«
Gilbert je bil srečen. Ko je prejel svoj zveženj-ček, je takoj opazil široki Suzyn ovitek, ki je molel izmed drugih. Od sreče je zavalovalo v njem.
Sedaj, ko je imel pismo v žepu, se mu ni več mudilo, da bi ga čital; ni hotel izdati vse svoje sreče naenkrat. Užival ga bo od besede do besede, počasi, ležeč v svoji luknji; zaspal bo z njihovo sladkostjo v duhu.
Na temnem polju, med vozovi, ki so obtičali v blatu in so jih kuharji preklinjaje vlekli iz njega, so se sklicavali ljudje. Okorne postave, zavite v šator-nino ali v grobo prepasane ovčje kožuhe, čudne sence, natovorjene s tornistri, skodelami in čutarami. Da bi zavarovali jedačo, so pokrili posodje, kakor so mogli: z vogalom dežnega plašča, s koncem oglavnice ali časniškim papirjem. Deževalo je vedno huje, vedno srditeje, v vetru je sunkoma pljuskalo. Pra-
sketalo je na čelade in teklo v zatilnik, vzlic robcem, zamotanim okrog vratu. Mrazilo je.
»Naprej, tretja!«
Jelonosci so odrinili, stotnija za stotnijo, v dolgih omahujočih vrstah. Med zamolklim hrupom se je črna ravan izpraznila, sence so izginile.
V jarkih je segalo blato do kolen. Voda je tekla od vsepovsod. Bredli so po glenastem potoku in zastavljali korak v stopinje prednikov, da se ne bi pogreznili, skakali od luknje do luknje. Slišati ni bilo drugega kakor mlaskanje nog po glenu in pa mrmranje moštva, ki se je upogibalo pod bremenom. Ilovica jarkovih sten se je oprijemala komolcev in kosi blata so čofali v vinske keblice ali v jedačo.
Čim dalje so šli, tem globlji je postajal blatni potok. Noge so oklevaje iskale mesta, kamor bi stopile; potem napačen korak in že se je mož pogreznil do kolen v močvaro. Zmočiti pa se tako ni mogel še bolj, in s krepkim »Vražji drek!« se je skobacal dalje. Šale in kletvine so letele vsevprek.
»K polkovniku pojdem, da mi pošlje semkaj mojo ženo.«
»Da, ali si bral, da v Parizu po gledališki predstavi ni več dobiti voz?«
»Nič ne maraj, barometer kaže lepo.«
Za vsak korak je bilo treba napora, težki vojaški čevlji so zastajali v lepkem blatu in vzlic dežju je bilo treba večkrat počivati. Z usločenimi hrbti, tiščeč roke na toplem v žepu, so si ljudje oddihavali. Previdnejši niso nikoli pozabili na svoj kvartin; šel je iz rok v roke in vsak je zajel požirek iz platnenega vedra ali pa se okrepčal s toplo kavo iz čutare.
Otopeli zaradi dežja v jarkih niti streljali niso. Padla ni nobena granata. Nič drugega ni bilo slišati kakor sopihanje jelonoscev. Od časa do časa je srečala utrujena četa drugo, ki je šla v nasprotni smeri, ali pa premeno. Potem je nastal med obema vrstama trmast boj, ker se nobena ni hotela umekniti. Častnik
z nizdol potegnjeno oglavnico je kričal povelja, katerih ni nihče poslušal. Med obema krdeloma so se križale žalitve:
»Umeknite se! ... Rogovile take! Saj vidite, da smo obloženi.«
»Ne moremo. Zadaj so bolničarji.«
Sij blede rakete, katere luč je vodenela v dežju, je za trenotek odkril oddelek, ki je bil obložen z orodjem. Potem se je vse zopet pomešalo. Do glave oškropljena z blatom so se križala moštva in šla pre-klinjevaje drugo mimo drugega. Zadnji so začeli zabavljati.
»Počasi, spredaj! ... Povej naprej, ne dohajamo ...«
Na prihodnjem ovinku se je oslepela kolona iznenada ustavila pred novo oviro. Samo prvi so vedeli, kaj je, vsi drugi so videli samo vrsto usločenih hrbtov, ki se je izgubljala v noč. Premrle roke so postavile breme na tla.
»Kaj pa je? Ali gremo ali ne?«
Od spredaj je prišlo povelje:
»Umaknite se, ranjenec.«
Blatni jarek je bil komaj širok za nosila; treba je bilo napraviti prostor za nosilničarje. Ljudje na koncu vrste so se morali umekniti nazaj do prvega vzporednega jarka; mlaskaje so gazili blato. Nekateri so po vseh štirih zlezli v luknje ob straneh, drugi, ki takega zavetišča niso našli, so postavili kruh in posodje na obod jarka in se še sami pognali kvišku, krčevito se oprijemajoč lepke strmine, ki se je pod rokami posipavala.
Slišali so se klici:
»Vinska vedrica se mi je prevrnila!«
Žde na kolenih ob robu jarka so ljudje gledali, kako so nesli mimo ranjenca — nekako otrplo stvar pod rjavo odejo, izpod katere so moleli težki vojaški čevlji. Obraz je bil bled, oči široko razprte, ustnice stisnjene; nobena beseda ni prišla iz ust, le hripavo
je zaječal, če so nosilničarji z nosili kam zadeli. Zdelo se je, da nikogar ne vidi, da gleda sam vase in vidi, kako uhaja življenje. Roka mu je visela nizdol kakor mrtva stvar.
Upogibajoč se pod bremenom, so nosilničarji bredli blato in od napora lovili sapo. Ko se je približal zamolkel hrup novega oddelka, je zaklical prvi z onemoglim glasom:
»Umeknite se ... Ranjenec.«
Treba je bilo čakati, da se je vrsta zopet uredila za pohod. Desetnije so se iskale: glasovi, ki so se izgubljali v temi in dežju. Voda je bila zmehčala vse papirnate pokrove in z jarkovih sten je curljalo v kotle. Od zadnjega konca so vedno zopet prihajali klici:
»Počasi . . . Ne dohajamo.«
A dež jih je podil pred seboj in jih šibal po zle-denelih licih. Bredli so po močvari dalje, ne da bi kaj slišali, ne da bi kaj videli — skrotovičeni členi dolge odrevenele verige.
Ob vzporednici »Nancy«, kjer je bila naša stotnija v rezervi, se je vrsta razcepila. Sulphart je položil kruh in jedačo na tla in šel od luknje do luknje.
»Po menažo, fantje!« je vpil.
Obenem z njegovim glasom so slišali pa tudi tleskanje dežnih curkov. Zaspano so odgovarjali:
»Pojdi se solit s svojo jedačo . .. Zaboga, kako to lije; človek bi moral biti že vražje lačen.«
Vendarle pa jih je nekaj prišlo ven. V tesnem kotu so na tleh prižgali svečo. Počenili so, si napolnili skodele in začeli jesti.
»Svoj kvartin vina vzamem,« je dejal Broucke.
A Maroux, ki se je bil zbudil, je zakričal iz svoje luknje:
»Dajte sem vedrico z vinom in pa žganje. Nočem, da bi se zdaj lotili pijače; razdelil bom jutri zjutraj.«
Gilbert mu je izročil vino in obenem pisma.
Potem je odhitel k svoji luknji. Sklonil se je, da bi mogel zlezti pod peščenimi vrečami, in skočil v duplino. Začofotalo je, kakor da bi bil skočil v potok. Daši je bil vhod zamašil z desko, mu je vendar voda udarila v škuljo in na visečih tleh ob vhodu je nastalo celo jezero. Ali naj še enkrat poklekne v močvaro ter s pločevinasto škatljo izpolje vodo, se bori proti struji, ki bo potem vzlic vsemu zopet našla pot nazaj ... Ni imel poguma. Zato se je moral skrčiti, namesto da bi se bil udobno zleknil.
Slekel je gumijasti plašč in bil ves srečen, da je bil sukneni plašč pod njim suh. Zunaj v noči je šumel dež in smehljaje se mu je prisluškoval. Bil je v zatišju, bil je doma; nič drugega mu ni bilo treba kakor prečitati pismo, ga potem še enkrat čitati in z njim zasnuti.
Odvil si je blatne povojne gamaše, sezul čevlje in vteknil mokre noge v dve majhni prsteni vreči, da bi mu bilo toplo. Potem se je zavil v odejo, si vrgel gumijasti plašč čez noge in utrnil vlažno svečo. Kaj več si zaenkrat ni želel...
Čital je:
»Tu mi zelo ugaja, v hotelu je jako veselo. Iz dalje se vidi samo njegova rdeča streha; vse drugo zakrivajo mimoze.
V hotelu sem naletela na nekega prijatelja, o katerem sem Ti bila že pripovedovala: to je Marcel Bizot. Ljubezniv fant in se že veselim, da Ti ga po vojni predstavim.
Velikokrat greva skupaj na izprehod. Saj nisi hud zaradi tega, moj dragi? Rajši Ti sama povem, ker naju je videlo nekoč nekaj tepcev in bi bili v stanju, da Ti pišejo kdove kaj. Bila sem z njim na planini Mal Infernet. Saj se spominjaš na Mal Infernet?«
Zunaj je šla mimo s pridušenim hrumom zamena. Voda je še vedno žuborela ob vhodu dupline in padala v debelih kapljah v lužo.
Iz pisma se je vzdignil svež vonj po verbeni. Včasih je bila nagajivo tekala za njim z razprševalcem za parfem in ga strašila. Sedaj je bil čas parfema tako daleč. A vzlic vsemu njegovemu srcu tako blizu ... Pogled in misel sta se nekje izgubljala, ko je prisluškoval dežju.
Sulphart je dvignil šotornino in moker, da je teklo od njega, skočil v luknjo.
»Nu, presneta reč, to bi bilo v kraju... Ali si prejel pismo?«
»Da,« je raztreseno odgovoril Gilbert.
Ali je premišljeval? Ne da bi se genil, je gledal izgubljeno nekam v daljavo, na ustnah mu je igral običajni otroški nasmeh.
»Dobre novice?«
Dež ... Dejal bi, da je tudi v njegov pogled zašla dežna kaplja.
»Da, dobre.«
XV
OB VRNITVI Z MONTMARTRE-A
Raztreseno smo zrli na pokrajino. Artois ali Šampanja, Lorena ali Flandrija — za nas petobrusce so vse ceste enake, pa naj rasto ob njih bresti ali se razprostirajo žitna polja, barja ali vinogradi; po vseh nas spremljata prah ali blato, ko v težavnih pohodih korakamo z odmora v jarke.
S tovornikov so se zadaj sklanjali vojaki in smeje se kričali: »Mekeke! Mekeke!«; njihovo tožeče meketanje se je lovilo v hrum ropotajočih voz in hitelo z njimi. Drugi so zopet peli.
Ta cesta, po kateri je neprestano mrgolelo ljudi in vedno novih ljudi, je živela nekako peklensko življenje, tako se mi je zdelo. Menil sem videti v dalji vse te prah dvigajoče dotoke, ki so neizčrpno polnili
izsušeno strugo brezimne reke. Kakor prostran Styx je bila ta reka iz kamenja in dima in v njej so počivali, tako se je zdelo, sredi blata naplavljenih razbitin in gnijočih plezalk vsi utopljenci sveta.
Za nami so se gnetle v noč ambulančne barake z običajno pritiklino: vrtom lesenih križev. Stali so strumno na svojih krednih gomilah, v redeh in vrstah, večno pripravljeni za veliko smotro; le malo dalje od njih leže »črni pokavci«, z glavo obrnjeni proti Mekki, in nad njimi stražijo ozke deščice v obliki polumeseca.
Na drugem koncu pokopališča so delali domobranci. Šli smo bliže tjavendan, samo da bi gledali: kopali so grobove. Cel drevored grobov. Ko so nas opazili, so starine nehali kopati, kakor da bi jih bilo sram. Eden izmed njih nam je, sloneč na lopati, kakor v zadregi pojasnil:
»Povelje je povelje, saj veste ... Pred hudo uro je treba vse vnaprej preskrbeti... Zadnjikrat so morali nekateri tri dni čakati; še dobro, da je bilo pozimi.«
Nič nismo odgovorili. Gledali smo naše jame .. . Prvi se je uprl Sulphart:
»Nak, veste kaj, to je pa že od sile ... Da nam gredo kazat takle kino prav zdaj, ko se vračamo v vražji ples, nak, to je preneumno!«
In opazivši poveljnika, ki je prijezdil spodaj mimo, je stekel naravnost k njemu. Komaj smo imeli čas videti, kako se je vzravnal v »pozor« in izprego-voril par besed, ko je bil konj že na pobočju. Zaripel od jeze je poveljnik zarjul nad prepalimi starinami:
»K hudiču z vami! ... Poberite se ali pa vas dam po mojih fantih z brcami v rit segnati odtod . . . Kdo vam je to ukazal? . . . Pri priči povejte, kdo vam je dal tako povelje!.. .«
Lopatarji so izginili kakor bi mignil, in popustili orodje; ostal je samo visok možakar, ki je s povešeno
glavo poslušal in ogledoval svoje noge, katerih se je na debelo držala prst.
»Ali ste gluhi? ... Vedeti hočem, kdo vam je ukazal to delo.«
»Saj to ni nič slabega, gospod major,« je jecljal in meketal možanec kakor stara koza. »Meni se to delo ne zdi nerodno, ker sem ga vajen: v civilu sem grobar, v Prieure-sur-Claise, Mezieres.«
Pri tem si je s prsteno roko ves čas vlekel modro bluzo nizdol, kakor da bi si jo hotel potegniti čez trebuh. Ta preproščina je poveljnika razorožila; pogledal ga je z nekakim jeznim sočutjem.
»Idi svojo pot...« mu je dejal in skomizgnil z rameni. .. »Stvar bom sam uredil.«
Pustivši konja na mestu je odšel v lazaret, izpred katerega je nekaj bolničarjev opazovalo prizor, zvijajoč obveze.
Nekam pobiti in brez običajnih šal smo se vrnili k tovarišem, ki so se v tem spravili nad svoje kruš-nike. Jedli smo v majhnih skupinah, ki so bile vedno enako sestavljene: kdor je dobival od doma velike zavoje, je jedel skupaj s tistimi, ki so dobivali enako velike; majhne pošiljke so jedle z majhnimi pošiljkami, in tisti, ki od doma niso nič dobivali, so jedli sami zase in zlagali svoj drobiž, da si kupijo liter vina. Najbolj navihani so se držali Gilberta, dobro vedoč, da »ne gleda« na malenkost in rad deli svoje konzerve s tovariši, ki so jim presedali večni makaroni.
Stoječ za Demachy-jem je majhen, pegav človeček zvito začel:
»Kar je res, je res, oni dan si se lepo izkazal, da se nisi hotel zmazati, da nisi hotel zapustiti svojih tovarišev...«
Demachy je ležal postrani in grizel travno bilko. Ne da bi se obrnil, je dejal rezko:
»Ne čvekaj, starina ... To ni bilo lepo, ampak
bedasto. Pa včasih se mi zljubi tako, da uganjam oslarije.«
Teden dni preje, ko smo bili na daljšem odmoru, ga je bil prišel obiskat neki bratranec, častnik z vezenim našitkom na rokavu, in mu ponudil, da ga spravi k avtomobilistom.
»Hvala,« mu je bil odgovoril Gilbert. »Kar se tiče avta, vodim le samo svojega.«
Nihče ni bil tega razumel, še celo Sulphart, ki ne bi bil malo izgubil, če bi bil Demachy odšel, ga je bil zaradi tega en cel večer gnetel in zaklinjal. Kričal je kakor naglušen, »da pride voda vedno v reko in zaplotniška mesta k norcem, ki se z njimi ne znajo okoristiti.«
Meni je bil Gilbert priznal:
»To ti je bilo iz gole objesti, razumeš, iz samega veselja, da primažeš komu moralno zaušnico . .. To je bilo glavno ... Nisem si dal časa za razmišljanje, beseda mi je ušla kakor prekletstvo. Potem pa je nisem mogel jemati nazaj, bilo je prepozno ... To je noro, kaj, tvegati svojo kožo zaradi ene same besede? ... Ampak v resnici, veš, preveč se mi je zgnusilo nad njegovimi čevlji na trakove in slamnato rumenimi rokavicami.«
Nikoli ga nisem bil videl toliko piti kakor oni večer, in napojil je bil tudi debelega Bouffioux-ja, ki je ravno tisti dan prešel nazaj v stotnijo, svoje mesto pri kuhinjskem vozu pa prepustil zidarju, očetu treh otrok.
Sprehod po vojaškem pokopališču in odkritje praznih jam je bivšega kuhača, ki je bil že preje pobit, popolnoma potrlo. Že njegov način, kako je stresel z glavo in dejal: »Sedaj nas pa imajo, mislim,« je moral popariti cel polk trenarjev. Pripovedoval je Gilbertu vso zgodbo in pretiraval število jam, tako da je bilo treba Sulphartu dodati le še tolažljivo zagotovilo:
»Da, lahko verjameš, da tu ne bo nobene gneče
in prerivanja, za vse bo prostora na pretek ... In koliko jih bo! ...«
Bouffioux je jedel molče, samo od časa do časa je nemirno izpraševal o stvareh, ki so jasno kazale, kaj mu hodi po glavi.
»Kaj praviš, ali je tale odsek v resnici tako nevaren? Ali prihajajo bolničarji tudi med polomom na bojišče? . . . Ali je čisto gotovo, da bomo morali napasti? ... Koliko jih, po tvojih mislih, vselej odrine na oni svet v takemle dirindaju?«
Da bi ga osrčil, mu de Maroux:
»Nemara da več ko polovica, kdo bi to vedel.«
Ves pobit Bouffioux ni ničesar več vprašal. Spil je kavo — kavo, ki jo je bil skuhal zidar, redko in plehko — legel vznak in začel preudarjati. Slišal sem ga vzdihniti:
»Ko bi človek le zagotovo vedel, če z ujetniki lepo ravnajo ...«
Tipaje, brez hruma je zapustil bataljon Hadria-nove barake, kjer smo bili prespali pol noči; temni obrisi stotnij so postajali na cesti jasnejši.
»Vsi tukaj ... Vsi tukaj ...« so odgovarjali kor-porali pri oklicavanju desetnij.
Ko je prišel na vrsto, je odgovoril Maroux:
»Manjka Bouffioux ... Šel je bil budit narednika v hišo tule nasproti. Grem ga iskat.«
Stopil je na temno dvorišče, zašel v gnoj, se pre-klinjaje zadel v pozabljeno brano, štorkljal v temi kakor slep in klical:
»Hej, Bouffioux!... Kje pa te vrag drži? ...«
Slišal je za seboj na skedenjski strehi nekako prasketanje, potem je neka črna masa zdrknila nizdol, ga med padcem oplazila po rami in s tihim stokom telebnila na gnoj; pri tem je potegnila za seboj lestvo, ki je s treskom udarila na tlak.
Maroux je prestrašen skočil v stran, potem pa je
pohitel, da pomore na noge možu, ki je ves omamljen komaj vstal.
»Ali se nisi pobil?«
»Ne,« je tresoč se dejal slaboten glas.
»Kaj... Ali si ti, Bouffioux?«
»Da,« je jecljal oni še ves drhteč. »Stopil sem poleg in zgrešil lestvo ...«
»A kaj za vraga si imel opraviti gori?«
»Hja ... mislil sem ... da včasih narednik ...«
Desetnik je zgenil z rameni. Razumel je.
»Naj bo . .. Poberi pušo in malho .. . Naprej! Ampak, da se mi nikdar več ne zmisliš kake take oslarije, razumeš; v desetniji ne maram nobenih zmešnjav...«
Priključila sta se stotniji, ki se je pravkar uredila, in Maroux je zakričal: »Vsi tukaj!«
Krenili smo po mokri cesti; glen se je oprijemal čevljev. V temi smo po žvenketu orožja ugenili, da se krečejo poleg nas še druge čete, bodisi, da so korakale na linijo ali pa se vračale od ondi. Topovi so rjoveli neutrudno, strnjeno, tako da posameznih strelov ni bilo slišati; z nevidnih pobočij so si odgovarjali rdeči bliski. Cesta je bila grbavinasta, z vsakim korakom težja, potem je izginila vsaka sled ceste in se izgubila v puščavi razdejanja. Še zveznega jarka ni bilo nikjer v tej meljavi: samo vijugasta steza, ki si jo spoznal po mrtvecih kakor po klinih.
Molče smo se vili s stezo proti ospredju. Mimo nas so se vračale stotnije, ki so bile tako preredčene, da nas jih je bilo strah. Iz razrite zemlje je puhtel vonj po smodniku, kislini in mrličih. Od časa do časa smo razločili usločene sence nosilničarjev, ki so s svojim bremenom hropli prek ravani.
Korakali smo eno uro, šli po razvalinah, pod katerimi smo slišali govoriti, se vzpeli po skalnatem potu, na katerem nam je v naših podkovanih čevljih izpodletavalo, in slednjič smo se onemogli ustavili. Čisto blizu nas, za silo zavarovana z naglo nameta-
nim nasipom, je stala baterija 7’5 cm-skih topov. To sosedstvo je Sulphartu presedalo.
»Da nas ustavi ravno pri teh treskavcih, kaj takega more priti na misel samo Morache-u. Če začne zdaj še Fric brenčati, jo skupimo po gobcu.«
Ko smo zopet krenili dalje, je kakor brez sape prismrčala granata, da smo se vsi hipoma prihulili, in se raztreščila pred topovi s čudno brbotajočim glasom.
»Plin!«
Z mrzličnimi rokami smo strgali iz puščic maske. Stisnili smo ustnice, pridržali sapo in si hitro nadeli maske. Čelade so zaropotale po tleh. Raztreščile so se še nove granate in njihova rdeča baklja je za hip razsvetlila strahoten trop prepalih potapljačev, ki so iskali gostejših temin, da bi se pogreznili vanje.
Naglo smo korakali. Ob bliskih razletov sem uganil na pobočju mračne gomile mrličev, razcefrane obleke, kršja in zlomljenega orožja. Potem so se očala zameglila in videl nisem ničesar več. Dušil sem se pod masko, v pljučih je zbadalo in na sencih sem čutil dražeče žgečkanje usipajočih se potnih srag. Vzlic temu smo šli dalje, premena je morala naprej; napol slepi smo tipaje dospeli v širok jarek. Na tleh je ždelo nekaj ljudi in jedlo. Sneli smo plinske maske.
»Le brez skrbi,« so se nam rogali tovariši, ki so skrčili noge, da hi nas pustili mimo, »to so smrdljive bombe. Če si pri vsakem tresku nataknete svoje rilce, še časa ne boste imeli jesti; ti nas obdelavajo ves dan.«
Mimo so prišle delavske čete, otovorjene s koli, pločevinastimi ploščami, orodjem, zvitki bodeče žice, ki se je lovila v naše telečjake in jih ni hotela več izpustiti.
Ljudje so se upogibali pod težkimi tovori, se gnetli in sopihali; da bi si dali malo duška, so nas mrmraje psovali, a te psovke so bile namenjene raketnim zabojem, vrečam z ročnimi granatami in zvit-
kom bodeče žice, pod katerimi so bili podobni cirkuškim klovnom.
Pot se je včasih razširila, tekla skoraj po površini, potem se pa zopet plaho pogreznila nizdol med raztrgano steno iz peščenih vreč. Kmalu nato pa se je zopet razširila kakor široko cestno križišče in videli smo nejasne sence, ki so se nemo in čudno premikale v temi. Iz prekopov, ki so se razprezali prek polja, so prihajali vojaki, nizko usločeni, kakor težaki, ki vlačijo ladje. Najprej si nismo mogli niti predstavljati, kaj naj bi bili dolgi črni zvežnji, ki so jih na trdo napetih vrveh vlekli za seboj. Bili so mrliči.
Nosila? — teh je bilo komaj za ranjence, mimo tega so obvezovališča le nerada posojala svoje nosilnice. Tako so tedaj mrtve, ki so jih našli po poljih, otvezli za noge na vrv in jih tako vlačili, prav kakor pri bikoborbah razmrcvarjene konje. Polagali so jih v dolgem jarku drugega vrh drugega, z obrazom, obrnjenim proti zvezdam, in jih tako pustili. Pokoplje naj jih večna zemlja sama, ki se je neprestano vsipavala iz raztrganih vreč in kakor iz peščenih ur cizela na njihove bolestno spačene obraze.
Jarek je bil že poln in dva moža sta se na kolenih opirala ob mrliče in jih tlačila tesneje vkup, da bi napravila prostora še za druge.
Stotnik Morache je ustavil kolono, in šepetaje je šlo povelje od ust do ust:
»Bajonet na puško!«
Ravno pred ogromnim skupnim grobom se je stotnija postavila nared. V siju daljne rakete so bežno zablestele konice bajonetov.
»Vojakom, padlim na polju slave .. . Pozdrav!«
En sam prasket puškinih kopit, nič več. Z vzravnanimi telesi, vzdignjenimi glavami in stisnjenimi zobmi smo molče zrli predse: vojak nima dati ničesar drugega kakor svoj molk. — »Odmor ...«
Stotnija je odrinila dalje in zapustila pot, ki se je bila dvignila iz zemlje in se navidezno nadaljevala po stezi. Mož, ves zavit v odeje, je tu v mrazu okorno poskakoval.
»Tukaj se ne sme iti,« nas je opozoril z zaspanim glasom, »prepovedano je. Iti morate po drugi poti, to obstreljujejo Švabi.«
Novi podporočnik, na katerega se je bil obrnil, se je ozrl po prostrani, temni kovačnici, v kateri se je pod udarci topov posvetilo zdaj tu zdaj tam.
»Pa se ne zdi, da bi padalo semkaj kaj bolj kakor drugam,« je pripomnil.
Mož je okorno poskakoval dalje z ene noge na drugo; roke je vtaknil pod pazduho in obraz se je pogrezal v odejo.
»Ne rečem, da ne,« se je izgubljeno glasilo iz odeje. »Ampak jaz stojim tukaj samo zato, da povem, da je prepovedano ... Če pa hoče kdo vseeno iti tod, naj pa gre; meni je, veste, drek za to .. .«
Ta jarek je bil čisto nanovo izkopan; ob obeh robeh je ležala sveža zemlja kakor ob novem grobu. Morda so nas poslali še žive semkaj samo zato, da bi si prištedili čas.
Tisti, ki smo jih zamenili, so ga bili izkopali v dveh nočeh in pri tem z rovnico odkrili cele gomile mrličev; ponekod so iz sten štrleli človeški udje. Sulphart je obesil svoje krušnike in puško na štrleč podkovan škorenj in strojničarji so postavili 'strojnico na nabrekli trebuh nekega Nemca, kateremu je ena roka visela nizdol in ga je posipajoče se kršje samo za silo pokrivalo. Po luknji se je širil težak, oster in osladen duh po močvirni trohnobi. Pri kopanju so odkrili tudi vhod dveh švabskih stanišč. Mina je bila razkopala stopnice enega stanišča in zmlinčila oporne tramove. Na desko ob vhodu je bil nekdo zapisal kakor nagrobni napis:
»Ici des soldats allemands.«*
Druga votlina je bila še porabna in je moglo spati v njej pol voda, medtem ko so bili tovariši na 6traži.
Začelo je zopet deževati; dež nam je sunkoma brizgal v obraz in nam tleskal premočene plašče na hrbet. Gilbert, ki si je bil okrog vratu zavezal robec, je pokašljeval. General je bil pod kaznijo s priporom prepovedal nositi plašče iz kavčuka in Gilbert je moral svojega oddati, zato se je prehladil. Da bi se zavarovali pred dežjem, so si nekateri iz pooljenih spalnih vreč ukrojili liki kanarček žolte mašne plašče in si jih pritrdili z motvozom. Drugi so si iz šotork napravili oglavnice, ki so bile pa takoj premočene. Lemoine, ki ni mislil na nič drugega kakor na svoje preluknjane čevlje, si je kakor snežke obul par nov-catih peščenih vreč; segale so mu še čez kolena. Držeč roke v žepu, je stal na teh samopašnih slonjih nogah togo in brezupno kakor stara čaplja na deski v jarku. Mali Broucke pa, brezčuten za vse, se je naslanjal na zmehčano steno in stoje spal; skozi slabo zapeti plašč mu je curljal dež na kumrne prsi; s komolcem se je opiral na štrleči škorenj mrtvega Prusa.
Razleti izstrelkov so v dežju bobneli zamolkleje, sij raket se je kalno zlival po vlažnem kotlu in ognjene slopove raztreščenih granat je bilo videti samo kakor skozi kopreno. Puška ni počila nikjer nobena; obe fronti sta si ležali nasproti prežečega pogleda in se oprezovali sovražno in brezupno.
Komaj smo prevzeli stražo, je prišel Ricordeau, da izbere ljudi za prisluškovalnico — odkar je bil imenovan za narednika, si iz strahu pred Morache-om skoraj ni več upal zatisniti očesa. Prisluškovalnica je bila luknja pred našim jarkom; vode ondi ni bilo manj, pač pa nekaj več puškinih granat, ki smo jih
* Tu počivajo nemški vojaki.
imenovali »grlice«. Njihov zamolkli strel smo dobro razločili in ravno tako njih žvižgajoči prihod.
Ricordeau se sploh ni skušal znajti v zapletenem prevrstovalnem redu in je kratko in malo določil tiste, ki je najprej naletel nanje. Po predpisih bi bil moral paziti na to, kdo naj straži in kdo dela; toda prvo nikakor ni izključevalo drugega in kdor je bil prvi na vrsti, da gre po menažo, je bil obenem zadnji, ki naj gre na patrolo. In naj je določil kogarkoli, gotovo je vsak začel kričati. Videli smo, kako so se prisluškovalci pogreznili v začet rov in se plazeč oddaljili; puške so po blatu vlekli za seboj.
»Hej, starina!« je Gilbert zaklical zadnjemu, »poizkusite spraviti v jarek ranjenca, ki so ga bili pustili spredaj . .. Uboga para še vedno vpije.«
»Bom videl...«
Ranjenec je ležal izgubljen neznano kje na tem prostranem mrtvišču. V enakomernih presledkih, kakor da bi se moral vsakokrat zbrati za nov napor, je klical:
»Sergent Brunet, sedma ... Pomagajte mi, tovariši ... Ne zapustite me ...«
Potem je onemogel utihnil. Prisluškujoče uho ni slišalo več drugega kakor šumeče valovanje dežja in vetra. Pod mojimi laktmi, ki sem jih plosko položil na predprsje, se je neprestano stresala zemlja, dasi ozemlja pred nami niti več pestili niso. Levo od nas smo slišali pridušene šume: imeli so premeno. Pravkar je dospela ena od naših stotnij, in drugi, ki so si bili že davno oprtali telečjake in so stoje čakali, so hitro odrinili. Novi so zabavljali.
»Ena sama jazba in v njej se je vgnezdila tretja ... Vedno eni in isti na toplem, seve ... Tovariši naj pa crknejo ...«
Kdor ni moral na stražo, je brez vsake strehe, brez vsakega zavetja počenil v jarku na gola tla, se usločil pod svojo šotorko in skušal z brado na kolenih zaspati.
Vžigalo je bežno zaplapolalo, dež ga je takoj ugasnil; še enkrat se je zasvetilo in takoj zopet ugasnilo.
»Luč?!« je zasikal razdražen glas. Možakar se pa ni dal ostrašiti in je dalje onegavil s svojim vžigalom; hotel si je nedvomno prižgati pipo. Trikrat, štirikrat je zablisnil ogenjček kakor vešča ... Tedaj sem videl, kako se je vzravnala senca, odrinila druge vstran in se približala piparju.
»Ali ste nori? . . . Ali ne veste, da je prepovedana vsaka luč ...«
»Nemara se ti tresejo hlačice, da te Švabi ne bi vzeli na piko?« je odgovoril mož z glasom, nad katerim sem osupnil.
»Molčite! ... Pravim vam, da ...«
»Oh, izgubi se, fant, izgubi se,« je odgovoril oni preudarno, mirno, s taistim pohajkovalskim glasom, ki se mi je zdel znan.
»Ali veste, s kom govorite? .. . Vstanite predvsem, in potem odgovorite.«
»Daj, loti se koga drugega, pravim, meni že kar slabo prihaja.«
»Jaz sem narednik.«
»To ni nobena sramota . ..«
»Narednik Rouget...«
»In jaz se imenujem Vieuble, prostak po pro-tkeciji, druga vojaška svetinja in vojni križec. Če Švabi ne marajo luči, jim dam brco v rit.«
»Oh! Vieuble je zopet tu!« je veselo zavpil Le-moine.
Hitro smo se prerinili do njega. Še vedno je ždel v svojem kotu in poslušal narednika, ne da bi se genil. Ta je bil dobra duša; namesto da bi ga kaznoval, mu je razlagal, kako previden je treba biti v prvem jarku in kakšno spoštovanje je vojak dolžan predpostavljenim, ker bi hotel sicer vsak ukazovati, vsak bi storil, kar bi hotel in potem bi bili toliko za vojno kakor čreda prašičev.
»Hej, Vieuble! Kaj ne boš pozdravil svojih tovarišev?«
Parižan je dvignil nos in nas namah spoznal.
»Oh, stare mrhe!... Kako sem vesel, da smo se zopet našli. . . Mislil sem že, da ste vsi mrtvi ali pa v bolnici; pri stotniji mi niso vedeli ničesar povedati . .. Prišli smo davi kakor nadomestna in nocoj so nas že nagnali v jarek; višji gospodje nočejo izgubljati časa, saj veš .. . Oh, to me pa res veseli. In Sulphart?«
Par sosedov je tiho godrnjalo:
»Ne tako glasno, prebite ...«
Vieuble se je splazil za nami v naš kot. V temi je od blizu pogledal v vsak obraz, iščoč stare tovariše.
»Na zdravje, ch’timi, kaj, kako se zopet vidimo. Ej, saj tu je tudi Bouffioux! I, kaj pa ti delaš tu, kujon debeli?... Pa Belin?«
»V bolnici... Nalezel se je bil plina ... Saj gotovo veš, da je Breval padel; zdaj je Maroux naš koprol. .. Berthier je pogrešan, v Argonih.«
»Škoda, bil je dobra duša. In Morache jo je srečno priribal do stotnika? Nak, česa vsega ne doživiš ... No, bodi kakorkoli, vas starih ni veliko ostalo.«
Zgnetli smo se ob vhodu v rov in posedli po blatnih stopnicah. Na dnu rova je sedel Sulphart ob ognju; namesto patron, perila in prepečenca je bil prinesel s seboj v nahrbtniku samo dve steklenici ruma, ki jih je zavil v debele volnene nogavice.
»Pa v ozadju, to ti je življenje, kaj?«
»To pa to. Tri mesece bolnice, v hotelu kakor prava palača. Nobenega opravka, kakor da si daš umivati noge; sladkarij na pretek; živiš kakor le kaj ... Pa kaj mi, to še ni nič, Angleži, to so ti gospodje! Če bi ti videl častnike, brez vsakega dela, z izprehodnimi paličicami, vojake v novih uniformah, ki si morejo privoščiti vse, kar le požele; to so ti
ljudje v ženskih krilih, ko gredo z godci na čelu na vaje, sami žvižgači, razumeš. Babe nore za njimi — več mi ni treba praviti. Lahko verjameš: tega odseka fantalini ne marajo menjati. A kaj pa šele ranjenci, te bi moral videti! Fina modra vojna suknja, bela srajca in rdeča ovratnica. Gizdalini, razumeš, pa snažni! Ne moreš verjeti, da bi bili ti kaj prestali.«
»Kaj pa naši, ali jih je veliko?«
»Vprašaš! V bolnici, kjer sem bil jaz, se sploh nikoli ne izprazni. .. Samo, da smo mi v naših cunjah, naših prevelikih kamižolah, prekratkih brege-šah in starodavnih plaščih kakor uboge pare; če bi hotel izpodriniti Tommy-je, bi moral biti že poseben kavelj, da ti povem ... Samo to je dobro za nas, da znamo govoriti... Na izprehod hodijo skupaj taki, ki so podobno pokvečeni, za poč’t, veš. Kdor nima roke ali kdor je ranjen v glavo, ti hodijo skupaj, ker jih pohaba ne ovira pri hoji; ti jo pač lahko hitro mahajo. Mi drugi, s pohabljenimi krepeli, smo se pa zopet držali vkup. Jaz sem se opiral na svoji dve palici, ampak drugim je manjkala noga ali pol noge, in tisto nabijanje bergelj po trotoarjih, to ti je žalostno, da ne verjameš, kako ... Civilisti se za to ne zmenijo več, pravijo, da so se sedaj že navadili na to. Ampak fantje se še niso navadili na to, meni verjemi . . . Imel sem tovariša, ki mu je bilo odtrgalo spodnjo čeljust; ta se ni upal pokazati na cesto, ker ga je bilo sram ... Veš, bil je eden iz devetinšest-desetega polka, ki je bil takrat z nami, ko smo napadli pri Carency-ju.«
Izpil je požirek vročega ruma in se zahvalil:
»To pogreje. Tale stari Demachy še zmerom dobro skrbi za svoj želodec, kakor vidim.«
Sulphart se je nagnil nad svoj kozarec in skušal na njegovem dnu brati bodočnost.
»In vojna,« je vprašal, »kdaj pa bo te konec?«
Preden je odgovoril, se je Vieuble pomembno naškrebil.
»O, to je pa zamudna reč ... Menda ne misliš, da bi o tem govorili? ... Kaj še! V Paname sploh ne vedo, da je vojna. Na to nihče drugi več ne misli kakor stare ženske, ki imajo svoje sinove na fronti... Dekleta še nikoli niso bila tako čedna. Govoril sem s starimi znanci, ki zaslužijo po dvajset frankov na dan. Mlado fante, ki je preje v majhni luknji popravljalo kolesa, je sedaj milijonar in kadi cigare, ki bi se jih nas eden še dotakniti ne upal. In koliko ljudstva po kinih, barih, povsod ... Še danes greš lahko na Champs Elysees, če hočeš videti bogatine — le nič strahu, vsi so še tu. Za te je ravno tako, kakor da bi bila vojna na Madagaskarju ali pri Kitajcih; verjemi mi, teh ne skrbi vojna pozimi. To ti je vse vkup sleparija, ti povem, velika sleparija . . .«
»Da, to sem videl tudi jaz, ko sem bil na dopustu,« je pritrdil eden izmed novakov.
Pripovedovalec ga je ošinil od strani.
»Ti nisi nič videl. V enem tednu tega ne spregledaš. Jaz sem bil dvajset dni na okrevanju, potlej sem imel dvakrat po oseminštirideset ur dopusta in eno nedeljo, ki sem si jo sam preskrbel.. . Ker v depot-ju, to vam povem, ni karsibodi. Podčastniki, ki si na vse kriplje prizadevajo, da ne bi jim bilo treba znova na fronto, in te gonijo kakor psa; podnevi, ponoči na pohodih, pa služba in vežbe. Enkrat so me hoteli za teden dni poriniti k vojnim ujetnikom. Pa sem kraparju dejal: »Če naj se ubijam s Frici, potlej enega kar pihnem . . . Ne maram več videti njihovih umazanih gobcev.« Odslej naprej ni več govoril o tem. Zaradi moje svetinje so me hoteli imeti za ordo-nanco, da bi se z menoj postavljali in se navzgor priliznili. Neko soboto, ko sem ga imel čez mero pod kapo, sem se jih, ko sem prišel zvečer v kosarno, vseh skupaj dodobra nažrl; rekel sem, da se mi v ozadju že vzdiguje nad zaplotništvom in da hočem iti nazaj na fronto ... Tri tedne sem ostal v divizijskem depot-ju, in sedaj sem tule . ..«
»Škoda, da te niso dali k nam,« je obžaloval Maroux.
»K mojemu prijatelju Morache-u? ... Ti jo pa uganeš, ti. To si vtakni za klobuk.«
Dež je ponehal. Oblaki so viseli tako nizko, da so svetlobne rakete razsvetljevale njihovo motno gmoto. Sedeč na najvišji stopnici je Gilbert upiral pogled v gosto, črno noč in poslušal strahovito jadikovanje zapuščenega ranjenca. Srce se mu je krčilo in misliti ni mogel na nič drugega; štel je trenotke in ugibal, kdaj bo umirajoči zopet zaklical. . .
»Pridite pome, tovariši. . . Sergent Brunet, sedma ...«
Nato je glas iznemogel padel nazaj v noč.
»Če ne pridejo ponj,« si je bolestno prevzet dejal Gilbert, »potem grem jaz. Naj jo tudi skupim.«
Vieuble je praznil svojo čutaro in še vedno pripovedoval: »Na zdravje, fantje! . .. Na vse zadnje, veste, je tu še najbolje . .. Onim v ozadju venomer navijajo uro, jim groze, da jih pošljejo na fronto, vsakih štirinajst dni morajo pred padarja in ženske jih imajo za norca. Vsega tega se ti na fronti ni treba bati.. . Ali si nemara že kdaj videl kako komisijo v prvi liniji, ki bi prišla zato, da odpravi v ozadje packe, ki ne spadajo semkaj? Nič ne reci, kar je res, je res, tukaj se lahko v miru otrebiš . .. Pravo zaplotniško gnezdo, seveda pa ne smeš tvegati svoje zadnjice, če jo hočeš obraniti.«
»Grlica« se je razpočila na predprsju. V še globlji tišini po eksploziji je zunaj obupno zaihtelo:
»Tovariši.. . Louis ... Mali Louis .. . Pridite brž, tovariši,« je zavpil glas, ki so mu pohajale poslednje moči. »Brž . . .«
Brizgnila je druga granata, njen rdeči plamen je sirovo razsvetlil prihuljeno prežeče straže, potem še tretja ... V nemškem jarku so začele pokati puške; na ta način so hoteli preglasiti strele puškinih granat.
»Alarm! Napadajo .. .« je zakričal neki glas.
V možeh je vroče zaplalo od zgornjega konca rova do črnega dna votline. V jarku so ljudje planili na noge. Preteče se je dvignila svetlobna raketa. Vsepovsod so suho zaprasketale puške in ne da bi čakali, so metalci ročnih granat s silnim zamahom razdivjanih teles na slepo začeli metati svoje citrone; njihovo treskanje je prevladalo ves ostali hrup.
»Alarm! Kvišku! . . .« so kričali po stanišču.
Drhteče roke so tipaje vročično iskale puške in jih po tipu prepoznale po flanelastih ovojih ali po povoščenem platnu, v katerega so bili zaviti zapirači. Stopali smo drug drugemu na noge. V splošnem dirindaju so se slišale kletvine, skodele so letele po tleh, puške so se rožljaje zadevale med seboj, zapletali smo se v vsakovrstne predmete vojaške opreme, ki so vsepovsod viseli po stenah.
»Ven, za vraga!...«
Dospevši na piano, nas je žarki sij raket popolnoma oslepil. Začeli smo streljati. Vsak se je na obodu jarka vrgel na tla, vseeno kam, in začel pokati. Ležeč tesno drug ob drugem smo bili samo še kakor stroji v obratu: odboj pri strelu, avtomatična kretnja k zapiraču: odpri, zapri! in slednjič pekoč občutek v roki ob razbeljeni cevi. Požirali smo cele plasti smodnikovega sopuha. Samo ena misel: Streljati! Ob razletavanju granat, ki so vsepovsod otipavale po jarku, so se zibala tla, a nismo se zmenili za to: nabij, pomeri, streljaj ...
»Ustavi ogenj!« je zakričal neki glas za nami.
Ricordeau se je vzpel na peščene vreče in se ozira po ravani, ki jo trgajo bliski. Ker so puške utihnile, smo bobneče eksplozije zapornega ognja bolje slišali. Glave so se prihulile.
»Hoteli so nas samo zvabiti na piano,« je dejal narednik. »Sedaj nas bodo vranje obmetavali s svojimi lonci. Naprej, vsi možje v kritje!«
Hitro smo se zgnetli po stopnicah v stanišče. Prisopihale so 21-ovke in kakor z brutalno pestjo
pehale zadnje naprej. Zbasali smo se napol slepi vsevprek v stanišče.
»Luč, do zlomka!... Ali nima nihče vžigala?«
Sveča je razsvetlila široko in nizko jamo, ki se je, tako se je zdelo, s svojimi debelimi podpornimi tramovi upirala proti teži, ki je ležala na njej. Gori je grmelo močneje in ob vsakem navalu betičark smo čutili, kako se je stresala zemlja.
»Ali je ostala gori kaka straža?« je vprašal Ri-cordeau, čigar dekliški obraz se je svetil v svitu sveče.
Nihče ni odgovoril.
»Saj so zunaj prisluškovalne straže.«
»To ni dovolj, en mož mora ven. Na vrsti je tvoja desetnija, Maroux.«
Korporal je zaradi načela godrnjal: »To seve . . .« in nas vprašal: »Kdo je na vrsti?«
Takoj se je oglasil neki novinec:
»Jaz ne ... Bouffioux še ni bil na straži.«
Bivši kuhač se je stiskal v kotu med dvema kupoma vreč.
»Zakaj naj bom ravno jaz,« je ugovarjal z jokavim glasom in nam kazal svoje klavrno lice. »Saj me vendar ne boste poslali čisto samega na stražo ... Saj skoraj nič ne vidim, posebno ponoči, na eno oko sem domala slep ...«
»Nehaj, Bouffioux,« ga je prekinil Ricordeau, »solzni urad je zaprt.«
»Vseeno,« je jecljal oni, »mislim, da bi mogel ravno sedaj dosti več koristiti, če bi šel delat okope.«
Mali Broucke je zaničljivo pogledal debeli kupec nesreče.
»Molči, grem jaz,« je izjavil, »grem namesto tebe ... Vem, kaj imaš v trebuhu, ampak nič zato.«
Vzpel se je po stopnicah. Komaj je bil na vrhu, je strahovit udar bobneč pretresel ves rov in ognjeni sij eksplozije ga je razsvetlil.
»Broucke!« je v skrbeh zaklical Maroux.
Od zgoraj je mirno odgovoril glas:
»Nič hudega ...«
Granate so bile redoma, neizprosno, izstrelki so si sledili brez prestanka in orali opustošeno zemljo meter za metrom. Stoječ vzravnan ob vznožju stopnic, je Ricordeau prisluškoval udarom.
»Ta ni padla daleč ... 15-ovka ... S kakimi nam strežejo!«
Tovariši so dvigali nosove proti tramovju nizkega stropa:
»Kaj deste, ali bi 21-ovka udrla skozi?«
»Kam pa misliš, saj je nad štiri metre zemlje tu gori.«
»Nič zato. Njihove težke betičnice, ki se šele kesneje užigajo ...«
»Ali imaš še malo detelje? Moja tobačnica je prazna.«
»Ne boš imel časa, da si eno zviješ.«
»Ha, to more trajati še celo uro.«
»To bi morala katera udariti že čisto naravnost gori.«
»Najsi. Sam sem bil videl nekoč, pri Vau-quois-ju ...«
Spodaj smo slišali samo zamolklo bobnenje, in včasih je treščilo bliže, da se je razleglo tudi po rovu. Maroux je planil, se zagnal po nekaj stopnicah in zakričal:
»Broucke!«
Zamolkel glas je odgovoril:
»Že prav, že prav . ..«
Ob tem peklenskem obstreljevanju smo postajali od časa do časa čisto topoglavi. Potem smo obupno obždeli z rokami med koleni, v glavi nam je bilo vse prazno in gluho. V pločevinasto konzervno posodo, ki je šla iz rok v roke, smo opravili potrebo. Potem smo začeli zopet razburjeno govoriti, hitro in vedno hitreje. Norčevali smo se s suhimi usti: »Ta je prezgodaj vstal... Ta je moral dobiti od ICruppa novo pošilja-
tev!... Kaj deš, ali bo vojna? ... Če bi bil to vedel, bi bil šel spat v hotel...«
A strašno železno kladivo se je, kakor se je zdelo, v svojem besnenju vedno bolj bližalo in žlabudre so utihnile. Menil sem slišati, kako je ob moji rami plalo Gilbertovo srce. Bouffioux se je zvil v svojo odejo in si pokril glavo, da ne bi ničesar več videl. Z vdano upognjenimi hrbti smo čakali.
Rjoveč je treščil težak udar, usul se je železen drobir, piš je ugasnil svečo. V temi nam je srce stisnila groza. Maroux je bil sprva kakor omamljen, potem je planil po stopnicah.
»Broucke! Broucke ...« je klical.
Slišali smo, kako je njegov glas odhitel, se oddaljil ... Ravno ko smo zopet prižgali svečo, se je desetnik vrnil. Luč je razsvetljevala njegov bledi obraz pod temnim robom čelade.
»Eden mora ven,« je dejal samo z ohriplim glasom ... »Na vrsti si ti, Demachy.«
Gilbert je dejal: »Prav.« Pokril se je s čelado, ki jo je bil preje snel, vzel puško, mi pokimal z glavo na svidenje in se vzpel po stopnicah.
Komaj je bil zunaj, ko sta ga dva udara vrgla na tla; nekaj je usekalo v njegov plašč, kamen ali drobir. Jarek pred njim je bil docela razstreljen, zato je preskočil par peščenih vreč in zagazil po glenu.
Broucke je bil še točno na svojem mestu. Sedel je napol na izbuhu jarkove stene, laket mu je slonela na obodu in zdelo se je, kakor da bi tu gori le nadaljeval svoje spanje; glava je bila nagnjena naprej, ovratnik je bil slabo zapet in dež je cizel na kumrne prsi. Nič ni bilo opaziti: samo dve tenki rdeči progi sta tekli iz nosnic, to je bilo vse ...
Izstrelki so udarjali sedaj dalje na levo, padali manj redno, bes topniškega ognja je popuščal. Presledki so postajali daljši... Tedaj zasliši Gilbert nekje iz tal komaj še slišni glas neznanega ranjenca, ki je še vedno prosil:
»Pridite pome ... Mater imam, tovariši, mater.«
Besedo »mati« je izgovarjal kakor mali pariški dečki.
Začelo je zopet deževati; dan je bil svinčeno bled, slepilo nas je. Po tleh se je zbiral dež v rumenkastih lužah, ki jih je razgibaval veter; ob vsaki novi kaplji so nastajali na površini begotni krogi. Dež menda ni nameraval izmiti vse te nesnage, oprati vseh teh cap, umiti vseh teh mrličev? Izjokati bi mogel vse solze neba, zliti vesoljni potop, pa tega ne bi mogel izprati. Ne, cel vek dežja tega ne bi opral.
Pred seboj nismo imeli nobenega kritja, niti enega kola, niti ene bodeče žice. Gomile, jame, raztrgana zemlja, na kateri so klile razvaline ... in dva-najststo metrov pred nami gozd, ki smo ga imeli naskočiti, mračen nasad razcefranih debel.
Govorili so, da je napad določen za osmo, a gotovega ni nihče nič vedel. Vso noč so zvezne straže prinašale povelja in protipovelja; obvestili smo našega poveljnika, da njegov načrt o postojankah, ki ga je bil izročil zamenjanim četam, ne drži več; Ri-cordeau je pa že od jutranje zore skušal dobiti odgovor, če je utrdba, ki jo je bilo videti na levi, v naših ali nemških rokah. Naša artiljerija se je bila oglasila samo enkrat, a streljala je prekratko in ubila ljudi naše prežalne straže pred jarkom, nakar smo takoj sprožili raketo in zahtevali, da naj cilj podaljšajo. Poslej artiljerija ni več streljala.
Ponekod so bili vojaki še zviti pod svojimi odejami in so dremali; zvezne straže so jih v naglici preskakovale, ne vedoč, ali so to živi ljudje ali mrtveci.
»Ali je mrtev, tale tu?«
»Še ne, počakaj do drevi,« je zagodrnjal možak in umaknil noge.
Bouffioux se je stiskal v kot in svoje maske sploh ni hotel več sneti; ob najmanjšem oblačku smodnikovega dima, ki ga je veter vrgel proti nam,
je zadrgetal. Celo uro smo ga slišali cmevkati: »To diši po jabolkih ... lo diši po gorcici ... lo diši po česnu...« in vselej si je ves v strahu nataknil svoj rilec. Sedaj ga sploh ni več snel, in ko je tako čepel v svoji luknji, zibajoč glavo, bi bil človek dejal, da ima pred seboj pustno spako.
»Tiste, ki so najbolj podelani, najprej zadene,« mu je zaklical eden tovarišev, da bi ga osrčil.
Nihče ni govoril. Nekateri so jedli kruh, na katerega je s čelad curljal dež; ostali so čakali z upognjenim hrbtom, s topim pogledom, nemi.
V presledkih med eksplozijami smo čutili globoki molk, ki je ležal nad jarki, in če si tovarišem pozorneje pogledal v obraz, si menil brati v njihovih očeh taisto misel, kakor odsev svinčeno sivega neba. V tem smo slišali prihajati povelje.
»Daj naprej, polkovnikova ura ...«
Podajali smo si jo iz roke v roko, četovodje so si molče naravnali svoje ure. Bila je to majhna ura s srebrnim pokrovom, v katerega so bile vrezane kite vrtnic, kakor dar za prvoobhajanko. In ta ura, samo ta urica je vedela uro, tisti strašni trenotek, ko bo treba zapustiti kritje, se vreči v sopuh, naravnost pred krogle.
»Takole urico sem bil kupil svoji mali hčerki,« mi je rekel eden izmed tovarišev.
Gilbert, ki je bil ob takih trdih dnevih vedno nekoliko razburjen, je bil to jutro čudno miren. V njegovem glasu, njegovem vdanem nastopu je bilo nekaj usodnega, kar me je vznemirjalo; pa tudi sam je čutil v srcu strah, ki ga preje ni bil nikdar poznal. Molče je strmel v šumo, v tragični gozd razmrcvarjenih tršev, okrog katerih se je ovijal sopuh izstrelkov. Kako daleč je bilo do tja ... Koliko strojnic utegnejo imeti?
Tako ga je mrazilo, da vlažne cevi svoje puške v desni roki niti čutil ni. To je čudno, take dni ga je
vedno mrazilo. Toda te medle noge, ta praznota v glavi, ta strah v srcu, to je čutil sedaj prvič ...
»Pojdi sem, Gilbert, in sedi,« mu je dejal Sul-phart, »tu na suhem je bolje.«
Sedeli smo stisnjeni pod streho iz skedenjskih vrat, ki so ležala na peščenih vrečah predprsja; ne da bi bili lačni, zgolj iz dolgega časa smo odprli mesno konzervo. Gilbert se na naš poziv ni ozrl. Stegoval je vrat, kakor da bi hotel bolje videti, in zakričal:
»Oh!«
V taistem trenotku so zaprasketale puške, začele treskati ročne granate in razlegel se je hrušč in trušč bitke, ki iznenada zavihra.
Ricordeau, ki je bil sedel ob vhodu stanišča, je planil ven, ne da bi se zmenil za krogle, ki so mijavkale, skočil na kup vreč in pogledal čez obod: to je bil naskok. Majhni kosmi dima ročnih granat so vzletavali po bojišču in že so privršale nemške granate in se razletavale v gostih oblakih. Naši ljudje so se ob skupnih strelih metali na tla pa zopet vstali in drli v naskoku naprej. Razkropljeni, posamez, so se zdeli čisto majhni in izgubljeni na brezmejni ravni.
Mehanično si je Ricordeau tesneje zapel čeladni obradek, in potem je z ubitim glasom zakričal:
»To ni mogoče; motijo se. Šele v eni uri bo čas. Bajonet na puško! ... Ne, ne; ne ganite se, sedaj še ni čas . . . To je pomota . .. Brž, povej naprej stotniku: ,Kaj naj storimo?1«
Kakor blazen je stekel po jarku, nas suval s poti; potem se je v vsej višini postavil na prevrnjene vreče in skušal videti, kaj delajo ostale stotnije. Kakor obotavljaje se so prihajali vodi iz jarkov, eden tu, potem malo dalje drug. V daljavi dvesto metrov nam je dajal neki častnik znamenja, ki jih pa nismo razumeli, in za njim smo opazili v jarku nabito polno vojaštva s strčečimi bajoneti.
»Če je tako, pa le ven!« je zagrmel Ricordeau z glasom, ki se je namah osvobodil vse tesnobe.
Ne da bi dal kako povelje, se je pognal na obod, tekel par metrov, se obrnil, kakor da bi se bil šele sedaj spomnil na nas, in zakričal, ne da bi se ustavil:
»Naprej!«
Po jarku je zavrelo. Po vsej dolžini so trgali z oboda peščene vreče, predprsje se je zrušilo. Pognali smo se kvišku, telesa so udarjala drugo ob drugo. Potem trenotek oklevanja pred razmrvljeno zemljo, pred golo planjavo: počakal si, da bi prišel ven še kak tovariš, da bi čutil njegovo ramo ob svoji. Potem še zadnji pogled nazaj... Brez krika, tragično, molče se je stotnija v rojni črti pognala naprej...
Dvajset metrov pred nami je tekel Ricordeau, vzravnan. Se dalje spredaj smo videli skozi dim nekaj vodov, ki so že prodirali v gozd. Skrite med okleščenimi štori so prasketale strojnice; tudi en jamski top je streljal besno, z divjo naglico. Ljudje so padali ... Tekli smo naravnost naprej, zagrizeno, molče: bali smo se, da nam ne bi, če bi odprli usta, ušla vsa srčnost, zato smo stiskali zobe.
Telo in dub sta stremila proti enemu samemu cilju: gozdu, dospeti do gozda. Strahotno daleč se je zdelo do tja, toliko granatnih slapov nas je še ločilo od njega. Brezkončno grmenje nam je šumelo v glavi in razplajhana tla so se zibala pod našimi koraki. Hlipaje smo tekli, tekli. Ob razletih izstrelkov smo se vrgli plosko na trebuh, potem pa se vsi omamljeni, zmedeni, dušeč se v sopuhu, pognali naprej. V celih skupkih so se tajali ljudje pod granatnimi strelami.
Pred menoj je ranjen vojak izpustil puško. Videl sem, kako je za trenotek omahoval na mestu, potem pa s težkimi koraki in opletajočimi rokami tekel z nami dalje, ne da bi pojmil, da je že mrtev. Opotekal se je še par metrov naprej in se zakotalil po tleh.
Ko so bili zadnji šli iz rova, jih je šrapnel s svojim vročim dihom brutalno sunil nazaj — tresk je bil tako strahovit, da so bili vsi omotični in niso nekaj časa ničesar videli ne slišali. Sulphart je zdrsel nazaj v jarek. Oglasili so se kriki:
»Jojmene, ranjen sem ...«
Ko se je dim razvlekel, je bilo videti ljudi, ki so vstajali. Bouffioux je ležal zleknjen, obraz je imel zarit v zemljo, ledja zdrobljena, zijajoča; zadrgetal je še parkrat, potem se ni več genil. Ranjenci, ki so mogli vstati, so pometali proč puške, opremo in kruš-nike in tekli nazaj.
Drugi, ki so bili lažje ranjeni, so počakali, da je artiljerijski ogenj popustil, in premišljeno z zobmi odpirali obvezne zavojčke. Sulphart se je sesedel v dve gube in 8 težavo dihal.
»Pri kraju sem,« je zahropel in izgubljeno pogledal tovariša.
»Saj ni nič,« je dejal oni, »saj je samo na roki.«
»Ne. Na hrbtu ...«
Njegov plašč je bil pod pleči preluknjan, a krvi je bilo videti le malo, samo temnordeča lisa.
»Ali zelo krvavim?« je vprašal.
»Ne. Kar hitro se odpravi na obvezovališče. Jaz ti obvežem samo roko.«
Šele sedaj je Sulphart pogledal svojo roko. Prsti so bili kakor zmleti, vsi krvavi, in sedaj, ko je videl rano, je začutil tudi bolečino.
»Ravnaj rahlo, to boli. V rumeni nabojnici imam jodovo tinkturo, vzemi jo ...«
Tovariš mu je vlil polovico steklenice na razmrcvarjeno roko in Sulphart je od pekoče bolečine kričal. Oni ga je samo površno obvezal, ker si ni upal stisniti obveze; ta je sproti postajala rdeča, kakor jo je ovijal.
»Pa ti, kje si ranjen?« je vprašal Sulphart.
»Nikjer... takoj grem za tovariši.«
Bili so trije, ki jim je granata prizanesla. Gle-
dali so za svojim vodom, ki ga je bila za trenotek ustavila strojnica, zdaj je pa zopet tekel naprej. Ozrli so se na ranjence.
»Vi ste odnesli kožo, vi,« je dejal eden zavid-no ... »Ali ima kateri malo tobaka?«
»Da, jaz ga imam še zavojček, čakaj.«
»Jaz imam čokolado,« je dejal hripavo Sulphart. »Kdo jo mara?«
Ranjenci so izpraznili svoje tornistre, svoje kruš-nike in oni trije so izbrali, kar jim je prijalo.
Ko je bil plen razdeljen, je eden od trojice, neki desetnik, ki se mu je kljub potnim sragam in nesnagi na obrazu poznalo, kako je bil bled, dejal:
»Tak ali gremo? ... Pa na svidenje, tovariši, in srečno!«
Vzpeli so se iz jarka, prihulili hrbte in se s težkimi koraki pognali v tek proti gozdu, čisto sami — trije pritlikavci v naskoku proti ognjenim orjakom.
Sulphart se je usedel na peščene vreče, se naslonil na mehko steno jarka in se počutil skoraj dobro, najsi so ga rane bolele in mu je bila glava razbeljena. A bil je brez moči in brez volje; laže ranjen tovariš mu je moral pomagati na noge.
»Le naglo, žuri se,« so mu ponavljali tovariši, ki so ga prehitevali.
A ni mogel iti hitreje; v prsih ga je zbadalo in ga dušilo.
»Hej,« je hotel zaklicati, »počakajte me! . . .«
Toda glas mu je onemogel in ni segel daleč, in ostalim se je mudilo. Videl je, kako je na nekem ovinku izginil plašč zadnjega tovariša. Ustavil se je za trenotek, si oddihnil, potem pa pobral palico in šel, upognjen kakor starec, dalje.
Po vseh jarkih so se vlekli ranjenci. Nekatere je bilo strašno pogledati; bili so čisto sivi v obraz
in od časa do časa so hropeč postajali; ždeli so zviti na širših mestih jarka in gledali mimo omahujoče z bolščečim pogledom, ki ni ničesar več videl. Sulphart, ki se je gnal s trdovratnim korakom, jih je komaj opazil.
Na tem mestu se je vil jarek med razvalinami majhne vasi. Ko se je plazil Sulphart ob nekem zidu, je slišal sikniti granato; sploščil se je ob tleh. Udarila je tako blizu njega, da je menil skozi zaprte veke videti rdeči blisk. Strah, ki mu je prevzel drobovje, ga je pognal hitreje naprej. Cela jata novih granat se je zapodila v razvaline. Tedaj je Sulphart začel teči, iščoč zavetja. Opazil je stopnice, ki so vodile v neko klet, vrhu katerih je sedel bolniški strežnik.
»Tukaj ni več prostora,« mu je dejal možakar in ga sunil proč. »Pojdi dalje.«
Na temnih stopnicah je uganil nagnetene vojake in bele lise njihovih obvez. Sulphart se je stisnil in menil, da se bo mogel vendarle vriniti in najti nekoliko zavetja, ko se je razletel nov šrapnel. Drobir je tleskal po zidu. Tedaj je stekel par metrov naprej, a tudi druga klet je bila polna ranjencev. Z drhtečimi ustnicami in široko razprtimi očmi se je prihulil in med tuljenjem granat iskal luknje, v katero bi se mogel skriti. Pri vsakem blisku se je sploščil ob steni in zakril glavo z laktmi.
Z okopnim orodjem težko obloženi domobranci so ležali vsepovsod, tudi po najmanjših luknjah. Sulphart se je vrgel na enega izmed njih, kateremu so samo noge molele ven, in se z besnim naporom zrinil v njegovo luknjo. Zmlinčena drug ob drugem, z licem tesno ob licu, da se jima je mešala sapa, sta se gledala moža, ne da bi mogla videti drug od drugega več kakor sršeči pogled; trda brada starega je bodla Sul-pharta v ustnice. Bila sta od blaznega strahu omamljena in nista izpregovorila besede; njune noge so se vedno tesneje prepletale, se skušale vedno bolj skriti.
Udari so si sledili v peklenskih skupnih strelih
in zadevali tako blizu, da sta vsakokrat čutila, kako se stresajo tla pod njima. Strahovit pok je razklal ozračje in luknja se je namah napolnila z dimom ... Sulphart je menil, da ga je podsulo. Skušal se je šiloma osvoboditi, pa njegova laket je ležala pod prsmi onega, obe telesi sta bili zagozdeni med seboj, tako da se ni mogel geniti. Zgrožen je napel vse sile, ker je menil čutiti, da se že duši pod težo zemlje; tedaj se je dim razvlekel in zopet je videl beli dan. Takrat je zazrl Sulphart, tesno ob svojem obličju, tik pred svojimi očmi — smrt v pogledu starega. To je bil strahoten trenotek, ta človeški pogled, v katerem se je za hip zrcalil divji upor; potem se je zdelo, kakor da je v njem ugasnila neka luč, postal je moten, bloden, steklen... In Sulphart je prejel na svoje ustnice zadnji dih umirajočega, ki je grozno zaječal, kakor da bi bil zajokal za odhitelim življenjem. Sulphart je ostal še trenotek stisnjen ob mrtvem, ki je zdaj zavijal oči; potem se je šiloma oprostil, zlezel iz luknje in dvignil svojo levo roko, ki ga je ob najmanjšem dotiku grozno bolela. Ko se je vzravnal, je začutil v ustih čuden okus. Izpljunil je, bilo je čisto rdečkasto . .. Prestrašen je na dušek izpil ostanek ruma, ki ga je še imel v svoji čutari, in se kolikor mogoče hitro odpravil dalje, boječ se, da ne bi med potjo omagal.
Zvezni jarki tega odseka, ki so se prepletali med seboj in bili polni nesnage, mu niso bili znani. A zdaj pa zdaj so mu dejali sli ali bolničarji: »Vedno naravnost,« in tako je šel naravnost, ne da bi si hotel odpočiti.
Naposled je opazil tablico z napisom: »Obvezo-vališče« in šel je doli. Medpotoma je moral stopati prek ranjencev, ki so ždeli po stopnicah. Tudi sta-nišče jih je bilo polno: nevarno ranjenih, ki so ležali na nosilnicah in z zaprtimi očmi od bolečin ječali.
Štabni zdravnik je dejal Sulphartu:
»Tukaj ti ne morem nič pomagati.. . Odpočij
se, in ponoči, ko ne bo več takega streljanja, pojdete vsi skupaj do ambulance.«
Iskal je prostora, kamor bi sedel; tedaj je vstal majhen sergent, ki je nosil roko v povoju iz velikega križastega robca, in rekel:
»Ne bom več čakal tule... Še nocoj izgubim zadnjo kapljo krvi.«
Omahuje je odšel, zadevaje se ob nagnetene ranjence, in Sulphart je sedel na njegovo stopnico.
Nebo je bilo oblačno in zmračilo se je zgodaj; o prvem mraku se je več ranjencev odpravilo na pot. Sulphart jim je sledil. Pred njim je šel lovec, ki si je z obema rokama opiral zdrobljeno spodnjo čeljust. Medpotoma so došli še druge in tako že v znatno naraslem številu prišli mimo baterij. Topničarji so prišli ven, da bi jih videli.
»Na pravi poti ste, fantje ... Vas ni več daleč ...«
Šli so dalje. Sem pa tja je ležal vojak, ki je na potu v lazaret izkrvavel. Smrt je poznala njihovo pot in prežala ob njej, da jih zgrabi. Prepoznali so tudi sergenta po njegovem velikem križastem robcu. Čemu pa se je bil tudi odpravil sam? Če sta dva, se ji postavita po robu, se branita ...
Kar je še ostalo mežavega dne, je potekal kakor voda iz razpokane vedrice. V čadavem somraku so se srečavali z rezervnimi stotnijami; vojaki so se upogibali pod nahrbtniki in okopnim orodjem. Večer je za trenotek poživljalo rožljanje orožja in posodja. Nato je cesta zopet opustela.
Eden od ranjencev se je ustavil, potem še eden, nič več nista mogla dalje. Eden se je sesedel na robu cestnega jarka in začel jokati.
»Pošljemo ti nosilničarje,« so mu obetali tovariši in se z ohromelimi koraki oddaljili.
Naposled so v temi opazili kmetsko hišo z nizko segajočo streho; skozi zastrta okna je uhajal v noč
tenak žarek svetlobe. Vstopili so. Na koncu hodnika je lila skozi široko šipo blagodejna luč: ta jih je vabila kakor vešče. Tipaje so šli po veži dalje, pritisnili blede obraze ob šipo in pogledali notri. Miza je bila le skromno pogrnjena — na njej je stalo več kvar-tinov kakor kozarcev — a beli krožniki, svetilka, kadeča se skleda, vse to se jim je zdelo kakor nezaslišano razkošje; pohlepno so zastrmeli . . .
Eden od častnikov za mizo je dvignil pogled in spoznal v senci vročične oči teh očeladenih mrtvecev, med njimi strahotni obraz lovca, čigar zdrobljena brada ni bila drugega kakor krvava kepa. Častnik je zadrgetal, vstal je mrtvaško bled. Presenečeni so se nato ozrli tudi ostali in zagledali strahove. Glasovi so se utrgali kakor zadavljeni.. .
»Dajte, pridite na požirek,« je naposled dejal neki topniški major in jim odprl vrata. »Zaslužili ste, ubogi fantje.«
Obotavljaje se so postali na pragu, prejarka luč jih je slepila. Potem so v svojih težkih čevljih okorno vstopili in se stisnili pri vratih; podajali so si kvartine iz rok v roke in pohlepno pili. Lovcu je ob vsakem požirku teklo vino skozi razstreljeno čeljust in se v tenkem curku zlivalo po plašču.
»Daj, midva trčiva,« mu je dejal major.
Ko so iz svetle sobe zopet stopili v temno noč, so bili kakor omamljeni. Skupine ljudi so se poka-zovale na cesti kakor temne, pomešane lise in so hrumele; sledili so jim v smeri proti vasi. Po temnih poteh in mračnih dvoriščih je vrvelo nevidnih ljudi in pridušenih glasov. Sem pa tja je jarki ogenj kake vojaške kuhinje razsvetljeval skupine vojakov okrog nje.
Na cesti so čakali rezervni bataljoni in zapirali pot; nekaj vojakov je vstalo, da hi izpraševali ranjence.
»Mi sami ne vemo več ko vi... To je hudo mesto .. . Kje pridemo do ambulance?«
Opazivši slednjič rdečo luč sredi teme, so pospešili korake. Na podbojih je bil pribit listek:
»R anjenci, ki morejo hoditi.«
Ta sumljivi napis pri njih ni vzbudil posebnega zaupanja.
»Ne hodimo notri,« je dejal eden izmed njih, »ti nas ne pošljejo v ozadje.«
Divizijski lazaret je bil na drugi strani trga. Velika zapuščena in mračna hiša, brez opreme, brez postelj.
Štabni zdravnik je delal golorok, čelo se mu je svetilo od potu; z veliko naglico je preiskoval ranjence ob svitu laterne, ki jo je držal strežnik nad ranami. Na tleh so ležale umazane obveze in kosmi vate. Velik čeber je bil že do vrha poln rdeče vode.
»Naslednji!« je dejal štabni zdravnik in si z golo laktjo otrl čelo.
In naslednji je sedel predenj, vzdignil svojo obvezano roko in si odpel bluzo. Za mizo iz belega lesa je neki vojak hitro pisal bolniške liste, in ranjenci so si jih sami pripenjali na plašče kakor teht-nične listke.
V sosednji sobi je bilo slišati nekega nevarno ranjenega, ki je vpil:
»Saj me spravijo v posteljo, kaj ne, gospod major? . .. Oh! ko bi bil že v njej ... Postelja z rjuhami, kaj ne, gospod major — Ali bo voz kmalu tukaj? . . . Brž naj pride . . .«
Zdravnik je raztrgal Sulphartovo srajco, da bi pogledal rano.
»Ne krvavi več ... Tu zadaj te bodo umili... Sedaj pokaži še roko.«
Sulphart se ni mogel premagati, da ne bi bil kričal, ko so mu snemali prilepljeno obvezo.
»To ni nič, lepa rana,« mu je rekel major. »Samo dva prsta bo treba odrezati.«
»Bodisi,« mu je odgovoril rdečelasec, »ne igram na klavir.«
»Boli . . . oh, kako boli . ..«
Gilbert je vedno znova šepetal te besede, kakor da bi upal s svojim jadikovanjem utešiti bolečino. Obležal je na strani kakor je bil padel, in če je z naporom dvignil težko glavo, se mu je izvil iz prsi plač brez solza.
Bolečina ga je omamila, da ni čutil več ne svojih udov ne glave; samo svojo rano je še čutil, globoko rano, ki mu je krčila drobovje.
Niti za trenotek ni bil izgubil zavesti, a vendar so mu ure potekale hitreje, kakor če bi bil pri povsem jasni zavesti. Sedaj pa je omotica minevala in začel je čutiti vso bolečino. Prva misel, ki mu je stisnila prsi: »Ali pridejo nosilničarji?«
Prešinila ga je groza; dvignil se je napol, da bi se ozrl naokrog. Pa bolečina ga je šiloma vrgla nazaj.
»Ali pridejo sanitejci? ... Da, gotovo, kakor hitro se popolnoma zmrači... A če ne bi prišli?« Črna groza mu je zatemnila misli in obležal je za trenotek negibno, tako prevzet, da skoraj ni čutil več nobene bolečine. Potem je znova odprl oči.
V somraku je bil videti žalostni gozd še mrač-nejši, debla so bila gola kakor križni stebri. Par korakov od njega je ležal v klobčič zvit mrlič; pod odpetim plaščem se je videla bela srajca, kakor da bi bil padli pred smrtjo iskal svojo rano. Malo dalje je navidezno počival drug vojak; naslanjal se je na pa-robek in glava mu je zlezla na ramo. In ta krpa modrega sukna, ali je to še eden? Da, še eden .. .
Znova ga je prevzel strah. Zakaj naj bi bil sam živ v tem zakletem gozdu? Ali ni moral biti tisti, ki je ležal tu, nem kakor oni, mrzel kakor oni? Ni bilo rešitve, tu je moral umreti...
A ta edina beseda — umreti — je v njem prebudila odpor, namesto da bi ga bila omalodušila.
»Ne, nočem ...« Ni hotel umreti, ni hotel! Napel je misli, stisnil pesti in skušal umeti, kje je. A nikjer ničesar, na čemer bi bil mogel to spoznati. Granate so grmele po svojih tirih prek gozda ali pa udarjale čisto blizu v tla in dvigale prst pred obličjem spečih mrličev. Ali so bili to nemški ali francoski izstrelki? .. . Določno je slišal ogenj iz pušk oh robu gozda, a tudi po tem se ni mogel spoznati. Ali smo napredovali? Ali so Švabi gozd znova zavzeli? ... Odgovora ni mogel najti. Samo njegov strah je še živel v tem okrnjenem gozdu, med temi brezčutnimi spavači, ki jih je ves strah minil.
Proti večeru je topniški ogenj vendar opešal; mrzel veter se je plazil po gozdu, dišalo je po dežju in noge so na vlažnih tleh zledenevale. Strah se je bližal, črn ko noč.
Tedaj se mu je zazdelo, da sliši prasketati suho vejevje. Šiloma se je dvignil na komolec in zaklical:
»Semkaj... Ranjenec ...«
Nihče ni odgovoril, nič se ni genilo. Napor ga je izčrpal in ječe je padel nazaj. Rana ga je vedno huje mučila, mu trapila prsi, drob, hrbtenico, vse telo. V vročični omotici je blebetal:
»Saj se ne bom več genil. . . prisegam, da se ne bom genil, samo ne mučite me tako.«
In da bi omečil Mojstra, ki mu je naložil toliko trpljenje, je negibno obležal, zaprl veke, prsti so se zarili v zmrznjena tla.
Krutost bolečine je polagoma popustila in v njegovi bučeči glavi se je zbudila nova misel. »Ne smem ležati tako nepremično ... Če se onesvestim, me ne bodo videli in pustili me bodo tu umreti. Vzdigniti se moram, klicati.«
Prevzela ga je trma in sklenil je: »Grem, naslonim se na kako deblo in obvežem ... Če pridejo potem vojaki, bom zaklical... Moram ... Za življenje mi gre ...«
Doslej se še ni bil upal dotekniti rane, bal se je
in njegova roka se je izogibala trebuha, da ne bi čutil in spoznal.
»Krvavenje je moralo prenehati,« je preudarjal, »kri ne teče več. Sedaj se obvežem.«
Stisnil je zobe, da bi zadušil krik, ki se mu je od bolečin vzdignil v grlo, se mukoma vzpel, vlekel par korakov in se sesedel, s hrbtom oprt ob deblo. Pri tem se je rana znova razbolela, v križu ga je peklo in bodlo, v žilah je vrela kri. Dovolil si je trenotek počitka in zatisnil oči: zdelo se mu je, da je sedaj že nekaj storil za svojo rešitev.
Vzel je iz nabojnice obvezni zavojček in raztrgal ovoj. Sedaj je moral najti svojo rano, se je dotakniti. Roka je ponovno zdrsela po trebuhu, a še vedno je okleval, ni si upal. Slednjič se je šiloma premagal in s pripravljeno obvezo odločno segel proti rani. Bilo je nad levimi dimljami. Plašč je bil raztrgan in pod plaho tipajočimi prsti ni čutil drugega kakor neko lepko stvar.
Počasi, da ne bi vzbudil bolečin, je odpel pas, suknjo in hlače, nato pa skušal odstraniti srajco. To je bilo strašno, kakor da si trga drobovje in meso ... Izmučen je prenehal, roka mu je obležala na goli koži. Čutil je, kako mu nekaj toplo in mehko teče prek prstov. Tedaj je prestrašen položil cel zavojček, nerazvit, na rano, da bi ustavil kri. Tudi ovoj iz hodničnega platna je pritisnil na rano, potem še žepni robec, in da bi vse skupaj bolje pritrdil na krvavečo rano, si je zapel hlače; v križu mu je divjala blazna bolečina.
Naposled so ga zapustile moči, roke so zdrsele nizdol, glava je omahnila nazaj; ves se je pogreznil v bolečino. Dihal je sunkoma, hropel je. Tema je padla v njegov pogled, ga zalila. Na ledenem telesu je žarela v vročici bučeča glava in mrzli nočni veter ni mogel ohladiti njegovega čela. Par velikih, težkih kapelj dežja mu je padlo v obraz in mu neskončno
dobro delo. Tako bi bil hotel ostati, dokler ne bi prišli sanitejci.
Pod nabijajočimi senci so se vročično podile misli. Ne, ne bo jih ponj ... Za kazen. Zakaj pa sam ni bil šel sinoči po ranjenca? ... Saj je bil vendar klical vso noč. To mu bo za kazen; tudi njega puste umreti . . .
Vedno je mislil na tega človeka, ki je bil vpil vso noč v zapuščenih teminah. To je ležalo na njem kakor mora. Bledel je, si dejal:
»Če mi uspe, da ne bom več mislil nanj, sem rešen ... Ta mi brani, da bi ostal živ ... Ne smem več ...«
In ponavljal si je: »Nočem . .. nočem . . .«, a glas mu je bil brez moči, kakor če jokajoče dete s solzami uspava svojo bol.
V	temi so se začeli buditi tragični glasovi. Slišal je Nemca, ki je prosil in klical s tujim naglasom:
»Ici. .. Blesse vrangai... Venez, vrangai.. .«*
Potem se je iznenada razlegel strašen krohot, blazen smeli, ob katerem je zadrhtela noč.
»Hej, tovariši! ... Nič več ne bom vojak ... Pridite semkaj, fantje, in poglejte, da ne morem več biti vojak, saj nimam več nog . . .«
Umirajoči so se budili, si odgovarjali.. . Nato je zopet tragično zavladal molk.
Gilbert je čutil, kako mu postaja glava čezdalje težja, kako se mu mrvi vse telo ... Še enkrat se je šiloma vzravnal. Sedaj, ko je tema, bodo gotovo prišli nosilničarji ali kdorkoli. . .
Ne sme zaspati, ne sme umreti!
V	njegovi omotični glavi sta se zapletli med seboj obe materi, da jih ni mogel več ločiti: njegova lastna pa ona, ki jo je bil klical umirajoči vso dolgo noč ... Katera je bila njegova? .. . Ne, nič več ne sme misliti na to. Roke so mu plosko ležale na mrzli,
* Semkaj... francoski ranjenec ... Pridite, Francozi...
mehki zemlji, obraz se je obračal nasproti blagodejnemu dežju ... in gledal je v temno noč, v kateri se ni nič genilo ...
Tako je moral ostati, doklerkoli bo treba, do-klerkoli ne pridejo. Na nič več ni smel misliti, prisiliti se je moral, da ne bo mislil na nič več. In tedaj je pričel z glasom, ki se je zgrozil sam nad seboj, peti:
En revenant de Montmartre,
De Montmartre a Pariš,
J’rencontre un grand prunier qu'etait couvert de prunes.
Voda l’beau temps.
Videl je Sulpharta, kako se dere na vse grlo. Za njim je plesal mali Broucke, ki ni bil več mrtev ...
Voda 1’beau temps Ture-lur-lure,
Voda 1’beau temps Pourvu que $a dure,
Voda 1’beau temps pour les amants.
Deževalo je v gostili, mrzlih curkih in vedno glasneje je tleskalo po plaščih mrtvecev ... V ledenih brizgih mu je teklo po licih in gasilo vročico ... Bledel je dalje in pel v presledkih, ki jih je izpolnjevalo ječanje:
Prencontre un grand prunier
Qu’etait couvert de prunes.
Je jette mon baton d’dans, j’en fais tomber quelqu’-z-unes.
Voda 1’beau temps .. .*
Noč je krenila na pot, tako se je zdelo, s svojimi tisoči nog, ki so čofotale po vodi. Mrtvec, ki se je opiral ob mokro deblo, je zdrsnil ob njem in zamolklo udaril ob tla, ne da bi se prebudil iz sanj.
* Prišel sem mimo velike slive, ki je bila vsa polna sliv. Vrgel sem palico vanjo in sem jih nekaj sklatil.
Gilbert ni več pel. Njegov dih je prešel v tih šepet, ki je zamrl v dežju. Njegove ustnice pa so se dozdevno še vedno premikale:
Voila 1’beau temps
Ture-lur-lure
... 1’beau temps.
Pourvu que §a dure . ..
Dež je jokaje polzel po njegovih mršavih licih. Potem sta iz njegovih votlih oči pritekli dve težki solzi: zadnji solzi...
XVI
JUNAKOVA VRNITEV
Bila je pomlad. Slutil si jo jasno in rožnato za dolgimi zavesami na oknih v lazaretu, in zrak, ki je prihajal skozi linico, je hil mil in mehak kakor roke.
Nikdar ni bil Sulphart tako srečen, kakor v teh par mesecih, ki jih je prebil v bolnišnici v Bourgu. Samo prvi tedni so bili mučni, in ko se je zjutraj prebudil, ga je nemudoma zbodla grenka misel:
»Operacijska miza . . .«
Kava se mu ni zdela tako dobra, kakor da bi imela nekak sookus, in brez zanimanja je čital lyonske liste, ki jih je nosila kupčevalka od dvorane do dvorane. Mislil je samo na »biljard« -—- operacijsko mizo, in teh deset minut vsakodnevnega trpljenja mu je pokvarilo vse jutro, vse lepe urice prijetnega le-nuharjenja, v katerih vzide sonce tudi nad dušo. Ko so pridrdrali v bolniške dvorane prvi ploski vozički, na katere so polagali ranjence, je nejevoljno nakremžil obraz in hitro pogledal v nasprotno stran. Strahoma je štel, koliko jih je bilo še pred njim, drobovje se mu je krčilo toliko bolj, kolikor bolj se je bližal trenotek, ko bo prišel na vrsto tudi ?am; zmedeno je upal, da bo prišlo kaj vmes, da ga bodo
morda pozabili. Ko je potem voziček kljub temu pridrdral ob njegovo posteljo, si je ohladil jezo nad bolniškim strežnikom, dolgim, kosmatim vragom. Pomeril ga je z besnim pogledom:
»To so tisti, ki igrajo vojno tako, da tule cijazijo reveže, ki so si dali zunaj namesto njih razbiti gobec. Nekateri se že spoznajo, nekateri, kako se je treba zmazati... Uh! Uh! Malo previdneje ne znaš ravnati, nak. Menda misliš, da nakladaš seno, ka-li? Kmetavs!«
»Ti se pa svoje partije na biljardu ne veseliš preveč, kakor se zdi,« se je brez zamere pošalil oni.
Iz operacijske sobe so se slišali kriki, presunljive tožbe in včasih hropeče ječanje, če je bila bolečina le prehuda. Tisti, ki so že prestali, ali ki jim ni bilo treba na preobvezovanje, so se norčevali v posteljah.
»To je mali lovec. Poslušaj, kako ti poje ... izvrsten tenor, ti pravim.«
Kadar so pripeljali nazaj kakega operiranca, ki je še otrpel in bled ležal pod vplivom kloroforma, je bilo zabave za celo uro dovolj; vse je utihnilo, da bi ga slišali blazniti. Ko je bil operiran Sulphart, so morale sestre, ki so vendar vajene na marsikaj, zaradi spodobnosti oditi iz dvorane. Blebetal je nezaslišane stvari in fantje mlajših letnikov, ki niso poznali predvojne kosarne in niso bili dobivali pouka od starih, so mogli tu slišati vse kosarniške kozje molitvice.
Ko je bil prestal operacijo in je bil gotov, da ne bo moral tako kmalu zopet na fronto, se je vidno poživljal; rešen je bil obeh največjih skrbi, in če ne bi bilo preobvezovanja, bi se bil čutil popolnoma srečnega. Roko je imel sicer še vso belo povito, dva prsta so mu odrezali, in to ga je vendar nekoliko črvičilo. Govoril je tudi šele s težavo, zdravniki so mu morali dvakrat odpreti prsni koš, da so odstranili železne drobce. A to ga je uvrščalo med nevarno ranjene in
poleg boljše oskrbe — mlečna kava, vkuhano sadje, zrezki — mu je prinašalo to tudi nekatere moralne koristi, za katere je bil zelo sprejemljiv. Imeli so nasproti njemu posebne ozire, štabni zdravniki so govorili z njim prijazneje kakor z drugimi, dobil je svojo »mandolino« na prvo željo in nikdar se ni pred njegovo posteljo ustavila kaka sestra, ne da bi mu bila popravila blazino, pa čeprav si jo je bil še pravkar z nemalo muko preložil. Z neko simpatijo v glasu so dejali o njem:
»Temu so izžagali eno rebro.«
Potem je z bledim smehljajem zgenil z glavo, kakor da bi se hotel zahvaliti.
V dvorani je imel samo enega resnega tekmeca, ubogo paro, ki so mu bili odžagali nogo. Vedno ga je obšla rahla zavist, kadar je videl, kako je bil tudi ta hudo ranjeni deležen nekaj tiste pozornosti, do katere je imel prav za prav pravico le sam. Vrhu tega je bil pa oni drugi še topničar, a po Sulpharto-vem mnenju so bili edini vojaki, ki so se res vojevali, pešci — podplatarji; vsi drugi so bili pa samo privesek. In če mu je kdo pripovedoval o junaštvih kakega letalca, topničarja ali konjenika, je samo dejal: »Da, pet krav za groš,« kar je pomenilo, da o vseh teh junaštvih ne verjame nobene besede. Da bi jezil enonožca, je pripovedoval sestram, da topničarji ne delajo drugega, kakor da rede kunce in letajo za dekleti; mimo tega da je splošno znano, da s svojimi topovi ne znajo ravnati in vselej, kadar se lotijo svojega posla, streljajo prekratko in pobijejo tri četrtine ubogih podplatarjev spredaj v jarkih.
Kakor vsi ranjenci, je bil tudi Sulphart nabito poln vojnih spominov, ki bi jih bil od sile rad pripovedoval; napihovali so ga in mu tekli tako naravno z ustnic kakor mleko dojenčku, ki je preveč pil. O čemer je govoril, so bili strelski jarki, žične ovire, stražna služba, makaroni, zaporni ogenj, plin, vsa mora fronte, ki mu ni šla iz spomina.
Pri vsem tem je bil izpočetka nenavadno redkobeseden. V listih je bil čital presenetljive zgodbe, ki so mu zaprle sapo: o hrabrem desetniku, ki je s svojo strojnico čisto sam uničil celo stotnijo in ostanke pometel z ročnimi granatami; o Zuavu, ki je povrsti nabodel na bajonet petdeset Švabov; o novincu, ki je na patroli zbral celo krdelo ujetnikov, med njimi častnika, ki ga je na motvozu vodil za seboj; o lovcu, ki je komaj napol ozdravljen ušel iz bolnišnice in hitel k svojemu polku naravnost v ogenj, ko je zvedel, da se je začela ofenziva. Kadar je bral te povesti, si s svojimi ni upal na dan, zavedajoč se, da njegove majhne dogodbice spričo takih junaštev ne bi napravile najmanjšega vtisa.
A nemogoče mu je bilo dolgo molčati. In nekega dne se je odločil in začel na svoj način, brez vsake ničemurnosti — še malo ponorčeval se je iz samega sebe — pripovedovati docela izmišljeno zgodbo, v kateri je igral s skromnim pogumom nevarno ulogo prostovoljne obhodne straže. Neko noč se je bil odpravil iz jarka po omelo, ki jo je bil opazil med obema linijama, in pri tem je naletel na debelega Bavarca, ki ga je bila prav tako zvabila omela in je ritenski sedel na veji drevesa, na katerem je rasla. Nagnal ga je doli, ga prisilil, da mu je bil za lestvo, in potem je s šopom omele v roki odgnal svojega Švaba v francoski jarek in mu z brcami kazal pot.
Njegov sosed, vojak iz kolonij, mu ni verjel nobene besede in bi bil skoraj počil od jeze; toda bolniška sestra, za katero je bila povest namenjena, se je zaradi nje ves dan smejala.
To je Sulpharta nagnilo, da je pripovedoval še druge dogodbice, in to tako spretno, da je bil kmalu junak vse bolnišnice, in da so prihajali v zavod ljudje, samo da bi ga slišali.
Bolnično osebje — zdravniki, strežnice, sestre, duhovnik, dame, ki so ob enajstih prišumele brez sape in si brž oblekle svoje bele plašče, da bi stregle

ranjencem pri južini — vsi ti so bili slišali že toliko vojaških povesti, da jih ni mogla nobena več presenetiti; toda Sulphart je ustvaril nekaj čisto novega te vrste.
V njegovih ustih je postala vojna velika burka, v kateri si na mikaven in presenetljiv način slede straža, obhodi, napadi in vsakovrstni drzno-smešni doživljaji. Najklavrnejši rezervist, ki bi ga bil slišal pripovedovati, bi bil zahteval, da naj ga takoj pošljejo na fronto.
Ostali ranjenci pa, ki so se vračali od ondukaj, so bili manj verni poslušalci in jim je ob Sulpharto-vih zgodbah od jeze prihajalo slabo. Dokler so stale okrog postelje bolniške strežnice in pazljivo poslušale pripovedovalca, si niso upali nič reči, kvečjemu so se na skrivnem škrebili. Komaj pa so sestre odšle, so začeli oživljati celo najslabotnejši, še tisti, ki so bili pravkar operirani, so se budili iz svoje omotice; okrevajoči so pustili v nemar svoje vozlanje, s katerim so se ukvarjali, se vzravnali na svojih posteljah in s spačenimi obrazi psovali Sulpharta:
»Ali si vse to videl v kinu, a?«
»Ti bomo že še zavezali gobec, ti čvekač, ti in tvoja prazna slama!«
»Ta ti je pa videl fronto, ta, da pripoveduje o njej take reči...«
»Ta bi ženskam še pete oblizal, da bi mu bolje stregle kakor tovarišem.«
Samo topničar se ni nikoli jezil. Kadar je Sulphart dolgo pripovedoval in se nato s cvetočimi lici in ponosen na svoj uspeh naslonil na blazine, mu je samo ljubeznivo dejal:
»Čeden fant si in zdrave barve ... da te je veselje pogledati... Štabni zdravnik je bil zelo zadovoljen, ali si opazil? ... Tak le nič ne skrbi, pri prvi preiskavi se bo zopet vse uredilo: štirinajst dni dopusta, da prideš dobro na noge, potem pa zopet nazaj v jarke ...«
Te vrste obeti so Sulphartu namah pokazili vse veselje; in kadar je pripovedoval svoje zgodbe, ga ni moglo nič bolj razdražiti kakor nesramni enonož-čev glas, ki je neprestano tiho ponavljal kakor papiga:
»Sposoben!... Sposoben!...«
Sicer pa jeza pri tovariših ni dolgo trajala: Sul-phart je pošteno razdelil vse cigarete, ki so mu jih prinašale gospe in tako tudi litre vina, ki si ga je dal ponoči skrivaj prinašati gori. To jih je potolažilo.
Sulphart ves mesec ni ničesar zvedel o svojem polku; potem je nekega jutra prejel pismo od Lemoi-ne-a, ki mu je v eni sapi povedal vse: Gilbert mrtev, tako tudi Bouffioux, Vieuble nevarno ranjen, Ri-cordeau pogrešan ... Pravo klanje.
Njegova žalost ni bila nema. Dvakrat je prebral pismo in obupno vzklikal. Ves dan ni govoril o čem drugem kakor o Gilbertu, njegovi velikodušni radodarnosti, njegovi brihtnosti, o hudih bojih, ki sta jih doživela skupaj in o lepem življenju, ki so ga imeli, kadar je bil polk na odmoru. Opisoval je svojo žalost z zgovornimi besedami in vsem ljudem vedno znova zatrjeval, da je izgubil svojega najboljšega tovariša, svojega brata tako rekoč. Ko pa je prišel večer, se je njegova burnost polegla in v dvorani belih postelj je sam bdel, premišljeval in v resnici občutil, da je njegov prijatelj umrl.
Čudno jasno se je spominjal Gilberta, na dan njegovega prihoda k stotniji, na njuno prvo noč v tesnem hlevu, v katerem je bila zgnetena desetnija. Strmel je v goli strop dvorane, na katerem so lebdele sence dolgočasnih senčnikov nočnih svetilk, in videl po vrsti vse tedanje tovariše, vsakega natančno na mestu, na katerem je tisto noč spal. Videl je, kako je ležal ta skrčen pod odejo, oni pa zopet popolnoma stegnjen, da so mu noge v preluknjanih nogavicah gledale izpod odeje. Vsi so vstali v njegovem spominu, njihovi obrazi so oživeli, njihovi pogledi, gla-
sovi, vsaka malenkost na uniformi, ki jo je bil, kakor je menil, že davno pozabil. Vsi so prihajali, drug za drugim, kakor na zadnji sklic: Breval, Vairon, Fouil-lard, Nourry, Bouffioux, Broucke, Demachy... in njihovi glasovi so odgovarjali:	mrtev, mrtev,
mrtev . ..
Ko je začel vstajati, je hodil Sulphart najprej na mali bolnišnični vrt, s katerega lepih dreves je ka-palo na tla sonce. Imel je navado sesti na klop, gledati tovariše, ki so balinali, in jim dajati nasvete, za katere ga niso prosili — ali pa je čebljal z mladimi ženskami, ki so prihajale v lazaret šivat.
Potem so mu dovolili, da je smel iti po mestu, in poslej je živel kakor skromen rentnik. Izprehajal se je po Alzaško-lorenski cesti do kolodvora, pohajal mimo trgovskih izložb, čital vojna poročila, da bi videl, če govore tudi o odsekih, v katerih se je bil sam boril, zvrnil kozarček žganja, če mu ga je kdo ponudil, in se vrnil v bolnišnico točno ob kosilu.
Splošno so opazili, da se je izpremenil. Nič več ni bil tako glasan, tako vesel kakor preje. Včasih ga je vprašala ena izmed strežnic, zajetna in smejava bourška gospa, ki je bila med ranjenci zelo priljubljena:
»Kaj pa je z vami, moj mali? ... Ali vas tare kaka žalost?«
Naglo je odgovoril:
»Oh ne, milostljiva gospa . . . Ne morem se nad ničemer pritoževati . . .«
Nikomur ni zaupal svojih skrbi. Saj je vedno igral vlogo nezmagljivega ženskarja, za katerim so vse ženske kar norele; potemtakem bi mu bilo težko priznati, da je bil zaradi svoje žene tolikokrat žalosten. Pisala mu je le še sempatja kako pismo, in še takrat komaj deset vrstic, v katerih je med drugim zaradi lepšega pripomnila: »Upam, da se ti dobro godi,« a se očividno ni preveč vznemirjala za
radi njega. Nikoli ga ni vprašala, če namerava kaj kmalu priti domov in za koliko časa. Pač mu je bila pisala, da ne dela več pri prejšnjem podjetju, ni mu pa naznanila, kje ima delo sedaj, in na vsa svoja vprašanja ni nikoli dobil odgovora. Videvali so ga, kako se je potil nad dolgimi pismi, katere je napolnil vsevprek z očitki in nežnostmi, a ona v svojih odgovorih tega niti spomnila ni.
Potem je stisnil pesti in mislil:
»Čakaj, samo da pridem na dopust, to ji zagodem!«
Ko je pa stvar mirno preudaril, se mu je jeza kmalu polegla.
»Če igram divjega moža in mi ona pokaže figo,« je preudarjal, »potem bom na dilci zopet le jaz ...«
Odkar je ozdravel, ga je tudi vznemirjala misel na preiskavo. Če bi ga obdržali pri vojakih, poslali nazaj na fronto? ... Z največjim zanimanjem je prebiral razprave odpustnih svetov in odločbe odpustnega odbora. Neutrudljivo je izpraševal tiste, ki so že bili na preiskavi, strahoma opazoval, kako je kazal barometer pri odpustnih svetih, ki so bili danes mehki, jutri pa zopet neizprosno strogi, in spletkaril pri pisarjih. Poznal je že imena vseh zdravnikov, vedel za vse njihove muhe in nagnenja, in o vsakem je imel že svoje trdno mnenje; veljali so pri njem za tem bolj sposobne, čim rajši so odpuščali iz vojaške službe.
Začel je zopet kašljati, pri čemer se je malce posilil, nič več ni jedel do sitega in navadil se je korakati usločen, opirajoč se na palico. Topničar je celo trdil, da tiste dni, ko mora na zdravniško preiskavo, kadi žveplo, da mu potem v pljučih piska.
Na izprehodu pa se mu je glas povrnil in kričal je:
»Ne dobe me... Človeka, ki je tako zdelan, kakor sem jaz, ne spravijo več na fronto ... To bi me morali že za noge tja vleči.«
Topničar, ki je bergljal za njim, se je norčeval za njegovim hrbtom:
»Aha, zdaj mu pa že sape zmanjkuje, gofljaču! Saj sem bil vedel...«
»Jaz sem storil svoj del,« se je odrezal Sulphart. »Zdaj sem sit do grla ... Če pa katerega še srbi zadnjica, mu jaz gotovo ne bom jemal njegovega mesta.«
Tisti dan, ko je šel na preiskavo, so se tovariši krepčali v majhni kavarni, kjer je bilo mogoče dobiti tudi kosilo. Prišel je ves preobražen, brez palice, rožnatih lic.
»Trajno odpuščen ...« je kričal. »S pokojnino, fantje ... Živela rezerva!«
Topničar mu je pomolil pismo.
»Na, to pisemce je prišlo zate ...«
Pisala mu je hišnica njegovega stanovanja: da je njegova žena odšla z nekim Belgijcem in vzela s seboj tudi vse pohištvo.
Ostali niso opazili ničesar, niti tega ne, kako strahotno je prebledel. Plačal je dve steklenici vina, se šalil in pel s kozarcem v roki: »Sanje minejo ...« Le ko je odhajal — morda se je bil prehladil — je pljuval kri.
»Da, gospa Quignon, pravim vam, da je bila vlačuga, ta ženska.«
»Eh, kakopa,« je dejala hišnica in mešala svojo jedačo, »moški opazi kaj takega vselej šele takrat, ko ga žena pusti na cedilu.«
Vznejevoljen se je odpravil Sulphart po stopnicah v svoje stanovanje, v katerem je bila pustila njegova žena lesen posteljnjak, stol in lep koledar, ki ga je bila dobila še za poročno darilo. Vseh osem dni, odkar se je bil vrnil v Rouen, je pohajkoval po mestu, obiskoval stare pijatelje, ubijal čas v pivnicah, čakal pred tovarniškimi vrati na stare tovariše in povsodi govoril samo o svoji ženi, tudi nasproti ljudem, ki je niso bili niti poznali.
»Da jo kar takole potegne, s pohištvom, lova-ča!... In nobenega pisma, nič ...«
Toda s temi svojimi večnimi tožbami je kaj kmalu presedal vsem ljudem. Ženske v splošnem niso bile na njegovi strani, češ, da Matilda vendar ni mogla večno ostati sama in se dolgočasiti, ker »to« da je trajalo že predolgo in da bi moški na njihovem mestu najbrž še kaj hujšega počeli kakor ženske.
Sulphart je postajal zagrenjen. Odkar je bil prišel, je doživljal sama razočaranja. V vojašnici, kjer je bil upal dobiti nazaj svojo civilno obleko, ki jo je bil pustil tamkaj 2. avgusta 1914., je narednik skomignil z ramami: »Tvoje cape? Kje so že...« Pač so bili tedaj obleko povezali v zvežnje, skrbno nalepili nanje listke z imeni lastnikov, jih po predpisih zložili v skladišče; a žal je ta in oni pozabil v svojem žepu košček sira, drugi namazano žemljo ali kos klobase, in vse to je segnilo, podgane in črvi so se zaredili in nazadnje je bilo treba vse skupaj sežgati.
Neko dobrodelno društvo ga je moralo nanovo obleči, v spomin so mu pustili le njegove vojne čolne, ki so bili od blata in močvare strelskih jarkov trdi ko kamen. V prejšnji tovarni ni več našel dela, ker je podjetnik svoje prostore oddal v najem za izdelovanje streliva, na železnici so mu rekli, da je preslaboten. Sicer je pa iskal delo brez želje, da bi ga našel, prepuščajoč slučaju, da skrbi zanj, ko bo skopnelo tistih nekaj frankov. Preveč je bil vajen na to, da je v vojni kuhinji čakalo nanj kosilo; trdno je verjel, da mora tako biti in da ima človek prav tako pravico do hrane kakor do dnevne svetlobe. Vse se mu je zdelo, da gre narobe, in dejal je:
»Če bi bilo na fronti toliko nemarnosti in svinj-stva, bi bili Švabi do prihodnje mezde v Bordeauxu.«
Ko je zvečer prihajal domov — nemalokrat precej okajen, se je rad ustavil pri hišnici, preden je odšel v svojo prazno sobo, da bi se olajšal grenkobe,
ki se mu je bila na skrivnem nabrala v srcu. Ta nezaslužena nesreča z ženo mu je izpreminjala štiri gole stene v ječo, v kateri si je razbijal glavo.
»Nak, po vsem tem, kar sem prestal, je to vseeno preveč ... Kar smo mi pretrpeli, gospa Quig-non... Samo pomislite, pri Craonne-u ... to si predstavite ...«
Pa hišnica je takoj dvignila obe roki, kakor da bi hotela prositi milosti:
»Oh, gospod Sulphart,« je prosila, »ne pripovedujte mi več teh stvari iz jarkov, saj jih imamo že vsa ušesa polna.«
Omalodušen je odšel po stopnicah spat. Ob vzglavju svoje postelje je bil zasadil v tla bajonet, da mu je služil za svečnik kakor na fronti. Iz omare je vzel zaprašene ilustrirane liste in stare časnike, da bi med branjem zaspal. Pri tem je naletel na davno pozabljen članek nekega člana akademije, v katerem je čital:
»Našim bojevnikom smo dolžni hvaležnost, ki je nikdar ne bomo pozabili. Njihovi dolžniki smo za vse trpljenje, ki nam ga ni bilo treba prestajati...«
Sulphart si je članek izrezal in ga položil v svojo beležnico.
Prišel je v Pariz s sedmimi franki v žepu, a še tisto dopoldne je našel mesto v nekem podjetju v Levallois-ju, ki naj bi ga nastopil prihodnji dan. Prvič, odkar je bil zopet oblekel civilno obleko, se je čutil srečnega. Petnajst frankov na dan! Izračunal je, kaj vse si bo mogel za teh petnajst frankov privoščiti dobrega, prijetnega, veselega.
Sedaj je enkrat prišla vrsta tudi nanj, da si postelje na rožicah. Izbral si bo nekaj dobrih tovarišev, ljudi, ki so bili na fronti, kakor je bil sam; poišče si prijazno, majhno gostilno, kamor bo hodil kosit, in sobo si bo našel kje v bližini podjetja, da bo zjutraj lahko poležal. Že je bil opazil nekaj delavk —
ko je bil šel mimo njih v tovarni — posebno eno, ki si je smeje pripenjala lase z rokami, črnimi od kositrovega pepela. Ob tej misli se je moral smehljati.
»To so poštena dekleta ... Taka zna voditi gospodinjstvo.«
Tako zatopljenega v prijetne sanje bi ga bil skoro povozil avto, ki je bil poln bab iri blestečih uniform. Samo s hitrim skokom v stran se je izognil nesreči.
»Zaplotnik!« mu je zakričal vozač.
Zdelo se je, da se hoče Sulphart zakaditi vanj, a zadovoljil se je s tem, da je s pestjo žugal za vozom in na vse grlo psoval, vendar so njegove besede dosegle in osvežile samo mimoidoče.
Žalitev, ki jo je bil doživel, ga je pekla še med kosilom, in da si poplakne jezo, je zvrnil pri kavi tri kozarčke dobrega starega žganja. To ga je zopet razvedrilo in odpravil se je lepo zložno po boulevard-ih. Pred vrati nekega dnevnika, kjer so bila nabita vojna poročila, se je pogovarjalo nekaj ljudi.
»Naši bi morali napraviti veliko ofenzivo,« je dejal s tenkim glasom debel gospod izbuljenih oči.
»Da, s tvojim salom!« mu je za'kričal v obraz Sulphart.
Vsi ti civilisti, ki so si upali govoriti o vojni, so ga jezili, da je bil ves iz sebe, a nič bolj ni maral tistih, ki o njej niso govorili, očital jim je sebičnost.
Pohajajoč po cestah je v izložbi neke tobakarne opazil sijajno sliko v pestrih barvah, pred katero je začuden obstal. Mojstrovina je bila sestavljena iz dvanajstero razglednic in je predstavljala orjaško žensko v srebrnem oklepu, ki je držala v eni roki palmo, v drugi bakljo, in je, kakor se je zdelo, vodila kolo, v katerem je bilo spoznati vojake v sivih, zelenih in kaki uniformah. Zdelo se mu je, da mu je neki vojak podoben kakor brat bratu in to mu
je neskončno laskalo. Stopil je v trafiko in vprašal lastnico:
»Koliko pa stane tale reč?«
»Tri franke,« je dejala trafikantinja.
Sulphart se je nakremžil, vedoč, da ima v žepu samo še en frank devetdeset.
»Rad bi samo eno, tisto spodaj ... na kateri je vojak, ki mi je podoben.«
Prodajalka je skomizgnila z rameni:
»Posameznih delov ne prodajamo,« je dejala suho.
Sulphart je čutil, kako je zardel. Hipno ga je zgrabila jeza in udaril je s svojo okrnjeno roko po štacunski mizi:
»Kaj pa moja roka, ali nisem dal njenih posameznih delov, a?« je zavpil.
Trgovka je samo mežiknila z očmi, kakor da bi ji to kričanje hudo delo; vendar pa niti glave ni dvignila in je dalje tehtala tobak za njuhanje.
»Nazadnje,« je dejal Sulphart in se obrnil na nekega gospoda, ki je izbiral cigare, »če je kdo tu-kajle, ki je bil na fronti, bo moral razumeti, da mi je drek za celo reč.«
Kupovalec je napravil nedoločno znamenje z glavo, se obrnil in si v krepkih dimih prižgal smotko. Bližnji gostje so gledali v svoje kozarce in natakar se je brž zatopil v časnik, da ne bi nič slišal. Sulphart je pogledal vse po vrsti, razumel, sko-mizgnil z rameni in se vdal.
»Prav,« je dejal in vrgel na mizo trideset sous-jev. »Nujte, dajte mi zavojček rumenih cigaret, zadosti dolgo sem kadil komisovke.«
Popoldne se je dolgo obotavljal pred hišo De-machyjevih staršev, hodil pred vrati sem in tja, ne da bi si upal vstopiti, slednjič se je pa le odločil. Dragocena oprema stanovanja je napravila nanj velik vtis, materina bolest mu je stiskala srce; ves je bil
v zadregi, ker se je bal, da ne bi izdal svoje slabe vzgoje, če bi le premaknil noge ali glasneje izpre-govoril. Ob odhodu ga je mati objela in mu dala sto frankov. Sulphart je čutil, kako mu silijo solze v oči in ne da bi se zahvalil, je planil ven. Samo hišnica ga je videla jokati.
»Bil je moj tovariš, Gilbert,« ji je dejal. »Fant, da malo takih.«
S cvenkom v žepu se je odpeljal v Levallois, da bi svojim bodočim fabriškim tovarišem ob svojem nastopu dal za pijačo. V toplem kavarniškem ozračju — sredi dima, prijateljskih besed in žvenketanja kozarcev — je čutil, kako ga žalost mineva.
Zložno se je naslanjal na plišasti zofi, pil v majhnih požirkih žganje in gledal za lahnimi sinjimi oblački dima. Gostje so razgrnili večernike in govorili o vojni; to je bilo dolgočasno. Armade so napredovale sedaj vsak dan za deset kilometrov; med njegovo službo na fronti so se pa morali mučiti cele tedne, da so prišli za nekaj sto metrov naprej, in pokriti ves prostor čez in čez z mrtvimi. Če je izgovoril imena svojih bitk, ta tragična imena, o katerih je menil, da so nesmrtna, jih ni nihče več niti poznal: sebično zaledje jih je pozabilo. Ob tem mu je bilo grenko.
Vendarle pa je bil ta večer srečen. Besede so prihajale do njega kakor skozi gosto meglo, vse to je bilo pač le prazno govoričenje.
»Zdaj nam je treba samo še čakati,« se je ši-rokoustil krčmar, ki je na točilni mizi splakoval kozarce. »Zdaj jih imamo v pesti. Zdaj bomo pri njih ravno tako gospodarili, kakor so oni pri nas.«
»Molči vendar,« je ugovarjal delavec, ki se je zabaval s svojo vsakdanjo igro. »Kar potrebujemo, je mir. Sramota je, da bi hoteli to svinjarijo še dalje uganjati.«
Dobršno okajen gost, ki je zadensko sedel na
stolu trudnega obraza, bledih lic in rdečih uhljev, je godrnjavo povedal svoje mnenje:
»Mir ali ne mir, zdaj je prepozno, kar je, je poraz.«
Sulphart je dvignil glavo in pogledal besednika.
»Jaz pa,« mu je dejal, »jaz pravim in trdim, da je zmaga.«
Pivec ga je pogledal in skomizgnil z rameni.
»In zakaj pa naj bi bila to zmaga?«
Sulphart se je za trenotek zmedel in ni našel takoj pravih besed, da bi bil izrazil svojo nebrzdano srečo. Potem je pa povedal naravnost, ne da bi se zavedal strahotne veličine svojega priznanja:
»Zato je zmaga, ker sem ostal živ...«
XVII
IN KONČANO JE
In končano je ...
Na moji mizi leži bel list papirja, knjige; pokojno gori luč ... Ali bi bili kdaj verjeli, da bomo vse to še kdaj videli, ko smo bili tam zunaj, tako daleč od zapuščenega doma?
Govorili smo o svojem življenju kakor o mrtvi stvari in gotovost, da ne pridemo nazaj, nas je ločila od njega kakor brezmejno morje. Še celo upanje se je skušalo, tako se je zdelo, vedno bolj stisniti, omejujoč se na željo, da bi ostali živi do prve zamene. Preveč je bilo granat, preveč mrtvih, preveč križev; prej ali slej smo morali priti na vrsto tudi mi.
In vendar je minilo ...
Življenje začenja zopet svoj srečni tek. Kruti spomini, ki nas še mučijo, bodo obledeli, pozabili bomo. In morda pride čas, ko bomo zamenjavali z vojno svojo mladost in se bomo z bridko-sladkim vzdihom spominjali teh let.
Na misel mi prihajajo naši hrupni večeri v mlinu brez vetrnic. Rekel sem jim: »Prišel ho dan, ko se bomo zopet sešli in se pogovarjali o naših tovariših, o jarkih, v katerih smo toliko trpeli in se tako objestno šalili... In smehljaje porečemo: To so bili lepi časi!«
Kako ste kričali takrat, tovariši! Pač sem bil sam menil, da lažem, ko sem vam bil govoril tako. In vendar ... pozabili bomo.
Res je, pozabili bomo. Oh, dobro vem, grdo je in kruto, a čemu bi se ogorčevali: človeško je . . . Da, srečni bomo, veseli bomo tudi brez vas, kajti prav tako kakor bistri ribniki, katerih prozorne vode spe nad blatnim dnom, preseva človeško srce spomine in ohrani le lepe dneve. Bolečina, sovraštvo, večni kes, vse to je pretežko in se pogrezne na dno ...
Pozabili bomo. Žalna vela bodo odpadla kakor suho listje. Slika padlih bo polagoma obledela v utečenem srcu tistih, ki so jih tolikanj ljubili. In mrtvi bodo v drugo umrli.
Ne, vaše mučeništvo še ni minilo, tovariši, še enkrat vas bo ranilo železo, ko bo kmetov plug preobrnil vaš grob.
Hiše z rdečimi strehami bodo zopet vstale, razvaline se bodo izpremenile v mesta in jarki v polja, vojaki se bodo zmagoviti in trudni vrnili domov. Vas pa ne bo nikdar več nazaj.
Bili so lepi časi.
Mislim na tisoče vaših lesenih križev, ki stoje v ravnih vrstah ob velikih prašnih cestah, in čakajo, tako se zdi, da jih zamenjajo živi, ki pa vendar nikdar ne bodo prebudili mrtvih. Križi iz leta 1914., ki ste bili okrašeni z otroškimi zastavicami in podobni bro-dovjem v slavnostnem nakitu; križi s čapkami, križi s čeladami, križi Argonskega gozda, ki smo jih krasili z zelenjem, križi v Artois-ju — vaša otrpla vojska je šla ves čas za nami, sledila nam je od jarka do jarka; križi ob Aisne-i, ki vas je narasla reka od-
nesla daleč od grobov; in vi, bratski križi v ozadju, ki ste se skrili v grmovje in si nadeli videz zelenečih vrtnih utic, da bi osrčili tiste, ki so odhajali na fronto... Koliko križev še stoji, ki sem jih bil zasadil?
Mrtveci moji, ubogi moji mrtveci, sedaj se začenja vaše trpljenje; nimate več križev, ki bi vas stražili, ne src, h katerim bi se stisnili. Zdi se mi, da vas vidim, kako s tipajočimi rokami blodite in po večni noči iščete nehvaležne žive, ki vas že pozabljajo.
Ob takih večerih, kakor je nocojšnji, nagnem glavo v roke, utrujen od pisanja, in čutim vašo navzočnost, tovariši. Vstali ste iz svojih bornih grobov in se vstopili okrog mene, in v čudni zmedenosti ne ločim več vas, ki sem vas bil tam zunaj poznal, od teh, ki sem jih sam ustvaril, da bi bili skromni junaki te knjige. Ti so prevzeli trpljenje onih, kakor da bi jim hoteli olajšati breme, prevzeli so njihov obraz, njihov glas in podobni so si v svojem medsebojnem trpljenju tako zelo, da se mi spomin zapleta in da včasib v svojem zapuščenem srcu ne morem prepoznati padlega tovariša, ki mi ga skriva popolnoma podobna senca.
Bili ste tako mladi, tako polni upanja, tako močni, tovariši: oh, ne, ne bi bili smeli umreti . . . Nosili ste v sebi tolikanj veselja, da je zmagalo najhujše preizkušnje. V blatu premene, pod neznosnim bremenom robote, pred obličjem smrti same sem videl vaš smeh: jokali niste nikdar. Ali je bila to vaša duša, moji ubogi tovariši, ta božanska objest, ki vam je dajala toliko moč?
Pripovedujoč o vašem dolgem trpljenju sem se hotel tudi smejati, kakor ste se vi smejali. Ko sem bil čisto sam, sem si v tihih sanjah zopet oprtal nahrbtnik in v mislih brez spremljevalca sledil vašemu polku strahov. Ali boste prepoznali naše vasi, naše jarke, rove, ki smo jih skopali, križe, ki smo jih zasadili? Ali boste prepoznali svojo vedrost, tovariši?
is
273
Bili so lepi časi... Da, vzlic vsemu so bili lepi časi, ker so vas videli žive ... Bili smo dobre volje, če smo bili na odpočitku, če je bil odmor med dvema težavnima pohodoma; bili smo dobre volje, če smo našli malo slame ali če smo dobili toplo juho, in bili smo dobre volje, če smo imeli varno stanišče in mirno noč; in še tjavendan izgovorjena šala in malce petja nam je bilo v dobro voljo . . . Tovariš manj, to je bilo hitro pozabljeno in smo vzlic temu ostali dobre volje; toda spomin na padle tovariše se je sčasoma zajedal vedno globlje v nas kakor razjedajoča kislina . . .
Sedaj pa, ko sem na koncu, se skoraj kesam, da sem se drznil šaliti se z vašim trpljenjem, kakor da bi si bil iz lesa vaših križev urezal piščal.
VSEBINA
I.	Soborci...................................... 7
II.	V potu svojega obraza.......................22
III.	Rdeči prapor.................................28
IV.	Lepo življenje...............................53
V.	Pred napadom.................................67
VI.	Mlin brez vetrnic............................86
VII.	V Mornariški kavarni.......................121
VIII.	Kalvarija ..................................131
IX.	Umreti za domovino..........................146
X.	Naša ljuba Gospa Podplatarska ....	148
XI.	Zmaga ......................................164
XII.	Na vrtu mrtvih.............................192
XIII.	Beli šopek..................................205
XIV.	Besede ljubezni.............................214
XV.	Ob vrnitvi z Montmartre-a..................221
XVI.	Junakova vrnitev............................257
XVII.	In končano je...............................271
0
l/)
l/)
NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA