MARJAN ROŽANC

ROMAN O KNJIGAH



Slovenska matica Ljubljana

2020





UVOD



Redko kaj lahko človeka zgrabi in prekvasi tako kot knjiga. Vse druge dogodivščine in celo neposredni in intenzivni odnosi z ljudmi največkrat nimajo niti pol toliko moči; vsaj moja in še marsikatera skušnja je taka. Nedolžno in prikupno dekle sem lahko vzljubil na prvi pogled, naivnega prijatelja sem lahko pomiloval, naduteža preziral ali celo sovražil, vendar je bilo vse to nazadnje le ljubezen, pomilovanje in prezir, ki mojega življenja niso trajneje prekvasili. Naprotno pa je lahko kaj takega storila že povprečna knjiga, najmanj tako, kot da je v njej povzeta globlja in trajnejša človeška skušnja. Ne film ne gledališče nimata te moči. Najbrž zato, ker se filmskih in gledaliških predstav vedno udeležujemo le v čredi, ker jih nikdar ne moremo samo gledati, temveč smo vedno tudi gledani, se pravi deloma odsotni in na površini, daleč od pripravljenosti na samouničenje, s katerim se predajamo knjigam. Pri branju knjig smo največkrat neobriti in v pižami, vedno le sami s seboj in pri sebi, zaupno predani pisatelju, da z njim v dvoje použijemo svet.

Vendar je res tudi to, da so vse knjige napisane že pred tem našim razpoloženjem, napisane tako rekoč vnaprej in da nas čakajo. In da je bolje, da jih sploh ne jemljemo v roke, če nismo tudi mi sami Lucien Leuwen, Lucien de Rubempré in celo knez Miškin, Nastasja Filipovna, Ragožin, Mersault... Skratka: zreli moramo biti za knjige, da jih sploh lahko odkrijemo, in dvakrat zreli in notranje silno bogati, da jih sploh zares beremo; brati je namreč vživljati se in istovetiti ... Za to zrelost in bogastvo pa nam je potrebno veliko ljubezni, pomilovanja in prezira, veliko trpljenja in muk, skratka knjigi ustrezna življenjska skušnja, sicer nam knjiga ostane zaprta za vedno.

Res pa je, da čisto vse le ni popisano v knjigah in da je treba tudi do knjig ohraniti primerno distanco. Če namreč ugotavljam, da so skoraj vsi moji globlji duhovni pretresi, da ne rečem moj človeški in duhovni razvoj, povezani s Francetom Bevkom, Ernestom Setonom Thompsonom, Ludvikom Mrzelom, Miguelom de Unamunom in kompanijo drugih piscev in njihovimi knjigami, je to le moja osebna skušnja. Zato še ne morem trditi, da ljudje, ki v svojem življenju niso prebrali niti ene knjige, in teh ni malo, nimajo duhovnih pretresov ali celo duhovnega življenja. Narobe: vsi ljudje imamo v bistvu enako usodo in enake namene, tako tisti, ki beremo, kot tisti, ki ne berejo, in vsi smo zapisani enaki duhovni avanturi. Razlike med nami so le navidezne. Saj navsezadnje obstajajo knjižni molji, ki se v svojem življenju dokopljejo do slehernega duhovnega odtenka, ki je bil kdaj doživet in zapisan, a ostanejo vsi ti duhovni tresljaji zakopani v njih samih; obstajajo pa tudi ljudje, ki ne berejo in ne tuhtajo veliko, a se njihovo življenje izrazi v prešuštvu, v ropu ali umoru, skratka v dejanjih, spričo katerih se knjižnim moljem dvigajo lasje in katerih metafizične razsežnosti se bogaboječe prenašajo iz roda v rod. Vendar to ni bistveno za tisto, o čemer pripovedujem ... Bistveno za to je dejstvo, da sem svoja poglavitna doživetja — denimo sramoto in ponižanje, ljubezen in zavezanost skrivnosti sveta — doživel, še preden sem svoja čustva in spoznanja povezal z besedami, kaj šele bral.

Ni mi bilo niti tri leta, ko se je vročega poletnega dne v tedanji cerkvi Device Marije v Polju pripravljala procesija Svetega Rešnjega telesa, ki naj bi s svojimi pisanimi banderi prišla tudi mimo zgornjega pročelja naše hiše v Slapah. Tam zgoraj za zidom je bil že postavljen priložnostni oltarček in so že gorele sveče, ljudje v hiši pa so mašno opravljeni samo še čakali, da pokleknejo v prašno travo pred hišo. To je bil trenutek v mojem življenju, ko naj bi si slednjič izvil iz svoje lastne brezimnosti, izvil materi, očetu, bratu in mojemu vrstniku, Blaževemu Andreju, edinim pričam mojega življenja, in stopil pred oči sveta. Toda prav tedaj je vdrlo vame nekaj nepričakovanega, razburjenje ali kaj — zgodilo se je, da sem se podelal, in to podelal tako silovito, da sem bil podrekan celo po hrbtu in vse do temena. In to kot zanalašč prav v trenutku, ko so se v Polju oglasili zvonovi in se je procesija napotila iz cerkve. Mati me je na hitro opljuskala z mokro cunjo in me na hitro oblekla v tisto, kar je imela pri roki in kar je bilo še čistega v skrinji — v srajčico, ki sem jo nosil še kot dojenček. Preden sem se zavedel, je bilo že vse opravljeno in določeno — v tej srajčici naj bi z drugimi ljudmi vred stopil pred obličje sveta. Ne, to je bila tolikšna sramota, da sem bruhnil v neutolažljiv jok in stegnil roke proti materi, da bi spet — kot že nič kolikokrat doslej — izprosil milost. Toda mati se je tedaj prvič v življenju odločno obrnila od mene in me ni hotela vzeti k sebi. Na vsem lepem nisva bila več eno. Iz protesta sem se vrgel na tla in zacepetal z nogami. In potem sem cepetal z nogami in protestiral brez konca in kraja, ne da bi vedel, kaj je pravzaprav sramotnejše in bolj ponižujoče — ta srajčica ali to, da sem tako nepreklicno prepuščen samemu sebi, da sem pravzaprav le jaz sam in nihče drugi. In to jaz sam kot nebogljen otrok, ki je bil še maloprej posvinjan z drekom do vrh glave, zdaj pa v srajčici in na tleh nemočno cepetam z nogami. To je bilo namreč vse. Ljudje, ki so se čez čas pobožno zvrstili za banderom mimo hiše, niso mogli temu nič dodati in nič odvzeti, nič spremeniti. Svet niso bili več oni, svet sem bil jaz sam. In ko sem klečal v travi in jokal, nisem več jokal iz sramu, temveč iz čiste osamljenosti in bridkosti.

Kmalu za tem je zvečer prišla k nam družina očetovega kolega iz umobolnice na Studencu, ki je še nikoli nisem videl, oče, mati in mala Renata. Odrasli so se spravili za mizo v kuhinji, midva z Renato pa na sveže poribane podnice v predsobi, k lesenim igračam: jaz nekoliko okoren, počasen in molčeč, Renata pa zgovorna in gibčna kot žuželka. Nenavaden je bil že ta številni obisk, še bolj nenavadne pa so bile pozne nočne ure, kakršnih doslej še nisem dočakal: imel sem vse težjo in vse bolj vročo glavo, ki mi je gorela nekje pod čelom in v uhljih. In ko sva z Renato kobacala po tleh in se je nočni čas odpiral pred nama kot nekaj neskončnega, me je na vsem lepem prešinilo, da je Renata najbrž tako gibčna in zgovorna samo zato, ker je ženska, jaz pa tako neroden in zateleban samo zato, ker sem moški. In da sva pravzaprav šele takole skupaj, na podnicah, cel in nepomanjkljiv človek. Poleg tega sem v Renatinih živahnih očeh prebral, da je nekaj podobnega najbrž prešinilo tudi njo, sicer bi se že zdavnaj dvignila in odšla. Naj sva potem počenjala karkoli in čebljala o čemer koli, ves čas sva mislila samo na to odkritje, in vse najine igre so se zapletale in razpletale tako, da sem vedno končal z glavo globoko pod njenim krilom. In to je trajalo vse dotlej, dokler nisva omagala in pocepala od utrujenosti.

Zjutraj sem se zbudil v postelji in hotel to najino igro kar nadaljevati.

»Ali bo Renata prišla tudi nocoj?« sem vprašal mater.

»Danes ne, morda spet kdaj drugič.«

»Zakaj pa midva ne greva k njej?«

»Zato, ker je daleč ...«

Torej ni bilo nobenega upanja. Pokril sem se z odejo čez glavo in hotel z bednimi ostanki svojega življenja kar umreti: nič nisem bil, če nisem bil tudi Renata, zgovoren in gibčen kot žuželka.

K sreči je bila prav tedaj nekje v Ljubljani nekakšna hiša, v katero naj bi se zdaj zdaj preselili, se pravi napeto pričakovanje in velika skrivnost. Treba mi je bilo počakati samo do poldneva, ko je oče prišel na kosilo, in že sem ga lahko spet navijal z vprašanji, kaj je spalnica, kaj pločnik, kaj pralnica in kaj dvorišče ... Tokrat sem ga vprašal:

»Ima hiša v Ljubljani tudi balkon?«

»Ne, balkona nima,« mi je odvrnil oče, »ima pa nadstrešek nad zunanjim stopniščem.«

»Kaj pa je nadstrešek? In kaj stopnišče?«

Oče mi je pojasnil, vendar ni mogel potešiti moje radovednosti. Pravzaprav: kolikor bolj je bil nazoren in kolikor bolj slikovit, toliko bolj sem bil razočaran, zakaj hiša v Ljubljani je bila skrivnost in samo dokler je bila skrivnost, sem se lahko hranil z njo, hranil od jutra do večera.

Na dan selitve sem razburjeno pobegnil na ulico in tam od daleč opazoval, kako nalagajo pohištvo na vprežne vozove: moje pričakovanje se je izpolnjevalo in naj bi se zdaj izpolnilo, vsekakor še danes... In res: ko so furmani na tretji voz naložili še kurjavo, na mero razžagana polena, me je oče pograbil in posadil na vrh polen, vozovi pa so se premaknili in krenili; sprenevedanja in odlaganja je bilo konec.

Pot je bila zanimiva in razburljiva, že zaradi konj, ki so peketali pred mano z globoko sklonjenimi glavami, že zaradi otrok, ki so se vsipali z vseh dvorišč in se obešali na moj voz, da se popeljejo z nami kot s cigani. Toda moja pozornost je veljala samo hišam. Bolj kot smo se bližali Ljubljani, več jih je bilo in čedalje bolj so bile podobne druga drugi in — vse globlja sta bila moje razočaranje in moj strah. In kot zanalašč je bila tudi hiša, pred katero smo se slednjič ustavili, na las podobna vsem drugim: najprej vrtna ograja s številnimi letvami, nekaj metrov za njo pa hiša sama in dvorišče, stepalnik za preproge, kolci za razpenjanje vrvi in sušenje perila, v globini dvorišča pa drvarnica in pralnica, v kateri so bila vrata odprta in je bilo nekaj teme.

Ko so furmani znosili pohištvo v klet, me je oče poklical za seboj. Vendar tudi tam spodaj ni bilo nič nenavadnega: nenavadno je bilo samo to, da so bila okenca v kuhinji majhna in tako visoko pod stropom, da je vodila k njim premična lestev, ki je bila prislonjena k zidu. In tu, med lestvijo in zidom, je bil nedostopen in temačen kotiček, ploščati klini na lestvi pa kot police, na katerih bi lahko razstavil svoje trgovsko blago, če bom kdaj v tem temačnem prostoru odprl trgovino. Toda to je bilo tudi vse. Nič pretresljivega in skrivnostnega in — kar je bilo še najbolj porazno — mojega velikega pričakovanja, ki me je zaposlovalo mesece in mesece, je bilo konec.

Spravil sem se spat kot pokraden, ko me je na vsem lepem prešinilo:

»Bogve, kako in kaj je zadaj za hišo? Tja še nisem pogledal in tam je morda le kaj zanimivega.«

Zjutraj sem se že navsezgodaj podal okrog hiše. Toda kot zanalašč je bilo tudi za hišo približno tako, kot povsod drugod, nekako običajno in vsakdanje: ob zidu je vodila betonska ploščad, morda kak meter na široko, ob njej pa je tekla kamnita stopnica, ki je zamejevala gredice, na katere je bilo najbrž prepovedano stopiti. Celo okna so bila taka, kot na pročeljih ob ulici in na dvorišču, samo da so bila zamrežena, za njimi pa je bila globoka tema, tista tema, iz katere se vedno, če imaš to srečo, da prideš vanjo, vidi samo ven, noter pa nikoli nič.

Zvečer sem se zavalil v posteljo do kraja potrt, brez najmanjšega upanja. Bolj kot kdaj mi je bil potreben občutek, da življenje ni samo to, kar živim, in svet ne samo to, kar je videti, temveč še nekaj povsem drugega; brez tega se mi ni zdelo vredno živeti. Nenadoma pa me je obšla srečna, razveseljiva misel:

»Bogve, kako in kaj je zadaj za hišo?« sem se vprašal skoraj na glas, se pomirjeno zakopal v blazino in se predal blaženemu spancu.

Tako je namreč s temi rečmi. Zato tudi pisateljev in knjig, ki jih naštevam in popisujem v tej knjigi, ni mogoče jemati brez vsakršnega zadržka. Zato mi še na misel ne pride, da bi komu od mlajših svetoval, naj prebere Bevkove povesti ali Thompsonove romane o živalih, ali odraslim, da se jim splača prebrati Mrzelove Luči ob cesti, Engelsov Anti-Dühring, Flaubertovo Vzgojo srca, Dostojevskega Idiota ali Bese, Kocbekovo Tovarišijo, Chardinov Pojav človeka, Unamunov Tragični občutek življenja ali Whitmanove Travne bilke. To so odlične knjige in najbrž res ni veliko boljših. Toda to so pisatelji in knjige, ki so napravile močan vtis name, in še to vsaka knjiga ob svojem času, ko sem bil nanjo po čudnem spletu življenjskih okoliščin naravnan z vsem svojim bitjem, nanjo tako rekoč pripravljen. In kolikor pripovedujem o teh pisateljih in teh knjigah, pripovedujem pravzaprav tudi o sebi.





KAKO SEM VZLJUBIL KNJIGE ALI FRANCE BEVK



Najbrž je človek res izoblikovan že v svojih najzgodnejših otroških letih. Že kot otrok sem bil tako zagrizeno zaokrožen, da sem sprejemal samo še določene informacije in da sem vse druge odločno zavračal. Prve življenjske skušnje so se sprijele v meni v neprodirno meseno celoto, v katero nisem pustil vdreti nobenemu tujku, skoraj tako, kot da me lahko ohrani samo ljubosumna zaprtost vase.

Naj je bila učiteljica Vidrova še tako prijazna, nazorna in potrpežljiva, Cicibana nisem razumel. Nisem ga razumel ne v šolskih klopeh ne kdaj pozneje. Bil sem sicer hinavsko prizadeven učenec in sem skušal ustreči prav vsem, kolikor se je le dalo, učiteljici Vidrovi pa še najbolj, ampak Cicibana sem se naučil na pamet in nič drugega:

Ciciban misli: »Zakaj Cicifuj?«

Takrat si roke zagleda,

pa se domisli: »Seveda,

danes se nisem umil še, fej, fuj,

danes sem res Cicifuj!«

Bister potoček se vije čez plan,

preko kremenov se lije;

Ciciban v njem se umije,

ptička zapoje spet: »Ciciban,

Ciciban, dober dan!«



Vendar tega nisem razumel ne tedaj in ne razumem niti danes. Ne, takale samovzgojna zavest, takle pedagoški vzklik sem lahko že kot otrok pripisal samo materi, učiteljici ali katehetu, taki ali drugačni vzgojni torturi, nikakor pa ne otroku samemu, kakršen sem bil jaz sam, nikakor pa ne življenjski resnici in poeziji.

To je bilo zame nečloveško.

Odkar sem se zavedal, sem se zavedal predvsem nekakšnega temotnega nesporazuma. In to nesporazuma, ki ni bil stvar spoznanja ali zavedanja, temveč je bil položen v svet kot njegov nepogrešljivi sestavni del, kot izvirni in nepopravljivi greh. Na eni strani je bila moja nebrzdana želja po uživanju v samem sebi in preizkušanju samega sebe, na drugi strani pa nepremakljivi svet prepovedi, spričo katerega je bilo moje življenje od jutra do mraka in od mraka do jutra ena sama skušnjava, tesnoba in strah. Na eni strani je bila bojazen, da me bodo odrasli s svojimi neizprosnimi zahtevami do kraja zatrli, na drugi strani slast izzivanja in obenem strah, da bom popustil svojim željam in zabredel neznano kam, zagrešil smrtni greh in se pokončal. Zato je bil ritem mojega srca vedno previsok, pljuča vedno zadihana, in življenje nenehna izmenjava radosti in tegobe, veselja in obupa, ki so šibali po meni kot neusmiljeni udarci. In knjiga, sploh vse, kar je bilo napisanega in je bilo trajnejše, bi moralo izražati ta nasprotujoča si čustva, ta omahovanja in te vzpone, to razpetost in to stisko, sicer vse to ni bilo izraženo sploh nikjer in je bila nesreča še popolnejša. Ta nesreča je bila znosna samo zaradi tega, ker sem na tihem veroval, da je nekje zapisana.

Tak sem dobil v roko Lukca in njegovega škorca in bral:

»Mir,« je učiteljica razbijala s palico po mizi. »Mir! Tiho!«

Lukec je segel v žep in otipal brnec, nožič, ki je imel le eno klino in le pol platnic. Odprl ga je in zapičil klino v les pod klopjo. Položil je prst na konec noža in sprožil. Nož je brnel z drobnimi tresljaji. Brrr! Dečki so se začeli ozirati na Lukca. Vedeli so, od kod prihaja ta glas, in so s tihim smehom kihali predse. Lukec pa je gledal v učiteljico in se delal neumnega ...

Da, natančno to je bilo tisto! To je bil tisti hudič v meni, ki me je nenehoma zapeljeval in silil, da bi bil prvi in najpomembnejši, najpogumnejši, najbolj iznajdljiv in najbolj nesramen. Da bi preizkusil samega sebe tako rekoč na ostrini britve in da bi na lastni koži skusil, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano, predvsem pa, da bi tvegal in izzival, čeprav so mi že tedaj, ko sem prijel za nožič, ušesa rdela od strahu, ker sem vedel, da jo bom skupil.

In ne samo to, še marsikaj drugega je bilo pri Bevku natančno tako.

Tista žalost ob materini smrti, da, tudi ta! In tisto malenkostno zadoščenje, ko pozornost vseh potnikov na prekooceanski ladji na vsem lepem velja samo še Lukcu, siroti, da se okopa v njej kot v milosti božji. Zakaj te in take pozornosti je otrok najbrž res deležen samo kot sirota, samo ob najhujši nesreči, nekje na koncu sveta in ob zadnji uri.

In pastirska druščina, Ferjanč, Blaže, Lenart, Terezka...! To so bili otroci, kakršen sem bil tudi jaz sam, objestno nagajivi, samoljubni, užaljeno maščevalni, boleče zagrenjeni... Naj je bil njihov svet še tako privlačen in zanimiv, krave in pašniki, ogenj, žerjavica in krompir — vse se je dogajalo tam, kjer so stvari najbolj napete in zaresne, v njihovih dušah. Kako resnično pobalinski je bil Ferjanč, ko se je postavljal pred drugimi in nastavljal skobca, in kaj vse je viharilo po Lenartu, od užaljenega samoljublja do maščevalnosti, da, prav do zločinske strasti, ki mu je naredila iz pastirske idile pekel, da je preživel noč v blodnjah in znoju, potem pa šel in narezal gugalnico, storil, kar je pač moral storiti. In kakšen boj je potem bil, dokler ni končno premagal najtežjega nasprotnika, samega sebe, dokler ni prišel do ljubezni in očiščenja. Ko bi le vedno bil kje kak Ferjanč, naj je še tako pobalinski in postavljaški, ki bi tudi meni v pravem trenutku naložil batine, da bi se očistil kot Lenart in si upal spet prav vsem ljudem pogledati v oči.

In Tatiča! Kaj nisem tudi sam že nič kolikokrat tuhtal, komu in kako bi zmaknil nekaj dinarjev, da bi se vsaj enkrat samkrat do sitega najedel kremnih rezin v čakalnici kina Moste! Kaj nisem že nič kolikokrat tudi zmaknil kak dinar ali ga vsaj zatajil! Da, vse to je bila čista resnica, samo stare, dobrotljive branjevke ni bilo nikjer, ki bi me slednjič v kleti posadila na pručko nasproti sebe in me prekrižala v imenu očeta, sina in svetega duha, z razumevanjem in odpuščanjem ...

Ko sem prebral Lukca in njegovega škorca, prebral Pastirce in Tatiča, sem vedel, da so moje skušnjave in muke vendarle nekje popisane in da se najbrž ne zgublja čisto vse v prazno. Vedel sem tudi, kdo je moj prijatelj in kdo so moje prijateljice. Moj prijatelj je bil France Bevk, ki ga je zmagovala ista skušnjava kot mene in ki je pretrpel najmanj toliko, kot sem pretrpel jaz ali pa še veliko več. In moje prijateljice so bile knjige, zakaj samo v knjigah je bilo zapisano tako, kot se je dogajalo v resnici, brez olepšave; samo v knjigah sem bil zares doma, tako rekoč na varnem, z vsemi svojimi nadlogami in težavami spravljen za trajnejše čase, zares obstojen. In še preden sem pokukal v kakšno drugo knjigo in se otresel naivnega prepričanja, da so vse knjige Bevkove ali vsaj njegovim podobne, sem bil s knjigami že do kraja obseden: nisem več bral, ampak sem se odločil, da znosim na kup vse knjige sveta in si zgradim iz njih svojo nepremagljivo trdnjavo.

Knjig pa je bilo okrog mene toliko, da se mi je — brž ko sem se začel ogledovati za njimi — od pohlepa zavrtelo v glavi. Najprej so bile tu, v prašni izložbi v Pražakovi ulici, knjige Turkove založbe, sicer že redke in razcefrane, spete v nekakšne zvezke z živopisnimi naslovnicami, ki so spominjale na karte za tarok, Fra Diavolo, Rinaldo Rinaldini, Turki pred Muljavo... Le malo dalje odtod, v čistih izložbah Bambergerjevih in Schwentnerjevih knjigarn na Miklošičevi cesti in v Prešernovi ulici, so ležale luksuzne knjige založbe Hram in Modra ptica, ki so jih napisali v glavnem skandinavski in flamski pisatelji in ki so jih imeli odrasli najbolj v čislih, Lanena njiva, Potepuhi... Potem so bile tu razburljive knjige Slovenčeve knjižnice, ki so se ob začetku vsakega meseca pojavile po vseh ljubljanskih trafikah, nastavljene na police ali obešene na vrvice ob cigarah in žvečilnem gumiju, v platnicah, ki jih je risal Jože Beranek: Ovčar Marko, Trop brez zvoncev, Lorna Doone, Pustolovka, Dekle z biseri, Jezdeci škrlatne kadulje... To so bile knjige, ki so me spravljale ob pamet: še preden sem zbral denar za eno, je v trafikah visela že druga, nič manj ali pa še bolj privlačna od prejšnje. Da bi bila skušnjava še večja, pa so se jim kaj kmalu na vseh koncih in krajih pridružile še knjige Dobre knjige v enoličnih, progastih platnicah, Tiha voda, El Hakim, In večno šume gozdovi, Borba z bogovi, Prišlo je deževje, Pokojni Matija Pascal, Dediščina gozda, Mornar na konju ... Poleg teh pa še skrivnostne knjige ženske založbe Evalit, ki so imele nekakšen pohujšljiv nadih in ki jih je bilo mogoče dobiti samo v pisarni ženske revije Žena in dom v veži Pokojninskega doma, Mala gospa velikega doma, Ženska in možicelj, Otani, Atlantida, Mačja brv, Mali vitez ...

Te knjige sem povezoval s Hvalovo Jožico, uslužbenko revije Žena in dom, ki je stanovala v naši hiši. To je bilo edino samostojno, neodvisno zelenojamsko dekle, ki se je oblačilo po modi in ki se je šminkalo, ki ni samo kadilo, ampak je kadilo z ustnikom; in ki je poleti poležavalo v ležaniku na dvorišču in se, obdano z vsemi temi in še drugimi knjigami, nastavljalo soncu in natiralo obraz z Nivea kremo. To dekle je veljalo za iztirjenko in take, iztirjene in moderne, so bile najbrž tudi vse njene knjige. Skrivnostno jih je povezovala z imeni pisateljev, ki jih je izgovarjala precej drugače, kot so bila napisana na platnicah, vendar je menila, da je ta povezava za poznavanje knjig neobhodno potrebna. In ko sem začel vse te številne knjige povezovati z imeni in priimki pisateljev še sam, se mi je začelo kar mešati; Knut Hamsun, Janez Jalen, John Knittel, Jack London, Henry Rider Haggard, Zane Grey, Mira Pucova, Turgyje Gulbranssen, Louis Bromfiled, Luigi Pirandello, Pierre Benoit, Pierre Lotti, Henrik Sienkiewicz... Vendar s tem nepreglednega bogastva še ni bilo konec. Tu so bile še knjige Vodnikove in Mohorjeve družbe, zanikrne, mehke, z obveznimi oslovskimi ušesi, a vendarle knjige; pa še knjižice za redne naročnike Našega roda, Janko in Metka, Bratovščina sinjega galeba, Rudi, Ovčar Runo, Brkonja Čeljustnik... In ne nazadnje še knjige, ki so burile duhove brata in njegovih sovrstnikov in ki so že zdavnaj izginile iz izložbenih oken: izšle so bogvekje in bogvekdaj in so bile v posesti le redkih srečnežev, Kraljevi vitez, Papežinja Fausta, Sin medvedjega lovca, Sužnji...

Prijatelje sem poslej ogovarjal samo še:

»Imaš kakšno knjigo?«

Toda dokler sem se z njimi pogajal, so bili vsi po vrsti radodarni, saj je bila knjiga zanje le predmet, ki so ga speljali sestri ali materi, kakor hitro pa je bila kupčija sklenjena in se je knjiga spremenila v denar, v dva ali tri dinarje, ni nihče več poznal usmiljenja. Minilo je komaj mesec dni, ko sem bil že tako zadolžen, da si skoraj nisem več upal na cesto. Te nevšečnosti s prijatelji pa so mi odtehtale knjige, ki so se mi nabirale na skrinji in v predalih stare, odslužene kredence. Stiskal sem sicer vsak dinar. V šolo na Rakovnik se sploh nisem več vozil s tramvajem, ampak sem jo vsak dan že poldrugo uro prej ubral kar peš prek Golovca, da sem prihranil še nekaj denarja. Toda brž ko mi je v žepu cingljalo nekaj več dinarjev, je moj dober namen, da poravnam dolgove, pri priči splahnel: s tem denarjem sem kupil Sienkiewiczev Potop, dve debeli v polplatno vezani knjigi, ki sem ju opazoval v Schwentnerjevi knjigarni v Prešernovi ulici že mesec dni in se jima kratko malo nisem mogel upirati.

Tako se je tudi ta strast sčasoma sprevrgla v zahrbtno protislovje: knjige niso bile samo moja rešitev, temveč tudi moje bližnje pogubljenje.

Dokler sem tekal za njimi po Zeleni jami, je še nekako šlo. Tu knjige še niso bile čisto oprijemljivo blago. Za večino preprostih ljudi sploh niso imele praktične cene, za tiste redke, nekoliko bolj izobražene in posvečene ljudi pa so bile nekaj svetega: v zvezi z njimi jim je bila tuja pomisel na patološki pohlep, kaj šele na kriminal. To mi je bistveno olajšalo položaj. Preprostim ljudem po Zeleni jami sem lahko pobiral knjige iz kredenc in polic, kot da jim pobiram nepotrebno navlako, čeprav so bili to res večidel le stari koledarji in pratike. Za boljše ljudi pa sem bil zaradi svojega zanimanja za knjige dobro vzgojen in obetaven fantek: ti so mi knjige kar sami tlačili v naročje. To so bile v glavnem ženske, sokolice ali župnijske tercijalke, ki so se ustrežljivo sklanjale k meni z domovinskimi knjigami in molitveniki in me božale po laseh, naj sem si pri tem mislil o njih karkoli.

Toda moj pohlep po knjigah mi je odprl še marsikatera druga vrata. Prav Hvalova Jožica, ki ji je bilo moje navdušenje za knjige še posebej ganljivo, me je v svoji uslužnosti napovedala pri gospodu na Kodeljevem, ki je imel bogato knjižnico, in me pognala v svet. Že naslednji dan sem bil, bos in prašnih nog, na temno zloščenem parketu v vili ob Codellijevem gradu, pred suhljatim možakarjem v dolgi domači halji, ki se je nazadnje izkazal za velikega stiskača. Knjig je imel res veliko, pozaprtih v steklene omare ob stenah, a sprehajala sva se ob njih brez konca in kraja, nazadnje pa mi je po dolgem zasliševanju stisnil v roko le drobno knjižico o lepem vedenju.

»Oglasi se prihodnji teden,« je rekel. »Dotlej ti jih bom pripravil kaj več.«

Ves navdušen in nepočakan sem to omenil Žagarjevemu Landiju, ta pa me je nezaupno vprašal:

»Ali je to hiša v Malejevi ulici?«

»Na polju pri Codellijevem gradu,« sem rekel. »Malo pred Gruberjevim kanalom.«

»In dedec živi v nadstropju?«

Prikimal sem.

»Buzerant,« je ugotovil Landi. »Ali te je nategnil?«

Prvi hip nisem niti razumel, kaj s tem misli.

»Pazi,« me je posvaril, »če te ni, te pa še bo. Tudi mene je že nadlegoval v kinu Kodeljevo, pa sem ga zunaj sunil v jajca.«

Težkega srca sem se odpovedal tem obljubljenim knjigam. Morebiti se jim niti ne bi in bi se bil spustil tudi v to tvegano podjetje, če ne bi medtem odkril druge, lepše priložnosti, knjigarno Nove založbe na vrhu Kongresnega trga...

Ta knjigarna in papirnica je bila razpotegnjena od Šelenburgove ulice do Uršulinske cerkve, imela je neskončno dolg prodajni pult in ena sama vhodna vrata. Knjižni oddelek je bil v skrajnem zgornjem koncu, kamor mi je od vrat še komaj seglo oko. In ker je bila prodajalka tako naivna, da je kupcem knjige zavijala in jim jih izročala skupaj z računom, sem imel na dolgi poti do blagajne pri vratih dovolj časa, da sem knjigo stisnil pod suknjič, pri blagajni pa zavil na ulico namesto k plačilnemu okencu. Tako sem odnesel dve, tri knjige, povsem zanesljivo Tolstojevo Spoved in Tolstojevo Smrt Ivana lljiča... Pri četrti pa se je prodajalka že sklonila čez prodajni pult in zaklicala za mano:

»In k blagajni, prosim!«

Veselja z Novo založbo je bilo s tem konec. In ta udarec me je še toliko bolj prizadel, ker je bila tu priložnost res lepa: v izložbenih oknih sem si lahko najprej knjige dodobra ogledal in si izbral med njimi najzanimivejšo, potem pa stopil noter in jo odnesel.

Tedaj sem odkril Šentjakobsko knjižnico v poslopju Slovenske Matice na spodnjem koncu Kongresnega trga. Že prvi dan so mi neskončne police knjig, ki so se zgubljale v oddaljenem in nepreglednem mraku, vzele sapo, saj toliko knjig še nisem videl na enem mestu; prevzeli pa so me tudi številni ljudje, ki so se drenjali okoli polic in pultov: strast po knjigah je bila tu legalizirana. Poleg tega sem tu knjige prvič zavohal. Že na stopnišču mi je zaplal okrog nosnic duh po knjigoveškem lepilu in prašnem papirju, ko pa sem vstopil v izposojevalnico, je ta duh zavel iz vseh hodnikov s knjižnimi policami in se tako zgostil, da me je kar omamil. Še bolj nenavadno pa je bilo, da je vsaka od teh knjig v rokah spremenila duh: začutil sem v njej znojne človeške prste in zadišala je po plesnivem. Vendar nič čudnega, saj sem imel tudi jaz v teh prostorih lepljivo potne roke. Obdajale so me tolikšne grmade knjig, da jih je bilo celo zame kar malo preveč, povrh tega pa so bile to pravzaprav bukve, čisto posebna sorta knjig. Samo najnovejše in boljše opremljene so bile še take, kakršne sem videval po trgovinah, zaznamovane le z okroglo knjižnično nalepko, vse druge pa so bile prevezane v enotna platnena hrbtišča in platnena ušesa, ki so jim dajala knjižnični pečat že od daleč. Za temi enotnimi platnicami pa so tičale knjige, za katere še nikoli nisem slišal, in spet knjige, ki sem jih dobro poznal in ki jih v tej preobleki kratko malo ni bilo mogoče prepoznati, Žuti, Po deželi Škipetarjev, Po divjem Kurdistanu; ta Špeh je bil namreč prevezan v pet ali šest tankih knjižic, najbrž zato, da so knjižničarke pobrale zanj več izposojnine. Tako so bukve krožile iz rok v roke v skladovnicah: skladovnice knjig so bralci odlagali na pult, skladovnice knjig so dekleta odnašala med police in se od tamkaj s skladovnicami knjig spet vračala. In narobe je bilo pravzaprav samo to, da si moral vse te knjige, ki si si jih izposodil in so bile teden ali dva tako rekoč tvoje, nazadnje vrniti.

Potrebno mi je bilo zelo malo, da sem se v knjižnici razgledal in napravil tatinski načrt. Le redkejše knjige, tiste, ki so si jih izposojali izbirčnejši bralci, so bile pospravljene po policah in jih je bilo treba naročiti pri knjižničarki z imenom in priimkom pisatelja in naslovom knjige. Vse druge, predvsem tiste, ki so bile nenehoma v prometu, kriminalke, indijanarice, pustolovske knjige in zgodovinski romani, Kraljevi vitez, Papežinja Fausta in take, pa so bile nagrmadene po pultih, ob katerih so si jih ljudje izbirali kar sami. Slinili so prste in listali po njih, dokler niso naleteli na stran, od katere niso več mogli odtrgati oči. Okrog teh knjig je bila vedno gneča in prerivanje, pa tudi veliko zamaknjenosti, torej kot nalašč za moje namene... Prišel sem v knjižnico z aktovko, kot so prihajali z aktovko semkaj vsi pravi knjigožeri, se zrinil do pulta, najrajši ob kakšnem upokojencu, in tu potem potrpežljivo čakal na najlepšo priložnost. Tedaj sem dve ali tri knjige na hitro zbezal s pulta, da so mi štrbunknile v odprto aktovko, s četrto pa sem se priglasil pri knjižničarki, da mi jo je vpisala v člansko izkaznico.

Toda to izbiranje knjig je terjalo preveč sprenevedavega listanja, preveč zamudnega pomikanja knjig na rob pulta, preveč napetosti in strahu; kaj kmalu sem začel razmišljati o lažjih možnostih.

In izkazalo se je, da je najlažja možnost članska izkaznica. Treba jo je bilo le izmakniti komu od teh zamaknjencev pri pultu in potem si si lahko nabral knjig po izbiri in po mili volji; če ne po vsebini, pa vsaj po zunanjosti, saj so bile nekatere teh knjižničnih bukev že pošteno zdelane in niso sodile v domačo knjižnico. Ko sem si te knjige izposodil, so bile moje: jasno je bilo, da jih bo knjižnica nazadnje terjala od lastnika izkaznice, ne pa od mene.

Prvo izkaznico sem speljal nepazljivemu knjižnemu molju v knjižnici, drugo pa Marinkovemu Franciju v sosedstvu, kjer se mi je ponudila kar sama od sebe: ležala je namreč na polici kredence med drobtinami, časopisi in drugim papirjem. Poblisnil sem po Franciju, ki se je zavzeto ukvarjal s pokvarjeno pištolo, ki sva jo našla med ropotijo v gramozni jami, in že je bila v mojem žepu.

Tako sem knjige kopičil in kopičil, ne da bi kdaj dovolj zbrano pogledal za njihove platnice. Zbiral sem pravzaprav gradivo za trdnjavo, ki mi je bila za moj negotovi položaj v svetu tako krvavo potrebna; vsaka knjiga je bila ena opeka. Toda kolikor več tatvin sem si nakopal na dušo, kolikor bolj me je pestila slaba vest, toliko bolj sem bil negotov in toliko več trdnosti sem potreboval; ujel sem se v nekakšen začaran krog, iz katerega skoraj nisem imel več izhoda. Pa tudi sicer se marsikaj ni nič več ujemalo, ne v meni ne okrog mene. Bil sem lastnik toliko knjig kot meščanski sinovi na Friškovcu in na Vrtači, ki so podedovali družinske knjižice, obenem pa sem bil še vedno razcapan predmestni klatež, pred katerim so že gospodinje na Šempeterski prestrašeno zapirale okna.

Oče je bil moje knjižnice in mojega poznavanja knjig še najbolj vesel. Res da ga je bolj redko kdaj prineslo iz službe domov, a kadar je prišel in dobil v kuhinji ljudi, ki so sedeli okrog štedilnika, si ni mogel kaj, da se ne bi postavil: na slepo je segel po eni izmed knjig in prebral njen naslov. Denimo:

»Dekle z biseri?«

In jaz sem odgovoril:

»Henry Rider Haggard.«

»Mornar na konju?«

»Irwing Stone.«

»Ste videli,« se je ponosno zahahljal proti znancem pri štedilniku. »In vzemite v roko katero koli od teh knjig, vedel bo, kdo jo je napisal.«

»In kaj je to takega!« sem ga skušal zavrniti.

Tega očetovega postavljanja me je bilo res sram, zato sem ga včasih zavrnil celo z žaljivo ironijo. Kako bi ne poznal imena in priimka človeka, ki je napisal katero koli knjigo na svetu, ne samo eno izmed mojih knjig! To je bilo zame samoumevno, tako samoumevno, kot bo nekoč razumljivo samo po sebi, da bodo ljudje poznali moje ime in priimek. Toda očeta in njegove hvale sem se branil še zaradi nečesa povsem drugega, zaradi občutka goljufivosti, ki me je navdajal ob vseh teh knjigah in ki je bil iz dneva v dan močnejši. Priznanje naj bi prišlo, ko bom vse te knjige tudi zares poznal! Gola posest me namreč že zdavnaj ni več zadovoljevala. Nasprotno: bolj me je spodkopavala kot kaj drugega, saj sem čutil, da mora za mojo dejansko trdnost postati moja intimna last predvsem modrost in skušnja teh knjig.

Tako so mi nakopičene knjige pomenile vse manj in manj.

Po nekaterih sem sicer polistal, prav po tistih, ki jih je večer za večerom nenasitno požiral moj brat in o katerih so imeli polna usta hvale tudi moji prijatelji; to so bili Otroci kapitana Granta, Otok skritih zakladov, Robinson Crusoe, Gulliverjeva potovanja, Salamonovi rudniki ... Vendar me je pritegnila samo ena izmed ilustracij v Salomonovih rudnikih, risba črnca z razširjenimi nozdrvmi v puščavi, pod katero je bil nenavaden podpis: Vodo duham, je rekel... Vse druge sem kar hitro zaprl, da bi me ne minilo navdušenje nad knjigami nasploh.

V knjigah sem še vedno iskal istovetnost z mojim temačnim občutkom življenja, istovetnost z mojo vsakdanjo življenjsko skušnjo in — kakršen koli beg pred tem življenjem in pred samim seboj mi je bil nepojmljiv. Kakšna potovanja, kakšne pustolovščine, kakšni kraljeviči in princi, zamorci in Indijanci, otoki skritih zakladov in podmorske globine...! Jaz in ljudje okrog mene! Zelena jama in kvečjemu še Selo! Vse drugo zame kratko malo ni bilo resnično in zato tudi povsem nezanimivo. Priznaval sem samo človeka, kakršnega sem poznal do obisti, Robičevega starega, pomožnega zidarja z malto v laseh, ki je vsak drugi večer premlatil otroke s kuhinjsko grebljico, in Robičevo staro, napol kmetico v ruti, ki je tega razjarjenega, zapitega dedca vsak drugi večer moledovala na kolenih, naj prizanese vsaj otrokom, če že njej ni ob njem z ničimer prizaneseno. Priznaval sem samo fante in dekleta, kakršne sem srečeval, in ti so bili moji edini in pravi junaki: denimo Prelčev Boris, za katerega nikoli nisem vedel, izza katerega strešnega dimnika me bo poklical in mi pomahal, ker se je že naslednji trenutek kot podlasica zavihtel dalje in drugam. Resnični so bili zame samo fantje, ki so bili ključavničarski vajenci ali komiji in ki so si zvečer uredili svoje frizure z osladkorjeno vodo in si nadeli pumparice; in resnična samo dekleta, ki so bile frizerke ali perice in katerih edina zabava je bila nedeljska popoldanska predstava v kinu Moste ali kinu Kodeljevo, predstava z dvojnim programom, enim kriminalnim in enim ljubezenskim filmom. In ulice so bile zame samo ulice, kakršne so bile v Zeleni jami: ulice s prašnimi cestišči, po katerih se je poleti enkrat na dan sprevozila kamionska škropilnica, in z nekoliko privzdignjenimi peščenimi pločniki, ob katerih je rastla trava in so bile potegnjene ozke tračnice, po katerih so delavci v vagončkih s konjsko vprego odvažali jalovino iz Kemične tovarne v gramozno jamo za Bežigradom. Gostilne so bile gostilne, kakršne so bile tiste pri Klešniku, pri Malisu in pri Lasanu, nekakšne čumnate s točilnimi pulti in balinišči na dvoriščih, s težkimi sodi vloženih češpelj v senci dreves, z jutranjimi pijanci, ki se nalivajo z zelenim žganjem, in popoldanskimi in večernimi pivci, ki zlivajo vase ogromne količine cvička ali štajerskega belega: ni bilo drugih in drugačnih gostiln in tudi druge in drugačne pijače ne. Hiše pa so bile hiše v Zeleni jami: s stanovanji za reveže v kleti, s stanovanji v pritličju za oficirje, ki jim posilni na stopnicah čistijo škornje, in s stanovanji za gospodarje v nadstropju; hiše z dvorišči, ki so zagrajena s smrdljivimi pralnicami in drvarnicami, v katerih je v vsaki posebej še zajčnik, iz katerega teče scalnica in se usipa sveže natrgana trava, medtem ko zajci tam notri nekje molčijo, kot da jih sploh ni. Edini resnični so bili ti ljudje, ki so krmili zajce in ki so tako neznansko popivali, in edini resničen je bil ta žalostni kraj, nad katerim se je spreletaval duh po praženem ječmenu, ki se je dvigal iz Kolinske tovarne in katerega so obletavali roji mesarskih muh, ki so se pred koraki slehernega Zelenojamčana, ki se je napotil ob plotu Tovarne kleja proti tramvajski postaji na Šmartinski, splašeno dvignili s tamkajšnjih razpadajočih kož in mrhovine. Vse drugo je bila izmišljotina. Resnice je bilo konec že onstran železniške proge, ki je vodila proti Devici Mariji v Polju, na Selu in pri karmeličankah in onstran Šmartinske ceste. Vse drugo ne samo da ni bilo resnično, ampak sploh ni obstajalo. Vse drugo so bili le zemljepisni pojmi, Beograd, Črna gora, Washington, ali pa časopisne izmišljotine o nekakšnih drugačnih ljudeh in drugačnih dogodkih, ki so si jih ljudje izmišljali, da bi bil svet zanimivejši in lahkotnejši, manj obvezen. To prepričanje je bilo vsajeno vame tako globoko, da mi ga živ krst ni mogel izruvati in da se ga še zlepa nisem znebil. Šele v zrelih letih, ko sem pristal na letališču Gatwick in sem se z avtobusom odpeljal proti Londonu, ko sem gledal skozi okno v vse bolj strnjena naselja angleških hiš in sta vse bolj rastla trušč in svetloba, sem si priznal: Torej je le res, London je, obstaja...

Tako se seveda še zlepa nisem zakopal v knjige in se obogatil z njihovim eksotičnim bogastvom. Prej je spet zagrmelo.

Nekega lepega dne se je že navsezgodaj oglasil pri meni Marinkov Franci v spremstvu moškega, za katerega se je takoj izkazalo, da je izterjevalec Šentjakobske knjižnice: prebral sem to v njegovih brkih in v njegovi rumeni polti, ki je spominjala na knjižno platno. Kar sem že dolgo pričakoval in česar sem se bal, se je končno zgodilo. Po številnih opominih, na katere ni bilo nobenega odgovora, je Šentjakobska knjižnica poslala tega mrkega moža k Marinkovim, da osebno izterja izposojene knjige. In ker jih pri Marinkovih kljub hišni preiskavi ni našel, se je pozanimal, kdo od Francijevih prijateljev je še vpisan v knjižico. In zdaj je bil tu, pri meni, pred mojimi knjigami, in vsa sreča, da matere ni bilo doma in da se je Franciju že na pragu zahvalil za uslugo in ga poslal nazaj domov.

Molče je začel pregledovati moje knjige. In prav tako molče je začel tiste, ki so imele štampiljko Šentjakobske knjižnice in ki jih je bilo mogoče prepoznati že po vezavi, metati na kup. Knjižnica se je praznila, kup pod njegovimi nogami pa je rastel in rastel, ne da bi možak izustil črno ali belo. Potem je prav tako molče odšel in se čez dobro uro spet prikazal, tokrat z izvoščkom z železniške postaje ob svoji strani. Ta je knjige znosil na tricikel, ki ga je pustil zunaj ob pločniku, potem pa sta se skupaj z izterjevalcem počasi odmajala po Bezenškovi proti mestu: izvošček se je lomil na triciklu, izterjevalec pa pošantaval ob njem.

Srce se mi je trgalo, ko sem gledal, kako se oddaljujeta z grmado knjig na triciklu. Toda ko bi le hotelo ostati samo pri tem žalostnem prizoru! Vedel sem namreč, da najhujše šele pride, da bodo med vsemi temi knjigami odkrili tudi Francijeve in da bom moral prej ali slej pogledati v oči tudi Franciju in svoji sramoti. In želel sem si samo to, da bi bil tudi Franci Ferjanč, ki bi me neusmiljeno premikastil; da bi slednjič popravil tisto svojo zarjavelo pištolo in me kratko malo ustrelil, da, ustrelil, samo da bi se končno očistil. In da bi se to zgodilo čimprej, že jutri ali najpozneje pojutrišnjem.

Vendar kljub temu nisem bil Lenart, ki bi poslej preživljal nemirne noči in se potil; z mano je bilo kaj kmalu domala tako, kot da očiščenja sploh nisem potreben. S Francijem se bova že nekako pobotala, sem si rekel, in vse bolj mi je bilo žal za izgubljenimi knjigami. In dokler sem objokoval knjige, sem bil pravzaprav čist. Tatvina knjig, ki so mi toliko pomenile in ki sem jih tako težko pogrešal, sploh ni bila tatvina. Navsezadnje: kaj pa so sploh knjige, če ti ne obrnejo drobovja, če te ne potegnejo za sabo in pahnejo tako rekoč na rob življenja, v takole ponižanje in sramoto. Bila je torej stvar odločitve in samo odločiti sem se moral. In kakor hitro sem se odločil za knjige, sem bil rešen. V dvomljivih trenutkih se mi je zdelo, da me gleda odnekod celo France Bevk in da me prav nič ne obsoja — prej bi rekel, da se mi smehlja z razumevanjem in odpuščanjem, tako kot se je tatičem v njegovi knjigi dobrotljivo smehljala branjevka.

Kmalu za tem sem se opoldne spet ustavil pred časopisno oglasno desko v Tovarniški ulici, na kateri je bil nalepljen Slovenski dom: z britvico sem hotel izrezati nadaljevanje Beranekovega stripa po Sienkieviczevem romanu Quo vadis. Žal me je tokrat eden izmed zelenojamskih pobalinov prehitel in nadaljevanja ni bilo več. Tako sem prikrajšano postal in mimogrede preletel vest, ki me je pritegnila že s svojim naslovom: pisalo je, da je na mitingu komunistične drhali nekje na Goriškem govoril pred kratkim tudi France Bevk, še eden izmed slovenskih pisateljev, ki je očitno pozabil, kaj je v teh hudih časih dolžnost slovenskega pisatelja. In tako naprej... Z zanimanjem sem prebral še nekaj žaljivih stavkov, ki so leteli na Bevkov račun, toda dlje kot sem bral, bolj se je moje srce nagibalo drugam, k partizanom. Če me do tega niso pripravili Italijani, ki so mi odpeljali očeta v internacijo, če me do tega niso pripravili naduti in bedasti domobranci, ki so zasedli nogometno igrišče za Kolinsko tovarno in nas prepodili z našega travnika — me je do tega pripravil France Bevk. In to pri priči. S kom pa naj bi bil, če ne s tistimi, ki so mislili in čutili tako, kot je mislil in čutil France Bevk, se pravi tako, kot sem mislil in čutil jaz sam. In to moje nagnjenje ni bilo le nekaj trenutnega — narobe: to svoje nagnjenje sem potem vsemu navkljub skrbno negoval ves čas vojne in še dolgo potem, vse dotlej, dokler se z njim nisem zapletel v nesporazum celo s partizani samimi. Ni mi hotelo v glavo, da so ljudje, ki sem jim po Bevkovi zaslugi pripisoval dramatično pojmovanje človeka, kakršno je mogoče zaslediti samo v dobrih, resničnih knjigah — da so ti ljudje prišli iz hoste in se spravili nadme z nekakšno vzgojno torturo, ki je niti pri najboljši volji nisem mogel vskladiti ne z njimi ne z Bevkom. Ni bil sicer Ciciban, temveč nekaj veliko bolj prozaičnega. Vsekakor je bilo to izdajstvo Bevka in partizanstva, ki jim ga še zlepa nisem odpustil.





KAKO SEM ŽE ZGODAJ POSTAL TUJEC ALI ERNEST SETON THOMPSON



Nekaterih otroških strasti še zdaj ne razumem in si jih niti ne skušam pojasniti. Ena teh je nagnjenje do živali, ki je vse otroštvo spremljalo tudi mene, a ki si ga ne znam razložiti ne s pohlepom po nečem živem ne s takim ali drugačnim nadomestilom, še najmanj pa z ljubeznijo; kvečjemu s tem, da sem hotel imeti v tujem in neobvladljivem svetu vsaj nekaj svojega, kar se mi kolikor toliko voljno podaja, vsaj potepenega mačka ali psa.

V Središki ulici je bila mlekarna, ki je bila sicer zastavljena s težkimi kantami in prenasičena z zoprnim duhom po presnem mleku, a polna dobrot. Pred prodajalko je na pultu stala steklena omara, v njej pa so bili razstavljeni vsi mogoči bonboni, karamele Bronhi, žvečilni gumi, turški med, v katerega je bila zasajena lepljiva sekirica, tablete Klio, šabesa s stekleno kroglico v vratu steklenice, poleg omare pa je stal avtomat, ki je — če si imel srečo — začel bljuvati bonbone v neizmernih količinah. Toda vse te dobrote so bile ničeve, ko so se v omari pojavile čokolade Nestlé, ki so pod modrim ovitkom skrivale podobice vseh mogočih in tujih živali. Tedaj smo se otroci dobesedno preselili pred mlekarno, zlasti tisti iz najemniških stanovanj brez zelenjavnega vrta in drvarnic, ki si nismo smeli niti misliti, da bi kdaj prinesli domov mačka ali psa, goloba ali veverico; stali smo tam od jutra do večera, da ne bi zamudili prav nobenega srečneža, ki si je lahko privoščil to razkošje, da je izmotal izpod ovoja podobico antilope, kameleona, madrila ali kenguruja.

Poleti, ko sta se vrnili v hišo gospodarjevi hčeri Jožica in Marta, ki sta učiteljevali nekje v hribih, si nisem mogel kaj, da teh živalic ne bi omenil tudi njima.

»Tudi gorila je na sliki,« sem rekel.

Jožica je tedaj segla v torbico in izbrskala iz nje dve kroni:

»Pa jo prinesi, da jo vidiva še medve. Tudi medve imava radi živali.«

Ko sem prinesel gorilo in smo se vsi trije navduševali nad njenim pametnim obrazom, sem omenil še azijskega slona, velikana ... In potem še kenguruja in noja, kameleona in antilopo, saj sem bil ves zadihan od tekanja do mlekarne in nazaj in čisto iz sebe, ker se mi je tako nepričakovano odprla pot do teh prekrasnih podobic. Nazadnje, ko sem jih imel že skoraj polno pest, si nisem mogel kaj, da bi ne pohitel in jih pokazal še materi.

Mati pa me je kar takoj prijela:

»Kje si dobil denar?«

»Denar?« sem zinil na vsa usta. »Jožica in Marta sta mi ga dali.«

»Kako moreš jemati denar od deklet, ki zaslužita še slabše od našega očeta?!«

»Kar sami sta mi ga dali.«

»Kdo pa je pojedel čokolado?« me je mati zgrabila za uhelj in nekoliko vzdignila od tal.

»Ne vem.«

In prvi trenutek res nisem vedel. Morda sem jo res pojedel jaz, in to takoj v mlekarni, ko sem čokolado odmotal in sem hotel imeti proste roke za podobico, ampak kdo je sploh mislil na čokolado! Če sploh kdaj, potem bi mi prav tokrat lahko pritrdil sam Bog, da govorim čisto resnico in da sem imel v mislih samo živalce. In da sta pravzaprav tudi Jožica in Marta mislili samo na zebro, antilopo in slona, ne pa na denar; v tem je bila vendar tudi lepota te naše zanesenosti in navdušenja.

To najbrž ni imelo neposredne zveze z mojim navdušenjem nad Thompsonovo knjigo o Sivku. Toda med vsemi tistimi knjigami, ki sem jih znosil skupaj, in med vsemi tistimi, ki jih je prinesel k hiši brat, sem prebral samo Sivka. In moja obsedenost z volčičem je bila tolikšna, da je bilo moje razsodnosti na mah konec. Knjigo sem prebral še dvakrat, trikrat, vendar vedno tako čustveno in prizadeto, da sem ob njej pravzaprav pesnil in da zgodbe niti po tretjem branju nisem znal ponoviti; obsedal me je volčič sam, volhek in topel, in njegova usodna volčja narava.

In to zgodbo, ki je pripovedovala o volčji usodnosti in ki je nikakor nisem mogel premleti, naj bi povedal v šoli. Katero drugo naj bi povedal, če ne to, ko me bo učiteljica Likarjeva poklicala na kateder, saj nobene druge nisem znal! Likarjeva pa je terjala, da prav vsakdo izmed nas vsaj enkrat v šolskem letu pride na kateder. Tako je zgodba o volčji usodnosti postala tudi moja usoda.

Z učiteljico Likarjevo, na videz zdravo kmečko žensko z mogočno kito na temenu, sva se nekje sredi tretjega razreda zapletla v tenkočutno čustveno zvezo. Nekoč, ko je prišla v razred s šolskimi zvezki, v katerih smo dan poprej popisali svoje življenjske načrte in so bili pokracani s sanjarijami o pilotih, ladijskih kapitanih in izumiteljih, me je že na vratih poiskala s hvaležnimi, razneženimi očmi.

»Samo eden je med vami, ki želi po mojih stopinjah,« je rekla.

Jaz sem bil namreč edini, ki sem želel biti učitelj; vsaj napisal sem tako, in to celo tako iskreno in prepričljivo, da se mi je naloga očitno posrečila. Odslej me je Likarjeva med poukom večkrat poiskala z očmi, najmanj tako, kot da sva prav v vseh rečeh sporazumna.

In zdaj naj bi se učiteljici izmaknil in zapravil vse njeno zaupanje. Ne, nikakor ne, čeprav je bila zgodba o Sivku res problematična, najbrž za učence celo nezanimiva, in si niti jaz sam o njej nisem bil čisto na jasnem; bolj sem trpel zaradi nje kot kaj drugega.

Toda nazadnje sem le moral na kateder. In ko sem prvič v življenju stal na katedru, v nenavadnem, nekoliko vzvišenem položaju pred sošolci, ki so iz polmraka za zastrtimi okni zijali vame z odprtimi usti, sem povedal pač tisto, kar sem prebral in si zapomnil. To je bila kljub vsemu zgodba o Sivku. Povedal sem jo tako, kot sem jo doživel in kot sem jo doživljal, nekoliko po svoje in patetično, pač pod vplivom čustev, ki so zgodbo samo potisnila globoko v ozadje. Pripovedoval sem o mladem volkcu, ki ga je dobrodušni prerijski pastir našel na planem in zanesel v toplo pasje gnezdece na farmi, h kopici mladih psičkov in k psici, da se pri njej pogreje, nahrani in preživi. In seveda tudi o njegovi volčji naravi, ki ji kaj kmalu ni bilo prav nič mar ne toplega doma ne matere ne pasjih bratcev, ampak je pognala žival v prerijo, kjer je poslej njen delež le samota in krvava borba za obstanek. V bližino in toploto človeškega doma, ki ga jaz nikdar ne bi zapustil, jo prinese kdaj pa kdaj samo še lakota, a še tedaj samo toliko, da okolje in odnese kako ovco. Med pripovedovanjem sem kaj kmalu opazil, da radovednost mojih poslušalcev tam spodaj kar vidno plahni in da se nekateri že kar dolgočasijo. Usta so že pozaprli, oči so jim že ugasnile, še malo — se mi je zdelo — in zaslišal bom brnenje nožiča, ki ga bo nekdo zasadil v klop in sprožil. Prenehal sem in pogledal učiteljico, ki je sedela za mizo na katedru, na moji desni, a Likarjeva me je poslušala z zaprtimi očmi; zdaj je pogledala tudi ona mene in mi vzpodbudno pokimala, naj nadaljujem. Nadaljeval sem torej, čeprav me je v grlu vse bolj in bolj stiskalo. Pripovedoval sem o tem, da je Sivka njegova potepuška narava še večkrat prinesla v bližino ljudi, ampak da se v njem prav nikoli, naj je slišati še tako žalostno, ni prebudil spomin na pasje gnezdece, na prijateljskega pastirja in na ljudi, vsaj ne do te mere, da bi ostal v njihovi bližini. Vleklo ga je proč in drugam, v samoto in klanje... In ko sem to pripovedoval in vse bolj zgubljal stik s sošolci, ki so že staknili glave in se pogovarjali o bogve čem, sem vse bolj čutil, da sem pravzaprav tudi jaz le samoten, pregnan volk. Žal sem istočasno z vsem svojim bitjem hlepel po človeški toplini, po razumevajočih očeh. Tako me je vse bolj in bolj dušilo. In ko sem pripoved pripeljal do konca in sem začutil, da nimam povedati prav nič drugega, kar sem povedal, nobene domislice in nobenega štosa, ki bi pritegnil nemirne sošolce tam spodaj, sem zdrdral konec zgodbe dobesedno tako, kot je bil napisan:

»In Sivka nihče več ni videl. Samo njegovo ovratnico so našli. Neki tuji pastir jo je našel. Rešil je človeško življenje, je bilo napisano na njej.«

Torej nič o konjskih tatovih, nič o Sivkovem boju s Kaligulo, niti besede o tem, kako je Sivko ugnal konjske tatove in postal senzacija, o cirkusu in filmskem ateljeju ...

Likarjeva se je dvignila, sošolci so se s torbicami na kolenih zazrli vanjo.

»Komu pa je rešil življenje?« je vprašal Logondrov Slavko.

»Georgiji vendar!« sem zavpil proti njemu.

K sreči je prav tedaj zazvonilo in trpljenja je bilo konec: kakor hitro se je Likarjeva zganila in pobrala z mize razrednico, so se sošolci na vrat na nos pognali iz razreda.

Toda čez teden dni, ko je bila ta moja nesrečna pripoved že skoraj pozabljena, je Likarjeva pred začetkom zadnje šolske ure spet vprašala:

»No, kdo nam bo danes povedal kakšno lepo zgodbico?«

»Samo Rožanc ne,« je zavpil nekdo.

»Zakaj pa ne Rožanc,« se je oglasil nekdo drugi, ki se je najbrž bal na kateder. »Naj jo pove, samo drugačna naj bo. Res lepa.«

»No, Marjan,« se je tedaj Likarjeva obrnila k meni, »ali znaš tudi kakšno drugačno?«

»Nobene druge ne znam,« sem ji odvrnil.

Tedaj je bilo v tem tudi malo užaljenosti in kljubovanja, a danes, ko poznam še veliko drugih zgodb in je zamera v meni že zdavnaj zbledela, mislim o tem dobesedno tako, kot sem rekel.





KAKO SEM ODKRIL VSEMOČNO BESEDO ALl LUDVIK MRZEL



Bilo mi je dvanajst ali trinajst let. Preboleval sem mokro vnetje rebrne mrene, zaradi katerega me je ob vsakem premiku zbodlo nekje globoko v prsnem košu in sem bil skoraj nepomičen, preboleval pa sem ga brez konca in kraja. Mati mi je nazadnje postlala v kuhinji in potem sem tam, v zatohlem in vlažnem prostoru, slaboten in skoraj prozoren, pokašljeval in si otiral znoj, ki me je oblival po vsem telesu, in — čakal na večer. Proti večeru se je namreč kuhinja napolnila z ljudmi, pa čeprav samo za kratek čas. Najprej je prišel brat, ki je čez dan stregel zidarjem v šempetrski vojašnici, kaj kmalu za njim pa, če že nihče drug, še njegova nerazdružljiva prijatelja, Straškov Milan in Bežanov Franc. Medtem ko se je brat umival pri vodovodnem lijaku, krepak in zagorel, sta fanta posedla po stolih v kuhinji in začela pogovor o velikem in možatem svetu, v katerega so se z bratom odpravljali, o velemestnem svetu okupirane Ljubljane, ki so jo preplavili Italijani in Nemci. Beseda je bila o velesejmu, kjer so se za prodajnimi pulti šopirile dame, izzivalne in gosposke Italijanke, o predstavi dunajske operete v kinu Matica, ki se je je osebno udeležil tudi Villy Fritsch, o glasbenem pavilijonu na Kongresnem trgu, kjer je ali bo pel sloviti Beniamino Gigli, in — če o ničemer drugem — o živžavu v čakalnici kina Union in kina Sloga, kjer so se na platnu vrstili zdaj Amedeo Nazzari, Osvaldo Valenti, Paola Barbara, Alida Valli, Maria Denis in Clara Calamai, zdaj spet Kristine Söderbaum, Sibile Smith, Werner Dietrich, Hans Moser, Theo Lingen in Marika Rökk. Vsega so se dotikali na kratko in dvoumno, nekako lahkotno in vzvišeno, kot gospodarji položaja, ki si lahko privoščijo tudi malo ironije, pa čeprav je beseda o fašistih. Saj je bilo navsezadnje samo še vprašanje časa in primernega trenutka, kdaj bodo okronali to svojo možatost in brez slovesa odšli v partizane. Tako seveda tudi dekleta niso bila zanje nikakršne neizpolnjene sanje, hrepenenje ali kaj podobnega, tudi prevzetne Italijanke ne, temveč le zadeva njihove izbire in odločitve. Dovolj je bilo, da je Milan na vsem lepem odkril, da ima sosedova Darinka pravzaprav lepe noge in da je tudi sicer kar brihtna punca in — Darinka je bila njegova; samo od njegove muhavosti je bilo odvisno, ali je ne bodo morda že nocoj popeljali s seboj v mesto. Vsi njihovi pogovori so bili nabiti z igrivostjo in spolnostjo, in največja sramota in najhujša žalitev v njihovem žargonu, ki so jo radi prilepili temu ali onemu, je bila onanist.

Tedne in tedne sem jih poslušal in se mučil, potem pa sem vprašal Milana kar naravnost:

»Misliš, da sem tudi jaz onanist?«

»Vsekakor,« mi je odvrnil.

»Saj se premagujem, kolikor se le morem.«

»Zaradi tega si še vedno onanist in nič drugega. Morda še večji od tistih, ki počenjajo to brez vsakih zadržkov.«

Kaj hujšega me še ni doletelo. Bil sem torej zavrženo in manjvredno bitje, skratka onanist, in to kljub vsem svojim dobrim namenom in kljub svoji duhovni zrelosti, ki ji tudi v pogovoru s temi fanti nikoli ni zmanjkalo ustreznih besed. In da bi bila nesreča še večja, so se fantje že naslednji trenutek pobrali in odšli v svoj možati svet, jaz pa sem v kuhinji obležal sam, z materjo, ki se je lotila pomivanja posode. Ni mi preostalo drugega, kot da sem odganjal to grenko ponižanje na vse mogoče načine, češ da me Milan prav gotovo ni dobro razumel, ker se pač nisem izrazil dovolj natančno. In oznoji! sem se od napora, da bi našel ustreznejšo besedo, ustreznejši stavek, s katerim bi lahko Milana zapletel v vse drugačen in obveznejši pogovor, iz katerega bi se slednjič izcimila vse drugačna, sprejemljivejša resnica.

In ta napor je označeval vso mojo puberteto: na vsak način in po vsej sili sem hotel življenje nadomestiti z besedo. Telesno zrelost naj bi nadomestila beseda, možatost — beseda, žensko in vzajemno ljubezen — beseda, velika in pomembna dejanja — beseda, velika in pomembna beseda. Saj če sem bil svojim idolom, ki so bili zreli in sredi velikih dejanj, v čem enakovreden, sem jim bil samo v razgledanosti, v besednem zakladu, v duhovni razvitosti in tenkočutnosti. In nepotešen in nepotrpežljiv, nezrel, kakršen sem bil, sem bolj kot v svoje telo, ki je tako izdajalsko bolehalo, bolj kot v čas, ki prinaša zrela leta kar sam od sebe, bolj kot v življenje verjel v čarovnijo in moč besede. Beseda je bila tista, ki naj bi vse nadomestila in vse uredila.

V tem razpoloženju mi je prišla v roke Mrzelova knjiga Luči ob cesti. In kakor hitro sem jo imel v rokah in sem jo le bežno preletel, je sploh nisem več odložil, naj je bila v še tako občutnem razkoraku z bojevitim in usodnim časom, v katerem sem živel: obležala je na kuhinjskem stolu pri mojem ležišču, tako da sem jo imel vsak trenutek pri roki.

Moja opredeljenost je prišla na dan tudi ob tej priliki. Do tega trenutka nisem prebral prav nič od bogate mladinske literature, nad katero je brat preždel dneve in noči, ne Karla Maya ne Jamesa Oliverja Curwooda, Jacka Londona, Angela Cerkvenika, Toneta Seliškarja in Julesa Verna; vse te knjige so obležale tam, kamor jih je odložil brat. Tudi nisem pogledal v knjige, ki jih je brat prinašal v hišo tačas, v Pitigrillijevo Osemnajstkaratno devico in Boccacciov Dekameron, v Lottijevo Žensko in možiclja... Prebiral nisem niti revije Naš kino, v kateri je bila med drugim tudi kronika mestnih kulturnih dogodkov, na katere sem bil sicer bolestno ljubosumen, Slovenski poročevalec pa je ostajal v žepu materinega predpasnika, kjer je bil najbolj na varnem. Od branja sem terjal nekaj drugega, nekaj več... Razumevanje mojega življenja, prebolevanja mojih tegob, istovetnost z nemočjo in malodušnostjo, ki sta me pestili od jutra do večera, vključitev v življenje, ki je sicer odtekalo mimo mene. In spet sem si rekel: Kakšna kanadska jezdna policija, zlato na Aljaski in podobna sranja, kakšno prevračanje devic in meniško otipavanje, Willy Fritsch in Beniamino Gigli, kakšni partizani .. .! Jaz in moja vključitev v svet!

In za ta namen je pisal samo Ludvik Mrzel in noben drug pisatelj. Ali ni bilo tudi v Ludviku, v sicer odraslem človeku, čutiti isto nemoč, isti strah in isto nesposobnost, da bi se dejavno vključil v življenje, isto samousmiljenje in melanholijo, ki pa ju je premagoval z lepoto in močjo svoje besede. Ali ni tudi Ludvik bežal pred navidez pomembnimi dogodki in rajši pisal o pozabljenem plašču v kupeju, o čakalnicah, o gabrih v polju, o praznih poštnih nabiralnikih in še praznejših pismih, o garderobah in rokavicah, o klopeh v parkih ... In to pisal z besedami in stavki, ki so bili lepši in polnejši od vsega drugega.

Tako sem Milana nazadnje pričakal z besedami:

»Tih in sam grem v slednji večer, nikogar ni z menoj, nihče me nikoli ne čaka... Nikjer ni zame luči z dobrim senčnikom in z velikimi, tihimi sencami po stenah, nikjer ni zame bele roke. Tih in sam grem v slednji večer. Noč je moj edini dom.«

Milan se je nasmehnil in mi prisedel.

»Včasih sem truden in se ustavim,« sem nadaljeval. »Ne, čisto tako se ustavim, kakor da nekoga čakam, da, tu pa tam mi pridejo trenutki, ko pozabim, da nikogar ni z menoj. Privaditi se bom moral, pravim, to ni nič, takšni smešni trenutki bodo zmerom prihajali.«

Milan me je poslušal z nekoliko nagnjeno glavo do kraja in rekel:

»Ni slabo. Ima pa možakar še boljše odlomke. Meni je na primer všeč tale.« In povedal mi ga je na pamet: »Daleč je, od koder sem prišel, in daleč, daleč še moram iti. Nič je, od koder sem doma, in nič je poslednji smisel moje poti. Samo v goste sem prišel v ta kraj. Samo po to sem prišel, da potrkam na teh tujih vratih in zaprosim, kar imajo: malo žalosti, ki se razliva iz duš, malo smeha, ki vriska na ustnah, in malo pravice, da grem, od koder sem poslan.«

Ludvikova beseda je torej vžgala. Prevzela je oba. Milan je kar obsedel, s svojimi dolgimi prsti na kolenih, ki so bili izluženi od prepogostega umivanja, domala tako, kot da se mu od moje bolniške postelje ne mudi prav nikamor, še najmanj pa tja, kamor sta bila z bratom namenjena. Toda še bolj kot njega, ki se je slednjič le dvignil in odpravil, je Ludvikova beseda prevzela mene.

Že zdavnaj sem okreval in pridružil sem se že kvartopircem, ki so posedli okrog mize na sosednjem dvorišču, ko sem na vsem lepem rekel:

»Zakaj so sploh ljudje zgradili hiše? Najbrž zato, ker so mislili, da jim bo dobro v njih. Potem pa so šli in so odprli okna in videli, kako je...«

Fantje pri kartah so se vsi po vrsti namuznili, Herbstov Vojo pa me je splašeno pogledal kot obsedenca.

Toda presenetil ga nisem ne prvič ne zadnjič.

Komaj teden dni pozneje sem Kristanovi Tončki nanosil drva v pralnico in podnetil pod kotlom prijeten ogenj. In tu, nad bakrenim kotlom v pralnici, pod katerim je prasketal topel ogenj, izmučen od nerazumljivega hrepenenja in bližine njenih oči, sem nenadoma dejal:

»Čuden, neumen človek sem ...«

In Tončka me je pogledala kot čudnega, neumnega človeka. Tistega naravnega čustva, ki se je prebujalo in ki bi se utegnilo razviti celo v ljubezen, je bilo med nama na mah konec. Toda prav temu, kar je ta trenutek nastalo med nama in v nama, temu nesporazumu in tej oddaljenosti, je Ludvikova beseda še najbolj ustrezala. Zato sem kar nadaljeval v tem stilu, saj največkrat res nisem več vedel, ali si prizadevam zato, da bi našel življenjskemu položaju ustrezno besedo, ali zato, da bi življenjski položaji ustrezali Ludvikovi besedi. Tudi največja samota in nesporazum, zavita v njegove stavke, nista bila več samota in nesporazum, temveč najlepša literatura.

Pri tem sem tako tedaj kot še mnogo pozneje prežal in čakal, kdaj bo Ludvikova beseda pokazala vso svojo moč. Še vedno sem bil pubertetnik, ki so me celo odrasli ljudje radi vključevali v svoje pogovore, a kadar so se odločali o čem pomembnem in se česa takega celo lotevali, me nikdar niso povabili zraven. Življenje je še vedno odtekalo mimo mene. V tej ljubosumni stiski sem prijel celo za pero in začel pisati, moralizirati o nekakšni vesoljni temi in nerazumevanju, o luči spoznanja in podobnem, toda stavki, ki sem jih zlival na papir, sploh niso bili moji, temveč Ludvikovi; bolj kot nase sem se zanašal nanj. Poiskal sem še drugo njegovo pisanje, knjigo Bog v Trbovljah, in jo na dušek prebral, vendar mi tudi ta knjiga ni zadoščala. Bil sem namreč prepričan, da je Ludvik ta trenutek že veliko dlje in da mi lahko odgovori tudi na vprašanja, ki so me mučila ta trenutek, zato me je zanima! tudi kot človek. Kje živi? Kaj počenja? Kdaj bo izrekel tisto odločilno besedo? Vsekakor je bil Ludvik Mrzel tisti, ki naj bi izpolnil vsa moja pričakovanja.

Tako sem pozorno spremljal njegovo življenje in čakal na njegovo vsemogočno besedo. In to dolga leta, tako rekoč podzavestno, še tedaj, ko že nisem več vedel, kaj pravzaprav pričakujem od njega. Zaslišal sem njegov priimek in — napel ušesa.

Žal je bilo z njim natančno tako, kot je napisal v Lučeh ob cesti: zmerom je odhajal tako nekam daleč, kamor nihče ni mogel za njim. Med vojno in prva leta po vojni je bil zame kot zgubljen. Vedel sem sicer, da je v nemški internaciji, v Dachauu ali v nekem drugem taborišču, vendar nič drugega; vedeti o Ludviku samo to, pa je bilo zame občutno premalo. Potem, kmalu po vojni, sem slišal, da je direktor dramskega gledališča v Mariboru, in potem, da so ga zaprli in da je v mariborskem zaporu.

Tedaj sem seveda moral zvedeti še kaj več. In zvedel sem, da je že večere in večere pred aretacijo, ko so v dramskem gledališču uprizarjali sovjetske agitke, presedel v enem izmed separejev v gostilni »Pri zamorcu« v Gosposki ulici, sam samcat, s šilcem žganja pred sabo, včasih bolestno trezen, včasih malce pijan, vedno pa razbolen od tujstva sveta in tujstva do samega sebe, ki mu ga je šele alkohol ublažil v znosnejšo bolečino. Kaj se je tedaj in tam dogajalo z njim, mi je ostalo seveda skrivnost. Morda nič posebnega, morda ga je spet mučila ena tistih čisto majhnih, ubogih ljubezni, kakršnih je na svetu na tisoče. Morda je spet čakal na odgovor na kakšno pismo, a je že vedel, da ga ne bo dočakal, ker je pač zmerom pisal zelo daleč, predaleč ... Morda je bil žalosten zaradi tega, ker so se mu zmerom dogajale le majhne, neznatne stvari, drobne zamerljivosti in še drobnejši nesporazumi in podobno, ker je skratka sodil med ljudi, ki jim nikdar ne pride nič velikega. Ali pa je preprosto spet sedel, si strmel v roke in ga je bilo sram, sram samega sebe in drugih. Naj je bilo tako ali drugače, tako je sedel tam tudi na božični večer, ko je bilo »Pri zamorcu« praznejše kot ponavadi in je kaj kmalu ostal čisto sam s svojim žganjem. Tedaj mu je pristopil miličnik in se dotaknil njegove rame:

»Treba bo iti, tovariš Mrzel ...«

»Treba bo,« je prikimal Ludvik, »vendar ali res že nocoj? Ne bi mogla jutri ali pojutrišnjem. Nocoj je namreč večer pred Kristusovim rojstvom.«

»Kar nocoj bo treba, tovariš Mrzel,« je rekel miličnik. »Nalog imam za aretacijo.«

»Pa pojdiva, če že morava,« je rekel Ludvik. »Saj je morda res že čas.«

In je vstal in je odšel z miličnikom.

Ta zgodba me je pretresla do kosti. Zdelo se mi je krivično, strašno krivično in surovo, da so odpeljali in zaprli tega blagega človeka, a obenem se mi je zdel ta dogodek tudi resničen kot le kaj, brez najmanjše napake, tako rekoč nezmotljiv. Potrdilo se je nekaj, kar je bilo že dolgo časa v zraku in kar dotlej še ni bilo dokazano. In zdaj se je končno zgodilo. V tem žaljivo samozadostnem in oblastnem svetu, kakršen se je mi je razodeval iz dneva v dan, takile rahločutni ljudje, kakršen je bil Ludvik, ki so se še kar naprej spraševali o smislu življenja, res niso sodili nikamor drugam kot v arest. Spričo tolikšnega in splošnega zanosa takale razdiralna osebna bolečina in dvom! Takole vsakodnevno pohujšanje! Ne, ne, tako ni moglo naprej, v arest z njim — in konec! Bilo je torej res nezmotljivo. Kakor je bilo nezmotljivo tudi to, da si je nekdo pač moral nadeti na pleča to trpljenje, da bi bila osebna bolečina še večja, dvom še temeljitejši, pohujšanje še globlje, beseda še močnejša. In da si je to nadel na pleča prav Ludvik Mrzel.

Strah me je bilo samo tega, da je Ludvik odšel tako spravljivo. Ali ni bilo morda v tej njegovi spravljivosti spoznanje, da je vse staro, da ni nobenega kamna več, na katerega ni stopil, nobene misli, ki je ni premislil, nobenega čustva, ki ga ni prebolel, in da je torej pač čas, da odide za zmerom? Da je šele ob tej aretaciji postal otrok, ki mu ne smeš povedati in ki ne sme zvedeti resnice, zakaj ko otrok vstane in se odpravi, gre do konca?

Poiskal sem Luči ob cesti in polistal po knjigi do Arestanta. In ko sem imel knjigo odprto na tem mestu in sem začel brati, me je obšla groza — ne zaradi groteskne protislovnosti življenja, ker sem v trenutku splošnega navdušenja nad svobodo bral o arestantu, ne zaradi Ludvikovega trpljenja in njegovega morebitnega samomora, temveč zaradi njegove preroške jasnovidnosti.

Zahvaljeni, železni križi na oknih, sem bral, zahvaljeni težki zapahi na vratih, zahvaljeni neznani, skrbni človek, ki z nabito puško noč in dan stojiš pred portalom. Jaz sem z viharji sveta napravil poslednji obračun, obrnil sem hrbet vsem horizontom. Ali si kaj žalostna, mati, da je tvoj sin v svetu dosegel takšne časti? Glej, jaz sem arestant.

Vsakdo je česa kriv. Pa kaj sem storil jaz, da sem ujet v sredo teh sivih, masivnih zidov? Ali sem ubijal? Ali sem mostove pod ekspresnimi vlaki spuščal v zrak? Ali sem peklenske stroje pošiljal generalnim direktorjem in guvernerjem? — Majhen je moj zločin, majhen sem bil zmerom v svojem življenju, majhna je moja krivda pred Bogom in ljudmi. Nisem ubijal, nisem miniral mostov, nikamor nisem pošiljal peklenskih strojev. Samo šel sem in sem videl, kako je zdaj, in sem sanjal, kako še bo nekoč; samo malo svobode sem sanjal na tihem in sem te sanje zaklepal na dno srca.

In še sem bral, medtem ko me je tresla mrzlica in so se mi ledene solze zlivale po obrazu:

Blagor nam vsem, da smo uklenjeni v temo: samo iz teme lahko vstane luč. Blagor nam vsem, da smo obsojeni v samoto: samo iz samote se bodo ljudje lahko našli. Blagor nam vsem, kjerkoli smo.

Potem sem si obrisal solze in sem čakal, odslej še z večjo napetostjo.

Sredi petdesetih let, ko sem delal kot arhivar pri mariborskem Večeru, je nekega popoldneva prinesel eden izmed novinarjev vest, da so Ludvika Mrzela izpustili in da je tu, v Mariboru, pri ženi, ki mu je ves čas njegovega jetnikovanja stala ob strani. Zavest o njegovi telesni bližini me je čisto zanorela: Ludvik ni bil samo živ, ampak je bil tudi tu, tako rekoč v dosegu rok.

»In kaj pravi?« sem vprašal hlastno.

»Kaj jaz vem,« mi je odvrnil novinar. »Saj nisem govoril z njim.«

»Je v zaporu kaj napisal?«

Novinar je nesrečno zavil oči in se obrnil od mene.

Toda že čez teden dni je urednik Večerove tedenske priloge, Ivan Dolenc, ki je Ludvika obiskal na domu, prišel v redakcijo z eno njegovih pesmi. Prebral nam jo je in zadnjo kitico sem si pri priči zapomnil.

Samo toliko še grem,

da malico dobim

in kakšno kašo za večerjo.

Berač sem pač.

Pa vendar,

ni ga čez mojo malho,

ni ga čez mojo palico.



Bilo je lepo. Vendar ni bilo tisto pravo. Človek, ki je pretrpel nemško internacijo in socialistični arest, človek, ki je nakopičil v sebi toliko grenkih življenjskih skušenj in ki je bil povrh vsega še tolikšen mojster slovenske besede, kakršnega ni bilo po Cankarju, ne, ta človek bi moral napisati še kaj lepšega in še močnejšega. Predvsem močnejšega. Res da je ostal živ, ampak je najbrž ubit.

»Boste to tiskali?« sem vprašal Dolenca.

»Ali ste nori?« me je pogledal prestrašeno. »To pesem mi je dal kar tako, kot znancu.«

»Ima še kaj drugega?«

Skomignil je z rameni:

»Za kakšno pesniško zbirko se mu je najbrž že nabralo.«

Torej knjiga poezije, ki bo nekoč že zagledala beli dan in ki jo bom — vsaj upal sem tako — dočakal!

Dve ali tri leta pozneje, ko sem bil že v Ljubljani in sva z Dominikom Smoletom na večernih sprehodih okrog Narodnega doma pretresala slovensko literaturo po dolgem in počez, sva nekoč spregovorila tudi o Ludviku Mrzelu. In Dominik je neusmiljeno, kot je znal včasih biti neusmiljen samo on, rekel:

»Njegova proza je najboljši primer, kaj je za dobro literaturo premalo.«

To je bilo tako okrutno, da sem se za trenutek odtrgal od njega. S temi neusmiljenimi besedami mi je namreč načel tisto vero, ki je bila tudi v meni samem že na tihem načeta, a si tega vse do tega trenutka nisem priznal. Prav zato je bilo nemara razdejanje v meni še toliko večje.

»Menda ne boš rekel, da nate ni imel nikakršnega vpliva?«

»Seveda ga je imel,« mi je odvrnil Dominik. »Po Cankarju najmočnejšega med Slovenci in še sedaj se ga nisem povsem otresel. Pa vendar ...«

Zdaj mi je bilo lažje. Kakor hitro sva Mrzelu složno izrekla priznanje za njegovo veličino, sva se veliko lažje sporazumela tudi o vsem drugem, pa tudi o čem kritičnem na njegov račun. Postal sem popustljivejši. Vendar še vedno predvsem zaradi tega, ker sem prav zarotniško menil, da Ludvik prav gotovo še ni izrekel svoje zadnje besede in da jo šele bo.

Kmalu potem sem bil z Ludvikom o vsem na tekočem. V športnem parku Kodeljevo sem se seznanil z mladim vojvodinskim študentom in nogometašem, Milovanom Tarbukom, ki je kot podnajemnik — kakšno naključje — stanoval pri Mrzelovih v Jadranski ulici. Tedaj sem se odločil, da se nekoč z Milovanom popeljem do doma in da Ludvika obiščem, vendar sem se potem odpravljal in odpravljal, ne da bi se odpravil; vsaj ne ob pravem času. Na srečo je imel Milovan gospodarja, s katerim sta včasih po kosilu popila kavico, zelo v čislih in me je sproti obveščal o njem. Najprej o tem, da je zelo zaposlen in da prevaja triologijo Teodorja Plivierja Moskva—Stalingrad—Berlin, potem o tem, kako se — nenavadno za tako kulturnega človeka — vestno dopisuje s številnimi preprostimi ljudmi po Jugoslaviji, tudi s Šiptarji in Makedonci. Potem o tem, kako zelo veliko presedi pred televizorjem in kako včasih ženo nadere z malomeščansko gosjo.

Torej da gleda televizijo in se jezi! Odkar mi je Milovan prinesel to novico, kar nisem več verjel, da je Ludvik tako do kraja zapreden le v nepomembne opravke, v prevajanje in pisanje pisem. Oglasil se bo spet, zakričal! Če je nekoč pozdravil vse znanstvene dosežke in obenem izrekel nanje svoje duhovite pripombe, če je nekoč pozdravil radio in terjal pravico do medklica v radiu — bo zdaj terjal pravico do medklica na televiziji. Ko takole sedi pred televizorjem in gleda ta slaboumni program, mu prav gotovo obleži kakšna reč na srcu, da bi jo zakričal med ljudi. In zakričal jo bo. Pravica do medklica je vendar ena najpreprostejših pravic — in pravic ima človek na svetu tako malo, da res ne more meni nič tebi nič dovoliti, da bi mu še tiste kdo jemal.

Potem je Milovan prišel in mi povedal, da je Ludvik umrl.

Tako velike in vsemočne besede le nisem dočakal. In prvi trenutek nisem vedel, ali zato, ker Ludvik Mrzel kljub vsemu ni našel prave, ali zato, ker je medtem beseda sama izgubila svojo moč. To vprašanje je sicer v prvi žalosti nekoliko zbledelo, vendar je slednjič postalo še pomembnejše prav zaradi zadnje besede, ki jo je Ludvik še izrekel — smrti.





KAKO SEM POSTAL PO SILI RAZMER POLITIK ALl FRIEDRICH ENGELS



V pubertetniških letih se kar nisem mogel izmotati iz čustvenih stisk. Bilo je kot zakleto, vendar tudi zakonito, da sem iz razmeroma nedolžnih nadlog, ki so se kopičile nad mano iz dneva v dan, padal v vse večje in skoraj nepremagljive težave.

Kmalu po vojni sem se noro zaljubil v pet, šest let starejše dekle, ki sem jo srečeval v rajonskem mladinskem komiteju v nekdanjem moščanskem župnišču, Marijo P., sestro partizanskega polkovnika in narodnega heroja. Dovolj je bilo, da se je nekajkrat zaupneje sklonila k meni, ko sem prinesel tjakaj tipkopise in risbe za rajonski stenčas, že sem bil omamljen od njene lepote in dobrotljivosti. Bila je to po eni strani tipično pubertetniška ljubezen, saj sem se tedaj z vsem svojim bitjem trgal od matere, s katero sem preživel vse tegobe vojnega časa in sem bil nanjo močno navezan, obenem pa me je bilo fantovske svobode in samostojnosti še strah: iztrgati sem se torej hotel materi, istočasno pa se kar takoj naseliti v drugem ženskem naročju, v naročju ljubice in matere obenem. In Marija — zrela ženska, ki ji je očitno godilo pokroviteljstvo nad mano — je bila za to kar pravšnja. Po drugi strani pa je bila ta moja ljubezen netipična, saj je kar trajala in trajala. Marije že več mesecev ni bilo v Ljubljani, ker je jeseni odšla na študij agronomije v Zagreb, kot se je tedaj zrelim in zavednim dekletom spodobilo, jaz pa sem še kar naprej omedleval za njo. Poleg tega svojega nagnjenja do nje sploh nisem znal prikrivati in je kaj kmalu postalo javna tajna: znanci in prijatelji, ki so hiteli poudariti mojo otroškost in neumnost, so najrajši kar vpričo mene spraševali drug drugega:

»Ali že veš, da je Marjan zaljubljen v Marijo?«

Ta moja ljubezen je bila tako brezupna in nesmiselna, da me je Kraljev Sandi ob neki priložnosti, ko sem se zaklinjal na resnico, zavrnil:

»Kako naj verjameme tebi, ki si zaljubljen v Marijo!«

Vendar ljubezen do Marije ni bila moja edina nesreča. V prvem povojnem navdušenju sem se pridružil mladinskim brigadirjem na Krškem polju in pustil vajensko mesto v gledališki kulisami, tako da se zdaj, po več mesecih odsotnosti, nisem upal mojstru Skrušnemu niti prikazati. Vsako jutro sem odhajal z doma, vendar samo do kletnih prostorov bivšega zelenojamskega župnišča, v katerih je bil sedež mladinske organizacije. Žal mi opravki v teh prostorih že dolgo niso bili več v opravičilo za vse druge stranpoti, saj mi nekdanje aktivistično delo, pisanje parol in urejanje zidnega časopisa, ni več izpolnjevalo z občutkom koristnosti. Prej bi rekel, da me je navdajalo s plehkostjo, saj je navdušenje za skupne stvari že občutno splahnelo, spričo mojih osebnih problemov pa so zahteve dnevne politike postajale prav maloumne. Poleg tega je v bolnišnici ležal fant, ki sem ga na Krškem polju iz nevednosti in objestnosti obstrelil z brzostrelko, ležal tam s prestreljenim stegnom, jaz pa sem vsak dan zbiral pogum, da ga obiščem in se mu opravičim, ne da bi se kdaj za to dejanje zares opogumil. Godilo se mi je skratka kot vsem pubertetnikom, ki se želijo nebrzdano pomožatiti in nasilno pretrgati vse svoje sramotne vezi z otroštvom, a pri tem padejo v še večjo sramoto in obup: pri petnajstih letih sem bil brez potrebnih šol, brez službe, v sporu s svojim okoljem in skoraj z umorom na duši. In tak, razrvan in malodušen, sem bil priklenjen v tesno stanovanje, postavljen v križni ogenj kritičnih oči vseh družinskih članov, pred katerimi sem moral tajiti še svojo veliko strast, kajenje; vsaj očeta, ki se je pravkar vrnil iz internacije in je še okreval, si nisem upal dražiti še s cigaretami. Ne doma ne v Zeleni jami mi ni bilo več obstanka.

In pograbil sem prvo priložnost, ki se mi je ponudila. Odpravil sem se k osamljenemu staremu očetu na Kozjanskem, ki je v svoji viničarski podrtiji zbolel in je bil potreben pomoči; odšel sem k njemu, da mu pomorem v teh starčevskih dneh, vendar z namenom, da se nikdar več nikomur od znanih ljudi ne prikažem pred oči.

Bilo je sredi zime in snega do kolen. In komaj sem se po nespluženih cestah in poteh prebil do koče na Kozjanskem, ki naj bi bila moj novi dom, sem že ugotovil, da sem prišel iz kolikor toliko znosnih razmer v — pekel. Tu je bil samo nepomični starec, ki je v kamri hropel ali presunljivo tožeče prebiral rožni venec, in daleč naokrog nobenega človeka, s katerim bi se lahko vsaj kaj malega pogovoril. In seveda nič koliko nujnih, umazanih opravkov v kuhinji, svinjaku in hlevu. Namesto domačega okolja, v katerem bi lahko z odločnim in pogumnim dejanjem vse postavil na svoje mesto, sta me obdajali le zasnežena samota in molk, sredi katerih so vse moje težave poprijele neznanski obseg in sem bil obsojen le na golo moraliziranje. Edino upanje, ki sem ga imel v tem gluhem prostoru, sploh edini svetli trenutek, ki je stal pred menoj, je bilo pismo od Marije P.

Na pošto v Loko pri Žusmu, ki je bila oddaljena dobro uro hoda, sem krenil po sveže zapadlem snegu že tretji ali četrti dan. Prebil sem se nekako do tistih trških hiš v globeli, ki so zrastle ob nekdanji steklarni, vendar pisma ni bilo zame nobenega. Prebil sem se tudi nazaj do koče, seveda ves obupan, izmučen in izsušen. Ves razgret sem se napil kislega in mrzlega jabolčnika in se pri priči prehladil v želodec, tako da sem vso noč bruhal kot vidra, zjutraj pa sem se spet podal po snegu proti Loki. In tako tudi naslednji dan.

Končno je pismo od Marije le prišlo. Pohitel sem iz objema trških hiš in nekje sredi globeli, do kolen v snegu in temeljito premočen od potu, pismo hlastno odprl in še hlastneje preletel. Samo nekaj vrstic me je že ob prvem branju zadelo v živo in te sem prebral še enkrat:

»Otresi se že vseh mogočih mračnih vplivov in bombastičnega sloga,« mi je pisala moja Marija, »in preberi že kdaj kakšno dobro marksistično knjigo. Dragi Marjan, če me imaš res rad in boš postal drugačen, ti bom vedno dobra sestra, sicer pa ne vem, kako se bova razumela.«

Ko sem to prebral še enkrat, sem od utrujenosti in samousmiljenja kar zahlipal. Saj je bilo več kot dovolj že to, da sem se počutil za Marijo telesno nezrelega, zdaj pa še takile očitki ...! Tak, kakršen sem bil, nisem bil skratka sprejemljiv niti za Marijo, in to pri vsem tem, ko sem ji namenil vse najboljše in ko nisem mogel biti drugačen. Pripravljen sem bil storiti zanjo vse, kar je bilo v moji moči, ona pa je — neusmiljena — terjala od mene nemogoče. Pogoj za najino prijateljstvo je bil marksizem, miselnost teh obvladanih in mrzlokrvnih ljudi, in to v trenutku, ko je bilo zame nekaj malega tolažbe samo v prebiranju Ludvika Mrzela in Ivana Cankarja. Ali res ni vedela, da je tisti čudežni obraz, za katerim se je vse življenje hrepeneče opotekal Peter Novljan in za katerim se hrepeneče opotekam tudi jaz, pravzaprav njen obraz? In ali res misli, da bi moral opustiti to svoje hrepenenje po lepoti in vzeti tistih štirideset cigaret, ki mi jih je ponudil rajonski sekretar mladinskega komiteja za urejanje stenčasa, da bi moral še naprej krancljati okna s smrečjem in pisati parole, in se kratko malo odpovedati samemu sebi? Prenehati biti jaz!

Seveda se nisem odpovedal samemu sebi. Toda nekaj se je vendarle zgodilo: od tega trenutka dalje je bil zame marksizem nekakšen imperativ, toliko kot potreba po osebni zrelosti; če sem kje naletel na marksistično knjigo, sem jo vzel v roke in pogledal. K temu me ni nagovorila samo Marija, temveč tudi moje neurejeno in problematično življenje, s katerim sem hočeš nočeš moral nekaj storiti. Dolgo ga res nisem več mogel pokrivati z velikimi, meni samemu nerazumljivimi besedami, in slepiti z njimi druge in sebe. Z delom svojega bitja — to sem si moral priznati — sem bil še vedno kar preveč lahkomiselno in neodgovorno privezan na otroštvo, ki sem se mu končno moral izviti, z drugim delom pa v možatost in zrelost, ki je prihajala z zahtevnimi koraki in za katero sem moral dozoreti. Tako, kot je bilo zdaj, je bilo nevzdržno: živel sem v preteklosti in se nagibal v prihodnost, v sedanjosti pa nisem bil nič. Nekaj krhkega in neobstojnega, razdvojenega, splašenega od sveta in od samega sebe. Moral, moral sem ujeti nekaj ravnotežja in trdnosti in se slednjič iztrgati temu naključnemu poigravanju čustev, ki so me metali sem in tja. In če je vsaj nekaj od tega v marksizmu, naj bo marksizem!

Toda odločitev žal ni bila samo v mojih rokah. Preteči je moralo še precej časa in zgoditi se je moralo še marsikaj: najprej to, da je marksizem prenehal biti le uradna miselnost oblasti, potem pa še to, da je postal znanost in morala redkih, zagrenjenih ljudi. In še marsikaj drugega.

Kaj kmalu sem nastopil triletno vajensko dobo v tiskarni Ljudske pravice in ves ta čas sem se otepal z veliko globljim in resničnejšim problemom, s pomanjkanjem spanca, telesno izčrpanostjo in malodušnostjo. Z delom smo začenjali ob pol šestih zjutraj, tako da sem bil sleherni dan pokonci že sredi noči in sem napol oblečen zdirjal do šempetrske cerkve, kjer je ura v zvoniku kazala pet ali sedem, od tam pa naprej do tiskarne, hitro ali zlagoma, kakor mi je pač ukazovala ura. Zvečer pa seveda nikoli nisem legel pred polnočjo. Komaj sem prišel ob drugi uri domov, že sta bila na oknu ali pri vratih Kamnikarjev Janez ali Herbstov Vojo. In moral sem se pošteno upreti samemu sebi, da nisem vso svojo potrebo po človeški solidarnosti izčrpal v tej potepuški pajdašiji, v prijetnem, a praznem popoldanskem fantovskem čvekanju ob nogometnem igrišču na Kodeljevem, v večernem posedanju pred kinom Triglav in v nočnem posedanju in prepevanju v gostilni Legat, v dovtipih in izživljanju v fantovski klapi. Zbrati sem moral vse svoje duhovne in telesne moči, da sem v samoti svoje kletne sobe prebral Mlado gardo, Kako se je kalilo jeklo in Tihi Don in se rajši poistovetil s Serjožo Tjuleninom, Pavlom Korčaginom in Grigorijem Melehovim. To je bilo sicer izdajstvo, kar so mi dali fantje vedeti s svojo užaljenostjo, a v sebi sem vendarle čutil veliko zadoščenje, kot da sem premagal samega sebe. Nekaj sem storil za svojo individualizacijo. Toda ta moja istovetnost z Grigorijem Melehovim, Serjožo Tjuleninom in Pavlom Korčaginom, domoljubi, bojeviteži in poštenjaki, ki so se tako občutljivo odzivali na vse politične in družbene svinjarije, je tudi mene napravila preobčutljivega za vse te stvari.

Tako sem namesto v marksizmu, pristal v zaporu.

V času vajenske dobe sem seveda še kdaj pa kdaj zašel v nekdanje zelenojamsko župnišče, v pisarno mladinske ali krajevne organizacije. In tam sem potem opravljal, kar je bilo pač potrebno, se pravi slikal ogromne portrete državnih voditeljev in klasikov marksizma, Friedricha Engelsa in Karla Marxa, pisal vse mogoče parole, pripravljal dvorano v kleti nekdanjega Doma svetega Vincenca za sestanke in proslave, ovijal podporne stebre s smrečjem, krancljal volišča in vodil invalide na volišče in nazaj domov, urejal stenski časopis, se pravi pisal priložnostne pesmice in članke in risal politične karikature. Vse to seveda že s precejšnjim malodušjem, vendar kljub temu vztrajno, ob nedeljah celo od jutra do večera, ko sem zakinkal ob pisarniški mizi, založeni z barvami, tuši, papirji in čopiči, da ni bilo prostora, kamor bi položil svojo utrujeno glavo. Življenje mi je odtekalo v nekakšni samopozabi, kar je bila navsezadnje kar v redu. In vse bi nekako šlo, če ne bi nenadoma prišla v ospredje parola Pometimo z ostanki reakcije, ki jo je bilo treba odslej uporabljati ob vsaki priložnosti in izobesiti tudi na zidnem časopisu. Tedaj sem se domislil angleške izdaje Dickensovega Oliverja Twista, knjige, ki sem jo privlekel domov z drugimi knjigami in ki me je že dolgo navduševala z odličnimi ilustracijami v akvatinti. Želel sem se preizkusiti tudi v tej tehniki in zdaj sem imel lepo priložnost, da uporabim izvrstno ilustracijo ubogega Oliverja, ko je bil še v sirotišnici in je moral prijeti za vsako delo, torej Oliverja z vrbovo metlo v rokah. Prerisal sem ga torej v vodeni tehniki in ga s parolo vred pripel na stenski časopis. Na tihem sem se seveda muzal, saj sem čutil, da risba z Oliverjem pomeni bolj uveljavitev nove risarske tehnike kot pa obračun z zadnjimi ostanki nazadnjaštva, ampak v bistvu v meni le ni bilo zlega namena. Za spremembo še malo umetniške svobode in eksperimenta. Nekakšna preizkušnja, v kakršno človeka res lahko zapelje samo skušnjavec, kar pa se v moji zavesti ni izoblikovalo v tako precizne besede.

Toda že naslednji dan je bil stenski časopis prazen. Z njega nista bili strgani samo parola in Oliver Twist, ampak vsi prispevki, ne da bi kdo ta reakcionarni vandalizem sploh omenil, ne meni ne komur koli drugemu. Zarotniški molk. Ne bele ne črne nisem slišal od nikogar, najmanj tako, kot da Oliverja Twista z metlo sploh nikoli ni bilo.

Čez dober teden pa sem dobil pismeno vabilo na sestanek mladinske organizacije. In v nabito polni dvorani bivšega Doma svetega Vincenca sem zlezel vase takoj za vrati, takoj ko sem zagledal Vilija Medveda, sekretarja mladinske organizacije, ki je zmajal z glavo in me pogledal z nekoliko priprtimi, sumnjičavimi očmi, kot so takrat imeli navado gledati vsi vodilni ljudje, kadar so trpeli zaradi koga od svojih in so se morali zgražati nad njim.

Spregovoril pa je Vili šele proti koncu sestanka.

»Vsakdo ima pravico,« je rekel, »zapustiti to naše veliko delo. Nikomur ne moremo prepovedati, da bi se ne naveličal in omagal, zakaj delo, ki smo si ga zadali, je res zahtevno. Toda če kdo javno razglaša svojo naveličanost in nezadovoljstvo, če svoj obup izkazuje pred vsemi z norčevanjem, ki negativno vpliva na razpoloženje drugih, potem to ni več njegova osebna zadeva. Ta človek je destruktivni element, ki ga ne moremo in ne smemo več trpeti v svoji sredi.«

Bilo mi je za malo, ker so med Vilijevim govorom vsi pogledovali po meni, saj me on navsezadnje ni niti enkrat pogledal in omenil, potem pa, kakor hitro sem začutil, da sem poglavitni obtoženec sestanka vendarle jaz, mi je bilo za malo, ker nihče ni dobesedno omenil Oliverja Twista in metle. Po Vilijevem govoru je nastala v dvorani prav mučna tišina.

»Čakajte, jaz vam bom nekaj povedal!« je tedaj planil iz vrste Alojz, pomožni delavec v tiskarni Ljudske pravice. »Ta fant je umetnik! Jaz ga poznam in zato lahko to rečem. Ta fant je umetnik!« In od navala čustev je kar zaripnil, se napihnil nad glavami kot rdeč balon in začel spod nasršenih obrvi divje streljati po prestrašenih obrazih okrog sebe in pod seboj; razpištolil se je v obrambo umetnosti s tolikšno ihto, kot se lahko razpištoli samo pomožni grafični delavec, prepisovalec tujih risb in priložnostni recitator tujih verzov. »Čakajte, nisem vam še povedal do konca! Ta fant je umetnik. Njega je treba obravnavati drugače. Od umetnikov ne moremo zahtevati, da bi bili čisto taki, kakršni smo mi sami. Res da so mnogi med njimi čudaki, za praktične zadeve zelo nerodni, ampak nemalokrat nam prav ti ljudje razsvetlijo pot...«

In tako dalje, zaneseno in prepričljivo, toda mladinci so ga z Vilijem vred gledali vse bolj nataknjeno: bolj ko se je možakar postavljal v obrambo umetnikov in njihovega čudaštva, bolj mi je njegova zavzetost škodila. Vse skupaj se je prevračalo v posmeh. In končnr sklep sestanka je bil, da sem morebiti res umetnik, saj sem že večkrat razodel svojo neodgovorno dušo, žal pa je prav ta umetniška duša nesprejemljiva za kakršno koli organizirano in odgovorno revolucionarno delo. Vsakršna popustljivost do takih duš pa se utegne maščevati, zlasti še sedaj, ko nam niti Rusi niso več naklonjeni in nam očitajo malodušnost. In izključili so me iz mladinske organizacije.

Pravi vrag, sem si mislil, ko sem odhajal, saj moram tako in tako k vojakom.

Toda v vojašnici v Požarevcu je izključitev kaj hitro prišla za mano. Že drugi dan, ko je pihala najhujša košava in nam je zasipala ušesa in usta z drobno podonavsko prstjo, so nas zbobnali v zbor na kasarniškem dvorišču. In oficir, ki se je ustopil pred nas, je zavpil, da se moramo pač pripraviti za bodoče politično delo v vojašnici in se temu primerno organizirati. Zato naj se partijci zberejo na desni, mladinci pa na levi strani dvorišča. In res: fantje so se razmaknili vsak na svoj konec, jaz pa sem na vsem lepem ostal sam sredi dvorišča.

»Jeli,« se je zapičil vame oficir, »a što češ ti tamo?«

»Ne znam kud bih krenuo,« sem zavpil v veter, »pošto nisam ni omladinac ni partijac.«

»Pa dobro, odakle onda dolaziš? Iz kojeg zabačenog sela?«

Kakor hitro se mi je približal in sem mu povedal, da sem iz Ljubljane, sem mu moral povedati še vse drugo. Tedaj si je snel kapo, se nedomiselno počohal po laseh in nekaj časa ni vedel, kaj naj stori. Končno je poiskal z očmi oficirja protiobveščevalne službe, ki je najbrž že ves čas stal za zidom v zavetrju in nas opazoval. Ozrl sem se proti njemu tudi jaz, toda protiobveščevalec je skomignil z rameni, tako meni kot oficirju obrnil hrbet in se zgubil v zgradbo.

V zaporu pa sem bil že napol marksist. Ne sicer že kar v kasarniški kehi, zato pa prav gotovo že v preiskovalnem zaporu v Požarevcu. Bolj kot sem se oddaljeval od Zelene jame in več kot sem navezal stikov z drugimi ljudmi, ljudmi drugih slojev in drugih narodnosti, za kar sem imel zlasti pri vojakih dovolj priložnosti, bolj sem bil opredeljen po svojem rojstnem družbenem okolju; in to je bila v nekem smislu kar razredna zavest. Poleg tega sem se vladajoče ideologije, ki se je hočeš nočeš navzame vsak človek, sčasoma v določeni meri navzel tudi jaz, vsaj v njenih okvirnih obrisih. Tako sem se že na dogodke v vojašnici odzival kot pogrošni marksist, v zaporu v Požarevcu pa sem se preiskovalnemu sodniku in tožilcu postavljal po robu prav z marksizmom. Zlasti tožilcu.

Ta silak se je nenehoma skliceval na najino skupno razredno zavest in skupne pridobitve delavskega razreda, vrtal je vame s sentimentalnimi potegavščinami in me skušal pripraviti k priznanju ne vem česa, organiziranega upora zoper državo, na osnovi moje popolne zavrženosti, s katero sem izdal tudi njega osebno. Pri tem je od časa do časa odložil pištolo na rob mize, češ, tukaj jo imaš, streljaj in umaži do kraja svojo izdajalsko dušo, sam pa se je razkoračil pred zemljevidom Jugoslavije na steni, seveda v škornjih, ki si jih ni odrekel niti pri svojih pisarniških opravkih. Pred zemljevidom se je potem našopiril kot rodoljub, vendar našopiril natančno tako, kot se objesten kmet šopiri nad svojim gruntom. Bil je pač patriarhalen človek, prežet s patriarhalnostjo do te mere, da je tudi najino skupno domovino jemal za svojo privatno last; prav s to privatizacijo domovine, delavskega razreda in pridobitev osvobodilnega boja je bil pravzaprav najbolj oblasten in nasilen. In ko se je nekoč spet spravil nadme, češ da sem s svojim vedenjem in mišljenjem izdal tudi njega osebno, sem mu zabrusil:

»Vas nisam mogao da izdam, pošto nikad nismo bili jedno.«

»Što hočeš time da kažeš?« je planil. »Da si ti Slovenac i ja Srbin?«

»Da sam ja radnik, a vi seljak,« sem mu odvrnil, »I to seljak u zemlji, u kojoj još nije obavljena prvobitna akumulacija kapitala i proletarizacija seljaka. U tome i jest naša nesreča, i vaša i moja.«

V sodnijskem zaporu v Beogradu in pozneje v kaznilnici v Sremski Mitrovici pa so se zadeve zasukale drugače: iz samic sem prišel v kolektivne celice, med zapornike. Tu se je veliko govorilo o ljudeh, ki so bili tako ali drugače udeleženi pri aretaciji zapornikov, pa tudi o ljudeh, ki bi lahko tako ali drugače vplivali na njihov sodni proces ali jetniško usodo; venomer je tekla beseda o vodilnih ljudeh in njihovem vplivu, o občinskih in pokrajinskih sekretarjih partije, o višjih in najvišjih oficirjih, o spomeničarjih, o direktorjih, o visokih uslužbencih javne varnosti... In čeprav so zaporniki vezali na te ljudi vse svoje upanje, so največkrat nad njimi malodušno zmajevali z glavami, češ, ta je že postal stremuh in karierist, oni je strahopetec... In med razpravljanjem o teh prodanih dušah, kot so jih največkrat imenovali, se je velikokrat zgodilo, da se je ta ali oni jetnik postavil za koga v bran z besedami:

»To nije tačno. Taj čovek je dobar marksista.«

Ali pa:

»Možda je to uradio, ne mogu ništa da kažem. Ali koliko ga ja znam, on je odličan marksista.«

In marksist je kar naenkrat postal človek z največjim ugledom, ki je začel tudi v meni vzbujati zavist. Morda je za tem splošnim spoštovanjem marksistov tičalo dejstvo, da večina zapornikov kar ni znala pretrgati popkovine, ki jih je vezala na njihovo nekdanjo ideologijo, vendar prav gotovo ni bilo samo to. Marksist je zdaj običajno pomenil človeka, ki se je s svojo poštenostjo zameril oblasti, ali pa človeka, ki se je sam iztrgal iz kolesja oblasti in se rajši posvetil svojemu prejšnjemu poklicu, takemu ali drugačnemu, skratka zaslužnega človeka, ki se je vrnil k svojim predvojnim knjigam, ostal svoboden in moralen.

Tako se je zavist do marksistov v meni sčasoma povezala s potrebo po spoštovanju in ugledu, ki sta bila zame vse bolj nujna. Biti namreč spoštovan in ugleden je pomenilo v zaporu toliko kot preživeti. Biti spoštovan in ugleden je pomenilo, da ti ni treba moledovati za vsak grižljaj, ampak da te kdaj pa kdaj kak jetnik kar sam povabi k svojemu paketu, da ti ni treba rezervirati čikov, ampak da ti kdaj pa kdaj kdo kar sam ponudi celo cigareto, da te homoseksualci pustijo v miru in te ne budijo in ne nadlegujejo sredi noči, da se skratka ne pogrezneš čisto do kraja v arestantsko blato, da ne kradeš in ne cinkariš, ampak si še zmerom kolikor toliko človek. Pomenilo je skratka obdržati se na površini. In ker je bil ta ugled povezan skoraj izključno z marksizmom in marksisti, potem seveda tudi meni samemu ni preostalo drugega, kot da postanem marksist. Še toliko bolj zato, ker sem se nadejal, da se bom z marksizmom izvil tudi vsem tistim tragičnim nesporazumom, s kakršnimi sem se otepal kot pubertetnik in kakršni so me slednjič pripeljali v arest, in da bom končno le obvladal samega sebe, samega sebe in svet. Skratka nekaj moči v tej popolni nemoči, nekaj razuma v tem do kraja nerazumnem položaju.

Tako se je zgodilo nekaj protislovnega, če ne kar tragikomičnega: kot jetnik v komunističnem zaporu, obsojen zaradi sovražne propagande, sem takoj, ko so nam v jetniško celico prinesli prvo košaro knjig in so nam jetniške oblasti dovolile brati, pisal domov po Engelsov Anti Dühring. Spomnil sem se namreč, da je oče dobil to knjigo za nekakšno obletnico v službi in da je obležala nekje med drugimi knjigami v stanovanju. In res, ko je knjiga slednjič prišla, sem takoj pod cenzurno štampiljko zagledal na prvi notranji strani posvetilo: Tovarišu Rožancu Viktorju poklanja to knjigo za požrtvovalno delo v sindikatu upravni odbor podružnice Medicinske fakultete, Ljubljana, 10. jan. 1949.

Najprej me je pritegnila Engelsova suverena, vzvišena drža, tisto pač, kar je bilo moji negotovi duši najbolj potrebno. Užitek je bilo brati, kako neusmiljeno se loteva doktorja znanosti Eugena Dühringa, in to s samoumevnostjo in ostrino preproste misli, pred katero so se filozofske meglenice in špekulacije o apriorizmu, svetovni shematiki, času in prostoru, kozmogoniji in večnih resnicah razblinjale v nič, v nekaj docela neobstojnega. In kako počasi in zanesljivo odkriva ekonomske in družbene, torej stvarne zakonitosti, ki pogojujejo naše ravnanje in mišljenje. Kolikor bolj so postajale te navidez skrivnostne in zapletene zadeve preprostejše in jasnejše, toliko bolj sem postajal med branjem samozavestnejši. Svet se mi je začel luščiti iz svoje zamotanosti, postajal mi je vse bolj razumljiv in celo — obvladljiv. Saj ključ za njegovo razumevanje očitno ni bilo samo materialistično pojmovanje sveta, temveč tudi dialektika, ki mi je odpirala vrata še v skrivnosti narave in še marsikam drugam. Poglavitno pa je bilo zaupanje v človeka, ki naj bi se z lastnimi močmi rešil iracionalnih sil nad seboj in v družbi, nikjer sicer izrecno zapisano, zato pa navzoče skoraj v vsakem stavku.

To je bila skratka misel o tem, kako naj človek zgrabi svet pri njegovih koreninah in ga obvlada. To je bila skratka beseda, ki sem jo kot pubertetnik terjal od Ludvika Mrzela in ki je od njega nisem dočakal; možata beseda, kakršno je pričakovala od mene Marija P. in kakršne nisem bil sposoben. Zdaj pa je bila končno le tu, res da prav nič pesniška, ampak znanstvena, skratka beseda Friedricha Engelsa... Takoj sem se lotil še drugih njegovih knjig, Razvoja socializma od utopije do znanosti, Izvora družine, privatne lastnine in države, Položaja delavskega razreda v Angliji. In od Engelsa sem se enako hlastno preselil k izviru te misli in besede, k Marxu, najprej k Osemnajstemu brumairu Ludvika Bonaparta.

Toda bil sem v zaporu. V zaporu v Sremski Mitrovici pa je bil marksizem trdnost, ki me je tudi spodkopavala. Engels in Marx sta po eni strani pridno razpihovala moj ponos in me povzdigovala, vselej in povsod tam, kjer sta mi razkrivala zakonitosti družbenega življenja in mi potiskala v roke vzvode zgodovine. Toda istočasno sta mi vselej in povsod, če ne drugače, pa med vrsticami, govorila tudi o proletarski revoluciji kot končnem razpletu, kot poslednjem spopadu med dobrim in zlim. Ta spopad pa je bil že opravljen in antikrist dokončno na tleh in — to je bilo grozljivo, pravzaprav najhujša duševna muka, ki me je mučila. Engels in Marx sta mi tako zatrjevala le mojo neumnost, mojo zmoto, nezgodovinsko ničevost mojega zdajšnjega trpljenja, točno tisto, kar mi je zatrjeval že prezir nekaterih ljudi v Ljubljani, kar mi je dajal vedeti protiobveščevalec, kar sta mi ubijala v glavo preiskovalni sodnik in tožilec in kar mi je zdaj dan na dan dajal vedeti s svojim nesramnim vedenjem tudi miličnik Golub Nikolić.

Moral sem se otresti te sramotne presije, zato sem se oprijel prav Goluba Nikolića. Saj to je smešno, to vendar ne more držati, ta povezava med Marxom in Nikolićem.

Nikolić je bil vendar nepomemben človek. Znal je sicer streljati z očmi in nas s pendrekom ustrahovati do te mere, da spričo njega nikoli nismo ohranili ognja, ki smo ga prenašali s cigaretnega ogorka na cigaretni ogorek; spravil nas je pokonci, zahteval od nas popolno negibnost in nas nadziral toliko časa, dokler ni ugasnil še zadnji čik. Toda v bistvu je bil tako neizrazit in nepomemben človek, da celo njegovi miličniški kolegi niso vedeli za njegovo ime. Nekoč je komandir paviljona kar vpričo nas zaklical za njim:

»Hej, kako ti ono beše ime?«

»Golub, druže komandire,« je odvrnil Nikolić.

»Znao sam da si neka ptica,« se je počesal po glavi komandir, »ali nisam znao koja.«

In ta Nikolić naj bi bil povezan z Marxom! Ta Nikolić naj bi bil zaščitnik sklepnega dejanja Marxove zgodovine!

Vendar vse zastonj! Odrešiti me ni mogla nikakršna anekdota o Nikoliću. Naj sem se izvijal iz precepa tako ali drugače, vse bistveno se je že zgodilo in vse so opravili drugi namesto mene: jaz sem bil le zaletav in nergav tepček, ki mu je bilo mesto v arestu in nikjer drugje. Caussidire ali Louis Blanc. Če sem le malo verjel tistemu, kar je trdil Marx v Osemnajstem brumairu Ludvika Bonaparta, da se vsa velika svetovnozgodovinska dejstva pojavljajo tako rekoč dvakrat, vendar drugič kot farsa, sem bil res le karikatura. In to karikatura, ki zaklinja duhove preteklosti, naj ji služijo, si izposoja njihova imena, bojna gesla in kostume, da bi v stari častitljivi preobleki in v izposojenem jeziku uprizorila nov prizor zgodovine. Skratka: če sem Engelsa in Marxa jemal kolikor toliko resno, sem bil maškara. Res da žalostna, a vendar le maškara. In resnično zgodovinski človek je bil prav Golub Nikolić, ki se je ob pravem trenutku znašel na pravem mestu. Zato je tudi bil tako nadut. Zato so bili — in to upravičeno — tako ošabni in prevzetni vsi, s katerimi sem prihajal v stik, sekretar rajonskega mladinskega komiteja, Marija P., Vili Medved, preiskovalni sodnik, tožilec, skratka vsa Jugoslavija.

To mi je navsezadnje potrjeval že površen pogled po zaporu. Vsi jetniki so poležavali po slamaricah in se stiskali po kotih brez iskre v očeh, ubiti, ponižani in osramočeni, tudi sami prepričani, da ne zaslužijo nikakršne druge usode. Če me že nista prepričala Engels in Nikolić, me je morala prepričati ta njihova potlačenost, saj je bila dovolj zgovorna. Ne samo potlačenost — tudi njihove jetniške cape, tudi njihovo zavrženo brkljanje po škatlah, edinem premoženju, ki so ga še premogli, te njihove raztrgane nogavice in nepostriženi nohti, ki so zijali skozi luknje, vsi ti njihovi poživinjeni obrazi, ki bi poživinili še bolj, če bi zalučal mednje le skorjico kruha... Spričo tega sem se kar skrknil, potegnil vase in si začel zastavljati druga, enako usodna vprašanja. Ali je res moja zmota tako popolna? Krivda tako velika? Ali sta res vsa ta sramota in samota pravzaprav le pravična kazen za mojo čustveno neuravnovešenost, neumnost in nezrelost? Ali res ni niti najmanjšega upanja, da bi se izvil iz tega vsaj s trohico samozavesti, ki je človeku potrebna za golo življenje? Da bi to postalo trpljenje zapornika, katerega žrtev ima smisel in ga zato navdaja z veseljem in ponosom? Tako nekako kot predvojne komuniste? Ta podobnost z njimi mi je bila krvavo potrebna, saj je bilo sicer vse zavoženo. Tudi težko pričakovani dan prostosti, veselje in upanje vseh jetnikov — tudi ta težko pričakovani dan ni bil nikakršno olajšanje, temveč le nadaljevanje ponižanja in sramu. Prostosti zame sploh ni bilo. In najprimerneje bi bilo, da bi se na slamarici zvil v klobčič in tako zvit obležal med zidovi vse do smrti.

Bilo je tako brezupno, da mi ni preostalo drugega kot vrtanje v ta zgodovinski nesmisel. Ali je res z zmago proletariata krog dokončno zaprt? Ali morda po zmagi proletariata ne nastopi nova družbena sila, birokracija, državni aparat, ki v imenu proletariata prevzame vlogo zatiralca na socialnem in duhovnem področju, in so uporniki spet na mestu? Ne samo na mestu, ampak jim gre za njihovo nesebično žrtev spet vsa čast in slava? Spričo malodušja, ki me je obdajalo, si seveda na nobeno teh vprašanj nisem mogel odgovoriti pritrdilno, naj sem si še tako želel. Zadovoljeval sem se s tiho, zapeljivo mislijo, da je revolucionarno in polno življenje le negotova stava, ki jo potrdi ali ovrže šele prihodnost. In ker sem že stavil, in to stavil dovolj tvegano, sem pač vztrajal v tej svoji stavi in čakal na razplet.

Pri tem sem še naprej požiral predvsem marksistične knjige. In bolj kot so bile dogmatične, bolj so mi bile pri srcu. Rajši sem imel Engelsa kot Marxa. Najrajši pa Mehringa, Plehanova in Lenina. Hotel sem se pač rešiti iz svojega nesrečnega položaja, iz tukajšnjega in zdajšnjega položaja, in če sem se hotel rešiti tako nemudoma, se je svet moral dogajati dogmatično, bolj mehanicistično kot dialektično, v velikih in korenitih preobratih, v katerih naj bi se kar čez noč postavil na glavo. Približno tako nekako, kot je Marx na hitro in temeljito spremenil lego Heglove dialektike. Tudi sem imel rajši Paula Lafargua kot Georga Lukácsa. Lafargue je v svoji oceni Zolajevega Denarja razčlenil družbeno ozadje romana in Zolajev pisateljski postopek do tolikšne razvidnosti, da mi je bil vpogled v družbene zakonitosti in pisateljsko delo tako čist, kot bi mi odprl vrata v mizarsko delavnico. In v tej njegovi mizarski delavnici je bilo mogoče napraviti vsakršno razdejanje. Izdal me je samo s tem, da ni vedel, kaj naj naredi s spolnostjo: ali naj jo v celoti, s perverznostmi vred, pripiše izprijenemu meščanstvu ali naj jo nekaj malega pusti še drugim ljudem in zakonom človeške narave.

Na koncu pa sem naletel na beležko o Marxu, ki me je temeljito pretresla. Ne na kak Marxov spis, temveč na beležko o Marxu kot človeku. In začudo, kljub vsej svoji dogmatični naravnanosti sem bil še vedno tako odprt, da se mi je to srečanje z živim Marxom tako globoko vrezalo v možgane, da se ga sploh nisem več znebil.

V beležki je pisalo, da je Marx ravnal s knjigami kot s svojimi služabnicami. Katere koli se je dotaknil, vsako da je odložil s številnimi zavihi in pripombami, ki jih je zapisoval na robove strani ali kar med vrstice, in to največkrat z vzkliki omalovaževanja, s klicaji in vprašaji. Knjiga da je bila zanj le sredstvo.

Temu sem se uprl z vsem svojim bitjem. Sredstvo čemu? Prav gotovo nečemu, kar ni knjiga. Resnici? Znanosti? Revoluciji? Spremembi sveta? Vse to so vendar prikazni, ki ne vodijo nikamor drugam kot k prisili, oblasti in tiraniji, tiraniji enega človeka nad drugim, ene resnice nad drugimi resnicami. Samo knjiga sama je demokratična in človeška. Vzameš jo v roke, če te zanima, in odložiš jo lahko še isti trenutek, ko ni več po tvojem okusu. Strinjaš se lahko z njo ali pa ohraniš svoje mišljenje. Ne, ne, sem si rekel, knjiga ne more biti sredstvo, ampak je lahko samo cilj — in bil sem zelo razočaran nad Marxom.

Tedaj je kaznilniška uprava prek svojih zaupnikov po celicah že opravila ponovni pretres vseh jetnikov. Ponoči me je nekdo pocukal za nogo in se sklonil nadme:

»Podji samnom.«

Dvignil sem se s slamarice z odejo vred in poskušal v temi ugotoviti, kdo me je zbudil in kam je zdaj krenil. Toda možakar se je medtem že zgubil v umivalnico pod rdečo brljivko na koncu sobane. Zavil sem se v odejo in stopil za njim.

Bil je sobni starešina. Prav tako njihov zaupnik, vendar poštenjak. Pričakal me je naslonjen na umivalno korito in z rokami, prekrižanimi na prsih.

»Znaš li ti,« me je pogledal nenavadno bistro, »koga oni smatraju poslednjim stalinistom u Sremskoj Mitrovici?«

»Koga?«

»Tebe.«

»Zašto mene?« sem se začudil, obenem pa mi je srce ovil nerazložen strah.

Skomignil je z rameni in rekel:

»Imaš tu sreću, da su istovremeno uvereni, da vani nisi pripadao nikakvoj neprijateljskoj organizaciji. Inače su hteli da povedu protiv tebe nov istražni postupak. Čuo sam vlastitim ušima.«

Bil sem brez besede.

»Znaš šta ti savetujem?« me je pogledal, spet nenavadno bistro. »Batali te marksističke knjige. Batali knjige uopšte.«





KAKO SEM SE IZTRGAL POLITIKI IN SE NAVDUŠIL ZA LITERATURO ALI STENDHAL IN HONORE DE BALZAC



Zapori seveda niso čitalnice. Zlasti ne preiskovalni in sodnijski zapori. Že po treh tednih jetnikovanja v kasarniški kehi pod Čačalico v Požarevcu me je mučila tolikšna duhovna lakota, da sem, ko sta me stražarja odpeljala na stranišče in sem počepnil nad greznico, izbrskal spod človeškega blata košček časopisnega papirja, ki se je svetlikal iz teme, in ga stisnil h goli koži pod srajco. Stražarja sta ga seveda na poti nazaj zaduhala, ko ga že nista opazila: odvreči sem moral ta dragoceni papir vpričo njiju. In odslej zanju sploh nisem bil več človek in mi nista več odgovarjala na nobeno vprašanje, naj sem ju še tako klical; res pa je, da sem ju klical in ogovarjal skozi špijonko brez vsake potrebe. Skratka: duhovna lakota se je kaj kmalu stopnjevala v meni do te mere, da mi je postala upravna zgradba, v kateri so mi pripravljali sodni proces, edino upanje, zasliševalec tam notri pa odrešenik.

Nič bistveno drugače ni bilo v drugih zaporih, v zaporu divizijskega vojnega tožilstva v Požarevcu, v sodnih zaporih beograjske vojne oblasti v Hilendarski ulici, v kaznilnici Zabela pri Požarevcu ... Moja edina duhovna hrana je bila ta, da sem v samicah kdaj pa kdaj prepeval kot žival in da me niso mogli utišati niti s pendreki. V skupnih celicah je ta lakota sicer nekoliko popustila, vendar je bilo nezaupanje med jetniki tolikšno, da sem se izživljal v glavnem s pobijanjem stenic za cigarete: za deset na zidu razmazanih stenic sem dobil eno cigareto, če pa sem krvave madeže na zidu pošlihtal v kolikor toliko lepo zapovrstje — dve.

Še slabše je bilo na kazenskem delovišču tovarne cementa v planinskem Lukovcu nad Paraćinom. Vlažna, iz pravkar razžagane smrekovine zbita baraka in celodnevno krampanje v lapornati zmrzali, mraz, lakota in spet mraz ... In komaj sem se ponoči ves zbit vsaj malce ogrel, že so oživele uši ... Uši in spet uši. Z obleko sem moral v dezinsekcijsko komoro, iz komore pa so mi vrnili obleko brez gumbov in pasu, ki je zoglenel, uskočeno do te mere, da mi sploh ni več pokrivala udov, in povrh vsega še preperelo. V njej je bil mraz še hujši, lakota ob ješprenčkovi juhici še večja, ponoči pa, komaj sem se vsaj malce ogrel, so spet oživele uši, ki so bile neuničljive. In spet je sledila dezinsekcijska komora in spet še vse drugo, dokler nisem preživljal svoje dneve v lapornati zmrzali pri petnajstih stopinjah pod ničlo skoraj nag in bi dal vse, prav vse na tem svetu, za uro toplega in mirnega spanca. Miličniki pa so do zob oboroženi stali v varni razdalji, najrajši kar v stražnih stolpih, ker so vedeli, da bi prav vsakdo izmed nas vsakomur izmed njih, ki bi se približal, s krampom ali lopato razčesnil glavo.

In slednjič kaznilnica v Sremski Mitrovici. Tudi tu so sicer dvakrat na dan delili le ješprenčkovo juho, vendar je bila Mitrovica v primeri s tistim, kar sem preživel zadnje leto — dom počitka. Robijaški sanatorij. Imel sem še to srečo, da so me pri prihodu pahnili v eno izmed srednjih pavilijonskih soban, kjer pod že dolgo ni več zmogel teže železnih postelj, kakršne so stale v stranskih sobanah v nadstropju, kjer je bilo treba postiljati in se jetniki čez dan niso smeli približati posteljam: tu so bile slamarice nametane kar po tleh in sem se lahko zleknil nanje, kadar se mi je zahotelo. In kakor hitro so nam dovolili uporabo knjig, sem začel poležavati in brati po ves dan. Vedel sem sicer, da to ni prijazno do sojetnikov, do Srbov, Madžarov in Šiptarjev, ki so tik ob meni žebrali sure, in do vseh drugih ... toda ali se nisem potapljal v branje prav zaradi njih! Če je branje res tudi asocialno dejanje, s katerim želi človek pretrgati zvezo z resničnim svetom in se naseliti v pisateljevem izmišljenem svetu, če je poglavitni motiv za branje nezadovoljstvo s svojo okolico, kje naj bi potem človek sploh bral, če ne v zaporu! Za kaj sploh je umetnost, se je menda vprašal že Nietsche, če ne za to, da bi človek ne umrl od resnice.

Kaj kmalu sem si izdelal branju primeren način življenja. Zjutraj sem šel na obvezen sprehod na dvorišče, da sem se nadihal malo svežega zraka, razgibal in prekrvavil ude. Potem sem si z drobnimi uslugami, pomivanjem posode, portretiranjem, prerisovanjem fotografij ali čim podobnim, prislužil pet cigaret, kolikor sem jih potreboval za ves dan: desetkrat po polovičko, seveda z ustnikom, da sem izsesal dim iz zadnje mrvice tobaka. Potem sem si nalomil prepečenca v menažno skodelo, da sem bil pripravljen na opoldansko zajemalko juhe: če je bilo prepečenca dovolj in če sem bil opoldne dovolj potrpežljiv, da se je imel čas napiti in narasti, je bil s tem želodec odpravljen za ves dan. In zbrano sem se lotil branja, najprej na enem, potem na drugem boku.

Prve dni seveda nisem zdržal vse do noči. Pridobiti sem si moral bralno kondicijo. Toda kakor hitro sem si jo pridobil, sem začel podirati rekord za rekordom: ne samo v številu preležanih ur, temveč tudi v številu prebranih strani. Tako sem kaj kmalu Stendhalovo Parmsko kartuzijo prebral v enem samem dnevu, in to niti najmanj površno. Poleg bralne kondicije sem imel namreč tudi dovolj radovednosti in koncentracije. Opažal pa sem, da lahko cirilico požiram v večjih količinah kot latinico. Je mar med cirilskimi črkami večja različnost in so zato lažje razpoznavne in lažje berljive? Ali pa so morda lažje berljive zato, ker je njihova različnost manjša in oko pri njihovem prebiranju manj trpi?

Kljub temu bi se mi branje samo lahko kaj hitro priskutilo. Bilo bi veliko bolj utrudljiva pustolovščina, če bi ne imel nikogar, s komer bi se lahko o prebranem pogovoril. Na srečo sem si našel tudi zagretega sogovornika.

Bil je to Joviča Stamenković iz Jagodine, ki so ga zaprli na maturitetni dan, prikupen fant mandeljastih oči, kakršni utegnejo biti samo Slovani mešane krvi. Ni bil sicer v moji sobani, tako da sva se lahko srečevala in pogovarjala samo pri popoldanskem prostem sprehodu, vendar nama je bilo to še najbolj prav. Subtilnih duš je bilo okrog naju tako malo, da sva se prekleto dobro zavedala te dragocene izjemnosti, ki jo pomeniva drug drugemu. Prepogostni stiki bi naju lahko kaj hitro zapeljali v banalnost, saj sva trpela vsakršno pomanjkanje in najini pogovori o knjigah bi se lahko kaj hitro sprevrgli v kaj drugega. Že tako sva v arestantskem žargonu veljala za limoni, se pravi za mladeniča s patetično bledico na obrazu, ti mladeniči pa so bili predmet poželenja vseh homoseksualcev. Izjemnost najinih pogovorov je morala biti v vsakem oziru izjemna.

»Koje ti se žensko ime najviše svidja?« sem vprašal nekoč Jovico, ko sem želel krstiti maršalko v Flaubertovi Vzgoji srca z bolj pesniškim imenom, vprašal pa tudi kar tako.

»Meni se svidjaju ženska imena s muškim završnicama,« mi je odvrnil. »Na primer Ines.«

In kadar koli sva prišla tako daleč, je bilo najboljše, da se pri priči razideva in preostanek najine potrebe po intimnosti izživiva kdaj drugič. Na srečo po naravi nisva bila homoseksualca in sva lahko postavljala meje najini ljubezni.

Tako sem v zaporu bral in bral, bral od jutra do večera, knjige pa so začele na vsem lepem zgubljati svojo usodnost. Knjige so postale moje edino, vendar vse manj razburljivo življenje. Pred branjem sem bil v zaporu in sem si želel predvsem na prostost, zgodilo se ni skratka nič takega, kar bi me še posebej naravnalo prav na to in ne na kako drugo knjigo, po branju sem bil še vedno v zaporu in sem si želel predvsem na prostost. Nikakršnih pretresljivih vzrokov nisem imel za branje, pa tudi posledic mi branje ni puščalo nikakršnih, vsaj ne takih, ki bi globlje posegale vame in mi bistveno spreminjale tok življenja. Knjige sem bral, knjig nisem več živel.

Istočasno sem bil do njih svobodnejši. Dogajalo se mi je, da sem začel ob branju kar nehote tudi sam pisateljevati in da sem si sčasoma izdelal celo nekakšen estetski nazor, po katerem sem knjige sprejemal ali zavračal: kar naenkrat so postale dobre in slabe. V teh kriterijih pa je bil navzoč predvsem moj življenjski položaj, vse opredeljujoče dejstvo, da sem politični zapornik, in nekaj malega še tista marksistična miselnost, ki sem jo osvojil v zaporu. Bil sem skratka občutljivejši za družbeno in politično dogajanje, za globlje družbene pretrese in človeške usode v teh pretresih, s tem pa seveda tudi za moralna vprašanja. In tako se je moje navdušenje osredotočilo na klasični francoski roman, na Balzaca, Stendhala in Flauberta, saj sem se najlaže poistovetil prav z njihovimi junaki, z Lucienom Rubempréjem, Lucienom Leuwenom in Friderikom Moareaujem.

Ko sem predihal Izgubljene iluzije, Luciena Leuwena in Vzgojo srca, sem bil tako prevzet in nabrekel, da sem moral poiskati Jovico in se pogovoriti. Vendar je bil tudi Jovica nabit s knjigami.

»Imam nešto za tebe,« je rekel. »To su ti moderni pisci, Kafka i Camus... Ali otkrivenje za mene je Thomas Mann, Smrt u Veneciji... To moraš, moraš da pročitaš.«

»Pa koliko je onda toga,« sem vzkliknil. »Baš sad sam pročitao Izgubljene iluzije, Luciena Leuwena i Sentimentalno vaspitanje.«

»Poznajem. Dobro.«

»Kakvi dobro! Ima nešto izuzetno, zapravo zapanjujuće u tim knjigama,« sem vzkliknil. »To su ti junaci. Primetio si valjda, s kakvom ogromnom i nepokolebljivom voljom ulaze u život, s kakvom izuzetnom energijom idu iz dogadjaja u dogadjaj, neseći sobom i sebe i čitaoca. In kad saznaš, kako na kraju završavaju, svi od reda tragično, moraš da pitaš: Kuda? Zašto?«

»Kuda pitaš?« me je pogledal Jovica. »Pa zna se. U božju mater.«

»Ali zašto onda srljaju?«

»To bi hteo i ja da znam. Valjda jest tako i ne može da bude drukčije. Mene u stvari raduje, da barem pisci to znaju i da su tako popisali. Političari, kao što vidiš, o tome nemaju pojma; za njih je srljanje jedina zbilja.«

Z Jovico seveda nisva izčrpala vseh vprašanj.

Bil sem še naprej čustveno zmeden. Za dva ali tri dni sem odložil vse knjige, da se nekako uredim, vendar še vedno nisem vedel, za koga od teh fantov naj se odločim. Še vedno so me obsedali vsi trije, Lucien de Rubempré, Lucien Leuwen in Friderik Moreau; imeli so pač marsikaj skupnega, predvsem mladeniški zanos, ljubezen in avanturistični pogum, pa tudi približno enak konec. Toda ko sem urejal vtise še naprej, sta se mi začela Lucien Leuwen in Friderik Moreau vse bolj zlivati v eno samo figuro, figuro nespretnega in nesrečnega družbenega aktivista. Tako so se moje misli in čustva slednjič osredotočile okrog obeh Lucienov, Rubempréja in Leuwena, ki sta se med seboj presenetljivo razlikovala in sta bila pravzaprav dva povsem različna človeka. Leuwen je izhajal iz najvišjega družbenega sloja in je bil razumnik, učenec Politehnične šole in vojak, politično in revolucionarno naravnan, po svoji naravi močan, aktiven, jasnoviden, obvladan in asketski. Rubempre je prihajal iz obubožanega plemstva in je bil individualist, pesnik, občutljiv, a neobvladan, pravzaprav nemočen, naiven in slepo vznesen otrok.

Toda Leuwen je bil kljub vsemu le buržujski otrok, ki se je upiral moji proletarski zavesti do te mere, da se nisem mogel z njim čisto do kraja poistovetiti. Navdušeno sem spremljal njegov spopad z lastnim razredom, se istovetil z njegovo željo po razumnosti in pravičnosti, njegovo občutljivostjo za družbeno krivico in simpatijami do ljudstva, a motila me je njegova nedoslednost. Njegov spor z lastnim razredom je bil tudi spor Leuwena s samim seboj, protislovje, ki ga je v bistvu blokiralo in mu jemalo tisto ostrino in zanos, kakršnega je imel Lucien de Rubempre na pretek. Bil je morda duhovitejši, naravnejši, lucidnejši, vendar manj prodoren in manj usoden. Zaradi te notranje blokade se je ustavljal na pol poti in me puščal na cedilu. Zaradi tega je kot učenec Politehnične šole šel protestirat na ulico zoper monarhijo, potem pa kaj hitro pozabil na republiko in ga je moral izbezati iz letargije oče; zato je madame Châsteller kot legitimistko že od vsega začetka ljubil z zadržkom, zato se je tej svoji veliki ljubezni tako zlahka odpovedal, brž ko so mu pokazali njenega dozdevnega otroka; zato se je tudi tako zlahka sprijaznil s porazom na volitvah ... Vse to sem mu na tihem zameril, saj med branjem pač nisem hotel vedeti, da v njegovem času še ni bilo revolucionarnega proletariata in da je njegov lik prav tak, kakršen je, zelo natančno ustreza likom v sebi sami načete buržuoazije, ki se tudi v spremenjenih okoliščinah lahko oprijemlje le svojih nekdanjih parol. Delavci so bili navsezadnje že tu, res da še v capah in politično docela neosveščeni, toda Leuwen bi moral spoznati v njih svoje zgodovinske zaveznike, da bi tudi njega samega pognali naprej. Skratka: poklicati bi moral na pomoč mene.

Tako sem se slednjič odločil za Luciena Rubempréja, individualista, čustveno prekipevajočega in nemočnega, pa tudi nemoralnega fanta: odločil protislovno, kot da se je v mojem imenu odločal Lucien Leuwen. Bil sem pač tudi sam pripadnik v sebi samem načetega razreda.

Tedaj sem se vnovič lotil Izgubljenih iluzij. In čarovnija se je ponovila. Bil sem dovolj naiven in otročji, dovolj nezadoščen, da sem se z Rubempréjem zlahka pognal v iluzijo, se dvignil nad umazani svet in lebdel z njim nekje tako visoko, da mi je bližajoča se in neizogibna katastrofa le povečavala slast tega vrtoglavega lebdenja. Z vsem srcem sem se okušal v zapeljivi svobodi, pa čeprav je bila le slabo prikrita sužnost. Ne družbena ne zgodovinska dejstva me pri tem poletu niso niti malo ovirala. Lucien je res prihajal v Pariz s podeželja in ni imel nikakršnih revolucionarnih idej, ampak je skušal uveljaviti le samega sebe — in tudi to mi je bilo najbolj prav. Nisem pa bil pesnik, nisem bil estet, vsaj v tolikšni meri ne, da bi mi lahko užitek postal edini cilj in da bi se lahko v imenu užitka požvižgal celo na moralo. Ne, jaz zaradi lastnega užitka ne bi mogel spraviti na boben zvestega prijatelja Davida Sécharda in dobrotljivo sestro Evo, pognati v smrt lastno mater in svojo ljubico Coralie; tudi se najbrž ne bi zapisal med monarhiste. Toda bil sem toliko čuten in zanesen, da bi me lahko madame Bargeton izdala in da me to ne bi prav nič izučilo, prav nič, tako bi me lahko izdala še enkrat, in da se nikdar ne bi priključil tako premišljenemu človeku, kakršen je Daniel D’Arthez, in da nikdar ne bi upognil kolena pred tistimi zahtevami družbe, ki vodijo le h goli oblasti. Tako sem seveda Lucienu de Rubempréju zlahka sledil in se naselil z njim zunaj stvarnega sveta, nekje tako visoko, da je bil pred menoj samo še padec in samouničenje.

Vendar poglavitni čar sploh ni bil v meni in Lucienu de Rubempréju, temveč v Balzacu. Tudi ta možakar se je iztrgal iz sveta, res da docela premišljeno in trezno, in je zdaj nekje z višine gledal na svet kot Bog. Zanj so bili vsi ti ljudje tam spodaj, z Lucienom de Rubempréjem vred, le sestavni del številnih človeških strasti, ljubezni, upanja, pohlepa, takih in drugačnih čustev, ki so bili sicer nabiti z ogromno energijo, v bistvu pa nič drugega kot velika človeška komedija. Ta vzvišeni položaj sta sicer zavzemala tudi Stendhal in Gustave Flaubert. Toda ta dva sta okoli svojih junakov nabrala le nekaj malega ljudi, večidel statistov. Balzac pa je zbral okrog Luciena de Rubempréja še nič koliko prav tako zanimivih in enakovrednih usod, Davida in Evo Séchard, D’Artheza, Rastignaca, Carlosa Hererro alias Jacquesa Collina ... Onadva sta videla veliko, Balzac je videl tako rekoč vse. Balzac je bil vseviden, dejansko Bog. Bil je tudi mrzel opazovalec, zgolj registrator, hladen in indiferenten, tako da se niti v najbolj usodnih trenutkih ni poistovetil z nikomer, niti z Lucienom de Rubempréjem ne, za katerega je gorelo moje moralistično srce; samo spremljal je svoje junake, vžigal v njih usodne strasti, potem pa jih prepuščal njim samim. Toda prav zaradi te svoje indiferentnosti je očitno videl več kot drugi; prav zaradi te svoje neprizadetosti ni bil samo vseviden, ampak tudi pravičen. In kar je bilo poglavitno: ta vsevidni in pravični Bog je bil pisatelj, ne pa politik. Ta pogled je bil umetniški, ne pa politični.

To je bilo zame prav srečno odkritje. Pod tem pogledom sem si namreč tudi jaz pridobil svoje ustrezno mesto v svetu, skoraj takšno, kot ga je Balzac namenil Lucienu de Rubempréju, otroškemu zanesenjaku in pesniku; vse moje preglavice in vse moje trpljenje je bilo nekje zabeleženo, všteto v ta človeški cirkus. In mojega mesta v svetu niso določali ne tožilec, ne preiskovalni sodnik in sodnik, ne Golub Nikolić, zato tudi ni moglo biti do kraja zavoženo in nepomembno.

Po Izgubljenih iluzijah sem na hitro prebral še Blišč in bedo kurtizan. In bil sem razočaran, pravzaprav prikrajšan. Hotel sem spet Luciena de Rubempréja, v ospredje pa je stopil Jacques Collin s svojimi spretnimi mahinacijami in brezdušnim obvladovanjem sveta, v ospredje so stopile spletke in intrige brezdušnih, močnih ljudi, moj Luciene, pesnik, pa je ostal nekje v ozadju, kot lahko sredstvo v prefrigani igri za prestiž in moč, dokler ga — naivneža — niso do kraja uničili in pahnili v samomor. Zanosna istovetnost z glavnim junakom je v tem primeru izostala, ni pa me minilo komaj prebujeno navdušenje za beletrijo.

Lotil sem se novih knjig, najprej Camusa in Kafke ... Morebiti nekoliko prekmalu, ker ju nisem povsem dobro razumel, vendar užival in trpel sem kljub temu. Doktor Roux me je sicer s svojimi podganami in kugo pustil hladnega, celotna Kuga se mi je zdela preveč moralistična, zato pa me je Mersaultova tragična ravnodušnost očarala. Iz njegove perspektive je bil svet presenetljivo blizu in veliko bolj telesen, kot da se mi je prilegel ob kožo, saj še nisem doživel tako drastljive ženske, kot je bila Mersaultova Marija, pa tudi ne tako živega puščavskega peska in tako žgočega puščavskega sonca, kot je bilo tisto na konici Arabčevega noža... Tudi tako prijetnega balkona še nisem doživel, kakršen je bil Mersaultov, ne tako gnusnega psa, kakršen je bil Salamanov...

Vse drugo se mi je zakompliciralo, dokončno zapletlo pa pri spremni besedi, v kateri je pisalo, kako so to knjižico sprejeli v Parizu in kako jo je pravzaprav treba razumeti, vso to Mersaultovo ravnodušnost in ves ta njegov nemoralni izziv. V Pariz je prišla pozimi leta 1944, ko so Parižani preživljali že četrto leto okupacije in prezebali po mrzlih, nezakurjenih sobah, in oboje, Mersaultova ravnodušnost in toplo afriško sonce, jih je kar ogrelo. Ta knjižica je bila skratka balzam na rano francoskega defetizma in vojnega poraza: če je namreč res vse vseeno, kot trdi s svojim vedenjem Mersault, potem seveda ne more biti problematično niti pomanjkanje kurjave niti sramoten poraz z Nemci. Tej razlagi seveda nisem verjel, saj je bilo v Camusovi knjižici vsekakor še nekaj več, a me je kljub temu pritegnila ... Zapeljalo me je namreč nekaj povsem drugega: moja potajena kapitulantska narava, ki je do tega trenutka nisem poznal. Zaslutil sem blagodejne možnosti, ki mi jih daje tako razpoloženje, tak obrambni mehanizem in tak obup, in odprl sem se mu nastežaj. Spričo vseh težav in problemov, ki sem jih imel v arestantskem življenju, je bilo to razpoloženje nekakšna zlata rezerva, ki mi je lahko vsak trenutek prišla hudičevo prav. Treba mi je bilo samo obupati in — vse je bilo urejeno.

Na srečo sem bil tedaj že pri Kafki. Trpel sem z Gregorjem Samso, ki se je spremenil v velikanski mrčes. Trpel še toliko bolj zaradi tega, ker sem bil ves čas branja trdno prepričan, da bi bil Gregor pri priči rešen vseh svojih muk, če bi se samo eden njegovih skrbnih družinskih članov domislil, da ta mrčes sploh ni mrčes, temveč Gregor. Toda njegovi družinski člani so se ves čas vrteli okrog njega in so bili ves čas na tem, pogovarjali so se celo z njim kot s človekom, domisliti pa se tega nobeden ni mogel; celo jabolka, ki je obtičalo v Gregorju, ni nobeden potegnil iz njega. Rešitev je bila skratka ves čas tu, popolnoma v človeških rokah, rešitve pa le ni bilo. Domala tako, kot da je nad ljudmi nekakšno prekletstvo.

Nič drugače ni bilo v Procesu, nič drugače v Gradu. Josef K. je bil ves čas na tem, da bo pojasnil nesporazum in da se bo proces zoper njega ustavil, proces pa je kljub temu neusmiljeno tekel naprej. In podobno prekletstvo se je držalo vsega, tudi najdrobnejših detajlov: ženska ga je sicer radodarno vzela v naročje, toda do združitve le ni prišlo; prijatelj ga je povabil k sebi, da bi se sporazumela, a sporazumeti se le nista mogla. Tisto poglavitno in odrešilno je vedno izostalo, tako v življenju Gregorja Samse kot v življenju Josefa K. in geometra K. Tudi temu so se vsi ponujali za vodiča, vendar ga nihče ni nikamor pripeljal, ne v grad ne iz gradu ... Prekletstvo na teh straneh je bilo tolikšno, da mi je ves čas stiskalo srce. Sprevrglo se je v nekakšno moro, ki me je zdaj tlačila noč in dan. S Kafkovim pisanjem je bilo namreč tako kot z mojo prostostjo: nič kolikokrat sem ponoči sanjal, da so me spustili iz zapora, ko pa sem stopil iz kaznilnice na cesto in ko naj bi se začel veseliti, sem se zbudil. Največkrat še bolj poten, kot sem bil poten podnevi.

Istočasno pa sem se naslajal nad lepotami Kafkovih podob: vsi njegovi prizori so se mi zdeli izredno slikoviti, nekoliko zastrti in melanholični, skoraj sanjski, pričarani bolj z melodijo jezika kot z dejanskim opisom. Zato sem bil najbolj prevzet nad Ameriko, ki sem jo bral v italijanščini. Podnevi in ponoči je živela v meni podoba, ko gangsterji nekje v New Yorku vržejo Rozmana iz avtomobila in ostane čisto sam v tujem, neznanem kraju: E quello dev’essere nel qualche lontano suborgo, perche i bambini sedevano sul orlo del marciapiede e giocavano. Ta podoba je bila tako neznansko lepa, da je bila prav tako boleča.

Buddenbrookovi. To počasi odvijajočo se pripoved sem bral in bral, vse bolj in bolj očaran z dejstvom, kako se med temi nepretresljivimi ljudmi ne dogaja pravzaprav čisto nič. Odrasli ljudje, konzuli in magnati, so poučevali svoje otroke lepega vedenja pri mizi in v družbi, sami pa so se pogovarjali o kupčijah, o cenah žita in podobnem; kdaj pa kdaj so zamenjali samo stanovanjske prostore in nadaljevali z istimi pogovori... Na približno stotrideseti strani, ko je bila mlada Tony Buddenbrookova na počitnicah v Travemündeju, pa se je nenadoma vzel od nekod sin luškega kapetana, študent medicine iz Göttingena, Morten Schwarzkopf, in temu nedolžnemu dekletu rekel: »Morali bi brati tu pa tam druge liste, na primer Rheinische Zeitung. Vladi ta tisk ne prizanaša posebno, veste, prav tako ne plemstvu, farjem in junkerjem ... in kar spretno zna vleči cenzuro za nos.« Po teh besedah sta Morten in Tony odšla še nekajkrat k morju, sedet na kamenje, kakor sta rekla temu, vendar nikdar več nista spregovorila nič podobnega, potem pa se je Tony vrnila domov ... In pripoved je spet tekla dalje tako, kot je tekla poprej. Odrasli ljudje, konzuli in magnati, so spet poučevali svoje otroke lepega vedenja pri mizi in v družbi, sami pa so se pogovarjali o kupčijah, o cenah žita in podobnem. Kdaj pa kdaj se je sicer kdo rodil, kdaj pa kdaj je kdo od te gospode umrl ali pa se poročil, med drugimi tudi Tony Buddenbrookova, kar je za dan ali dva spremenilo predmet pogovora, toda v glavnem so se med temi mrzlokrvnimi in obvladanimi ljudmi tudi priložnostne svečanosti in pogrebi dogajali tako, kot da se nič ne dogaja. Vse je bilo sicer navidez prijetno, uglajeno, v velikem stilu dejanske gospode, obenem pa je prav ta uglajenost postajala nadomestek resničnega življenja. In bolj kot so se strani odmikale, bolj kot so se kopičili drobni in nepomembni dogodki, bolj sem obžaloval, da je edini zanimivi in vznemirljivi človek v knjigi, študent Morten Schwarzkopf, izginil iz knjige tako brez povratka. Ne samo izginil, ampak tudi utonil v popolno pozabo: pozabila ga je Tony Buddenbrookova, ki bi ga morala ob vseh teh neizrazitih ljudeh ljubiti ali se ga ob svojem dolgočasnem možu vsaj spominjati, pozabil celo Thomas Mann ... Potem pa je nekje na šeststopetdeseti strani, ko sem že čisto obupal nad sivino tega življenja, Tony pospravila po kosilu z mize še družinski časopis in nekoliko nejevoljno rekla: »To ni nič. Morali bi brati Rheinische Zeitung.« Spomnila se je torej Mortena Schwarzkopfa in ga slednjič na svoj nevznemirljivi način le priklicala nazaj v knjigo, ki je nenadoma dobila s tem čisto drugo vsebino. Pravzaprav: spomnil se ga je Thomas Mann.

Bil sem navdušen nad Mannom in zadovoljen s samim seboj. Tudi Thomas Mann je bil bog, ki je vse videl in vedel. Jaz pa sem bil študent Morten Schwarzkopf, ki sem — glejte! — sedel v zaporu, pozabljen in zavržen, ki pa sem na tihem živel v srcih prav vseh ljudi kot njihovo edino upanje, da se jim življenje ne bo do kraja izpridilo.

Toda čakala me je nova preizkušnja. Smrt v Benetkah. Prebral sem to novelo in nisem vedel, kako naj jo prebolim. Ljubezen starega Gustava von Aschenbacha do mladega Tadzia je bila povzdignjena v tako sublimirano duhovno avanturo, da sem se sramoval svojega telesa, sramoval prepečenca v menažni skodeli ... To je bil nov dokaz, da duša tako neizmerno presega telo, da ji je tako rekoč vse mogoče in vse dovoljeno, ne da bi zapravila božji nadih, tudi homoseksualnost. In to tudi moja duša. Saj v arestu ni bilo hujšega, kot branje podobnih knjig: telo sem še nekako tiščal k tlom, ko pa se je dvignila duša in se ji je zahotelo združevanja in oplajanja, sem zbolel od hrepenenja.

Jovica je bil tedaj že v moji sobi. Izkoristil je prvo priložnost, da se je preselil k meni, čeprav je bila prosta samo slamarica na vlažnem parketu pred umivalnikom in čeprav je moral za to moledovati komandirja paviljona; tako sva bila le bliže drug drugemu in sva imela več priložnosti za pogovor. Toda odkar sem bral Manna, se mi je izmikal. Kadarkoli sem ga poiskal z očmi, se je hitro obrnil od mene in se zamotil s kakšnim opravkom. In ko sem se zjutraj sklonil nad Smrt v Benetkah, je kaj kmalu izbrskal iz škatle pri svojih nogah toaletno torbico in se zgubil v umivalnik.

Toda ko sem novelo prebral, si nisem mogel kaj, da bi ne stopil za njim. Presenetil sem ga pri britju nad umivalnim koritom: obrisal si je sveže obriti obraz v brisačo in se od ogledalca sprašljivo zazrl vame:

»Pročitao si?«

»Jesam,« sem rekel, stopil k njemu in ga poljubil na čelo.

In preplavilo me je tolikšno razburjenje, od veselja in od sramu, da sem se še isti hip obrnil od njega in se pobral nazaj na svojo slamarico: tu je potem neusmiljeno žuborelo po meni. Srce mi je dolgo neugnano razbijalo, koža mi je po vsem telesu kar krvavela od rdečice in pred očmi so mi plesali rožnati kolobarji.

Šele prihodnji večer sem se toliko zbral, da sem stopil do njegove slamarice in počenil k njemu:

»Izvini za ono jučer,« sem rekel.

»Zašto? Neka ostane zapisano, da si me poljubio.«

»Neka,« sem rekel. »Ne sramim se ja toga.«

»Onda je sve u redu.«

Potem sva se spogledala in sva si dolgo iskreno gledala iz oči v oči. In vedela sva, da sva pravzaprav nemočna: pisatelji bodo še naprej neusmiljeno vdirali v naju in združevali najini duši, vendar vedno samo v trpljenju, ker nikdar ne bova postala srečna ljubimca. Bilo je hudo njemu in bilo je hudo meni. Meni najbrž še nekoliko bolj, ker sem Jovico povrh vsega še izdal. Moj odhod iz kaznilnice je bil že čisto blizu, arestant pa ne more izdati arestanta z ničimer bolj, kot prav z odhodom na prostost. Ve se namreč, da je še isti trenutek vse pretrgano, vse pozabljeno, kot da sploh nikoli ni nič bilo. Zato sem rekel:

»Ipak izvini.«

Ko sem stopil iz kaznilnice, otovorjen z Unrrino škatlo in po dolgem času spet v usnjenih čevljih, ki so mi že v kaznilniških hodnikih ožulili neutrjene pete, se mi je zdelo, kot da zapiram zajetno in zahtevno knjigo; prebrano je bilo in v platnicah. Podal sem se na nekaj kilometrov dolgo pot do železniške postaje, kot da stopam naproti novim, razburljivim dogodivščinam, kakršnih ni v nobeni knjigi. Nekje na pol poti se je pripeljal za mano na vozu srbski kmet v kosmati šubari in ustavil konja:

»Na Stanicu?« je vprašal in prevrnil blazino na kozlu poleg sebe. »Ajde, prisedni!«

Prisedel sem in se kar nehote spomnil konca Balzacovih Izgubljenih iluzij. Ne samo Carlosa Herrere, ki se je čisto slučajno vzel od nekod, temveč tudi Luciena da Rubempréja, ki je prisedel v njegovo kočijo, saj je navsezadnje tudi Lucienova usoda spominjala na mojo; če nič drugega, je bil tudi za mano konec nekega življenjskega obdobja in sem bil tudi jaz na beraški palici in niče. In četudi sem doslej ves arestantski čas željno čakal samo na ta trenutek in se ga hkrati bal, ker sem vedel, da bom moral položiti nič kaj razveseljiv račun, sem se zdaj počutil nenavadno prijetno. Res da po prestani kazni nisem bil junak, ki je žrtvoval nekaj svojega življenja za lepšo prihodnost ljudi in ki ga zdaj kar razganja od ponosa, nisem pa bil niti poraženec Lucienovega tipa in nekakšen plen, ki naj bi mu slučajni popotnik vdihnil novo življenje. Niti najmanj ne. Res pa je tudi bilo, da tudi moj sopotnik ni spominjal na Carlosa Herrera ali Jacquesa Collina, ki bi bil dobro oborožen za življenje in bi obvladoval pariško podzemlje; to bi bilo kar malce preveč romantično. In bilo mi je žal nekdanjih romantičnih časov, ko so se še dogajale tako nenadejane in prevrtljive reči, obenem pa sem se na kozlu med njivami veselil svoje prostosti. Naj me je čakalo karkoli, prezir okolice ali pomanjkanje, ničesar se nisem bal — zaupal sem v svet umetnosti in v balzakovskega boga.

Prostodušno sem se spustil s kmetom v pogovor.

»Mlad si,« me je namreč pogledal čez čas. »A koliko si odsedeo, bre, mladiču?«

»Tri godine.«

»Nije mnogo, a nije ni malo, jebeš jim mater,« je pljunil. »Samo što je sada mnogo lakše. Ni robija nije valjda ono što je nekad bila.«

Pustil sem mu to prepričanje in sem ga vprašal:

»Kaži ti meni, čiko, šta mogu da kupim za deset hiljada dinara. Dali su mi voznu kartu i deset hiljada.«

»Pitaš šta možeš da pojedeš i popiješ za taj novac? Možeš svašta. I deset kobasica, ako hočeš.«

»To je onda dovoljno.«

»Dovoljno je, ako ti ne treba na kraj sveta.«

Nekaj časa sva molčala, potem me je vprašal:

»A šta si naumio sada?«

Nisem ga razumel in sem ga vprašljivo pogledal.

»Imaš neko zanimanje? Imaš neku školu?«

»Probat ču da pišem i da budem pisac.«

»Znači ništa nisi naučio tamo unutra,« je rekel. »Opet si poleteo visoko.«





KAKO NISEM IMEL POGUMA ZA SAMOMOR IN KAKO MI JE LITERATURA PRVIČ REŠILA ŽIVLJENJE ALI ALBERT CAMUS



V prvih mesecih prostosti sem se povrnil k Albertu Camusu. In dalj časa je bil moja osrednja literarna figura, moj literarni ljubljenec, ki pa ga nikdar nisem ljubil dovolj globoko, da bi lahko ta ljubezen obrodila svoj sad. Najbrž zato, ker sploh nisem ljubil njega, Alberta Camusa, temveč le svojo površno uvtaro o njem, ki sem jo prilagodil svojim trenutnim potrebam in možnostim.

Imel sem seveda dober in resen namen. Najprej seveda s pisateljevanjem. Toda ko sem se vrnil iz kaznilnice v Ljubljano, v stvarnost toliko želene prostosti, se je najprej zgrnila nadme vrsta banalnosti; če nič drugega, sem se moral z nečim preživljati, in to že takoj prvi dan. Zaposliti sem se hotel v tiskarni Ljudske pravice, kjer sem se navsezadnje izučil za litografskega risarja, a tam prostega delovnega mesta niso imeli, sindikat grafičnih delavcev pa mi je ponudil delo v Mariborski tiskarni v Mariboru. Komaj sem torej prišel domov in se pozdravil z upokojenim očetom, pozdravil z znanci in prijatelji, ki sem jih pogrešal leta in leta, še preden sem se naužil domačega zraka, sem že moral spet na pot. Leseni kovček, ki me je spremljal že od vpoklica k vojakom, skoraj celih pet let, je bil in ostal moj najzvestejši, če ne celo edini prijatelj: zložil sem vanj tisto malo perila, ki sem ga imel, oče pa mi je položil vanj za popotnico žepni nožič in jabolko. Oblekel sem edino civilno obleko, ki ji še nisem urasel in ki je medtem niso požrli molji, in odšel s trebuhom za kruhom v Maribor. Brez stanovanja, kamor naj bi se vselil, in brez prebite pare v žepu, tako da ni bilo niti misliti o tem, da bi si dokupil potrebno perilo, obleko in obutev, kaj šele o tem, da bi si kupil zobno krtačko in zobno pasto. Ubijal sem se s tem, kaj bom jutri v Mariboru zajtrkoval.

V kaznilnici sem vsekakor preživljal boljše dni, tudi v duhovnem smislu. To porazno srečanje s trdo in neusmiljeno stvarnostjo me je do kraja potlačilo. Še tisto malo presežnostnega duha, ki so ga zanetili v meni Stendhal, Balzac in Mann z njihovih božanskih razglednih točk, je zdaj v meni v hipu ugasnilo. Niti pednja se nisem bil več sposoben dvigniti od tal. Niti za korak in niti za trenutek nisem več mogel zapustiti samega sebe. Ukvarjal sem se izključno s svojo revščino, nekaj malega preklinjal in protestiral, v glavnem pa se žalostil in smilil samemu sebi. Ob svojih neuresničenih željah in nemoči sem se seveda še z večjo asocialno strastjo oprijemal knjig in estetiziral, predvsem pa obujal spomine na potepuške mladeniške dni pred zaporom, saj sem bil na istem kot tedaj: na junake povojnih italijanskih neorealističnih filmov. Namesto naprej, sem se usmeril nazaj. Namesto v nekoliko svobodnejše duhovno ozračje sem zdrknil nazaj v lepljivo družbeno in politično telesnost. Lepota je bila zame povzeta v italijanskem filmskem neorealizmu, v Rossellinijevem filmu Rim, odprto mesto, v De Santisovem Tragičnem lovu in Grenkem rižu, predvsem pa v De Sicovih Tatovih koles, Čistilcih čevljev in Umbertu D. Pa tudi v sentimentalnejših inačicah neorealizma, kakršne so vrteli ta čas in v katerih so nekdanja dekleta s ceste Eleonora Rossi Drago, Silvana Mangano, Lucia Bose in Sofia Loren že kot filmske zvezde razkazovala svojo spolno privlačnost, denimo v Dekletih s Španskega trga in podobnem. Če je le bil kakšen od teh filmov na sporedu, sem ga že tekel pogledat.

Moji umetniški junaki so bili italijanski naturščiki, Lamberto Maggiorani, predvsem pa Enzo Staiola in Franco Interlenghi. To sta bila otroka, ki sem ju ljubil, saj njunih filmskih vlog v Tatovih koles in Čistilcih čevljev sploh nisem ločeval od njunih resničnih osebnosti: bila sta siromašna, podhranjena, v zanimivih cunjah zanimivega italijanskega tekstilnega trga, tenkočutna in inteligentna, a po krivdi družbenih razmer brez vsakršne življenjske perspektive. Podobnih usod kot je bila moja. In ko sem zvedel, da se je eden od teh mojih naturščikov s honorarjem, ki ga je dobil za vlogo božjastneža v filmu Tatovi koles, zapil do smrti, mi je bila vest v estetski užitek: ustrezala je dejanskemu stanju stvari in bila v skladu z mojim čustvovanjem. Nisem pa se mogel sprijazniti z novico, da je Franco Interlenghi medtem že odrasel in postal italijanski filmski zvezdnik, ki uspešno in za velik denar igra ljubimce. Ne, to ni bil moj brezupni čistilec čevljev. In namesto da bi bil razpleta Francove usode vesel, sem bil nesrečen. Utemeljeval sem se pač v revščini svojih bližnjih.

Navduševal sem se tudi nad italijansko literaturo. Ne seveda nad Vittorinijem, ki se mi je zdel preveč izumetničen, intelektualec pač, ki se poigrava z življenjem ljudskih množic, in tudi ne nad Moravio, ker je bil premalo nabit z realnim svetom in ker je svoje romane izvajal iz skonstruiranih duš svojih junakov in junakinj — zato pa nad Cesarom Zavattinijem, Italom Calvinom, Cesarom Pavesejem in Vascom Pratolinijem, predvsem nad njegovo Le cronache di poveri amanti. Pri srcu so mi bili pač preprosti ljudje in vsakdanji, drobni dogodki, bolj florentinski kot ljubljanski in mariborski, saj je bil preprost človek in droben dogodek, samo za spoznanje zamaknjen, tudi moja življenjska prst, v kateri naj bi pognal korenine. Obenem pa sem oboževal Cesara Paveseja, iztirjenega intelektualca in tragičnega samomorilca v torinski hotelski sobi, ki je s svojim nesporazumom med osebnim in družbenim še najustrezneje poosebljal moj osebni problem. Tudi to sem bil namreč jaz, človek, ki svojega osebnega jaza nikakor nisem mogel uskladiti s soljudmi, čeprav sem bil po njih neusmiljeno opredeljen in od njih neusmiljeno odvisen. Samo da ta razkol v meni ni bil tako grozljivo boleč. Jaz sem taval po mariborskih ulicah, se ogledoval v izložbenih oknih trgovin kot obsedenec s samim seboj in si ponavljal Pavesejeve verze: »Prišla bo smrt in imela bo tvoje oči,« pri tem pa sem veliko bolj mislil na srečanje z žensko kot na srečanje s smrtjo, ne da bi kdaj resno pomislil na samomor. V primerjavi s Pavesejem sem bil pozunanjeni goljufivec. In tega sem se v iskrenejših trenutkih tudi povsem jasno zavedal. Nisem bil rojen za izredno individualno usodo, v kateri bi se zgostila vsa človeška nasprotja in se izrazila v enkratnem plamenu, temveč za nemočno otepanje s samim seboj in sentimentalno omedlevanje za sočlovekom. Bil sem pravzaprav le prototip zavrtega družbenega delavca, pri katerem se je želja po oblastnosti prepletala z nemočjo, ljubezniva pripravljenost na splošno koristno družbeno delo s prevratniškimi željami, neprizadetost pa s sentimentalnostjo. Zmes neuravnovešenega in nezadoščenega, v bistvu nepredvidljivega in nevarnega človeka, pri katerem niti sam nisem vedel, kdaj bo ena od njegovih lastnosti potisnila ob stran vse druge. Postal bi lahko neusmiljen oblastnež, bil pa sem le cmerav sanjač.

V Mariboru sem dobil stanovanje v bolniški sobi nekega vajenskega doma v Strossmayerjevi ulici. To je bila ogromna sobana v nadstropju s šestimi velikimi okni, ki so gledala na ulico, in najmanj dvajsetimi železnimi bolniškimi posteljami. Zasedel sem posteljo v zgornjem koncu sobane, v kotu, potisnil podnjo kovček, vse svoje druge stvari pa razložil po okoliških posteljah. Umival in bril sem se z vajenci nad betonskim koritom v kopalnici. Včasih je za dan ali dva poležal v sobani še kak bolnik, vajenec s hujšim prehladom ali vnetim grlom; kdaj pa kdaj je vdrla v sobano bolniška sestra v belem, pobrskala malo med zdravili v omarici pri vratih in spet izginila ... V glavnem sem bil torej sam. In kakor hitro sem od upravnika doma izprosil, da je elektrikar zaradi varčnosti odvil nekaj odvečnih žarnic in obločnic pod stropom, se mi je življenje nekako ustalilo: do polnoči sem v postelji bral pod edino privito žarnico, po polnoči pa sem v temi prisluškoval bitju ure v stolpu frančiškanske cerkve. Svoje ure nisem imel, a dela si nisem upal zamuditi.

Tu sem vnovič vzel v roke Camusovega Tujca in pri priči zbolel. Če sem prej Mersaultovo ravnodušnost jemal samo za pisateljski trik, ki je Camusu omogočil razmeroma nov pogled na ljudi in življenjske pojave, sem zdaj zlezel veliko globlje in me je zgrabila ravnodušnost sama. In ta ravnodušnost je bila kot zdravilo za vse moje rane: v meni namreč sploh ni bila ravnodušnost, temveč dokončen obup in umik. Nesmiselnost sveta, ki sem jo požiral vase od strani do strani, me je čudežno odrešila vseh napetosti in je še najbolj ustrezala mojemu razpoloženju, razpoloženju neuspešnega in utrujenega borca. Treba je bilo samo obupati in je bilo vse rešeno. Poraz ni bil več poraz, temveč moje življenjsko stališče. In Camusova stilna in vsebinska doslednost me je v tem stališču krepila in potrjevala. Seveda, saj če je svet tako nesmiseln, tudi beseda v njem ne more biti konj, in zato je Camus nikdar ne postavlja v premi govor, temveč opravlja z njo v odvisnih stavkih. In na meni je, ki končno mislim neusmiljeno zares, da sploh ne govorim več in umolknem za zmerom.

Bil sem Mersault. Žal še vedno samo po njegovih zunanjih obeležjih, ne pa tudi po njegovem najglobljem bistvu. Naj sem še tako dosledno prevzel njegovo razpoloženje in se celo vedel po njem, z očitno odmaknjenostjo od ljudi in stvari, sem bil v bistvu le njegova površna kopija. Nisem bil namreč sposoben prostodušno uživati v ženski, kot je Mersault užival v svoji Mariji, saj sem dekleta s svojo apatičnostjo le odbijal in jih sploh nisem puščal k sebi, ne duhovno ne telesno; nisem se bil sposoben upreti žalostnemu stanju stvari z nerazložnim zločinom, kot je storil Mersault zaradi sonca in peska, še manj pa sem se bil sposoben pripraviti na to, da bi ob odhodu na morišče v tem gluhem in neodmevnem svetu izzval ljudi in vsaj z njihovim ogorčenjem priklical na svet spet nekaj obveznega. Ne, vse to mi je bilo še vedno zaklenjeno s sedmimi pečati. Praznote sveta sploh nisem razumel kot odsotnost osmišljujočega, zavezujočega Boga: prazen je bil svet zato, ker v njem nikjer ni bilo mene ali vsaj otipljive sledi o meni. Zato se tudi do absurdnosti, ki je bila osnova Camusovega pisanja, do lucidnega racionalnega spoznanja, da ni Boga in da je torej poglavitni in prvi človeški problem samomor — sploh nisem dokopal.

Bil sem še vedno le neuslišan ljubimec, ki je svojo uresničitev povezoval le s samim seboj in z ničemer drugim. Tako so mi vrata v ontološke razsežnosti ostala zaprta še tedaj, ko sem prebral Mit o Sizifu in Upornega človeka. Nekaj stavkov se mi je urezalo v spomin in teh nekaj stavkov, ki so bili brez povezave z resnično vsebino Camusovega dela le parole, sem potem z Mersaultovo ležernostjo ponavljal ob vsaki priložnosti. Postal sem obupan šarlatan.

V tiskarni seveda z mojim delom niso bili zadovoljni.

»Čujte, Rožanc,« je nekoč pristopil k moji risalni mizi vodja oddelka, »ne hodite več iz risalnice. Bodo že drugi opravili vaša pota. Vlačite se po tiskarni tako brezvoljno, da še mene mine veselje do življenja, ko vas gledam, ljudje pa se zgražajo.«

»Kaj, ko jutri sploh ne bi prišel?« sem ga vprašal iskreno.

»Storite, kot vas je volja,« mi je odvrnil. »Vsem je že jasno, da si z vami ne bomo veliko pomagali.«

In še naprej sem pestoval svoje čudaštvo. Nisem bil sposoben odločnega, upornega dejanja, kakršnega je priporočal Camus, a vztrajal sem v svoji odmaknjenosti, nezainteresiranosti in brezvoljnosti; na ta način sem to dejanje podzavestno izsiljeval. Prej ali slej, tako približno sem čustvoval, se bom znašel v tako izjemnem in tako zavoženem položaju, da bom že moral storiti nekaj enkratnega.

Pri tem sem v svoji bolniški sobani bral in pisal. Po Camusu sem se lotil Amerikancev, ki jih še nisem in kolikor jih še nisem predihal v zaporu, Ernesta Hemingwaya, Normana Mailerja, lrwinga Shawa, Erskina Caldwella, Johna Steinbecka, Williama Saroyana... Toda od trenutka, ko sem začel v postelji s papirjem na kolenih pisati lastne zgodbice, nisem več mogel brati neobremenjeno: pisanje sem primerjal s prebranim in prebrano s pisanjem. To je mojo notranjo zmedo samo še stopnjevalo, zlasti še zato, ker se kljub formalno blestečim Amerikancem nisem mogel otresti Camusovega vpliva. Največkrat sem bil Mersault, ki piše, včasih pa sem pisal tudi jaz sam. In tako sem pisal zgodbice, ki sem jih zajemal iz svojega spomina na otroštvo in oblikoval v domiselnem ameriškem stilu, po vzoru Caldwella in Saroyana, obenem pa popisoval tudi čustvene impresije po Camusovem vzoru. In vse te stilno in vsebinsko tako raznorodne novele, napisane zdaj z neprizadeto objektivistično maniro zdaj z maniro osebnih meditacij, sem pošiljal na naslove ljubljanskih literarnih revij; včasih celo dve najbolj raznorodni na isti naslov.

Toda to pisanje kljub vsemu ni bilo čisto brez odmeva. Zgodilo se je namreč, in to kar kmalu, da me je revija Mlada pota povabila na družabno srečanje in literarni večer mladih slovenskih ustvarjalcev v Ljubljani: moral sem skratka na pot, v Ljubljano, zdaj že kot nadobuden pisatelj.

Zbrali smo se v Klubu ljudskih poslancev ob Prešernovi cesti. Tu nam je v dopoldanskih urah Ivan Potrč, ki je bil revijin mentor in je vodil v njej pogovore s pisatelji, na dolgo in na široko spregovoril o kritičnih opazkah, ki so se nabrale v njem skozi leto in dan. Poslušal sem ga zbrano in prizadeto, saj je bil ta resnobni možakar s pipo prvi slovenski pisatelj, ki sem ga imel priložnost videti z lastnimi očmi, videti in poslušati. In ko sem že tako napeto vlekel na ušesa, ker sem pričakoval, da bo morda kaj malega spregovoril tudi o meni, je nazadnje res rekel:

»In še o vplivih. Normalno je, da se mladi ljudje zgledujejo po zrelih pisateljih. Nenormalno pa je, če na mojo uredniško mizo prihajajo besedila, ki so pod tako močnim vplivom Alberta Camusa, da spominjajo na prepisovanje. Albert Camus je vsekakor velik pisatelj, toda tisto, kar je odločilno in pomembno za zrelega pisatelja v zahodnem svetu, ne more biti resnično za mladega začetnika pri nas, ki živimo v drugačnih družbenih razmerah, v socializmu. Vsa ta zagrenjenost, ves ta obup ... Res ne vem, kaj naj bi imeli tukajšnji mladi ljudje opraviti s tem.«

To je veljalo meni. Bil sem torej izzvan in v razpravi sem se priglasil k besedi, seveda nekoliko zadržano, s potrebno mero rezerviranosti.

»Najbrž je res velika razlika med kapitalističnim in socialističnim svetom,« sem rekel. »Vendar po mojem mnenju ni potrebno človeku ne tukaj ne tam živeti sto let, da bi smel biti enkrat samkrat žalosten.«

Mladi pisatelji so bili vsekakor na moji strani.

Popoldne, ko smo se sprehodili do Cankarjeve gostilne na Rožniku, se mi je nekje v gozdu približal Beno Zupančič in me tovariško prijel pod roko.

»Eden vaših daljših tekstov je tudi na Sodobnosti,« je rekel. In ko mi je kot sourednik revije izrekel še nekaj poglobljenih kritičnih pripomb, o jeziku in o zgradbi novele, je končal: »Vendar v glavnem kar zanimivo! Odločili smo se, da bomo tiskali, in to že v eni prihodnjih številk.«

To me je do kraja predramilo iz letargije.

Že v ponedeljek sem v Mariborski tiskarni odpovedal službo in izvlekel izpod postelje kovček, da pospravim vanj vse svoje stvari. Bilo je domala tako, kot da so na vsem lepem oživele v meni najboljše strani Camusovega Upornega človeka in poprijele najadekvatnejši izraz. Upiram se — torej sem!

Toda to je bila le kljubovalnost in zanos. V resnici moj upor še zdaleč ni bil utemeljen v absurdnosti sveta, temveč je veljal le najbližnjim družbenim in političnim razmeram. In kot tak je bil seveda ta upor kaj slaba popotnica za poklicno pisateljevanje, za katerega sem se odločil: v mislih sem imel literaturo, katere glavna odlika naj bi bila upornost. Zagorel sem spet v zakasneli upornosti plebejca. Zgodovina se je spet ponovila in spet kot farsa, v kateri sem z vso vnemo prevzemal vlogo s starimi gesli oboroženega in namaškaranega junaka.

V Ljubljani sem si kaj kmalu našel sebi primerno literarno druščino. Že poleti sem skupaj z nekaterimi mlajšimi filozofi, pisatelji in literarnimi kritiki, ki so se dotlej zbirali okrog revije Beseda, zdaj pa načrtovali novo revijo, prebil počitnice v študentskem kampu v Ankaranu.

Tu sva se s Tarasom Kermaunerjem dolgo ogledovala z neprikritimi simpatijami, nazadnje pa je Taras stopil k meni:

»Sprehodiva se malo in pogovoriva.«

In ubrala sva jo iz kampa, mimo zapuščenega samostana in nad šotore, visoko v razmeroma položen grič in med grmičevje, kjer sva legla v travo.

»Vse nas nekaj muči,« je rekel Taras. »Jerovška, Božiča, Smoleta, Rusa, mene ... In kaj muči tebe?«

»Ne vem, kaj te pravzaprav zanima,« sem mu odvrnil negotovo. »Še vedno me obsedata nekakšna proletarska morala in revolucionarnost, s katerima pa ne vem, kaj naj počnem.«

»In koga si si izbral za vzornika?«

»Najbrž je to Albert Camus.«

»Točno,« je prikimal Taras. »To je tisto, kar muči tudi vse druge. Kako postati svetnik brez boga.«

»Jaz bi temu rekel nekoliko drugače. Kako biti svetnik, dokler hočem biti sam bog.«

»Izvrstno,« je vzkliknil Taras. »Protislovje je pravzaprav isto. Imaš izreden smisel za filozofsko mišljenje.«

Na to sem se zarežal kot pečen maček. Tarasova hvala mi je dela več kot dobro, obenem pa mi je bilo tudi nekoliko priskutno pri duši: z užitkom sem namreč pobral priznanje za nekaj, česar nisem zaslužil, saj sem bil prav ta trenutek v sebi bolj zmeden kot kdaj prej.





KAKO ZAHTEVEN JE PISATELJSKl POKLIC ALI DOMINIK SMOLE



Ko sem začel pisateljevati, sem za nekaj časa zgubil naraven odnos do knjig. Nisem bil več bralec, temveč pisatelj. H knjigam sem pristopal s strožje izdelanimi estetskimi nazori, z vidika lastnega pisateljskega postopka, in sem tako knjige v glavnem posiljeval. Knjige pa so mi vračale milo za drago, tako da mi niso več razodevale vsega svojega bogastva. Na srečo je vse to trajalo samo dotlej, dokler se nisem kot pisatelj kolikor toliko ujel: tedaj sem bil dovolj urejen, da sem se lahko knjig loteval spet s prejšnjo prostodušnostjo.

V tem obdobju, ki je bilo na srečo res samo prehodno, sem se spopadal z literaturo Dominika Smoleta, nemalokrat pa tudi z Dominikom samim.

Z Dominikovim delom sem se prvič srečal v ljubljanski Drami, ob popoldanski predstavi njegove igre v treh dejanjih Potovanje v Koromandijo. Že scena sama, meščanska soba, nad katero so se dvigale polžasto zavite stopnice, ki so vodile naravnost v nebo, da bi bile uporabljene enkrat samkrat, čisto na koncu igre, ko se Tone končno le odloči in odpravi na pot — že scena sama je s svojo nekoliko simbolno zasnovo terjala od mene kar nekoliko preveč: iztrgati sem se moral iz konkretnega sveta, ki je bil tedaj zame edina resničnost. Nenavadnost oseb in njihovi še bolj nenavadni dialogi pa so me do kraja iztirili. Všeč sta mi bila Lukov rahli cinizem in pišmeuhovstvo, bolehnost uradnika iz urada za najdene predmete, ki je bolehal, ne da bi mu pravzaprav karkoli bilo, všeč do skrajnosti neudobno bivanje vseh ljudi na odru, Luke, Hilde, matere in Toneta, ki so se dušili v zatohlem, prevečkrat predihanem zraku, in to vse dotlej in še najbolj tedaj, ko je v gledališču kot pasja bombica eksplodiral Lukov vzklik: Življenje je pičla pasja figa, minimalna! Vendar vse to mi je bilo všeč zato, ker je izpričevalo določeno uporniško držo do vsega obstoječega in ker je napovedovalo globok, usoden konflikt. Saj je bil naposled na odru tudi Tone, ki je hotel ven iz tega, naravnost v Koromandijo, v deželo brez zmede, v najbolj popolno med vsemi deželami, četudi je to obenem nedosegljiva dežela. Niti predstavljati pa si nisem mogel, da bo to naposled razvodenelo v Tonetovem odhodu po stopnicah navzgor, v njegovih najprej sicer nezanesljivih, potem pa vse trdnejših korakih, skratka v nekoliko preprosti tezi, da se je pač treba upreti lenivosti in prilagodljivosti in se odločiti za težavno pot, kajti — ni zveličaven cilj, temveč pot sama. Toda prav to se je zgodilo. Nisem bil sicer razočaran, bil pa sem nepotešen in nekoliko zmeden.

Ta zmeda se je v meni še povečala, ko mi je slikar Vladimir Lakovič med obiskom v njegovem ateljeju dejal:

»In ta drama je dobila prvo nagrado na natečaju. Tu se nekdo iz nekoga norčuje, to je povsem očitno.«

Kdo se iz koga norčuje, ali Dominik Smole iz občinstva ali žirija iz Dominika Smoleta, tradicionalne slovenske kulture in celotne slovenske javnosti — tega mi Lakovič ni mogel ali ni hotel pojasniti, naj sem bil še tako radoveden.

Igra Potovanje v Koromandijo je bil navsezadnje moj prvi intenzivnejši stik s tedanjim slovenskim literarnim ustvarjanjem, ki me je resnično zanimalo. Stik z modernejšo slovensko prozo in poezijo sem lovil samo prek revije Beseda, drobnih revijalnih snopičev, ki so mi prihajali v roke od meseca do meseca. V njej sem prebiral Božičev roman v nadaljevanjih Človek in senca, Hiengovo in Kovačičevo prozo, pa tudi Smoletova nadaljevanja, ki so napovedovala zaokroženo besedilo: En dan življenja, Preostali čas dneva, Radosti in tegobe malega šepetalca, Konec dneva... Toda vsega tega je bilo premalo ali preveč, bilo pa je tudi preveč raznorodno, da bi si ustvaril celovito podobo ali celo lestvico resničnih vrednot, ki mi je bila tako krvavo potrebna.

Po naključju sem v poslopju Državne založbe, kamor so me prinesli opravki pri reviji Sodobnost, ujel pogovor med Brankom Hofmanom in Kajetanom Kovičem, ki se je nanašal na Dominika Smoleta.

»Kdo je pravzaprav ta fant?« je vprašal Hofman.

»Na videz ga prav gotovo poznaš,« je dejal Kovič. »Nizek, čokat fant, ki je največkrat v družbi s Tarasom Kermaunerjem.«

»To je torej ta Dominik,« se je domislil Branko.

In to je bilo zame dovolj: Dominik Smole je vzbujal v literarnih krogih očitno zanimanje.

V teh trenutkih, ko sem stopal v slovenski kulturni svet, je bila to zame dragocena informacija in potreben kažipot. Obenem sem se s tem znašel v precepu, ki me je od tega trenutka dalje vse bolj stiskal in mlinčil. Ni bilo namreč res samo to, da je Dominik Smole kot literarni pojav vzbujal zanimanje — kakor hitro sem razširil krog svojih literarnih znancev, ki so bili nekoliko bližje reviji Beseda in poznejši reviji Perspektive, med katere je sodil tudi Dominik, je Smoletovo pisanje obveljalo kot nesporna kvaliteta. In to ne kot uradna kvaliteta, na katero sem se požvižgal, temveč kot kvaliteta, ki je prihajala iz bohemskega, autsajderskega kroga, v katerem se je doslej še zmerom rojevala resnična literatura, in zaradi katerega je bilo Dominikovo pisanje še kvalitetnejše. Zame je bila sicer to nekoliko presenetljiva kvaliteta, vendar zato nič manj obvezna. Takšno je pač bilo moderno pisanje, ki je posegalo v srčiko sveta in ki je imelo najbolj izbrane privržence. In seveda: ker je bilo to pisanje subtilno, pretanjšano, nekoliko filozofsko navdahnjeno, bistveno drugačno od tega, kar sem počenjal sam, a vendarle tako rekoč obvezno merilo, sem se pri priči znašel v velikih pisateljskih in osebnih težavah. Sam sem bil še vedno predvsem upornik, in to upornik na najbolj banalen, političen način, ki sem poskušal tudi literaturo instrumentalizirati za te banalne namene. Bil sem skratka zanikrn, tradicionalen slovenski realist, ki je sicer odkrival tudi sodobne probleme, vendar daleč, daleč od modernistične jasnovidnosti in občutljivosti, ki je v dobršni meri razodevala ta svet še s svojimi literarnimi postopki. Najhujše pri vsem tem pa je bilo, da sem se vse jasneje zavedal, da niti pri najboljši volji ne morem iz svoje marksistične kože. Za nameček pa se mi je dogajalo še to, da sem prebiral Lojzeta Kovačiča, prebiral Petra Božiča in Dominika Smoleta, in da so mi bila njihova besedila iskreno všeč, celo navduševal sem se nad njimi. Tako je Smoletova proza postala zame prava presija, ki me je dobesedno spodkopavala. Pri vsej moji ljubezni do knjig in literature mi je bil svet resnične literature — tako je bilo videti — zaklenjen s sedmimi pečati.

Na tihem sem seveda menil, da literarni krog, ki me je sprejel vase in ki sem tudi jaz sprejel njega, najbrž ne postavlja vseh reči na pravo mesto in da je nekoliko ozkosrčen. Tako sem v njegovi sredi igral vlogo malce užaljenega, neuslišanega ljubimca. Res da nas je družilo isto demokratično politično prepričanje, ki je videlo svojo šanso samo v samoupravljanju, ista upornost in kritičnost do vsega obstoječega, vendar smo se bistveno razlikovali v pojmovanju literature. Jaz sem skušal ta naš skupni interes izražati čimbolj neposredno, skoraj z istimi besedami, oni pa so menili, da je literatura dolžna to pripovedovati z drugačnimi, obstojnejšimi sredstvi. Literatura je bila zanje skratka še nekaj več in nekaj drugega. Zato kljub svoji užaljeni bojevitosti nikoli nisem zbral toliko poguma, da bi skušal uveljaviti svoje literarne nazore in svojo literaturo; niti na misel mi ni prišlo kaj takega. Dominik Smole ni bil samo kvaliteta, temveč tudi avtoriteta, naj sem se počutil ob njem še tako majhnega in nepomembnega.

Seveda me je pri tem metalo iz ene skrajnosti v drugo, iz enega čustvenega razpoloženja v povsem drugega. In reševalo me je pravzaprav samo resnično navdušenje nad Smoletovim pisanjem. Je sploh mogoče napisati lepšo ljubezensko sceno, sem vzkliknil z olajšanjem, ko sem prebiral Črne dneve in beli dan, ki so končno le izšli v knjigi pri mariborski založbi Obzorja. Že zasnova obeh figur, Maruše rdečelaske, ki spričo svojih duševnih muk ni mogla biti zvesta niti sama sebi, kaj šele komu drugemu, in malega gledališkega šepetalca, ki je bil poosebljeni idealist in večni ljubimec, je bila tragično presunljiva. Ko pa ju je Dominik spravil skupaj, je bilo hrepenenje in trpljenje tako rekoč utelešeno. Res da se je ljubezenska scena dogajala v sanjah, a tolikšen telesni ogenj in takšen izliv duše sta bila res mogoča samo v sanjah. Ne v sanjah — v bolezenski blodnji. Zato je Maruša rdečelaska malemu šepetalcu, ki je slednjič le premagal neskončno razdaljo do nje in pokleknil k njenemu kolenu, tudi z dvema prstoma zvedavo prisluškovala utripu njegovih žil. Šepetalec je dihal čedalje težje in se potil po vsem telesu in se izčrpaval preko mere, dokler ni obrnil glave tako, da je med ustnicami začutil njeno koleno, tkanino, ki je bila vroča zaradi njegovega diha, kakor je bila vroča tudi njena koža in njene kosti.

»Ljubim te,« je rekel izmučeno, ker goreti najbrž res ne more biti prijetno.

»Vem,« je rekla.

»Ne veš, kako te ljubim,« je rekel.

»Vem,« je rekla.

»Ali me ti ljubiš prav tako?«

»Prav tako.«

Maruša rdečelaska in mali šepetalec, moški in ženska sta bila kot dva najprvotnejša elementa, ogenj in voda, ki se med seboj izključujeta, zato tudi tolikšna globina nesporazuma in tolikšno trpljenje.

Vpliv Dostojevskega v teh črnih dnevih je bil celo meni več kot očiten, vendar je bil prevratniški. Kdo pa je tedaj bral Dostojevskega, tega mračnjaka in metafizika, in se celo zgledoval po njem! Vse je bilo povzeto v družbeni in politični problematiki, ki sta bili povsod v ospredju in sta veljali za edini človeški razsežnosti, Smole pa je temu prepričanju zoperstavil intimo. To je bila ostra alternativa vsemu priznanemu — ostra in odrešujoča. Namesto makulatur — spet ljudje. Zgodovinska prizorišča so zamenjale krojaške delavnice, brivnice, meščanska stanovanja in kavarne, zgodovinske ljudi pa učitelj risanja, gledališki šepetalec, šivilje, brivci, upokojenci, igralka..., ljudje zunaj družbe, vendar resnični in polni ljudje. O njihovem razpoloženju je v marsičem odločalo vreme, megleno ali sončno, telesno počutje, dobra ali slaba pijača, njihova poglavitna skrb pa je bila, kako se zbuditi brez glavobola, kako se spraviti iz postelje in kako uresničiti minimalen dnevni načrt... To so bili kapriciozni ljudje, ki so znali ceniti telesno ugodje, zakurjeno sobo s toplimi pečnicami, uporaben gugalnik, obenem pa samovšečni ljudje, sebični, duhovno napadalni in polaščevalni, tako da so se slednjič zapletli v neusmiljeno medsebojno trpinčenje in uničevanje in razodeli najglobljo usodnost. Pripovedni jezik in jezik teh ljudi je bil pretanjšan, mestoma celo spakljiv, vendar v kontekstu presenetljivo točen in — nalezljiv. Nekatere teh stavkov ali dele teh stavkov je naša druščina kar nevede sprejela v svoj pogovorni jezik: življenje je pasja figa; svetla in samotna zvezda, daljna in nedosežna; z najhujšo vseh muk, toda vendarle brez muke... Namesto slivovka smo kar naenkrat govorili češpljevec, namesto pištole — tista pripravna reč na bobnič, uporabljati pa smo začeli tudi Dominikove besede ugodno, redoljubno, poklapano, nezanesljivo, žlobodra, plehka pijača, plehek človek... Vse to seveda z dobro mero humorja, ki ga tudi Dominiku ni manjkalo, nekoliko pobalinsko, vendar hkrati s prepričanjem, da se izrekamo za resničnejši, polnejši človeški svet.

Ko sem ga končno osebno spoznal, res nekoliko nizkega, debelušnega in tudi nekoliko zanemarjenega, sem pri priči zadihal ob njem čisto sproščeno. Ne zato, ker bi ga ocenil za nezanimivega moškega, saj je bil že na prvi pogled tudi duhovni silak, kakor hitro pa je spregovoril, je zaživela v njem presenetljiva nežnost in občutljivost. Poleg tega sem že vedel, da so prav ženske njegove najbolj navdušene bralke in celo strastne oboževalke, ki so v njegovem pisanju odkrivale sebe in že skoraj pozabljeno moško senzibilnost; celo za moje dekle so bili Črni dnevi in beli dan najlepše, kar je bilo kadar koli napisanega v slovenskem jeziku, in to brez najmanjšega priziva. Ne pomanjkanje možatosti — nekaj drugega je bilo v Dominiku Smoletu neobveznega. Do nekaterih posvetnih reči, ki sem jim sam pripisoval velik pomen, denimo do mišljenja tako imenovane visoke družbe in do vsega modnega, je bil Dominik Smole popolnoma brezbrižen; vse te poniglavosti pritlikavega sveta, ki se tako neusmiljeno žene za trenutnim prestižem, so se mu žvižgale. Ta njegova poteza mi je bila v tolikšno olajšanje, da sem že prvi trenutek začutil do njega sproščeno in brezmejno simpatijo. Nisem se ga več mogel naužiti, ko je stopical ob meni z drobnimi koraki v pošvedranih čeveljcih, resignirano zaostajal za mano in se kar poslavljal, adijo, ljubček, zame si pač prehiter... Tudi se nisem mogel naužiti njegovih drobnih nemarnosti, nad katerimi so nekateri zavijali oči, sam pa se jih ni niti zavedal: robov pižame, ki so mu gledale izpod hlačnic, kadar se je zjutraj nanaglo oblekel, vinskih madežev na njegovi srajci ... Bil je pač vedno nekoliko odsoten, tudi tam in tedaj, kadar je bilo nevarno, na cesti, vendar samo zaradi istočasne trajne in intenzivne navzočnosti v nekem drugem svetu, v literaturi. Kolikor se je tega zavedal, se ni sramoval, temveč se je teh svojih posebnosti oprijel in začel oblikovati svoj življenjski stil. V tem svojem naporu, da bi celo iz svojega življenja naredil umetnost, pa je bil včasih zares smešen, nepredvidljiv in muhast.

Na počitnicah v Ankaranu se nisem mogel nagledati njegovega potovalnega kovčka, s katerim je prirajžal v počitniški tabor.

»Pokaži mi kovček.«

»Pokazal ti ga bom, ko me boš prosil,« me je zavračal. »In to zelo lepo prosil.«

»Zelo lepo te prosim,« sem sprejel igro, »pokaži mi kovček.«

Slednjič me je dobrohotno odpeljal v svoj šotor in mi kovček pokazal. Tudi odprl mi ga je. Kakor hitro pa mi ga je odprl in sem zagledal v njem le umazano cunjo za čiščenje čevljev in krtačo, me je zgrabil nezaustavljiv smeh.

»Ne vem, kaj je v tem toliko zanimivega in smešnega,« se je delal neumnega Dominik. »Režiš se najbrž zato, ker si prav prozaično prepričan, da mora človek na počitnice pripotovati s polnim kovčkom, odpotovati pa s praznim. Jaz pa ravnam ravno obratno: pripotujem s praznim in odpotujem s polnim. No, si pogledal moj kovček? Ga lahko zaprem?«

»Nikar,« sem se kar lomil od smeha, »samo malo ga pusti še odprtega.«

To najino igro sva potem razvijala še naprej: kadar koli sem zagrešil kakega kozla in se pregrešil zoper najine nepisane dogovore, mi je Dominik strogo zažugal:

»Če ne boš priden, ti nikdar več ne bom pokazal kovčka.«

Toda že nekaj minut pozneje, ko sva sedla v globoko senco platan na restavracijskem vrtu ob obali, mi je povsem resno in zaupno dejal:

»Popiši tegale človeka tamle. Takile debeluhi so kot nalašč za tvoje realistične spise.«

In namignil mi je na strašansko debelega moškega pri sosednji mizi, ki se v popoldanski soparici pod drevjem očitno ni prav nič dobro počutil: vztrajno je puhal in si z velikim belim robcem nebogljeno otiral znoj, ki se mu je zlival pod razpeto srajco kar v potokih.

»Vsak človek pa spet ne sodi v roman,« sem ga skušal zavrniti.

»Pa sploh veš, koliko jeze je v tem človeku?! Jezi se že zaradi tega, ker je tako silno okoren in nebogljen, še bolj pa zato, ker tudi njega muči žeja, pa si ne sme privoščiti niti vrčka piva. In če k temu dodaš samo še to, da je kljub debelosti še vedno len, prilagodljive narave in požrešen, je drama človeškega življenja že skoraj popolna.«

In mislil je resno. Ni ga zanimal debeluhov družbeni in gospodarski položaj, tudi ne njegovo politično prepričanje, temveč debeluh kot tak. Že tak mu je bil nepresušna skrivnost, iz katere se je dalo razviti vse mogoče pripovedi.

Z drugimi kulturniškimi znanci sem v glavnem politiziral, z Dominikom pa sva se pogovarjala ure in ure o literaturi in knjigah. Tudi Dominik je prebral tako rekoč vse in je bil z vsem na tekočem; njegova žena je bila knjižničarka v Delavski knjižnici in mu je sproti prinašala domov vse knjige, ki so izšle na Slovenskem; takoj ko so knjigo v knjižnici ožigosali in zavili v nepremočljiv polivinil. In teh pet, šest izposojenih knjig, ki so ležale na stolu ob njegovem kavču in ki so se menjavale vsak teden, so bile v njegovem stanovanju vse knjige; svoje knjižnice ni imel. Knjižnico je imel v glavi. Tako sem se lahko domislil katerega koli pisatelja in katere koli knjige, že se mi je Dominik odzval in že sva bila sredi pogovora. Najbolj presenetljivo pa je bilo, da sva se takoj ujela in da sva bila kar takoj sredi najslastnejših strani, se prekopicevala po njih in se nesramežljivo predajala skupnim literarnim užitkom, pri čemer je Dominik razodeval še posebno iznajdljivost in tenkočutnost. Tudi po Dominiku se je slovenska umetniška proza začela šele z Jankom Kersnikom, tudi Dominik je med Slovenci visoko cenil le Ivana Cankarja, Ivana Preglja, Ludvika Mrzela in Slavka Gruma. Tudi Dominiku je bil bližji Lucien de Rubempre kot Lucien Leuwen, pri obeh, tako pri Balzacu kot Stendhalu, pa ga je omamljala njuna brezmejna energija in strast, s katero sta poganjala svoje junake iz peripetije v peripetijo; tudi Dominik je v Buddenbrookovih odkril isto literarno fineso kot jaz, Mortena Schwarzkopfa in njegov Rheinische Zeitung, na katerega je Thomas Mann tako spretno pozabil in na katerega se je spet tako spretno spomnil ravno ob pravem času, da je celotni roman zadobil povsem novo dimenzijo; tudi Dominik je menil, da bo treba celotnega Kafko predelati še enkrat, ker pri prvem branju preveč silijo v ospredje njegove učinkovite podobe in zapletene situacije, ki v dobršni meri zamegljujejo globino njegove misli; tudi za Dominika je bil Fjodor Mihajlovič Dostojevski največji pisatelj, čeprav včasih malce nadležen in utrudljiv. Razlika je bila pravzaprav samo v tem, da je Dominik nekoliko bolj navdušeno tleskal z jezikom in se oblizoval ob Marcelu Proustu, ob Iskanju zgubljenega časa, medtem ko sem se jaz nekoliko bolj navduševal nad Amerikanci, nad zgubljeno generacijo, h kateri sem prišteval tudi Thomasa Wolfa, in nad Camusom. V glavnem pa sva se kar ujemala in se sprehajala po literaturi v najlepšem soglasju. Le da je Dominik še vedno pisal tako, kot je pisal, jaz pa drugače. Dominik dobro, jaz slabo.

Pogovarjala sva se o knjigah po ljubljanskih ulicah, okrog Narodnega doma, po Tivoliju, in v večernih urah nadaljevala po gostilnah in restavracijah. Dominik se je seveda tu razkomotil, razpel srajco in mimogrede popil še ogromne količine belega vina, jaz pa sem sedel ob njem skrbno zapet, v kravati, z delom pozornosti vedno tudi pri robovih svojih hlač, kar je šlo Dominiku na živce, vendar v glavnem tudi jaz zbran in neutrudljiv. Zgodilo se nama je, da sva ob štirih zjutraj, ko so naju pognali iz kolodvorske restavracije, sedla v vlak, ki je bil namenjen v Zagreb, in nadaljevala pogovor v kupeju. Iz Zagreba sva se z avtobusom odpeljala v Varaždin, iz Varaždina pa v Maribor, ne da bi nama spotoma kdorkoli od ljudi, ki sva trčila nanje, vsaj za trenutek zmešal štrene. V Mariboru sva omagala in prenočila Pri zamorcu, zjutraj pa že pri zajtrku nadaljevala. In kakor je bil Dominik do nekaterih stvari površen in malomaren, do denarja, do obleke, pa včasih tudi do medčloveških obveznosti in dolžnosti, je bil v zadevah literature silno natančen. Ves čas sem moral paziti na vsako besedo. Zato sem ves čas govoril čim tišje, da sem lahko morebitno napako z nekoliko višjim in močnejšim glasom čimprej popravil.

Včasih me je nadrl kar sredi stavka:

»To je spet ena tvojih pogrošnih ocen. Zavedaj se že, da govoriva o literaturi, ne o čemer koli.«

Upiral sem se mu z isto silovitostjo:

»Saj človek ni izsesan iz samega sebe. Hoče ali noče ga opredeljujejo tudi družbene razmere, v katerih živi, odnosi z ljudmi...«

»Ob vsem tem pa je še vedno svoboden. In samo kot svoboden človek je literarno zanimiv.«

Uvidevno sem utihnil in se umaknil iz boja: Dominikovim trditvam je bilo vredno prisluhniti in jih dodobra pretehtati, ne pa jim zoprvati. Tako sem sčasoma kar malce otopel in sem potrpežljivo prenašal tudi njegove občasne izbruhe vzvišenosti in nadutosti. Bilo je pač tako, da me je v njegovi družbi ves čas kar razganjalo od ponosa in zadovoljstva, Dominik pa se me je kdaj pa kdaj tudi naveličal. Tedaj je brez besede in po najkrajši poti izginil, skozi glavna ali skozi stranska vrata, če ni bilo mogoče drugače — tudi skozi okno. Bil me je kratko malo sit, mene in mojega vrtanja po literaturi, in si je zaželel samote.

Toda ko sva se spet našla, sva nadaljevala, kot da pogovora sploh nisva pretrgala.

»Najlepša je polna stran,« je cmoknil Dominik z jezikom in se obliznil kot sladkosneden otrok, »popisana od roba do roba in od vrha do dna. Morda je bralci nimajo radi, zato pa je pisatelju v toliko večje veselje. Res pa je, da lahko samo gosto popisana stran pripelje do polnega, nepapirnatega dialoga, ki je bralcu v olajšanje, čeprav je nepapirnati dialog v resnici tam samo zato, da pisanje in branje požene naprej, spet do polno popisane strani.«

»Strinjam se,« sem rekel, »samo da je na teh tvojih polno popisanih straneh kar malo preveč dvopičij, pomišljajev in podpičij.« Včasih Dominikovemu razmišljanju niti pri najboljši volji nisem mogel slediti: pri pisanju sem imel dovolj težav že s tem, da sem osnovno zgodbo izpeljal kolikor toliko razvidno, in si res nisem mogel privoščiti še poigravanja z bralcem.

»Niti eden ni preveč in niti eden premalo,« mi je odvrnil Dominik. »Res pa je, da je pisatelj dolžan izkoristiti vse možnosti, ki mu jih daje interpunkcija. Tudi tu je bogastvo, in zlasti v slovenskem jeziku je to še popolnoma neizkoriščeno bogastvo.«

Vsi ti najini pogovori so imeli seveda občutne posledice. Začel sem se ukvarjati z jezikom in ga upoštevati kot bistveno sestavino literarne umetnine, kot neprecenljiv gradbeni material, ki ga je treba prečistiti v bisere; nič več mi niso zadostovala le čustva, dober namen in zgodba. In ne samo z jezikom — začel sem se poglobljeno ukvarjati tudi s svojimi literarnimi figurami in jih čistiti nepotrebne navlake, saj so bile Dominikove figure res tako polne in presunljive samo zaradi njihove svobode, zaradi njihove totalitarne naravnanosti k enemu samemu cilju, ob kateri je bilo vse tisto, na čemer sem jih utemeljeval doslej, psihologija, sociologija, politika, le slab kolorit. Predvsem pa sem se ovedel, da pisanje ni le golo nadaljevanje vsakdanjega življenja, ki bi mi dovoljevalo, da se iz kavarne ali s stadiona preselim naravnost za pisalni stroj in začnem zapisovati besede, ki sem jih domov grede ujel na ušesa. Treba je najprej dolgo snovati in nakopičiti v sebi vsebini primerna izrazna sredstva, potem jih zbrano pretehtati in naposled oblikovati. Tako pač, kot to skrbno počenja Dominik: najprej beležka z rdečim svinčnikom, potem zapis z zelenim ali modrim svinčnikom, ki že napoveduje celoto, nazadnje pa pisanje z nalivnim peresom, čeprav bi bilo za zbranost najboljše, da bi uporabljal za to zadnje, posvečeno dejanje, peresnik in črnilnik.

Vsekakor sem po vseh teh skušnjah zastavil bistveno drugače. In ko sem prvo nekoliko bolj dognano novelo objavil v reviji Perspektive, je ena izmed Dominikovih oboževalk v kavarni Union ogorčeno skočila vame:

»Prepisano. Vse to je prepisano. Nezavedno prepisano.«

Prostodušno sem se ji posmejal, kar jo je še bolj ogorčilo.

»Dominik Smole je samo eden,« je prhnila.

Ostal sem kolikor toliko miren. Nikdar nisem zanikal Dominikovega vsestranskega vpliva name, saj mi je navsezadnje vlil tudi samozavest in pogum, ki sta mi bila potrebna za predanost pisateljskemu poklicu. Toda ta ženska mi je očitala nekaj povsem drugega. Govorila je pravzaprav o sebi. Izbruhnila je iz slepe privrženosti Dominikovi literaturi, ki se je očitno ohranjala v njej z močjo fanatizma samo dotlej, dokler je bila edina in nedeljiva. Izreči priznanje še komu drugemu je bila zanjo izguba idola. Zato njena jeza ni veljala plagiatu, temveč kvaliteti mojega pisanja. To in tako jezo pa sem zlahka sprejel. Saj je šlo navsezadnje za kvaliteto, ki sem jo res v veliki meri dolgoval Dominiku, ki pa mi je hkrati odpirala nove pisateljske možnosti in odstirala pri branju knjig nove skrivnosti.





KAKO SEM PONOVNO ODKRIL BOGA IN KAKO SEM KLJUB TEMU OSTAL NEVERNIK ALI EDVARD KOCBEK



Na Kocbeka sem se pripravil s predhodnim čustvenim in duhovnim pretresom. In dobro je bilo, da sem se pripravil nanj tako temeljito, sicer bi se mi ob branju Tovarišije in pozneje Strahu in poguma utegnilo zgoditi kaj hudega: utegnila bi me od presenečenja, radosti in razsvetljenja, ki mi jih je pripravil, zadeti srčna ali možganska kap.

Ta predhodni pretres je bil Fellinijev film Cesta. V trenutku, ko sem imel vstopnico za ogled filma v roki, sem sicer že slutil nekaj vrzeli in pomanjkljivosti v marksizmu, ki mi na nekatera vprašanja ni znal odgovoriti in ki mi — še slabše — nekaterih bistvenih vprašanj ni niti zastavljal. Tudi je bila za mano že skušnja z Albertom Camusom in dobršen del pajdašije z Dominikom Smoletom in drugimi literarnimi kolegi; tudi sem se že prekleto dobro zavedal, da človek ne živi samo od kruha, saj sem se navsezadnje že odločil za pisateljski poklic in me je duhovna lakota gnala od knjige do knjige. Toda vse to je bila še vedno skušnja, ki me ni prav nič orazumila, občasna pamet zaradi pameti same, medtem ko je življenje po svojih lastnih zakonih ubiralo z mano povsem svojo pot. Skratka: v trenutku, ko sem sedel v kino Union, da si ogledam film Cesta, je bila moja življenjska naravnanost v bistvu še vedno marksistična, moj estetski nazor pa je bil povzet v italijanskem filmskem neorealizmu. Ljudje so bili v bistvu dobri, svet pa je bil slab. In ker je bil ta svet tako nezaslišano izprijen, je lomil in kvaril celo najboljše ljudi, najprej in predvsem materialno, saj so v materialni stiski postajali tatovi, morilci ... Ta solzavost in razneženost me je obvladovala še toliko bolj, ker je iz teh čustev rastla silna moč, razpoloženje za marksizem namreč, ki je bil ključ za ureditev sveta in odrešitev človeka in njegove nedolžnosti. V nemoči sem bil močan, v krhkosti in ogroženosti trden ... Toliko močnejši in trdnejši, kolikor sem ta isti marksistični ključ uporabljal tudi za družbo, v kateri sem živel, uporabljal drugače od oblastnikov in sem bil revolucionar.

Bil sem skratka nepoboljšljiv sentimentalnež.

Komaj dva dni pred tem, ko sva govorila o mojih novelah, ki so naletele na razmeroma dober odmev, mi je Veljko Rus dejal:

»Sentimentalen si. Rešuje te pravzaprav tvoj objektivistični, navidez neprizadeti stil.«

In to je držalo; in bilo je prav žalostno, če ne kar grozljivo, ker se je ta čustvena zmeda v meni kljub vsemu kar ponavljala in se trdoživo ohranjala. Morda je res Veljko Rus terjal od mene le doslednejši aktivizem, premočrtnejšo pot in bolj premišljeno delovanje, toda v bistvu je imel prav: če sem že izdajal njega, filozofa in sociologa, ne bi smel več izdajati sebe, ki sem se oklical za pisatelja. V resnici sem bil še vedno družbeni aktivist, v katerem se je visoko mišljenje o sebi prepletalo z dvomom in nemočjo, družbena aktivnost s poudarjenim zasebnim interesom in neprizadetost s sentimentalnostjo. Zmes neuravnovešenega in nezadoščenega človeka, za katerega niti sam nisem vedel, kdaj bo pisateljska žilica v njem potisnila ob stran vse druge, predvsem pa politično. In kdaj bo politična zamorila v njem pisateljsko žilico. Potencialno sem bil neusmiljen oblastnež in sentimentalno razbolen sanjač, vse obenem.

Tudi od filma Cesta sem pričakoval le potrditev samega sebe, takega, kakršen sem bil in kakršnega me je potrdilo že nešteto drugih neorealističnih filmov. In začetek me ni razočaral. Zgodba se je odvijala v najglobljem družbenem dnu, med podeželskimi cirkusanti. Silak Zampano, ki je po vaških sejmih razkazoval svojo telesno moč s trganjem verige, je od siromašne družine odkupil Gelsomino, nekoliko prismuknjeno dekle, ki je poslej njegove nastope spremljala z igranjem na trobento. Gelsomina je bila že od vsega začetka očarana nad Zampanojem, če se ni celo zaljubila vanj, toda Zampano ji te naklonjenosti ni vračal, nasprotno: pretepal jo je in ravnal z njo kot z živaljo. In tako je bilo vse dotlej, dokler nista prirajžala v nekoliko večje mestece, v katerem je gostoval malce večji cirkus in klovn Mato. Srečanje s tem klovnom pa je zgodbo usodno zapletlo: Zampano je pobesnel, ker ga je imel Mato za suroveža in bedaka, Gelsomina pa je ob njem našla nekaj tistega človeškega razumevanja, ki ga je že ves čas pogrešala ob Zampanoju. Razplet tega srečanja je bil presenetljiv, vendar skoraj zakonit: Zampano je ob prvem srečanju ubil Mata, Gelsomina pa je spričo Matove smrti zgubila še tisto malo volje do življenja in razsodnosti, ki ju je imela doslej. Zampanoju je tako sčasoma postala bolj v breme kot v korist, s svojim neuravnovešenim klicanjem mrtvega Mata pa tudi nevarnost, da bo priklicala nadenj policijo. In ob prvi priložnosti jo je Zampano brezvestno zapustil.

Pričakoval sem običajni konec. Da bo Zampano pač pokleknil v cirkuško areno in se pripravil za nastop, vendar kljub svoji živalski moči ne bo več zmogel strgati verige na svojih prsih: telesno bo omagal, pobral od občinstva namesto denarja le nekaj sramotilnih žvižgov in propadel, ostal brez sredstev in moči za življenje. Toda ne, Zampano je na moje presenečenje strgal verigo, pobral od občinstva denar in se zadovoljno napotil v gostilno na večerjo. Tudi policije ni bilo nadenj. V gostilni se je napil, zarobantil, še enkrat preizkusil svojo izzivalno telesno moč, ki pa kljub vsemu ni bila več tolikšna, da ga gostilničar in gostje ne bi ugnali in vrgli na cesto. Tedaj je, nekoliko ponižan in načet, odkolovratil po predmestnih ulicah, ko se mu je na vsem lepem zazdelo, da je zaslišal Gelsominino trobento. Ves napet se je napotil za tem glasom in nekaj časa kot zgubljen taval med predmestnimi vrtovi, nazadnje pa se je znašel na morski obali, kjer se je zgrudil v pesek in zahlipal kot nebogljen otrok. Brez Gelsominine ljubezni mu kratko malo ni bilo več mogoče živeti.

Ko sem se dvignil iz vrste v unionski dvorani, sem se v rumeni in mežikajoči svetlobi, ki je rastla počasi kot svit novega dne, srečal z očmi Ivana Potrča, ki je sedel nekje v bližini. Njegove oči so bile prazne. Tako praznega pogleda še nisem videl nikoli v svojem življenju, vendar je bil prav gotovo tako prazen tudi moj: bila sva tako presunjena, ranjena in neurejena, da nisva mogla izražati ničesar. Tudi zinila nisva nobene.

Pred filmom sem nameraval ostati v mestu, zdaj pa sem nemudoma zavil po Šempetrski proti domu, saj tako prepaden in zmeden nisem bil za nikamor, še najmanj pa za med ljudi. Mislim celo, da sem zavil v ozko in neobljudeno Šempetrsko zato, da bi lažje prikril solze.

Šele doma, ko sem odprl okno in se naslonil na okensko polico, da mi je nočni hlad popivnal znoj in ohladil razgreto čelo, sem se nekoliko zbral. Torej tako, sem si rekel tedaj, ni čisto vse v tem banalnem zemeljskem bivanju. Je tudi nekakšna morala, je nekakšen duh, je bog ali nekaj takega, ki prav tako odloča o našem življenju, celo o življenju tako brezvestnega in surovega dedca, kakršen je Zampano. In ne samo to: ta duh je celo enako zahteven in neusmiljen kot zemeljsko bivanje. Kakor hitro ga ne upoštevamo dovolj, nas pokonča. Pravzaprav nas pokonča eno ali drugo. Če upoštevamo samo telesne zakonitosti, naj so videti še tako pomembne in edino resnične, propademo moralno; in če upoštevamo samo duhovne in moralne zakonitosti, propademo telesno. In če se nočemo pogubiti, mora biti naše življenje ena sama napetost, eno samo vzdrževanje ravnovesja med tema dvema silama, ki se najbrž sploh ne dasta uravnovesiti.

Nisem si še dobro opomogel od tega pretresa, ko sem odpotoval na krajše počitnice k bratu in njegovi družini v Dobrno in ponesel s seboj Kocbekovo Tovarišijo. Knjigo sem nekaj dni prelagal sem in tja, potem pa sem se je končno le lotil. Zgodilo se je to nekoč pozno ponoči, ko sva se z bratom vrnila iz zdraviliške kavarne, Viktor pa si je postlal na kavču poleg mene v dnevni sobi in zaspal.

Že po prvih straneh sem se vprašal, ali je to sploh mogoče? Ali je res mogoče, da tudi Slovenec razmišlja in čustvuje kot Fellini, in to celo v takih okoliščinah, v partizanih? Tudi pri Kocbeku se je vse dogajalo v prisotnosti duha. In to res ni bila zamotana slovenska psiha, temveč svoboden duh, razsežen, čist in dobrotljiv, ki je dajal vsem pojavom in dogodkom dodaten, globlji, zgodovinski, če ne kar kozmičen pomen. In ta duh je bil navzoč povsod in zmerom, na vsaki strani, vsak trenutek tega partizanskega življenja... Tu je bil, ko se je Kocbek poslavljal od Ljubljane in odhajal v partizane, ko bi moral misliti samo na ženo, hčerko, nase in na nevarnost, v katero se je podajal; tu je bil, ko si je dopisoval s svojimi sovražniki, ko bi moral misliti samo na to, kako jih bo v tem surovem boju prelisičil; tu je bil, ko je gladoval v kočevski vrtači, ko bi moral biti obseden z gozdnimi koreninicami in žretjem. Tu je bil zmerom in povsod, tudi ko je Kocbek zmagoval in bi moral slaviti, ko je zgubljal in bi se moral žalostiti; tudi ko je molil in bi se moral zgubiti v kontemplaciji, a je snoval najdrznejšo akcijo. In prav zaradi tega duha se je tudi dogajalo z njim tako, kot se je dogajalo: nikoli ni bil tako zanesen, da bi se mu spodmaknila tla pod nogami, in nikoli tako pri tleh in na tleh, da bi ne videl skozi vejevje in čez trenutne težave.

Vse je bilo malce privzdignjeno, ekstatično, vendar prav zaradi tega še resničnejše. In malce je privzdigovalo tudi mene, ki sem bral. Vse te partizanske peripetije so se mi zdele kot plemenit, isker konj, ki vihra skozi gozdove, Kocbek pa kot jezdec na njem, ves čas v nekakšni ekstazi, vendar trdno v sedlu in z vajetmi v rokah, ki so sicer trzale zdaj na to zdaj na drugo stran, a se mu nikdar niso izmuznile. In ko sem bral, sem tudi jaz jezdil z njim, ves čas v nekakšni ekstazi in ves čas v strahu, da me bo zdaj zdaj vrglo — ne iz sedla, temveč iz postelje. In nazadnje me je res vrglo in sem se pognal k bratu:

»Tega človeka moraš spoznati,« sem ga pocukal za ramo. »To je norec. To sploh ni normalen človek.«

»Norec si ti,« se me je skušal otresti brat. »Primojduš, da si norec, ko me budiš sredi noči.«

»Prebudi se,« sem ga potresel še močneje. »Poslušaj vendar, kaj piše ta človek, leta dvainštirideset, v partizanih, sredi italijanske ofenzive...« In skoraj v isti sapi sem že bral: »Na človeškem dnu leži danes še neizražena želja, da bi povezal svetega in revolucionarnega človeka. Prej ali slej se bo ta potreba burno pojavila in se hotela uresničiti. Ne vemo, kako se bo uresničila. Svetnik se hoče uresničiti v razmerju do vesolja, revolucionar pa v razmerju do družbe. Oba doživljata neuspehe, svetost preobraža posameznike, človeštva in sveta nikoli. Revolucionar preobraža družbo in zunanje lice človeštva, v človekovo intimnost ne more prodreti. Oba pa čutita potrebo, da se dopolnita, svetost z zemeljsko bližino, revolucionarnost z mistiko. Gre za novo in višje ravnotežje med objektivnostjo in subjektivnostjo.«

»Odlično,« je zamrmral brat in se obrnil proti zidu.

Malce prikrajšano sem se vrnil v posteljo. Mudilo se mi je sicer nazaj h Kocbeku, a bil sem tudi prikrajšan, saj vendar nisem mogel nositi tolikšnega bogastva v prsih, ne da bi ga kar takoj ne podelil z drugimi; prav bolelo me je v duši. Navsezadnje ima človek res samo tisto, kar daje. Toda kaj sem hotel: jaz sem bil tu na počitnicah, brat pa je bil utrujen od dnevnega dela. Kljub temu nisem bral dolgo, ko me je že spet privzdignilo in vrglo iz postelje.

»Poslušaj! Tole moraš slišati. Moraš, slišiš!« In ko sem ga budil in stresal, da je revežu težka glava kar opletala po blazini, sem že bral: »V takih zgodovinskih okoliščinah, v kakršnih živimo danes, se tragično maščuje vsak kompleks tiste čistosti in brezmadežnosti, ki ga je nenaravno dopustila dosedanja doba. Ta kompleks nastaja iz primitivnega nagona, da bi človek ostal s čim manjšimi napori čim bolj neoskrunjen. Ta nagon je izrazito konservativen in egocentričen, ker hoče človeka prepričati, da se moralna pokojnost dosega najlaže z rezervo do časovnega hrupa, z izolacijo sredi zgodovine in z izmikanjem slehernemu angažmanu. Zato ni nič čudnega, če tako brezmadežno stališče skrajno draži tiste, ki stojijo zavihanih rokavov sredi življenja in se spopadajo z njegovimi ovirami in nasprotji ter brez strahu tvegajo udarce, neuspehe in zmedo.«

Usta so se mi osušila. Izmučil sem se od razburjenja in težkega dihanja, ko sem čakal na bratov odmev, potem pa sem se tiho umaknil nazaj v posteljo, nazaj h knjigi.

Potrebno pa mi je bilo najmanj teden dni, da se je razburjenje v meni kolikor toliko pomirilo. Že med branjem se mi je pritaknila še politična vsebina Tovarišije, ki me je pri priči potegnila v svoj mlin, v nekakšen revanšizem: komaj sem čakal, da najdem kaj otipljivega zoper obstoječi politični režim in — zdaj sem imel to v rokah. Tudi Kocbek je bil partizan in revolucionar, vendar zanj revolucija nikdar ni bila samo snovne narave, temveč vedno tudi duhovne. Revolucija, ki ne prinaša človekove preobrazbe, zanj sploh ni bila revolucija. Končni cilj mu nista bili oblast in materialna blaginja, temveč najvišja stopnja možnosti za osebni razvoj slehernega človeka. Tudi Kocbek je imel svojo politično vizijo, in to je bila vizija socialne pravičnosti in idejnega pluralizma. Zdaj sem imel torej lepo priložnost, da ugotovim, v kolikšni meri se je ta začetna vizija v rokah obstoječega političnega režima izpridila. In to ne v lastnem imenu, temveč v imenu avtentičnega partizanstva samega; brž ko sem se namreč oprijel Kocbeka, nisem bil več nergač, ki se zaletava v režim odnekod od zunaj, ampak tudi sam partizan, človek od znotraj, katerega boj je bil izdan in zdaj upravičeno terja svoj delež in svojo pravico. To me je tako prevzelo, da sem za nekaj časa prezrl vse druge Kocbekove kvalitete. Končno pa se mi je njegovo pisanje spet prečistilo ... In tedaj sem bil spet navdušen nad njegovim napornim vzdrževanjem ravnovesja, nad njegovim čudežnim povezovanjem nasprotujočih si moči, politike in poezije, telesa in duha, marksizma in krščanstva, tradicije in prihodnosti, zvestobe in izdajstva, tujstva in domačijstva, revolucije in tradicije... Tedaj mi je Kocbek postal romar, ki je nenehoma na cesti življenja, kjer usklajuje življenjske moči, ki jih na videz skoraj ni mogoče uskladiti.

Tedaj sem šele zaznal spremembo, ki jo je povzročil v meni samem. Nič novega sicer, a vendar popolno odkritje. V moje življenje se je po dolgi odsotnosti povrnil Bog. Tisti prestižni opazovalec nad zelenojamskimi strehami, ki mi kot otroku nikdar ni dal miru in sem bil pred njim vedno grešen, vedno, četudi sem se skril v temo tega ali onega zajčnika. Tisti, ki mi je kljub svoji zahtevnosti, ki me je tiščala k tlom, dajal še eno razsežnost, navpično, ob kateri sem nekoliko lažje dihal in po zaslugi katere moje življenje le ni bilo eno samo prekletstvo in anatema, temveč tudi vesela, nepredvidljiva prigoda. In tudi zdaj sem zadihal z nekoliko polnejšimi pljuči. Nisem se več vezal v drobovje, ampak sem se vzpel kvišku, nisem se več zgubljal v lepljivem kemičnem spajanju, ampak sem se dvignil v jasno zavest in začel krmariti po vesolju. In to pri vsem tem, ko je moje telo postalo občutno težje, ko so drobni dnevni dogodki začeli vdirati vame veliko siloviteje in sem končno vzljubil drobne, nepomembne reči, kmečko peč, jabolka na omari...

Zavrtelo se mi je v glavi. Preveč hitro in preveč nenadoma sem spremenil svoj položaj. Strmoglavil sem z balzakovskih višin in trdo pristal na zemlji, se začudeno oziral naokrog in opazoval življenje iz povsem novega zornega kota: nisem več gledal navzdol, temveč navzgor. Še malo prej sem bil v nebesih in sem z višine gledal dol, zdaj sem bil na zemlji in sem iz človeške perspektive gledal gor. Še malo prej sem gospodaril po nebu in se nisem dobro znašel na zemlji, zdaj sem bil na tleh in se nisem dobro znašel na nebu. Odrešil sem se najsramotnejše revščine, ki me je doslej težila in priklepala k tlom, saj kruh ni bila več moja edina hrana, politična nesvoboda ne več edino zlo... Nisem pa se temu odrekel. Toda moja zavezanost je bila zdaj tudi na drugem mestu in bistveno drugačna: usklajevati sem moral vse zemeljsko s svojim poželenjem po nedosegljivem, ki je bilo enako resnično. Žrtvovati sem moral vse svoje moči skupnim ciljem, vendar sem moral ostati zvest tudi samemu sebi, ki sem bil namenjen nadnaravnim smotrom.

Razdejanje. Kocbekov vpliv name je bil tolikšen, da sem se mu moral slednjič upreti, in to pošteno upreti. In upiral sem se mu podzavestno kot geniju ali demonu, ki me hoče uničiti, zbrisati spomin na mene samega. Vnovič sem pograbil Tovarišijo in jo začel prebirati z distanco. Seveda, sem si rekel, saj ni nikjer rečeno, da Kocbek tudi v resnici doživlja svet tako celovito. Ti dnevniški zapiski niso nikakršno sprotno zapisovanje, z razdalje petih, šestih ur pa je že mogoče zapisati dogodek povsem drugače, kot ga človek v resnici doživi, polnejše. Poznaš že končni razplet in posledice, uvrstiš ga lahko v širši kontekst, s tem pa mu že daš globljo vsebino in pomen. In to velja tudi za dnevniško zapisovanje tega gospoda, katerega časovna distanca je neugotovljiva. Toda ko sem brskal za napakami in se trgal iz očaranosti, sem kar nevede postal še bolj navdušen. Tudi najdrobnejši in najbolj nepomembni dogodki so bili vedno opisani z odmaknjenim, kozmološkim pogledom. Trenutek je bil zanj zmerom tudi večnost, najdrobnejši dogodek vedno zgodovina, partizanska četa človeštvo, vse, kar je popisoval, pa dogajajoči se Bog, katerega skrivnostno bivanje se je razkrivalo le njegovim očem. In tudi stil, tudi njegov stil je bil nenadejan in očarljiv, predvsem pa vsebinsko dosleden. Posebnost tega stila sta bila dva pomensko različna stavka, ki sta bila ločena samo z vejico. Ta vejica, ki je stala v stavku namesto pike, je pospešila ritem branja in tako dva pomensko različna stavka presenetljivo povezala v en sam pomen. In da bi bil čar še toliko večji, je bil prvi stavek običajno opisni, drugi pa njegova filozofska refleksija, tako da sta bili stvarnost in filozofija vedno združeni, združena telo in duh, realnost in sanje, zemlja in nebo.

Ko sem prebral še Strah in pogum, sem ostal brez vsakršnega zadržka. Upirati se Kocbeku res ni imelo smisla.

In tudi nobene potrebe ni bilo. Ko me je minilo prvo navdušenje in sem se iztrgal popolni istovetnosti z njim, me je na vsem zabolelo nekaj povsem drugega: moja nespremenljiva različnost in drugačnost od njega. Kocbek je bil navsezadnje vernik, jaz pa kljub vsemu nisem veroval. In ker nisem veroval, so vse te dialektične kategorije, ki jih je Kocbek pripeljal v moje življenje, politika in poezija, zemlja in nebo, domačijstvo in tujstvo, ostale v meni razdvojene. Nikdar jih nisem mogel povezati v celoto, kaj šele v dejavno celoto. In tako sem se, hočeš nočeš, oprijel te dihotomije kar takšne, kakršna je v meni zaživela in okamenela; bila je zanimiva, dinamična in dramatična osnova za mojo esejistiko. Res da sveta ni povezovala in omogočala žlahtnejšo dejavnost, je pa svet temeljito razkrivala v njegovih nerazrešljivih protislovjih.

Tako me je Kocbek že ob najinem prvem osebnem srečanju trdo prijel.

Že dolgo pred tem sem si želel zbližati se z njim, okusiti čar njegove osebnosti še neposredno. Večkrat sem ga spremljal z očmi na njegovih sprehodih po Tivoliju, samotnega, nekoliko ekscentričnega sprehajalca z rokama na zadnjici, ki se je nenadoma zapičil v kostanjev sadež, ga brcnil in sproščeno pohitel za njim, četudi se je zakotalil s poti v nepokošeno travo. In nekoč, ko smo v številnejši druščini sedeli za vrtno mizo pri Figovcu, je Kocbeka z enega njegovih tivolskih sprehodov prineslo prav tu mimo in nam je prisedel. In na vsem lepem se je obrnil naravnost vame, da sem kar odrevenel:

»Ne, ne, Rožanc,« je rekel, očitno na tekočem z mojim pisanjem, »ni samo dialektična gugalnica dobrega in zlega, telesa in duha, teorije in prakse... Človek vedno deluje kot celovito bitje in tak človek, celovit in delujoč, je nekam naravnan. In samo ugibanje o naravnanosti tega celovitega in delujočega človeka nam lahko razkrije, kam smo pravzaprav namenjeni.«

Opazil je, da me je zelo prizadel, in me je prijateljsko povabil:

»Oglasite se kdaj pri meni, kadar vas zanese pot tam okrog.«

Tega povabila sem se oprijel z obema rokama, čeprav nisem bil povsem gotov, ali je mislil resno ali me je hotel pred tovariši le malce povzdigniti. Vsakič se mi je pred njegovimi stanovanjskimi vrati zazdelo, da sem vsiljivec in sem hotel pobegniti nazaj na cesto. Najrajši potem, ko sem že pozvonil, in je zvonec v mirnem stanovanju za vrati dvignil tak ali drugačen ropot.

Že pri prvem obisku me je hotel Kocbek odrešiti, razvezati:

»Saj vam ni treba težiti k preveliki jasnosti, Rožanc,« je rekel. »Za pisatelja to skoraj ni nujno. Že vaša stiska je dragocena. Tej se ne smete izmakniti, če hočete ostati avtentičen in človeško zanimiv.«

In uspelo mu je, da me je vsaj malo sprostil.

V zadimljeni delovni sobi za zaprtim oknom, v kateri ni bilo zatohlo samo od cigaretnega dima, temveč tudi od starega, zaprašenega papirja, sem sicer kar nehote pogledoval po njegovih orumenelih prstih in pepelnato rumenih laseh, ki so se mu povešali na uhlje, vendar je bil zrak lahek in pitek. Najbrž ne bi preživela ob njem nobena roža, zato pa se je človek počutil toliko bolje. Večina kulturnikov, ki sem jih srečeval doslej, so bili z mano vred zakopani v medčloveške odnose in vse tisto, kar se poraja iz njih, v majhnost, zamerljivost, opredeljenost po drugih, nesvobodo... Vsi drugi so bili politiki, znanstveniki, sociologi, literarni kritiki — Edvard Kocbek pa je bil pesnik, ki je povzdigoval in osvobajal. Medčloveške odnose je sicer poznal in so tudi njega opredeljevali, tako da je lahko zelo tenko prisluhnil tudi meni, vendar je bil istočasno z delom svojega bitja vedno nad njimi in je znal tudi mene zvabiti za seboj.

Kadar sva se napotila na Rožnik, sem bil do kraja odrešen osebne zamerljivosti in malenkostnosti, svoboden, svet okrog mene je bil širok in osvobajajoče hranljiv.

Jaz — spominjam se — sem bil na teh sprehodih prvič v življenju obeseden s smrtjo. Spustil sem jo k sebi kot neodtujljivo dejstvo, vendar sem obenem že hotel s prav vitalistično strastjo odkriti znake življenja v njej sami, take ali drugačne, zakaj če jih niti tam ne bi bilo, potem bi bila smrt res dokončna. Izsiliti sem hotel nekakšno življenjsko rešitev. Vrtal in vrtal sem po smrti brez konca in kraja, najmanj tako, kot da ima Kocbek večno življenje v žepu svojega suknjiča. Kocbek pa je stopal ob meni molče, utrgal kako vejico grma ob poti, ko pa je končno spregovoril, je spregovoril vizionarno — zgodilo se bo še to in to, pripeljalo bo do tega in tega, in v tej viziji je bila smrt vsaj pozabljena, če ne že premagana. Tako me je z nekakšno improvizirano vero odreševal moje obsedenosti, a končno rešitev prepuščal meni samemu.

Žal je bil skoraj preveč redkobeseden. In kadar je spregovoril, so me bila sama ušesa. Tedaj sem se stežka prebijal skozi personalistično filozofijo, Emmanuela Mouniera, Gabriela Marcela in Mauricea Blondela, ki so jih tiskali v povzetkih v cirilmetodijski reviji Nova pot, se lovil za posameznimi besedami in se zapletal vanje, iz Kocbeka pa so prihajale jasne, postavljene v globoko medsebojno zvezo, kot sestavni del njegove življenjske skušnje.

»Ne,« se je vračal k mojemu problemu, »teh posamičnih položajev ne smete imeti za polarizacije, ki bi si bistveno nasprotovale. In tudi ne za položaje, ki jih more človeška skušnja dokončno rešiti.«

»No ja,« sem zajecljal, »saj pri pisanju to niti ni težko.«

»Toda človek ni vedno pisatelj. Zato ne smete svoje pozornosti osredočiti okoli ene polute resničnosti, pa tudi ne na medsebojni odnos obeh polut. To bi bilo enostavno in za dejavnega duha prelenobno.«

Nekoč sem prišel k njemu, ko so uprizarjali zoper njega novo politično gonjo, in odprla mi je njegova žena Zdravka. Razveselila se me je, kot se je vedno razveselila vsakega mladega obiskovalca, in me v mračni predsobi stisnila za nadlaket:

»Hudo je. V naši hiši je čedalje huje,« je šepnila. »Najbrž ne bi zdržala, če bi ne vedela, da je svetnik.«

Imela je solzne oči, vendar sem se ji kljub temu nekako nagonsko uprl. Nisem se ji mogel pridružiti v tej nekoliko mračni podobi sveta, vsaj ne v Kocbekovem imenu, ker se mi je zdel vedno svetal in zadovoljen, še bolj pa sem se uprl besedi svetnik. Da, svetnik, prav gotovo, če je ta beseda izpeljana iz besede svet, zakaj tako zemeljskega človeka, kot je bil Edvard Kocbek, nisem srečal ne prej ne kdaj pozneje. Vendar je bil v tem mojem uporu zoper svetništvo tudi nezaveden strah, strah za Kocbeka: če ne bo dovolj zemeljski, sem si mislil, ne bo svetnik. Vsi resnični svetniki, z Jezusom Kristusom na čelu, so bili hudičevo zemeljski ljudje.

Prav tako sem se upiral trditvi, da je Kocbek politik, in to politik, ki naj bi imel za bregom temne, povsem posvetne namene, skratka politikant. Bil je politik, seveda je bil tudi politik, vendar v natančno tistem obsegu in pomenu, kakršnega je on sam pripisal Emmanuelu Mounieru kot politiku. Kocbek ni bil politik v običajnem pomenu besede, naj je imelo njegovo delo še tak politični značaj. Nikdar ni želel zbrati okrog sebe političnega tabora, čeprav smo njegovi mlajši prijatelji to od njega včasih želeli in pričakovali. Njegova osebna dejavnost pa je bila učinkovitejša od uspeha marsikaterega političnega rutinerja, kajti čar njegovega razsojevanja je bil v perspektivnem ocenjevanju, ki je spajalo filozofijo z občutkom za aktualno in mogoče. Toda tudi v politiki ni nikdar prenehal biti pesnik, saj je bilo njegovo mišljenje vedno povezano z bližino transcendence, ki je ni nikdar zapustil. In tako so se ga politiki bali. Po eni strani zato, ker so ga imeli za utopista in razumnika, ki se preveč boji vsakdanje resničnosti in ki torej ne more sprejeti aktualizma, prakticizma in organizacije, po drugi strani pa zato, ker je bil sposoben ustvarjati za politiko nove, nepredvidljive možnosti. To pa nikoli ni šlo skupaj s političnim pragmatizmom, zato ga je bilo najboljše od časa do časa očrniti.

»Politična dejavnost je nujna,« je rekel sam, »toda podrejena.«

In res: kadar koli sem prišel k njemu in me je povabil k svoji mizici pri kavču, ki je bila z vseh strani založena s tujimi in domačimi časopisi in revijami, na mizici pa je stal kamnit pepelnik, iz katerega so se ogorki in pepel vsipali v njegovo naročje, je najprej malo popolitiziral. Tedaj so se mu oči svetile, lasje plapolali in je, ves v nekakšni ekstatični vznemirjenosti, ki je spominjala na verskega reformatorja, rdel v lica in se hahljal, dovzeten tudi za kakšen dovtip, vendar je bila to vedno le začetna zadrega. Tak je bil za začetek, tako rekoč za ogrevanje, da se je človek ob njem udobno namestil in da so možgani vseh prisotnih zaživeli na približno enaki valovni dolžini, potem pa je preudarno potihnil in zbrano pristopil k bistvenemu, k zadevam duha. Tedaj je začel besede postavljati zbraneje in tiše.

To sem navsezadnje skusil na lastni koži. Ni me namreč kaj preveč spoštoval, in to iz preprostega razloga, ker sem bil zanj le ideolog in politik, njegov somišljenik, nisem pa bil umetnik.

Nekoč, ko sva prišla k njemu z Dominikom Smoletom, se je vznemiril bolj kot običajno. Potem je Dominika vprašal kar naravnost:

»Kaj delate, Dominik?«

In ker mu Dominik ni odgovoril dovolj vzpodbudno, je rekel:

»V vas polagam vse svoje upanje. Bolj kot kaj drugega, so nam potrebna pomembna umetniška dela, in vi ste tisti, ki jih boste napisali.« Tedaj se je zavedel moje prisotnosti in dodal: »Nikjer ni sicer rečeno, da tega, kar potrebujemo in pričakujemo, ne bo ustvaril Rožanc, ker tega ni mogoče napovedovati, toda jaz to le pričakujem od vas, Dominik.«

Polotila se me je silna žalost. Po naravi sicer nisem bil nevoščljiv, čeprav sem bil včasih prav do Dominika naravnan zelo prestižno, toda tokrat je bilo čustvo pač silovitejše od mene. Ko je Kocbek izrekel te besede, mi je bilo pri duši tako, kot da me je nekdo odtrgal od svetega duha, v katerem je usojeno prebivati samo izbranim, in zadelo me je skoraj tako kot smrt. In v tem trenutku, dokler sem bil še živ, sem se tolažil s tem, da lahko preostanek svojega klavrnega življenja vsaj telesno preživim v neposredni bližini tega duha, v bližini Kocbeka in Smoleta.

Politična dejavnost je bila za Kocbeka res nujna, vendar podrejena, kot je dejal in zapisal o njej sam. To se mi je na veliko zgovornejši in prepričljivejši način potrdilo tudi ob reviji Most. Prihajali smo k njemu v polni zasedbi, Vladimir Vremec, Aleš Lokar in jaz, uredniki revije in njeni sodelavci obenem, in mu prinašali še tako rekoč sveže številke Mostu, za katere smo si domišljali, da so najdoslednejše nadaljevanje njegovih predvojnih Dejanj. In ves čas, ko smo razpredali o tem in onem, o bivšem tržaškem škofu Fogarju in tedanjem škofu Santinu, smo prežali nanj in čakali, kdaj nam bo ponudil kak prispevek. Reviji je manjkala samo še ta pika. Kocbekovo sodelovanje, in že bi bila z velikimi črkami zapisana v zgodovini slovenskega slovstva. Tega si sicer nihče ni upal izreči naglas, a čakali in želeli smo si vsi, tako da smo se včasih prestopali in mencali okrog njega do polnoči in še čez. Pozneje, na cesti, pa smo se prikrajšano spraševali, kako da tega ne začuti on sam in se ne poveže s svojimi najbolj naravnimi nadaljevalci. In da bi bilo naše razočaranje in trpljenje še hujše, je Kocbek nazadnje dal nekaj svojih prispevkov drugi reviji, Prostoru in času.

Tedaj sem ga razglasil za izdajalca. In nisem šel več k njemu, trdno odločen, da sploh nikdar več ne prestopim njegovega praga. Nista me mogla omajati ne Vremec ne Lokar. In pri tej svoji odločitvi sem vztrajal pol leta in več, vse dotlej, dokler med novoletnimi voščilnicami nisem prejel tudi njegove:

»Želim ti božične zbranosti in poguma za nevarno novo leto. Tvoj Kocbek.«

Tedaj me je postalo sram. Ne samo zaradi tega, ker je on, Edvard Kocbek, v teh prazničnih dneh pisal meni, jaz pa se njega nisem niti spomnil. Moja osebna zamera je bila s tem končno razgaljena do te mere, da sem se ovedel njenega pravega vzroka — moje lastne polaščevalnosti. In slednjič sem se iskreno vprašal, ali mu nisem naredil iste krivice, kakršno so mu naredili njegovi nekdanji sobojevniki, ki so ga prav tako razglasili za izdajalca, ker niso doumeli njegove izvirnosti in veličine. In ali ni pravzaprav normalno, da človek, ki vse svoje zemeljske angažmaje opravlja pred obličjem Boga, v pogovoru z Bogom — ali ni normalno, da je ta človek nenadoma poklican nekam drugam in da napravi kaj nepredvidljivega. In ali ni prav v tem njegova izvirna osebnost in njegova svoboda. Tista človeška izvirnost in tista svoboda, ki naj bi se je sleherni izmed nas veselil, ne pa jo poskušal prigrabiti za svojo korist in namen, da preneha biti izvirnost in svoboda in postane celo naša sužnost. Treba ga je pač razumeti in sprejemati kot očeta naših očetov, patriarhalca ali kakor jim pravimo, ki so še vzdrževali zvezo z Bogom in zato zanje nihče nikdar ni vedel, kaj bodo storili: ali bodo vdano orali svoje njive še naprej ali pa se bodo zapili do te mere, da bodo domačijo pognali na boben.

Na tihem me je seveda še vedno grizlo, da Kocbek ni povezal svoje usode z menoj in z Mostom, saj je bila to rana, ki se ni hotela zaceliti kar sama po sebi. A nazadnje sem si le priznal, da Kocbek pač ne pripada nikomur, in to predvsem zaradi tega, ker ni niti sam svoj. Sam svoj pa ni zaradi svoje odprtosti in izročenosti svetu, ki terja od njega vedno nove odločitve, vedno enako presenetljive in nenadejane. Ker ni nikdar tu, temveč vedno na poti. Ker ni nikdar določen, temveč vedno tudi skrivnosten, kakršna je navsezadnje tudi njegova poezija.

Nekaj mesecev pred Kocbekovo smrtjo mi je vdrl v stanovanje samozvani hišni prijatelj, ki mi je na ta način že leta dajal vedeti, da prav nič ne more biti skrito njegovemu budnemu očesu, ne njegovemu ne očem njegovih kolegov. In z olajšanjem, privoščljivostjo in zlobo, kakršna se lahko nabere samo v policijski duši spričo človeške veličine, katere ga je bilo najbrž strah in zaradi katere se je počutil majhnega in ogroženega leta in leta, je rekel:

»Kocbek je že popoln bebec.«

Zgrabilo me je, da bi mu prisolil klofuto. Iz strahu pred samim seboj sem vstal od delovne mize in stopil k oknu. Blagor Kocbeku, sem si rekel, ki mu je tam onstran, kjer koli že je, prizaneseno vsaj s tem, da nima več opravka s takimi ljudmi. Kljub temu sem čutil, da je to le prazna besedna igra, ki me ne more povsem pomiriti. Toda strpnost, s katero sem se obvladal in slednjič potlačil naval besa, mi je dajala še veliko upanja, čeprav ni bila moja, temveč Kocbekova.





KAKO SEM SE BORIL S SPOLNOSTJO IN Z BOGOM ALI SOEREN KIERKEGAARD IN MIGUEL DE UNAMUNO



Vse življenje — v teh letih pa bolj kot kdaj prej — sta kraljevali nad menoj v glavnem dve obsedenosti: Bog in spolnost. Prvi kot silna, nepotešljiva radovednost, druga kot stalna, nepotešljiva strast. Prvi kot poželenje mojega duha po čistosti in večnosti, druga kot poželenje mojega telesa po svetu ... In za nameček ves čas v tem pohujšljivem medsebojnem razmerju. In bolj kot sta ti raznorodni sili kraljevali nad menoj in me trgali na dvoje, bolj je postajalo nujno in neodložljivo, da ju nekako povežem. Nisem ju hotel samo razumeti, temveč tudi vskladiti. Saj nesporazum bi bil tragičen, če bi ti tako elementarni sili živeli v meni še naprej druga ob drugi ali celo druga zoper drugo, da, absurden, če se ne bosta nikdar povezali in zlili v eno; če se Bog na primer ne bo nikdar zasvetlikal v spolnosti in če spolnost nikdar ne bo zažarela v Bogu, če bo Bog še naprej zveličanje, spolnost pa prekletstvo ... Nesporazum je bil namreč tako skoraj popoln. In moje najboljše moči so se izlivale po stranpoteh. Ni mi torej šlo samo za to, da bi obe strasti orazumil in obvladal, temveč prav narobe, da bi ju iztrgal iz njune omejenosti in sprostil, jima vdihnil skladno in polno življenje, da bi se končno zlili v en sam duhovno-telesni orgazem.

Vendar mi to nikakor ni uspevalo.

Bog je bil zame prej ali slej povsem samostojna, nadnaravna kategorija, ki je največkrat nisem povezoval s svojim življenjem, a sem ji pripisoval možnost, da na vsem lepem od nekod zunaj poseže v svet in v moje življenje. To je bil bolj židovski kot krščanski Bog, ki je gledal name z mrzlim očesom. Tak me je pogledal iz katekizma v osnovni šoli in tak je ostal.

Nekoč sem, presenečen od nenadnega prebliska lucidnosti, zinil proti Andreju Inkretu:

»Saj navsezadnje je tudi Bog le človekova izmišljotina.«

»Menda,« mi je mirno odvrnil Andrej, »človeška projekcija, kot še nešteto drugih.«

Jaz sem medtem že zamižal od nelagodnosti: po eni strani mi je bilo pri duši tako, kot da sem pravkar zagrešil nepopravljivo bogoskrunstvo, po drugi strani sem se sramoval naivnosti, s katero sem ugotovil nekaj tako samoumevnega.

Vendar s tem ne tedaj ne pozneje ni bilo tako preprosto. Ta zaletavost navsezadnje le ni tičala v moji neumnosti, kot sem ugotovil trenutek pozneje, temveč v moji želji. Kot vsi drugi ljudje, sem si tudi jaz nenehoma želel nastopati kot Bog, v imenu nadnaravnega in nepreklicne avtoritete, zato so mi bili tudi junaki, kakršen je bil Hoederer v Sartrovih Umazanih rokah in Vincent v Kozakovem Kongresu, ki so delovali scela, samozavestno, kot da so poklicani in izvoljeni od nadnaravnega reda stvari — zato so mi bili ti junaki tako pri srcu. In prav na teh mojih božanskih apetitih je slonel dobršen del literature in njenih junakov. Kakor hitro bi si torej priznal, da nadnaravnega Boga ni in da tudi ni in ne more biti človekove istovetnosti z njim, bi si vzel dobršen del veselja do branja, pa tudi do življenja... Te stvari res niso bile preproste. Zato si tudi nisem nikdar upal trditi, da Boga ni. Nasprotno: kadar sem o njem najbolj dvomil in kadar je bil najmanj navzoč, sem takoj vpregel vse svoje moči, da bi si ga izmislil in postavil nazaj na prestol. Ali pa obratno: nemudoma sem se vpregel, da bi dokazal ljudem, kako je življenje brez Boga ničevo in prazno, pri čemer mi je največ pomagal Jacques Maritain s svojim Integralnim humanizmom, ki ga je izvajal iz srednjeveškega božjega kraljestva na zemlji. Saj navsezadnje tudi res: dokler je Bog še Bog, pa čeprav le kot piškava ideja, je še nekaj, kar usmerja ljudi iz sebe v svet in jih združuje, sicer zavlada samovolja ali pa začnemo kar takoj razpadati in gniti vsak v sebi.

Tako je torej Bog ostajal tam, kjer je bil. Tako je Bog kdaj pa kdaj postal tudi zadeva mojega telesa, mojega vsakdanjega življenja, vendar vedno le kot njegovo zanikanje.

In podobno je bilo s spolnostjo. Ali je ta moja spolna sla, ki tako močno gospodari z menoj že vse življenje, sem se spraševal, res samo tisto, kar ji pripisujejo biologi, fiziologi in psihologi...? Je res ta spolnost, ki se kdaj pa kdaj razživi v najplemenitejšo ljubezen in prevzame vse moje bitje, odtrgana od mojih siceršnjih duhovnih naporov in se v njej nikdar ne zasvetlika nič spiritualnega? Je res kavs samo kavs in nič drugega? Na to sem si kratko malo moral odgovoriti, saj sem navsezadnje leta in leta večer za večerom odhajal v lov na žensko in je bilo vse moje večerno početje le kamuflaža tega namena ali pa pretveza za ta namen: gledališka in kino predstava, koncert, literarni večer, kavarna ali gostilna... Tudi kolodvorska restavracija je bila pravzaprav le zadnja postaja neuspešnega lovca pred zaprtjem nočnega lovišča. In ta lov je bil nekaj zaresnega, skoraj duhovnega, saj me je vsako noč izsušil in zlakotil, ne da bi kdaj kaj zbrano popil ali pojedel. Res pa je tudi bilo, da ženska zame ne zvečer ne zjutraj ni bila človek; morda res ni bila samo plen, zato pa vedno le prilagodljiv predmet. Ko me je že privlačila s tako neodtegljivo silo, je morala biti po eni strani breztelesna, poduhovljena, skratka angel, da me je odrešila te moje pohote, po drugi strani pa je morala ustrezati prav tej veliki strasti, biti skratka vlačuga, ki ji je bilo celo moje poželenje občutno premalo.

Prijatelji so se nad to mojo obsedenostjo, ki je bila najbrž res neokusna, seveda zgražali.

»Saj menda nisi tak spolni silak, da bi ti ne bilo nikoli zadosti,« mi je nekoč rekel Dominik Smole. »To je druga vrsta bolezni.«

In Dominik je imel prav. Saj res nisem bil možjak, ki bi ob pogledu na določeno samico ponorel od nerazsodnih sil in bi se moral pognati v njeno sled; ki bi ji moral slediti vse dotlej, dokler ne bi omagala, dokler je ne bi slednjič zgrabil za grivo in jo povaljal po tleh, izbruhal svoje nasilne semenčice. Prav gotovo ne, moje spolno poželenje nikdar ni bilo tako silovito, da bi terjalo takojšnje in brezpogojno olajšanje. V tem vsakodnevnem telesnem nemiru, ki mi je morda res prišel že v navado, je bil predvsem občutek osamljenosti in tujstva. In ne samo tujstva — gnusa, telesne odvratnosti do sveta in ljudi, ki me je zaprla v tolikšno osamljenost, da sem se počutil prekletega. Morda so bile to sprevržene zahteve po individualizaciji? Ne vem; vem samo to, da bi vse težave kasarniškega in arestantskega življenja zlahka prenašal, če bi v kasarni in v zaporu ne živel kolektivnega življenja, v katerem ni bilo nič strogo osebnega, nič zares in samo mojega, niti telesa, niti menažke in žlice... Nasprotno: bilo je veliko nepotrebnega prerivanja in nepotrebnih, nezaželenih telesnih stikov, tako da sem ves čas z gnusom odskakoval in se izmikal. Menažno skodelo sem skrival pred sojetniki v slamarico, jedel pa sem samo vroče, najrajši vrele jedi, ker so mi samo te dajale vtis razkuženosti; in kljub lakoti nikdar nisem zanesel v usta nič hladnega. Poleg tega telesne odvratnosti nisem čutil samo do drugih ljudi — upiral sem se tudi samemu sebi. Prav zato sem zdaj pretirano skrbel za osebno higieno in se oblačil pretirano snažno, kar je spominjalo na gizdalinstvo, čeprav je bil to le začarani krog tujstva: vse te poškrobljene srajce in skrbno zlikane hlače so me namreč le vezale in delale še bolj nesproščenega, kot bi bil sicer: In v tej nesrečni osamljenosti je bil samo spolni nagon tisti, ki me je poganjal nazaj v svet in ki mi je kdaj približal kakšno žensko do te bližine, da mi ni bila telesno odvratna. Šele ko sva se gola stisnila drug k drugemu, ko sva prepletla noge in v ustih premešala slino, mi je končno ta tuji svet postal prijaznejši in domač. Tedaj sem bil tudi najsrečnejši. Sprejel sem končno samega sebe in bližnjega. Nisem bil več tako grozno sam, pa tudi ne ljudomrzen.

Vendar v tej spolnosti ni bilo Boga; bilo je le nekaj malega sramu in moraliziranja.

Spominjam se dogodka z Majdo. To je bila mlada, prikupna in preprosta punca, po poklicu frizerka, ki je bila prav zaradi nekakšnih tragičnih zapletov z moškimi ta čas brez službe. Ne vem, kje sva se spoznala, vem samo to, da je bila navdušena nad mojim besednim zakladom in da je nekatere besede, ki jih je prvič slišala iz mojih ust, navdušeno ponavljala; in da je bila strašansko vesela, kadar jih je tudi sama uporabila ob pravem času in na pravem mestu. Seveda sva se kaj kmalu znašla tudi v moji sobi, na postelji in ob nočni omarici, na kateri sem imel naložene številne knjige pesmi, Gradnika, Pavčka, Voduška, Cankarja, Koviča, Menarta in Jesenina, tako da sem za uvod v ljubezen ali kar je že tisto bilo vedno prebral kaj ravno prav sanjavega in dovolj žalostnega. Za tak uvod sem najbrž poskrbel tudi ob Majdi, saj najini zvezi že od vsega začetka nisem pripisoval nič posebnega, ampak naj bi najin odnos trajal, dokler bo pač trajal. Ko sem ji z bratovo pomočjo priskrbel službo v nekem frizerskem salonu zunaj Ljubljane, sem bil prepričan, da sem zaradi te usluge do nje celo moralnejši kot do katerekoli druge — odpravil sem jo in pozabil.

Niti teden dni ni minilo, ko je bila pri meni že druga ženska, Lejla ali kakor ji je že bilo ime, v natančno istem položaju in aranžmaju: na postelji, z glavo na mojem ramenu, jaz pa sem ji v svetlobi nočne svetilke bral iz ene izmed pesniških zbirk. In ta trenutek je kot zanalašč vstopila Majda, zadihana in razgreta, kakor pač ženska, ki je kljub časovni stiski in oddaljenosti že ob prvi priložnosti pritekla k svojemu ljubimcu.

Na srečo Lejla ni bila zabita babnica. Po prizadetosti na Majdinem obrazu je kar takoj ocenila, da gredo novodošlemu dekletu v moji sobi nekakšna predpravice: molče se je dvignila s postelje, pobrala svoje stvari in se prav tako molče izmuznila iz sobe. Majda je postala še trenutek ali dva, potem se je sprehodila po sobi in se mimogrede dotaknila knjig na nočni omarici, za katere je bila najbrž prepričana, da so le najina intimna last.

»Pesmi si ji bral. Upam, da ji nisi bral celo tiste, ki si jo bral meni?« In odrecitirala mi je konec Voduškove pesmi Ob ločitvi, ki se jo je medtem očitno naučila na pamet:

»O ljuba, to telo vzemi,

saj čutiš še bitje krvi;

razbičaj s poljubi, z objemi

ga spet do vsevidne slasti;

morebiti pa je le za temi

trenutki, ki so tako nemi,

kje pot, ki je videti ni.«



To je bila spet sramota, ki sem jo goltal in goltal, a sem jo nazadnje le moral požreti. In spet je spolnost postala zadeva duha, vendar spet kot zanikanje Boga, kot najgloblje človeško ponižanje. Bilo je ne samo sramotno, ampak že kar grozljivo. Kaj mi res niti pesmi niso več nekaj svetega, sem se vprašal, ampak le golo sredstvo? In to sredstvo za strežbo spolnosti, za takole puhlo moško zavojevalstvo, pohlep, telesno produciranje in užitek?

Tedaj sem prvič segel po knjigi z namenom, da bi se orazumil in obvladal. Ne samo zaradi slabe vesti in priskutnosti, temveč tudi zato, ker sem kljub raznim Majdam in Lejlam že imel razmerje z J., temu razmerju pa se je kljub vsemu pritaknila nekakšna zvestoba in zaresnost. Zaslutil sem nekakšno konkretno osnovo, da se končno nasprotujoči si sili v meni, spolnost in Bog, ujameta in zlijeta v en sam telesno-duhovni organizem, samo očistiti sem se še moral, zbrati... Vse druge ženske so začele postopoma bledeti in obstajala je samo še J. Vsakič, ko sva prišla skupaj in se razšla, je ostalo med nama nekaj neuresničenega. Vse se je zgodilo, kar sem doslej pričakoval in terjal od srečanja z žensko, prepletla sva noge in v ustih premešala slino, da mi je končno ta tuji svet postal prijaznejši in domač, da sem končno sprejel samega sebe in bližnjega in bil neizmerno srečen — toda nekaj je ostalo neuresničenega, morda celo bistvenega. Zato sva se morala, morala spet dobiti. Bilo je domala tako, kot v mojem najzgodnejšem otroštvu z malo Renato: nič nisem bil, če nisem bil tudi J., ta njena odporna bledica in ta njen vase zazrti duševni mir, v katerem je bila skrivnost in obstojnost sfinge.

Segel sem po Soerenu Kierkegaardu.

Nanj me je napotilo dejstvo, da je ta fanatični vernik in moralist napisal med drugim tudi Dnevnik zapeljivca, ki sem ga že poznal, in da je med dokumenti o njegovem življenju tudi dopisovanje z Regino Olsen. Za moj primer ni bilo primernejšega človeka. Res da se je Kierkegaard zaljubil samo enkrat v življenju, enkrat in dokončno, v Regino, ki ji je ostal zvest do smrti, vendar ali nisem bil tudi jaz na tem? Res je tudi, da je Kierkegaard nekje vzrohnel nad katoliškim Bogom, češ da ni večje blasfemije kot bog, ki se valja po zakonskih posteljah in ki služi ljudem za vsakršno, tudi najbanalnejšo rabo, toda samo on — vsaj kolikor je bilo meni poznano — je spregovoril o tem, o spolnosti in Bogu. Lotil sem se torej branja njegovih del, čeprav to sploh ni bilo branje, temveč očiščevanje, strast in zadrtost konvertita... Ni me motilo niti to, da me je Kierkegaard neusmiljeno premetaval sem in tja, zavajal in osveščal, osveščal in zavajal, in da sem mimogrede zvedel od filozofov, da veliki Danec ni zapustil čvrstega, oprijemljivega filozofskega sistema, torej razvidnosti, po kateri sem hlepel. Pot je bila v glavnem prava in sem nadaljeval. Prebral sem vsa njegova dosegljiva dela in vse, kar je bilo napisanega o njem, pravzaprav vse, kar mi je prišlo o njem v roke v razumljivem jeziku.

Najprej knjigo Le Stade esthétique in In vino veritas s predgovorom Marguerite Grimaut z obetavnim naslovom Kierkegaard et l’erotisme, potem Filozofske mrvice, II concetto dell’angoscia, La malattia mortale, Osvrt na moje delo ... Potem sem se lotil Entweder-Oder, kjer sem se moral pretolči skozi poglavja, kakršna so Neposredne erotične stopnje ali muzično erotično, Čutna genialnost kot zapeljevanje, Druge lastnosti Don Juana, Prva ljubezen, Estetska ligitimnost zakona in spet Dnevnik zapeljivca... Potem sem se poglobil v knjigo Kierkegaard vivant, knjigo o kolokviju, ki ga je ob stopetdesetletnici Kierkegaardovega rojstva organiziral Unesco leta 1964 v Parizu in na katerem so sodelovali Rene Maheu, Jean Paul Sartre, Gabriel Marcel, Karl Jaspers, Jeanne Hersch, Enzo Paci, Lucien Goldmann, Jean Beaufret, Martin Heidegger, Jean Wahl in Niels Thulstrup. Potem sem se lotil še vsega mogočega: knjige o Soerenu Kierkegaardu, ki jo je izdalo dansko zunanje ministrstvo, in vseh tistih knjig, v katerih se Kierkegaardova misel pretika iz strani v stran, Camusovega Mita o Sizifu, Sartrovih esejev Eksistencializem je humanizem in Marksizem in eksistencializem in Emmanuela Mouniera Introduction aux existentialismes.

In kaj mi je Soeren povedal? Najprej to, da je pot do Boga silno zahtevna, ker moram na tej poti najprej zrušiti vse bogove, predvsem pa obstoječega krščanskega Boga, in se prebiti do njega s svojo izvirno osebno skušnjo. In da naj se na tej poti ne ustrašim, ker me bo morebiti prav tesnoba, da Boga sploh ni, prestavila v njegovo neposredno bližino. Upreti se moram skratka razodetemu Bogu, intelektualizmu in vsem vrednostnim projekcijam Boga in jim zoperstaviti osebno doživetje, ki da je edino avtentično in ga ni mogoče zreducirati na misel ali idejo. Obstoj Vsemogočnega namreč sploh ni in ne more biti predmet vedenja, miselne špekulacije, institucije, kakršna je Cerkev, katekizma in podobnih zadev; približati se mu je mogoče samo z osebno vero, s trpljenjem in konkretno človeško prigodo, ki se izmika vsakršni vednosti.

Kierkegaard je tako celo najsvetejše presadil vame in v mojo osebno skušnjo. S tem mi je Boga približal, saj mi ga ni zagotavljal več ta ali oni miselni ali vrednostni sistem, niti religija ne, ne židovska ne krščanska, toda ko je prečrtal tudi Jezusa Kristusa, je vnesel med Boga in mene spet neskončno razdaljo. Metal me je skratka iz enega položaja v drug položaj. Bog je postal sestavni del mojega neposrednega življenja, a kakšno naj bi bilo to življenje, če v njem niti Kristusov primer ni bil obvezujoč in odrešujoč — tega mi ni znal povedati. Skratka moja gola, posamična subjektivnost, pa naj me ta subjektivnost vodi skozi še taka omahovanja, nasprotja, dvoumnosti, paradokse in dileme... Da, tudi skozi strasti, saj niso ideje tiste, ki vodijo človeka, temveč prav strasti, take in drugačne, s katerimi se je treba zagrizeno boriti. To je bil skratka še vedno povsem odprt svet, samota subjektivnosti in moja čisto osebna prigoda pred bližnjimi in pred Bogom ... Res pa je bilo, da je Kierkegaard presadil tega dogajajočega se Boga tudi v meso, tudi v spolnost, tudi v nagonsko v meni.

Izplačalo se je torej. Bog je, če nič drugega, sestopil z višav. Ni bil več esenca, temveč eksistenca. Ni bil več samo onstranski, temveč tudi tukajšen in zdajšen. Tisti ogromni transcendentalni prostor, ki ga je krščanstvo namenilo Bogu, zdaj ni bil več samo božji prostor, temveč tudi prostor človeškega duha, v katerega sta lahko vstopila tudi moški in ženska, tudi jaz in moja žena I. In to mi je bilo neznansko blizu. Saj nisem vedel, zakaj in po čigavi zaslugi se je pravzaprav vse to zgodilo: ali zato, ker sem se s tolikšno upornostjo pretelovadil skozi Kierkegaardovo vratolomno pisanje, ali zato, ker sem se medtem končno oženil in pogledal vagini v oči.

Zdaj sem namreč zlahka zgubil glavo in se potopil v telo. Zdaj sem se znebil strahu pred smrtjo in sem se predajal orgazmu v zakonski postelji, na tleh, na mizi, na snegu, na kanti za smeti, pred drvarnico in v drvarnici, v hotelu Ramada v Londonu in v hotelu Rosija v Moskvi, v penzionih v Parizu, Neaplju in Veroni, v Vorarlbergu in na Ischiji, na peščenih obalah Coste amalfitane, v morju, na vseh jadranskih otokih, na ladji Michelangello Buonarotti iz Dubrovnika v Bari, ki vozi vso noč — predajal orgazmu z zaupanjem, da bom že naslednji trenutek dobil vse nazaj, telo in dušo. Zdaj sem se z zadovoljstvom odrekal še zadnjega občutka samega sebe kot nečesa izjemnega in se rade volje predajal niču, le globoki zvezi s smrtjo. Zdaj sem končno zaupal vase in sem se končno dokopal tudi do tistega zaupanja v žensko, da sem ji zlahka prepustil sliko o sebi, o svojem telesu in svojem obrazu, in to z neomajnim zaupanjem, da mi bo prav vse povrnjeno, naj se je dogajalo v še tako divji in neobvezni norosti.

Toda kdaj človeka ni več strah smrti? Kadar verjame v Boga? Ali kadar verjame v J.?

Bog in človek sta se mi končno združila, smrt potajila... Toda poglavitno vprašanje, ki bi mi utegnilo odgovoriti tudi na vsa druga, je še vedno bilo: kdo in kaj sem pravzaprav jaz? To pa je ostajalo odprto. Na to mi Kierkegaard s svojim zapletenim »odnosom v odnosu« ni znal odgovoriti dovolj razumljivo in oprijemljivo, na to je molčala tudi J. Več mi je o tem povedal Erich Fromm v knjigi Eskape from freedom, ki mi je tako rekoč slučajno prišla v roke.

Kolikor bolj človek raste in se razvija, je pisal Fromm, toliko bolj se trgajo njegove primarne vezi z naravo, saj se razvija v smeri svobode in neodvisnosti, v smeri vse večje individualizacije. Ena stran tega razvojnega procesa je porast osebnega jaza, druga pa vse večja osamljenost. Vzporedno s trganjem od sveta in vse večjim uživanjem v osebnem jazu se poraja v njem tudi vsevečji občutek nemoči in nemira. Proces individualizacije je tako proces stalnega jačanja njegove osebnosti, istočasno pa proces, v katerem se zgublja njegova prvobitna istovetnost z naravo in drugimi ljudmi, skratka proces, v katerem postajajo razpoznavna znamenja osebnega jaza vse bolj tujstvo in sramota.

To je bilo tisto, to tujstvo in ta sramota, ki sta bistveno zaznamovali tudi mene. Samo da zdaj, že po prvih straneh Frommove knjige, ta nesreča sploh ni bila več le moja posebnost, ampak splošno stanje človeškega razvoja in človeškega duha. Iz čisto zasebnega me je Fromm popeljal v svet, v začetke človeštva, saj je med drugim zapisal tudi to, da je najzgovornejša predstava o tem podana že v biblijskem mitu o človekovem izgonu iz Raja. Adam in Eva da sta v Edenskem vrtu živela v popolnem soglasju drug z drugim in z naravo; prepovedano jima je bilo jesti le z drevesa spoznanja, ko pa sta se pregrešila zoper to prepoved, sta se zavedela sama sebe in ju je postalo sram. Izgnana sta bila iz Raja. In človekova svoboda se odtlej razodeva kot prekletstvo, kot nesposobnost za uresničitev osebne individualnosti in kot težnja po vrnitvi v prvobitno harmonijo.

Ali to pomeni, sem se vprašal skoraj navdušeno, da človek z delom svojega bitja teži k združitvi s prvobitno naravo, s Stvarnikom? In da je tudi moja spolnost, moška sla po ženski in ženska po moškem, sestavni del težnje k združitvi v Bogu? Toliko je bilo zdaj že postavljenega vame, da sem si upal zastaviti tudi tako vprašanje, nisem pa si še upal nanj odgovoriti. Ne Kierkegaard ne Fromm mi nista vlila tega poguma.

Toda tam, kjer me je Kierkegaard pustil na cedilu, me je zgrabil Miguel de Unamuno in me s svojim Tragičnim občutkom življenja popeljal naprej. Kakšno srečno naključje, ta njegova živo rdeča broširana knjiga iz Gallimardove Collection Idées, ki sem jo kupil v eni izmed knjigarn v Quartier Latin samo zato, ker so bile vse druge knjige v tej zbirki tako zanimive: poleg Camusovih in Sartrovih še Mircea Eliada Le sacré et le profane, Nikolaja Berdjajeva Les sources et le sens du communisme russe, Luciena Goldmanna Pour une sociologie du roman, pa še Simone Weil, Emmanuel Mounier, Paul Claudel, Michel Butor, Maurice Merleau-Ponty ...

Ta človek, Miguel de Unamuno, je trdil, da je na eni strani abstraktni človek, ki sploh ni človek, filozof in znanstvenik, ki projicira samega sebe v zunanjo neskončnost in nam vsiljuje racionalnega Boga. Na drugi strani pa da je Bog čustva in volje, projekcija človeka v notranjo neskončnost, ki jo je napravil in jo dela življenjski človek, konkretni človek iz mesa in krvi.

In takoj sva se razumela. Ta konkretni človek iz mesa in krvi sem bil namreč jaz sam. Tako krvav in mesen, vsaj čutil sem tako, da se doslej nisem znal izraziti in da je moral to namesto mene opraviti človek, ki je bil nekoliko racionalnejši od mene, Miguel de Unamuno. Ne abstraktna konstrukcija nisem bil, ne filozofska osmislitev ali znanstvena blodnja o človeku, se pravi človek, ki bi ne bil ne od tukaj in ne od tam, ne iz tega časa ne iz drugega, ki bi ne imel ne spola ne domovine, temveč konkretni človek iz mesa in krvi, Marjan Rožanc, moški, ki sem se rodil v Devici Mariji v Polju pri Ljubljani, pisatelj, bivši arestant, ki sem trpel in umiral, jedel in pil, jedel najrajši fižolovo mineštro in pil najrajši kraški teran, ki sem ljubil svojo ženo J. in ki me je bilo mogoče vsakomur videti in otipati.

Že ta konkretizacija je obljubljala veliko. Miguel de Unamuno pa je takoj pritegnil še moji iracionalni naravnanosti, moji usodni izročenosti svetu in nepredvidljivim potem, ki sem jih ubiral, ko me očitno ni vodil razum, temveč penis. Vse tiste racionalistične konstrukcije niso bile resnične, resničen sem bil jaz. Filozofi so mi sicer skušali vsiliti nekakšno totalno koncepcijo sveta in življenja, v kateri mene samega sploh ni bilo, toda pravi vzrok in gibalo temu njihovemu prizadevanju je bilo pravzaprav tudi v njih samih le čustvo, je bila ta usodna in nedoumljiva izročenost svetu, zaradi katere ljudje začenjamo vsakršno intimno dejavnost in akcijo. Ne odločajo namreč ideje o tem, ali je človek optimistično ali pesimistično razpoložen, temveč sta optimizem in pesimizem tista, ki porajata ideje. In to moje in naše čustvo, ki je temelj vsega človeškega, ima kot vse, kar je čustvenega, podzavestne, morda celo nezavedne korenine. Zato se ne moremo imeti le za razumska bitja — imeti se moramo tudi za čutno in čustveno žival, zakaj tisto, po čemer se razlikujemo od vseh drugih živih bitij, je veliko bolj čustvo kot razum. Človek je skratka iracionalno bitje. In edini resnični življenjski problem tega iracionalnega človeka, njegov edini vitalni problem, problem naše individualne in osebne usode, ki ga čutimo v drobovju, kjer smo najbolj pri sebi, je nesmrtnost naše duše. Vse drugo so prazne izmišljotine poklicnih mislecev.

Že to je bilo dovolj. Toda Miguel de Unamuno je ta presenetljivo natančni opis človeka iz mesa in krvi, opis mene samega, neusmiljeno gnal naprej, iz strani v stran ...

To, kar določa človeka, kar naredi človeka takega, kakršen je, je princip celovitosti in princip nepretrganosti. Najprej po zaslugi njegovega telesa princip enovitosti v prostoru in potem v delovanju in volji. V vsakem trenutku našega življenja je namreč prisotna volja, ki usklajuje našo dejavnost, zato smo toliko bolj ljudje, kolikor bolj je naša dejavnost skladna in celovita. Potem princip nepretrganosti v času. Danes najbrž res nismo čisto taki, kakršni smo bili pri dvajsetih letih, toda to, kar smo danes, je vendarle nepretrganost vseh dosedanjih stanj naše zavesti. Spomin je baza naše individualne osebnosti. Živimo iz spomina za spomin in naše duhovno življenje je pravzaprav en sam napor, da bi ohranili spomin, da bi ohranili našo preteklost in na njej zgradili svojo prihodnost. Marsikdo sicer pravi, da bi želel biti kdo drug, vendar pri tem laže sebi in drugim. Biti drugi, pomeni prenehati biti. Zato si lahko v resnici želimo le posedovati vse tisto, kar posedujejo drugi, biti drugi pa je človeško povsem nerazumljivo. Tudi najbolj revni, najbolj bolni in nesrečni ljudje imajo rajši svojo nesrečo kot neobstojnost. V nas je nebrzdana želja po biti, nebrzdan pohlep po božanskosti, zato smo pripravljeni na spremembe samo v nepretrganosti in celovitosti naše zavesti. Drugi so bogatejši? V redu. So bolj izobraženi? Tudi v redu. Srečnejši? Morda res, vendar so drugi. In to nam zadostuje. Zakaj biti drugi, razbiti celovitost in pretrgati nepretrganost našega življenja, je prenehati biti. To pa ne, nikakor! To ne bi bil več jaz!

Na tem mestu sem tudi jaz vzkliknil, ne čisto brez sramu:

»Jaz, jaz! Vedno in povsod samo jaz! Kdo pa sem jaz?«

A Miguel mi je mirno odgovoril:

»Za vesolje najbrž res nič, a zate vse. Posamezno namreč ni delno, temveč univerzalno: če se boš odrešil ti, bo odrešen ves svet. Človek je namreč cilj, ne sredstvo. Vsaka civilizacija se sicer obrača na človeka s svojimi ideali in idoli, s humanizmom ali čim podobnim, in terja, da se za te ideale žrtvujejo vsi ljudje, prav vsak človek. Žrtvoval naj bi se za bližnje, za rojake, za otroke, za narod in domovino, in tako brez konca in kraja, v neskončni seriji generacij. In kdo pobira sadove teh žrtev? Nihče! Zato se moramo istočasno, ko govorimo o teh fantastičnih žrtvah za ljubezen in napredek, upravičeno vprašati tudi o naši pravici do življenja. Naj nam namreč še tako zatrjujejo, da smo na svetu zato, da bi uresničili ta ali oni družbeni namen, smo v resnici ljudje na svetu zato, da bi uresničili sami sebe. Da bi živeli.

Vsa ta ogromna družbena aktivnost nas lahko pripelje samo do tega, da se bomo v trenutku, ko bomo napolnili svet s fabrikami, cestami, muzeji in knjižnicami, zrušili na kolena in se vprašali: kdo in za koga? Ali naj človek služi znanosti, ali znanost človeku? Vsi ti objektivistični misleci in razpihovalci družbenega napredka namreč nočejo vedeti, da človek, ki potrjuje samega sebe in svojo osebno zavest, potrjuje konkretnega in stvarnega človeka, edini resnični humanizem, ki ni le ta ali ona človeška lastnost, temveč človek. In da s potrjevanjem človeka potrjujemo zavedno. In da je pravzaprav ves ta tragični boj človeka za odrešitev, vsa ta njegova aspiracija po nesmrtnosti pravzaprav le boj za zavedno. Ta ali oni sicer lahko poreče, da je to glede na življenje, kakršno nam je dano, le protislovje. In ima prav, saj tudi je protislovje. Protislovje našega srca, ki nam pritrjuje, in naše glave, ki nas zanika. Protislovje, kot so protislovne evangelijske besede: Gospod, verujem, pomagaj mi v moji neveri. Seveda je protislovje, toda saj ne živimo v odrešenem položaju, temveč prav iz protislovja za protislovje. In najbolj tragično vprašanje filozofije je prav vprašanje, kako naj pomirimo to čustveno in razumsko nujo, ki sta v tolikšnem protislovju, in najbolj zlagana je filozofija, ki skuša prikriti ali pomiriti to tragično protislovje, temelj našega bivanja.

Resnica zaradi resnice same je nečloveška. Zakaj edini resnični in edini vitalni človeški interes je, da bi zvedeli, od koga prihajamo in kam gremo.

Jaz hočem biti jaz, celovit in nepretrgan, obenem pa hočem biti tudi drugi, hočem ponotranjiti vse vidne in nevidne stvari, se razširiti v neskončnost prostora in se podaljšati v neskončnost časa. Ne biti vse in za vedno, je tako, kot bi sploh ne bil. In biti vse jaz, je pravzaprav biti vsi drugi, je lakota po večni ljubezni in po Bogu, je želja biti Bog. In zakaj hočemo biti nesmrtni in Bog? Tega vprašanja ne razumemo in ga niti pri najboljši volji ne moremo razumeti, zakaj s tem vprašanjem se pamet obrača k pameti, konec h koncu ... Istovetnost, ki je smrt, je samo interes našega intelekta. Ta išče smrt, ker se mu je življenje izmuznilo. Ta želi utrditi in zamrzniti živi tok življenja, zakaj da bi analiziral kako telo, ga mora razbiti, da bi razumel kako stvar, jo mora ubiti. Znanost je pokopališče mrtvih idej. In tudi verzi se hranijo s trupli; naše lastne misli, ki plašno živijo na dnu naših duš, so, kakor hitro jih iztrgamo iz srčnih korenin in prenesemo na papir, samo še kadavri. Naše prizadevanje, da bi se razum odprl življenju, je tragično, bistvo te naše tragedije pa je boj življenja proti razumu. In resnica? Ali resnico živimo ali razumemo? Vse vitalno je iracionalno in vse racionalno je neživljenjsko, saj je v bistvu skeptično.«

To je bilo dovolj. Vedel sem, kdo sem in kaj sem. In dovolj je bilo, da sem svojo ženo J. le pogledal, pogledal kot človeka iz mesa in krvi, ki ji je bilo zavdano z istim strupom kot meni, ko sem že vedel, kaj je tista skrivnostna sila, ki naju tako nezadržno privlači drugega k drugemu, kaj je spolnost in kaj ljubezen.

Ljubezen je bila tista sila, s katero sem se skušal skozi to ljubljeno žensko prebiti nekam onstran, nekam čez, in s katero se tjakaj nikoli nisem prebil. Zato je bila tragična, če ne kar najbolj tragična strast mojega življenja, obenem pa edina tolažba v mojem obupu in moje edino zdravilo zoper smrt, iluzija in deziluzija. In to prav telesna ljubezen, ljubezen med menoj in J., ki je ni bilo mogoče speljati ne na čisto duhovnost in voljo ne na čustvo in čutnost, ker v bistvu ni bila ne ideja ne strast, temveč želja, v kateri sta bila spolnost in Bog končno združena, nekaj mesenega v duhu ali meso duha.

»Pridi k meni,« je rekla J., »da ne boš toliko trpel zaradi mene.«

»Pridem,« sem rekel, »da ne boš še naprej tako osamljena in zavržena.«

In sem prišel. In potem sva se v ljubezni in prek ljubezni poskušala ovekovečiti, kot se pač človek na tem svetu lahko ovekoveči: darovala sva se drug drugemu na življenje in smrt, kot to počenjajo najpreprostejše živalice in najbolj neznatna bitja, ki se razmnožujejo z delitvijo. Združila sva se drug v drugem, da bi se razdelila, in najin najintimnejši objem je bil pravzaprav najintimnejše trganje na dvoje. In najin največji užitek je bil pravzaprav predobčutek smrti, je bil genetični krč, je bil občutek vstajenja v drugem, kar je bilo morda spočetje drugega bitja, zagotovo pa zavest o najini osebni smrti.

Tista sla, ki naju je pritegnila, da sva poglobila svojo notranjost v tej zahtevni telesni preizkušnji, tisto, kar je združevalo najini telesi v užitku in sreči — tisto je razdvajalo najini duši v bolečini in sramoti. Ljubezen je bila kljub vsemu le sebičnost v dvoje, v kateri sva želela posedovati drug drugega in se prek drugega naužiti ljubezni in ovekovečiti, tako da sva bila drug drugemu sredstvo užitka in odrešitev sama, drug drugemu tiran in suženj ... In naj sva se še tako zagrizeno borila drug z drugim, priborila si nisva ničesar. Nisva se mogla ljubiti do zapustitve samega sebe, do resnične združitve najinih teles in duš, temveč le do izčrpanosti. Prav v tej telesni bolečini in razočaranju pa se je porodila v nama še silnejša ljubezen, duhovna ljubezen. Spoznala sva se končno in čutila, pravzaprav spoznavala v isti nesreči in se smilila drug drugemu; in kakor je še maloprej užitek združeval najini telesi, je zdaj trpljenje združevalo najini duši.

To najino sočutje je bilo še vedno sebično, vendar že daleč od najine običajne sebičnosti. Zakaj to najino sočutje ni bilo namenjeno le nama, temveč vsem nama podobnim, ki so se opotekali in se še opotekajo od niča k niču. In od bližnjih, nama podobnih, je prehajalo na vsa bitja, ki so trpela in še trpijo isto trpljenje, kot sva ga trpela midva. In kakor nama je bilo maloprej hudo, da bova nekega dne prenehala biti, tako nama je bilo zdaj morda še hujše, ker sva nenehoma le midva sama, ne da bi mogla biti kdaj še kdo drug in vse drugo. In tako sva prišla do sočutja z vsem, do vesoljne ljubezni. Kakor hitro pa je bila najina ljubezen tako silna in tako živa, da je ljubila vse, tedaj je tudi poosebljala vse in je bilo tudi vesolje zavestna oseba. In ta zavest vesolja, ki jo je odkrila najina ljubezen s poosebitvijo vsega, kar sva ljubila, je bil Bog. Ali vsaj volja, da bi Bog bil.





KAKO SEM NAŠEL SVOJO OBČASNO VERO ALI TEILHARD DE CHARDIN



Ves ta čas mi je vse bolj in bolj nekaj manjkalo. In manjkalo mi je seveda tistega, kar ljudem najbolj primanjkuje in jim bo vedno najbolj primanjkovalo: večnega življenja. Spričo tega nebrzdanega interesa po nesmrtnosti, ki naj bi jo seveda užil kar v lastnem telesu, mi je postajalo vse drugo vse bolj in bolj le postranskega pomena, špekulacija zaradi špekulacije, užitek zaradi užitka, skladiščenje spoznanj zaradi skladiščenja spoznanj ... Vse drugo ni bilo skratka nič, če ni moglo zadovoljiti te moje vitalistične potrebe, nezanimivo, prazno ... Ta obsedenost z življenjem pa je bila seveda istočasna obsedenost s smrtjo, je bila pravzaprav le drugi obraz iste obsedenosti.

Na dnu ljubezni v vseh teh eksistencialističnih knjigah je bila še vedno smrt. Toda ta smrt je bila prijazna, eksistencialistična smrt, je bila eros — tanatos, natančno tako, kakršno je opeval Alojz Gradnik že v Poti bolesti:

Pil sem te in ne izpil, Ljubezen.

Ko dehteče vino sladkih trt

užil sem te, da nisem bil več trezen

in da nisem vedel, da si Smrt.

Zrl sem v strašne teme tvojih brezen:

in ker je pogled moj bil zastrt

od bridkosti, nisem vedel, Smrt,

da si najskrivnostnejša Ljubezen.



Ta smrt ni bila končni dogodek, temveč nekaj dogajajočega se, kar ne prihaja nad človeka nekje od zunaj, kot je v svojih lucidnejših trenutkih prepričana o tem preprosta ljudska misel. Ta smrt je bila moja največja možnost. Celotna moja eksistenca je bila pravzaprav življenje za smrt. Umreti, in to umreti od lastne smrti, je bila v bistvu edina stvar, ki je nihče ni mogel opraviti namesto mene, zatorej je bila moja smrt obenem moja najbolj osebna možnost, najbolj avtentična, četudi najbolj absurdna. Ni bila cilj mojega življenja, temveč je bila v vsakem trenutku mojega življenja in je bila pravzaprav dejanje mojega življenja. Stalno sem jo skušal sicer pozabiti, ji ubežati, jo spremeniti v zabavo, v indeferentnost ali v religiozni mit, toda živeti avtentično smrt je bilo, nasprotno, živeti v soglasju s tem temeljem življenja, živeti v stalnem pričakovanju smrti, gledati tej svoji tovarišici v obraz vsak trenutek ... Toda s tem sem si prislužil svobodo pred smrtjo.

Ne, ne, to ni bila resnična smrt, tu ni bilo kierkegaardovske tesnobe pred smrtjo. Ta smrt se je spremenila v mrtvaško veselje. V teh prizadevanjih se je smrt integrirala v življenje in je bila počlovečena do kraja, sploh ni bila več smrt, temveč le akord na koncu simfonije, kot je temu dejal Martin Heidegger.

To je bila pravzaprav spet lepa smrt, spet lep pogreb, kar sem poznal že od otroških let, ko je stara Šerajka od časa do časa sedla h kavi pri našem kuhinjskem štedilniku in je pred materjo obnovila vse ljubljanske smrti in vse ljubljanske pogrebe prejšnjega tedna; v njenem pripovedovanju je imel glavno vlogo vedno Totenbirt, nikoli pa smrt.

V teh stvareh so bili moji eksistencialisti skregani sami s seboj, od vernih do ateistov, od Emmanuela Mouniera do Martina Heideggerja. Lepa smrt je imela namreč še druge, prav tako lepe obraze, skratka vse tiste, o katerih je pripovedovala stara Štajerka. Lepa smrt seveda ni bila rak na pljučih, ki traja mesece in mesece in ki ima tako zanesljiva znamenja konca, da ti zdravniki slednjič morajo povedati resnico in smrt pričakuješ; lepa smrt je bila kvečjemu smrt v prometni nesreči, po možnosti v letalski, ko se telo razleti v vesolje in najbrž sploh ne pade več na zemljo, je bila srčna ali možganska kap, ko smrt dejansko pride nad človeka nekje od zunaj, kot katastrofa. Čimbolj je bila nepričakovana in nenapovedana, čimbolj je bila zunanja in nasilna, tem lepša je bila. To pa je hkrati pomenilo, da v imenu te iste lepe smrti, za katero so se zavzemali eksistencialisti, življenje ne sme imeti nobene zveze s smrtjo, ravno nasprotno od življenja s tovarišico smrtjo in za tovarišico smrt. Moje nesoglasje s temi pisci pa je bilo še veliko globlje: če bi namreč mene vprašali, kakšno smrt si želim, bi vsak trenutek izstrelil kot iz puške: Nikakršno!

In podobno je bilo z lepim pogrebom. Lep pogreb je veliko žalostnih pogrebcev, veliko vencev in cvetja, cerkvene ali posvetne časti, križ ali zastava, pred krsto in pred odprto jamo pa še pretresljiv govor, zborovsko petje z molitvijo ali vojaško salvo, najrajši pa vse to skupaj. Lep pogreb je skratka zgodovinski pogreb, v krščanskem ali kakem drugem smislu, v katerem rajnikova smrt ni nekaj dokončnega, ampak jo prav lepota pogreba povezuje s prejšnjimi in poznejšimi trenutki v neskončnost. V lepem pogrebu smrt sploh ni več smrt, konec vsakršnega štetja, temveč le smrt nečesa telesnega in zanikrnega, čemur tako in tako ne pripisujemo kaj prida življenjske obstojnosti, medtem ko se duh veseli nesmrtne slave.

Vendar je res tudi nekaj drugega. Istočasno imajo vsi ti lepi pogrebi nepopravljivo napako: celotna ceremonija je povsem ponesrečena, nedomišljena, v živem nasprotju z resnično vero v zgodovino in nesmrtnost. Pokopati človeka na pokopališču pri Svetem Križu je točno tako, kot posloviti se od njega za zmerom, naj je še toliko pogrebcev, vencev in cvetja in še toliko pretresljivih govornikov. Vsaj meni je bil to že od otroških let, ko sem pred prazniki vseh svetnikov popravljal, čistil in urejal grobove, najbolj zoprn kraj na svetu, najbolj zoprn prav zaradi tega, ker je bil zaznamovan z nepreklicno smrtjo. Vse te smrdljive ciprese, ves ta podutiški rizel, ki škriplje in se izmika pod nogami, vse te betonske in kamnite grobnice, ki jih napada zelenilo časa, vse te zlate črke na spomenikih in mačice po grobovih, ves ta nenehni smrad po gnijočem cvetju, po vosku, po smrekovini in brinu, vsi ti pološčeni in bronzirani žalni trakovi po vogalnih smetiščih, ki gnijejo in gnijejo in ne morejo segniti, pač pa ponoči ob vetrcu kovinsko šelestijo — vse to zaudarja po smrti in po ničemer drugem kot smrti. Že na prvi pogled je tu vsaj eno povsem gotovo: če bo kdaj napočil dan vstajenja in bo oživljujoči duh završel vse križem po svetu, se bo najbrž dotaknil vsega, samo ne pokopališča pri Svetem Križu. In če že kaj, potem je treba nemudoma razmišljati o drugačnem, ne pa o lepem pogrebu, četudi ima človek pri tem razmišljanju zelo malo izbire, nič več kot štiri osnovne elemente, zemljo, vodo, ogenj in zrak... in bodo mrtveci celo v najboljšem primeru še vedno našli mesto za kakim visokim obzidjem, ob katerem bo vsem živim podnevi in ponoči nelagodno pri srcu. Toda če že razmišljam o tem, potem bi se morali ljudje odločiti vsaj za sežig, s tem da bi morali pepel nemudoma zanesti do najbližje reke, ki bi ga odplavila dalje, v veletok in v morje... Voda je namreč edina, ki vzbuja nekaj upanja. Voda je prastara in še najbolj oživljajoča; zanjo že od nekdaj velja, da nas bo izmila ob zori, prečistila in prenovila. In navsezadnje, iz vode, iz tega praelementa, smo nekoč že prišli, in to je naše edino skušenjsko vstajenje ... Toda če bi mene kdo vprašal, kako želim biti pokopan, bi odgovoril kot iz topa: Nikakor!

Torej nikakršna smrt in nikakršen pogreb. Če sem se že odločal, sem se odločal samo za življenje. In tu me je potrjeval in razpihoval ves Miguel de Unamuno s svojim vitalizmom in svojim iracionalizmom ... Po eni strani jaz in spet jaz, po drugi biti in samo biti. Res da v primeru, če smrti ne bi bilo, moje življenje ne bi bilo tako, kakršno je bilo, saj me je smrt opredeljevala prav z vsem, tudi s tem racionalizmom in vitalizmom, toda kaj, ko sem se pripravljen za ceno golega življenja odpovedati celo samemu sebi. Kurbirsko, neznačajno, brez kakršne koli zavezanosti čemur koli... Naj bom celo drugi, in to kdorkoli drug, samo da bom živ. Pripravljen sem podpisati svojo osebno smrt in se zapisati hudiču, samo da bom živel.

Prav v času te in takšne obsedenosti pa sem zbolel. Nikdar prej si nisem mogel niti predstavljati, da lahko že tako malenkostna mehanska telesna poškodba povzroči take in tolikšne posledice, še manj, da se lahko to zgodi celo v tako banalnih okoliščinah. Sedel sem na stranišče, da opravim veliko potrebo, ko mi je eden izmed centralnih živcev zašel preblizu hrbtenice in se je eden izmed hrbteničnih vretencev sesedel, zgrabil živec in ga priščipnil, uklenil kot v primež. Preprosta mehanska okvara, kakršnih je najbrž v telesu nešteto, toda dvigniti se nisem več mogel, ne samo zaradi strahotnih bolečin, temveč zaradi popolne odvzetosti vseh udov. Rešilci so me dvignili s straniščne školjke in položili na nosila, potegnili vodo, potem pa me odnesli iz hiše in odpeljali na ortopedsko kliniko. In tako kot so me s pomočjo bolniških sestra položili v posteljo, tako sem obležal, docela negibno. Zganiti nisem mogel ne ene ne druge noge in tudi leve roke ne: gibljiva mi je ostala samo še desnica, s katero sem se sicer otipaval, nisem pa si mogel z njo veliko pomagati. Telo mi je bilo povsem neobvladljivo, v celoti kot penis, samodejna in nekontrolirana mišica. Čutil sem sicer vodo, ki se mi je nabirala v mehurju, saj me je pekla, nisem pa je mogel kontrolirano potisniti iz sebe; čutil sem tudi blato, ki se mi je nabiralo v črevesju, nisem pa ga mogel kontrolirano potisniti iz sebe. Možganski centri niso mogli seči tako daleč. Njihova pot je bila nekje pretrgana. Tako sem odvajal vodo s pomočjo katetra, ki so mi ga speljali v sečni kanal, blato pa s pomočjo odvajalnih tablet, ki so seveda delovale po svoje: ure in ure sem preležal v lastnem blatu, ne da bi se tega zavedal. Pri tem so me mučile še strašne bolečine, ki so iz hrbta sevale v vse ude. Te bolečine so mi bolniške sestre najprej odganjale z navadnimi tabletami, potem z nekoliko učinkovitejšimi kapljicami in nazadnje z blažjimi sedativi, kakršen je spasmocibalgin. Toda telo se je sčasoma navadilo nanje in potrebne so mi bile vse večje količine, najprej štiri, potem šest in nazadnje celo osem tablet na dan, ki so mi jih tihotapili v bolnico svojci. Tako sem na kraju obležal do kraja drogiran, niti svojcev, ki so se zbirali okrog moje postelje, nisem več prepoznaval.

In to je trajalo mesec dni, dva meseca, tri mesece ... Tedaj so se bolj kot telesna nebogljenost zgrnile nadme psihične težave, občutek nemoči, neaktivnosti, nepotrebnosti... Dovolj je bilo, da se je nad menoj prikazal znanec ali prijatelj, ki ga je prineslo k meni z dnevnih opravkov, že sem ga povezal z njegovo aktivnostjo in že me je popadel histeričen jok. In ko me je obiskal Branko Elsner, tedaj nogometni trener avstrijskega državnega prvaka iz Innsbrucka, telesno in duhovno izredno aktiven človek, sem doživel živčni zlom. Tiho sem začel izlivati solze in sem jih izlival vse do noči in še dlje; bolj kot so me sestre tolažile in bolj kot so me želele pomiriti, bolj so mi tekle...

Ves ta čas sem seveda z desnico zaskrbljeno raziskoval nepomične ude, obe nogi in levico, ki so mi začele zaradi nepomičnosti vse bolj slabeti; nekje v četrtem mesecu sem lahko otipal samo še kost in kožo. To je bilo skratka telo, ki je počasi, a zanesljivo umiralo. In kakor hitro so se mi od nepomičnega ležanja na trdem ležišču odprle na plečih in na zadnjici še rane, iz katerih je potekla sokrvica, sem se vživel še v gnitje in razpadanje. Bil sem tako rekoč živ pokopan in še nikoli tako blizu procesom, ki se dogajajo v telesu pod zemljo. Meso ni bilo nič, meso je bilo izdajalsko neodporno, le kosti, kosti, te so bile tiste, ki so še kazale nekaj trdovratne volje do življenja. Toda zavest o zanesljivem propadanju telesa ni bila najhujša. Najhujša je bila zavest o izgubi zavesti. To zavest se mi je posrečilo velikokrat s prav masohistično strastjo priklicati, ko sem bil še zdrav, in tedaj sem jo vsakič odgnal z divjimi, nekontroliranimi gibi, s tekanjem po stanovanju, dokler mi niso možgani zaživeli v odrešujoči odsotnosti. Zdaj pa je ta grozljivi nič, ta predobčutek popolne izgube samega sebe, prihajal nadme počasi in sedal vame, ne da bi se ga mogel ohraniti. Od časa do časa sem le zakričal na ves glas. Drugič spet sem začel z desnico divje mahati in klatiti okrog sebe. Toda ko sem se utrudil in odnehal, ko se je razburjena kri v meni le malce umirila, je bil nič spet nad mano in v meni, vedno enako grozljiv in teman. Sčasoma je zazijal v meni kot globoka, temna rana, ki sem se je v mislih dotaknil le zdaleč, le okoli njenega roba, in že sem zdrknil vanjo. Ta rana me je pritegovala z nezadržno silo, toda ko sem se je ustrašil, je bilo že prepozno: z njenega roba nikdar več nisem mogel smukniti nazaj v življenje.

Tu ni bilo več nobene pomoči. Tu mi ni mogla pomagati solidarnost mojih bližnjih, ki so mi zvesto stali ob strani; ne žene, ki je bila zvesto vsak dan že ob poltretji uri pri meni in me je, sedeč na robu postelje, pitala s pomarančnimi rezinami, ne poniglava hčerka, ki je telovadila na oprijemkih nad mojo otropedsko posteljo in me sploh ni hotela zapustiti. Smrt je bila tu, in to res docela absurdna. Absurdno je bilo, da sem se rodil, in prav tako absurdna je bila smrt, ki je prihajala. To ni bil nikakršen triumfalen sklep mojega življenja, temveč gola smrt, natančno taka, kakršno je bilo tudi moje življenje, naključna, prisotna v svetu brez smisla in pomena. Naj so me še tako tolažili in še tako ljubili — vse je bilo zaman, zakaj po sili razmer sem bil neusmiljeno resnicoljuben. Te ljubeznive človeške igrice sem že poznal, vse to žlahtno življenje za smrt in še žlahtno smrt samo, in jim nisem več nasedal. Saj če bi ne bil tako neusmiljeno resnicoljuben, bi se hitro oprijel česarkoli: odrešujoče vloge Jezusa Kristusa in česa podobnega, vstajenja mesa in večnega življenja... V tem je bila namreč edina odrešitev. Dokler sem se še upiral in hotel preživeti, sem preživetje slutil samo v veri, in moj resnicoljubni boj s smrtjo se je pravzaprav spreminjal v pričakovanje vere, v katero bi lahko zares verjel.

V teh trenutkih mi je oživel spomin na Kierkegaarda. Srečni Kierkegaard, sem si rekel. Ta trpin je namreč med drugimi strahovi poznal tudi odrešujočo tesnobo, ki je jaz nisem imel sreče okusiti niti v tem žalostnem stanju. Življenje mu je bilo včasih tako neznosno trpljenje in njegova vera tako trdna, da ga je navdajala tesnoba, da morda ne bo mogel umreti. Smrt mu je pomenila odrešitev, in strah ga je bilo predvsem tega, da ga smrt ne bi spregledala. Ali ni to preprosto pomenilo le tega, da sem doslej pravzaprav še premalo trpel?

V teh trenutkih sem se pred tem prekletim Dancem počutil manjšega, kot sem se počutil kdaj prej. In kolikor mi je spomin še deloval — a spomin mi je kot zanalašč deloval brezhibno in glava mi je bila kljub sedativom bistra, dovzetna za vsakršen nesmisel — sem oživil njegovo lestvico vrednot in tudi verjel vanjo: prva stopnja človekovega življenja je bila estetska, druga etična, in tretja, najresničnejša in najvišja, religiozna. Estetsko je bilo navsezadnje res tisto, kar sem pridobil s svojim rojstvom, sebe in uživanje v sebi samem, etično tisto, kar sem s svojim življenjem postal, ta moja povezanost s svetom in soljudmi, in religiozno tisto, v katerega naj bi se povzpel zdaj, a se nisem mogel povzpeti. To najvišje stanje, stanje religioznosti, ko naj bi sebe povezal z Bogom in ko naj bi se to moje estetsko in etično bitje, se pravi v sebi samem uživajoče in umrljivo bitje, dogajalo samo še v navzočnosti Boga, ki pa terja brezpogojno vero. Toda kako naj verujem in v kaj naj verujem? Tega tudi Kierkegaard ni vedel, zato je le zahteval, da naj človek vztraja v tem odnosu do Boga, vztraja v tem nerazrešljivem paradoksu, ki mu na vprašanja njegove eksistence daje najbolj avtentične odgovore.

Za kratek čas me je odrešilo srečno naključje. Neko noč je nabreklost ukleščenega živca čudežno uplahnila in živec se je izmuznil izmed hrbteničnih vretenc, telo pa se mi je zjutraj nekoliko razvezalo. Naložili so me na bolniški avto in me odpeljali v zdravilišče v Laškem, da se tam s pomočjo najmodernejših fizioterapeutskih pripomočkov in zdravilne vode še bolj razgibam. Ta sprememba me je zaposlila, premotila, ni me pa seveda odrešila. Toda v zdraviliški sobi sem bil že toliko pri močeh, da sem lahko segel po knjigi. Pravzaprav ne po knjigi, temveč po knjigah, po broširanih zbranih delih Teilharda de Chardina, ki mi jih je žena prinesla iz inozemstva na kliniko in ki so pripotovala z mano na zglavju ležišča v bolniškem avtu. In preden sem se v novem okolju spet dotaknil temne rane, ki je zazijala v meni, dotaknil smrti, je moja podzavestna potreba po religiji že našla svojo religijo.

Najprej sem hlastno preletel dva članka, ki ju je Chardin namenil bolnim in invalidom, skratka telesnemu trpljenju, saj sem pričakoval od njega takojšnjo in otipljivo, praktično pomoč. Najprej Quelques remarques sur la place et la part du mal dans un monde in evolution, potem La signification et la valeur constructrice de la souffrance, izvleček iz njegovega predavanja v katoliškem združenju bolnikov. Toda ti dve besedili sta bili moralistični, neprepričljivi, predvsem pa brez kakršne koli kompletnejše vizije. Potem sem otipal na nočni omarici pravo knjigo, šesti zvezek zbranih del, L’energie humaine.

Tu je Teilhard de Chardin pisal:

Znanstveniki so doslej vse, predvsem pa materijo in živa bitja, podvrgli znanosti in vključili v razvoj sveta, pri tem pa so na človeka in na duha kratko malo pozabili. Domala tako, kot da človek in njegova zavest nista od tega sveta in kot da nista podvržena naravnim zakonitostim življenja. Kakor hitro pa tudi človeka in njegovo zavest podvržemo tem istim znanstvenim zakonom, se nam odkrije nekaj nepričakovanega. Človek ni prišel na svet zato, da bi ostal človek... In duh se ni porodil zato, da bi ostal v človeku uklenjeni duh. Nasprotno: razvojne zakonitosti narave nas opozarjajo na nekaj pomembnih dejstev: najprej na oživitev materije, potem na poduhovljenje življenja, katerega nosilec je človek. In bedasto bi bilo misliti, da se je razvoj pri tem ustavil, ker pač ta razvojna stopnja najbolj ustreza humanističnemu razpoloženju. Razvoj gre nezadržno naprej — o tem imamo že nekaj neizpodbitnih dokazov — v pobožanjenje duha, v kolektivno zavest, ki je zavest vsega o vsem, v kateri bo naša današnja individualna zavest izgubljena.

Bil sem očaran in srečen. In ni mi bilo treba veliko časa, komaj tja do večera, ko sem Chardinove razvojne stopnje sveta že zaneseno ponavljal v vseh mogočih jezikovnih variantah. Oživljanje snovi, poduhovljenje življenja, pobožanstvenje duha. Vitalizacija snovi, hominizacija življenja, divinizacija človeka. Biosfera, noosfera, kristifikacija. In z vsem srcem sem verjel, da je bilo vse tisto, o čemer sem razmišljal doslej, le statično, predgalilejsko mišljenje, in da me je Chardin popeljal v razvojno, kozmološko mišljenje. In moč te komaj prebujene vere v predvideni razvoj sveta, ki mi je osvojilo srce, je bila v tem, da sem se že zlahka odpovedoval samemu sebi, saj ta odpoved ni bila več nepreklicna in dokončna smrt. Živel bom! Res da ne v individualni zavesti, ki je največja slast in užitek, zato pa v kolektivni, pobožanjeni zavesti, v kateri moja individualna zavest le ne bo čisto zgubljena. In kar je bilo poglavitno in je bila največja sreča: v kakšno neizmerno avanturo sem bil pritegnjen kar na lepem, takole nebogljen in nepomičen, priklenjen na posteljo! Kakšen grandiozen projekt sem uresničeval! S kakšnim užitkom sem se spet gibal skozi materijo in jo oživljal!

Komaj sem se spet zbral za branje.

V tem razvojnem trenutku se Človeštvu postavlja bistveno vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti s preprostim pogledom nazaj. Vse do nastopa Človeka se je zdelo, da je bilo v razvoju Življenja posamezno vedno in odločno nadrejeno vrsti. V interesu Življenja se je zdelo, da prihajamo s pomočjo vse bolj in bolj organiziranih elementov na Zemlji do oblike vrhunske zavesti, stanja osebnosti. S Človekom in v Človeku se je ta dograjujoči se in osredotočujoči se element, se pravi oseba, končno konstituirala. S tem bistvenim dogodkom se je težišče vrednosti premaknilo s središča. Vse doslej so bili elementi namenjeni skupnemu. Ali odslej ne bo skupno obstajalo za elemente? — V bistvu teoretično obstajata dve možnosti: ali s Človekom življenje absolutno kulminira in se razširja v pluralizem povratnih zavesti, katerih vsaka ima svoj zadnji smoter v sebi sami; ali pa življenje sega čez Človeka in naličje Počlovečenja in kljub določenim in dokončnim vrednostim »osebnosti«, ki ohranjajo združeno fronto razvoja nedotaknjeno, v nadaljnji razvoj Sveta, v katerem se »osebnosti« solidarno gradijo v prihodnost? Dve koncepciji Razvoja in — dve Morali.

V prid pluralistični strukturi človeškega razvoja govori veliko dragocene filozofske in znanstvene pameti, pa tudi veliko elementarnih nagibov in najbolj rafiniranih čustev. Nepobitno je, da predstavljajo osredotočenje, individualizacija in poosebljenje polovico naše življenjske radosti (druga, boljša polovica pa je razpršiti se v nečem večjem od sebe ...). To je treba razumeti tako, da so posamezniki in narodi naravno nagnjeni k temu, da bi se ustavili in postavili svoje šotore na osvojenih vrhovih. Da bi opravičili to egoistično željo, jim ne manjka sistemov, ki s posebnim poudarkom poveličujejo vrednost enkratnega in posameznega v sedanjem trenutku, in to kot absolutum v njih samih. Mi pa mislimo, mi, da je ta pogled na Svet — posebno drag literarnim in umetniškim okoljem — preprosto otročji in rudimentaren in da se ne more upreti resni analizi stvari, Da se človeška Oseba, ki se je pojavila v glavnem toku Življenja, želi v svojem prvem navdušenju zadržati na obvladujoči točki Vesolja — ta poskus je povsem naraven. Toda kdo jo posluša! Kljub temu ali pa prav zaradi njene pridobljene avtonomije, jo že obvladuje neka druga, višja Enotnost, ki se ji Oseba ne more upirati, ne da bi umrla. Najsi bo še tako dragocena, je človeška monada istočasno vsebinsko in vitalno že podvržena zakonom Vsega, ki so ji hočeš nočeš ljubši od nje same. V začetku, ko si še domišlja, da bo našla polnost v sami sebi, jo Človečnost nenehoma sprejema, pozneje pa se začne ta Človečnost rojevati z njenimi sredstvi in na njen račun. Toda, če je človek iskren, mora priznati, da mu v resnici njegova »oseba« ne zadošča, in da je najdragocenejše njegovega bitja prav to, kar še pričakuje od neuresničenega v Vesolju. Človečnost za vsakega izmed nas ni samo steblo, ki nas podpira, združuje in ohranja..., temveč tudi puščica, ki je sprožena v svojo dopolnitev v prihodnosti. Človek mora v Človečnost verjeti bolj kot v samega sebe, in to celo za ceno obupa.

Tako se na ravni Človeka fronta napredka zemeljskega Življenja ne ustavlja. Oblikuje se združitev novega tipa, prav po zaslugi najboljših elementov, ki so namenjeni višji organizaciji. Splošna težnja, ki jo zahteva univerzalni razvoj, ni dopolnjena s počlovečenjem. Ni samo duh na Zemlji. Svet se nadaljuje: je tudi Duh Zemlje.

To knjigo in vse druge Chardinove knjige sem odlagal samo toliko, da sem s pomočjo bolniške sestre malo potelovadil, pokosil in povečerjal. Saj ta razvoj v kolektivno zavest ni bil izvit iz trte, ampak je bil tudi moja osebna skušnja, ki sem jo odkrival šele ob branju. Ali ni bila ta moja silna opredeljenost po drugih, po bližnjih, že zarodek te iste kolektivne zavesti, v kateri se je posamezno zgubljajo v prid skupnemu? Ali niso bili ti moderni pripomočki, radio in televizija, pred katerima sem celo na hoduljah postal kot začaran, ker pač ne smem zamuditi nobene informacije o svetu, pravzaprav zarodek neke uniformiranosti, neke splošne, kolektivne zavesti, ki deluje po lastnih zakonih in nenehoma producira skupno na račun posameznega? Ali niso vse te predstave, ki se jih udeležujem, da bi participiral pri nečem skupnem, le del tega istega procesa? Ali ni navsezadnje nogometna tekma, slast nabitega stadiona, navdušenje ob zadetku in žalost ob porazu, spet dokaz tega istega dogajanja, v katerem se radevoljno istovetim z drugimi in vsa svoja čustva povezujem s kolektivnimi? In ali niso navsezadnje družbeni sloji in narodi le emanacija tega in takšnega razvoja duha? Vsekakor. To nagonsko povezanost z nekakšno totalno smerjo življenja sem že poznal, občutil in skusil. To ni bila moja refleksivna zavest, to ni bilo samoljubno pestovanje mene samega, temveč nekakšna predanost, zaposlenost in sreča, ki sem jo občutil ob nekaterih opravkih, ko sem se predal svojemu nagonu in svetu kot metulj. Včasih se mi je to zgodilo na sprehodu, ko sem bil posebno dojemljiv in darežljiv, včasih na nogometni tekmi, ko sem se sproščeno prepustil volji množice, včasih pri pisanju, ko se mi je začelo pisati kar samo od sebe in me je vodila nevidna roka. Tedaj sem se vedno dvignil v neko posebno prevzetost, v neko posebno zbranost, da sem živel z vsemi mislimi in čutili, z vsem svojim bitjem in sem bil najbolj jaz sam, a hkrati odsoten, prepuščen usodi. Te in podobne trenutke sem celo predvideval in jih željno pričakoval, denimo gledališko predstavo, ko sem prav drastljivo čutil, da mi bo čas mineval v intenzivnem življenju, v istočasni prisotnosti in odsotnosti. Vsi ti trenutki so bili praviloma ne samo zbiranje v samega sebe, temveč tudi predajanje svetu; ne samo zbranost, ampak tudi razpršenost; ne samo sebičnost, temveč tudi ljubezen, ki me je potegnila v nezavedno dogajanje sveta. Taki trenutki so bili navsezadnje tudi branje knjig. Bil sem že skratka v tem in pripravljal kristifikacijo sveta, pobožanjenje duhovnosti...

Kakor hitro sem se oprijel te vere, sem sprožil v sebi še druge ideološke mehanizme. S pravo strastjo sem se lotil obračuna s humanistično zavestjo, ki je videla svoj namen v osebnem, individualnem uresničenju človeka. Zdaj, ko sem se tako zlahka odpovedal samemu sebi, sem bil za ta obračun zrel in dovolj močan. Rasel sem iz najgloblje krščanske tradicije, v kateri je bilo že od nekdaj zapisano, da kdor ne bo umrl, ne bo živel, jaz pa — glejte! — sem bil končno pripravljen umreti. Že res, da samo v tem čudežnem okrilju duhovnega razvoja sveta, a vendarle... In kakor hitro jaz sam nisem bil več zadnji cilj, temveč le sredstvo, sem seveda to isto usodo z užitkom namenil tudi vsemu tistemu, kar se je doslej tako mogočno šopirilo okrog mene in me tlačilo. Tudi slovenski narod ni bil več cilj, temveč le sredstvo; tudi socializem ni bil več nikakršen namen, temveč le sredstvo ... In to je bil res užitek. Nekaj maščevalnosti je bilo v tem, nekaj zlobe, kot je navsezadnje nekaj meščavalnosti in zlobe v vsaki resnični religioznosti, ampak ali se človek sploh lahko poslovi od življenja kako drugače. Samo tako, da slast življenja ni namenjena ne njemu ne komu drugemu, temveč nekomu Tretjemu, v katerem so dobrodušno zapopadeni vsi.

In kakšna naloga se je v tem svetu pripisovala ljubezni, moškemu in ženski?

Ta moja blodna ljubezen je postala kar naenkrat najbolj univerzalna, najčudovitejša in najskrivnostnejša kozmična energija. Res da so jo vse družbene ustanove zamejile in poskušale zavreti, moralisti so jo skušali pozapreti v predalčke, družba pa izgnati iz znanosti, iz poslov, iz vsega skupnega — toda kljub temu je bila povsod navzoča, brezmejna in nepodvrgljiva.

Z gledišča duhovnega razvoja se zdi, je pisal Teilhard de Chardin, da lahko damo tej čudni energiji ljubezni ime in pomen. Ali ni, najbolj preprosto povedano, prekipevajoča privlačnost vsakega zavednega elementa k Središču, ki se oblikuje v Vesolju. Klic k veliki združitvi, katerega uresničenje je pravzaprav edino dogajanje v aktualnih prizadevanjih Narave? Po tej hipotezi naj bi bila ljubezen primitivna in univerzalna telesna energija, ki se izraža s poduhovljenostjo in dejavnostjo. Naj rekonstruiramo zgodovino sveta od zunaj in od znotraj, sledeč najprej kombinacijski igri atomov, molekul in celic, potem pa tudi samodejnosti zavednega — najbolj izrazita in najbolj resnična v univerzalni Evoluciji je in ostane Evolucija Ljubezni.

V najbolj primitivnih oblikah, v komaj individualiziranem življenju, se Ljubezen težko razlikuje od molekularnih sil: kemizem je, taktilizem ... Potem se počasi osvobodi, vendar še dolgo ostane potopljena v preprosto funkcijo reprodukcije. Šele s počlovečenjem se odkrije in zaživi skrivnostnost in krepostnost njenih moči. Počlovečena ljubezen se razlikuje od vseh drugih ljubezni, zakaj spekter njene tople in pronicljive svetlobe je čudežno obogaten. Ni samo občasna in posamezna privlačnost v materialno plodnost, temveč veliko večja možnost duhovnih kot telesnih stikov, ki ne pozna ne meja ne počitka: neskončno število subtilnih anten, ki se iščejo med seboj v najbolj pretanjšenih odtenkih duše; čutna privlačnost in medsebojno dopolnjevanje, v katerem skrb za ohranitev vrste postopoma odstopa svoj ogromni prostor opitosti zanosa, da bi v dvoje použili Svet. — Prek Moškega in skozi Žensko, to je stvarnost Vesolja, ki se nam približuje. In poglavitna vitalna zahteva je, da se Moški in Ženska prepoznata.

Če Moški ne pozna resnične narave, resničnega objekta svoje ljubezni, je to neozdravljiv in globok nered. Ko zadovoljuje v majhni stvari strast, ki je namenjena Vsemu, povzroča v svetu temeljno neravnotežje, kar je za človeštvo — glede na omejeno količino duhovnega — strahotna izguba. Če pustimo ob strani vso sentimentalnost in vsakršno zgražanje in pogledamo hladno, s pogledom biologa ali inženirja, večerno atmosfero naših velikih mest, vidimo, da tu — kakor tudi povsod drugod — Zemlja nenehoma razmetava v čisto izgubo svojo najčudovitejšo moč. Zemlja vre od svobodnega zraka. Zato mora Moški odkriti univerzalno Stvarnost, ki se duhovno svetlika iz mesa. In odkril bo, da je tratil v prazno in na sprevržen način svojo moč Ljubezni — in Ženska bo pred njim kot privlačnost in Simbol Sveta. Ne bo se je dotaknil, ne da bi se povečal na mere Sveta. In ker je Svet vedno večji in nikdar dokončan in vedno pred nami — bo to tudi brezmejni izziv Sveta in njega samega, da ujame svojo Ljubezen. Tedaj se Moški ne bo več približal Ženski drugače, kot v univerzalni združitvi. Ljubezen je namreč sveta rezerva energije in sama kri duhovnega Razvoja.

Vse to je bilo prav religiozno zakleto. Postal sem ena izmed številnih subtilnih anten, ki se iščejo med seboj v najbolj pretanjenih odtenkih duše, poosebljena čutna privlačnost in medsebojno dopolnjevanje. Nekega popoldneva je namreč vstopila v mojo bolniško sobo Katarina S. To je bila razmeroma mlada pacientka, kemijska laborantka ali nekaj podobnega, s katero sva se že mesec dni vsako jutro že navsezgodaj videvala pri ortopedski telovadbi in prostem plavanja v zdraviliškem bazenu. Prav tako sva se že mesec dni čez dan srečavala po zdraviliških hodnikih, pred vrati v ta ali oni laboratorij, kjer so nama spretni fizioterapevti poganjali kri v ude; najprej sva se srečavala še z berglami, potem pa že prostih rok in vse bolj razgibana, tako da sva si vsakič vzpodbudno pokimala, no, vidite, saj bo šlo ... In zdaj je bila pred mano, precej prsata in neposredna, skratka ženska, univerzalna stvarnost in simbol sveta, v kateri naj bi spoznal svoj pravi moški namen.

»Ali mi lahko poveste,« me je vprašala, »zakaj se me izogibate?«

»Izogibam?« sem se zavzel na vsa usta.

Odločno je pokimala z glavo in rekla:

»Če ste tako samozadostni in vzvišeni celo ko ste bolni, kakšni ste šele zdravi! Mraz me strese vsakič, kadar vas srečam.«

»Oprostite, nisem vas hotel žaliti. Res mi, prosim, oprostite.«

Pogledala me je naravnost v oči:

»Pridite rajši dol k meni. Boljše se vam bo godilo.«

»Saj pridem,« sem ji obljubil, »saj pridem?«





KAKO SEM KONČNO POSTAL PISATELJ ALl HENRY MILLER



Za tega mojega usodovca sem prvič slišal iz ženskih ust. Že v Mariboru, sredi petdesetih let, ko sem prebival v bolniški sobi vajenskega doma v Strossmayerjevi ulici, je nekoč zvečer prineslo do vrat bolniško sestro z zdelano tedensko revijo, ki je bila — kot sem ugotovil le malo pozneje — nemški Stern. Ženska je zdaleč zavpila proti meni:

»Vi, ki toliko berete, ali ste že brali kdaj Henryja Millerja?«

Dvignil sem se s postelje in stopil k njej.

»Tega pisatelja pa res še nisem bral,« sem rekel in radovedno pogledal v revijo na mestu, kjer je imela ženska vanjo zataknjen kazalec in kjer je bil natisnjen roman v nadaljevanjih. »In žal ga tudi zdaj ne bom bral. Ne znam še toliko nemško.«

»Joj, ko bi vi vedeli, kakšne svinjarije piše ta dedec,« je rekla sestra in kar malce počenila pod težo tega, kar mi je želela povedati. »Berem in ne vem, kaj naj storim, ali naj se smejem ali naj se zgražam. Res škoda, da ne znate nemško in da ne morete prebrati tega še vi.«

Naslonila se je na podboj v vratih, da je bilo videti, kot da je prihitela samo za trenutek, vendar si je kaj kmalu naravnala rob podboja med lopatice in se začela s hrbtom drgniti obenj. Še naprej se je sicer zgražala nad Millerjevimi svinjarijami in mi poskušala celo nekaj malega od tega prevesti, nekaj najbolj opolzkih stavkov, spravila pa se ni nikamor.

In to se je ponovilo tudi čez teden dni, ob naslednjem nadaljevanju v reviji Stern, ki jo je hodila — tako je rekla — kupovat v Gradec. Stala je tam ob podboju in se drgnila obenj, se malce zgražala in malce smejala in — nikamor ni šla.

Tedaj prav gotovo nisem bil tako obupan, kot sem si domišljal, da sem. In tudi še nisem vedel za Millerjevo dejavno ljubezen. Za resnični obup mi je bilo potrebno še veliko grenkih skušenj in bolestne jasnovidnosti, na dejavno ljubezen pa sem moral čakati še dobrih deset let. Zanjo sem zvedel šele ob televizijskem intervjuju s Henryjem Millerjem, ko je eden iz gruče ameriških novinarjev vprašal zdaj že mojega dobrega literarnega znanca, če lahko za zaključek oddaje svojo celotno življenjsko skušnjo strne samo v dve besedi. Henry Miller se je tedaj zarežal, kot se je režal že ves čas intervjuva, se počehljal po goli lobanji in rekel:

»Sprejemanje in skrivnost.«

»Zakaj ravno to dvoje?«

»Zato, ker lahko človeku samo tak odnos do življenja in sveta omogoči dejavno ljubezen.«

Tedaj sem se spomnil bolniške sestre iz Maribora in zardel spričo svoje nekdanje naivnosti, pravzaprav spričo svoje nekdanje nadutosti ... Če bi se namreč tisto z revijo Stern zgodilo zdaj, ta trenutek, bi jo potegnil na najbližjo posteljo in jo nabrisal, nič drugače, kot je to storil Miller v Rakovem povratniku s tisto sentimentalno in zmedeno nemško glasbenico Elso, storil celo medtem, ko je pisala svojemu ljubimcu. In če bi naslednji dan smrkala, naskrivaj nekje na stopnišču ali pred mano, bi se mi sicer smilila, v bistvu pa mi vsega tega ne bi bilo veliko mar. Vsaka babnica je lahko tako pametna, bi rekel, da se ne pusti položiti kar vsakemu moškemu z velikim klincem, ki ga slučajno sreča. In to bi bila dejansko dejavna ljubezen, ne pa lažnjivo ohranjanje iluzije o brezspolni moralnosti in čistosti sveta. Če je namreč res mogoče strniti življenje v dvoje, kot je dejal Henry Miller, v sprejemanje sveta takega, kakršen je, in v zaupno predanost skrivnosti, potem je vsak moški dolžan pokavsati vsako žensko, ki se mu nastavlja, ne glede na posledice. Kavs je pri tem sprejemanje, nepredvidljive posledice pa skrivnost.

Tako se je dogajalo z mano vedno, kadar koli se me je Miller samo dotaknil. Vsakič me je iztrgal iz nekakšne religiozne letargije, ki je spominjala na moralistični obup, in me presadil v sredo življenja, največkrat k pisalnemu stroju. In to prav z vsako svojo knjigo, s Kozorogovim povratnikom, s trilogijo Nexus, Sexus, Plexus, s Črno pomladjo in s Knjigami mojega življenja... Presadil me ni samo v življenje, temveč tudi v nekoliko drugačno, dejavnejše, polnejše življenje.

Pri tem nobena od njegovih knjig ni bila močnejša od druge. Vse so delovale name enako vzpodbudno, saj so navsezadnje vse njegove knjige on sam, Henry Miller, on pa — tak, kakršen je — je bil vedno nalezljivo vitalen in sem ga kratko malo moral imeti rad. To je bil navsezadnje človek, ki je bolj kot kdor koli drug pogledal v praznino absurda, a je še vedno po nekakšni vitalistični zakonitosti ravnal tako, kot da je vse smiselno, ne da bi kdaj pomislil na samomor; to je bil tudi človek, ki je spoznal in skusil čisto vse na tem svetu, ne da bi ga kdaj zapustili blažena nevednost in začudenost, pa tudi človek, ki se je pogreznil v najgloblje blato tega sveta, ne da bi prenehal biti nedolžen. Poleg tega je v najhujšem razočaranju in žalosti ohranjal smisel za humor, ob najhujši telesni izčrpanosti in lakoti pa mu je njegova moškost uporno in strumno stala pokonci. To je bil skratka človek čisto posebne sorte: zgubljeni in preobčutljivi, a obenem neuničljivi Henry Miller. In če sem kdaj poskušal to njegovo vsestransko in globoko osebnost povzeti in označiti samo z dvema besedama, sta mi najpogosteje prihajali na misel »žlahtni obup«. In plodni obup. Saj je bila že njegova zagrenjenost žlahtna zaradi tega, ker se je rojevala iz silne in nepresahljive ljubezni, plodna pa samo zato, ker je bila ljubezen sama.

Zgražanje nad njegovim pisanjem sem vedno jemal kot nekaj normalnega, človeškega, prav nič ozkosrčnega. Kako naj bi se ljudje nad tem njegovim pisanjem ne zgražali! Veliko sramotneje bi bilo, če bi to Millerjevo pisanje požirali, kot požirajo vsa druga, sem si mislil, v mislih pa sem imel čisto nekaj posebnega. Ta Millerjeva obsedenost s spolnostjo in žensko, pravzaprav s pičko, vsi ti njegovi koitusi zame nikdar niso bili slačenje telesa, temveč nekaj veliko hujšega — slačenje duše. To slačenje duše pa je trpljenje, ki ga težko prenašajo celo najodpornejši ljudje, kakršen je bil Dostojevski, kako naj ga potem prenašajo preprosti smrtniki. Ljudje pač ne razgaljamo svojih duš, ker to presega naše moči; razgalimo lahko srce, kot je to zapisal Miller sam, nikakor pa ne duše... Žal je prav to nehvaležno opravilo pisateljska dolžnost. In žal je prav spolnost tista, v kateri se duše slačijo do kraja. Celo najbolj obvladane ženske samo v telesni ljubezni odvržejo s sebe vse zadržke in terjajo od moškega, da naj jih razgali do kraja in jim reče kurba. In tako do kraja slečena duša je samo še umirljivo telo, je smrt... To pa je seveda tisto, česar si ne moremo in si tudi ne smemo priznati. Tako nas najbolj malomeščanski ljudje s svojim zgražanjem branijo pred smrtjo ali nam vsaj zapirajo oči pred njo.

V vseh Millerjevih knjigah sem našel samega sebe, vendar bistveno drugače kot v drugih knjigah ... V njegovih sem našel tisto, kar sem doživel in doživljal, obenem pa tudi tisto, česar dotlej nisem izživel. In prav neizživeto je bilo tisto, kar je Millerju dovoljevalo, da je počenjal z mano, kar je hotel.

To velja v prvi vrsti za mojo zavrto potepuško naravo. S svojo priklenjenostjo na konkreten kraj in konkretne ljudi, na Zeleno jamo in Zelenojamčane, se kot otrok nisem izživel v pustolovskih in potopisnih romanih, v Otoku skritih zakladov, v Salomonovih rudnikih in v popotovanjih Svena Hedina... In ta neizživeti otroški pohlep po svetu je v zrelih letih čedalje uporneje prihajal za mano, seveda v vse bolj sprevrženi obliki.

Vse bolj in bolj sem zavidal zgubljenim ljudem. Globoko so bili v mojem srcu zapisani že notranji emigranti, Boris Pasternak, Ivo Andrić in njima podobni, še globlje pa dejanski emigranti, apatriti in kozmopoliti, kakršna sta bila poljski virtuoz Arthur Rubinstein in srbski pisatelj Miloš Crnjanski. Prav posebno mesto v mojem srcu pa je veljalo ruskim plemičem in meščanom, ki so se odrekli domovini in so iz svojih začasnih prebivališč v Parizu, Londonu in Nici s svojimi izvirnimi usodami presenečali in osvajali svet, filozofa Nikolaj Berdjajev in Lev Šestov, pevec Fjodor Šaljapin, šahist Aljehin, slikarji Marc Chagall, Osip Zadkin in Vasilij Kandinski. To mesto je pripadalo tudi ruskim baletnikom, ki so naučili svet plesne umetnosti, Ani Pavlovi in Vaclavu Nižinskemu, čeprav sta mi bila najbližje najmlajša, še živeča, v katerih se je njuna rodbinska kri že razredčila, politika docela umaknila umetnosti, spomin na domovino pa do kraja zbledel, Rudolf Nurejev in Mihail Barišnikov. Telesno izgorevanje teh dveh plesalcev na odru me je spominjalo na izzivanje samouničenja, na izzivanje zadnjega plamena, po katerem bosta zavladala popolnoma tema in mraz. Med te zavidanje vredne ljudi je sodila tudi ameriška zgubljena generacija, Gertrude Stein, Francis Scott Fitzgerald, Thomas Wolfe in Ernest Hemingway, ki bi s svojim vsiljivim svetovljanstvom kmalu zagrešil, da bi ti čudežni ljudje zgubili pečat zgubljencev in da bi — kar bi bila neoprostljiva napaka — zasenčil drugo, pristnejšo in zanimivejšo generacijo kljukcev, Lawrenca Durella, pisateljico Anais Nin in Henryja Millerja.

To seveda ni bila več želja po tujih krajih in po potepanju zaradi potepanja — v tem je bila tudi jeza in razočaranje nad tistim, kar me je zadržalo, da se v otroških letih nisem niti s knjigami podal na pustolovsko pot — jeza na mojo slepo ljubezen in še bolj slepo pripadnost, zavezanost rodnemu kraju in rojakom. Ta potepuška želja ni bila več želja po potepuštvu kot vandranju in uživanju v tujih krajih in ljudeh, temveč po potepuštvu kot resignaciji in dokončni odtujitvi. In še kot taka je bila spet zavrta, potlačena v potencialno razstrelivo, saj če vse doslej nisem bil sposoben emigrirati, pretrgati to rahlo popkovino, ki me veže na Ljubljano in na slovenski narod, pretrgati odločno in za zmerom, potem naj bi tudi zdaj rajši molčal in miroval. In nehal koketirati s tem potepuštvom, ki je le neprepričljiv nadomestek za moje resnične namene. Zakaj eno mi je bilo že dolgo jasno: samo ljudje z iluzijami imajo domovino. Ljudje brez iluzij smo brezdomci.

Henry Miller je bil tako resnicoljuben in zvest samemu sebi, da je to svojo željo uresničil in odšel. Njegovo pariško življenje je bilo zanj edino življenje, ki ga je živel, in rodni Brooklyn je bil zanj samo mora, bled spomin na tisoče neuresničenih ljubezni in tisoče ponižanj ... In zdaj me je z vsako svojo knjigo vabil za seboj, k moji in njegovi resnični usodi.

Najprej v Brooklyn. Res da še nikoli nisem bil tam, v tem mestu v mestu New York, in da sem imel o njem bolj površno predstavo, takšno pač, kakršno sem si ustvaril ob gledanju ameriških filmov in branju ameriških romanov... To je bil v prvi vrsti brooklynski most, železna konstrukcija čez široko reko, najbrž čez East River, potem ladijski doki in pristaniška skladišča s pristaniškimi težaki, ki stavkajo in se pobijajo med sabo, kot so v enem izmed filmov pobili Marlona Branda in kot to nakazuje oni drugi Miller, dramatik, v drami Pogled z mostu ... Potem nepregledno morje hiš v angleškem stilu z zunanjimi stopnišči, razdeljeno na italijansko, židovsko in kitajsko četrt, ki ima vsaka svoje obrtnike, vsaka svoj živilski trg in vsaka svoj posebni vonj. Vmes je nekaj gosto obljudenih, prav nič evropskih parkov, Parc Prospect in Fort Hamilton, po katerih so razpredene že od nekdaj asfaltirane poti in po katerih se obiskovalci kotalkajo in se vozijo na biciklih, nekateri pa sedijo na klopeh, se nastavljajo zimskemu soncu in berejo knjige, kot je to počenjal Henry Miller. Tu nekje je bil tudi slavni Štirinajsti okraj, za katerega nisem vedel, zakaj je pravzaprav tako slaven, in v njem ali nekje na njegovem robu gledališče Novelty in gledališče na Driggovi aveniji, kjer zvečer uprizarjajo vodvilje in so balkoni za »črnce«, kot temu pravijo domačini, vedno nabito polni... In to je bilo vse, kar sem vedel o Brooklynu. Vendar za moje potepuške želje ni bilo prav nič potrebno, da bi moral biti tam in poznati ta prostor. Dovolj je bilo, da sem poznal določen čas v tem kraju in določene dogodke, denimo obdobje pred prvo svetovno vojno in komedije Macka Sennetta, ki so jih vrteli tedaj v tamkajšnjih kinematografih, pevca Carusa, maga Houdinija, Bostockovo živalsko predstavo, boksarski dvoboj za svetovnega prvaka med Jackom Dempseyem in Georgesom Carpenterjem, Henryja Millerja in njegovo pajdašijo v Kserksovem društvu, prvo ameriško gledališko uprizoritev Charleyeve tetke in Broadway Theater, v katerem so uprizarjali najuspešnejše komade z Manhattna, brž ko so jih tam vzeli s programa ... Ali ni to za prebivanje dovolj?

In navsezadnje, zakaj se ne bi preselil v Moskvo? Res, le zakaj ne, če je tam res mogoče živeti in doživljati mesto tako, kot ga doživljaš kot turist s hotelskega okna, približno tako kot Boris Paternak. Tam že na okenskih policah ne posedajo domači golobi, temveč vrane, zakaj to je že na prvi pogled res povsem drug, veliko bolj oddaljen svet, skratka drug kontinent, v katerem je pozabljenje na domače kraje skoraj popolno. Vse tiste parole, ki so naložene na kamione ob kremeljskem zidu in čakajo tam od ene procesije do druge, tiste zlate črke na rdeči podlagi, se pravzaprav še najbolj prilegajo barvam na cerkvi Vasilija Blaženega, pozlati in opečnato rdeči, zakaj sedanji ruski komunizem in nekdanja ruska pravoslavna cerkev sta pravzaprav eno, sta nepretrgani ruski nacionalizem, ki stopa zdaj za tem zdaj za drugim banderom. To pa je nacionalizem, kakršen je povsod po svetu, samo ne na Slovenskem. In tej veličastni procesiji se navsezadnje lahko celo pridružiš, sodeluješ v njej in si napolniš pljuča z metafizičnim zrakom, kot sodelujejo v njej Moskovčani in so zaradi tega tako neokusno ošabni. Lahko pa se temu odpoveš in rajši sedeš v mestni avtobus, saj so ceste zelo široke in avtobusi hitijo z veliko naglico od ene železniške postaje do druge, od enega trga do drugega, vsakega v drugačni barvi, od zelenega, kakršna so pročelja hiš na trgu Maksima Gorkega, do rdečega, rumenega, rjavega... Lahko torej sedeš v avtobus in se voziš od barve do barve, dokler te ne potegnejo z njega in te odpeljejo v Lubjanko, kjer je bil nekdaj zapor in kjer se potem sprehajaš od zida do zida.

V poštev pride tudi Leningrad, a to seveda ni povsem isto. Tu je človek kar nehote spet pisatelj in hoče izkoristiti to enkratno priložnost, da se pobliže seznani s Fjodorom Mihajlovičem Dostojevskim in njegovimi ljudmi, da nekaj njihovega skrivnostnega in očarljivega duha zgrabi tako rekoč v mesu, kjer je nastal, v medčloveških odnosih. To pa seveda ni enostavno. Na hladnih bregovih Neve, od koder me preganja mrzel veter z Baltika, na prostranih prospektih in v ogromnih zgradbah, kjer je človek slučajni pasant ali ujetnik med zidovi, si namreč kar ni mogoče predstavljati Dostojevskega in njegove obsedenosti z ljudmi. Saj je morebiti res nujno, da je pisatelj tako močno obseden s človeškimi dušami prav tu, v Leningradu, kjer človek vstane iz močvirja ali pa se izvije iz megle, prikaže izza kakega težkega portala, ki se odpira kvečjemu enkrat na leto, vedno kot nekaj povsem nepričakovanega, vendar mi to spoznanje noče v glavo. Zdi se mi, da bi lahko Dostojevski napisal svoje romane samo v metroju, v podzemlju, kjer se kdaj pa kdaj nagnete v vagone veliko ljudi in dihajo drug drugemu v vratove, samo tu in nikjer drugje, čeprav metroja za pisateljevega življenja še ni bilo. Moja predstava o napetosti v salonu generala Jepančina, kjer sta se menda nekoč sestala tudi knez Miškin in Nastasja Filipovna, in leningrajska resničnost sta si v tolikšnem nasprotju, da ju kar ne morem uskladiti: preveč praznega in nenaseljenega prostora je med ljudmi.

Kadar se utrudim in kadar me prime domotožje, se ustavim na razgledni točki, na Strelki Vasiljevskega otoka, in se zagledam po Nevi, proti Petropavlovski trdnjavi. Tu je zanimivo in poučno. Kakšne nepregledne razdalje! In kakšne ogromne količine zahrbtne, grabežljive vode! In tu sem je še nedavno tega, tako rekoč včeraj ali predvčerajšnjim, ko je bila vsa bližnja in daljna okolica še neprehodno močvirje, priplul nasilnik Peter in si ogledal to ranljivo mesto, skozi katerega so se vtihotapljali v deželo bojeviti Švedi in po Nevi navzgor vdirali v srce Rusije. Ne da bi kaj dosti pomišljal, je sklenil, da bo na tem mestu zgradil ne samo trdnjavo, temveč tudi prestolnico. Ukazal je zbobnati iz Evrope najboljše gradbenike, iz notranjosti Rusije pa je prignal v to zamegljeno močvirje tisoče mužikov. Ti so začeli zabijati pilote, polagati kamen na kamen, zidati stavbo za stavbo in cepati od izčrpanosti in malarije, od nagajke in telesnih poškodb kot muhe. Tako so dobile vse te mogočne zgradbe svojo vrednost in pomen po številu mrtvih graditeljev: Petropavlovska trdnjava — dvajset tisoč, Izakijevski sabor — osem tisoč, Zimski dvorec in Dvorčeva ploščad — dvanajst tisoč, medtem ko o visokih kamnitih nabrežjih, ki so najbrž zahtevala največ mrtvih, ni podatkov in so zato brez pomena. In vendar zdaj, komaj dobrih dvesto let pozneje, ta prestolnica že leži pred mano, že nekoliko stara in častitljiva, bolj zgodovina kot sedanjost.

Kar nehote mi je vse bolj nelagodno pri duši. Z ostanki domotožja se spominjam Ljubljane, spominjam nesrečnega rodnega mesta, ki se mora širiti samo na plodno zemljo, ker mu ni mogoče, da bi se razširil na močvirnato Ljubljansko barje. In na Strelki Vasiljevskega otoka se počutim kot brez tiča. In moj občutek skopljenosti je toliko močnejši, kolikor bolj se grmadi nadme nebrzdana volja nekega drugega ljudstva, da bi pokavsalo ves svet. Od tega trenutka dalje sem razdražen na čisto poseben način in Leningrad doživljam tako rekoč spolno. Vse okrog mene in v meni se poslej dogaja v nekoliko neresničnem, zamaknjenem svetu: življenje ni več čisto v mojih rokah, temveč v rokah nekakšnega Dostojevskega, ki piše pač tako, kot se mu zljubi.

Spolna razdraženost me sploh več ne zapusti. Res pa je, da je ta razdraženost negativna in da sem telesno čedalje bolj skrknjen. Zaradi občutka kastriranosti sem vse bolj prevzet od veličine in moči, ki me obdaja na vsakem koraku, in kolikor bolj sem prevzet, toliko bolj sem kastriran. In iz tega začaranega kroga se kar ne morem in ne morem iztrgati. Še naprej se navdušujem nad zgodovino, ki jo srečujem po mestu, navdušujem nad križarko Auroro, ki je zasidrana v nevskem rokavu tik ob hotelu Leningrad, v katerem prebivam, nad Marsovim poljem, nad Ploščadjo dekabristov in sploh nad vsemi zgradbami in spomeniki, ki so bili postavljeni v spomin na dogodke, ki so pretresli in še pretresajo svet. Obenem pa se zaskrbljeno sprašujem, ali bom, ko me bo prijelo na malo potrebo, sploh še našel in izbezal na dan svojega krmežljavega lulčka. In za nameček še opažam, da se ta zgodovinska veličast pri mojih novih sodržavljanih, pri Rusih, izraža čisto drugače: v nekakšni nadutosti in v nekakšnem nedoumljivem redu. Te nadutosti in tega svojeglavega reda so zvrhano polni vsi ljudje, tudi natakarji, ki mi nikoli ne postrežejo s kosilom ali večerjo tam, kamor sedem, ampak tam, kjer so se dogovorili. Taka je celo točajka v hotelskem bifeju, katerega steklena vrata so vedno od znotraj zastavljena s stolom, ona pa za šankom kaj prešteva ali popisuje; lahko trkam na vrata, stojim tam in čakam kolikor hočem, žejen ali lačen, nikdar ne dvigne glave niti toliko, da bi me pogledala. To je samoumevna nadutost, ki ne trpi nikakršnih vprašanj in ki ni dolžna nikakršnih pojasnil.

Tu je tudi Boris. Ne Henryjev pariški prijatelj, temveč moj Boris, moj spremljevalec in zaščitnik, ki se je vzel od nekod v tem velikem mestu in me zdaj spremlja na vsakem koraku.

On je bil v zahodni Evropi in mu je bilo tam marsikaj všeč, o, marsikaj, zato ga zdaj tako neizmerno veseli, da lahko meni pokaže še prednosti in lepote Rusije. Carskoje selo? Ali sem že sploh videl lepše ohranjeno aristokratsko dediščino? Nekaj od tega gre vsekakor na račun Puškina, ki je bil največji ruski pesnik in ki je bil v tej graščini kadet, ampak v glavnem je bilo to dragoceno pohištvo iztrgano najprej ruski aristokraciji in potem nemškim zavojevalcem zato, da je bilo slednjič predano ruskemu delovnemu človeku, pravemu dediču, ki zna bolj kot kdor koli ceniti svojo preteklost. In univerza? Ta ni samo ena največjih v Rusiji in v Evropi, ki je dala Dobroljubova, Hercena in Černiševskega, temveč je tudi univerza z najboljšimi študijskimi pogoji na svetu. Njen cilj ni meščanski liberalizem, ki razvija nekakšno poljubnost, temveč znanost, znanost in spet znanost, zato prihajajo s te univerze najboljši kemiki na svetu, najboljši fiziki, najboljši matematiki ... In malo je takih galerij na svetu, kakršen je Ermitaž. Tu so zbrane slike največjih mojstrov iz Evrope in Rusije, vendar v njej ne vlada zmeda, kakršna vlada po vseh drugih svetovnih galerijah, zakaj razlaga teh mojstrovin je vendarle ena sama in nedvoumna. Poleg tega ima Ermitaž najpopolnejši sistem za ohranjanje slik, zakaj vsi razstavni prostori so vedno, pozimi in poleti, temperirani na isto in nespremenjeno toploto, kar je zadnji krik tehnike. Pokaže pa mi lahko tudi nekdanje zbirališče ruske dekadentne inteligence. Angleško gostišče, v katerem si je vzel življenje Sergej Jesenjin. Ta kavarna je namreč tudi spomin na herojske dni blokade Leningrada v drugi svetovni vojni, saj nikdar ni prišla v roke Nemcev, kar spet dokazuje, kako sta ruski človek in ruski vojak neomajno zvesta svoji veliki tradiciji.

Zvečer pa mi pri večerji v hotelski restavraciji pravi:

»Ali vas smem prositi za zavojček cigaret?«

Pisano ga pogledam in ga ne razumem.

»Zavojček cigaret,« ponovi. »Takle, kakršnega imate na mizi. Saj vas ne prosim zase, ampak za eno mojih prijateljic, ki je zvedela, da sem v vaši družbi ...«

»Kaj morda niste Rus?« zinem. »In ona, prijateljica, ali tudi ona ni Rusinja?«

Vendar se še isti hip zavem, da se čudim na vsa usta in sprašujem samo zaradi lahkovernosti. Rajši mu torej dam zavojček cigaret. Kakor hitro pa ga odpravim in ostanem za restavracijsko mizo sam, dam duška svojemu razočaranju in moralnemu ogorčenju, obenem pa spregledam in vidim vse tisto, česar doslej sploh nisem opažal. Najprej gnečo Rusov, ki so se pred restavracijsko garderobo nagnetli okrog Fincev, ki so se pravkar pripeljali tu sem na večerni izlet: pulijo se tam za finske dežne plašče, srajce, najlonske nogavice... Trgajo se iz gneče s kosi perila v rokah, odhajajo na stranišče in se vračajo od tam preoblečeni, v novih srajcah, srečni, ozarjeni...

Prenehajte s tem, vzkliknem sam pri sebi. Kaj pa je vsa ta vaša veličina in vsa ta vaša visoka morala, če lahko vsak mozoljavi Finec za par najlonskih nogavic pokavsa vsako Rusinjo! Istočasno pa me že prevzame nekakšen demonizem, ki prvi hip spominja na znašanje nad samim seboj in privoščljivost. Kar naj, si pravim, saj če ta veličina ni nič zaresnega, potem je že boljša takale sramota! Naj ta zajezena ljudska radoživost plane na dan, četudi je še tako pritlikava. Naj si te podzemeljske erotične strasti utrejo pot in razdenejo ta namišljeni svet!

In lulček se mi je še isti hip zganil, zaživel... Moje spolno doživljanje Rusije in moja spolna razdraženost se je na vsem lepem sprevrgla v pozitivno: otepač se mi je dvignil in mi je že neusmiljeno stal, nič drugače, kot se je dvignil in uporno stal Henryju Millerju v Parizu.

Potem mi je stal in mi sploh ni več uplahnil.

Tudi v Moskvi ne. V Moskvi mi je še uporneje štrlel kvišku. Moskva je pač prestolnica in kot vse prestolnice, v kateri so natepeni najbolj radoživi narodni interesi, je liberalnejša, spogledljivejša, neposrednejša ...

Tu me je Marina Sergejevna Ključka vprašala že kar prvi večer:

»Ali veste, kolikšna dnevnica vam pripada?«

»Kakšna dnevnica?« sem se zavzel. »Jaz sem tu kot zasebnik.«

»Že mogoče, vendar ste tudi kot zasebnik registrirani. Torej kolikšna?«

»Pojma nimam. V Leningradu so mi menda dajali petnajst rubljev na dan.«

»Potem vedite, da so vas okradli. Vodič, ki ste mu bili zaupani, je pospravil v svoj žep najmanj rubelj dnevno.«

»Boris Mihajlovič?«

»Kdor je pač bil,« je rekla in segla v torbico. »Vaša dnevnica je dvajset rubljev. Tu boste sedem dni, se pravi sedemkrat dvajset, kar znese stoštirideset.«

In naštela je predme stoštirideset rubljev.

»Ali vam moram kaj podpisati?«

»Ni treba,« je rekla, »vse je urejeno.«

In bilo mi je jasno, da je tudi ona, Marina Sergejevna Kljucka, pospravila v svoj žep nekaj mojih rubljev. Toda kaj sem hotel! Taka je pač usoda emigrantov, kakršno sem si pravzaprav želel... Ta večer se je Marina Sergejevna kar sama povabila še k moji hotelski večerji, naslednji večer pa je pripeljala s seboj še prijateljico.

Toda s tem se je plaz lakomnih nadležnežev šele sprožil. Sledili so: natakarji, otroci, ljudje na cesti... Kamor koli sem jo ubral sam, misleč, da sem končno neopazen in rešen nadlegovanja, je kdo zadihano prisopihal za mano. Izdajala me je obleka.

V hotelu sem moraliziral in krotil svojo spolno razburjenost. Naj se že ta sperma končno razlije in preplavi zaradi mene celo Kremelj, sem si govoril, obenem pa sem se tuširal in tuširal, zlival po sebi ledeno mrzlo vodo, da bi nabrekli ud vsaj malo omehčal. Vendar vse zastonj. Bil je vse bolj škrlaten in trd, najmanj tako, kot da se je odločil za samostojno življenje in sploh ni več del mojega telesa. Godilo se mi je kot Henryju, kadar je bil najbolj lačen.

Rešila bi me lahko samo kakšna nenasitna babnica. Najrajši bi seveda nataknil Marino Sergejevno Kljucko, ko je že bila kar privlačna in ko je tako zapeljivo spravljala robček v nedrja, nekam v sredo svoje rožnate polti, vendar sem vedel, da mi ta cipa ne bi ustregla. Preveč je imela koristi od svojega posla in če je hotela te drobne koristi uživati še naprej, je morala vzdrževati videz krepostnosti; vse te malenkosti so ji pritekale, dokler je bila zgledna in zaupanja vredna tovarišica. Malo rubeljčkov v svoj žep, malo popapcati, malo popupcati, morda tudi malo poflirtati, a brž ko bi jo zgrabil za pičko, bi dvignila tak moralistični vrišč, da bi zbobnala skupaj ves hotel. Seveda je bila prasica, prasica, da ji ni bilo para, ampak nakavsal se na tem gnoju ni še noben petelin. Razširila bi noge kvečjemu za velik denar.

Toda prav zaradi tega me je še bolj rajcala. Tako nazadnje res nisem več vzdržal: namesto da bi stopil na najin zmenek v avlo hotela, sem se vrgel vznak na posteljo, da si končno zdrkam razbolelega tiča, psihohigiensko in preventivno; v podobni stiski je namreč veliko boljše, da si sam ožameš jajca, kot da napraviš kakšno neumnost in ti jih ožamejo drugi. Ko pa sem se že vrgel na posteljo, izvlekel otepača iz bavtare, za katero mu je bilo že skoraj štirinajst dni pretesno, izvlekel in zategnil kožico navzdol, da je razgreto glavico obliznilo malo svežega zraka, sem se seveda pobrigal tudi za to, da sem imel kaj od tega. Marina Sergejevna Kljucka je bila tu, na meni, s fantastično vsoto rubljev v torbici, ki si jo je obesila okrog golega vratu in ki jo je zdaj dražljivo tleskala po riti. In tedaj je res vstopila. In ko je zagledala mene in mojega tiča, se je pri priči premislila in spremenila svojo kurbirsko naravo. Tudi zastonj mi je bila pripravljena ustreči. Naj si jebejo mater vsi njeni delodajalci, naj si jebe mater celo ona sama in njena prihodnost, zdaj ne bo zamudila takole razjarjenega kurca!

Morda bom moral zaradi tega kavsa zapustiti Rusijo; morda celo kak dan prej, kot je nekje že odločeno, vendar mi je bilo celo med kavsom v bistvu vseeno; saj sem tudi v Rusiji le začasno, kot sem začasno povsod na svetu.

Navsezadnje imam na voljo še London. Saj je tudi v tem mestu lepo: otresti se moram le nezaupanja in prostodušno nasesti veselju angleških ljudi do ciganskih barv in potujočih cirkusov, nasesti njihovi aristokratski obvladanosti in progastim diplomatskim hlačam in melonam, poduhovljenemu miru in zbranemu uživanju Turnerjevih slik v galeriji Tate. Brez te lahkovernosti — to vem — London zame nikdar ne bo London, nikdar bivša prestolnica sveta in zdajšnja prestolnica Anglije, svetovna borza in svetovno križišče letalskih poti, temveč vedno le temna, zahrbtna Temza in mračni Tower, ki obvladuje vse mesto in nenehoma spominja na krvoločno prelivanje krvi angleških kraljev in kraljic, na krvoločni plemenski svet divjih pastirjev ovac... Blood, blood and blood again! Tega je bilo že dovolj na Balkanu. Naseliti se bom torej moral kje drugje, nekoliko stran od Towra, v nekoliko svetlejšem in toplejšem mestnem predelu, čeprav v tem mestu kar ni mogoče od Temze, ki je kljub vsemu tudi reka življenja... Vsekakor nekam stran, a nikakor predaleč in nikakor proti severu. Izogniti se moram predvsem predela okrog postaje podzemne železnice Seven Sisters, če nočem, da me ne bodo zagrizeni protestanti stisnili medse in mi izsesali dušo, tako kot malo dalje od tod, na stadionu White Hart Lane, v zavetrju nabito polnih tribun v nenehno vetrovnem prostoru, tottenhamovci neusmiljeno sesajo duše svojih nasprotnikov iz Manchestra in Liverpoola. Morda samo nekaj korakov od Temze, na Charing Cross Road, kjer je nekaj mladih trepetlikavih platan in veliko knjigarn, ali pa v predel okrog Kensington Churcha, kjer so starinarnice in dvoriščna stanovanja umetnikov in kjer se svet prijazno nagne v Chelsey in čez Temzo v položno gričevje proti toplemu Rokavskemu prelivu. Tudi tu pa se lahko naselim kar v podzemni železnici in se potem vse dni vozim neznano kam, od predmestja do predmestja, saj kjerkoli pridem iz podzemlja na svetlo, me čaka veliko presenečenje: zdaj sami zamorci z belimi zobmi, zdaj sami Indijci, zdaj sami Angleži...

Navsezadnje je tu blizu še Pariz, Henryjev Pariz, največja potegavščina na svetu. Kadar koli sem doslej prišel tja, so me vedno očarale iste stvari. Najprej, še preden navežem stik z ljudmi, ko izstopim iz Gare de Lyon ali ko na poti z letališča padem skozi Porte Italienne naravnost v središče mesta, je to modrina granitnega tlaka in svetlo zelenilo platan, ki bolj kot na resničnost spominjajo na pastelno sliko dobrega slikarja in ki me kar takoj naravnajo na vse, kar je nekoliko zamaknjenega in nestvarnega. Potem je to presenetljiva prosojnost neba in milo podnebje te gričevnate pokrajine, v kateri se kljub oddaljenosti od Normandije sem čuti bližina in toplota morja, Atlantskega oceana, in to kot posebne vrste plodnost. Ta občutek je še toliko bolj zapeljiv, kadar je nebo zastrto s svetlimi oblaki in kadar iz njega rosi droben, presenetljivo topel dežek. Tedaj se sprehajam po dežju in obenem jadram čez Atlantik. Toda z nočjo, ko odložim svoje stvari v steničav penzion in se vnovič sprehodim, me že zgrabijo restavracije in kavarne na pločnikih, zasteklene do tal kot izložbena okna, in za njimi radoživi ljudje, ki se predajajo užitkom najbolj razvite zahodnjaške umetnosti — ne jedači in pijači, temveč zadovoljstvu, da opazujejo in so opazovani. Tudi sam sem že opazovan in sredi najbolj izbirčne ponudbe in povpraševanja, v kateri nikoli ne vem, za katero mizo me bo pripeljala in v čigavo posteljo. Tu je namreč še nadoumljiva družabnost Parižanov, njihova skrbno negovana in visoko razvita potreba po soljudeh, uživanje v besedi in pomenku, opoldanski in večerni rituali v vseh pariških restavracijah in gostilnah. Pridružim se okoliškim ljudem, penzionistom, delavcem iz bližnje mehanične delavnice, prodajalcem iz bližnjih trgovin, in že sem sredi te družabnosti: najprej postojim pri aperitivu za šankom, kjer se sproščeno pogovorim o najpomembnejših športnih in političnih dogodkih, in šele potem, ko garcon naznani, da je obed pripravljen, se družno preselim za pogrnjeno mizo. Šele potem, šele potem je na vrsti jedača in pijača, ki sem jo doslej sprenevedavo odlagal na poznejši čas in ki zdaj terja od mene zbranost in čas, dolgotrajno gledanje v krožnike, skodelice in kozarce, ovohavanje z eno in z drugo nozdrvijo, okušanje na ustnicah, na jeziku in na nebu ... Tu pa je še vrsta drugih očarljivosti, knjigarne v Quartier Latin, večerni sprehod po Boullevardu San Michel ... Ne nazadnje tudi vse znamenite institucije iz druge ali tretje republike, ki zaradi zvestobe tradiciji ohranjajo vse svoje preživele rekvizite, denimo gasilci, les pompiers, če imaš to srečo, da je v mestu požar in naletiš nanje, ko prihrumijo izza kakega vogala v rdeče opleskanem avtomobilu iz prejšnjega stoletja in z ročnimi lestvami na ramenih, kot da napadajo srednjeveška trdnjavska vrata.

Res pa je tudi, da se mi v Parizu tudi zagabijo vedno iste stvari. Komaj krenem s kulturniško pobožnostjo po modrikastem granitnem tlaku in pod svetlim zelenilom platan, ki spominjajo bolj na umetnost kot na stvarnost, že naletim na bronasti spomenik na visokem marmornem podstavku. In že obrnem glavo proč, zakaj to je prav gotovo spomenik maršalu ali generalu. In teh spomenikov, ki slavijo zmago francoskega orožja, je potem še toliko, da se mi začne obračati v želodcu — ne samo spomenikov, temveč tudi grobnic, slavolokov, spominskih plošč... General pri generalu in maršal pri maršalu. Za nameček pa me med prijaznimi in družabnimi ljudmi na ulici, med prostitutkami in zvodniki, kdaj pa kdaj preseneti še nadut obraz, vzvišena drža in strumna hoja, in to je prav gotovo vzvišenost in strumnost kakega bedastega leutenanta. Skratka: namesto na kulturo in umetnost, ki je najbrž sramežljivo skrita v duše in muzeje, na vsakem koraku naletim na militarizem. Militaristi niso samo vojaki, temveč tudi receptorji po hotelih, kustosi po muzejih, hišnice po bordelih — če že ne militaristi, pa vsaj bojeviti nacionalisti, ki so še toliko bolj zoprni in napadalni, ker že poldrugo stoletje niso zmagali v nobeni vojni in so jih Nemci natepli vselej, kadar so imeli čas. Potem pa so tu še ta prekleta pariška vrata, umetniško negovana in tehnično izpopolnjena do brezhibnosti: vrata, ki sploh niso vrata, temveč zapora pred življenjem, ki branijo vdor ljudske razuzdanosti v posvečeni zasebni svet in ki te na vsakem drugem koraku pozdravljajo z medeninastimi tablicami L’ingress interdit ali Proprieté privée. Trdna, zaklenjena in zapahnjena vrata, ki izražajo drugo plat francoske družabnosti — bolestno potrebo po izoliranosti in ekskluzivizmu, ki ni samo posebnost buržujev, temveč tudi sen vsakega francoskega proletarca. In potem, ko končno navežem osebni stik z ljudmi in plašno spregovorim prve francoske besede — takojšnja in neusmiljena klofuta, takojšen nebrzdan pohlep, ki se pri priči pocedi iz ust slehernega Parižana: L’argent, l’argent, l’argent! In tu sem, v sredo tega pohlepa in vseh teh neokusnih stvari, ki mi vsakič dvignejo želodec do grla, sodijo tudi pariške pičke. Niso sicer militaristke, so pa do tolikšne mere zakopane v ta pariški prestiž, da prav gotovo ni tako velikega klinca na svetu, spričo katerega bi se jim oči zasvetile tako poželjivo, kot se jim zasvetijo že ob majhnem denarju. To pa je tista nečloveška žalitev, zaradi katere se mi klinec kar samodejno dviguje pokonci in je nenehoma pripravljen na udarec, spet kot Henryjev.

So pa še druga mesta na svetu. Na primer Genova, v kateri še vse spominja na tisto nekdanjo gospodarsko moč, ko je Krištof Kolumb v pristanišču dvignil sidro in odplul proti Ameriki, in imajo srednjeveške hiše na obali pet, šest nadstropij, seveda brez kanalizacije, tako da se scalnica zliva po stopniščih v veže in skozi portale na cesto. Pa Basel, Marseille, Berlin ... Saj je navsezadnje čisto vseeno, kam se odpravim in kje se nastanim, samo da bi končno bil, kar sem — tujec.

Povsod na tem svetu bi zaživel svojemu dejanskemu položaju primerno, zavrženo in brez najmanjšega smisla, kot je zaživel Henry Miller v Parizu. Nobeno jutro ne bi vedel, kje in kako si bom prislužil kosilo, vse bolj bi bil redkobeseden, saj se z jezikom, ki ga govorim, ne morem sporazumeti z nikomer, in vse bolj bi bil odvisen od te ali one babnice, ki prav tako ne bi vedela, kaj naj pravzaprav počne z mano. In vse tako, dokler nenadoma ne bi začela rasti v meni knjiga, knjiga v materinem jeziku, ki bi ga na vsem lepem vzljubil s prvobitno ljubeznijo, točno tako, kot se je zgodilo Henryju Millerju v Parizu in Milošu Crnjanskem v Londonu. Tedaj bi hodil po ulicah tujega mesta kot mesečnik, saj bi imel otroka v telesu in bi me stražniki spremljali čez cesto, ženske v avtobusu pa bi vstajale in mi ponujale sedež. Nihče več me ne bi surovo odrival; noseč bi bil in bi nerodno stopical, moj veliki trebuh pa bi se končno prilegal svetu in svet bi se končno prilegal mojemu velikemu trebuhu.

In pesnil bi spet, kot je pesnil Miller o Brooklynu in mi to prikrival vse do zadnje njegove knjige, ki sem jo prebral, do Knjig mojega življenja — spet o Zeleni jami in Ljubljani.

»Kakšno življenje! Nič čudnega, da nikdar nisem postal krojaški mojster (čeprav me je zelo prevzelo, ko sem odkril, da je Krojaški mojster naslov znane elizabetinske drame)! V tem času sem imel tiste »nesmrtne« in »morske« razgovore s svojimi pajdaši Georgom Wrightom, Billom Dewarom, Alom Burgerjem, Conniejem Grimmom, Bobom Haasom, Charlijem Sullivanom, Billom Wardropom, Georgiejem Clifordom, Beckerjem, Stevom Hillom, Frankom Carrollom — s samimi prizadevnimi člani Kserksovega društva. Ah, kako se je že imenoval tisti grozno spotakljivi komad, ki smo si ga ogledali skupaj v enem izmed znanih majhnih gledališč na Broadwayu? Kako izvrstno smo se, nepridipravi, zabavali! Bil je to seveda francoski komad in vsi so govorili o njem. Kako je bil pogumen! Kako risqué! Kako lepo smo se imeli to noč po predstavi pri Bousquetu!

V teh dneh sem vedno, pijan ali trezen, vstajal točno ob petih zjutraj, da bi se popeljal z biciklom do Coney Islanda in nazaj. In drseč v mračnem zimskem jutru po tankem ledu, ko me je močan veter nosil kot sani na jadra, sem se včasih tresel od smeha ob pomisli na sinočnje dogodke — ali ,točneje, na dogodke, ki so se zgodili komaj pred nekaj urami. To, ta špartanski režim življenja, kombiniran s pojedinami in praznovanji, samoukim študiranjem, čitanjem iz golega užitka, razgovori in prepiri, glumaštvom in zafrkavanjem, boksarskimi in rokoborskimi boji, tekmami v hokeju na ledu, šestdnevnimi kolesarskimi dirkami v Madison Square Gardenu, cenenimi plesišči, igranjem klavirja in učenjem klavirja, nesrečnimi ljubezenskimi zvezami, kroničnim pomanjkanjem denarja, preziranjem poslovnosti, dogajanjem v krojaški delavnici, samotnimi sprehodi do rezervoarja, do (kitajskega) pokopališča, do jezera z racami, kjer sem, kadar je bil led dovolj močan, preizkušal svoje tekaške drsalke — ta enostranska, večjezična, dvopedalna aktivnost podnevi in ponoči, zjutraj, opoldne in zvečer, v vsakem letnem času, pijan ali trezen ali pijan in trezen, vedno sredi množice, v večnem kolobarju, vedno nekaj iščoč, boreč se, opazujoč, odkrivajoč, upajoč, en korak naprej in dva koraka nazaj, toda vse dlje in dlje in dlje, absolutno družaben, a čisto osamljen, vselej za slogo, a istočasno skrivnosten in sam, odličen fant, ki nikdar ne premore niti ficka, a si vedno lahko od koga sposodi in da drugemu, kvartopirec, ki nikdar ne kvarta za denar, po srcu pesnik, a v bistvu nekoristen, družaben in zabaven tip, človek, ki mu ni pod častjo prositi, prijatelj vseh, a v resnici nikogaršnji... tako, neka vrsta karikature elizabetinskega časa, se je vse to dogajalo v revnih krajih Brooklyna, Manhattna in Bronxa, najbolj umazanega mesta na svetu, mesta, v katerem sem se rodil — škatle, polne pogrebnih zavodov, muzejev, oper, koncertnih dvoran, arzenalov, cerkva, krčem, stadionov, karnevalov, cirkusov, bojišč, tržnic Gansevoort in Wallabout, smrdljivega kanala Gowanusa, arabskih sladoledarjev, pristanišč za trajekte, suhih dokov, sladkornih rafinerij, pomorskega arzenala, visečih mostov, kotalkališč, cenenih prenočišč v Boweryju, opijskih kadilnic, igralnic, Chinatowna, romunskih kabaretov, rumenega tiska, odprtih trolejbusov, akvarija, Sängerbunda, Turnvereina, kolporterskih domov, Millsovih hotelov, promenad po hotelskih preddverjih, zoološkega vrta, mavzolejev, Ziegfeld Follies, Hipodroma, špelunk v Greenvich Villageu, nočnih barov v Harlemu, družinskih hiš mojih prijateljev, deklet, ki sem jih ljubil, ljudi, ki sem jih spoštoval — v Greenpointu, Williamsburgu, Columbia Heightsu, Erie Basinu — neskončno otožnih ulic, plinskih svetilk, debelih plinskih rezervoarjev, vzkipelega, slikovitega geta, dokov in pomolov, velikih prekooceanskih parnikov, ladij za prevoz banan, topovnjač, starih zapuščenih utrdb, starih pustih holandskih ulic, Pomander Walka, Patchin Placea, United States Streeta, ulične borze, Perryjeve okrepčevalnice (ob samem Brooklynskem mostu — kakšni peneči se mlečni frapeji!), odprtega trolejbusa do zaliva Sheepshead, veselega Rockwaysa, vonja po rakih, jastogih, školjkah, pečenih ribah, praženih kapicah, vrčkov piva po pet centov, zastonjskih malic s pijačo, a nekje, kjer koli, vendar povsod, vedno tudi ena izmed »javnih« knjižnic Andrewa Carnegieja, knjig, ki sem si jih strastno želel prebrati, a so bile vedno izposojene ali jih ni bilo v katalogu ali so bile obeležene s tremi zvezdicami kot Henessyjev viski in konjak. Ne, to niso bili dnevi stare Atene niti dnevi in noči starega Rima, niti krvoločni, razuzdani dnevi elizabetinske Anglije, celo ne starih dobrih devetdesetih — pa vendar, bil je to »mali stari Manhattan«, a ime tistega gledališča, ki se ga tako vztrajno poskušam spomniti, mi je prav tako dobro znano kot Preslin Bar ali Peacock Alley, spomniti pa se ga nikakor ne morem, vsaj za zdaj ne. Vendar, nekočje bilo tam, vsa gledališča so bila tam, vsi tisti veliki stari igralci in igralke, vštevši take šmirante, kakršni so bili Corse Payton, David Warfield, Robert Mantell in oni, ki ga moj oče ni mogel trpeti, njegov soimenjak, Henry Miller. Še vedno so tu, vsaj v spominu, z njimi pa tudi davno minuli dnevi, komadi, ki so že zdavnaj prežvečeni, knjige, ki so, vsaj nekatere od njih, ostale neprebrane, kritiki, ki jih še nismo slišali. (»Obrnite ves svet in dajte mi včeraj!«)

In glejte, prav zdajle, ko zapiram trgovino za danes, sem se spomnil, kako se je imenovalo tisto gledališče. Wallack’s!

Na koncu sentimentalna nota, a kaj zato?

Najrajši bi zalučal petardo. Zakaj? Da označim, da opozorim, da izjavim in oznanim, da je, naj bom trezen ali pijan, s kotalkami na nogah ali brez njih, golih rok ali v boksarskih rokavicah, življenje vedno na prvem mestu.«

Na koncu sentimentalna nota.

Res: kaj zato? Jaz sem po njeni zaslugi odkril samo še sorodnost več s tem zapeljivcem. Tudi jaz sem tako močno navezan na kraj, v katerem sem spletel prve medčloveške vezi, na Zeleno jamo in Zelenojamčane, da se bom najbrž še vračal k njim. Čeprav je videti, da vsi tisti, ki tako neizmerno ljubijo življenje, da terjajo od njega samo otipljive, hranljive stvari, konkretne kraje in konkretne ljudi, ostanejo na koncu čisto brez vsega.





SKLEP



Že sredi pisanja tega Romana o knjigah sem zaslutil, da se bo moje prizadevanje kljub dobremu spominu izrodilo v nekaj pomanjkljivega, če ne celo neresničnega. Želel sem napisati svojevrstno zvrst življenjepisa, v katerem naj bi s pomočjo mojih srečanj s pisatelji in knjigami naslikal podobo mojega duhovnega razvoja, a bolj kot sem se bližal najbolj razburljivim in najbolj dinamičnim letom svojega življenja, bolj sem zaznaval v sebi praznino: v tem dinamičnem obdobju nisem odkril ne pisatelja ne knjige, ki bi me kaj prida pretresla, skoraj tako, kot da pisatelji in knjige delujejo samo na ljudi zunaj dogajanja. Toda s tem se je potrjevala samo ena plat moje slutnje. Istočasno se je dogajalo še nekaj drugega. Bolj kot sem se približeval zrelim letom, ko so me prenehali boleti mladostni zobje, z njimi pa tudi srce, bolj sem postajal top in nedovzeten: nisem več dozoreval za to ali ono knjigo, ki bi nazadnje potrdila to moje zorenje, in ne ta ne kakršna koli druga knjiga ni več napravila name usodnega vtisa. Samo bral sem jih še, knjige, bral v velikih in vse večjih količinah, a dogajalo se ni z mano pod milim bogom nič. Tako sem se že vnaprej bal, da dobršen del pisateljev in knjig, morda celo najboljših pisateljev in najboljših knjig, sploh ne bom popisal v Romanu o knjigah. In res: slednjič sem prignal to svoje pisanje do kraja, z muko povezal svoje življenje še s Soerenom Kierkegaardom, Miguelom de Unamunom in Teilhardom de Chardinom, izpolnil knjige z življenjem in življenje s knjigami, najboljših pisateljev in najboljših knjig pa sploh nisem omenil.

Toda najprej dinamična leta. V mojem družbeno in kulturno najaktivnejšem obdobju, v času izhajanja Perspektiv in Problemov in delovanja Odra 57, ni nobenega pisatelja in nobene knjige. Tedaj namreč nisem bral, temveč deloval. Tedaj sem bil samozadosten in nedovzeten za kakršen koli vpliv ali notranjo spremembo. Bilo je sicer razburljivo obdobje, obdobje urednikovanja, Tople grede, študentskih sestankov in družbenega nemira, hišnih preiskav in sodnih procesov, in z mano se je veliko dogajalo, saj sem bil ves čas sredi pomembnih dogodkov in zahtevnih preizkušenj, vendar nazadnje vse skupaj nič. Izguba časa. Če sploh kaj, potem so se me nekoliko globlje dotaknili osebni stiki, stik s Petrom Božičem, Veljkom Rusom, Tarasom Kermaunerjem, Venom Tauferjem. Toda to so bili stiki, ki niso prinašali v moj svet nič bistveno novega in me niso spreminjali, temveč so le potrjevali mojo samozadostnost. Ti stiki so se omejevali na priseganje isti resnici, na zaklinjanje drug drugemu, kar je razvijalo ali poglabljalo v meni prijateljstvo, kolegialnost, zvestobo, skratka tiste lastnosti, ki sem jih imel že od nekdaj v izobilju. Dali so mi tudi določeno družbeno rutino in predanost skupni stvari, iz katere sem črpal pogum in odpornost za take ali drugačne pritiske. Toda če je v tem aktivističnem obdobju name sploh kdo dejansko vplival, je bil to Gregor Strniša, s katerim se nisem strinjal in je bil pravzaprav moj nasprotnik.

Na sestanke uredniškega odbora Perspektiv v eni izmed podstrešnih čumnat v zgradbi Državne založbe Slovenije v Stritarjevi ulici je prihajal tudi Gregor Strniša. Na tistem razpeljanem starinskem parketu in med ostrimi robovi odpisanih pisarniških miz je sedal med nas čudaško razpoložen, običajno celo malce opit in razvezan, medtem ko smo bili drugi uredniki vedno skojevsko trezni in napeti; šlo nam je pač zato, da slovenski narod odrešimo političnega totalitarizma in mu zagotovimo demokratični, kulturni razvoj. In temu našemu političnemu svetu, ki je bil do kraja razviden in razpoložljiv za naše plemenite namene, je Gregor Strniša zoperstavljal skrivnost, neodrešljivo goro v temi; naši politični naravnanosti — poezijo, akciji — kontemplacijo, novemu veku, na katerega smo kot naprednjaki prisegali kot na edino resničnost — srednji vek, mozaike bizantinskih cerkva, samostanske prepisovalce antičnih in nabožnih knjig... Naši vnemi — malomarnost. In naelektrenemu vzdušju intelektualne sekte, ki je vsaki številki revije pripisovala skoraj eshatološki pomen in je bila tudi temu primerna vročično zavzeta — svojo subjektivno eksistenco in nesmiselnost vsake družbene dejavnosti. Tako nas je v našem zanosu vse bolj blokiral in dražil. Bil je nekakšen zli duh, ki je napovedoval naš skorajšnji zlom in razočaranje, ker sta pač zlom in razočaranje v vsaki družbeni akciji, v vsakem človekovem napadu na svet. In tako so se nam vpričo njenega vzdigovali lasje in smo se kar vpričo njega spraševali, kaj sploh počenja med nami, dokler ni nekega večera zamahnil nad nami in nas zapustil.

Toda minilo je komaj leto dni, in že sem se spomnil Gregorja Strniše; minili sta dve leti in spet sem se spomnil Strniše in njegovih besed, minilo deset let, in njegov preroški duh je še vedno plaval nad mano in se uresničeval. Požreti sem moral precej sramote in ponižanja, a vse bolj in bolj sem se vrtel okrog Strniše in njegove življenjske modrosti, iskal izvore misli, ki so navdihnili tudi njega, Blaisa Pascala, Soerena Kierkegaarda, in se vračal celo k njegovi pesniški zbirki Mozaiki, ki sem jo imel v času izida za nezanimivo in abstraktno. Prebiral sem Golobnjake spomladi, Jesensko pesem, Praprot, Barabraovo molitev, Mozaike, najrajši pa Vrbe:

V modri dvorani sanj,

odeti v rumene obleke,

spe gobavi kralji reke,

polni mehkih ran.

Ob modrih oknih poletnega dne

slonijo slabotna telesa

in v prsih, kot srca strohnela,

jim netopirji vise.



Zadeva z najboljšimi knjigami je seveda drugačna. Nekatere med njimi sem res bral še ves ranljiv in so dolgo opredeljevala moja čustva, a jih kljub temu nisem niti omenil: to velja predvsem za Kovičevo in Pavčkovo poezijo, ki sta me ogrevali in navduševali ob mojem vstopu v slovenski literarni svet in jima pač nisem namenil tistega prostora, ki bi ga zaslužili. Nekatere druge sem bral, kot sem že omenil, v nedovzetnih zrelih letih, ko so bile poglavitne preizkušnje in posegi v moje življenje že za menoj, in jih pač nisem več mogel povezati s takim ali drugačnim življenjskim pretresom. To se je med drugimi zgodilo Blaisu Pascalu in Jacquesu Maritainu, ki me je sicer s svojim srednjeveškim božjim kraljestvom na zemlji in integralnim humanizmom obvaroval obupa, zgodilo pa se je tudi z Miloša Crnjanskega Romanom o Londonu, z Louisom-Ferdinandom Celinom in njegovim romanom Potovanje na konec noči in Vitomila Zupana Menuetom za kitaro ...

Tako se je tudi zgodilo, da celo najljubšega in po mojem mišljenju najboljšega pisatelja, Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, nisem niti omenil, in prav tako ne mojih najljubših in najboljših knjig, Idiot, Besi, Zločin in kazen ... Vseh teh dragocenih knjig nisem bral pravočasno. In tako so druge knjige, ki sem jih predelal pred temi, opravile tisto, kar v resnici pripada samo Dostojevskemu. Tako so me njegove knjige samo še mogočno potrjevale, niso pa mi več segale z golimi rokami naravnost v drobovje in me spreminjale. Kako naj bi Nastasja Filipovna, knez Miškin, Ragožin, Razkolnikov in Verhovenski odigrali v mojem življenju kaj pretresljivega in usodnega, ko pa sem se pred njimi že srečal z živimi ljudmi prav takega metafizičnega formata, Dominikom Smoletom, Edvardom Kocbekom ... Dostojevskemu je tako preostala v mojem življenju le njega nevredna vloga: silovito je vdiral vame in me neusmiljeno razstavljal na pradelce, me trgal iz ideoloških resnic in prestavljal v svet večno živega, v svet umetniške resnice, ki ni nikakršna resnica. To je delal in to dela še danes.

Sicer pa, v tej knjigi pišem o pisateljih in knjigah, ki so napravile name najmočnejši vtis in tako ali drugače oblikovale moje življenje, ne pa o najboljših pisateljih in najboljših knjigah.


KONEC





KAZALO

Uvod

Kako sem vzljubil knjige ali France Bevk

Kako sem že zgodaj postal tujec ali Ernest Seton Thompson

Kako sem odkril vsemočno besedo ali Ludvik Mrzel

Kako sem postal po sili razmer politik ali Friedrich Engels

Kako sem se iztrgal politiki in se navdušil za literaturo ali Stendhal in Honore de Balzac

Kako nisem imel poguma za samomor in kako mi je literatura prvič rešila življenje ali Albert Camus

Kako zahteven je pisateljski poklic ali Dominik Smole

Kako sem ponovno odkril boga in kako sem kljub temu ostal nevernik ali Edvard Kocbek

Kako sem se boril s spolnostjo in z bogom ali Soeren Kierkegaard in Miguel de Unamuno

Kako sem našel svojo občasno vero ali Teilhard de Chardin

Kako sem končno postal pisatelj ali Henry Miller

Sklep





Marjan Rožanc

ROMAN O KNJIGAH


Opremil

Julijan Miklavčič


Tiskana izdaja

Slovenska matica 1983


Elektronska izdaja

Slovenska matica 2020

Dostopno na: https://www.biblos.si


Za založbo

Miljana Cunta


Izid je podprla

Javna agencija za knjigo Republike Slovenije


Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 55216131

ISBN 978-961-213-344-3 (ePUB)