Andrej Kalan: Viktor Hugo.
273
Francozi so, proslavljajoč stoletni spomin Viktor Hugonove smrti, v ognju navdušenja za velikega svojega rojaka pozabili na napake svojega ljubljenca ter le bolj poveličevali njegove vrline. Tak je že pač tudi značaj Francozov, ki ga ne morejo zatajiti, zlasti  ne  nasproti  pesniku, ki je  znal  na-
Lukenjski  grad   pri   Prečini
rodu pisati tako iz duše. Kritika pa mora postopati objektivno, da čitatelju poda resnično podobo o slavnemu možu. —
Dostavimo končno še, kar je poročal o proslavljanju Viktorja Hugona znani pesnik Francois Copee. Ta je zapisal v listu „Voix nationale", proslavljajoč spomin Hu-
gonov, tudi nastopne besede: „Nepopisno tožno čuvstvo zbujajo te teatralne apoteoze, od katerih je pregnano upanje v Boga in miselna večno življenje . . . Oh, koliko lepše je ozreti se na nepoznan grob na pokopališču, polnem zelenja in cvetja, kamor riše tek solnca vsak dan senco zvona, gibajočega se v zvoniku, ki naznanja, da se v cerkvici skoro tik groba svečenik vsak dan spominja tudi onih, ki počivajo v nepoznanih grobovih, in vpričo svojega Boga, živečega na oltarjih, prosi zanje večne luči in sladkega pokoja ..." —
Končajmo in nadejajmo se, da je tudi Viktorju Hu-gonu izginil oni megleni pojem o Bogu, katerega je tolikrat rabil v svojem življenju samo zato, da doseže kak zaželen efekt; upajmo, da je v onem trenutku, ko je pisal svojo oporoko in na koncu zapisal besede: „Je crois en Dieu! Verujem v Boga!" zopet čutil v srcu vero v onega vsemogočnega Boga, katerega je spoznaval v svoji mladosti in za katerega čast se je navduševal v družbi s Cha-teaubriandom, ko je peval svoje „Contemplations" in svojo „Legende des siecles", ko je v predgovoru k svojim „Odes et Ballades" pisal sam tako lepo o vzvišenem zvanju
pravega pesnika, rekoč:
„Glavna naloga je pesniku
v naših dneh popraviti zlo,
katero so provzročili zofisti.
Pesnik  mora   stopati  pred
narodi kakor luč ter jim kazati pot. Voditi
jih mora  do vseh  glavnih  principov reda,
morale in časti ... II ne sera jamais 1' echo
d' aucune parole, si ce n' est de celle  de
Dieu! — Pesnik naj ni nikoli odmev druge
besede, kakor besede božje! Tedaj bo njegov
spomin večen!"

Fot. K. Ceč.
,Dom in Svet« 1902, št. 5.
18