Jernej Kopitar. Kopitar — Kritikar. Zarano začne žgati, komur kopriva je mati. — Kopitar je zgodaj jel otresovati jeziček. Kakor opisuje saiu, je v pervem latinskem razredu součencem na občno radost učitelju Ncmcu popravil narekovanje: do, das, dare, davi, datum; avis m., in v šestem, v tedanji poeziji, je profesorju, Aeneid. IV. 611. meritumque malis advertite numen — beročemu Btnalo" — hipoma ugovoril: nnix nutz, esset enim hiatus", na kar ga je isti prof. Penzel ponosno vpisal v zlato knjigo, češ, tako je prav, tako naj učenec umno sodelujc — Enak ,,hiatus" je nastal med njim in Vodnikora o znani priliki, in vsled njega je došla Slovencem slovnica Kopitarjeva. Sreča, presreča bila je zanj, da je prišel 1. 1799 k blagemu baronu Ž. Zoisu v hišo, kjer je s perva podučeval njegovega sestrinca (e sorore nepotem), potem — njegov knjižničar in tajnik — po doveršenih šolah gimnazijskih in licejskih — učil se samotež mnogoverstnih lepih in koristnih naukov. Po francoski se je bil navadil nekoliko že v četerti šoli, do dobrega v rodbini Zoisovi; tako tudi po laški in angleški. Latinski je znal pisati, da malokdo tako; posebno veselje je imel do gerškega jezika. Marljivo se je vkvarjal s prirodopisjem in naravoznanstvom. Da slovenščine pri Zoisu ni zanemarjal, to se ve, in omenjena slovnica njegova spričuje, da je Kopitar vže 1. 1808 dokaj poznal vso slovanščino. Na Dunaju je celo zgodaj prišel k znanstva najobilnejšemu viru, v pridvorno bukvarnico, ter je v njej dospel do pervega čuvarja. Tje so prihajali iz vseh krajev raznih jezikov in narodov učenjaki, s kterimi se je soznanil, z mnogimi res poprijaznil, da jim je dopisoval poslej malo da ne v vseh jezicib. Prijatelji so mu bili mimo slovanskib nemški nekteri velikani učenosti n. pr. Gothe, Grimm, Schlegel, Humbold (nunc slavicas linguas adgreditur me duce), Bopp i. t. d. Mnogo mu je koristilo, da se je prej vsaj dve leti učil pravdarskega ali pravoslovja, in kakor modremu učenjaku vsakemu, tako je tudi njemu duhovno znanje doverševalo živo dejaDJe in pametno potovanje na pr. po Nemškem, Francoskem, Angleškem, Laškem i. t. d. Da se more prav presojevati Kopitarjevo dejanje, mora se vedno v čislih iineti njegovo stanje. Bistrega uma in učen, da mu malokdo bil je kos, vladal je v časti in oblasti — c. r. censor et custos — augustissimo Austriae imperatori a bibliothecae palatinae custodia — o dobi samo deržateljski, o kteri na pr. gledč le na posamno stroko piše Palacky: ,,Es durfte vormals, unter der Herrschaft der k. k. Censur, nicht gesagt und nachgewiesen werden, dass es zunacbst der Geist und das System der damaligen Regierung war, was sich dem Gedeihen und Aufschwung der bohmischen Geschicbtforschung und Geschichtschreibung am meisten entgegenstellte itd. (Zur bohm. Geschichtschreibung pag. 2)".— Poleg tega bila je cerkev in deržava združena tedaj — v lastnih nazorih — o verstvu in narodovstvu. Kar je bilo dotlej — do 1. 1848 — proste in priproste svobode premalo, tote je odslej povsod menda preveč. — Kopitar je imel oster um, ostro slovo, ostro pero. — Da človek v stanu, kjer se mu vse klanja, postane ponosen, in kritikar v strastni borbi postane Brecitator acerbus, qui fugat indoctum doctumque (Hor. de art. poet. v. 474)", kdo bi se temu čudil? Censura je čestokrat caesura! — BDer grosste slavische Kritiker unseres Jahrhunderts, B. Kopitar" — to hvalo rojaku našemu daje dr. J. Hanuš v nSlav. Bibliotbek" II. 1858 str. 201. — In v nSelbstbiogr. Kl. Schrift. 12." se bere: ,,Nur iiber die Streitschriften, denen ein eifrigthatiger Scbriftsteller um so weniger entgehen mag, je hohere Interessen er bespricht, erlaube man ihm noch ein paar Worte" etc. — Koj perve leta je Kopitar v Beču razun s Slovani mnogo občeval z Novogerki, z Vlahi ali Rumunci, z Albanci. Ker je bil krepak v klasičnem in modernem jeziko- znanstvu, ga le-ti v svojih narodskih domnevah niso mogli begati. Sodija ali censor v slovanskih, vlaških in novogerških knjigah je vzlasti zanimival se o poslednjih, češ, koliki pospešniki so nekdanji Gerki bili vsein naslednjim narodom v vedah in umetnijah, v koliki živi vzajemnosti so sedanji z rojaki Slovani, in kolike pomembe je gerščina še posebej cerkvi vzhodnji. a) 0 gerščini nastane Kopitarju perva književna borba. — 0 vzbujevanji gerškega naroda v sedanjem veku vzbudila se je tudi razprava o istiniti gerški izreki. Učenjaki so se ločili na dvoje (de linguae hellenicae pronuntiatione Reuchliniana et Erasmiana). Prof. Hermann Neidlinger v Melku priobči 1. 1814 o uni sostavek v ,,Wien. Allg. Lit. Ztg." — Njemu nasprot oglasi se Kopitar, a jako skromno. — Profesorju se ta skromnost zazdeva slabost, in spiše v Gottingenu natisnjeno knjigo o tej ne vedoč, kdo mu je nasprotnik. — A sedaj presodi vso reč na tanko v nWien. Jahrb." Kopitar, s kterim si je profesor prijateljsko dopisoval, in bil je — mir besedi. — Koliko se je Kopitar še pozneje zanimival o gerščini, kažeta na pr. spiska 19. in 20. v sHesych. gloss. discip." (De linguae graecae aevo Pericleo pronuntiatione. Bona spes linguae graecae illustrandae e slavica itd.). — b) Druga književna borba bila mu je r u m u n s k a. — Vlaški protopop P. Major spiše in da na svetlo zgodovino o Vlahib ali Rumuncih v Daciji. Kopitar jo presodi v ,,Wien. Allg. Lit. Ztg.", a se ne vjema s pisateljem ni o narodu ni o pravopisu njegovem. V propagandi olikovani protopop, meneč, da je presojevatelj njegove knjige razkolniški metropolit ilirski, znosi se bridko nad pravoslavnim prelatom, kedar je Kopitar bival v Parizu. Domu prišedši le-ta sporoči spisovatelju koj, da on — katoličan — je naznanil omenjeno delo, a dobi jih nato še on nekaj — grobih. — S kterimi inostranskimi t. j. neslovanskimi ljudmi se je Kopitar književno še prepiral, tukaj ne morem razkazovati; povem naj torej le o nekterih slovanskih. — 0 Rusib, Veliko- in Malorusih — je Kopitar marsikaj pisaril, a dokaj častno (cf. Gramm.; Glag. Cloz.; Hesych., na pr.: ,,sunt enim docti Russi longe justiores quia acutiores quibuscunque . . ." pag. 72.), in prijatelji so mu bili sloveči ruski učenjaki, na pr.: Vostokov, Pogodin itd. — Drugače je bilo s Poljaki. — c) Tretja književna borba njegova je bila poljaška, in sicer: BDe trilingui (latino-germanico-polonico) psalterio San-Florianensi in Austria superiori." — Kopitar je ta spominek imel v delu, pokaže ga poljskemu grofu, in ta — comes Stanislaus Dunin-Borkowski — ga da 1. 1833 po svoje na svetlo z naslovom: ,,Psalterium reginae Margarethae." — Na to ga prime Kopitar 1. 1834—1835 v »Jahrb. oest. Lit." in naposled še v lastni knjižuri: BAnti-Tartar od. Herstellung des Thatbestandes in Sacbea der Wiener nEditio Princeps" (1834) des altesten Denkmals der polnischen Sprache, namlich des polnischen Drittels des (nicht Margarethen — sondern) Elisabeth-Hedwigiscben Psalterium trilingue (A. 1300—1370) zu St. Florian in Oesterreich gegen den plagiarischen Roman eines Tartaren. Als Ms. fiir Freunde herausgegeben von Leberecht Hassenschelm. Stockholm, bei A. Bonpier. Druck von Breitkopf und Hartel". (Cf. Hesych. str. 28—30. 71: . . poterat nos rectius nosse . . sive denique e nostro Antitartaro.) —Izmej Poljakov je Kopitarju nasprot pisaril Maciejowski, o veri in liturgiji slovanski, češ, da so Slovani sploh najprej bili Bchristiani ritus graeci", potlej pa mnogi po rimskih papežih in nemških cesarjih bili prenaklonjeni nad ritum latinum seu catholicum". — 0 tej stvari razpravlja Kopitar tudi v nHesych." nekaj str. 56—58 in nekaj str. 67—71, dokaj rezno, v sostavku: nDe W. A. Maciejowski ad Slavorum historiam, litteraturam et legislationem commentariis lingua polonica editis Petropoli et Lipsiae 1839, 8. voll. II." —