SVOBODNA SLOVENIJA AÑO (LETO) XXVII. (21) No. (štev.) 28 ESLO VE NIA LI BRE BUENOS AIRES 11. julija 1968 Ue Gaullovi socialni načrti Med zadnjimi velikimi delavskimi in dijaškimi nemiri v Franciji in tik pr "d parlamentarnimi volitvami je general De Gaulle objavil načrte o novi ureditvi francoske družbe oziroma države. Po ceh načrtih .bodo npr. dobile francoske univerze večjo avtonomijo in modernejšo ureditev in bodo -tudi zastopniki dijakov pritegnjeni k posvetovanju o teh spremembah. Spremenil se 'bo tudi drž. upravni sistem: izvršila se. bo decentralizacija in upravne edinice bodo dobile večjo avtonomijo. iNlajvečjo pozornost pa so vzbudili De Gaullovi socialni načrti. Ko je De Gaulle v času najtežjih nemirov 'govoril po televiziji, je glasno in jasno poudaril, .da potrebuje francoski narod novo družbeno ureditev, ki ipa mora biti različna od kapitalistične in komunistične. Temelj te nove družbene ureditve mora biti sodelovanje dela in kapitala in soudeležba delavstva na upravi in dobičku podjetij. Rekel je, da je v moderni tehnični dobi potrebno poiskati novo ravnotežje med’ raznimi družbenimi silami. 'Kapitalizem ne nudi nobene zadovoljive rešitve in je odigral svojo vlogo. Komunizem .pa ne more s svojimi zmotnimi principi in svojim nečloveškim postopanjem ustvariti svobodne in srečne družbe. Potrebna je torej nova pot — pot soudeležbe. Kako si De Gaulle in njegovi sodelavci zamišljajo to soudeležbo, še ni bilo povedano. Izvedba tega načrta gotovo ne bo brez težav. 'Mnogi francoski, podjetniki že protestirajo zoper te načrte., češ da bo njih izvedba uničila francosko gospodarstvo. Francoski komunisti in ostali levičarji pa proglašajo te načrte za demagošike in nezadostne za rešitev socialnega vprašanja v Franciji. De Gaulle je nameraval takoj odrediti ljudsko glasovanje (referendum) o teh načrtih, pa je to glasovanje odložil na poznejši čas, da bodo mogli strokovnjaki do podrobnosti izdelati načrte o teh socialnih in ostalih spremembah. j *\\ Zanimivo je, 'da je De Gaulle sedaj prišel na idejo, ki jo je (krščanski socialni nauk vseboval že desetletja. Papež Pij X'I. je namreč že v letu 1931 (torej pred 37 leti) v svoji znani socialni okrožnici „Quadragesimo anno“ priporočal novo družbeno razmerje, kjer se delavec in podjetnik zbližata in res skupaj proizvajata ter sta skupaj deležna lastnine, uprave, odgovornosti in dobička. De Gaulle namerava zaenkrat dati delavstvu samo udeležbo na upravi in dobičku, ne pa tudi na lastnini. Naj ob tej priložnosti omenimo, da je bila ta krščanska socialna zamisel o soudeležbi delavcev, ki jo je sedaj sprejel tudi De Gaulle, pred 14. leti sprejeta v program Slovenske ljudske stranke, ki pravi v členu 6: „S primerno udeležbo na dobičku je delavcu omogočiti, da postane solastnik proizvajalnih sredstev in sodeluje pri upravi podjetja.“ Tudi naša „Družabna pravda“ že od vs.ega začetka svojega delovanja zagovarja to misel. V svoji socialni poslanici slovenskemu delavstvu (1. maja 1961) je izjavila: „Delavcu naj se omogoči stvarna udeležba na upravi, kapitalu in dobičku podjetja, povsod, kjer to želi.“ Poudarek je na besedi „stvarna“. V tako imenovanem „samoupravljanju“ v komunistični Jugoslaviji ni stvarne ali resnične udeležbe delavcev na. upravi in dobičku (lastnina je itak državna), ampak odloča tako pri upravi kot .pri delitvi dobička komunistična stranka. Mnoga podjetja v Evropi in Ameriki so (prostovoljno uvedla soudeležbo delavcev 'na upravi in 'dobičku, nekatera pa tudi na lastnini is pomočjo tako imenovanih delavskih delnic. Če bo in ko bo De Gaulle uresničil svojo zamisel, pa bo Francija prva velika država, ki bo to krščansko socialno zamisel z zakonom prisilno izvedla za vso državo. Bog daj, da bi jo z uspehom! Srn R. MOSKVA GROZI PISAOS IN WASHWGTOJVU V razvoj na Češkoslovaškem je .pretekli teden posegla najvišja oblast v Kremlju. Vodja sovjetske KP Leonid Brežnjev je na 'zborovanju Društva za 3ovjetsko-madžarsko prijateljstvo v Moskvi zagrozil Pragi, da so .sovjetski tanki vedno pripravljeni ponoviti madžarsko akcijo iz leta 1956. Brežnjev je istočasno izjavil, da more hiti madžarska KP tudi sedhj varna pred „reakcionarnimi silami“ samo v.sled prisotnosti sovjetskih tankov na madžarskem ozemlju. V istem govoru je Brežnjev nato napadel ZIDA ter jo označil 'za „razpadajočo, gnilo družbo, ki jo pretresajo nasilje in rasni boji.“ Dobesedno je' dejal: „Država, ki .dviga nasilje in teror na raven svoje ¡politike, plačuje to z življenji svojih političnih v-odij —- Kinga in Kenned'yja — kar je največja sramota za moder-10 Ameriko in ameriške monopole. ZDA jo gnila družba, razpadajoča družba ,•— :elo tisti, ki :so nekoč Ameriko hvalili, ¡o sedaj zavračajo. . . Kapitalistično Ameriko bo nadomestila druga America, delavska Amerika. Že slišimo glas delavskega razreda,i 'bodočega gospo-larja ZDA,“ je. škodoželjno zaključil Brežnjev. Opazovalci se trudijo razbrati, kaj imajo sovjetski mogotci v Kremlju za hrbtom, ko so poverili Brežnjeva za tako isilovit napad na ZDA. (Nekateri menijo, da hoče Moskva s tem povedati, da se z Washingtonom ni sporazumela glede atomskega orožja vsled morebitne spremembe načel, po katerih se ravna v svoji zunanji politiki, temveč izključno iz lastne potrebe in koristi. Johnson v Srednji Amerika Ameriški predsednik Johnson se je pretekli teden podal na svoj zadnji .'•hišk Srednjeameriških držav kot predsednik ZDA. Ustavil se je najprej v San Salvadorju, nato pa se ,ie vračal v Washington skozi Costa Rico, Nikaragvo, Honduras in Gvatemalo. Johnson se je is predsedniki omenjenih držav sestal na zasedanju Organizacije Srednjeameriških držav (ODE-CA), na katerem je objavil -da bodo ZDA dale- ¡Srednjeameriški banki posojilo 30 milijonov dolarjev za .pospešitev srednjeameriške gospodarske integracije ter 35. milijonov dolarjev, ki jih bodo razdelile petim srednjeameriških republikam posamič. Johnson je na zasedanju poudaril, Ja smatra osemletno Srednjeameriško skupno tržišče (CAOM) za -dokaz ¡pravilnosti severnoameriške gospodarske Politike do držav v 'razvoju ter da more CAOM služiti Afriki in svobodni Aziji za zgled, kaj morejo države v razvoju doseči, če se povežejo v tesne krajevne gospodarske skupnosti. Poudaril je tudi, da se bodo morale vse ameriške države še bolj posvečati vzgoji in šolstvu, kajti „vzgoja j* revolucionarna muzika demokracije“, je zaključil Johnson. Poročajo, da namerava Johnson napraviti pred koncem leta še hiter obisk v Južno Ameriko in se tako posloviti od svojega predsedniškega položaja v Beli hiši. Nasser v Moskvi Egipčanski diktator Na-sser je bil minuli teden na večdnevnem obisku v 'Moskvi. Z letališča se je takoj podal na razgovore v Kremelj ter je poslušal sovjetske veljake, kakšno je njihovo stališče do problemov Bližnjega vzhoda in posebej izraelsko-arab. spora, v katerega središču je Egipt odn. Nasser. Nasserjev zunanji minister Mahmud Riad je tik pred Naisserjevim prihodom v Mo-skvo izjavil v Kopenhagenu na Danskem, da je „arabski svet napravil veliko napako, ko je zahteval uničenje Izraela. Sprejemamo realnosti in ena od teh je Izrael. Sedaj želimo samo mir.“ Ta Riadova izjava je dala zahodnim opazovalcem upanje, da je !N!asser spremenil svojo politiko do Izraela in to pod pritiskom Moskve, ki si kot tekmec z ZDA v Sredozemlju trenutno želi mir, da si bo mogla neovirano zgraditi politična in vojaška o-porišča v arabskem svetu. Toda zgodilo se je ravno nasprotno: Brežnjev je Nasserju javno ¡potrdil vso sovjetsko pomoč .pri njegovih načrtih za uničenje Izraela, Nasiser pa je v javnem govoru znova poudaril, da bodo „arabski narodi osvobodili okupirano področje. ¡Zadnji cilj arabskih narodov je odprava posledic izraelskega napada, naj bodo cena in žrtve za dosego tega cilja še tako visoke“. Brežnjev pa je dejal, da „se morajo izraelske čete takoj umakniti iiz vseh arabskih -področij“ ter je poudaril, da „ZSSR vsestransko podpira Arabce v tem naporu. To politiko bomo dosledno vodili za dosego miru in ¡pravice na Bližnjem vzhodu“, je grozil Brežnjev. „Naj 'nima nihče najmanjšega dvoma o tem,“ je končal svoj govor. Po razgovorih v Kremlju je Nasser ostal v Sovjetski zvezi na počitnicah še tri dni ter je v sredo odletel še na kratek obisk (k svojemu staremu prijatelju, komunističnemu diktatorju Titu v Beograd. Pompidou de Ganllov naslednik General de Gaulle se je odločil za spremembo svoje sedanje vlade, kateri ie na čelu Georges Pompidou. Izvršil jo oo na ta .način, da bo istočasno že 'do-iočil tudi 'svojega naslednika. De Gau-'lova odločitev je namreč ta, da se bo umaknil še pred iztekom svoje seda-.lie predsedniške dobe in to v času, ki ra bo smatral za najbolj primernega, la -bo zapustil predsedništvo z vsem sijajem. Za svojega naslednika si je de Gaulle izbral dosedanjega predsednika IZ TEDNA 7lade Georgesa Pompidouja, ki je vsa leta užival njegovo neomejno zaupanje. Zat0 mu bo sedaj določil položaj ver-'etno predsednika parlamenta, da bo stopil na mesto, s katerega navadno pot vodi v Elizejsko palačo. Za Pompidoujevega naslednika v predsedstvu vlade je določen sedanji minister za gospodarstvo in prejšnji desetletni zunanji minister Couve de Mur-/ille, mož, ki uživa popolno zaupanje tako de Gaulla, kakor Pompidouja, ter je tudi osebni prijatelj slednjega. V TEDEN V Brazilu so imeli prejšnji teden znova več študentovskih sprevodov po raznih mestih. Največji je bil v Rio de Janeiro, v katerem je bilo tudi delavstvo, več opozicionalcev ter večje število duhovščine. Zaradi tega je prišlo z vladne strani do očitkov kat. kleru, da pomaga rešiti javni red in mir. Nekateri škofje so nato odgovorili, da kat. Cerkev uradno pri pouličnih izgredih ni sodelovala, ampak so se študentovskih sprevodov udeležili samo nekateri kat. duhovniki kot posamezniki. Vlada maršala Costa e Silva je objavila, da v bodoče ne bo več trpela pouličnih demonstracij. V ta namen so dobile varnostne oblasti stroga navodila. Opozicija je razširila novice, da je več ministrov zvezne vlade odstotpilo, kar je pa zvezna vlada odločno zanikala. Prav tako so v prestolnici Objavili, da oborožene sile stoje odločno na predsednikovi strani ter v polni meri podpirajo njegovo odločitev, da je treba napraviti v 'državi red in preprečiti komunistom ter njihovim sopotnikom, da bi ga rušili in ustvarjali zmedo v državi. V Londonu so uradno objavili, 'da angleška kraljica letois v jeseni ne bo prišla v Argentino, ko bo obiskala Bra-zil in Čile. .Sedanji odnosi med obema državama za tak obisk niso primerni, ni pa izključeno, da bo do njega prišlo kdaj pozneje. Kot znano so v Angen- Unos de los puntos básicos del mensaje presidencial El presidente de la República teniente- general Juan Caries Onganía habló el 5 de Julio en la comida anual ante los 600 ofieiiales superiores -de las tres ramas de las fuerzas armadas. Unos de loo puntos básicos so¡n los siguientes: “El accionar de la Revolución se ha ajustado desde el comienzo a un plan, al que no apresuran l¡ois¡ aplausos ni demoran las críticas’’. “Nada puede estar hoy más lejos del pensamiento de la Revolución que la búsqueda de salidas ¡políticas. La disolución de la centena1 -de {partidos políticos que disputaban el ejercicio del Poder en -el año 1965 es un hecho irrevocable que no condena a la República a la indefinición .política, sino que, por el contrario permite que las definiciones sienten bases en la realidad actual y no en ia superada.” “Nuestra misión no es demoler las instituciones construidas durante siglo y medio de vida argentina, sino perfeccionarlas, adecuarlas a muestra época.” “Lo fácil, lo cómodo, es abandonar la .empresa a medio hacer, cortejando la popularidad pasajera del éxito aparente. Lo difídil es iseguir adtelante, hacer caso omiso de la tentación, de la fatiga, del hastío, hasta cumplir plenamente nuestras objetivas. Este es el camino que hemos elegido y al cual no hemos de renunciar. ” Nekaj ©snovnih misli predsednikovega nagovora Predsednik .republike gene|ral Juan Carlos Ongamía je imel govor dne 5. julija na letni večerji pred 600 višjimi častniki vojske, mornarice in letalstva. Objavljamo nekaj osnovnih miisli iz njegovega 40 minut trajajočega govora: „Delo argentinske revolucije -se drži od vse-ga začetka določenega načrta, ki ga pa ne pospešujejo aplavzi ne zavirajo kritike.“ „Nič ni bolj oddaljeno od trenutnih ciljev argentinske revolucije kot iskanje političnih, rešitev., Razpust stotine političnih istrank, ki so se borile za obla-st v letu 1965, je nepreklicno dejstvo, ki pa republike ne obsoja na politično indiferentnost, ampak nasprotno 'dovoljuje, da se rešitve ¡postavljajo na realne temelje sedanjosti in ne na preteklost.“ „Naši namen ni uničiti ustanove, ki so zrasle v poldrugem stoletju argentinskega političnega življenja, ampak jih izboljšati in prilagoditi sedanjemu času." „Najlažje je pustiti delo na pol poti ter iiskati trenutne priljubljenosti z navideznimi uspehi. Težko je pa vztrajati in se ne predajati izkušmjavi utrujenosti in naveličanosti ter v polnosti izpolniti naše cilje. To je pot, ki smo «i jo izbrali in je ne bomo zapustili.“ Iz življenja in dogajanja v Argentini Proslava Dneva neodvisnosti V Argentini -so bile 9. julija slovesne proslave 152-letniee državne neodvisnosti. Na ta dan so po vseh večjih garnizijah bile tudi vojaške parade. Glavna slavnost je 'bila v Buenos Airesu. iLeto-s jo je še poveličal s svojo navzočnostjo predsednik sosednje urugvajske republike Jorge Pacheco Areco, ki je prišel v Buenos Aires v ponedeljek, 8. julija. Na letališču ga je sprejel predsednik republike grah Juan Carlos Onganía Z ministri svoje vlade in ostalimi odličnimi civilnimi, vojaškimi ter cerkvenimi osebnostmi. Urugvajski gost je imel v ponedeljek razgovore z gralom. Omganio, na državni praznik mu je pa dqpoldne -prišel čestitat v vladno palačo, odkod'er sta nato oba predsednika z ministri in vojaškimi osebnostmi odšla peš v katedralo, kjer je bila slovesna zahvalna služba božja. Po cerkvenem opravilu je gral. Onganía v avtomobilu pregledal ter obšel v.se čete, ki iso 'bile po mestnib ulicah 'razporejene ter pripravljene za veliko vojaško parado, v kateri je letos sodelovalo 12.000 mož kopenske vojske, mornarice ter letalstva. V sprevodu je korakal tudi oddelek urugvajske vojske. Vojaška parada se je začela talkoj, kakor hitro je predsednik republike gral. Onganía zaključil pregled vojaških oddelkov ter prišel na častno tribuno, kjer je bil že ¡navzoč njegov pred- tini zelo zamerili Angležem, ko so med trajanjem slinavke in parkljevke med živino v Angliji prepovedali uvoz vsakršnega mesa iz Argentine, češ, da je od tam prišel viruis te bolezni v Anglijo, za kar seveda niso bili podani nobeni dokazi. 'Med Argentino in Anglijo je tudi še ¡nerešeno vprašanje Malvinskih otokov, ki jih Argentina smatra za svoje sestavno državno področje, dejanski gospodarji teh otokov so pa Angleži ter se upirajo vrnitvi teh otokov Argentini. Britansko sedišče je odoibrilo izročitev Jamesa Earla Raya, dozdevnega morilca voditelja ameriških črncev Martina Lutra Kinga ameriškim oblastem. Francija je kljub podpisu pogodbe med ZDA in Sovjetsko zvezo o omejitvi razširjevanja atomskega orožja in napovedi, da bo med obema državama v kratkem prišlo do razgovorov za splošno omejitev oboroževanja, v nedeljo, 7. julija, začela z vrsto novih ¡poizkusov v Pacifiškem oceanu. Y Bonnu je- 9. julija začel zasedati ministrski svet Zahodnoevropske- zveze. Na dnevnem rod'u so vprašanja, ki zadevajo varnost evropskih držav. Tako sadniški g'ost iz Urugvaja. 'Prav tako so ¡bili med častnimi gosti vojaški poveljniki iz Peruja. Izjava dveh. predsednikov Med dvodnevnim 'bivanjem v Argentini je urugvajski predsednik Jorge Pa-checo Areco v AJrgentini iskupno z argentinskim predsednikom gralom. On-ganio podpisal skupno izjavo. V njej se predsednika obeh držav zavezujeta, da bosta storila vse, da se -gospodarsko, kulturno in politično sodelovanje obeh držav poglobi. V ta namen se bodo začeli dejansko izvajati že doslej sklenjeni dogovori take .glede .graditve mostov čez reko Urugvaj, glede skupne elektrarne obeh 'držav na tej' reki, o medsebojnem preskrbovanju električne e-nergije med obema državama itd. Sklenjeno je nadalje bilo, -da se bosta predsednika obeh držav pogosteje 'sestajala. Zunanja ministra obeh držav bosta pa skrbela, da se bodo tako sedanji, kakor prejšnji dogovori med obema državama dejansko tudi izvajali. Oba -predsednika .sta tako v izjavi, kakor tudi v govorih, ki sta jih imela, naglašala, da so odnosi med Argentino in Urugvajem tako dobri in prijatelja ski, da bolj sploh biti ne morejo ter da obstoja na obeh straneh popolno razumevanje za vse težave in potrebe, ki -se ¡pojavijo na eni ali drugi strani ter popolna pripravljenost za medsebojno pomoč. je med drugim zahodnonemški zunanji minister Brandt poročal o svojem nedavnem obisku v Jugoslaviji ter o svojih razgovorih s Titom na Brionih. Na Japonskem so bile v nedeljo, 7. julija, volitve z-a japonski senat. Zmagal je predsednik vlade Eisaku Sato, predsednik demokratsko - liberalne stranke, ki zagovarja prijateljsko sodelovanje z ZIDA. Oldrich Cernik, predsednik češkoslovaške- vlade, je izjavil, da češko-Slova-ška želi vzpostaviti -gospodarske zveze z Evropsko gospodarsk0 skupnostjo. Je tudi za dobre sosedske odnose z Zahodno Nemčijo pod' pogojem, da ta država prizna -sedanje meje. — Istočasno češkoslovaški tisk odločno zavrača napade moskovske Pravde na tajnika češkoslovaškega kom. funkcionarja Cestmirja Cisarja, kateremu Pravda očita, da s svojim zadnjim .govorom spravlja v dvom pravilnost Leninovih naukov. Sovjeti pač ne monej0 pozabiti, da je Dubček s svojo kampanjo proti Novotnyju uspel ter ga izključil ne samo iz centralnega komiteja, ampak tudi iz partije same. Tito znova grozi vsem političnim nasprotnikom partije V Beogradu je bil 26. junija kongr s Zveze sindikatov Jugoslavije. Udeležil so ga je tudi Tito. Na njem je tudi govoril. Povedal je stvari, ki presenečajo. Namreč neizmerna nesposobnost in neprestane napake sedanje komunistične uprave. .Moralo nas je udariti po glavi. Po navedbi začetnih uspehov gospodarske reforme, ki je po Titu zavrla inflacijo in zvišala živi jensko raven ljudstva, je priznal, da je v nadaljnjem razvoju gospodarstva in proizvodnje nastal zastoj. Izkazalo se je, da devizna in izvozna politika nista bili pravilni, j Medtem, ko se je izvoz v nekatere dr- j žanre občutno zmanjšal ali pa je po- 1 vsem prenehal, npr. 20.000 ton mesa v Italijo, je uvoz celo takih izdelkov, ki jih imaio doma na pretek in so jih polna skladišča, naraščal. Uvažali so celo meso. Komunistična uprava za zaščito narodnih gospodarskih koristi ni pod-vzemala nobenih ukrepov. V tem pogledu je Tito navajal primer Francije, ki je po zadnjih velikih stavkah domače gospodarstvo zaščitila z zmanjšanjem uvoza celo iz držav Skupnega evrop-skeg trga. „Ni jim bilo treba več kot nekaj dni,“ je dejal Tito, „da so sprejeli take ukrepe, nam pa so bila potrebna leta, da smo prišli do takih ugotovitev. Najprej nas je moralo udariti ro glavi, šele potem smo spoznali, da tako ne gre več naprej.“ Za brezposelne „ni bilo skrbi“ Nezaposlenost je doma pereč problem. Komunisti ¡so budi tu povsem odpovedali. Tito je obtoževal sebe in vso komunistično upravo, da proti nezaposlenosti niso storili učinkovitih ukrepov. Zadovoljili so se s tem, da so ljudje odhajali na delo v svet ter ae pomirili s tem, „da so ljudje lahko kritizirali“, za „grajanje ljudi so pa bili gluihi.“ Zatrjeval je tudi da so komunisti vnaprej vedeli, da bo z modernizacijo in rekonstrukcijo gospodarstva nastal presežek delovne sile, „vendar se niso vprašali kaj bo s tistimi delovnimi močmi, ki zapuščajo podjetja.“ Naravnost preseneča .njegovo priznanje, „da skrbi za te ljudi ni bilo.“ Ni je bilo tam, kjer bi je moralo biti največ, zlasti še pri oblasti, ki se naziva za „ljudsko.“ Gospodarsko reformo zavirajo ljudje „od spodaj pa do .samega vrha“ Priznaval je dalje, „da je bilo v procesu kopičenja negativnih pojavov najbolj negativno, ker so to izrabile in ker so se našim ukrepom odločno uprle tiste isile, ki so sovražne naši socialistični samoupravni družbi. Gospodarsko reformo so podprli široki sloji naše družbe, vendar je niso podrli vsi tisti, ki odločajo.“ Zato je Tito takoj napovedal, da je treba sedaj pregledati vse, „kar ni bilo v redu v preteklosti.“ In teh nerednosti je po .samem Titovem zatrdilu „zelo veliko,“ kajti veliko ljudi je, ki zavirajo delo. Če bi jih bilo „kakih deset“, je nadaljeval Tito z izpovedjo svojih in partijskih -težav, „bi pokazal nanje. Toda teh ljudi ni malo. Veliko jih je. Od vodilnih ljudi spodaj pa do samega vrha.“ Korupcija je tolikšna, da je potreben „kirurški nož“ Pri takem stanju je neprestano 'naraščalo nerazpoložen je in nezadovoljstvo ljudstva. Eden od razlogov za nezadovoljstvo js po 'Titovem mnenju velik razpon plač po .podjetjih in neopravičeno bogatenje. Te.ga je v sedanji Jugoslaviji toliko, da je Tito sam priznal, „da .se človek kratkomalo vpraša: mar sm0 se zato borili vse življenje, da morajo eni stiskati z denarjem, da bi se mogli nekako preživeti, ko si drugi na razne nepoštene načine kopičijo sredstva, kupujejo hiše, nekateri pa so nameravali eelo graditi tovarne.“ Korupcija se je v komuniističsi upravi tako močno razpasla, da je Tito napovedoval, da je „potreben kirurški nož.“ Ni pa nič povedal, kje in pri kom naj bi začel rezati ta “kirurški nož”. Študentovske demonstracije za komuniste „udareo po glavi“ Po navedbi vrste negativnih pojavov v .sedanji komunistični upravi in družbi je Tito prišel na .zadnje študentovske nemire v Beogradu. Vso stvar je pa zopet prikazoval tako kakor da ¡so študenti stoodstotno na strani partije, ter da so drugi, nekateri profesorji, ki da rovarijo za njimi proti partiji. Zadnje študentovske demonstracije .piroti komunistični upravi je Tito o-značil „za udarec v glavo vsem nam, da se moramo zdramiti in videti, kaj bi zdaj morali storiti.“ Po Titu je zdaj treba preiti od besede ik dejanjem. .Partijska vrsta mora biti strnjena. Zato Tito za tiste, ki bi se strinjali o bodočih smernicah samo z besedo, ne bi pa tega potrjevali z dejanji, „ali pa bi o-stali pasivni in gordnjali, misli, da ni-maio mesta niti v forumih in niti ne v vrstah ZK.“ fito grozi opozicionalnim vseuč. prof. in napoveduje preganjanje Da so študentovske demonstracije imele tudi izrazit političen nastop proti sedanji komunistični upravi, je Tito priznaval z napadom na „tiste, ki bi radi ribarili v kalnem.“ Zatrjeval je, da so ob demonstracijah „prišli na dan tisti, s katerimi smo imeli opraviti na univerzi že pred študentovsko revolto.“ Po Titu .so to .¿posamezni profesorji, nekateri filozofi, razni sodelavci revije Praxis“ in drugi, razni dogmatiki in tudi tisti, ki so zakrivili razna popačenja v upravi državne varnosti itd. (Rankovič, op. p.).“ Za vse te politične nasprotnike je Tito zatrjeval, da nastopajo sicer ločeno, „da so se pa zdaj nekoliko združili.“ Tu .se je Tito razvnel ter je prešel v odkrite grožnje, češ, da se je treba „vsem odločno postaviti po robu in jim odločno reči: ne.“ Za vse te je Tito trdil, da na „univerzi razglašajo gibanje“ in da hočejo ustvariti „nekakšen embrio večstrankarskega si-ctema in se postaviti kot faktor, ki se bo :s skupščino in z drugimi pogovarjal na enakopravni podlagi.“ Da bi delavstvo čimbolj nahujskal proti razumnikom — opozicionplnim profesorjem, je zanje trdil, da „negirajo delavski razred! kot najvažnejši čli- nitelj in steber te družbe „da ga hočejo samo izkoriščati ter da zanje partija ni nič in tudi nič ne pomeni.“ Nato si je pa ves ogorčen in razburjen postavljal vprašanje: Ali je mogoče, da nastopajo takšni .ljudje in s takšnimi idejami in da mi vse to še naprej mirno gledamo? Odgovoril si je takoj kar sam z zatrdilom „da zanje ni prostora niti tam, kjer so.“ Med' te nasprotnike je prišteval tudi „dogmatske elemente“ (tu je mislil Tito na Djilasa in njegove ljudi op. p.), ki da prihajajo „z druge* strani“ in se tudi „borijo proti vsemu tistemu, kar mi sedaj skušamo u-rasničiti,“ ker da še vedno mislijo, „da bo napočila njihova ura.“ Kdor nas nima rad, ni rad z nami in če se že mora muditi z nami, nikdar ni popolnoma z nami, to se pravi, nikdar ni popolnoma prisoten, vedno j,e nekoliko odsoten: z* glavo in slncem je drugje. Nasprotno pa, kdor nas ima rad, je rad z nami, rad! ste pomudi v naši družbi, njegova prisotnost je polnovredna: je z nami, kot pravimo, „z vsem srcem“. Samo ljubezen je zmožna take polne pričujcčnosti. Zato pa, kjer ni ljubezni, so si ljudje, kljub telesni bližini, v bistvu med seboj odsotni in zato drug drugemu dalleč. (Milan Komar, Čas v zdomstvu, Zbornik Svob. Slovenije 1968, str, 5) ■treba isedaj najprej ugotoviti, .¿kje so“, nato pa odločno „preprečiti njihove negativne akcije“. To nalogo bo imela komunistična policija, kar je potrdil Tito I sam z zaključno grožnjo: „In konec Proti vsem je Tito ponovil grožnjo, . koncev, včasih bo treba tudi admini-da jih je „treba onemogočiti“. Zato je strativno (postopati.“ Zahteve po enakopravnosti jezikov v 3ugoslaviji trije jeziki narodov Jugoslavije, slovenski, hrvatsko-srbski in makedonski, op. p.), ne pa štirje. Zavzemal se je. da bi v osnovnih in srednjih šolah začeli Na zasedanju odbora zvezne konference Socialistične zveze delovnega ljudstva za medrepubliško sodelovanje in mednacionalne odnose v Beogradu so .pod predsedstvom Vlada Krivica dne 24. junija razpravljali tudi o enakosti uporabe jezikov in pisav narodov Jugoslavije. Za razpravo o tem vprašanju je zlasti služila osnova, ki jo je pripravila republiška konferenca SZDiL iz Slovenije. Jaka Avšič je med drugim zahteval, da bi moral vsak, ki dela v zveznih organih uprave, znati vse tri jezike narodov Jugoslavije. Dr. Miloš Oguš iz Zagreba je govoril o pomenu različic hrvatsko-snbskega jezika in je nastopil proti privilegiju bodisi srbske, bodisi hrvatsike različice v zveznih organih uprave. Prof. Mihajlo Stevanovič iz Beograda je naglaišal, da je treba za enakopravnost narodov in njihovih jezikov storiti več, kot ise je .pa doslej napravilo. Zatrjeval je, da so v državi čimprej .poučevati vse jezike narodov v državi. Ta predlog je pozdravil Hrvat dr. Krunoslav Panjic iz Zagreba, ki pa je odločno vztrajal pri .trditvi, da so v državi štirje jeziki (slovenski, brvatski, srbski in makedonski). Zavzemal se je tudi, naj toi prosvetno kulturni zbor zvezne skupščine čimprej sprejel zakon o obveznem pouku slovenščine in ma-bedonščine po vseh šolah v državi. Pomočnik sekretarja za zunanje zadeve Mitja Vošnjak je pa omenjal težave, ki jih imajo slovenski delavci v tujini, ker jugoslovanski diplomatski in konzularni uslužbenci ne znajo slovenskega jezika. Naglašal je, .da je absurd, da dobivajo mladi Slovenci v Italiji vojaške pozive v slovenščini, medtem ko jih Slovenci, ki živijo v Sloveniji, ne dobivajo v materinskem jeziku. Korupcija novega komunističnega razreda V Sloveniji so imeli v zadnjem času vrsto delavskih stavk. Komunistom gre ta stvar zelo na živce, ker stavke pomenijo, obsodbo njihovega tafcoime-novanega delavskega samoupravljanja, v javnosti pa komunistom povzroča veliko škodo korupcija, ki je zajela komunistične funkcionarje na vodilnih položajih. S temi problem ise je bavil Izvršni odbor CK ZK Slovenije na sestanku dne 27. maja. Obsodil je tako prekinitve dela, kakor bogatitve “mimo delovnih rezultatov.“ Govorniki so se pritoževali, da „komunisti in politične organizacije ne nastopajo dovolj zrelo, odločno in pravočasno zoper slabosti.“ Poudarjali so, da se morajo „boriti ža dosledno uvelja- da je pri obravnavanju osebnih .dohodkov posameznikov treba bolj „■določno ugotavljati hkrati tudi obseg njihovega dela, osebno storilnost, ustvarjalnost, dolžino delovnega časa“ itd. Nato s0 ¡pa obravnavali vprašanje prekomernih bogatitev funkcionarjev v sedanji komunistični družbeni strukturi. Opozarjali so, da so „¡komunisti dolžni nastopiti zoper priviligirane osebne dohodke nekaterih .posameznikov in sku pin v določenih organizacijah, ki o tem sklepajo v zaprtem, krogu, izven samoupravnih organov, se sklicujejo na dogovore z višjimi organi in podobno." Isto velja tudi za „razne dodatne zaposlitve, ko posamezniki, ponekod že praviloma, sestavljajo analize, načrte in opravljajo druga podobna dela za svojo delovno organiacijo, toda za ho- vljanje samoupravnih odnosov t j. za, norar feprav v rednem ld.eiovnem času. preprečevanje stavk in podobnih ne spremenljivih metod pritiska na razreševanje problemov, ki delajo slabo uslugo razvoju samoupravljanja.“ V zvezi z delavskimi stavkami so partijski funkcionarji navajali, da bi bilo treba .preučiti „startne osnove naj-nižjih osebnih dohodkov v delovnih organizacijah.“ Nekateri so bili mnenja, da bi se bilo treba „vprašati, ali so taki delavci, ki prejemajo le 40.000 din še ¡sploh potrebni delovni organizaciji, če si ne morejo zvišati .svojega osebnega dohodka.“ Pri tem so naglalšali, Spiet drugi pa si izboljšujejo (svoj materialni položaj s prikritim zvdšanjem osebnih dohodkov na ta način, da si dajo izplačati dnevnice in honorarje za neopravljena potovanja in dela. Množijo se dalje primeri, k0 nekateri neopravičeno bogatijo s tem, da oddajajo za visoko najemnino stanovanje ali letoviško hišico, najraje za devize ne da bi zato seveda plačevali davek. Prav tako pa je treba .odločno stopiti na prste tistim, ki postajajo nekakšne “privatne banke” in nudijo nekajmesečna posojila ter pri tem pobirajo oderuške Kaj pišejo Trst, konec maja. .. . „Trenutno je javno mnenje v Sloveniji za konfederacijo. Kasneje bi morda ta oblika lahko pripeljala do samostojne države, ki se pa ljudem ne zdi potrebna, če bo zagotovljena gospodarska avtonomija. Tudi jaz osebno se vedno bolj nagibam k tej rešitvi. Slovenija potrebuje zaledje in vojaško varstvo pred .grabežljivimi sosedi. Dalj časa ko sem .tu, ¡bolj vidim, da tudi sedanja Italija še vedno upa na stare meje in še čez do Ljubljane. Razpad! Jugoslavije bi ji dal v okviru NATO pretvezo, da zasede naše kraje najprej kot reditelj, nato upravitelj in nato kot gospodar. Približno tako kot Izraelci v Palestini.“ GORIŠKA IN PRIMORSKA Dr. Drago Štoka, novi svetovalec Slovenske skupnosti v Deželnem svetu v Trstu, je na prvi seji tega sveta vložil zakonski osnutek o kazenskih določilih za zaščito narodnih in jezikovnih manjšin. Tak zakonski osnutek je Deželnemu svetu predložil že prejšnji slovenski dešetai svetiovtalec dr. Jože Škerk, Deželni svet ga je z veliko večino sprejel, ni ga pa odobril rimski parlament ter je z razpustom parlamenta pred zadnjimi italijanskimi volitvami zapadel. ¡Zato je bila za obnovo procesa potrebna ponovna predložitev zakonskega osnutka. V Trstu je bil 17. junija občni zbor Društva slovenskih izobražencev. Za predsednika društva je ¡bil izvoljen Jože Peterlin, z« člane odbora pa Julka Štrancar, Marcel Petkovšek, Martin Jevnikar in Marija Bajc. KOROŠKA Matura na slovenski gimnaziji v Celovcu je bila 17. in 18. junija. K zrelostnemu izpitu je bilo pripuščenih 18 osmošolcev. 17 — 14 dijakov in 3 dijakinje — ga je napravilo, eden ga bo pa zaradi bolezni delal v jesenskem roku. Maturitetni komisiji je predsedoval nadzornik dr. Valentin Inzko. Strokovna šola za gospodinjske poklice šolskih sester v St. ¡Petru pri št. Jakobu v Rožu je imela v nedeljo 23. junija pod geslom „Sl pogledom na jutri“ letošnjo zaključno akademijo, združeno z razstavo kuharskih, šiviljskih in drugih izdelkov. »•■■•■■•■■••■•■■■■■■■•■■■■■»■•■■■••■■»■»■»■»■•••••••n obresti. Nekateri so zaposleni, hkrati pa opravljajo tudi zasebno obrt.“ Gotovo lepa navodila, toda zaradi njih ne 'bo nobeni vodilni komunistični osebi padel niti las z glave. Za slepilo javnosti bodo morda prijeli kako nepomembno osebo, vodilnih partijskih funkcionarjev pa nikdar, ker jim partija sama omogoča, da si na vse načine na stroške družbe “opomorejo”, da se potem lahko vključujejo v novi komunistični buržujski razred. Slavko Furlan o slovenski politični emigraciji V .Svobodni Sloveniji z dne 13. junija smo poročali o kriku, ki ga zagnal komunistični tisk v Sloveniji zaradi obiska Vinka Levstika leta 1965 svojemu domačemu kraju na Dolenjskem, kamor ga je pripeljal po časopisnih poročilih komunistični minister s svojim državnim avtomobilom. Zaradi tega je poslanec Cene Matičič vložil dne 12. junija interpelacijo na republiškega sekretarja za notranje zadeve. Odgovora nanjo ni dobil takoj, kakor smo poročali v Svobodni Sloveniji dne 4. julija, ker bi jo bil moral vložiti vsaj osem dni poprej. Na njo je pa republiški sekretar za notranje zadeve Slavko Furlan odgovoril na seji republiškega zbora dne 28. junija t. 1. Republiški sekretar za notranje zadeve Slavko Furlan je v svojem govoru dejal, da je treba v odgovoru na postavljena vprašanja odgovoriti nekoliko kompleksnejše. Slovenska politična emigracija je bila vseskozi podvržena procesom politične, moralne in ekonomske diferenciacije. V skladu s tem se je spreminjal tudi odnos njenih posameznih ¡delov oziroma skupin do ¡socialističnega družbenega sistema pri nas. Prvotna ekstremna sovražna usmerjenost proti Jugoslaviji je is popuščanjem hladne vojne izgubljala pozicije i'n je večji del politične emigracije kaj kmalu prerasel v ekonomsko kategorijo, v bistvu v izseljence. Preostali manjši del bivših politikantov in pa tistih, iki so med vojno zagrešili hudodelstva, tudi ni oistal homogen in se je še zlasti po sprejetju zakona o amnestiji v letu 1962 vse bolj diferenciral. Večji del slovenske politične emigracije priznava realnost druž- beno-političnega ¡sistema v Jugoslaviji, ker je spoznal 'njegovo trdnost in življenjsko moč in zato tudi išče stičnih točk ter želi urediti svoje odnose do domovine, drugi, manjši del, pa je še vedno ostal na prvotno ekstremnih in sovražnih pozicijah. Politično neoportuno bi bilo, je dejal Slavko Furlan, če bi imeli glede na tak položaj enak odnots do raznih grupacij politične emigracije. Uspehi, ki jih Jugoslavija dosega na notranjem in mednarodnem področju, pozitivno vplivajo na procese v smeri vse večjega razkrajanja ekstremističnih grupacij, realiste med politično emigracijo pa .spodbuja med drugim tudi k ureditvi osebnega statusa in odnosa do Jugoslavije na sploh. Pri tem nastajajo določene težave pri obravnavanju posameznikov, pri katerih kazenska odgovornost za dejanja med vojno ni bila ugotovljena v sodnem postopku, dokumen- tacija pa je nepopolna, možnost ponovnega dokazovanja krivde pa je zaradi časovne odmaknjenosti znatno otežko-čena. Znano je, je nadaljeval Slavko Furlan, .da je republiški sekretariat za notranje. zadeve v okviru svojih pristojnosti ¡spremljal in spremlja organizirano ter tajno dejavnost ekstremne politične emigracije in njeno povezovanje z domovino, ki je usmerjeno na rušenje ustavnega reda, ter sprejema v zvezi s tem predvsem različne ukrepe za preprečitev in paraliiziranje učinkov takega delovanja, .©e taka naša prizadevanja sežejo do znanih vojnih zločincev, nam to ¡samo omogoča, da lahko storimo vse potrebne ukrepe, da. tudi sedanjo njihovo subverzivno dejavnost v kali preprečimo. Pri takem svojem delovanju so bili organi za notranje zadeve vedno dosledni, seveda v okviru .svojih realnih možnosti. Naj s tem v zvezi opozorimo, je dejal S. Furlan, na znani primer Rozmana in druge, kakor tudi na razne* primere pravočasnega odkrivanja emigrantskih terorističnih akcij in drugih oblik sovražnega delovanja, ki se odvija iz nekaterih inozemskih centrov. Vinko Levstik je po naših poidatkih, je nadaljeval S. Furlan, prišel v Jugoslavijo leta 1965 .s tridnevno turistično prepustnico in italijanskim potnim listom za tujce ter je ob tej priliki obiskal sestro in starše. Vstop in izstop mu oid: strani organov za notranje zadeve nista bila preprečena iz naslednjih razlogov: 1. Organom za notranje zadeve v letu 1965 še niso bila znana vsa tista inkriminirana dejanja Vinka Levstika, ki ga uvrščajo na listo vojnih zločincev. To pojasnjujejo s tem, da v dokumentaciji republiškega sekretariata niso obstajali ali bili znani vsi dokumenti, ki Vinka Levstika .tako obremenjujejo. 2. Organi .za notranje zadeve so razpolagali z informacijami, da je zadržanje Vinka Levstika v letih pred njegovim prihodom tako, da. spada v tisto kategorija emigrantov, ki se s svojim obnašanjem oddaljuje o.d ekstremne emigracije. Na podlagi naknadno zbranih podatkov in analize razpoložljivih dokumentov .smo po letu 1965 ustrezno korigirali Odnos Vinka Levstika v smeri razkrinkanja in diferenciranja politične emigracije. S tem v izvezi so bili storjeni tudi nekateri operativni ukrepi. Pri tem je potrebno upoštevati, da obstajajo razlagi, zariadi katerih vseh ukrepov in .akcij1, 'ki jih v delu proti sovražni emigraciji izvajajo organi varnosti, ni mogoče javno obravnavati. Ker torej javnost iz navedenih (razlogov ni bila obveščena o celotnem poteku Obravnavanega primera, ko so se -pojavile v javnosti tudi nekatere netočne govorice, kot na primer, da je Vinka Levstika spremljal „minister“, kar je .navedeno tudi v poslanskem vprašanju, so še bolj spodbudila sicer razumljivo ogorčenje naše javnosti. ¡S. Furlan je pristavil, da republiškemu sekretariatu niso znani ukrepi naše konzularne službe v Rimu v zvezi z Levstikovo prošnjo za državljanstvo. Povem pa lahko, da je pri zveznem sekretariatu in republiškem sekretariatu za notranje zadeve v postopku Levstikova .prošnja za izpis iz jugoslovanskega državljanstva. Naše stališče do te prošnje je negativno. Kolikor nam je znano, je nadaljeval S. Furlan, (pristojni pravosodni organi doslej nis0 sprožili postopka za izročitev Vinka Levstika kot vojnega zločinca. In ¡na koncu je dejal Sl. Furlan, Ida sta republiški sekretariat za notranje zadeve in republiško javno tožilstvo storila korake, da se vprašanje vojnih zločincev v skladu z zakonom o amnestiji in z novelo zakonika o kazenskem postopku ponovno pregleda ter dosežejo ustrezne dopolnitve in popravki. (Delo, 29. junija 1968) /^\hi©whcc SEIcwsbotSÍ® V Ljubljani je 'bil 5. julija potres. Materialne škode in 'žrtev ni povzročil, .pač ipa močan preplah med ljudmi. V muzeju na gradu Goričane so 16. junija odprli dve novi razstavi. Prva je bila iz cikla „Naši popotniki-zbiralci in raziskovalci“. Razstavljena je Ibila zbirka predmetov črnskih ¡plemén ob Belem Nilu, ki jih v sredini preteklega stoletja zbral in prinesel s seboj slovenski misijonar dr. Ignacij Knoblehar in jih daroval ljubljanskemu muzeju. Druga razstava je pa bila „Norveška v sliki in lutkah.“ Za drugi mednarodni trienale „Gledališče v fotografski umetnosti“ ob letošnjem Sterijinem pozorju v Novem Sadu je bilo poslanih 131 fotografij in diapozitivov iz Evrope, Azije, Afrike in Južne Amerike. Med' nagrajenci te velike mednarodne prireditve so tudi Slovenci. Vlastja Simončič je dobil ¡bronasto medaljo v skupini ‘Gledališka atmosfera’ za portret „Tatjana“, Pavle Jeločnik pa srebrno medaljo za serijo diapozitivov iz predstave „Samorog“ ter edino podeljeno priznanje za posa- mezni diapozitiv, srebrno medaljo za portret „Milena“. Umrli s». V Ljubljani Frančiška Žvan roj. Ropet, Ana Turk roj. Milavec, Ana Čadež roj. Koblar, Marija Kremžar, upok., Martin Vidmar, Franc Kuhelj, žel. upo'k„ Ivan Lončar, ibiv. trgovec, Eleonora čerček, v. pošt. kon-trolorka v p., Jože Černe, sodnik Vrh. sodišča v p., Tilka Trdič roj. Hozjan, Ana Tome roj. Nograšek, Alojzija Šef-man roj. Klemenčič, Martin Vidmar, pismonoša, Frančiška Brus roj. Bregar, Štefan Zalkšek, Alojzij Zabukovec, upok., Franc Žitnik, Frančiška Grošelj roj. Beuik, upok. in Tone Turnšek, računovodja v Tržiču, Franjo Špes, mestni 'stavbenik v