F. PALNAK:
Ena iz vojne.
rance Lubad je bil krojač v vasi hlizu mesta. Ze pred več leti ni imel nič dnigega kakor pridne roke, skrbno gospodinjo svojo ženo in malegn samosrajč-nega nebogljenca Jauka. A vzlic svojemu uboštvu ni pomišljal kar nič, ko ga je takrat prosila vdova Jerečka, naj prevzame varuštvo nienemu šestlet-nemu osirotelemu sinku Milku.
Od tedaj je minila vrsta let. Mali nebogljenec Janko in sirotek Milko sta rasla ter že zbrusila hla-čice in hlače skozi vso gimnazijo. Ko je umrla vdova Jerečka, je bil njen Milko že na visoki šoli ter se odtujil domačiji in svojemu varuhu, Janko pa se je ravno odpravljal tja.
Bilo je [ani poleti. Po deželi je šel cesarjev klic na obrambo domovine. in takrat sta vstopila med borce Milko in Janko: Milko Jere kot doktor vsega zdravHstva kot zdravnik. Janko Lubad kot rezer\'ni poročnik pri topničarjih. Tako sta odšla na bojno polje.
Tam v daljnii Belgiji je stal Janko pri avstrijskih motornih baterijah ter metal težke krcgle v sovražne trdnjave, da so pokale mogočne utrdbe ter dobivale luknjo za luknjo. Padale so v naše roke, in sovražnik se je umikal boljinboli v notranjost svoje države pred zmagovitimi četami. Tam je sfal poročnik Janko Lubad, tam je padel. odlikovan za svojo hrabrost. V tuji zemlji so ga zagrebli k večnemu počitku.
Bridka. vest ie prišla v dom starega krojača Franceta Lubada. po-starala ga je v hipu še za deset let. Z vestjo pa se je naselila v njegov dam tudi beda: ni ga bilo več sina Janka in njegove podpore; za pridnega kro-jača pa ni bilo najmanjšega zaslužka; vzela ga je vojn«. Beda ie privedla še svojo Sestro bolezen, da ie položila na posteljo skrbno gospodinjo, ženo Lubadovo, beda je pila kri in zadnje sile iz njegovega izsušenega trupla. Poseda! je starec pri ženini postelii. ždel, podpiral glavo v dlan in ril s prsti v sive lase.
Prišlo in prešlo je drugo polelje. Tedaj je prišel na dopust vojaški zdravnik dr. Milko Jerč in ni si dal vzeti, da bi ne obiskal starega svoiega varuha ter ne bi pozvedel o Janku, ki ni slišal o njem, odkar ie odšel v tuiino.
Vstopi v hišo: Lubadovka na postelji. Lubad pri njei.
»Kajie z Jankom?«
»PadeM...«
Zamolkel je bil odgovor starega, zamrla je še edina beseda v molku.
Tedaj je videl Milko vse in vedel je vse. Iz hudega, ki mu je stisnilo srce, ie vzkliknil:
»Oče!«
»Sin!«
Tako je clala vojna staremu Francctu Lubadu zopet sina. vojna je dala doktorju Milku Jeretu znpet očeta.______________________________