DIVICA ORLEANSKA. petih djanj s predigro. N.s~ Spisal v @99J!23Se Prestavil iz nemškiga jezika JOVAN KOSEŠKI — VESEL. T Iijubljani. Natisnil Jožef Blazni k. 1848. Na svitlo prišla v letu 1803. Poslovenjena v letu 1842. Človeštva blag izgled zasramovati, Je vergla te v smeti posmeha sla. Lepôti zmir smehún pravico krati, Ne verje ne v svetnika, ne v Boga; Razrušiti zaklade sercu kani, Preganja dim — in sveto vero rani. Alj, kakor ti, priprostiga iz krila, Selanka tud pobožna, kakor ti, Mogočno da ti roko pevska Vila, Na svitli tron te v zvezde posadí, Ovije te z blišečim' žarki tečno, In, serca plod, živela boš na večno! Černiti scer je vajen svet, kar sije, Podreti v prah visoko mu je'mar; Pa se ne boj! Še sere veliko bije, Ki vnete so za svit in čisto stvar, Zijavni terg življenje v kvantah gubi Blagejši duh podobe višji ljubi. Osobe. Karol sedmi, kralj francozki. Kraljica Izabó, njegova mati. Neža Sorelka, njegova prijatlica. Filip dobri, vojvoda burgunski. Graf Diinoa, bastard orleanski. ^.. v ' . > franeozko-kraljeviJ oficirji. Dusatel, ) J Verhepiškop remski. Šatiljon, burgunski vitez. Raul , lorenski vitez. Talbot, britanski vojsko vod. Lionel, ) , ., . . J ., . « , ,; > britanski vodniki. Fastolf, ) Montgomery valižki vitez. Svetovavci orleanski. Klicár britanski. Tibo d'Ark, bogat kmet francozki. Merjeta, i Luiza, > njegove hčere. Jovana, ) Etjén, 1 Kl o d. Marí, / ovčarji, njih snubci. Remon, ) Bertran, drugi kmet francozki. Prikazen černiga viteza. Voglar. Voglarica. Voglarčič. Vojšaki in ljudstvo. Kraljevi kronoslužabniki, episkopi, mnihi, maršali, korarji, dvorani in druge negovoreče osobe. Predigra« DežeLski kraj. Spredej na desni kapela s podobo matere božje, na levi hrast visok, Pervi nastop. Tibo d' Ark, Tri hčere njegove» Trije mladi ovčarji, njih snubci. Tibo d! Ark. Sosedje dragi! dans Francozi smo. Slobodní kmetje še, in stare zemlje Očetam nekdaj lastne gospodarji; Bog vé 5 kdo jutro nam zapoveduje. Zakaj povsod bandera premagljive Prostírá Anglican; njegovi konji Razphavajo francozko polje cvetno, Pariz ga je dobitnika spoznal In s krono staro Dagobertovo Ovenčal roda tujiga mladiko. Po lastnih mora bloditi deržavah Bežljiv, obropan, naših kraljev sin; Nasprot stoji v sovražnih trumah njemu Nar bližnji stric in pervi per; njegova Brezdušna mati clo jih napeljuje. Vasi göré in mesta Krog. Viharno Požiga, podertije dim se bliža Dolinam tim pokojno še živečim. — Tedaj sosedje, dans ko še zanioreni, Sim hčere presKerbeti v bogu sklenil; Potreba šibki ženski varha je V nadlogah bojnih, in ljubezen zvesta Pomaga vsako breme dvignuti. (Pervimu ovčarju:) Etjén! vi snubite Marjeto mojo; Sosedno njive skup leže, enacih So serca želj — To vterdi dober zakon! (drugimu:) Vi tiho ste, o Klod Marí? Sramljivo Luiza moja v tla oči pobesi? Kaj boni razderal kar je zvezal Bog, Kér nimate se z Magam ponositi? Kdo ima Maga zdaj? Pohištvo, skedenj. Sta vraga Mižnjiga alj ognja rop — Le zveste persi moža verliga So bran krepak viharju tacih časov. Luiza* Moj oce! Klod Man. Draga moja! Lutza (Jovano objemši.) Ljuba sestra! Tibo d' Ark. Njiv trideset oranja vsaki dam, S pristavo hišo, s čedo dvor — in kakor Je mene, tak vas blagodari Bog! Merjeta (Jovano objemši.) Očeta razveseli, daj! Nej sklene Današnji dan zakone srečne tri ! Tibo ii Ark. Vse zdaj omislite ! Želim de jutro Poroko z nami cela vas praznuje. (Ramo v rami odideta oba para.) Drugi nastop* Tibo ó? Ark. Jovana, Remon. Tibo d Ark. Jovana, tvoji sestri, glej! ste vdani, Ste srečni, moje starosti veselje; Nar mlajši ti — si skerb in žalost za me* Remon. Kaj moti vas? Zakaj jo kregate? Tibo d'Ark. Glej, verli ta mladenč, nar pridniši. Doline naše krog in krog nar jakši. Ti je namenil serce svoje zvesto. In snubi te, že tece tretja jesen, S ponižnim' željami, s presercnim trudain; Ledena, ojstra ti se ga ogibaš, In tako tudi druge vse ovčarje, Mládence vse ostrašiš in odženeš. Ti si v obilnosti cvetečih let, Zdaj pomlad tvoja je, zdaj upa cas, Razširjeno života tvôga cvetje; Alj de bi cvetlica ljubezni mile Iz njega vdarla ino v persih tvojih Rodila zlati sad, zastonj le cakam. Oj, po nikakim to mi ne dopade, Natore zmoto to pomeni težko! Mi ne dopade serce, ko ledéno In ojstro se zapre ob letih čuta. Remon. Ne dalej, oce d'Ark! Po njenim bodi! Ljubezen moje pametne Jovane Je žlahtna, rahla cvetlica nebeška, Le scasama zori enaki sad. Zdaj rada še prebiva na višavah, Iz slobodne dobrave preseliti Pod nizko, mračno streho se boji, Kjer stiskata človeka skerb in tuga. Iz dola gledam s tihim jo zavzetjem Velikokrat, ko na visocih tratah Telesa žlahtniga v kardelu cede Stoji visokoravna, in poglede bistre Pobeša na sirotne kraje zemské; Tu viditi prikazen višji menim, In druzih časov stvar jo v sercu cenim. Tibo d'Ark. To ravno je moj strah, to žalost moja! Veselih družb se sesternih ogiba, Samotne hribe iše, zapusti Pred petelinskim petjem postijo svojo, Ob uri groze, ko zaupno človek Človeku se pridruži, splazi se V okrožje temno polnoči samotne, Kot siva sova, vjzapušene kraje. Se samši vstopi na razpotje križno. In nagovarja sapo pustih berdov. Zakaj si to izvoli vedno mesto. In goni čedo svojo ravno sem? Zamišljeno jo vidim cele ure Sedeti pod druidskim dobam tam, Kateriga se srečni vsak ogiba. To je nevaren kraj ; hudoben duh Stanuje ob drevesu tim od nekdaj, Od krivoverstva starodavnih časov. Možaki stari te soseske grozne Pripovedavajo o njemu zgodbe. Neznanih glasov čuden hrup in sum Se sliši sploh iz temnih vej njegovih; Jez sam enkrat večerne pozne ure Po potu mim gredé sim tukaj vidil Sedeti dolgo grozovitno ženo. Iz gub debelih beliga obleka Mi je nasprot molela suho roko, Ko de bi klicala. Jez urno mimo Hitel sim Bogu dušo izročivši. Remon (na sveto podobo v fcapeli kázaje :) Podobe svete blagodarna bliža. Nebeški mir okolj prebivajoč Sem vodi vašo hčer, ne moc peklenska. Tibo d' Ark. Ne, ne! Kar kaže se mi v strašnih sanjah, V obrazih britkih, brez pomembe ni. Sedeti v Remi sim jo takrat vidil Na zlatnimu prestolu naših kraljev, Sedmerozvezden diadem blišee Na njeni glavi, v rokah njenih česlo. Iz kiga tri so bele lilje klile, In jez nje oče, sestri nje obedve, Starosti vsi in knezi, višji škofi, Ter kralj clo sam, smo seji vklanjali. Od kod svitlost mi pride taka v hišo? Pomemba to je pada strašniga! Svarivne sanje take pripodobno Razkrijejo mi prazne želje njene. Sram njene niznosti jo je, kér Bog Ji život je obdal z lepoto mnogo, Prižgal ji v jasni glavi bister um. Čez tovaršice vidno jo jjovikšal, Zato redi napuh pregrešno v sercu. Napuh pa bil je angelam poguba, In za-nj peklenski duh človeka zgrabi. Remon, Kdo od pobožne vase hčere je Ponižniši? Ne služi ona vedno Z veseljem rada staršim sestram? Nar imenitniši obdarovana Pa tiho in pohlevno na-se vzame Nar hujši opravila vboge dekle, In čudno pod rokama njenim množi Se vam očitno céd in njiv bogastvo ; Na vsimu, kar stori, prebiva vidno Nerazumljiva, preobilna sreča. Tibo d' Ark, Nerazumljiva sreča, res je! Groza O ti obilnosti mi ude stresa. Ne več o tim. Molčim. Molčati hočem. Kaj bom černil predrago dete lastno? Jez druziga ne morem ko svariti In za-njo moliti. Svariti pa Jo moram — Dreva tega se ogibaj ! Ne bodi sama, korenin ne kopaj O polnoči, pijač ne mešaj, in Ne risaj čerk na križnim potu v prah! Hudobne duhe zbuditi je lahko, Pod zagrinalam tanjkim čakajo, In planejo na klic iz tmine urno. Ne bodi sama, — Gospodarja clo Nebés se je v pušavi satan lotil. Tretji iia&top» Bertraii s čelado (jekleno vojaško kapo). TiboJo vana. Remon. Molčite! Bertran gré — iz mesta pride. Poglejte kaj prinese! Bertran, Vaj je groza, Se čudita orodju mojih rok Neznanimu ? d'Ark. Remon. Tibo d' Ark. In res se čudiva. Od kod je to ? Zakaj prinesete To hudo znaminje v naše mirne kraje? (Jorana v prejšnjih nastopih tiho in brez deležnosti na strani stavsi se približa.) Bertran. Sani komaj vem povedati kak ta Merées mi v roke pride. Železnino Kupával sim na somnji Vokulerskim; Velika gnjeca bila jej beguni Iz Orleana ravno prišli bili Z novicami o vojski malopridnim' ; Ostrašeno je ljudstvo skup derhtelo, In ko si prostor njem po tesnobi Rujava me ciganka naglo vstavi S čelado to, in ojstro me pogleda Rekoč: Tovarš! čelado išete, Vem de jo išete: le urno, nate! Pustim jo dober kup. Tu! primite! — Ponudite vojšakam jo, ji rečem, Jez kmet sim prost, mi treba ni čelade. — Alj ona ne odjenja in pristavi: De bi čelade treba mu ne bilo, Ne more nihče reci. Krov jeklen Je glavi vec kot hiša zidana. — Po vsih me tak preganja ulicah, Jez se je branim, ona jo ponuja. Potem kér lepa, svitla, vredna glave Kneževske se mi zdi, jo primem zadnjic, In ko jo tak dvome po rokah sucem, Pomembo zgodbe cudne premišljujem, Mi zgine baba. Kakor trenil bi, Naprej odrine jo valovje ljudstva, Čelada pak ostane v rokah mojih. Jovana (željno in hitro čelado prime.) Sem dajte jo! Bertran. Orodje tako! Ciniu? To ni diviški glavi vene in kine. Jovana (mu jo vzame.) Za mene dana5 moja je čelada. Tibo d? Ark. Kaj nek ji v glavo pade ? Remon. Dovolite ! Spodobi se ji res ta kine vojaški, Kér možko serce bije v persih njenih. Se spomnite, kak risovolka je Premagala, zverino strašno, grozo Pastirjev vsili, in naših čed žeruha. Divica oroslanska cisto sama Se je borila z njim, mu jagne vzela, Ko že davil ga je v kervavim žrelu. Čelada ta zna kriti slavne glave, Od njene vredniši ne more kriti. Tlbo d' Ark (Bertranu:) Povejte nam nesreče nove vojsk; Kaj govorili so beguni? Bertran. Bog Deržave vsmili se, pomagaj kralju! Tepeni v dveh velicih bitvah smo. Francozke zemlje sred stoji sovražnik, Zgubljena je dežela do Loare. Zdaj združil celo moč je, vse armade, In orleansko mesto z njim obsul je. Tibo d' Ark. Bog varuj kralja! Bertran. Skúpej znesli so Iz krajev vsih strelaštva neizmerno; In kakor letne ure temni roji Bučel ulnjaka panj osipajo, In kakor iz višave černa megla Kobilic padši zemljo krog in krog Pokrije z neprevidnim mergoljenjem, Tak je strašán oblak narodov bojnih Izlil se na poljane orkanske, In od jezikov tujih čudne zmesi Hrumi nerazumljivo krog ležiše. Zakaj, vojšake svoje siloviti Burgun, deržavovladni, tudi sem 12 Pripeljal je, Anonce, Lutičane, Iz Luksenburga, Namurčane hrabre , In srečniga Brabanta prebivavce, Bogate Genetane — v žametu In svili bahajoče — ter Pomorce, Kih mesta snažno rasejo iz morja, Holendarje umetne čedomolzce. In Utrečane, Brize clo zahodne Ki v sever gledajo — Vsi ti, sledeei Burgunu ojstrovladajočimu So združeni v razbitje Orleana. Tibo d Ark. O žalostna nesrečna svada ta, Ki meč francozki drega v drob francozki! Bertran. Kraljica stara tudi, Izabd, Prevzetna parska kneginja v jeklenim Jezdari oblačilu po lezišu, Z besedami strupenim' jezo zbada In serd narodov proti sinu svojim', Ki ga nosila je pod lastnim sercam. Tibo d Ark. Prekleta bodi! Kakor Jesabelo Prevzetno nekdaj Bog pogubi jo ! Bertran. Prestrašní Salsburi, serditi ris, Divjaški stenolom, osedbo viža, Z njim brat ledna hrabri Lionel, In Talbot grozni, ki z morivnim mečem Kardela v bitvah kupama kosi. Poguma loterskiga zarotili So se, oskruniti divice naše, Kar nosi meč pa z mečem pokončati. Sozidali so straže štir visoke Čez mesto, v zrak moleče; Salsburi Na njih s pogledam morželječim pazi, In šteje urne potnike po cestah; Sto liber težkih krogel neštevilno So vergli v mesto že; razrušene Ležijo cerkve, noterdamski turn Kraljevi slavno svojo glavo vklanja. Podkope s praham strelnim so nasuli, Trepeče mesto na oboku bregdna Peklenskiga stojí , de zdaj in zdaj Se gromopocno vnelo bo si svesto. (Jovana željno poslušaje si dene čelado na Tibo d' Ark. Kje pa vojaki hrabri bili so, Sentrélj, Lahir, in Francje sldt krepak, Baslar jimakoserčni, de sovražnik Tak daiječ je prisilil brez ovérka? Kje kralj je sam, mu mar ni zgube take, Deržavnih muk, njegovih mest posipa? Betran. V Šinonu zdaj stanuje z dvorani svojim; Vojšakov manjka, stati v bran ni moc. Kaj vodjev serce, hrabrih dlan pomaga, Ko bleda groza trume vse mertudi? Strah neki, kakor od Bogá poslán, Je clo nar sercniših pogum omamil. Zastonj se klic kneževski oznanuje, Kot ovce plašno skup se stiskajo, Kjer zahrumi tulenje volčje votlo. Tak pozabjlivši stare svoje slave Beži Francoz v ozidje varnih gradov. En vitez samo, slišim govoriti, Je združil nekaj inaliga vojšakov, Šestnajst bander, in kralju z njim se bliža. Jovana (naglo:) Kak se imenuje vitez? Ber t r an. Bodrikur. Pa težko vhitel bo sovražniku, Ki z dvema vojskama ga naslednje. Jovana. Kje je sedaj? Povejte mi, če veste. Ber tran. Od Vokulera komaj dan hodá. Tibo d'Ark. Kaj tebi mar, deklina? Po rečeh Ti greš, ki tebi ne spodobijo se! 14 Bertran. Zatorej kér sovražnik premočan je, In kraij braniti več nas ne zamore, Jedinoglasno v Vokuleru so Sklenili vdati se Burgunu. Jarma Tak tujiga ne nosimo — ostanši V zarodu svojih kraljev — morde tudi Pod staro krono pridemo nazaj, Če spet se vmirite Burgun in Francja. JOVana (nadušena.) S pogodbo proc, z udatbo proč nesramno! Beáitel bliža, spravlja se na boj. Pod Orleanam vragu sreča zgine, Dognana mera, zrel za žetvo je. Divica prišla z ojstrim serpam bode, Ošabnosti bo setvo pokosila, Bo stergala njegovo čast iz neba, Ko je visoko zvezdam jo pridružil. Ne bojte se! Ne begati! Kér, preden Bež rumenila, luna polna bode, Ni konja več britanskiga, de pil bi Iz bistrih vod Loare ponosite. Bertran. Ah, čudeži se ne godijo več! Jovana. Se še godijo — Bela golobica Letela bode, z orloserdam zgrabia Te jastrobe Francozko tergajoče, Razdjala v nič prevzetniga Burguna, Deržave izdajavca, Talbota, Storočniga nebes naskakovavca5 Zasramovavca vere Salsbunja, In te otokarje nesramne vse Ko čedo jagnet bo pred sabo gnala. Gospod jo vižal bode, bojev Bog. On svojo stvar trepečo je izvolil, Bo razodel se po divici šibki, Kér on je Bog, on sam je vse premožen! Tiho d! Ark. Duh kaki nek obsedel je deklino ! Remon* Čelada vnema ji pogum junaški. Poglejte! Bliskajo se ji oči, Kot dvojni plam se lici svetite! Jovana* De slavna ta deržava padla bi? Nar krasniši, kar večno sonce jih Obsije, raj dežel, katero Bog Kot jedro lastniga očesa ljubi , De ta nosila bi verige tujca? — Tii spodletela je paganam sila, Tii pervi križ je stal, svetiše pervo, Tii prah počiva svet'ga Ludo vika, Od les otet je bil Jeruzalem! Bertran (osupnjen.) Jo slišite? Od kod ji pride tako Visoko razodetje? — Oče d'Ark! Bog čudovitno res vam dal je hčer! Jovana. De mi bi ne imeli kraljev svojih, Ne prirojenih gospodarjev lastnih? De kralj bi nevmerjoč na svetu zginil, Ki sveti plug in pašnik ohranuje, Pustote preobrača v njive plodne, Ki sužniga oprosti, mesta stavi Prijazno krog prestola svojima, Ki slabimu pomaga, hudim zuga, Ki sam nar veči ne pozná zavida. Ki človek je in angelj milosti Na zemlji ti sovražni. Kraljev sedež, Zlatovja bleskajoč, je zapusenim Zavetje varno, moč in milost se Na njemu družita, zločin se trese, Pravičen bliža se zaupno ino V njegovi senci z levam se igrá. Sin tuje zemlje, kralj vunanji, ki mu Prededov svete ne počivajo Kosti v deželi, alj jo ljubil bo? Ki živil mlad z mládenči našim' ni, In nam ne zna po naše govoriti, Alj more oče svojim sinam biti? Tibo d! Ark. Bog vari kralja in francozko zemljo! Mi mirni kmetje smo, ne znamo z mečem Pečati se^ ne konja bojniga Krotiti, Čakajmo vbogaje tiho Nam koga dala zmaga bo za kralja. Sej sreča bojna je osocla božja. 16 Naš gospodar, kî krono dene si Na glavo v Remi Dagobertovo. Zdaj k delu! Vsak premisli kar ga tice! Nej se prepirajo visoke glave Za zemlje last, za krone in deržave; Razrušenje občinsko nas ne straši , Stoje nam krepko pôd in gojzdi naši. Nej ognja žar popali nam stališe, Sovražni konj nej žito potepta, Prihodna pomlad novo cvetje dá, In dvignejo se urno nove hiše. (V&i odidejo razun Jovane.) Cetertl nastop« Jovana (sama.) Obvari Bog vas, hribji ljubeznivi! Dolín c ve tec, prijazno tini raj ! Vi pašniki, vi logi, Bog vas živi! Slovo Jovana vzame vekomaj. Jovana gré, — ozír še jeden zadnji, Zelene trate vam! Bog živi vas! In tebe drevje, vas studence hladne, In tebe jek, doline sladki glas, Ki zvesto se z napevam pesmi snide; Jovana gré, in nikdar več ne pride! Zapustim vas na vedno vecne case, O mesta moje tihe radosti! Razkropite po berdih jagneta se, Pastirja zdaj in varha vec vam ni! Že desna moja drugo cedo pase, Kjer na kervavim polju boj gromi; Od zgorej dano mi je to povelje, Ne tirajo me prazne svetne želje. Ki Mojzu na Horebovi višavi, V gorečim germu prikazuje se, Stopiti jak pred Faraona pravi; Ki Davida nekdaj pastirja še, Zmagljivo nad sovražnika postavi; Ki milost zmir pastirju skazal je, Mi rece tak iz drevniga veršica: „Ti moje boš na zemlji slave priča!" „Boš ude si z oklepi okovala. Pokrila z jeklam rahlo nédro si. Ljubezni možki nikdar serca vdala Pregrešnih želj posvetne sladnosti, Nevesta nikdar pred oltarjem stala. Na persih se ti dete ne redi. Obdati pak ti hočem svitlo glavo Nad ženskami z visoko bojno slavo." «Kér, kadar bo junake groza zvila, Se nagnil dan posledni Francije, Mogočno boš moj Oriplam nosila. Kot urna žnica zrelo stern podre, Osabniga zmagavca v prah pobila, Mu stergala iz rok dobičke vse; Z nadušenjem francozki rod navdala, In kronala v oteti Remi kralja." Nebesa so mi znamnje obljubile, V spomin gotov čelada dojde mi; Neznana moč iz nje mi teče v iile^ Pogum kerubski v sercu mi budi; Nevidne me v prepir ženejo sile, Viharno proč me bitve sla dervi; Vojaški klic zadeva sluhe moje, Se spenja konj, in bojna tromba poje! (Urno odide.) P e r vo «Íja nje. Dvor kralja Karola v Šínonu. Pervi nastop« Dünoa. Düsatel. Dünoa. Ne, dalej tega ne prenesem! Kralju Se odpovem , ki sebe samiga Neslavno zapusti. Goreče solze Bi točil, skli me v persih serce hrabro, De roparji kraljevo Francijo Dele med sabo z mečem ; žlahtne mesta, Od nekdaj živo vrašene vladárstvu, Ruj ave ključe tujcu dajo v pest; Mi pa pod pazho roke tii neskerbno Otetbe drage blagi čas morimo. — Zvem, de v nevarnosti je Orlean, Iz Normandije daljne pribitim, V orožju clo do brade, mislim kralja Pred vojsko najti, ino kje ga najdem? Med pevci ino drugimi sleparji, Prekanjene uganovaje vonke, Gosti dajé Sorelki imenitne, Ko de bi se živelo v miru terdim. — Verhvojvoda je sel, ne more dalej Gnusobe zreti — Jez enako grem, In prepustim osodi ga protivní. Düsatel. Kralj bliža se! 2 * Drugi nastop» Kralj Karol. Prej šn i. Kar oh Verhvojvoda mi pošle meč nazaj, Se službe odpove. — V imenu Božjim! Znebili tako smo se godernjavca. Ki nas je vedno hotel strahovati. Dünoa, Ob takim času kaj velja junak. Jez bi v nemar ne djal ga lahkodušno. Kar oh To rečeš 9 kér mi odgovarjaš rad. Dokler pri nas je bil, ga nisi ljubil. Bünoa. Prevzetno siten termoglavec bilje, Ni znal končati nikdar — zdaj pa zna. O pravim času vogne se zmešnjave, Ko upanja koristi ni, ne slave. Karol Ti si, prijatel, dobre volje dans; Kaliti ti je nečem. — Dušatel! Od kralja stariga Reneta^) so Poslanci prišli, slave vredni pevci. Pogosti jih kraljevo ; vsakiga Z verigo zlato obdaruj prijazno — (Bastardu) Zakaj se smeješ? Dünoa. Kér iz praznih ust Verige zlate siplješ. *) René dobri, knez Provanski iz Anžuske rodovine. Oče in brat sta mu napolitanska kralja bila. On sam je po bratovi smerti do te krone pravico imel, tode je doseči ni zamogel. Trudil se je staroprovansko pesništvo in sodiša ljubezni — Cour d'amour — vnovič osnovati; k temu namenu je izvolil kneza ljubezni — Prince d' amour — za nar višjiga sodnika čez opravila ljubezni in snubstva. V takim romantiškim duhu je tudi sam s kneginjo, svojo ženo, cede pasti šel. Dušatel. Sir! Zlatá Drobtince ni v zakladih tvojih več. Karol. Preskerbi ga. Prestola žlahtni pevci Zapustiti ne smejo nečešeni. Neplodno krono nam oživi petje , In z vencam jo preplete radosti , Na suho žezlo dihne krasno cvetje, Vladarje pevc, on serca kralj slovi. Visoko nad prostorám njega svet je, Iz lahkih želj osnuje trone si, Tedaj je s kraljem pevc enake slave. Obema stan človeštva so višave. Dušatel. Moj kralj in moj gospod! Govoril nisim, Dokler pomoc je bila in sovét, Zdaj ustnice mi huda sila odpre. Ničesar nimaš darovati vec, Prežíviti se jutro s čim ti nimaš! Bogastva je pritok obilni zginul, Globok odstop grozi zakladám tvojim. Neplačani vojšaki godernjajo, In žugajo z odidam. — Komaj bom, Po siromaško le, ne po kneževsko, Previdil še kraljevo tvojo hišo. Karol. V zastavo daj pravice colne, vzemi Naposodo denarja pri lombardih. Dušatel. Pravice colne in dohodki krone V zastavi so za cele leta tri. Düno a. O tim pa gré zastava in deržava. Karol. Dovelj imamo še dežel bogatih. Dünoa. Dokler je Bogu in Britancu všeč! Nej paae Orlean, potem boš ovce Z Eenetam, kraljem svojim, paseL 22 Karol. O kralju tim ti vedno jezik brusiš, In vonder je ta brezdeželni knez Me ravno dans obdaroval kraljevo. Diinoa. Le s krono ne napolitansko svojo, Za Boga ne! Ta, slišim govoriti, Je zmir na prodaj, kar ovčice pase. Karol. To šale so, vesele igre, god, Ki ga obhaja sercu svojimu, De si v sirovim bitju tim barbarskim Napravi svet nedolžen, čist in jasen. Namemba djanja takiga velja. — Ponoviti nam hoče čas nekdanji, Ko vladala ljubezen je, ljubezen Junaške serca dvigaía visoko, In žlahtne žene v sodnicah so bile, Ravnaje rahlo, vse kar serce tiče. V tim času se mudi prijazni sivček, In kakor še živí v pravlicah starih, Tak preseliti ga — nebeško mesto V oblacih zlatih — nam na zemljo hoče. Ljubezni dvor je osnoval, kjer bodo Se shajali junaški vitezi, Slovele snažne žene v diki večni, In čista se vernila bo ljubezen; Ljubezni kneza pak izvoli mene. Dunoa. Nu, tako clo prevergel nisim se, De bi oblast ljubezni zaničaval. Po njej se imenujem, sin sim ji, V deržavi njeni moje je bogastvo. Knez Orleanski oče so mi bili, Premagali so vsako žensko serce, Pa tudi sterli grad sovražni vsak. Če hočeš biti vreden knez ljubezni, Naj verliši junak ti biti imaš. Ljubezen, tako v starih knjigah berem, Se je z junaškim djanjein družila, Junaki, ne ovčarji, so sedeli Pri mizokrogu, pesme govorijo. Ki braniti ne zna lepote hrabro^ Daru ni vreden njeniga. — Tii je Borise! Bij za krono svojo se! Z junaškim mečeni brani svojo last, Nedolžnih žen pravico in slobodo, In ko iz rek sovražne boš kervi Otel si verlo prirojeno krono, Takrat bo prav, in tebi čast knezevska, Oviti senci z vencam si ljubezni. Karol (dvoranu perstopivšimu :) Kaj je? Dvoran. Poslanci orleanski prosijo. Karol. Pripelji jih ! (Dvoran odide,) Pomoč prosili bodo; Sam brez moči, kje najti jo za druge! Tretji nastop. Prejšni. Trije svetovavci orle KaroL Bog živi vas, o zvesti Orleanci! Kak dobrimu godi se mestu mojim? Se brani še s pogumam ponavadnim Sovražniku, ki ljuto ga obséda? Svetovavec. Nadloga je velika. Sir! Od ure Do ure strah naraša in poguba. Zunanje je ozidje vse razbito, V napadu vsakim pridobi sovražnik Prostora, brez obrambe so gradiša, Vojaštvo, zmir borivši se, izpada, Le malokdo poverne se nazaj, In glada strah se tudi oznanuje. Tedaj je poglavar, grof Rošpijerski, V prestrašní sili tej, sovražniku Po stari šegi v spravo se zavezal, Udati z mestám se dvanajsti dan, Če prej ne dojde na boriše moč Dovoljna, de bi Orlean otela. (Diinoa se strese od hude jeze.) Karol. Odlog je kratek, Svetovavec. Zdaj pod stražo sino Sovražno tukaj; prosimo te milo, De svojiga usmiliš mesta se, V odlogu takim pošleš mu pomoc, Ko ne — se bo udalo dan dvanajsti. Dünoa. Y nesramno tako spravo mogel je Dovoliti Sentrelj! Svetovavec, Ne on5 gospod! Dokler je hrabri živel, od pogodbe In mira ni se govoriti smelo. Dünoa. Tak merte v je? Svetovavec. Na našimu ozidju Dolžnosti službe padel je junak. Karo L Sentrelj je mertev! Vojske moje Je polovica padla v možu tim! (Vitez pride, govori nekaj tiho z Bastardam5 ta se vstraši.) Dünoa. Še tega manjka! Karol. Kaj je zopet, kaj? Dünoa. Grof Dugla pošle. Kaledonske trume Se puntajo in žugajo z odidam, Če ne dobijo, in še dans plačila. Karol. Nu, Düsatel! Dušatel (rame &tisne.) So vét je drag! Karol. Obljubi 5 Zastavi kar iinaš, deržave pol — Dušatel. Zastojn! ne gré! Obljub deržali nismo. Karol, Nar bolji trume cele vojske so, Ne smejo zdaj, ne zdaj me zapustiti! Svetovavec* (Na kolenu.) Pomagaj? kralj! Nadlog se naših spomni! Karol. (Obupno.) Kaj morem zemlji trume izceptati? Alj žitnica je moje roke dlan ? Delite me! Iztergajte mi serce In kujte dnar iz njega! Kri za vas Imám, vojšakov nimam, srebra nimam! CeterAI nastop» Neža So r e lka z malo skrinjco v rôei. Pre Karol, (Z razpetima rokama Sorelki nasprot:) O Neža moja! Drago mi življenje! Obupa me oteti prišla si! Še tebe imam, tebi se približam, Ti moja si — zgubljeno ni ničesar. (šorelka. Moj dragi kralj ! (se plašno in vedaželjno ozira.) Dünoa, je res? Alj res Je Dušatel? DiišateL Je res! Sorelka, Je taka sila? Denarja manjka? Trume čejo iti? m Düsatel. Je tako — Bog pomagaj! Sorelka (mu skrinjco vsili.) Tii biserje, Zlatnina — Moje srebro raztopite, Zastavite 5 prodajte moje grade — Na provencalsko moje premoženje Denarja najdi, trume zadovoli! Le urno j urno! Časa ne gubiti! (ga proč sili.) Kar o L Nu, Dünoa! Düsatel! Sim še ubožen, Kér krona vsih visocih žen je moja? Po žlahtnim rodu je enaka meni, Čistejši ni kraljeva kri Valoaška, Prestolu nar svitlejšimu na svetu Bi bila čast — alj ona ga zaverže, Prijatlica mi samo biti hoče. Mi kdaj dovoli višji cene dar Od kake zgodne cvetlice pozimi, Alj sadja kakiga podobe redke? Od mene nič ne vzame, vse mi da! Zaupa vse bogastvo, vse imetje, Velikodušno tamni sreči moji. Dünoa. De! Abota je kakor ti, zares! Kar ima, vse v gorečo hišo verze, Zajema v danaidni sod brez dna. Otela te ne bo, le sama sebe Bo s tabo pogubila — Sorelka. Ne verjemi! Desetkrat on življenje za-te tvega, In se jezi, de jez ponudim blaga. Alj nisim ti veselo darovala, Kar bolji je od biserja in zlata, In blago zdaj bi hranila za sebe? Daj ! Proč verziva nepotrebni lišp Življenja tega! Nej ti žlahten bom Odrecenja izgled in poterpljenja! Premeni dvorstvo svoje v bojne trume, Zlato v železo, vse karkolj je tvoje, Za krono verzi brez premislika. Nadloge in nevarnosti deliva, Na bojne konje vsediva se derzno Prepustiva žarečim žarkam sončnim Telesi rahle, za blazino kamen Izvoliva, oblake za odejo. Vojšak sirovi bo nadloge lastne Veselo terpel, ko bo vidil kralja V pomanjkanju kot zadne siromake. Karol (smehljaje se.) Zdaj spolni se prerokovanja stara Beseda, ktero mi v Klermontu nekdaj Izrekla nuna je nadušena. Premagati sovražnike bo dala — Tak rekla je — mi imenitna ženska, Otevši mi prededov mojih krono. Iskal sim jo v sovražnimu ležišu, Serd materni vtolažiti sim mislil. Tii je junakinja, ta v Remo me popelje, Nje serce bo premagati mi dalo. išorelka. To storil bo prijatlov tvojih meč! Karol. V sovražnikov razpor zaupam tudi — Kér za gotovo zvedil sim, de med Ošabnim tim britanskim lordi, in Med stricam mojim, vojvodam burgunskim, Ne teče gladko kakor prej. — Zatorej Sim s poročili mu poslal Lahira, Če bo mogoče, pera jezniga Dolžnosti in zvestobi pridobiti. — Lahir bi vtegnil kmalo se verniti. Dušatel (pri oknu.) Zdaj ravno dirja vitez na dvoriše. Karo L Bog sprimi te poslane! Alj zmaga bo, Alj bo bezanje, zvedli bomo zdajci. 88 Peti nastop* L ah i r. Prej sni. Karol (mu gré nasproti.) Mi upanje j alj mi obiíp doneseš, Laliir! Povej na kratko, kaj me caka? Lahir. Zanašaj se na meč, na drugo ne! Kar oh Se ne vtolaži vojvoda serdit? Govori! Kak prejel je poročenje? Lahir. Prej ko posluša te, in predi vsim Postavi ta nedgibljiv pogoj, De izročiš mu Dušatela, ki Morivca ga očetoviga kliče. Karol. In če nesramen ta pogoj zaveržem? Lahir. Razderta pred začetkam je zaveza. Karol. Alj si potem na Monteroški most Povabil ga, kjer oče mu je padel, De bijeva na smert se in življenje? Lahir. Pred noge vergel sim mu rokovico Rekoč: de hočeš se ponižati, Po vitežko za krono z njim se biti. Na to pristavi, de mu treba ni Boriti se za nekaj kar že ima. Če pa te tako silno bitve mika, Ga boš na polju orleanskim našel, Na kteriga je jutrodan namenjen; S tim pleča mi oberne hrohotaje. Karol Se v parlamentu mojimu pravice Beseda ni za mene dvignula? Lahir. Je vmolknula v prepiru puntarskiin ; Obsojen si po sklepu parlamenta Zgubiti krono ti in pleme svoje. Dünoa. Nesramni puh oprostenih meščanov! Karol. Pri materi si moji kaj poskusil? Lahir. Pri materi — Karol. De j kaj so mati Lahir (nekoliko pomisli.) Bil ravno god je kraljovenčanja, Ko v Sendeni sim prišel. Parizani So bili kot za praznik lišpani, Na vsaki cesti, kjer britanski kralj Je peljal se, so častni loki stali, Potresen pot je s cvetlicami bil, Vriskaje je, ko de bi bile trume Francozke sveta pol premagale, Okolj kočije skakala derhal« Sorelka. So vriskali — se veselijo, de So serce sterli kralja miliga. Lahir. Fantiča mladiga, Hari-Lankastra, Sim vi dil na kraljevimu prestolu Sedeti Ludovika svetiga; Ošabna ujca, Betford ino Gloster, O njemu, in pred tronam na kolenih Je prisegaval Filip vojvoda, Tvoj stric, za sebe in dežele svoje. KaroL O, nepošteni per, Nevredni stric! Lahir. Fantinča prime strah in se spodtakne, Ko po visocih stopnjah gré na tron, „Poineinba slaba!" Množica šeptá In strašen smeh se dvigne krog in krog. Kraljica stara, tvoja mati, zdaj Pristopi — Jeza vzame mi besedo! — Karol Tedaj ! Lahir. Ga dvigne z lastnima rokama, In posadi ga na prestol francozki. Karol. O mati, mati! Lahir. Divji clo Burgund, Moritve vajen trop, so ostermeli O djanju tim sramote ino studa. To vidsi ona k ljudstvu se oberne In glasno rece: Meni hvala gré Francozje, de trohljivim steblu vcepim Mladiko čisto; tak popačenca Iz noriga očeta vas obvarjem, (Kralj pokrije obraz, Sorelka urno k njemu stopi in ga objame, vsi pricijoči dajo stud in grozo na znanje. Düno a. Volkinja! Serda vpaljena Megera! Karol (po kratkim oddihu svetovavcam:) Vi culi ste, kaj tuki se godi. Brez mude se vernite v Orlean, In oznanite mestu mojim vernim: Odvežem ga priseg, slobodno je , Na tanjko naj korist prevdari svojo, Burgunu v milost nej se izroči, Usmiljen bo, on Do briga se kliče. Dünoa. Sir! Orlean zapustiti bi hotel! Svetovavec (poklekne.) Gospod kraljevi! Ne jzaverzi nas! Ne sunî mesta svojiga v nemilo Oblast in slast britanskiga bahanja. Prežlahtni je v francozki kroni kamen. Nobeno kraljain svôm, preddedam tvojim Čistejši ni zvestobe ohranilo. Dünoa, Kaj smo tepeni? Se spodobi beg, Prej ko se bijemo za mesto svoje? Z besedo eno ti nemarno veržeš Nar bolji grad iz serca Francije, Prej ko kervi je kaplica prelita? Kar oh Kervi dovolj prelite je zastojn! Nasprot je meni težta roka Božja, Premagane so v bitvah moje trume, Zaverze me moj parlament, z veseljem Protivníka pozdravi glavno mesto, Nar bližniši me žlahtniki izdajo, Me zápuste — Na persih svojih mati Redijo lastna moja plod sovražni. — Unkraj Loare iti hočemo, Se vmaknemo nebeški roki silni, Katera vidno je z britanskim mečem. Sorelka. Bog varuj tega, de bi samobsebi Obupaje zapustili deržavo! To ni beseda hrabre tvoje duše, Nevredno djanje materno je sterlo Junaško serce kralja mojiga. Po možko dvignul, našel spet se bodeš, Premagal hrabro boš osodo, ktera S er dit o zdaj te stiska. Karol (v žalostne spomine zamišljen. Kaj ni res? Osoda strašno tainna je v plemenu Kraljevimu Valoaške hiše; Bog Jo je zavergel, materne pregrehe So divje Furje pripeljale noter. Norost očeta dvajset let je terla, Tri starši brate nagla smert pred mano 32 Je pokosila; — sklep nebeški je, De hiša Karla šestiga pogine, Sorelka. Omlajena po tebi dvigne se! lie sam zaupaj si. — Previdnost Božja Te ni, nar mlajšiga iz bratov tvojih. Ohranila zastojn, in dala ti Neúpan tron preddedov tvojih slavnih. Nebesa v krotkim sercu tvojim so Pripravile zdravilo ranam, ktere Deržavi serd protivnih je zasekal. Ti puntanja boš plamena çogasil, To v sercu čutim, mir bos prigotovil, Francozke slave novi stvarnik boš. Kar oh Ne jez! Viharno divja doba hoče Imeti vodja gromovladniga. Osrečil res pokojni ljud bi bil, Puntarskiga ne morem ukrotiti. Jez ne zamorem z mečem sere odpreti. Ki v serdu se zaprd ljubezni moji. Sorelka. Oslepljen ljud je, zmota mami ga, Pa vertoglavje to minulo bode. Ni dalječ dan, ko se zbudila bo Do kralja prirojeniga ljubezen, Globoko vrašena francozkim sercu; Zavist in stari čert se vnela bosta, Ki ločita obá naroda vedno, Britanca vjela lastne sreče past, Tedaj prenaglo se ne vmakni boju^ Junaško bij za vsako ped se zemlje. Kot lastne persi brani Orlean. Daj rajši vse brodové potopiti, Bervi podreti, moste razkopati, Ki peljejo te čez predel deržave. Čez tamni tok Loare pomenljive. Karol Kar sím zamogel, storil sim. Ponudil Sim se v dvabor po vitežko za krono, Zaveržen je! Dovoljen bil mi ni! Zastonj preliva se francozka kri, Gradiša moje padajo v posip. Alj hočem kakor tista divja žena Razdeliti otroka dati z mečem ? Ne! Odpovem se ga, de živel bode. Dünoa. Kaj? Sir! Je to kraljevo govorenje? Se verze tako krona proč f Nar slabši Naroda tvôga da in kri in blago Za čert, za mnenje, za ljubezen svojo. Razpre se vse, ko znamenje kervavo Se puntanja zabliska pred očmi. Rataj drevó pustí, kolovrat žena, Z orožjem se previdi star in mlad, Meščan zapali mesto svoje, kmet Z rokama lastnima cveteče setve. De ti nakloni škodo alj korist, In voljo serca svojiga dopolni. Ne prizanese sam, in prizanažbe Ne upa, ko ga kliče čast, ko bije Se za bogove, alj malike svoje. Na stran tedaj usmiljenje to babje, Ki p ersim se kraljevim ne spodobi! Daj teči vojsko kakor je začela, Ti nisi je nespametno zažgal. Za kralja ljud se mora v smert podati, To je osoda, zakon tak na svetu, Francoz ne vé, in neče druziga. Nevreden narod je, ki z radostjo Ne da za čast in slavo vse kar ima. Karol (svetovavcam:) Ne čakati mi sklepa druziga— Jez ne zamorem ; Bog tedaj vas brani ! Dünoa. Na vekomaj oberni bojna sreča Ti herbet, kakor ti deržavi svoji, Kot sam si se, tak zapustim te jez. Ne skupna moč britanska in burgunska, Neserčnost pahne lastna te iz trona. Rojeni vitezi so Francje kralji, Ti pa plašún si rojen brez poguma. (Svetovavcam :) V nemar pustí vas kralj. Jez pa podam Se v Orlean, v očetovo doinovje, V njegoviinu posipu pasti hočem, (Hoče iti, Sorelka ga vstavi,) Sorelka (kralju:) Ne pusti v serdu ga od sebe! Ojsire Besede ima, serce zvesto je Ko goli zlat; on živo ljubi te5Za tebe kri prelil je tolikrát. Daj 9 Diinoa! Recite de je naglost Pravične jeze gnala vas predalječ. Ti pa zanesi zvestimu prijatiu Besede britke! Urno sklenem spet Nej serei vajne, preden nagla jeza V pogubo vsili se vpali nevgasijivo. (Diinoa gleda kralja odgovor r akaje,) Karol (Düsatelu:) Mi gremo cez Loaro. Daj orodje Na ladje znesti, vse in ročno! Düno a (naglo Borelki :) Z Bogam! (Se urno oberne in gré-j za njim svetovavci,) Sorelka (obupno roke vije.) Če on odide? clo smo zapušeni! Za njim 5 Lahir! utolažite ga. (Lahir odide,) ŠeMi nastop* Kralj, Sorelka, Düsatel. Karol Tak je tedaj edino dobro krona? Je tako grenko, se od nje ločiti? O5 jez poznam, kar težji se prenese. Se vklanjati zapovedljivim dušam, Ob milosti živeti terdovratnili Vazalov in prevzetnih samoglavcov. To je britkost za žlahtno serce , to — Britkejši od omage pod nainembo. (Dušatelu cakajočimu: ) Kar sini ukazal, stori! Dušatel (pade na kolena.) O moj kralj! Karol. Je sklenjeno. Zdaj ne govori dalej. Dušatel. Umiri se z burgunskim vojvodam, Otetbe scer za tebe vec ne upam. Karol. Ti mir svetuješ, ino tvoja kri, Življenje tvoje je njegova cena. Dušatel. Glej glavo mojo ! Tvegal sim jo v bitvah Velikokrat za tebe; zdaj za tebe Z veseljem jo na panj kervavi denem. Dovolji vojvodu! Prepusti me Njegovim serdu celimu; nej moja Tekoča kri pogasi vražtvo staro. Karol (ga nekaj časa molče in globoko ganjen Tedaj je res! Tak slabo je o meni, De mi prijatli v serce gledajoči Sramote pot k otetbi kažejo? De! Zdaj previdim, kako sim ponižan, Zaupa ni v poštenje moje več, Dušatel. Poglej — Karol. Ne dalej vec! Ne žali me! Če zgubiti bi kron imel deset, S kervjó prijatia nečem jih oteti. Kar rekel sim, oskerbi! Znesti daj Orodje na brodové. DüsateL Km alo bo Storjeno« (Düiatel odíde. Sorelka silno joka.) Sedmi nastop* Karol. Sorelka. Karol (Sorelko za roko primši.) Draga moja, ne žaluj! Tud unkraj reke je francozka zemlja. V deželo gremo srečniši; tam je Obnebje milši, brez oblaka vedno, Blagejši sapa veje, lepši vade Nas prejmejo, tam je domovje petja, Tam slajši sta življenje in ljubezen. Sorelka. O, de dočakam žalosti ta dan! Seliti mora se v pregnanstvo kralj, Iz hiše sin očetove bežati, Od zibelke ločiti svoje se. O, sladki dom, ki te zapustimo, Nikdar ne bomo vidli te veselo. Osini nastop« Prej sni. Lahir, Sorelka. Vi sami ste? Pripeljali ga niste? (Tanjši pogledaje ga.) Lahir! kaj je? V očesu kaj vam berem? Nesreča nova se godi! Lahir. Je konc Nesreče zdaj, in sonce sije zopet! Sorelka. Kaj je? Vas prosim! Bt Lahir (kralju:) Klici Orleaiice Nazaj, o, Sir! Karol. Čemu? Kaj noviga? Lahir. Poklici jih! Vernila se je sreča. Je bitva bila in premagal si! IŠorelka. Premagal! O nebeški glas besede! Karol Lahir! Pravliea zmišljena te moti. Premagal! Kak? Premage več ne upam. Lahir. Še večji čuda kmalo slišal boš. — Glej ! Verhepiškop bliža se, Bastarda Pripelje ti nazaj — IŠorelka. O 5 lepo cvetje Premage sladke! Mira in pogodbe Rodiš ti naglo žlahtni sad nebeški. Ücreti nastop* Remski verhepiškop (višji škof). Dünoa. Düsatel. Raul, orožen vitez v oklepu. P rej š ni. Verhepiškop (pelje Bastarda h kralju in jima roke ßklene.) Objemita se kneza! Kreg na stran. Zdaj ko sodile so za nas nebesa. (D ün o a objame kralja.) Karol Izvite me iz dvombe in zavzetja! Kaj reči če to čudno djanje vaše? Od kod prememba taka? 38 Verhepiškop (postavi Radia pred kralja.) Govorite ! Raul. Šestnajst bander lorenskih spravši skup Sino z vojsko tvojo združiti se hotli, In vitez Bodrikur iz Vokulera Nam je voditel bil. Ko spustimo Iz Vermantonskih berdov se v dolino , Kjer Jona teče, ugledamo pred sabo Sovražnika na polju neštevilno, In ravno tud orožje zad zabliska. Od dveh armad se vidimo obdani, Nam upa ni ne zmage ne bezanja. To serce vzame vsakimu, že hoče Obupno vse orožje vreči proč, Zdaj, ko med sabo svet imajo vodji In nič ne sklenejo, se pred oči Postavi nam nerazumljivo čudo. Nakrat iz tamne globôčine gojzda Divica stopi, lepa in strašna, Kot bojna boginja s čelado krita. Lás tamni kodri" kinčijo ji rame O svitlim tilniku. De je obdana Z nebeškim bleskam, zdelo se nam je, Ko s krepkim glasam te besede reče: „Francozje hrabri! Vražniku nasprot! De bi ga bilo več ko peska v morju, Divica sveta viža vas in Bog!" Izrekši to zastavniku iz roke Bandero zmäkne, in pred rajdo celo Dostojno tje mogočnica korači. Brez volje mi, molče, zavzetja plen, Se dvignemo za njo in za bandero. In udrimo v sovražnika naravnost. Osupnjen ta stoji in se ne gane, O čudežu, ki se godi, stermevši Brezdušno v nas oči debelo vpira — Potem kot od nebeške groze stisnjen Oberne in se v beg podá obupno, Orožje in orodje zapustivši Se trume po planjavi razkropijo. Zdaj vodjev klic, ukaza zdaj je prazna. Od straha slepo, brez ozira vse V slapovje reke plane, mož in konj, In se pusti brez brambe pomorili; Poboj je bil, ne boj —- ne bitva, klanje! Dva tisuča Britancov je končanih, Brez tistih, ki jih reka je požerla, In nain možá le eniga ne manjka. Kar oh To čudno je , za Boga! grozno čudno! fšorelka. In to divica doprinesla je? Kdo je? Od kod je prišla? Rauh Ona hoče, Od kod in kaj, le kralju razodeti. Prerokinjo, navdano z Božjim duham Poslanko se imenuje; Orlean Obljubi rešit' prej ko luna mrakne. Ljud verje vse in bojev hrepeni. Zdaj trumam sledi, kmalo utegne dojti. (Rožljanje orožja — zvonenje») Derhali krič, in klenkanje zvonov! Je ona. Ljud prerokinjo pozdravlja, Karol (Diisatelu:) Vpelite jo! (Verhepiskopu :) Kaj mislite o temu? Po deklici dobim pomoč, in zdaj; Ko samo Bog oteti me zamore! To po natornim teku ne godi se, In čudeže — alj smem verjeti jih? Mnoštvo glasov (za igravnico :) Divici blagor! Blagor resnici! Kar oh Se bliža! (Dünoatu :) Sedite na moje mesto! Divico čudno dajmo skusiti. Če je nadušena poslanka Božja, Bo najti znala kralja svojiga. (Diinoa se vsede, kralj stoji na njegovi desni, zraven kralja Sorelka — leyi Yerhepiskop in drugi, tako de v sredi prostor ostane,) Deseti nastop« Prejšni. Jovana. Za njo svetovavci orleanski in mnogo vitezov, ki zadni stan igravnice napolnijo. Jovan a dostojno naprej korači in pogleda okoli stoječe zaporedama. Dünoa (po globokim slovesnim potihnjenju :) O, čudno dekle, ti tedaj! Jovana (ga bistro in imenitno pogleda ter mu v besedo seže :) Skušavati, Bastard! ti Boga hočeš! Zapusti sedež, ki ne vda se tebi! Poslana sim do tega višjiga. (Se bliža kralju z razločnim korakam, pripogne pred njim koleno, potem urno vstane ino nazaj stopi. Vsi pricijoci se zavzamejo. Diinoa zapusti sedež, in prostor je pred kraljem.) Karol. Dans pervikrat obraz ti vidiš moj; Od kod poznanje mojih lic ti pride? Jovana, Jez vidila sim te, ko razun Boga Te vidil nihče ni. (Se kralju bliža in tiho pristavi:) Pomisli kralj ! Ko vse je spalo pretečeno noč. Si ti zapustil svojo posteljo, In molil si do Boga z britkim sercam. Odidejo nej priče, zapopadek Molitve ti povem. Karol. Kar sim nebesam Zaupal, skrivati ljudem ni treba. Povej mi prošenj mojih zapopadek. In več ne dvomim, de te Bog navdaje. Jovana. Molitve tvoje tri so bile prošnje, Le dobro pazi če jih vém. Dofen! Za pervo prosil Boga si: če krone Derži se tvoje nepravično blago, Če druga, še nespokorjena, težka Krivica kakošna preddedov tvojih To solzobilno vojsko vžgala je, De v dar te prejme za podložno ljudstvo , In le na tvojo glavo jeze svoje Torilo polnoma izprazni. Karol (z grozo nazaj stopi.) Mogočna stvar! Kdo si? Od kod si prišla? (Vsi razodevajo zavzetje.) Jovana. Molitve tvoje drugi del je bil: Če Božja volja je in sklep nebeški, Izviti žezlo rodu tvojimu, Ti vzeti vse, kar so v deželah tih Očetje tvoji, naši kralji, zmogli, De ti prihrani tri darí si prosil, Prijatia serce, zadovoljne persi, In tvoje Néže ljubljene ljubezen. (Kralj si solzno lice pokrije, šum zavzetja med potihnjenja.) Še tretjo prošnjo slišati želiš? Karol. Dovelj! Ti verjem! Tega ne zamore Človeški um! Šam večni Bog te pošle! Verhepiškop* Kdo si, o, sveta čudotvorna diva? Rodila ktera te je srečna zemlja? Kaj starši so, de tako Bog jih ljubi? Jovana. Častitljivi! Ime mi je Jovana, Nevredna hči sim prostiga pastirja, Kraljeviga iz terga Dom-Remia, Ležečiga v okrožju Tulské cerkve. In jagneta očetove sim pasla Od mladih let. — Veliko govoriti Sim slišala od otočanov tujih, Ki prišli so po morju, vsužiti nas, In gospodarja dati nam po sili, Ki tujorojen tujce nas ne ljubi, Ter de Pariz, veliko mesto, so Podjarmili, premagali deržavo. Tedaj prosila mater Božjo sim, De bi od nas verig sramoto vzevši 42 Doniačiga nam kralja ohranila. Pred selam pa, kjer sim rojena, je Podoba stara Božje matere, Od romarjev obiskana pogosto, In poleg nje se širi sveti hrast. Po čudežih od nekdaj imeniten. In rada v senci hrasta, ced čuvaje, Sedela sim, kér serce me je gnalo, In ce se kako jagnje je zgubilo, So mi ga vselej sanje pokazale , Ko sim zaspala v senci tega dreva. — Enkrat ko celo dolgo noc sedela V pobožnimu premišlovanju sim Pod hrastam, ino varvala se spanja. Pred mene stopi porodnica sveta, Mec in bandero v rokah; po pastirsko Scer kakor jez oblečena, in pravi: „Sim jez, Jovana! Vstáni! Pusti čedo ! Gospod te klice k drugim opravilu. Bandero prejmi in opaši mec, Deržave moje vražnika pogubi. Vladarjev svojih sina v Remo pelji, Ovenčaj ga s kraljevo krono tam." Jez pa sim rekla: Kako podstopiti Bi smela tega se, deklina slaba, Neznana z boji pogubljivimi I Na to pristavi: „Vse divica čista Na zemlji doprinese, kar je slavno, Obrani če posvetne se ljubezni; Glej mene! Čisto dekle, kakor ti, Rodila sim nebeškiga Gospoda, In sveta sama sim!" — Zdaj mojih se Oči dotakne, in ko gor pogledam, Razmotrim polne angelcov nebesa, Ki bele lilje v rokah so imeli, In sladek glas po zraku je doniL — Tak tri noči se zaporedama Prikaže mi rekoč: „Jovana vstáni! Gospod te kliče k drugim opravilu," In ko prikaže se mi v tretje, bila Je nejevoljna in me tak okrega: „Pokornost ženski je namemba jaka? Terpetje težko njene cene znam, Očistiti jo mora ojstra tlaka, De sužna tu visoka bode tam." Izrekši to pastirske oblačila Razgerne in kraljica večnosti V svitlosti sončni pred menoj stoji, In zlat oblak, dvigaje se počasno, Odnese jo v deželo mira krasno. (Vsi so ganjeni, Sorelka silno jokaje skrije lica na kraljevih persib.) Verhepiskop (po dolgim omolknjenju :) O poterdenju Božjim dvomba vsaka Človeške umnosti molčati mora. Nje djanje priča, de resnico pravi, Kér samo Bog le take čuda dela. Biinoa. Ne čudežam, očesu njenim verjem, Nedolžnosti obraza njeniga. Karol. Tč milosti alj sim je vreden, grešnik? Nedvomno vsigavedna pameti, ti Ponižnost serca mojiga poznaš! Jovana. Visocih je ponižnost Bogu draga, Ti vdal si se, zato ti on pomaga, Karol Tedaj Britancu stal bi srečno v bran? Jovana. Oteta tebi Francija bo 5 sim rekla. Karol. Ne bo posiljen, praviš, Orlean? Jovana. Loára prej navkreber bode tekla. Karol Premagal bom do Reme vražnike? Jovana. Skoz tmo protivnih te popeljem tje. (Vitezi zarožljajo z orožjem in dajo znamnja &er6no&tij Bitnoa. Za vojvoda nam daj divico blago, In brez ozira sledimo povsod. Nej viža nas oko preroško njeno. Junaški meč pa branil bo jo moj ! Lahir Ne straši nas vesolni svet v orožju. Če ona pred armado v bitvo gré. Nam vojvoda mogočna diva bodi, In zmage Bog očitno z nami hodi. (Naprej stop e ci vitezi z orežjem zašumijo.) Kar oh De sveto dekle! vodi vojsko mojo5 Podložni vsi ti bodo knezi njeni. Ta meč v oblasti perve, ki v togoti Verhvojvoda gaje nazaj poslal. Je našel bolji roka od njegove. Prejemi ga, prerokinja ti sveta. In bodi nam — Jovana. Dofén prežlahtni, ne! Gospodu mojim po orodju zemské Oblasti zmaga dana ni. Jez vem Za drugi meč, ki zmagati mi dal bo. Oznamnjala ga bodem, kakor duh Me je naučil; daj mi ga prinesti! Karol. In kje je? Jovana, Pošli v stari grad Fjerboaj. Na miro dvoru svete Katarine Je poln oblok železniga orodja, Nekdanjih vojsk obilne soderge. Med njo je meč, ki meni služil bode. Po limbarjih je treh spoznati zlatih. Ki vtisnjeni njegovi dardi so. S tim mečem, pošli po-nj, premagal bodeš. Karol. Pošlite tje, storite kar ukaže. Jovana, In belo daj bandero mi nositi, Škerlatno krog in krog zarobljeno. Na njej obražena nebes kraljica Nej vidi se s prelepim Jezusam Nad zemlje kroglo višnjevo plávaje , Kér tako mi ukaže sveta mati, Karol. Se zgodi tak! Jovana (verhepiškopu :) Gospod visokovredni ! Duhovno roko položite na~me, In, svVjo hčer5 me blagoslovite! (Poklekne.) Verhepiškop. Ti blagoslov deliti prišla si, Prejeti ne. — S krepostjo hodi Božjo! Mi pa nevredni smo in grešniki. (Jovana vstane,) Dvoran. Klicár britanski hoče pristopiti. Jovana, Pripelji ga — kér njega pošle Bog! (Kralj kimne dvoranu, ia odide,) Enajsti nastop« Klicár, P rej s ni. Karol. Klicár govori! Kaj je naročilo? Klicár. Za Karola Valoa, Pontjeskiga Starosta, kdo odgovor daje tukaj? Dünoa. Klicár nevredni! Zavalúh nesramni! Ti se podstopiš, kralja zatajiti Francozkiga v njegovi lastni zemlji? Poslanstva znak te varje, scer bi te — 46 Klicár. Froncozka ima eiiiga le kralja, In ta živí v britanskimi! ležišu. Karol. Mir5 stric! — Kaj je naročeno, klicár? Klicár. Moj žlahtni vojvoda, kervi prelite, In druge, ki še teči ima, usmiljen, Ovéra še vojšakov svojih meč; On ti ponudi dobrovoljno spravo, " Prej ko v naskoku stare Orlean. KaroL Daj čuti! Jovana (pristopi.) Sir! Za tebe govoriti Dovoli mi s klicarjem tim, , Karol Govôri, In sodi ti, alj boj alj mir če biti. Jovana (kli carju:) Kdo pošle te — kdo govori po tebi? Klicár. Grof Salsburi, britanski vojvoda. Jovana. Klicár, ti lažeš? Lord ne govori. Le živi govorijo, mertvi ne. Klicár. V obilnosti kreposti ino zdravja Moj vojvoda živi v pogubo vam, Jovana. Je živel, ko si šel. Ubila davi Iz Orleana ga je strelna krogla, Ko je iz Laturnela gledal dol. — Ti smeješ se, kér daljno ti razkrijem? Očesu svojim, meni ne, verjemi! Ti srečal bos pogrebšino njegovo. Ko te nazaj ponese noga tvoja. Govori zdaj5 povej nam naročila! Klicár. Če razodeti skrite ves reci. Poznaš jih dobro preden govorim. Jovana,, Jih nečem čuti. Ti pa zdaj besede Si moje dobro vtisni, in oznani Jih knezam svojim, ki so te poslali. — Britanski kralj, in vojvoda ošabna, Betfort in Gloster, vodnika deržave, Račun nebes in zemlje kralju dajte Zavolj kervi prelite po krivici! Nazaj mi dajte ključe mest in gradov Posiljenih nasprot namembi Božji! Divica pride od Boga poslana, In vam ponuja mir, alj čert in smert. Izvolite! Oznanim vam de veste: Namenjena vam ni Francozka zemlja Od sina Božjiga. — Moj gospodar In moj Dofen, kér Bog mu jo je dal, Kraljevi vhod obhajal bo v Parizu, Obdan z deržavnim velikani svojim. •— Zdaj hodi urno, spravi se na tlak, Kér, preden ti dospes okrožje stana, Je tam divica — in prem age znak Postavi na ozidje Orleana. (Jovana gré, vse se k odídu dvigne, zagrinalo pade.) Drugo íljaiije. S pečovjem obdana planjava. Pervi nastop* Talbo t in Lionel , britanska vojskovodja. Filip , burgunski vojvoda. Vitez Fastolf in Šatil j on z vojšaki in banderami. Talbot. V skalovju tim ustanovimo se, In zagradimo taboriše terdno; Morde bezece trume združimo, Ki so se v pervim strahu razkropile. Višin čuvarjev, straž ne zabite! Preganjbe scer nas varje tamna noč, In če perutnic nima clo protivník, Se ne bojím napada. Vendar treba Nam je previdnosti. S prederznim jo Imamo vražnikam, in smo tepeni. (Fastolf odíde z vojšaki.) Lionel, Tepeni! Vodja, s to besedo proč! Ne smem se spomniti, de v h erbet je Francoz Britanca vidil dans ta dan. •— Oh, Orlean! Ti naše slave grob! Britanska čast leži na polju tvojim, Nesramna, smeha vredna vojskoguba! Kdo bo verjel nekdaj prihQdnih časov ! Poatjeske, Azenkurske in Krekiske Zmagavce v beg je ženska zapodila! Burgun. To me tolaži. Od ljudi mi nismo, Od satana premagani smo bili. talbot Od satana budalosti — Burgun! Bo ta pošast mar kneze clo strašila? Te kvante plajš plahôte vaše slab so — Zbežali pervi so vojšaki vaši. Burgun. Stal nihče ni. Povsoten bil je beg. Talbot. Ne tak! Začel se je na vašim krilu. Vi vpili ste v ležiše telebaje: Odpert je pekel, satan je s Francozam! Tak zmešali ste trume, vse zmotili. Lionel. Omahnula je vaša stran se perva. Gotovo ! Burgun. Kér je pervi tam napad bil. Talbot. Šibkost armade je poznalo dekle; Je vedlo, kje plahôta najde se. Burgun. Tedaj Burgun je vse napake kriv? Lionel. Ce bili bi Britanci sami bili, Ne bil bi, Bog me! Orlean zgubljen! Burgun. Vi bi ga nikdar vidili ne bili! Kdo vam je v to deržavo tiril pot, Kdo vam podal prijatelsko je roko, Ko ste na ta sovražni breg stopili? Kdo kronal je Enrika vašiga, Kdo pridobii mu je francozke serca? Ko bi ne bila krepka roka moja Vodila vas, nikdar bi gledali Ne bili dima dimnikov francozkih. Lionel. Ko bi z bahanjem se storilo, celo Bi samši vi premagali Francozko. 50 Burgun. Vas pece, de je Orlean zgubljen, In jeze žolč napenjate v prijatia. Kaj uzrok je, de nam je spodletela? Pozrešnost vaša! Meni se udati Je bilo mesto že namenjeno, Zavidnost vaša spačila je vse, Talbot. Obsedovali nismo ga za vas. Burgun. In kako šlo bi vam brez mojih trum? Lionel. Ne hujši, znajte! kot pri Azenkurtu, Kjer tepli smo in vas in celo Francjo. Burgun. Vam vendar mar je bilo naše družbe, In drago kupil jo je varh deržavni. Talbot. De, drago, drago smo jo plačali, S častjo britansko dano pod Orleanam. Burgun. Ne dalej, Lord! Scer bi se ksati znali. Alj sim zató nezvest gospodu svojim, Oskrunši se z imenam izdajavca, De bi po tujcu te besede terpel? Kaj delam tukej in Francoze bijem? Če nehvaležniku služiti imam, Bom rajši kralju prirojenimu. Talbot. TJ Dofenam ste v pogovoru, mi vemo; Pa se bo sredstvo našlo, tim ni dvombe, Oteti se — izdajstva. Bufgiin. Smert in cert! Se tako vede z mano? šatiljon! K odídu združi urno naše trume, Domu se vernemo. (Šatiljon odide.) Lionel» Veselo pot! Britanska slava naj čistejši sveti, Ko v lastni mec Britán zaupaj e Brez pomagavca samši se vojskuje. Nej vsak se sam obnaša v boju svojim, Resnično je in bo : Pošteno nikdar Ne združi se francozka kri z britansko. Drugi nastop* Kraljica Izabó z dvoranicam. P Izabó. Kaj cuti moram, vodji! Jenjajte! Kater planet, možgane mešajoč, Vam um kali in moti zdravo pamet? Zdaj, ko edinost vas ohrani samo, Razdružiti se čete in med sabo V prepiru si nakloniti pogubo? — Daj, žlahtni vojvoda, nazaj uzmite Prenagljene ukaze. Slavni Talbot, Potolažite jezniga prijatia! Daj, Lionel! Pomognite mi serca Ponosne v spravi zadovoliti. Lionel. Ne jez, Miladi! Meni je vse jedno. Jez mislim tak: Kar skup ne more biti, Po pameti ravna, če loči se. Izabó. Kaj? Tak peklenska sleparija, v bit vi Nam pogubljiva bivši toliko, Nas tudi tukaj um kalivši mami? Povejte, kdo začel je kreg? Lord žlahtni! (Talbotu:) Ste vi koristi pozabivši lastne Ranili tak prijatia vredniga? Brez dlana tega vi kaj morete? On kralju vašim je sozidal tron; Opira ga — podere ga, če hoče, Ime njegovo moč je vaša. Cela Britanja, ko bi ljudstvo vse Na brege naše vergla, ne zamore 52 Podjarmiti Francozke, ce je zložna, Francoza le Francoz premaga, znajte! Talbot. Prijatia vemo zvestiga častiti, Nesvestimu braniti je dolžnost. Burgun. Ki vanati hvaležnosti se hoče, Lažnivca merd prederznih mu ne manjka. Izabó (Burgunu O Kak, vojvoda! Bi mogli vi odreci Se tako srama in časti kneževske, De v roko segli bi, katera vam Ubila je očeta? Nor bi bili Dovolj, de bi z Dofenam serene sprave Zanesli se, potem ko ste ga sami Na sterini breg pripahnuli pogube? Opirati ga pada tik bi hotli Nespametno razdjaje delo svoje? Tu so prijatli vaši. — V terdni zvezi Z britansídm rodam klije vaša sreča. Burgun. Z Dofenam mir je moja zadna misel, Prevzetnosti in zaničevanja Bahačev pak britanskih ne prenesem. Izabó. Prenagljeno besedo pozabite. Velika žalost vojskovoda tare, Nesreča pa krivične dela nas. Objemita se, daj! Zacelimo To rano urno, preden smertna bode. Talbot. Kaj se vam zdi, Burgun? Premagati Se rado da od uma žlahtno serce. Kraljica so besedo modro rekli; Ta rokostisk ozdravi rano nej, Ki jo prenaglo vsekal je moj jezik. Burgun. Po pameti Madama govorijo, Moj serd pravičen vogne se potrebi. Izabó. Prav! Bratovsko se sercno poljubivši Ponovljeno zdaj zvez uterdita. In zgine v sapi nej beseda britka. (Burgun in Talbot se objameta.) Lionel (gledaje ju, za- se :) Pokoju blagor, ki ga Furja snuje! Izabó. Premagani smo v bitvi, vojskovodje! Protivná nam je sreča bila v njej, Ne zgubite za voljo tega serca; Dofen obupa Božje brambe, vraž Peklenskih iše si pomoc; pa nej Zastonj se zverne v pogubljenje večno , In satan clo ne otmi ga pogina. Zmagavno dekle njemu trume viža, Jez vižala bom vaše, jez vam bodem Namést divíce in prerokinje, Lionel. V Pariz, Madam, verníte se. Mi čemo Z orožjem zmagati, ne z ženskami. Talbot De? de! Verníte se! Kar ste v ležišu, Gre vse narobe, sreče ni v orožju. Burgun. Verníte se! Ni k dobrim vaša priča. Vojšak, Madam, spotika se ob vas. Izabó (jih osupnjeno zaporedama gleda.) Burgun, vi tudi? Vi potegnete S tim nehvaležnim lordi proti meni? Burgun. Odite, daj! Vojšaku serce vpade, Ko misli, de za vaše se vojskuje. Izabó. Jez komaj mir med vami sim storila, In že se vsi obernete nad mene? 54 Talbot Odíte z Bogam! De le vi ste proc, Nas groza tudi satana ne bode. Izabó. Alj nisim zvesta tovaršica vam ? Kaj ni namemba vaša —• moja tudi? Talbot Pa vaša — naša ne! Mi imamo Z Dofenam dober boj,, pošten prepir. Burgun. Očeta smert kervavo jez mašujein, Dolžnost otročja meč posveti moj. Talbot In brez ovinkov! Vaše zaderžanje Z Dofenam ni — ne dobro, ne pošteno, Izabó. V deseto bodi rodovino klet! Pregrešil se nad materno je glavo. Burgun. Vam plačal je za moža in očeta. Izabó. Prederzne se soditi moje šege. Lionel. Gotovo, to od sina ni spoštljivo! Izabó. Preganja me, in pošle me na tuje. Talbot Le splohne želje s tim dopolnil je. Izabó. Ubij me strela, če mu kdaj odpustim! Prej ko v očetovi deržavi vlada. — Talbot Se odpoveste svojiga poštenja. Izabó. Mehkužne duše! Ví ne veste kaj Zainore v serdu serce materno. Jez ljubim ga, ki dobro nri storí, Čertim ga, ki me rani — ce je sin, Tini vec je vreden certa mojiga. Življenje vzamem, komur sim ga dala. Nesramno ce prevzetnosti prederzne V naročje greši, ki ga je spočelo. Vi z mojim sinam se vojskujete. In nimate ne uzroka ne pravde. Kaj je Dofen pregrešil zoper vas? Katerih vam dolžnosti ni dopolnil ? Vas častoglad, sirov zavid vas tira, Jez mati sim, tedaj ga smem čertiti. Talbot. De, v mašovanju čuti mater svojo. Izabó. Hinavci votli! Kak vas zaničujem, Ki golufate svet in sami sebe. Vi Angličani roke roparske Stegujete po Francji, kjer pravice Na toliko prostora nimate, Kar bi kopito konjske noge krilo. Ta vojvoda, ki dobriga se slini, Izda domovje lastno, dedov svojih Deržavo tujcu, vražniku deržavnim; In vonder vam je tretja reč — pravica! — Jez hlimbo zaničujem! Kakor sim. Tak hočem, de me vidi svet. Burgun. To slavo Ste s krepko dušo naklonili si! Izabó. Jez imam želje, gorko kri, ko druge, Kraljica de živim, ne de se zdim, Sim prišla v to deržavo. Kaj sim hotla Veselja se odreči, kér je kletba Osode moje radoželjno mladost Pridružila zaročniku neumnim? Slobodo cenim višji od življenja, In kdor mi to prikrati — Tode kaj Prepirati se z vami svojih pravd? Debela kri vam teče leno v žilah, Vi samo serd, veselja ne poznate! Ta vojvoda, ki svoje žive dni Med zlim in dobrim omahuje se, Ne zna ljubiti, ne čertiti sercno — V Meluno grem. Za kratek cas in družbo Mi tega dajte — (pokaže Lionela.) Všeč mi je ! Storite Potem kar se vam zdi! Ne menim se Ne za Burgunce več, ne za Britance. (Migne dvoranica in gré.) Lionel. Ne dvomite! Naj krasniši jetnike Francozkih trum vam pošlemo v Meluno. Izabó (se poverne.) Vi dobri ste po glavah z mečem biti, Francoz le zna prijazno govoriti. (Odide.) Tretji nastop» Talbot. Burgun. Lionel. Talbot. Oh, kaka žena! Lionel. Vaše mnenje, vodja! Alj dalej bežimo, alj se nazaj Obernemo in z derznim maham naglo Današne zgube zbrišemo sramoto? Burgun. Prešibki smo in trume razkajene, Prenova še v armadi groza je. Talbot. Premagala nas je le slepa groza. Mamljivi vtisk trenutja eniga, Strašilo to oplašeniga zde tj a Se v bližjimu pregledu staja v nič. Tedaj sovét je moj, de peljemo Nazaj čez reko jutro zgodej trume Sovražniku nasprot. Burgun. Pomislite ! Lionel. O tim ni dvombe, z vašim dovoljenjem! Dobiti urno zgubljeno se mora,. Sramota seer nam je na vekomaj. Talbot. Je sklenjeno — in bijemo se jutro, Strahote de razdenemo pošast, Katera trume slepi in obabi. S tim satanam diviškim dajmo se V minosebu poskusiti prepiru. Če se nasprot postavi meču hrabrim, Tak je posledno škodo nam storila; Če ne — in de se vogne je gotova — Tedaj armadi coper je razjasnjen. Lionel. Veljá! In meni, vodja, lahki bor Brez rane in kervi prepustite. Ujeti živo upam si pošast, In nesti jo na lastnih svojih rokah, Bastarda pričo, njeniga hotivca, V britanski tabor k radosti armade. Burgun. Preveč obljubite! Talbot. Če jo dohitim, Prerahlo jo objemati ne mislim. Zdaj pojdimo, de v kratkimu počitku Okrepčamo utrudeno natoro, Potem na noge, ko se dan zazori! (Odidejo.) € ei evti nastop. Jo van a z bandero in čelado na glavi, oklep na persih, scer po žensko oblečena. Diinoa. L ahir, vitezi in vojšaki se na potu med &kalo\jern prikažejo in urno zaporedama na igrališe dohajajo. Jovana (ob tim, ko po potu med skalovjem neprenehama vojšaki na igrališe prihajajo, vitezam okoli stoječim:) V ležišu smo, nasip je prekoračen! Pokojnih tmin molčanje zdaj na stran. Ki vhodu vašim je potrebno bilo. Sovražniku z vojaškim kričem strašno — Bog in divica — se na znanje dajte! Vsi (zagromijo strašno z orožjem rožljaje.) Bog in divica! (Bobni in trobente.) Straže (za igravnico :) Vragi ! Vragi ! Vragi ! Jovana. Zdaj bakle v pest! Zapálite šotore! Nej grozo jim pomnoži ognja serd, In jih obdá poguba krog in krog! (Vojšaki odidejo — Jovana hoče slediti.) Dünoa (jo vstavi.) Jovana! Ti dopolnila si svoje! Si v sredo nas ležiša pripeljala, In dala nam sovražnika v oblast. Zdaj ça ogibaj bitve se, in nam Doversenje kervave sodbe pusti. Lahir Armadi samo pot pokaži zmage, Pred njo bandero s cisto roko nosi, Morivniga ne vzemi meča v dlan; Ne skušaj vojsk lažniviga malika, Kér brez obzira slepo vlada on. Jovana, Motiti me, in duhu, ki me viža, Veljevati kdo smé? Pušica mora Leteti, kamor zaderví jo strelie; Jez biti moram, kjer nevarnost je. Poginula ne bom, ne tu, ne dans^ Prej krono bom na glavo kralju djala. Ne vzame mi življenja duša živa, Dokler končan nebeški klic ne biva. (Odide.) Lahir. Daj! Urno za junakinjo, Dimoa! De najne persi skit ji boste varni. (Odideta.) Peti nastop* Britanski vojšaki v begu — potem T Pervi vojšak. Oj! oj! Divica sred Iežiša, oj! Drugi. Kaj še? Nikdar! Kak prišla bi v ležiše? Tretji. Po zraku! Satan jo je nesel not! Ceterti in peti. Gorje! Gorje! Bežite! Vse je mertvo! (Odidejo.) Talbot (pride.) Ne čujejo — Mi stati nečejo! Raztergane pokornosti so vezi! Ko de bi satan svoje legione Prekletih duhov bil iz pekla spustil, Omamljenje neumno s plašnim hrabre Naprej podi; ni moč sovražniku, Ki kaKor divji tok ležiše polni, Postaviti nasprot nar manjši trume. — Sim samo jez jedini trezen, ino V bolezni vse vročinski blede krog? Bežati pred mehkači tim francozkim, Ki v bitvah smo jih dvajseterih tepli! Kdo je tedaj nepremaglivka ta, Ta boginja strahu, ki srečo vojske Na enkrat preoberne, plasen trop Boječih sern premeni v oroslane ? Sleparka, ki junakinjo se slini, Preskušene junake bo slrašila? Vso slavo mojo ženska vzame mi? Vojšak (pribeži.) Divica, oj! Pobegni vojvoda! Talbot (ga prebode.) Pobegni v pekel ti! Presunem ga, Ki govori od straha mi in bega ! (Odide.) Šesti nastop. Pregled se odpre. Britansko taborise v plemenu krog in krog. Bobnarje, beg, preganjba. Čez nekaj casa pride Montgomery Kam bežal bi? Vse krog sovražniki in smert! Z grozivnim mečem tukaj vojvoda ser dit, Branivši nam pobeg, derví v pogubo nas; Divica grozna tam divja na vse strani, Kot ognja silni žar.-—De varno skril bi se, Ni germa krog in krog, berloga, rova ni. O, de preplaval nikdar morja bi ne bil, Nesrečnik jez! Obnoril me je prazen sanj, Dobiti v boju slavo doberkup in čast; In glej, osoda treši me v ta strašni boj.— O, de bi dalječ proč na bregu cvetnimu Saverne še domá v pohištvu varnim bil, Kjer so ostali mati mila v žalosti, In sladko mi nevesto za-me stiska skerb. (Jovana se v delji prikaže.) Gorjé! Kaj vidim tam? Prestrašná bliža se! Med plameni požara mi bleší nasprot, Kot iz peklenskih tmin o polnoči pošast. — Uteči kam! Z gorečim gledi me derži, Nebrojno zanjk očés, motivši nikdar se, Na mene verze sem, de noga zamota Če dalej bolj in bolj mi v coperski se klonč. In kakor zvezana mi v begu odpove. Tje moram gledati, v moriven ta obraz. Če ravno se jiasprot natora cela vpre. (Jovona se nekoliko bliža, ter postojí.) Se bliža! Nečem čakati, de strašna prej Na mene plane, grem kolena ji objet, Usmiljenja prosit; sej vonder ženska je, Mordé jo gane reka mojih britkih solz! (Ko se ji bližati hoče, ona naglo pred njega stopi.) Jedrni nastop* Jovana. Montgomeri. Jovana. Britanka ti je mati! Umri! Si zgubljen! Montgomeri (pred njo na kolena pade.) Nikar moriti ga, ki se ne brani vec ! Od sebe vergel sim branivni skit in meč, Pred tabo tu klečim in prosim golorok, Življenja svit mi pusti, uzmi za-nj odkup! V obilnosti živijo oče mi domá V prelepi zemlji vlaški, kjer med lokami Zelenim tje Saverna vije tok srebern, Spozná jih gospodarja petdeset vasi. Za sina dajo mnogo čistiga zlatá, Ko zvejo de v francozkim taboru je živ, Jovana, Omamljen trap! Zgubljen! Divici v strašni dlan Si pogubljivo prišel, iz kateriga Ni upati odkupa, ne otetbe več. Če bi v oblast osoda krokodilovo, Alj pisanimu risu v nohte tresla te, Če bil bi mladi zarod oroslanki vzel, Sprositi znal bi milost alj zanašanje; Divico srečati je pa gotova sme rt. Kraljestvu ojstrimu, nepozabljivimu, Zavezana po spravi nezlomljivi je, Vse z mečem pokončati, kar je živiga Postavi pomenljivo vojske bog nasprot. Montgomeri. Govor je strašen tvoj, prijazen je pogled, Od blizo viditi ti nisi grozna mar, In licu milimu se odpre serca čut. O, po krotkosti rahli spola tvojiga, Usmili mladosti se moje, prosim te! 62 Jovana. Na spol ne upaj moj ! Ne kliči ženske me ! Kot netelesni duhi, ki ne snubijo Po zemsko, tak človeških spolov nisim jez, Pod jeklam tim nečutnim serca v persih ni. Montgomeri. Po zakonu ljubezni svetodelniniu, Katerimu je vsak podložen, te rotim, Nevesto ljubeznivo pustil sim domá, Tak lepo kakor ti si v cvetju mladosti, In britke solze plaka, de bi vernil se. Oj, ce ljubiti upaš, in ce upaš kdaj, Ljubezni srečna biti, tak ne loči sere, Ki sveta véz ljubezni ju sklenila je. Jovana. Malike tuje kličeš in posvetne zgolj, Ki meni sveti niso, ne častitlivi. Nič od vezi ljubezni klicane ne vem, In nikdar znati nečem njenih praznih služb. Življenje brani svoje, tebe klice smert! Montgomeri. Usmili mojih staršev tužnih se tedaj, Ki sim domá zapustil jih. Gotovo ti Zapustila si starše v skerbi britki tud. Jovana. Ti opominjaš me, nesrečnik, koliko So matere francozke zgubile otrok Po vas, očete skerbne koliko družin, Možove koliko nevest obljubljenih! Nej matere britanske tudi skusijo Obupanje in britke solze, kakor so Francozke tužne žene lile jih do zdaj. Montgomeri. Nežalovan umreti v tujim grenko je! Jovana. Kdo klical vas je v tuje, plodni prid ín trud Poljan zatretí naših, od ogniša nas Domačiga poditi, bojnih bakel žar Meta vati v svetiše miroljubnih mest? Vi mislili ste v praznim zdetju svojih sere, Slobodne Franke v sram podreti sužnosti, In to veliko zemljo, kakor čolniček, Ošabnimu pripeti brodu svojimu. Bedaki! Na prestolu visi Božjimu Francozki gerb kraljevi; prej iztergate Nebeškim vozu zvezdo, ko aeržavi tej, Nerazdertljivi vedno, eno samo vas. — Osvete dan je prišel; nikdar več nazaj Ne boste živi morja mérli svetiga, Ki ga v mejnik namenil Bog je nam in vam, In kteriga prederzno ste preplavali. Montgomeri (spusti njeno roko.) Umreti imam, oj! objema smert me žé. Jovana. Prijatel umri! Bati smerti se, zakaj? Nepremenljive vsim osode bati se? Glej! Jez le šibka ženska, pastarica sim, Pastirske palice nedolžne vajena Je roka ta, ne meča pogubljiviga. In vonder, tirana iz trat domačih, iz Očetoviga Iona, sesternih od pers, Tu moram, moram — sili me nebeški klic, Ne lastni mik — davivši biti groze duh. Ne v radost meni, v strah in britko žalost vam, Sejati smert, na zadnje snierti pasti v plen! Zakaj vernjenja dan mi ne zašije več; Mnogterim še iz vas po meni pride smert, Mnogtera vdova bo po meni; zadnic pak, Namembo spolniti, umerla sama bom. — Zdaj spolni svojo ti. Potegni krepko meč, Velja za sladki dar življenja biti se. Montgomeri (vstane.) Če umerjoča si, in jeklo rani te, Namenjeno zna biti tudi roki tej, Poslavši v pekel te, končati naš obup. Osodo svojo v roke Božje položimo Ti pa, prekleta, duhe kliči na pomoč Peklenske svoje, in življenje varuj si! (Montgomeri dvigne skit in meč, in se je loti — za igravnico se oglasi bojna godbaj po kratkim boru pade Montgomeri.) €4 Osmi nastop. J o van a sama, Jovana. Počivaj! Noga tvoja nesla te je v smert! (Od njega stopivši stojí zamišljena.) Visoka diva! V meni ti mogočna si! V nejako mi desnico dihnes silno moč, Obdaš mi krepko dušo z nesprosljivostjo. Protivníka teló cveteče raniti, Mi serce oinaguje, roka trepeta, Ko de bi vlomila v cerkovni sveti hram; Že svitle nožnice me groza je in strah. Alj kadar treba je, mi naglo pride moč Motivši nikdar se v trepeci roki meč Se sam od sebe viža, kakor živi duh. Deveti nastop» Jovana, Vitez z viziram zapertim. Vitez. Preklenka! Ura tvoja vdarla je! Iskal sim te po celiinu borišu, Sleparstvo pogubljivo! Zgini v brezdno, Iz kteriga si prišla na svitlobo. Jovana Kdo si, ki te nesreča tvoja zdaj Mi dá v oblast? Dostojnost ti je knežka. Podoben pa Britancu nisi, kér Burgunska te preveza razločuje, Kateri vklanja meč se moj spoštljivo. Vite%. Zaveržena! Ti vredna nisi pasti Po roki kneza žlahtniga. Prekleto Odsekati bi mogla glavo tebi Sekira rabeljna, ne meč junaški Burguna, vojvoda kraljeviga. Jovana. In ti si sám ta žlahtni vojvoda? Vite% (odpre vizir.) Ta sim ! Nevredna , tresi se ,* obúpaj ! Ne reši vec te vraža satanska, Premagala si dosihmal inehkúne, Zdaj je junak pred tabo. Deseti nastop. D ü u o a. L ahir, P r ej š n i. Dünoa, Stoj, Burgún! Z možmi bojuj se, ne z divicami. Lahir. Prerokinje jez branim sveto glavo; Predreti prej ti moje persi moraš. — Burgun. Se ne bojim, ne te vasvavne Circe, Ne vas po njej premenjenih neslavno. Sramuj se, Dünoa! Stidi se, Laliir! Junaštvo staro k satanskim sleparstvu Ponižata, zaveržene oprode Se delata vlacuge čertove. Naprej! Premalo vas je vsili! Ki zlodju Pridruži se, obupa Božje brambe. (Se pripravljajo v bor — Jovana med-nje stopi.) Jovana. Nehajte ! Burgún. Se bojiš za svojiga Hotivca? Pričo tebe nej — (Sili z mečem Bastardu nasprot.) Jovana. Nehajte! Ločite ju, Lahir! Francozka kri Prelita nima biti. Meče proc! Nad zvezdami je drugo sklenjeno — Saksebi, pravim! Čujte in častite Iz mene duha govorečiga! 6G Dünoa. Zakaj ustaviš dvignjeno mi roko, Mudiš kervavo sodbo mečev ojstrih? Gotov je mah, železo bliska se, Ki Francijo mašuje in umiri. Jovana (v sredo stopivši na široko protivnike loci — Bastardu:) Ti stopi v stran! (Lahiru :) In ti ne gani se! S tim vojvodam govoriti imám. (Vse utihne.) Kam kaniš, o Burgun! kje je sovražnik, Ki morželjevno tvoj pogled ga iše? Ta žlahtni knez je Francje sin ko tí, Ta hrabri — tvoj zemljak, v orožju brat, Jez tudi hci sim tvoje domovine. Mi vsi, ki nas pogubili želíš , Smo tvoji. — Roke, za objeti te, Razširjene, kolena v tvojo cast Pripognjene imamo. — Jeklo naše Ojstrosti nima proti tebi. Lica Podobne kralju našimu so nam Častitljive v čeladi clo sovražni. Burgun. Ti vabiš, o Sirena! žert ve svoje Z besedo sladko priliznivih ust. Kovarka, mene ne oslepiš. Zanjk Jezičnih so zabranjene mi ušesa, In ojstre pšice tvojiga pogleda Oklep odbije krepki mojih pers. K orožju, Dünoa! Z mečmi se bimo, ne z besedami. Dünoa. Z besedo zdaj, z mecmi potem. Alj se Bojiš besed? Plahôta tudi to je, In znamnje djanja nepravicniga. Jovana. Zapovedljiva sila k nogam tvojim Ne tira nas; proseči nismo tukaj. Ozri se krog! Poglej! Premenjeno Britansko taboriše je v pepel,* Merliči vaši krijejo poljane, Francozko péti bojno trombo slišiš, Bog je presodil, zmaga naša je. In glej! gotovi smo, delili s tabo Ulomljen ravno javorični b erst, — Daj! Stopi k nam, begun preblagi! K Kjer je pravica ino zmage čast. Podám ti, glej! poslanka Božja jez, Sestrinsko roko. V cisto našo družbo Potegniti te hočem, de te rešim. S Francozko Bog je. Angeli njegovi, Nevidno tebi, se za nas borijo; Vsi z liljami okinčani so krasno. Ko te bandera jasna naša reč je, Divica čista je podoba njena. Burgun» Zanjkljivo je lažnivca govorjenje, Ko deteta nedolžniga je njeno. Če vražni duh besedo njeno viža, Zmagljivo vé posnemati nedolžnost. K orožju! Čuti nečem dalej. Slabši Ušesa so od roke moje, vidim. Jovana. Ti conernico psuješ me, peklenskih Me dél dolžiš. — Tolažiti togoto, Storiti mir, so to peklenske dela? Je sprava brezdna večniga iztok? Kaj sveto je, človeško prav, nedolžno, Če za domovje boj ne bil bi tak? Kdaj je natora sama sabo tako V prepiru, de bi zabile nebesa Pravično reč, in satan bi jo branil? Ce pa je to, kar jez ti rečem, dobro, Od kod mi pride, ak od Boga ne? Kdo bi se bil na ovčji paši meni Pridužil nek, priprosto pastarico Podučiti v kraljevim opravilu? V kneževski družbi nikdar nisim bila, Neznana je umetnost mi besede. Zdaj pa, ko treba je, de tebe ganem, Mi pride um, stvari visocih znanje, Osoda kraljev in deržav leži, Kot soncejasna, meni pred očmi, In grom nebeški tim jeziku dan je. Burgún (dvigne očí živo ganjen in jo zavzet gleda.) Kaj z mano je? Kaj se godi? AIj Bog Oberne mi globoko v persih serce? Ne moti, ne — ganljivi tak obraz! Če v meni to premembo cudo snuje, To cudo je resnice večne kras; Bog pošle te5 to serce mi pričuje! Jovana. De, ganjen je! Zastoju prosila nisim; Oblak togote gromonosni taja Iz čela v solzah se njegoviga, In iz očesa, mir sijaje, sveti Prijazniga mu čuta sonce zlato. — Z orožjem proč! Objemite se serčno! Premagan je — v očesu solze — naš je! (Mec in bandero ji odpadeta, z razpetima rokama se mu urno bliža in ga strastno objame; Lahir in Diinoa veržeta meča proč in se mu bližata, de bi ga objela. Zagrinalo pade.) Tretje djaiije. Dvor kralja Karola v Salonu na Marni. Pen i nastop» Dii n o a. L ahir, Dünoa. Prijatia sercna, v boju brata bivši Sva dvigala za cil enak desnice, Edinih misli v žalosti in smerti. Nikar de bi ljubezen vez razderla, Ki vsih prememb osodnih je terpela. Lahir. Knez, cujte me! Dünoa. Vi ljubite divico, In dobro vem, kaj mislite storiti; Stoječih nog namenjeni ste h kralju, Sprosit si jo v darilo. — Zaderžati Plačila zasluženiga ne more Junaštvu vašim. Tode spomnite se! Prej ko v naročju drugiga jo gledam — Lahir. Posluh, kraljevič — daj ! Dünoa. Očesa slast, Zginljiva naglo, me do nje ne tira. Dokler te cudne vidil nisim, ktero Deržavi v reáenje in meni v zakon 70 Poslal je Bog, nobena ženska ni Mi ganula nepremagljive misli. Njo vidši pak sim zdajci se zavezal S prisego sveto, de mi žena bode. Zakaj junaku le junakinja Družica biti more. Serce vrelo Na sercu ce počivati enakim, Ki jo razumi in prenesti znade. Lahir. Kje malo svoje zasluženje smem Primerjati junaški slavi vaši? Kjer snubiti grof Dünoa se nameni, Tam vogniti se mora vsak protivník. Le rekel bi, de ovcarica prosta Ne more vam dostojno žena biti. Kraljeva kri, ki v žilah vaših teče, Zaverže tak nevredno zmešanje. Dünoa. Natore svete plod nebeški ona Je kakor jez, in meni ravnorodna. Kaj roke knežke bi nevredna bila, Ki je nevesta čistih angelov? Ki z nevmerjočo si svitlostjo glavo Okinči, jasniši od kron posvetnih? Ki vsiga sveta skupno veličanstvo Pod sabo vidi tamno, zaničljivo? Prestoli knežki v kopo djani vsi, Do zlatih zvezd nebeških dvignjeni, Ne tikajo sloveče visokosti, Kjer ona vlada v angelski svitlosti. Lahir. Nej sodi kralj. Dünoa. Nej ona sama sodi! Oprostila Francozko je, in sama Slobodno mora serce darovati. Lahir Tu pride kralj ! Mrugí nastop« Karol. S o rei k a. D ü šate!. Šatiljon. Karol (Šatiljonu :) Tak pride! Kralja svojiga spoznali Me hoče5 rekli ste, in mi priseže? čšatiljon. Gospod, tu9 v mestu svojimu kraljevim. Ti noge ce objeti vojvoda. Moj gospodar. — Naročil meni je, Njegoviga de kralja te pozdravim. On sledi mi, in kmalo sam bo tukaj fšorelka. On sam! O, lepo sonce dneva tega, Ki nam donese radost, mir in spravo! Šatiljon. So sabo pelje dve sto vitezov, Namenjen je poklekniti pred tebe, Pa se zanaša, de ne boš dovolil, De ga, ko strica, boš objel prijazno. Karol. Pritisniti ga k sercu hrepenim. Šatiljon, O vidu pervim stariga prepira Govor ne tikaj 5 prosi vojvoda. Karol. Na vekomaj pozabljeno mi bodi, Kar teklo je med nami. V jasne dni Prihodnih časov zreti hočemo. Šatiljon, Ki za Burguna so borili se Imajo vsi deležni biti sprave. Karol. Kraljestvo svoje dvojno tak pomnožim. Satiljon. Kraljica tudi Izabó v pogoj, Če hoče, bodi zapopadena. 1% Karol. Le ona z inano^ jez se ne prepiram; Med nama mir je, ko se ona umiri. Šatiljon. Dvanajstica prežlahtnih vitezov Obljube tvoje biti ima porok. KaroL Obljube so mi svete. Šatiljon. Verhepiškop Delijo naj med vama sveto hostjo V zastavo ino pečat zveste sprave. KaroL Gotovo tak zveličanje mi bodi. Kot je beseda sercu mojim ravna. Želi zastav se druzih vojvoda? Šatiljon (z oziram na Dušatela.) Tu vidim pričo, ki bi znala pervo Ostrupiti pozdravje — (Dušatel se molče upoti.) Karol. Dušatel, Odidi! Vojvoda ogibaj se, Dokler se vida tvojga ne privadi! (Sledivsi mu z očesam naglo za njim stopi ter ga objame.) Prijatel zvest! Za mir in srečo mojo Si bil namenjen več ko to storiti. (Dušatel odide.) Šatiljon. Ta rokopis pogodbe druge kaže. Karol (verhepiškopu :) Vravnajte ga. Mi vse dovolimo; Ni cene za prijatia prevelike. Dünoa! Sto žlahtnih vitezov zberite In vojvoda vpelite nam prijazno. Okrasijo nej trume z berstmi se. De brate svoje sprejmejo dostojno, Okinči nej se prazno celi grad, Zvonovi nej na znanje dajo slavno, De Francja se z Burgunsko druži ravno. (Trobente zapojejo — dvoran pristopi.) Čuj! Kaj pomeni to trobentanje? Dvoran. Obhaja vhod burgunski vojvoda. (Odide.) Dilnoa (gré z Lahiram in Šatiljonam.) Na noge! Urno! Vojvodu nasprot! Karol (Sorelki:) Ti jokaš, Neža? Skor kreposti manjka K prenešenju prigodbe te clo meni. Ah, koliko jih je poderla smert, Prej ko sva mogla viditi se mirno. Na zadnje vonder mine vsak vihar, Po nar temnejši nôci se dani, In ko je cas, posledni sad zor/. Verhcpiskop (ob oknu.) Tesnobe komaj vojvoda se brani, Vriskaje ga raz konja dviga ljudstvo. Ostroge mu kušujejo in plajš. Karol. Moj dober ljud! Tak naglo vnet ljubezni, Kot serda svojiga. — Kak hitro je Pozabljeno, de mu ta vojvoda Ubijal sine je, moril očete. En miglej sam pobota vse življenje. — Sorelka, zbrihtaj se! Veseije tvoje Bi znalo ost njegovi dusi biti; Nic ne osrami ga, in nic ne žali. Tretji nastop« Burg unsk i voj voda. Dii n o a. L ah i r, Šatiljon. Dva druga viteza burgunska . Vojvoda postojí na pragu; kralj se mu nasprot gibnc, vojvoda se urno bliža, in ko se hoče na koleno spustiti, ga kralj prestreže in objame. Karol Ste nas prehitili. — Vpeljati smo Vas hotli. — Urne konje imate. Burgún. K dolžnosti moji so me nesli. (Objame Sorelko in jo v čelo poljubi.) Teta! Dovolite. To je pravica naša V Arazu. — Lepih žen nobena šege Se te ne sme braniti. Karol. Dom ljubezni Je vaše dvorstvo, slišim, ino terg, Na kterim snide vse se kar je krasno. Burgun. Mi smo teržeči narod, o moj kralj! Kar žlalitniga rodi podnebje vsako, Razloženo je v rabo in izgled Na Brižkim tergu našim. Žen lepota Pa blago je nar imenitniši. (šorelka. Zvestoba scer še višji ceno ima, Tode na tergu najti se ne dá. Karol Imé imate slabo, stric! de čednost Nar lepši žensko zaničujete. Burgun. Ta greh si sam nar hujši je pokora. Vas, blagor vam, učilo zgodaj serce. Kar mene pozdno je življenje divje. (Zagleda verhepiškopa in mu v roko seže.) Častitljivi! Darujte blagoslov mi! Spodobnimi! na mestu vi ste zmirej, Za najti vas nam je hoditi v dobrim. Verhepiškop. Zdaj klici mojster kadar hoče. — Serce Veselja polno rado loci se, Kér gledale ta dan oči so moje! Burgún (Sorelki:) Sim slišal de v orožje proti in eni Sie svoje žlahtno kamenje menaii. Kaj tak za hoj ste vneti? Tako terdna Vam bila je v pogubo mojo volja? Nu? zdaj končan je naju bor; vse zopet Se najde, kar zgiibljeniga je bilo. Tak našlo tud je kamenje se vaše, Namenjeno je bilo v boj nad mene, Prejemite ga v znak miru od mene. (Vzame enimu svoje družbe kinenico iz rok in odperto Sorelki podá5 ona osupnjeno kralja pogleda.) Kar oh Prejemi dar, zastava dvojno draga Je meni sprave in ljubezni lepe. Burgun (vtakne Sorelki briljantno rožo v lase.) Zakaj ni to kraljeva krona Francje? 7i veseljem in enakim nagnjenjem Bi jo pripel na vašo lepo glavo. (Primši jo za roko pomenljivo:) In — če bi vam prijatia treba bilo — Na mé se zanesite! (Sorelka, ki se ji solze ulijejo, na stran stopi, kralj zatira britko usaljenje 5 vsi pričijoči gledajo globoko ginjeni na obá kneza,) Burgun (vse zaporedama pogleda, potem kralja objame.) O 5 moj kralj ! (V tim hipu se trije burgunski vitezi približajo Diinoatu, Lahiru in verhepiškopu ter jih objamejo* Objem molčečih knezov terpi nekaj časa.) Sovražiti, izdati sim vas mogel! Karol. Ne dalej! Tiho, tiho! Burgún. Angličana Sim kronati, sim mu priseči šel, Vas, kralja svôga, spraviti v pogubo! 76 Karol. Pozabite! Vse vam je odpušeno. Ta iniglej sam pobota vse. Osoda Je taka bila, tak nesrečna zvezda! Burgun (mu v roko seže.) Popravil bom j verjemite, popravil! Britkosti vse poplačati vam hočem, Kraljestvo celo boste spet prejeli, Vasi le ene nima manjkati. Karol. Prijatia sva. Ničesar zdaj me strah ni. Burgun. Verujte mi, z veselim sercam nisim Se z vami vojskoval, O, de bi znali —• ZLVL\&] poslali niste té do mene? (Kázaje na Sorelko.) Ubranil bi ne bil se njenim solzam. — Zdaj naju ne razdruži moč peklenska, Ko je na sercu serce górko bílo ! Spodobno sebi mesto nasel sim, Na persih teh konča zmotnjava moja. Verhepiškop (med nju stopi.) Sta združena, o kneza! Francja dvigne Se samolet omlajen iz pepela, Pred nami smeja krasna se prihodnost. Dežel globoke rane zacelile, Razrušene vasi, razbite mesta Se dvignule iz sipa lepši bodo, In polje bo pognalo novi cvet — Merliči le, sovražbe vajne žertva, Ne vstanejo, in vajnimii prepiru Prelite solze so in so prelite. Prihodni zarod kasno cvetel bode, Preminjen pak nadlogi rop je bil, Umikov sreča ne zbudi očetov. To so poganjki bratodražbe vajne, To bodi vama uk! Strahote meča Se bojta, prej ko ga potegneta. Spustiti boj mogočniku je lahko, Alj divji bog ne sledi našim klicu Pokorno, kakor se poverile sokol Jz viškiga na ramo strelcovo; Otetbe roka pa ne seže dvakrat O pravim času kakor dans iz neba. Burgun. Na vaši strani angel je, o Sir! Prerokinja zakaj ni prieo, kje je? Karol. Kje je Jo vana? Kako de ni priča Te krasne dobe, ki je njeniga Junaštva dar? Verhepiškop. Divico sveto pokoj Ne mika dvora praznovavniga, In ko je ne poklice v ljudsko družbo Povelje Božje, vogne se sramljivo Očes posvetnih praznimu pogledu! Ce ni marljiva za korist francozko, Gotovo z Bogam pogovarja se, Kér blagor sledi vsim stopinjam njenim. Ceterti nastop« Jovana. Prej sni. (Jovana ima persi z oklepam krite, na glavi namesto Karol. Ti venčana prerokinja se bližaš, De blagosloviš vez, naredbo svojo. Burgun. Kak bila strašna je divica v bitvi, In kako jo premeni mir prijazno! — Jovana! Alj sim zvest obljubi svoji? Si zadovoljna, sim pohvale vreden? Jovana. Sam sebi si nar veci dobro skazal. Svitlobe zdaj se svetiš blagodarne, Prej si kervavo mračniga obstretja Na nebu našim visel strašna luna. (Ogledaje se.) Veliko žlahtnih vitezov tu vidim. Veselje sveti vsim se iz očés; Le eniga sim našla v žalosti , Ki skriva se o splohnimu veselju. Burgun. Kdo svest si je krivice tak velike, De dans obupa naši milosti? Jovana. Alj priti srne? O, reci de, de sme! Doverši svoje zasluženjc. Sprava Je prazna, če ne sčisti serca vsiga. Sovražtva kaplica v kozarcu slasti Življenja pitje preoberne v strup. — Krivica tak velika se ne najdi, De bi Burgun je ne odpustil dans ! Burgun. Ha! Te razumim! Jovana. Ter mu odpustiš? Kaj ne, o vodja? Dušatel, pristopi! (Jovana odpre vrata in pripelje Diišatela v izbo, ta v delji pri pragu postojí.) Glej, vojvoda sô vsim umirjeu je, Tedaj je s tabo tudi. (Diisatel se bliža nekoliko fetopin in skuša vojvodove misli v njegovih očéh brati.) Burgun. Kaj, Jovana, Iz mene ti storiš ? Alj veš, kaj terjaš ? Jovana. Mil gospodar odpre vsim gosiam duri, Nikogar ne izloči; kakor zemljo Obseže zrak prijazno, ima miiost S prijatiam tudi vražnika objeti. Enakomerno sonce žarke svoje Na vse strani neskončnosti poganja; Enakomerno lijejo oblaki Hladivno roso vsim rastlinam žejnim. Kar kolj je dobro, kar od zgorej pride, Je vse občinsko, brez izjemka vse, V izjemnih gibah pak je tmine groza! Burgun, Ö ! z mano dela kakor se ji ljubi, V nje rôei vosk mehák je serce moje. — Öbjemte me! Vam odpustim, o vitez! Očetov duh, ne serdi se, de roko Prijazno stisnem, ki te je pobila ! Bogovi smertni, ne kaznujte me, De strašen rot osvete vam prelomim! Pri vas tam doli v mraku vekovitnim Ne čuti serce, tam je večno vse, Nepremakljivo vse. — Drugač je tukaj Med nami v zlatnini svitu sončnimu. Gotovi plen mogočniga trenutja Je človek, sin premembe, stvar čutljiva. Karol (Jo vani:) Kaj sim ti vse, visoka diva, dolžen! Kak lepo si dopolnila obljubo! Premenula kak urno srečo mojo! Me spravila s prijatli, tresla v prah si Sovražnike, otela mesta moje Iz tuje sužnosti. — Storila sama Si vse le to. —- Govori, s cim te plačam ? Jovana. Človečen bodi v sreči zmir, kot si V nesreči bil. — Na slemenu visosti Ne zabi, kaj velja prijatel v sili, V ponižanju si svojim to preskusil. Ne zaderžuj pravic in milosti Nar zadnímu iz ljudstva svojiga, Od cede Bog t7 je resnico poklical. Vso Francjo boš pod svojim žezlam združil Očak in ded vladarjev boš velicih; Od prednih tvojih jasniši sijali Prihodni bodo na prestolu temu. Tvoj rod bo cvetel, dokler si ljubezen Ohrani v sercu svojiga naroda, Prevzetnost le zamore ga podreti. In glej ! Iz nizkih bajt, ki zdaj ti dale So rešnika, umikam krivde gnusnim Skrivnostno žuga smert in pogubljenje. Burgun. Navdano z d uhani, presvitljeno dekle! Oči če tvoje gledajo prihodnost, 80 Govori tud od ínoje rodovine! Bo krasno rasla kakor je začela? Jovana* Burgun ! Visoko, do visosti trôna Postavil svoj si sedež, višje kani Ponosno serce, do oblakov dviga Prederzni stav. — Alj rastu temu roka Od zgor bo naglo — stoj ! ukazala. Ne boj se vonder pada svoje hiše! Blešeča bo slovela po divici, Vladarje žezlonosne in pastirje Narodov bo redila v krilu svojim, Na dveh sedeli bodo slavnih tronih, Postave svetu znanimu dajali, In drugimu, ki ga še roka Božja V neobveslanih tujih vodah krije. Kar oh O, reci, ako duh ti razodene, Bo vez prijatelska, katero zdaj Sva ponovila, tud unuke pozdne Jedinila ? J ovana (po kratkim umolknjenju:) Vi kralji in vladarji! Prepira bojte se! Ne budite V berlogu svade, dokler spi; zbujena Se pozdno ukroti. Rodi si vnuke, Železniga zaroda divji roj, In na požaru vnema se požar. — Vec prašati nikar! Radujte se Sedajnosti in dovolite meni, De čas prihodni tihoma pokrijem! Sorelka. Presveto dekle, v sercu mojim bereš, In veš alj streže po visostiprazni, Kaj dobriga še meni prerokuj! Jovana. Le višji zgodbe sveta duh mi kaže, Osoda tvoja v sercu tvojim je. Dünoa» In kaj osoda tvoja lastna bode, Visoko dekle, ljubljeno od Boga! Gotovo tebi krasna sreča klije, Kér si pobožna tak, in tako sveta. Jovana. Nar lepši sreča je v naročju Božjim. Karol. Skerb zanaprej bo meni tvoja sreča! Češeno čem imé storiti tvoje; Ti imaš biti blažena rodovam Prihodnim narpoznejšim. — Zdajci, glej! Dopolnim to. — Poidekni! (Potegne meč in se z njim Jovane dotakne.) Ino vstáni Požlahtnjena! Sam jez, tvoj kralj, te dvignem Iz praha tvoje nizke rodovine, Preddede tvoje v grobu s tim požlahtim. Imela v gerbu limbar, in nar boljim Francozke zemlje ravnorodna bodeš; Kraljeva kri Valoaska samo bodi Od tvoje žlahtniši, nar višjimu Visocih mojih bodi tvoja roka Častiven dar, in poročiti te Z junakam žlahtnim bodi moja skerb. Ditnoa (pristopi.) Ko nizka bila je, sim jo izvolil, In nova čast, ki krasi jo, áe množi Ne njene cene, ne ljubezni moje. Tu pričo kralja svojiga, in tega Episkopa pobožniga podam ji, Zaročnici kneževski, roko svojo, Če se ji vredna zdi, prejeti jo. Karol. Vse premagavno dekle, čude delaš Na čude. Zdaj previdim, de ti nič Ni nemogoče. To ponosno serce Si vsilila, ko je zasmehovalo Do zdaj ljubezni moč. Lahir (pristopi.) Jovanin kras Nar lepši je ponižno serce jijeno; 82 Ljubezni vredna je nar višjiga. Pa tak ošabno ona želj ne dviga 9 Ne iše vertoglavo prazne slave, Dovolj ji zvesta je ljubezen serca Pošteniga, dovolj primerna sreča, Ki jo ji jez ponudim z roko svojo. Karol. Lahir, ti tudi? Verla snubca dva, Enaka v hrabrosti in bojni slavi! — Sovražne utolažila, deržavo Sklenila si, in mi razpreš prijatie ? Le eden te zamore poročiti, Obá te krasne sreče vredna cenim. Govori sama! Tvoje serce sodi! Sorelka (pristopi,) Osupniti divico žlahtno vidim. Obličje njeno sramežljivost barvi. Cas dajte ji, de serce praša svoje, De razodene se prijatlici In ji pové skrivnosti svojih pers. Zdaj prišla dôba je, de tudi jez Po sestrino se smem divici ojstri Približati, in ji odpreti zvesto Molčeče nédro. Dajte nama prej Premisliti kar žensko je po žensko, In čakajte, kaj skleneve. Karol (hoče oditi.) Tak bodi! Jovana. Ne tako, Sir! Kar mi je lice vnelo, Sramote plahe zmotnja bila ni. Ti žlahtni ženi nimam nič razkriti, De bi možov se sramovati imela. Velika čast so meni snubci taki, Pa svoje cede nisim zapustila, De bi dosegla prazno svetno diko, Obdala nisim se z orožnim jeklam, De bi si vene nevestni v kite spletla. Poklicana sim k višjim opravilu, Katero le divica čista spolni. Vojšakinja sim Boga večniga, In možu žena ne zamorem biti. Verhepiškop. Rojena je v družico ženska možu; Spolnivši kar priroda ukazuje Kar lepši služi Bogu in nebesam. Ko bodo dela Boga tvojiga, Ki te je v boj poklical, dokončane. Položila od sebe boš orožje, Krotkejšimu se povernila spolu, Ki, zdaj tajen po tebi, ni namenjen H kervavim delam divjiga orožja. Jovana. Česen gospod! zdaj še ne morem znati, Kaj mi storiti duh'bo zapovedal; Ko pride čas, qglasil se mi bode, In jez ga čem ubogati na tanko, Zdaj pak mi reče delo dokončati. Ovenčan moj gospod še ni in kronan, Močilo senc mu ni še olje sveto, On kralja še ne imenuje se. Rar oh Mi smo na potu! Bližamo se Remi. Jovana. Nikar postajati! Zapreti ga, Si krog in krog sovražnik prizadeva, Alj njemu vkljub te slavno tje popeljem. Düno a Ko pa bo vse speljano, dokončano, Ko v Remo mi zmagljivo prišli bomo, Mi boš tedaj, divica, dovolila — Jovana. Ce volja Božja bo, de se zmagljivo Iz tega boja smertniga povernem. Tedaj bo spolnjeno; in pastarica V kraljevi hiši nima več opravka. Karol (jo prime za roko.) Zdaj viža te nebeški glas, ljubesen Še v nedriju pobožnimu molči; 84 Molčala zinir, verjemi ini, ne bode* Orožje vtihne, zinaga mir donese, Veselje verne vsakiimi se v persi, Občutki rahli se zbudijo v sercih —• Zbudili tud se v tvojih persih bodo, In solze sladkih želj 5 neznane tebi Do zdaj , točila boš — ljnbivši bo se K posvetnima prijatia obernilo Pobožno, Boga polno serce tvoje — Zdaj nas otevši sreča vsím si bila, In eninin na zadnje sreča bodes. Jovana* Dofen! Alj si se naveličal Božje Prikazni že, de nje posodo streti, Divico cisto, ki ti Bog jo pošlje, V nesnažni prah potegnati želiš? O, slepe serca! Malovérniki! Obsíva vas nebeško veličanstvo. Razkriva svoje čadeže pred vami, In vi — le žensko v meni vidite. Se ženska srne obdati z bojnim jeklam, Se mešati v junaške bitve sme?' Gorje mi, ko bi Božji mec osvete Nosila v rôci, v serca pak nevrednim Podobo moža smertniga! Za mene Bi bolji bilo, ne rojena biti! Ne vec o tem, opomnim vas, ce daha Serdito v meni nečete zbaditi! Pogled moža želečiga že samo Je meni gnas, oskranjenje in groza, Karol. Nehajte! Je zastojn, ne gane se. Jovana. Ukazi, de nas tromba v boj poklice! Premirje to orožja strah mi dela, Iz leniga pokoja me podi\ De dokončam, kar zvesto sim začela, Zapovedljivo v dlan osodnosti. Peti nastop« Prej sni. Vitez prihiti. Karol. Kaj je? Vitez. Čez Marno prišel je sovražnik, In trume svoje v boj ravna. Jovana (nadušena.) Boj in bitva! Razdjani zdaj oklepi duše so. K orožju! Jez pa trume v red postavim. (Urno odide.) Kar oh Za njo j Lahir! Na pragu Remskim clo Me silijo 5 de bijem se za krono* Dünoa. Ne tira jih pogum. To zadni skus je Omoteno noreéiga obupa. Karol. Vas, o Burgun! ne šuntam. Zdaj je cas De britkih dni popravite veliko. Burgun. Gotova je; vi zadovoljni boste, KaroL Na potu slave sam pred vami pôjdem, V obličju mesta, kjer me krona caka, Si krono čem junaško priboriti. — Tvoj vitez gré — ohrani Bog te, Néža! Sorelka (ga objame.) Ne jokam se, se ne bojim za tebe, Zaupno seže kviško vera moja. Bog skazal ni mi take milosti, De bi na zadnje žalovati imela, Zmagavca — glasno serce priča ini — Te v Remi bom premagani objela. (Trobentanje se oglasi in o premeni igrališa narase do dhji^a bojniga hrupa. Orkester seže vmes. Za igrališem odgovarja bobnanje in glas drugih instrumentov.) Šesti nastop« Prosta z drevjem obdana planjava, čez ktero zadej ob godbi urno vojaške trume marširajo. Talbo t na Fastolf a opert in od vojšakov spremljen. Potem Lionel. Talbot Pod drevjem tim na tla me posadite In urno v boj vernite se nazaj, K umiranju mi treba ni postrežbe. Fastolf. Nesrečni dan! O, joka vredna ura! (Lionel pride.) K razgledu kakim pridete, o vodja! Tu vojvoda leži do smerti ranjen. Lionel. Bog vari tega! Žlahtni lord, na noge! Sedaj ni čas, opešano medleti. Branite smerti se z mogočno voljo, De živi nej , ukažite natori ! Talbot Zastojn! Osode dan je prišel, ki V francozki zemlji naš prestol podere. V Qbúpnim boru tvegal sim zastojn Posledno svoje, de bi ga overnil, Od strele smertno ranjen tu ležim, De več ne vstanem. — Rema je zgubljena, Zdaj hitite, Pariz oteti saj ! Lionel Udal se je Pariz Dofenu! Ravno Novico to je jadernik prinesel. Talbot (zaveze razterga.) Izlíte se tedaj kerví potoki, Kér sonca tega naveličan sinu Lionel, Ne sinem ostati. — Prenesite, Fastolf Na drugi kraj, bolj varen, vojvoda; Braniti tega mesta ni mogoče. Naprej divica rije premagljivo, Povsod bežijo naše trume že. — Talbot. Brezúm, ti zmagaš ino jez poginem! Zastojn boré clo bogi se z bedastvam. Visoka pamet, jasnosvitla lici Nebeške glave, modra osnovavka Vesolnosti, ti vodnica ozvezdja, Kaj si tedaj, ce konju steklimu Neumnosti privezana za rep, Klicaje brez moči, se v brezdno moraš Prekucniti s pijanci vred videča? Tedaj, preklet, ki vredno in visoko Izvolji v cil življenja, z modrim duham Premišljen sledi skiep! Budalovodju Je lasten svet — Lionel. Milord! Le malo časa Imate še živeti. — Spomnite Se stvarnika! Talbot. Ko bi junake nas Premagali junaki bili, mogli Bi se tolažiti z osddo splohno, Ki zmir menjaje svoje krogle suče — Pa takimu sleparstvu obležati! Ni bilo vredno boljiga izida Življenje naše, britko, truda polno? Lionel (mu roko podá.) Nu^ z Bogam Milord! Solz pravico dolžno Pošteno bom po boju vam poplačal, Če preživim. Zdaj pak me kliče dalej Osode glas, katera se s o divno Kervave vadle na borišu meša. Na zvidenje v življenju boljimu, Slovo je kratko za ljubezen dolgo ! (Odide.) Talbot Končano je , in zemlji dam nazaj. In soncu večnimu drobtince micne, Ki združile so v slast in strast se v meni — In silni Talbot, ki je svet napolnil Z novicami junaške svoje slave, Bo lahkiga prahu pešica mala. — Tak mine človek, in obrest edina, Ki v boju si življenja pridobimo ; Ničesar je in prâznosti spoznanje, Zaničevanje živo vsiga tega, Kar se nam je visoko in dično zdelo. Setlini nastop* Karol. Burgun. Düno a. D üs a t el. Voj saki. Burgun Nanos presiljen je. Düno a. In dan je naš. Karol (Talbota zagledaje.) Poglejte tam, kdo od svitlobe sonca Slovo neradovoljno težko jemlje? Oklep ne priča slabiga možá. Pomognite, če k pridu še pomoč je. (Vojšaki iz družbe kraljeve pristopijo.) Fastolf. Nazaj! Poštujte v smerti ga, ki niste Se živim nikdar bližati žeTjeli. Burgun. Kaj vidim! Talbot je; — do smerti ranjen! (Se mu bliža. Talbot ga derveno pogleda in umerje.j Fastolf. Nazaj , Burgun ! Pogleda zadniga Mu izdajavca bliža ne ostrupaj. Dünoa. Nepremagljivi! Grozovitni Talbot! Dovolj ti je prostora tako malo? In cela Francja poželjenju tvoje Orjaške duše bila je premajhna. — Zdaj vas, o Sir! pozdravim še le kralja, Na glavi vam se majala je krona, Dokler je v tim telesu duša bila. Karol, Premagal ga je Bog, ne mi! Na zemlji Leži francozki, kot junak na skitu, Ki ga nikomur živ ne prepusti. Nešite proč ga! (Vojšaki merliča proč nesejo.) Mir njegovim prahu! V spomin mu bodi slavno znamenje. Sred Francje, kjer končal je hrabro djanje, Počivati njegovo truplo ima! Do les presilil ni še meč sovražni, Kraj, kjer počiva, grobopis je njemu. Fastolf (ponudi kralju mec.) Jetnik sim tvoj, gospod! Karol (mu meč nazaj dá.) Ne tako! Tudi Sirovi boj časti dolžnost pobožno; Slobodno vodja spremite do groba. Zdaj, Dušatel, na noge — Nežo mojo Skerbí za mé. — Otmite jo strahu — Povejte ji, de zmagal sim, de živim. In radostno mi pripelite v Remo. (Dušatel odide.) Osmi nastop« P rej š n i. L ahir. Dünoa. Kje je divica, vitez? Lahir. Jez to prašam. Borečo v družbi vaši sim jo pustiL Dünoa. De vaša desna varje jo sim menil, Ko kralju sim priskočil na pomoč. Burgun. Bandero njeno belo sim nedavno V sovražnih gostih trumah veti vidil. Dünoa. Gorjé! Kje bo? Nesreče sim si svest! Hitimo berž oteti jo. Bojim se, De jo predaleč tiral je pogum, Clo sama sred sovražnih trum se brani, In množtvu zdaj brez pomoči omaga. Karol. 0tmíte jo! Lahir. Vam sledim koj ! Burgun. Mi vsi! (Odidejo.) Deveti nastop» Borisa druga pusta stran! Iz delje se sveti od sonca obsijano Remsko ozidje. Vitez v orožju černim, z vizirarn zapertim. Jo vana za njim prihiti 5 na &prednim stanu jo vitez počaka, Jovana. Kovarnik! Zdaj spoznam potuho tvojo! S hlinivim begam peljal si golufno Iz bitve me, de serd in smert gotovo Overneš glavam tih britanskih sinov, Alj zdaj te vhiti samiga poguba. Cerni vitez. Zakaj preganjaš me, in petam mojim Serdito se pripneš? Namenjeno Umreti meni ni po rôci tvoji. Jovana. Sovražim te globoko v duši svoji. Kot noč enako tvojimu oklepu. Iztrebiti te iz svitlosti dneva Nepremagljivo tira me pohot. Kdo si? Odpri vizír! Ak vidila Bi v bitvi pasti Talbota ne bila, Bi rekla, de si ti vojaški Talbot. Cemi vitez. Tak ti molči prerokovanja duh? J ovana. On govori v globokim* ncdru glasno In priča de nesreča je pred mano. Cemi vitez. Jo vana d' Ark ! Do praga Remskiga Prisilila si na perutah zmage, Dobite slave bodi ti zadosti ! Izpusti srečo, ki ü tlako dela, Prej ko se sama jezno oslobodí, Kér nihčemu do zadniga ne služi. Jovana. Postajati na potu mi velevaš, Opušati kar tiče me — zakaj ? Speljala bom in spolnila obljubo. Cemi vite%. Nič tebe ne obrani se, mogočna! Ti v bitvi vsaki zmagaš. — Alj, ne hodi Na vojsko več! Svarenje moje čuj! Jovana. Iz rok ne denem tega meča, dokler Britanije prevzetne ne potarem. Cemi vite%. Glej ! Tam ozidje Remsko dviga se, Namembe tvoje cil in konc. Nadstropje Visoko se ti sveti katedralno; Slovečiga obhoda pojdeš noter, De kronaš kralja in obljubo spolniš. — Ne hodi not! Svarenje moje čuj ! Jovana. Kdo si, lažniva, dvojezična stvar; Ki vplašiti in zmotiti me kaniš? Ti se polastiš, prerokovanje Oznanovati krivo? (Vitez hoče oditi, Jovana mu pot zastopi.) Stoj ! Ne dalej ! Govori, alj te v înigleju prebôdem! (Ga hoče mahniti.) C er ni vite% (se je z roko dotakne, Jovana oterpne.) Kar smertno je, pobijaj ! (Trna, blisk, strela. Cerni vitez se pogrezne.) Jovana (v začetku osupnjena, potem se naglo zave.) Telesno bilo ni,—Golufen kip Mocí peklenske, duh sovražen bil je, Poslan iz brezdna vecniga ogniša, De v nédru mi oplaši žlahtno serce. — Kaj bati se z orožjem Boga svojga? Kar tice me, zmagljivo bom končala. Če satan sam nad mene ljuto vstane, Pogum ne vpade, serca mi ne gane. (Hoče oditi.) Deseti nastop« Jovana. Lionel. Lionel. Preklenka! V bran postavi se.—Oba Ne pojdeva iz tega mesta živa. Pobila si nar bolji mojih trum, Izdihnili je na persih mojih dušo Veliko žlahtni Talbot. —ilrabriga Mašujem zdaj; ce ne — poginem z njim. In de boš vedla, kdo ti slavo množi, Nej umre ali zmaga — Lionel Sim jez,lbritanske vojske zadni knez, Do zdaj še nepremagan je moj dlan. (Plane na-njo; ona mu po kratkim boru meč iz rôke zbije.) Nezvesta sreča! (Se prepira z njo.) Jovana Cga Egrabi od zadej za celadni greben in mu čelado siloma iz glave potegne, o tim mu z desno meč nastavi.) Terpi kar si iskal, Divica sveta bije te po meni! (To izrekši ga v obraz pogleda, zagled jo živo gane, osupnjena postoji, potem pusti počasno roko pasti.) Lionel Kaj se mudiš in smertni mah oviraš? Uzela cast si, uznii tud življenje. Oblast imaš, usmiljenja jez nečem. (Jovana mu z roko migne, de bi šel.) De bežal bi? Življenje v dar jemal Od tebe? Nikdar ne! Umreti rajši! Jovana. Jez nečem znati, de življenje tvoje Je v rokah bilo mojih. — Hodi! Lionel. Čertím te, tebe in tvoj dar! Jez nečem Zanašanja. — Sovražnika pogubi, Ki studi te in te ubiti hoče. Jovana, Me ubi, in beži! Lionel. Kaj je to? Jovana (pokrije obraz.) Gorje mi ! Lionel (se ji približa,) Moriš, povejo, vse britance v boju Premagane. — Zakaj zanašati Le meni? Jovana (dvigne z urnim maham mec nad njega, in pogledaje ga v lice zopet roko zniža.) Sveta diva ! 94 Lionel. Ne imenuj Svetnice! Ona nie ne vé od tebe; Deležnica nebes ti nisi. J ovana (v strašni britkosti.) Kaj sim Storila! Prelomila sim obljubo! Lionel Qo milo pogleda.) Nesrečno dekle! Obžalujem te! Ti ganeš ine, velikoserčna bila Si meni samo; čutim de moj čert Nehá? in rad bi v prid ti bil prijazno, Kdo si? Od kod si prišla? (Se ji bliža.) Jovana. Proc! Pobegni! Lionel Mladost, lepoto tvojo obžalujem.v Pogled mi sega v serce tvoj. — Želim te Oteti. — Daj ! Govori, je mogoče ? Odreci se prestrašné zveze take — Od sebe déni to orožje kleto! Jovana, Nositi je, nevredna sim! Lionel Od sebe Je verzi, urno! Pojdi z mano! Jovana (z grozo.) S tabo ! Lionel Še je otetbe cas. Daj ! pojdi z mano ! Ne mudi se, jez rešim te gotovo. Obhaja nie za tebe strašna žalost, In žive želje de bi te otel — (Se pooblasti njene roke.) Jovana. Dünoa se bliža! Isejo me. Beži! Ah, ce te najdejo — Lionel. Jez branim te! Jovana. Umerjeni, če presune te njih meč! Lionel Alj sim ti drag? Jovana. Nebeška mati sveta ! Lionel. Bom slišal še od tebe, alj te vidil? Jovana. Nikdar! Nikdar! Lionel. Y zastavo meč, de te Še vidil bom ! (Ji mec iz roke potegne.) Jovana, Bestin! Se tega tvegaš? Lionel. Na zvidenje! Zdaj se presili vognem. (Urno odide.) Enajsti nastop» Dünoa. L ah i r, Jovana, Lahii\ Tii je ! Živi ! Dünoa. Jovana, nič ne boj se ! Prijatli hrabri so ti družba varna. Lahir. Tam Lionel beží. Dünoa. Uteci daj mu! Jovaiia, zmagala pravica je, Odperla Rema vrata; ljudstvo celo Nasprot hiíí ukaje kraíju svojim.— Lahir. Kaj je divici? Obleduje, pade! (Vertoglavno Jovana pasti hoče.) Dünoa. Je ranjena. — Razdelite oklep — Na rami je, pa rana ni globoka. Lahir. Kri teče zlo ! Jovana Uteči pustite S kervjó življenje moje tudi! (Omotena pade v Lahirove rame.) Igrališe se zagerne. Ceterto djaiije. Slovesno okinčen mostovž. Stebri so z venčnimi kitami outi. Za igrališem pojejo hube in pisali. Pervi nastop« Jovana. Orožje spi", prepira grom praznuje. Veselja hrup na cestah se glasi,* Kervâvim bitvám petje nasleduje, Oltar in cerkva v blesku tlik slovi. Zeleno berstje v loki se dviguje, Na stebru vene nad vencam se verti; Široka Rema ne obseže roda, Ki skup hiti v okrasje ljudogoda. In radost eno duša cuti vsaka, In ena misel serca dviga vse, Kar ravno je ločila vražtva spaka, Hiti deležno bit' občinske sle, Ki zove se franaškiga rojaka, Ponosniši imena svest si je, Onovljena svitlost je trona tega, In Francja kralju iastnimu prisega* Alj dopolnivke vsiga tega, mene Ne gane več občinske sreče raj, Visoke želje v sercu so umorjene, Od goda duh oberne se nazaj; V britanski stan pohot mi misli žene, Pogleda cil je tujca vražni kraj, Ukradeni se iz družb veselih plašno^ De grešnih pers krivico skrijem strašno, 7 98 Kdo? Jez? Podobo možko grem Nositi v čistim nédru svojim? Posvetni strasti vdati smem To serce, verno Bogu svojim Jez 5 te deržave resnica, Borivka Boga živiga, Za vragam tih dežel hrepenem. To soncu čistim razodenein, In me ne vništi sram? (Góiba za igrališem se premeni v mehko žalostno vižo_) Oj! Gorje mi! Kaki glasi! Kak omamijo mi sluh! To besede so njegove, To njegov je rahli duh. De hi v gromu boja biti, V blesku bistrih sulic mogla! V serdu ljuto vnetih trum Našla spet bi svoj pogum! Alj té viže, — ah, ti glasi, Kak mi serce stiskajo! Moje duše vse kreposti V mehke želje podrobijo, V britke solze raztopijo. (Po kratkim pretiluijenju živejsi.) Ubiti ga! Je bilo moč, ko sim Pogledala mu v lice? Prej bi bila Morivno jeklo v lastno nédro vbôdla! In kriva sim, kér milostna sim bila? Je milost greh? De, milost! Alj si čula Glas milosti in ljudoljubje tudi Pri družili žertvih meča svojiga? Zakaj je umolknil, ko mladenč je nježni, Vališki vitez, prosil za življenje? Hinavsko serce! Bogu v lice lkžeš, To milost ni! Resnica ni kar kažeš! Ah! de v oči mu gledati sim šla! Bájilo zreti lica žlahtniga! S pogledam tim krivica se je vnela. Orodje slepo terja Bog močan, Očés mežečih si končat imela! Ko vidla si, je zginul Božji bran, In strašna past peklenska te je vjela! (Pisali na novo zapojejo. Jovano tiha žalost obide.) Mirna šiba ! o, zakaj sini Premenila z mečem te? O, zakaj je v berstju tvojim. Sveti hrast, klicalo ine? Bi se5 diva! prikazala Mi ne bila nikdar clo! Uzmi krono, nisim znala Vredna biti, uzmi jo! Gledala sim raj odperti In zveličanih obraz, Vonder upa v raju nimam, Le na zemlji upam jaz! Ah, de šla si naložiti Meni strašno breme to! Je zamoglo kamen biti Serce rahlo stvarjeno? Kadar hočeš razodeti. Kaj zamore večni Bog, Angele izvoli svoje, Čiste duhe pošli krog. Nevmerjoče, nečutljive, Ki ne znajo, kaj je zlo; Ne pokliči šibke dive, Pastarica ni za to! Kaj mi már je vojsk osode, Kaj mi már kraljevih svad? Jagneta sim mirno pasla Na višavi tihih trat. Ti v življenje me zagnala, V knežki dom ošabni si, Tak pregrehe v plen me dala, — Moja volja bila ni! Drugi nastop* So r cika. Jo va n a. Sorelka (pride živo ganjena; zagledaje divico, se ji približa in jo objame; potém se naglo premisli in pred njo poklekne.) Ne! Tako ne! Pred tabo v prahu — 7* 100 Jovana (jo hoče vzdignuti.) Vstáni ! Kaj delaš ? Ti pozabiš mene in sebe ! íSorelka. Dovoli tak! Veselja moč me tira Pred tebe na kolena. — Pričo Boga Olajšati prepolno serce moram; Nevidniga častim vladarja v tebi. Ti angel si, ki mojiga gospoda Je v Remo peljal, in ga kinči s krono. Kar doživeti sanjala si nisim, Je spolnjeno, pripravljeno godišče; Okinčen kralj je s praznim oblačilain, Zedinjeni so krone velikani, Ki nesli bodo znaminja oblasti, Tok ljudstva v glavno cerkev se vali, Glasi se petje, klenkajo zvonovi, Té velikosti sreče ne prenesem! (Jovana jo rahlo dvigne. Sorelka nekoliko casa potihne, ter pogleda divici pazljivši v lice.) Pa ti si vedno terda, vedno ojstra; Ti srečo daš, deliti je ne veš, V ledenim sercu nase sle ne čutiš. Ti veličanstvo vidla si nebeško, Ter ti posvetno čistih pers ne gane. (Jovana prime Sorelko nagloma za roko in jo urno zopet spusti.) O, de bi mogla čutiti po žensko! Odloži to orožje, vojske ni več. In bodi zopet spola rahliga! Boji se te ljubeče serce moje. Dokler si ojstri Paladi enaka. Jovana* Kaj terjaš ti od mene? Sorelka. Razoroži se! Proč ta oklep! Ljubezen si ne upa Približati se nédru z jeklam kritim. Le ženska bodi, našla boš ljubezen! Jovana De zdaj bi djala proč orožje, zdaj! Ogdlila bom nédro smerti v boju. Zdaj né. — O, de bi je sedmero jeklo krilo, Branivši ine slabost in godov vaših! Sorelka. Grof Dünoa ljubi te. Njegovo serce, Junaštvu le in slavi dohodljivo, Je čistiga udano žara tebi. — Ljubljena biti od junaka slast je, Ljubiti ga, je še veliko veci. (Jovana se studama proc oberne.) Ti ga čertiš? O, ne! Le ljubiti Ne moreš ga —• Zakaj bi ga čertila? Čertí se le, ki ljubiga nam uzme. Nikogar ti ne ljubiš; serce tvoje Je mirno — Ah, de čutiti bi moglo, Jovana Objokaj me ! Žaluj osode moje ! ISorelka. Kaj manjkalo bi nek ob sreči tvoji? Francozko si otela po obljubi, Peljala v mesto kronanja si kralja Zmagljivo, cast visoko si dosegia; Osrecen narod hvali te in dici, Vse usta so marljive v tvojo slavo, Ti boginja si tega prazdnika; Sam kralj ne sveti s krono svojo zlato Od tebe krasniši. Jovana. O, de bi mogla Se skriti v krilu tamne globocine! Sorelka. Kaj t' je? Od kod to ganjenje prečudno? Če ti ta dan oči pobesiš plašno, Kdo dvignuti ponosno smel bi glavo? Sram biti mene mora zraven tebe. Ki maloserčna ne dosežem tvoje Junaške sile in visosti slavne. Ti čem slabosti vse razkriti svoje? Glej! Ne očestva slava, ne svitlost Onovljena prestola tega, ne Zmagljiviga naroda čast in radost, Vse to ne gane serca mojiga. 103 Le enimu do živiga je udano, Prostora nima ko za sam ta cut: De njega vse to ljudstvo blagoslovi. De njemu vriska, njemu vence vije. In de je moj ta ljubljeni, moj dragi» Jovana. O, ti si srečna! Blaženo se ceni! Kar ljubi vsak, to milo ti imaš; Na usta vse, kar tvoje serce meni, Pred celim svetam razodeti znaš, Deržave god je god ljubezni tvoje, Narodi vsi, neskončni, ki družijo V ozidju tim poslance dične svoje. Posvetijo tvoj cut in ga delijo; Volitev tvojo splohni vrisk časti, Tak si z občinsko radostjo edina, Vse te ljubezni tvoje opomina, Ti vsih veselje, sonce ljubiš ti, Sorelka (jo objame.) Ti vnameš me! Ti me razumeš čisto! Motila sim se, ti poznaš ljubezen; Kar čutim jez, to krepko ti izrečeš. Bojezni se to serce oslobodi, In hrepeni zaupno ti nasprot. Jovana (se ji naglo izvije,) Zapusti me! Od mene beži! Ne Ognusi z mojo kužno bližo se! V nar globokejši noč mi striti daj Nesrečo, grozo in sramoto svojo. Sorelka. Ti strah mi delaš. —- Jez te ne razumem! Pa sej te nikdar nisim razumela — Vse tvoje djanje čudeža je polno. Kdo zna, kaj plaši tvoje sveto serce. Občutke rahle tvoje čiste duše! Jovana. Ti sveta, ti si cista! Ko bi mogla V to serce zreti, trepetaje pahneš Sovražnico od sebe, izdajavko! Treíji nastop» Düno a. Diiš at el. E ahir z Jovaninini banderam. Dünoa. Jovana, mi te išenio. Vse je Pripravljeno. Kralj pošle nas velivši, De ti pred njim bandero sveto nosiš. Versfciti se v kneževski slavni rajdi In tikama o kralju iti imaš. On ne taji, in svetu celim hoče Na znanje dati, de le tebi vso Prisodi cast in slavo dneva tega, Lahir. Tu je bandero! Vsemi ga, divica! Vse ljudstvo čaka, knezi zbrani so. Jovana. Jez iti spredej? Jez bandero nesti? Dünoa. In komu scer velja? Čigava roka Za to svetinjo čista je dovolj ? Sukala si ga v boju, zdaj ga nosi Na potu mira v znaminje veselja. (Lahir ji bandero ponuja. Jovana, groze trepetaje, se ga brani.) Jovana. Proč! Proč! Lahir. In kaj ti je? Bandera neki Se svôga strašiš ! 6lej ga ! (Razvije bandero.) Tisto je, Ki si ga v bitvi sukala zmagljivo. Nad višnjevo plávaje kroglo je Obražena na njem nebes kraljica; Kér tak učila te je sveta mati. Jovana (plašno v njo gledaje.) Gorje, je ona! Ravno tak je stala Pred mano. Glejte, kak iz tamnih čert Serditiga obraza gleda strašno! 104 Sorelka, Ob um je vsa! Zavej se, daj! Spoznaj se! Kar vidiš ni resnica! To je njena Podoba slabo poobražena, In ona sama je v nebeški družbi. Jovana* Si pokoriti prišla grešnico? Pogubi strašna! Uzmi blisk in treši! Krivično glavo mojo udri, udri! Zavezo svojo prelomila sim, Oskrunila imé sim tvoje sveto! Dünoa. Gorjé nam! Kaj je? Kako govorjenje! Lahir (osupnjen Diišatelu.) Razumite to ganjenje prečudno? Biišatel. Kar vidim, vidim. Davno sim že bal se» Dünoa, Kaj mislite? DiišateL Kar mislims zdaj ne smem Izreči. Bog bi hotel, de bi kmalo Končano bilo, kralj de bil bi kronan! Laltir Kak? Se je strah, ki iz bandera tvôga Izhaja, tud obernil proti tebi? Pred njo Britancam trepetati daj ; Sovražnikam francozke zemlje strašna, Gradjanam zvestim pak je milostna. J ovana. De, pravo rečeš! Mila je prijatiam, Le neprijatie treši strašno z grozo! (Popotnica h kronanju se oglasi.) Dünoa. Bandero vzemi! Urno! Vhod začne se. Trenutka ni zgubiti. Uzmi hitro! (Jovana branivši se , prejme poslednió bandero in gré j vsi drugi ji sledijo.) 105 Ceterti nastop. Igralíse se premeni v prostran kraj pred glavno cerkvo. Zadni stan je poln gledajočiga ljudstva, iz kteriga Bertran, KI o d Marí, in E tj en stopijo. Popotnica se v delji oglasi — v začetku oglušeno.) Bertran, Cuj? godbo! Tukaj so! Se bližajo! Kaj bolji bo? Na višji kraj stopiti, Alj se med ljudstvani gnétiti naprej , De bi odhod pregledali po celim? Etjen» Preriti se ni moc. Vse ulice So polne ljudstva, konjkov in vozov. Pritisnimo se tik ozidja tega, Na tanko vse od tukaj vidimo. Kar mimo gré. Klód Mari. Bi rekel de se je Sošlo Francozke pol na mestu temu; Tak silno je valovje, de je tudi V lorenski daljni zemlji naše kmete Omajalo in nas je sem dervilo. Bertran. Kdo čepel bi nemarno v kotu svojim, Ko se godi v deržavi reč velika. Kervi in truda je zadost veljalo, De prišla je na pravo glavo krona. Naš pristni kralj, ki zdaj ga kronamo, Pa nima slabši spremljen biti od Parižkiga, ki so ga v Sendenizu Krivično venčali. Ni dobre misli, Ki se ogiba goda tega, ino Ne vpije glasnih ust: Bog živi kralja! Peti nastop« Merj e ta in Luiza pristopite. Luiza. Oj, Meta! Sestro bove vidile ! Ah, kak mi serce bije. 106 Metj eta* V blesku bove Jo vidle in visosti, rekle bove: To je Jovana, to je najna sestra ! Luiza. Jez, dokler je ne vidim, ne verjamem, De ta mogočna, ki se orleanska Divica imenuje, res Jovana — Zgubljena najna sestra bila bi. (Popotnica se bolj in bolj bliža.) Merj et a. Še dvomiš ? Boš jo vidila z očmi. Bertram* Zdaj pazite! Se bližajo! Šesti nastop* Pervi pridejo piskarji in hubisti. Potem nastopijo belo oblečeni otroci z vejcami v rokah. Dva ki i carja sledita. Za njima rajda dardarjev. Uradniki v dolgim praznim oblačilu sledijo. Potem dva maršala z vladarsko palico, vojvoda Burgunsk i z mečem, D ün o a z žezlam, drugi knezovi s krono, z deržavnim jabelkam , sodno palico in cerkovnimi darili. Za tem vitezi v redovnim oblačilu, korarji s kadilnico, ter dva škofa s sveto ampulo, ver h epiškop s križem. Temu sledi Jovana z banderam, pripognjene glave in negotoviga koračenja. B es tri njene, zagledáje jo, daste znaminja zavzetja in radosti. 55a njo pride kralj pod krasnim od sterih baronov nesenim prestolnim nebam. Dvorani sledijo, voj sa ki sklenejo, Ko je vse v cerkvi, jenja popotnica. Sedmi nastop* Luiza . Merjeta . Klod Marí. Etjen . Bertran . Si vidil sestro! Merjeta* Klod Mari. To, v oklepu zlatim. Ki stavnico pred kraljem nesla je? Merjeta. Ta je Jovana, naša sestra bila. hui%a* Nas ni spoznala. Se nadjala ni, De tako blizo sestrine so persi. Gledaje v tla je grozno bleda bila In tresla se je pod banderam. — Nisim Se veseliti, vidši jo, zainogla. Merj eta. V svitlosti sini preljubo sestro najno In slavi vidila. — Ah, kdo bi bil Sanjaje mislil, kdo verjel, ko je Po naših gorah čedo pasla, de Tak imenitno bomo gledali. Luiza. Očetove so sanje spolnjene, De vklanjali pred njo se v Remi bomo; To cerkev oce vidili so v sanji, In zdaj je vse resnica. Tode oče So žalostne prikazni tud imeli; Skerbi me, ah! de tak visoko vidim! Bertran. Kaj tukaj se mudimo? Spravimo Se v cerkev k djanju svetim! Merjeta. Pojdimo ! Zna biti, tam de sestro srečamo* Luiza. Sej smo jo vidili. Zadosti je! Vernimo se domú. Merjeta. Kaj ? Prej ko jo Pozdravimo, in govorimo z njo? Luiza. Ni naša več; med knezi ino kralji Je njeni sedež. — Kdo smo mi, de silimo Nečiinerno bahaje v njeno čast se ? Še naša bivši nam je tuja bila. Merjeta. Smo ji sramota? Alj nas zaničuje? Bertran. Nas ne sramuje se clo kralj francozki? In je prijazno vsakiga pozdraviL 108 Kej bo še tako imenitna, slavna. Kralj je le veči! (Trombe in kotli se v cerkvi oglasijo.) Klod Mari. V cerkev pojdimo! (Obernivši se proti jsadnimu stanu zginejo v množici.) OSMIÍ na&tep. Tibo d'Ark cerno oblečen pride, R e mon ga sledi in ga hoče zaderžati, Remon. Ogibajte se, oce d'Ark, tesnobe! Tu radostne ljudi le srečate, In vaša tuga jim kalí ta prázdník. Beživa, daj! iz mesta tega urno. Tibo d' Ark. Si vidil jo, nesrečno stvar? Si jo Pogledai dobro? Remon. Prosim vas, beživa! Tibo d'Ark. Si vidil kak so se ji noge tresle. Kak nje obraz je bled in plašen bil! Nesrečna stvar! zdaj čuti svoje stanje, In zdaj je čas, de jo pogube rešim — Ne smem ga gubiti ! (Hoče iti.) Remon. Kaj kanite? Tibo d! Ark. Prenagliti jo čem, iz prazne njene Jo sreče pahnem; siloma jo k Bogu Nazaj popeljem, k' se ga je odrekla. Remon. Premislite pazljivo kaj storite! Ne pogubite lastno svoje dete ! 109 Tibo d'Ark. Pogini truplo, de le duša živi. (Jovana plane brez bandera iz cerkve, ljudstvo za njo pritisne, jo časti in kušuje njeno oblačilo, tako de jo nekaj časa ustavi.) Glej! ona je! Iz cerkve plane bleda, Iz veže svete groza jo podi. To je pravica Božja, ki se zdaj Nad njeno glavo razodeva. Remon. TA Bogam ! Ne terjati de bi vas dalej spremili Poln upa pridši, tuge poln odidem. Hčer vašo zopet vidil sim, in zopet — Globoko čutim — zopet jo zgubim ! (Obá odideta, vsak na svojo stran.) Deveti nastop« Jovana. Ljudstvo. Potem njene sestri, Jovana. Ni moč ostati! Buhi me podijo, Ko grom doni nad mano orgel glas, Na mé podira se oblok cerkovni, Bežati v prosti moram zrak podnebja! V svetišu sim bandero zapustila, In nikdar več ne tika ga ta roka! De sestri drage, zdelo se mi je, Merj eta in Luiza mimo mene Ko sanj ste polznile. — Ah, to je bila Preživih želj omama samo! Daljec, Neskončno daljec ste, kot mojiga Dětinstva sreča in nedolžnost moja. Merjeta (pristopi.) Je, je! Jovana je! Lui%a (Jovani nasprot prihiti.) O, sestra moja! Jovana. Ni sanj tedaj. — Vé ste. — Jez vaj objemljem, Luiza tebe! Tebe Meta moja! 110 Na tujim tu, v pušavi ljuda polni Zaupne pei'si sestrine objaniem! Merj et a. Naj še pozná, je še prijazna sestra! Jovana. Tak daljec vaj ljubezen sem pripelje. Tak daljec! Niste se jezile na-me, De sim odšla nemilo brez slovesa? Luiza. Osoda te je gnala Božja skrivna. Mer jeta. Glas tvojih del, ki svet je ves omajal, In tvoje im é na vsili jezicih nosi, Je v tihim našim selu naj prebudil In k obhajilu kronanja pripeljal. S ve tvojo cast veliko prišle gledat In nisve same! Jovana (naglo.) Oče z vama so! Kje, kje so oce? Kaj se skrivajo? Merjeta* Očeta z nama ni! Jovana. Ne? Nečejo Otroka svôga viditi? Mi niste Od njih prinesle blagoslova saj? Luiza. Ne vejo de s ve tu. Jovana. Ne vejo! In Zakaj ne? Vé se mešate f Molčite? V tla gledate! Povejte, kje so oče? Merjeta. Kar si odšla — Luiza (ji migne.) Merjeta! Merj eta. Britkoserčni So oče. Jovana. Britkoserčni ! Luiza. Nič ne boj se! Sej serce njih prečutljivo poznaš! Zavedli bodo se, potolažili, Ko jim poveve, de si tako srečna. Merjeta. Si vonder srečna? Pa sej biti moraš. Kér tak visoka, tak češena si. Jovana. Sim srečna de vaj zopet vidim, vajne Besede slišim, mili glas, ki me Domačih trat in berdov opomina. Ko jagneta sim pasla po višavah, Sim srečna bila, kakor duša v raju — Ne more tak — ne more zopet biti? (Jovana skrije lica na Luíznih persih. Klód Mari, Etjen, Bertran nastopijo in plašno v delji postoje.) Merjeta. Le bližaj Bertran, Klód Mari, Etjén! Jovana ni prevzetna. Tak je krotka, In govori prijazniši ko prej, Ko z nami je doma na selu bila, (Ovčarji pristopijo in ji roke podajo. Jovana jih osupnjeno gleda in se silno čudi/) Jovana. Kje bila sim? Povejte! Se mi je To sanjalo, in zdaj sim se zbudila? Iz Dom-Remija nisim šla, kaj ne? Pod hrastam sim začaranim zaspala, In se zbudivši vas o sebi vidim, Prijazno vas podobe dobro znane? 112 Od kraljev tih, od bojev, od junaštva Se mi je7samo sanjalo. — Le sence So bile to nad mano plavajoče , Kér živo se pod tim drevesain sanja. Kak vi bi v Remo prišli, kako jez? Zapustila domovja nikdar nisim! Poterdite, razveselite me! Luiza, Mi v Remi smo. Ki se ti sanjalo O tih rečeh, ti vse si doprinesla. Le spomni se, ozrí se okolj sebe, Orožje svoje svitlozlato tipaj! (Jovana dotaknivěi se oklepa na persih svojih, se zave in se silno vstraši.) Bertran. Čelado to na glavi sim vam jez dal. Klod Mart. De mislite si sanjati, ni cuda. Zakaj, kar ste dosegli in storili, Se čudniái clo v sanjah ne primeri. Jovana (naglo.) Bežimo! Z vami grem, domii se vernem, V očetovo naročje, v našo vas. Luiza. Daj! Pojdi z nami, pojdi! Jovana. Ti ljudje Častijo dalječ me cez mojo vrednost! Vi ste me vidli slabo in otročjo. Me ljubite, me nimate za Boga! Merjeta. In ves ta blesk zapustiti bi hotla? Jovana. Od sebe veržem ta priskutni lišp, Ki moje m vaše serce loci, ín pastarica zopet biti hočem. Vam služila za zadno deklo bodem, 113 S pokoro ojstro pokorivší krivdo, De dvigala sim se čez vas ošabno. (Trobente zapojejo.) »eseti nastop. Kralj stopi iz cerkve v kronanskim oblačila. Sorelka. Verhepiskop. Burgun, Dünoa. Lahir. Diišatel. Vitezi, Dvorani. Ljudstvo. Ljudstvo (zakričí večkrat o kraljevim koračenju proti spreduim stanu :) Bog živi kralja, Karla sedmiga! (Trobente zapojejo. Na kraljevo znamenje dvigneta obá klicarja palici in ukažeta omolknjenje.) Kralj. Moj dobri ljud! Ljubezni vaši hvala! Po Bogu mi na glavo krona djana Je pridobljena, osvojena z mečem, S kervjo gradjansko žlahtno je oblita; Iz nje pa mirno bode oljka kiila. Zahvala vsim, ki so za mene bili, Ki proti meni, odpušanje vsim; Bog milost mi je skazal. in beseda Kraljeva moja perva boai — milost! Ljudstvo. Bog živi kralja Karla dobriga! Kralj. Po Bogu le, nar višjimu vladarju Dobivajo franeozki kralji krone. Mi pa prejeli smo jo vidama Iz Božjih rok v obličju vsih narodov. (Obernivši se k divici.) Tu je poslanka Božja, ktera vam, Razbivši breme tujiga zatretja, Je dala kralja prirojeniga! Imenu svefga Dioniza, varha Deržave te, enako bodi njeno, In slavi njeni se oltar napravi! Ljudstvo. Divici blagor, blagor resnici! (Trobente.) 8 114 Kralj. Če si rojena kakor mi po starših, Tak reci kaj na svetu te osreči? Če pa tam gor je domovina tvoja. In žarke ti natore Božje kriješ V podobi tej diviškiga telesa, Tedaj nam uzmi iz očes odejo, Pokaži se v svitlosti svoji, kakor Te vidijo nebesa, de molivši Častimo v prahu te. (Splohno molčanje — vse divico gleda.) Jovana (nagloma zavpije :) O, Bog! Moj oče! Enajstl nastop» P rej š n i. Tibo d' Ark. Različni glasi. Nje oče! Tibo d Ark. De! Nje jokavredni oče, Ki ga osoda Božja sem pritira, Nesrečno de zatoži lastno dete. Burgun. Ha! Kaj je to! Düéatel. Zdaj strašno bo danilo! Tibo d'Ark (kralju:) Z močjo nebeško, meniš, de si rešen? Omamljen knez! Oslepljen ljud francozki! Vi rešeni — s peklensko ste zvijačo. (Vse" se ostrašeno nazaj vmakne.) Ditnoa. Nori ta človek? Tibo d'Ark. Ti noríš, ne jez; In ta episkop modri, in vi vsi, Ki mislite, de gospodar nebeški Se razodeva "po priprosti dekli. Daj! Skusimo, alj bo očetu v lice Poterdila laži sleparstvo derznih, S katermi ljud in kralja golufá. V imenu Trojnojedniga tam gori, Če čista si in sveta, odgovori! (Splohno molčanje; vse očesa so v Jovano obernjene; ona se ne gane.) Sorelka* Moj Bog, molči! Tiho d' Ark. Se vé! Molčati mora O strašnimu imenu, ki se mu Clo pekla brezdno klanja trepetaje! Svetnica ona, od Boga poslana? — V prekletim kraju je skovano bilo, Pod coperskim drevesam, kjer je somen Od nekdaj zlim duhovaní, tam prodala Je nevmerjoči del sovražniku Človeškim za posvetno kratko slavo. Rokav ji zavihajte; glejte pike, S katermi jo zaznamoval je satan! Burgun. Je grozno! — Alj, očetu mora se Verjeti, ki čez lastno hčer pričuje! Dünoa. Ne! Nikdar ne! Verjeti norcu ni, Ki sebe gnusi v lastnimu otroku. Sorelka (Jo van i :) Govori! Proč molčanje to nesrečno! Mi ti zaupamo, verjamemo ti! Iz tvojih ust beseda, samo ena, Nam bo dovelj — Govori! Strašno tožbo Razdeni v nič — Le samo reci, de Nedolžna si, in mi ti verjemo. fJovana se ne gane. Sorelka v grozi odstopi.) 8* 116 Lâhir. Strah jo je zvil. Zaperla sta besedo Ji groza in osiíp. Ob tako strašnim O krivljenju se trese clo nedolžnost. (Se ji približa.) Zavej se j o Jovana! Premagljive Ima besede in pogled nedolžnost. In siloma obrek razdene v nič! Ponosne jeze dvigni se, poglej Na kviško, dvombe té nevredne treši. Ki gnusijo ti sveto tvojo čistost. (Jovana se ne gane. Lahir stopi, groze omamljen na stran. Med ljudstvam se gibanje množi.) Dünoa. Kaj ljud obupa? Kaj straši gospode? Nedolžna je — Jez porok za-njo sim, S poštenjem sim kneževskim porok za-njo! Tu vitežka je rokovica moja, Kdo tve ga se, krivice jo uolžiti? (Siloviti tresk, ljudstvo vse groze trepeta.) Tibo d'Ark. Zaroti se gromečimu. pri Bogu, De si nedolžna. Taji, de sovražnik Je v sercu tvôm — Postavi me na laž! (Drugi hujši tresk. Ljudstvo na vse kraje beži.) Burgun. Ohrani Bog nas! Kake strašne znamnja! Dušatel (kralju:) Bežimo proč, moj kralj, iz kraja tega! Verhepiškop (Jo vani:) V imenu Božjim prašam te: Molčiš Krivice alj nedolžnosti si svesta? Če groma glas pričuje za-te , primi Ta sveti križ in daj nam znamenje! (Jovanu se ne gane. Novo silno treskanje. Kralj, jšorelka, Verhepiškop, Burgun ? Lahir, Dušatel odidejo.) 117 Dvanajsti nastop. Dünoa. Jovana. Dünoa. Ti moja si— O perviiiiu pogledu Sini ti zaupal, in še mislim tako. Več tebi, ko vsim znamenjam, ko gromu Nad mano govorečimu verujem. Molče zaveržeš ti v ponosnim serdu, Nedolžnosti si svete svoje svesta, Razjasnjenje nesramne tožbe take. — Zaverzi jo, le meni se zaupaj ; Nedolžnosti ne dvomim tvoje nikdar. Ne reci nič; le roko mi podaj V zalogo, v znamenje, de na-me se, In na pravico svojo se zaneseš. (Dünoa ji roko podá. Jovana se strese in se urno proc obernej on od groze stisnjen oterpne.) Trinajsti nastop« Jovana, Dünoa. Dušatel. Potem Remon. Dušatel (povernivši se.) Jovana d'Ark! Kralj čejo dovoliti, De mesto to zapustite slobodno. Odperte vrata so. Ne bojte se Ožaljenja — kraljevi mir vas varje. Vi, Dünoa, z mano greste — Ni na čast vam. Se tukaj delj muditi. — Kak izid ! (Dušatel odide. Dünoa se zdrami iz globokiga stermenja, pogleda še enkrat Jovano in odide. Jovana nekaj časa clo sama ostane j potem dojde Remon, postojí v delji in jo tihe žalosti gleda. Poslednje se ji približa in jo za rôko prime.) Remon. Ne mudite se dalej. Vse je tiho. Podajte roko mi. Jez vas popeljem. (Jovana, zagledaje ga, da pervo znamenje občutka, vpre ojstro v njega oči. ter na kviško pogledaj — potem ga nagloma za roko zgrabi in odíde z njim» Igr a liš e se zag erne. Pet o 6 30 6 30 6 31 8 30 9 8 10 4 10 9 13 21 10 21 16 24 25 26 29 4 32 8 38 21 40 7 40 36 40 40 43 16 43 24 44 12 44 14 50 20 52 1 52 24 55 39 57 15 60 15 64 22 75 30 76 35 78 6 81 15 97 2 97 10 98 4 98 30 99 31 102 21 102 30 102 33 105 9 112 35 127 35 127 36 beri » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » tvoje vdane srečne trikrat sestrama? hudo znamnje somnu pozabivši vas, studenci hladni, prikazaje nič ni zgubljeniga. tvoje prededov ino te tedaj — ce jih vem j Dofen! prededov pamet Francja Ta mec oblasti roko dans složna zaničevanja mojo oscbnimu plamenu prišlo ganjeni krasno naše Predede Slovezno v loke mojim? ljudoljubja pregrehi razumiš skriti razumim obhod ino vaše serca Ksa se kralj , obupa Burgun, namesti » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » » tvoji vdani srečni takrat sestram? hud znaminje somnji pozabijivši vas studence hladne prikazuje zgubljeno ni ničesar. svoje prcddedov in ti tedaj ! če jih vem. Do fen! preddedov pameti Francija Ta meč v oblasti roka dano zložna zaničevanja moje minosebu plemenu prišla ginjeni kasno naši Preddede »Slovesno v loki svojim ljudoljubje pregrehe 'razumeš striti razumem odhod in vaše serce Ksa se kralj obupa Burgun!