o NOVIH NAJDBAH RUDISTOV NA OBMOCJU KOČEVSKEGA ROGA
Mario Pleničar
Z 1 sliko med tekstom in z 12 slikami v prilogi
O razvoju krednih skladov na Kočevskem so pisali že Protzen
(1932), Uršič (1931, 1932) in Germovšek (1953). Prva dva sta se
pri svojih raziskavah omejila na neposredno okolico Kočevja. Severne
polovice Kočevskega Roga, ki prehaja že v visoke planote na južni strani
Krke, v svojih razpravah nista zajela. Protzenovo glavno delo je
bila obdelava kočevske terciarne premogovne kadunje. Starejše sklade
v neposredni okolici je omenil v razpravi le bolj pregledno. Vendar so
njegove ugotovitve o krednih skladih dovolj pomembne, da jih moramo
še sedaj upoštevati pri študiju geoloških razmer med Kočevjem in dolino
Krke. Popravil je Lipoldovo manuskriptno geološko karto, na kateri
so skoraj vsi apnenčevi in dolomitni skladi uvrščeni med triadne plasti.
V spodnjekrednih skladih je našel lupine školjk iz rodu Requienia, v zgor-
njekrednih pa poleg bogate foraminiferne favne še lupine školjke Chon-
drodonta (Ostrea) joannae (Choffat) in C. (Ostrea) joannae var. munsoni
(Hill.). V upravi rudnika premoga v Kočevju je dobil dva rudista iz
talnine premogovnih skladov. Določil ju je kot Radiolites cf. radiosus
d'Orbigny in Sauvagesia (?) spec.
Več se je ukvarjal z razdelitvijo krednih skladov okoli Kočevja
Uršič. Našel je mnogo fosilov, od katerih je objavil tudi slike, vendar
so mnoge nerazločne. V spodnjekrednih skladih je našel (1932, str. 87)
poleg foraminifer in koral še rudiste Requienia ammonia Goldf., Pachy-
traga lapparenti Paquier, Monopleura varians Math., Monopleura trilobata
d'Orbigny in Caprina schiosensis Boehm. M. trilobata d'Orb. je po Ku-
tassyjevem fosilnem katalogu iz leta 1934, str. 121 in 138 identična
s Caprotina perplexa Počta in je vodilna za cenoman, torej za zgornjo
kredo. Caprina schiosensis Boehm je tudi vodilna za zgornjo kredo, in
sicer za cenomansko in turonsko stopnjo (K u t a s s y , 1934, str. 154).
V zgorjekrednih skladih je določil Uršič naslednje rudiste: Radio-
lites sp., Caprotina hirudo Par., Sphaerulites angeoides Lam., Vaccinites
oppeli Douv., Radiolites jouannetti (Des Moulins) d'Orb., Radiolites cf.
radiosus d'Orb. in Sauvagesia sp. Pri vasi Zelne je našel poleg rudistov
še školjke iz rodu Chondrodonta podobno kot že Protzen.
Protzen in Uršič sta na podlagi fosilne favne sklepala, da
imamo pri Kočevju v zgornji kredi opravka s cenomansko in turonsko
stopnjo.
92
Leta 1953 je Germovšek objavil v Geologiji članek o zgornjekrednih
klastičnih sedimentili v okolici Kočevja. Na območju Kočevskega Roga
je ugotovil več krednih sinklinal, katerih jedro je izpolnjeno z zgornje-
krednimi klastičnimi sedimenti. Tik pod temi klastičnimi sedimenti je
povsod našel svetlo siv do bel rudistni zgornjekredni apnenec in na pod-
lagi tega sklepal, da tudi klastični sedimenti, ki delno ležijo konkordantno
na zgornjekrednem apnencu, pripadajo še zgornji kredi. Primerjal jih je
z zgornjekredno scaglio in jih prišteval v senonsko stopnjo. Svojih za-
ključkov Germovšek ni podprl z navedbo favne.
Najdišče rudistne favne
+
Locality of rudistid fauna
V letu 1962 smo ugotovili na podlagi globotrunkan, da pripadajo
krpe klastičnih sedimentov na Kočevskem res senonski stopnji (S r i b a r ,
1962), v svetlo sivem apnencu pod njimi pa smo našli poleg radiolitov še
školjke iz rodu Chondrodonta in številne zastopnike iz skupine kaprinid.
Posebno bogato in zanimivo je nahajališče kaprinid ob novi gozdni
cesti na zahodni strani Luške gorice, jugovzhodno od Smuke. Nahajališče
leži na severozahodnem krilu sinklinale; v njenem jedru je Germovšek
našel zgornjekredne klastične sedimente pri Rdečem kamnu in Luži.
Svetlo siv ali skoraj bel apnenec je precej razpokan. Iz njega se
morejo sorazmerno lahko luščiti veliki kosi lupin kaprinid. Sklepam, da
je to nekdanji rudistni greben. Poleg kaprinid se dobijo še lupine radio-
litov in hondrodont. Od radiolitov so ostala le kamena jedra, zato jih ni
mogoče določiti. Kaprinide sem lahko določil na podlagi prečnih presekov
lupin.
Leta 1962 sem v posebni razpravi obravnaval vprašanje razvoja in
razširjenosti kaprinid pri nas. V tej razpravi, kakor tudi v prejšnji iz
leta 1960, sem omenil vodilni zgornjekredni kaprinidni horizont, ki je
93
izredno bogat s kaprinidami. V tem horizontu dobimo tudi številne lupine
hondrodont. Horizont ni zanimiv samo zaradi mnogih lepih primerkov
kaprinid, ampak tudi zato, ker je petrografsko zelo značilen in razširjen
po vsej južni Primorski in Notranjski. Zato ga uporabljamo kot nekakšen
reperni horizont. V prvih razpravah o razvoju krednih skladov v sloven-
skih Dinaridih sem ga štel na mejo med cenomansko in turonsko stopnjo.
2e takrat sem se močno nagibal k mnenju, da pripada bolj v turonsko
kot v cenonamsko stopnjo. Po poznejših primerjavah spremljevalne favne
in na podlagi močno specializiranih vrst kaprinid pa lahko trdim, da
pripada v celoti v turonsko stopnjo.
Horizont s kaprinidami je bil znan že v starejši geološki literaturi
o našem Primorju. Avstrijski geologi so ga imenovali na Tržaško-komenski
planoti »repenske obrežne tvorbe«. Nikdar pa niso posebej poudarjali, da
je to horizont s kaprinidami ali s hondrodontami, čeprav so v njem
omenjali tudi te fosile. Kaprinidne apnence so omenjali na območju
Prestranškega ravnika in na Snežniku, vendar ga niso stratigrafsko
uvrstili ali vsaj primerjali z »repensko tvorbo«.
Na podlagi Protzenovega dela in obeh Uršičevih razprav
sem že prej domneval, da vodilni kaprinidni horizont obstaja tudi na
Dolenjskem in Kočevskem. Ko sem imel zadnja leta priliko tam delati,
sem to domnevo lahko potrdil. Našel sem nahajališče kaprinid v belem
apnencu na Slovenskem vrhu zahodno od Kočevja. Vendar tam ni bilo
lepo ohranjenih primerkov. Nahajališče, ki ga obravnavam, je v vodilnem
turonskem kaprinidnem horizontu južno od Kočevja, kjer je apnenec
zelo podoben apnencu na Tržaško-komenski planoti, lahko bi celo rekel,
apnencu, ki ga lomijo v repenskih in vrhoveljskih kamnolomih kot »kraški
marmor«. Razlika med obema je v tem, da je repenski zelo debelo skla-
dovit in malo razpokan, kočevski pa tanko skladovit in zelo močno
razpokan. Zaradi tega iz kočevskega kamna ni mogoče dobivati blokov
v kamnoseške namene kot pri Vrhovi j u in Repentaboru.
Paleontološki del
Ordo: Pachyodonta
Subordo: Chamacea
Familia: Caprinidae
Neocaprina Pleničar 1960
Neocaprina nanosi Pleničar
1., 2. in 3. si.
1960 Neocaprina nanosi Pleničar, Stratigrafski razvoj krednih plasti na
južnem Primorskem in Notranjskem, Geologija 6, Ljubljana.
1962 N. nanosi Pleničar, Kaprinide in rod Radiolitella v krednih skladih
jugozahodne Slovenije, Razprave SAZU, Ljubljana.
Typus:	prečni prerez leve lupine je shranjen v paleontološki
zbirki Geološko-paleontološkega inštituta univerze v
Ljubljani z inventarno številko 3737.
Življenjska doba: turon.
94
Nahajališča:	Nanos, Hrušica, Kočevski Rog (vsa nahajališča so v
severozahodnih Dinaridih).
Material:	10 cm dolg del leve ali zgornje lupine.
Zahodno od Luške gorice na severnem obrobju Kočevskega Roga sem
dobil lepo ohranjen del zgornje lupine vrste N. nanosi (1. si.). Vrsto sem
lahko določil šele na podlagi prečnega prereza lupine. Doslej so bili znani
samo prečni prerezi leve lupine, ornamentacija lupine pa ne. To je prvi
primerek, kjer je ohranjen del lupine. Na njem vidimo, da potekajo na
zunanji strani lupine široki podolžni grebeni, ki jih ločijo ozki kanali.
Na zunanjem delu lupine je vidna tudi ligamentna brazda. Tam so grebeni
ožji. Širina grebenov se spreminja od 2 do 5 mm in se ujema s širino
kanalov v notranjem delu lupine. Prečni presek lupine meri 55 oziroma
73 mm, ker ima lupina obliko sploščenega valja.
Na prečnem prerezu (2. si.) iste lupine so lepo vidni sklepni elementi:
I, B, B', n, mp in ma. Posebno je zanimiv ligamentni stebriček I, ki ga
doslej na presekih te vrste še nismo mogli ugotoviti. Paleàlni kanali so
veliki; razmejujejo jih tanke radialne ploščice, nekatere od njih se na
zunanji strani lupine viličasto cepijo. Za to vrsto je značilna pahljačasta
razporeditev akcesornih kanalov za zobom B palealnih kanalov na pa-
lealnem delu lupine.
Isti vrsti pripada verjetno tudi del prereza lupine, ki ga vidimo na
3. sliki.
Neocaprina carniolica n. sp.
s 4., 5., 6. in 7. si.
Derivatio nominis: po Kranjski deželi — Carniolia (latinsko), kjer je bila
školjka najdena.
Holotypus:	prikazujejo ga 4., 5., 6. in 7. slika (zgornja in spodnja
lupina). Primerka sta spravljena v paleontološki zbirki
Geološkega zavoda v Ljubljani z inv. št. 1233 in 1234.
Locus typicus: Luška gorica (Kočevski Rog).
Stratum typicum: turón.
Material:	zgornja in spodnja lupina.
Diagnoza in primerjava z drugimi vrstami istega rodu: Ligamentni
stebriček je skoraj raven. Tudi pri tej vrsti so prednji mišični odtisi ma
bolje razviti od zadnjih mp, vendar so oboji po vsej svoji dolžini enako
debeli in se ne zožujejo kot pri do sedaj znanih vrstah tega rodu. Zob B'
je mnogo močnejši od B.
Glavna razlika napram do sedaj znanim vrstam pa je v obliki in
razporeditvi akcesornih kanalov in v tem, da je lupina na palealnem delu
mnogo manj perforirana. Akcesorni kanali oma so pri novi vrsti manjši
kot pri drugih. Palealni kanali se ne raztezajo niti čez polovico oboda
lupine. Zato je presledek med palealnimi in akcesornimi kanali omp zelo
velik. Pri ostalih vrstah rodu Neocaprina pride na tem mestu le do moč-
nega zmanjšanja premerov palealnih kanalov ali celo do prav kratke
prekinitve kanalov.
95
Nova vrsta N. carniolica je v prečnem prerezu bolj podobna vrsti
nanosi kot vrsti gigantea. Ornamentacija lupine se od vrste nanosi zelo
razlikuje. Nova vrsta nima podolžnih reber. Na veliki lupini (tako zgornji
kot spodnji) so vidne samo prirastne linije in izrazita ligamentna brazda.
Vrsta N. carniolica spada med velike kaprinide, kar vidimo že iz
odlomkov lupin (5. in 6. si.), ki so na sliki prikazani v naravni velikosti.
Lahko cenimo, da doseže zgornja lupina (5. si.) dolžino 20 do 25 cm
in širino do 8 cm. Dimenzije spodnje ali desne lupine (6. si.) je teže oceniti,
ker je manjka večji del. Vendar domnevam, da tudi ta lahko doseže
dolžino okoli 20 cm in srednjo širino okoli 6 cm. Obe lupini se proti
vrhu koničasto ožita. Vrh je verjetno nekoliko zavit.
Lupini smo našli na istem mestu kot N. nanosi, to je pod Luško
gorico. Bili sta v skladu apnenca v ležečem položaju. Apnenec je svetlo siv
in sestavljen skoraj izključno iz lupin in odlomkov lupin kaprinid. Poleg
kaprinid so bili najdeni odtisi školjke iz rodu Chondrodonta (7. in 8. si.).
Prečna prereza spodnje in zgornje lupine sta zanimiva še zato, ker
kažeta razvoj specializiranih vrst kaprinid pri rodu Neocaprina.
Pri vrstah N. nanosi in gigantea imamo izredno tanke ploščice med
posameznimi akcesornimi ali palealnimi kanali (Pleničar, 1960, 2. în
4. risba). To kaže že na visoko stopnjo specializacije. Na primerkih
z Nanosa so mnoge ploščice tako tanke, da so povečini že zdrobljene.
Ploščice so se zdrobile zaradi sunkov, ki so jih povzročali valovi. Pri
vrsti N. senahori (Pleničar, 1962) so radialne ploščice med kanali
precej močne. Pri novi vrsti N. carniolica so ploščice med akcesornimi
kanali še močnejše in številnejše; zato so kanali nekoliko manjši, ker
odpade na masivni del lupine večji prostor. Vendar opazimo na stenah
ploščic, ki omejujejo akcesorne kanale, močne grbine. To so preostanki
ploščic, ki so tudi sedanje kanale delile in tako še bolj zmanjševale per-
forirani prostor. Vrsta N. carniolica je torej na poti k večji specializaciji
in kaže znake tega razvoja. Pri njej mejne ploščice izginjajo, perforacijski
prostor se veča. Vidimo le še zadnje ostanke izginulih ploščic v obliki
grbin na stenah preostalih ploščic. Iz istega razloga znaten del palealnega
dela lupine pri novi vrsti še ni perforiran. Kaže, da se perforacija pri ka-
prinidah pričenja pri akcesornih kanalih in šele nato pride na vrsto
palealni del.
Ker so ravno akcesorni in palealni kanali, njihov razpored, število in
oblika glavni kriterij pri ločitvi nove vrste N. carniolica od ostalih vrst
rodu Neocaprina, lahko sklepamo, da vrsta N. carniolica ni nič drugega
kot manj specializirana vrsta rodu Neocaprina. Morda bi se dalo s siste-
matičnim zbiranjem in primerjanjem kaprinid najti cel filogenetski niz.
Neocaprina sp.
11. in 12. si.
V svetlo sivem apnencu na območju Luške gorice sem našel še več
nepopolnih prečnih in poševnih prerezov ter odlomkov lupin školjk rodu
Neocaprina.
96
1. slika — Fig. 1
Neocaprina nanosi Pleničar
Zgornja ali leva lupina
The upper or left shell
2. slika — Fig. 2
Neocaprina nanosi Pleničar
Prečni prerez zgornje ali leve lupine
Transversal section of the upper or left shell
PLENICAR, GEOLOGIJA 8
3. slika — Fig. 3
Neocaprina cf. nanosi Pleničar
Del prereza lupine
Fragment of the shell section
4. slika — Fig. 4
Neocaprina carniolica n. sp.
Prečni prerez zgornje ali leve lupine
Transversai section of the upper or left shell
PLENICAR, GEOLOGIJA 8
5. slika — Fig. 5
Neocaprina carniolica
n. sp.
Zgornja ali leva lupina
The upper or left shell
PLENICAR, GEOLOGIJA 8
6. slika — Fig. 6
Neocaprina carniolica
n. sp.
Spodnja ali desna
lupina
The lower or right
shell
PLENICAR, GEOLOGIJA 8
7. slika — Fig. 7
Neocaprina carniolica
n. sp.
Prečni prerez spodnje ali
desne lupine
Transversal section of
the lower or right shell
8. slika — Fig. 8
Ichthyosarcolites rogi n. sp.
Prečni prerez lupine
Transversal section of the shell
pleniCar, geologija 8
9. slika — Fig. 9
Zgoraj — Above: Ichthyosarcolites rogi n. sp.
Prečni presek lupine, naravna velikost
*	Cross section of the shell, natural size
Spodaj — Below: Ichthyosarcolites tricarinatus Parona
Prečni presek lupine, naravna velikost
Cross section of the shell, natural size
PLENICAR, GEOLOGIJA 8
10. slika — Fig. 10
Ichthyosarcolites rogi n. sp.
Prečni prerez lupine
Transversal section of the shell
11. slika — Fig. 11
Neocaprina sp.
Del lupine
Fragment of the shell
plenicar, geologija 8
12. slika — Fig. 12
Neocaprina sp.
Prečni prerez lupine
Transversal section of the shell
PLENICAR, GEOLOGIJA 8
Ichthyosarcolites Desmarest 1812
Ichthyosarcolites rogi n. sp.
8., 9. in 10. si.
Derivatio nominis: po hribovju Kočevski Rog, na obrobju katerega je bila
vrsta najdena.
Holotypus:	8. slika, paleontološka zbirka Geološkega zavoda v
Ljubljani, inv. št. 1235.
Locus typicus: Luška gorica v Kočevskem Rogu.
Stratum typicum: turón.
Material:	več prečnih prerezov spodnje? lupine.
Diagnoza in primerjava z drugimi vrstami: Prečni prerez spodnje?
lupine kaže značilno trikotno obliko. Lupina ima tri ozke in izredno
visoke grebene. Na prečnem prerezu se ti grebeni vidijo kot trije dolgi
kraki, ki potekajo iz vsakega ogla trikotne lupine. Dolžina krakov je
tolikšna kot širina lupine brez grebenov. Lupina je sorazmerno tanka in
se po tem približuje vrstama L hicarinatus in L tricarinatus. Dalje je za
to vrsto pomembno, da ima na zunanjem delu lupine drobne, elipsaste,
radialno razmeščene kanale, ki so na grebenih (v prečnem prerezu: na
krakih) še posebno izraziti. Kanali na notranjem delu lupine so okrogli.
Na prečnem prerezu vidimo zobno jamico b, ligamentni stebriček I,
ki je kratek in zelo širok. Mišični odtis mp je močneje razvit kot ma.
Vse najdene oblike nove vrste so precej majhne, saj merijo premeri
lupin 25 do 30 mm. Iz lupin molijo še grebeni, visoki 30 do 35 mm, torej
so enako visoki, ali izjemoma celo višji kot znaša premer lupine. Te gre-
bene je imela školjka za zasidran j e na morskem dnu med skalami ali
lupinami drugih živali, ali pa so ji rabili za oporo, da se ji lupina ni
prelomila. Ce so rabili temu drugemu namenu, lahko sklepamo, da so
bile lupine razmeroma dolge, kajti kratkim lupinam tako visoki grebeni
ne bi bili potrebni. V prerezih vidimo, da so bili grebeni proti vrhu še
nekoliko širši in zaobljeni, ne pa ostri kot je to navadno pri grebenih in
izrastkih, ki jih imajo moluski za zasidran je. Tako lahko še z večjo
verjetnostjo domnevamo, da so imeli pripadniki vrste I. rogi grebene za
oporo, za nekakšno ojačenje dolge in vitke lupine, da je valovi ne bi
mogli zlomiti.
O grebenih, ki so najznačilnejša posebnost rodu Ichthyosarcolites, ni
v literaturi mnogo podatkov. Na slikah prerezov so navadno le delno pri-
kazani na spodnjem delu, kjer izhajajo iz lupin. Po radialno razporejenih
kanalih v grebenih se vrsta I. rogi približuje tisti vrsti rodu Ichthyosar-
colites, ki nastopa na Nanosu (Pleničar, 1960, 1962). Vendar nanoška
vrsta nima ostalih dveh grebenov tako visokih, kot je prvi.
Nova vrsta nastopa poleg vrst rodu Neocaprina, ki jih uvrščamo po
zadnjih podatkih v turonsko stopnjo.
7 — Geologija 8	97
Paleobiološke značilnosti
Favna pod Luško gorico ima naslednje posebnosti: Pojavlja se v dveh
podhorizontih. V spodnjem prevladujejo zastopniki vrste Ichthyosarcolites
rogi n. sp. Apnenec je poln lupin te vrste, katerih prereze vidimo na
preperelih površinah skal drugega poleg drugega. Le zelo poredko naj-
demo poleg še kak prerez školjke iz rodov Caprina ali Neocaprina. Zgornji
podhorizont, ki je nedvomno grebenska tvorba, je sestavljen iz lupin
školjk rodu Neocaprina, Caprina in morda še kakih drugih kaprinid
z močno perforiranimi lupinami, iz velikih rekvienid z debelimi lupinami,
iz radiolitov in iz hondrodont. V zgornjem podhorizontu leže lupine ne-
pravilno druga poleg druge, kar kaže, da so jih valovi po smrti živali
premetavali. Razmere so precej podobne kot v ostalih nahajališčih rudistne
favne v severozahodnih Dinaridih. V spodnjem podhorizontu leže lupine
vzporedno druga poleg druge. To enosmerno orientiranost lahko ugotovimo
na podlagi dejstva, da najdemo na isti ravni ploskvi apnenca vedno enako
orientirane prereze lupin. Na nekaterih ploskvah so skoraj vsi prerezi
pravokotni na podolžno os lupine, na drugih zopet skoraj vsi poševni, na
tretjih skoraj vsi podolžni itd. Podoba je, da so močni stranski grebeni
na lupinah le precej pripomogli k stabilni legi lupin in so jih celo po
smrti živali obdržali nepoškodovane v pokončni legi, kar je redkost pri
ostalih rudistih v naših apnencih v Dinaridih.
Poglejmo še odnose med posameznimi rudistnimi rodovi in vrstami
v našem nahajališču. Poleg velike množice zastopnikov vrste Ichthyosar-
colites rogi n. sp. se dobijo le redke močno perforirane lupine kaprinid.
Hondrodont in ostale favne skoraj ni najti. Kot nam kažejo prečni prerezi
zastopnikov rodu L rogi, so to rudisti z drobnimi in gostimi kanali. Po
svoji strukturi so nekoliko podobni lupinam rodu Caprinula, ki imajo
tudi drobne in na gosto preprežene kanale v lupini. Kakor so kaprinule
živele izolirano od ostalih rudistov in moluskov z debelimi lupinami, tako
kaže, da so tudi zastopniki rodu Ichthyosarcolites, zlasti pa nov rod I. rogi,
gradili podobno svoje grebene brez ostale favne. Edino močno perforirane
kaprinide, ki so bile zelo prilagodljive tudi na slabše življenjske pogoje,
so ponekod živele tudi med individui vrste I. rogi. Zaman iščemo tam
hondrodonte in rudiste z debelimi masivnimi lupinami.
Nasprotno najdemo v zgornjem podhorizontu poleg velikih neokaprin
obilo školjk z debelimi in masivnimi lupinami hondrodont, rekvienid in
radiolitov.
Opomba avtorja
Ko je bila ta razprava že v tisku, je Ante P o 1 š a k objavil članek: Sur la
biostratigraphie du Crétacé de LTstrie méridionale v Bull. csi. Conseil Acad.
RSF Yougoslavie, Tome 9, No. 3, 1964, v katerem je isto vrsto imenoval Ichtyo-
sarcolites poljaki.
Poleg vrste I. rogi oz. poljaki se dobijo pri Luški gorici še preseki vrste
L tricarinatus Parona, ki imajo značilen štirikotni prečni presek lupine (9. si.).
98
NEW DISCOVERIES OF RUDISTES IN THE REGION
OF KOČEVSKI ROG, SOUTHEASTERN SLOVENIA
In 1962 rudistid fauna, the key fossil for the Turonian stage, has
been found in white limestone in the Kočevski Rog region, in southeastern
Slovenia. Near the hamlet Luža this limestone is overlain by the Senonian
clastic sediments of scaglia. The locality of Cretaceous fauna is situated
by the roadside westerly of the Luška Gorica hill.
In the key horizon two parts are to be distinguished. The lower part
is distinctive by the species Ichthyosarcolites rogi n. sp., in the upper one
the species Neocaprina, Caprina, Chondrodonta, and the debris of Radio-
lites shells are represented abundantly. The shells of the species Ichthyo-
sarcolites rogi n. sp. are laying parallel with each other, while the ca-
prinoids in the upper part of the key horizon are deposited irregularly.
The limestone of both parts of the caprinoid key horizon belongs to the
"Repen littoral formation", first discovered on the Trst-Komen plateau,
previously considered to belong to the Cenomanian and Turonian stages
of Cretaceous. Now they may be regarded to belong to the Turonian
stage solely.
Palaeontological Part
Ordo: Pachyodonta
Subordo: Chamacea
Familia: Caprinidae
Neocaprina Pleničar 1960
Neocaprina nanosi Pleničar
Figs. 1, 2, 3
The synonimy is given in:
1962 Neocaprina nanosi Pleničar, Kaprinide in rod Radiotella
V krednih skladih jugozahodne Slovenije, Razprave SAZU, Ljubljana.
In the locality of Kočevski Rog a part of the upper valve of N. nanosi
n. sp. was found (Fig. 1). Until now only transversal sections of the upper
valve have been known. On the transversal section of this valve can be
seen also the ligament column 1, which could not be ascertained on
previously known sections.
Neocaprina carniolica n. sp.
Derivatio nominis: named by the country, where the shell was found.
Holotypus:	shown in Figs. 4, 5, 6, 7 (upper and lower valve). Both
valves are kept in the Palaeontological Collection of
the Geološki zavod Ljubljana, numbers 1233 and 1234.
Locus typicus: Luška gorica (Kočevski Rog).
Stratum typicum: Turonian stage.
Material:	Upper and lower valve.
99
Diagnosis and comparison with other species belonging to the same
genus: The ligament column is nearly straight. Also in this species the
anterior muscle scars ma are better developed than the posterior muscle
scars mp, but both are in all their length of equal thickness and not
decreasing as in the species known until now. The B' is thicker than
the dent B. The palliai canals extend less than to the half of the circum-
ference of the valve. The new species in transversal section resembles
best the species N. nanosi Pleničar.
The length of the upper valve is about 20 to 25 cm, the width about
8 cm. The length of the lower valve is about 20 cm, its width 6 cm. The
valves are narrowing conically towards the top of the shell.
The species N. carniolica n. sp. is a species of the genus Neocaprina
less specialized than the other species known until now.
Neocaprina sp.
Fig.11
On the locality Kočevski Rog there have been found many other, but
not well preserved, sections of different species of the genus Neocaprina.
Ichthyosarcolites Desmarest 1812
Ichthyosarcolites rogi n. sp.
Figs. 8, 9, 10
Derivatio nominis: named by the Kočevski Rog mountains in south-
eastern Slovenia, where the shell has been found.
Holotypus:	Fig. 8; Palaeontological Collection of the Geološki
zavod Ljubljana, number 1235.
Locus typicus: Luška gorica (Kočevski Rog).
Stratum typicum: Turonian stage.
Diagnosis and comparison with other species belonging to the same
genus: The transversal section of the lower valve shows a characteristical
triangular shape. The shell has three narrow and well-marked
ribs, seen in the transversal section as three long ridges. Near
the surface of the shell there are radially arranged canals. These
canals are particularly well developed on the three ridges. In the
shell interior the sections of the canals are circular.
In the transversal section can be seen the tooth socket b, and the
ligament column 1 which is very wide. The muscle scar mp is better
developed than the scar ma. The diameters of the valves are about 25 to
30 mm, the heights of the ridges about 30 to 35 mm. Towards their tops
the ridges are wider and rounded.
100
Palaebiological characteristics
Besides the species I. rogi, a smaller number of shell belonging to
other Caprinoid species can be found, but neither Chondrodonta radio-
lites nor thick-shelled radiolites. A rather abundant fauna, however,
besides the shells belonging to the genus Neocaprina, can be found in the
higher part of the key horizon, particularly shells of the species Chon-
drodonta, Sphaerulites and Requienia. This indicates a great adaptability
of the genus Neocaprina, living together with a fauna specially fitted
for particular conditions of life. This fauna is needing great quantities
of calcium salts to build up their thick and strong shells. The genus
Neocaprina reacts against the lack of calcium salts by increasing the
width of their canals. The series I. rogi n. sp. has not been as adaptive,
and is therefore always found separated from the other fauna. The three
strong ridges on the valve of the series I. rogi n. sp. have held this shell
in upward position also after its death, and have preserved it in this
way against the force of the sea waves.
Author's remark
During the print of this paper the article of Ante P o 1 š a k was published:
Sur la biostratigraphio du Crétacé de ITstrie méridionale. Bul. sci. Conseil Acad.
RSF Yougosloavie, Tom 9, No. 3, 1964 in which the same species is named
Ichtyosarcolites poljaki.
Besides I. rogi {poljaki) at Luška gorica occur also I. tricarinatus Parona
for which the quadrangular cross section of the shell is characteristic (Fig. 9).
LITERATURA
D o u V i 11 Ć, H., 1887, Sur quelques formes peu connues de la famille
des Chamidés. Bull. Soc. géol, d. Fr. (3), 15, Paris.
Germovšek, C., 1953, Zgornjekredni klastični sedimenti na Kočevskem
in v bližnji okolici. Geologija, 1, Ljubljana.
Kühn, O., 1932, Fossilium catalogus, I. Animalia, Pars 54, Rudistae,
Berlin.
Kutassy, A., 1934, Pachyodonta mesozoica. Fossilium catalogus, I.
Pars 68, Berlin.
Parona, C. F., 1923, Memorie per servire alla descrizione della carta
geologica d'Italia. Fauna del neocretacico della Tripolitania, molluschi, parte II,
Lamellibranchiati, Roma.
Pleničar, M., 1960, Stratigrafski razvoj krednih plasti na južnem
Primorskem in Notranjskem. Geologija, 6, Ljubljana.
Pleničar, M., 1962, Kaprinide in rod Radiolitella v krednih skladih
jugozahodne Slovenije. Razprave SAZU, Ljubljana.
Protzen, F., 1932, Das Tertiärbecken von Gottsche in Unterkrain und
seine morphologische Bedeutung. Vesnik Geol. zavoda kralj. Jug., knj. I, zv. 2,
Beograd.
Sri bar, L., 1962, Mikrofavna na listu Ribnica, poročilo, arhiv Geolo-
škega zavoda, Ljubljana.
U r š i č, F., 1931, Krečnjak sa Chondrodonta joannae Choff. u blizini
Kočevja u Slovenačkoj. Geol. anali, knj. X., II. dio, Beograd.
Uršič, F., 1932, Stratigrafski pregled slojeva u okolini Kočevja u Drav-
skoj banovini. Vesnik Geol. zavoda kralj. Jug., knj. II., Beograd.
101