Poetika kristala in drage pesmi
Vladimir Memon
Radost drsenja v kristal
je trpka. Stena — luč, ki se vname,
ko sijem v drhtenje bitja me vzame
v brezkončno ledenost svetlob in omame,
da sredi telesa otrpnem — v kristal.
Prostor ni prostor — je val brezprostorja, ki sika in ledi; ki miruje. So nohti, so živoi moči, ki se vežejo v smrtno težo snovi, da me stisnejo v steklasti val.
POETIKA
KRISTALA
I
603
604
Vladimir Memon
Med nebom in zemljo kristal
bliska silnice in delce; trenje,
ki brizga telo v jedro kamna, ki jemlje
oblikam obliko — sredi zrcala življenje —
kot smrt! brusi v kristal.
II    Kristal zgrize telo,
mehko, naoljeno tkivo drsenja, besedo, ki rase v telo, zven misli in dihanja tlenja telesa, ki lega v telo.
Kristal — jekleno telo oblike, ki ubija, led, ki ledi, nož skozi meseno telo; kamnita žila neba, ki lebdi v pljučih in srka iz telesa telo
proti molku (skoraj nebiti) iz čistega lika.
NEVIDNO    Neviden sem v poljih gostote stvari,
neviden sem v gibanju, vzroku in v smeri. .. Zrcala so znotraj — le v meni živi, kar privrejo tipalke in umakne se meri.
Obraz in telesa odzvanjajo teži, odzvanjajo steklu, ki od njih me deli; sprejel sem razliko — as kožo sem v mreži, ki zgrize kristal in v nevidno žari.
Kislina oblik se razlije po steni, po odvečnosti smrti, ki klije v oči; ledeno izginjanje stisne me k mreni —¦ v dušeče drsenje, ki izkljuje sani.
605
Poetika kristala in druge pesmi
Obnebje molka bremeni samoto, ki klije k jedru vztrajnosti semen in se bližina prekriči s samoto in se neskončno briše v smer imen, da nož samote prekipi samoto.
Bleščanje kože govori s samoto,
ki v peno živca vtisne krog in zven —
odsotnost čutnic    vrne hlad v samoto,
da se iz klicanja gubi pomen
med trave, ker oko deli — samoto.
*
In vztrajnost želje kliče me v samoto, ki je edina vztrajnost, moč bližin; nasičenost stvari, ki tli samoto in luč, ki se zaje v meso tišin, povsod nevidno toči sok — v samoto.
*
Drugo mimo drugega drsita
najini življenji;
umikata se in ledita,
dvoje dreves, ki raseta v želji
po enem, po krošnji. . . ovita
v stekleni meji, ki stiku — veji
odvzameta lok, tiho. .. tiho toneva v dno,
med stene, ki utripajo jedro —
brez glasov, brez pomena... le snov,
ki ne sliši... le koža, oddaljevana v srebro.
*
Trdo ujet v kupolo iz stekla, da utripa zrak le med robom in očmi, se noro vrtim iz sebe, iz pekla spet vase — skoz nože, skoz jekla;
606
Vladimir Memon
medtem se svet, zunaj, kot voda razlije
po steni — in se me ne dotakne. . . ker luči
so zunaj drugačne ... list klije
skoz mero, ki se v kali (njegovem mostu) vije
iz zemlje v vnaprejšnje, vedno iste oblike .. . Jaz, izmaknjen iz sveta, ki ne zmore poti skozi prste v možgane — mislim like:
telo, ki se v drugo VRAŠČA le ... če stopi iz slike.
*
Skozi odsotno rasejo telesa v list, ki druži in ga ni; kristalni lok in bela, davna teža nerojenega drsi
skoz kri, ki plašno čuti v tipanju telesa bitje, ki še ni.
Krik določi edino pot telesa — iz rojstva v nehanje, v čiste luči; neslišno se loči dihanje od drevesa, od utripov drugega, ki tli v noči in kliče kožo v vonje plesa... in ljubi, česar še ni.