Vpliv gospodarske krize na naše šolstvo in učiteljstvo. iii. Uklnitev meStanskih Sol in osnovnoSolsklh razredov. Nobcna panoga našega šplstva sc ni po vojni tako naglo razvijala in doživela takega razmaha, 'kakor mcščanskpšolska. Saj pred prevratom nismo mogli niti gpvpriti p svojih meščanskih šolah. Zakaj tistih par meščaiv skih šol, ki so bile na našem teritoriju, prav za prav nisp bilc naše, ampak nam tuje po duhu in ustrpju. Danes pa jih imamo s privatnimi vred že skoraj štirideset. In mnogc izmed njih so pbstavili in jih opremili njihovi okoliši z velikimi žrtvami, katerih bremena npsijo še danes in jih občutijo vsled gospodarske 'krize bolj, kakbr kdajkoli. Ni tu mesto, da bi razpravljal o pomenu meščanskih šol zlasti za tako zvani srednji sloj in njegovo izobrazbo. Njih ustanavljanje in številčni razmah dovolj jasno kažeta, da jih ljudstvp hoče imeti. Hoče jih pa zato, ker jih potrebuje. Življenjski boj za obstanek in napredek našega srednjega stanu je zahteval ustanpvitev meščanskih šol, ne pa morda kake kaprice in bahavost krajevnih činiteljev. Pravilno bi bilo, da imej vsak srez svpjp meščansko šolo, ki bi naj po svojem ustroju ustrezala gospodarskim potrebam svojega okoliša. Danes krožijo med nami najrazličnejšc vesti o ukinitvi meščanskih šol. Navajajo sc celo imena. Ravno ta imena pričajo, da bi ne bilp nobenega sitema pri ukinitvi meščanskih šol, če bi jih ukinili tako, kakor krožijo govorice. Iz tega pa sledi, da so tc vesti preuranjene in nimajp prave ppdlage. Saj si ne moremo misliti, da bi oblast postopala pri rešitvi tako važnega vprašanja brez tehtnega preudarka. Kjerkpli imajo meščanske šole dovolj visoko število obiskpvalcev tekpm zadnjih let, tam bi morale ostati tudi kljub gpspodarski krizi. Kjer pa ni zadostnega števila, tam se naj ukinejo. Pri tem je potreba upoštevati tudi to, da se bo število obiska meščanskih šol nižalo ravno vsled gospodarske krize; dasi je na drugi strani pričakovati, da jo bodo posečali iz istega vzroka taki, Tci bi sicer šli v srednje šble. - Docela zgrešeno bi bilo pa načelo — o katerem se tudi širijo govorice — da bi se naj ukinile meščanske šole v vseh onih krajih, kjer obstojajo kake srednje šole. Nbbena srednja šola ne more namreč po svojem da« našnjem ustro.ju nadpmestiti meščanske šole. Prav tafco napačno bi bile stališče pri ukinitvi meščanskih šol, če bi zastopali načelo, da tudi Dravski banovini niso potrebne meščanske šole, ker izhaja n. pr. Vardarska prav lahko brez njih. Zjednačenje se mora vršiti navzgor, nikpli pa ne navzdol. Tega principa ne smc prevrniti tudi ne gospodarska ikriza. TplJko o meščanskih šplah. dasi ne spadajo n.eposredno v naš delpkrog ter so pokli* cani drugi, da se zavzamejp za njih bbstoj, seveda, če je ta obstoj kljub gospodarski krizi upravičen in nebtahodno potreben. Pa preidimo k ukinitvi osnovnošolskih razredov. O ukinjcnju osmovnih šol samih pri nas namreč ne mbre bitj govora. Saj naše osnovno šblstvo že čuti dovolj posledicc gpspodarske krize v tem, da vsled nje ne moremo staviti novih šol. ppslopij in niti ne razširjati starih, da je število razredov mnogo višje od števila učnih prostorov. Radi tega se mora marsikje vršiti poldnevni pouk. To jc povojna »pridobitev«, katcre preje nismo poznali m nikakor ne pospešujc vzgoje in pouka, kakor tudi nc zdravja otrok. Že v uvodu scm omcnil, da je sedanja gosppdarska kriza »vis maior«, ki se ne pzira na že obstoječe normc, ampak gre prdko vsega svojo lastno brezobzirno pot. Zato prav lahko računamo s tem, da se v tem, gbspodarsko tako kritičnem času, ne bodo btvarjale nove paralelke, pa čeprav razred dpseza ali pa še celp preseza zakpnito številp otrok. Nasprpts no: tnnoge že obstoječe vzporednice se bodo morale zopet združiti z matičnim razredom, če bo količkaj dopuščalo število otrok in razsežnpst učnih prbstprov. Tudi pride nedvomno do ukinitve posameznih razredov na naših osnovnih šplah. Te ukinitve ne bodo toliko zadele našega podeželja, kakor predvsem naše gosppdarske in kulturne centre, mesta in trge. V teh imajo namreč posamezni razredi včasih tako nizko številp učencev ,da materialnc žrtve za vzdrževanje lpkalpv in učnega osobja nikakor nisp v skladu z uspehom v talcem gospodarskem položaju, kakpr ga nam nalaga sedanja kriza. Zakaj vzdrževati učno osebo za n. pr. 12 učcncev, ali pa tudi za 20, je v današnji gospodarski krizi luksus, katerega si ne more in tudi ne sme privoščiti nobena država. V kplikor smo bili preje preširoko* grudni, v toliko bomo morali sedaj retirirati. Čas in razmere nas bodo neizprosnp prisilile v to. In če smo odkriti, moramo priznati, da so se včasih v službeno zelo ugbdnih krajih otvarjali razredi ne toliko radi učencev, kakor radi učnih oseb, da so dobile mesto, katcro jim je prijalo. Iz tega so nastajale naravno posledice, ki so pač morale nastati. Peščica otrpk je imela v službeno udobnih krajih reden pouk, med tem, ko ga je imela množica tam zunaj v službeno težjih 'krajih le neredno, ali pa splph ne. Da to ni bilo in tudi ni pravilno, še manj pa pravično, leži na dlani. V sedanji izredni dobi pa se moramo prav vsi zavedati sledečega: Gospodarska kriza zahteva neizprpsnp svpjih žrtev, velikih in občutnih žrtev tako pd posameznikov, kas kpr pd vseh stanpv in slojev. Vse ie žrtve bomo doprinesli z mirno vestjo, ako imamo zavest, da so neobhpdno potrebne in pa, da so pravičnp in sorazmerno porazdeljene na vse panoge in na vse sloje. Zakaj zavest, da nosimo težko breme vsi, da teži vse enako, vzbuja pogum in voljo krepkb premagati naloženo pezo. Ob zavesti, da tišči le nekatere, vzbuja malodušje in občutek, da je breme stokrat težje kakor je v resnici. —ski.