ROŽICE IN ZVERINICE IZ REZIJE
Gre za knjigi:
Rožice iz Rezije. Nabral in presadil Milko Matičetov. S podobami povezal Miha Males. Izdali založba LIPA, Založništvo tržaškega tiska, ISN pri SAZU, Koper—Trst— Ljubljana 1972.
Zverinice iz Rezije. Ujel in udomačil Milko Matičetov. S podobami približala Ančka Gošnik-Godec. MK, Založništvo tržaškega tiska, ISN pri SAZU, Ljubljana—Trst 1973.
Pred dobrimi sto leti je prišel v Rezijo J. B. de Courtenay, ki je odkril in kmalu predstavil znanstvenemu slavističnemu svetu njeno posebno narečje, v katerem
se do danes ohranja bogato ustno slovstvo. Temu se že več kot desetletja intenzivno in zavzeto posveča M. Matičetov, ki se je z zbirko liričnih pesmi in zbirko živalskih pravljic hotel delovno oddolžiti svojemu cenjenemu predhodniku, nam pa približati bogato slovstveno ustvarjalnost Rezijanov. Zbirki prinašata le drobec bogatega gradiva, ki še čaka znanstvene obdelave in objave.
V obeh rezijansko pisanih nagovorih Rezi-janom se ne kaže le avtorjeva globoka navezanost na ustvarjalce in ohranjevalce ustnega slovstva, ampak tudi vzpodbuda zanje m dokaz, da je mogoče njihov jezik
24
tudi pisati, kar so nekdaj poskušali že sami.
V predgovoru v prvo zbirko avtor nato razlaga značilnosti režij anske lirike. Rožica je Režijanom metafora za izbranca srca: fanta, dekle ali kogar koli, ki je pevcu zares drag. Pri tem se ta prav nič ne ozira na slovnični spol besede, ki je seveda tudi pri njih ženskega spola. Razmerje med metrično shemo, ki je najpogosteje štiri-stopni jamb, in besediščem si lajšajo tudi z raznimi pripomočki za poljubno krajšanje ali daljšanje verzov. Tako prvo osebo (»ja«/»jes«) po potrebi nadomestijo s pomensko enakovredno formulo moja glava (»glawa ma«), puščajo si prosto pot pri rabi slovničnega števila, uporabljajo različne tipe ponavljanja itd. Avtor si zastavlja vprašanje, zakaj v teh pesmih tako močno prevladuje prav ta mera in kako je do tega prišlo. Medtem ko zunanjih rim ne poznajo, notranje rime niso tako redke. Interpretira nekaj pesmi, ki so vse pesmi v prvotnem pomenu besede (se pojejo!) in navaja zanje vzporednice v slovenski literaturi (Kette) pa tudi asociacije na svetovno (irske srednjeveške pesmi, kitajska lirika, japonska haiku).
Zbirka je urejena tematsko. Vanjo nas uvedejo pesmi, ki kažejo vesel in hudomušen rezijanski temperament, njihovo veliko povezanost s petjem, citiro (gosli-mi). Naslednje kitice prikazujejo njihov odnos do narave. Predmet njihovega opevanja so gore, steze, bukovi listi, meseca maj in junij, domača vas, voda, breg, koza (miijica), cvetje. Sledijo motivi vojaščine in zdomarstva, v katerih večinoma Re-zijanke izražajo svojo osamelost in skrb zanje, ki hodijo po svetu. Najbolj razvejan je motiv ljubezni: pričakovanje, zbliževanje, krhanje prvih ljubezenskih vtisov ali muhavost izbranca. Naslednji ciklus se spet približuje socialni motiviki, ko se ljubezen trga tudi zaradi revščine in nato se grenko občutje širi na vsa področja ter odkriva senčen pogled na življenje. Vendar se zbirka konča z optimističnim finalom, ki mu odločilno pomaga pesem: Naj ljubi gre mi, kamor če — (.. ./zapela bom, zaukala,/ da mora stresti vse dole,,'.../ Pa naj me čuje ali ne,/ vseeno jaz zapela bom,/ in ko bo konec pesmice,/ zaukam in zapojem spet!)
Sledijo opombe o kraju in času zapisa, pevcih in razlage nekaterih pojmov ter povzetek v italijanščini.
Živalske pravljice v Zverinicah uvaja Predgovor, v katerem avtor opredeljuje svoj odnos do zapisovanja ustnega slovstva v preteklosti.
Ta zbirka živalskih pravljic je prva, ki prinaša ustno slovstvo v nepotvorjeni obliki tudi širši javnosti, kolikor se ta ni zabrisala v prenašanju v knjižno slovenščino, ki je nujno za tak namen. Vendar je precejšnja razlika, če kljub morebitnim posegom (ki jih je vedno moč preveriti!) strokovnjak pri prenosu v medij pisave skuša ohraniti pripovedi obliko, ki ji jo je dal pripovedovalec, ali pa se ohrani le fabula.
M. Matičetov zavrača J. B. de Courtena-yevo mnenje, da so rezijanske pravljice izposojene pri drugih narodih in prevzete iz knjig. Pri podrobnejši raziskavi tega vprašanja pri živalskih pravljicah prihaja do sklepa, da nanje ni vplival, vsaj neposredno ne, npr. germanski Tierepos, čeprav je pri nekaterih snov znana že iz srednjega veka. Zato poudarja, da rezijanske živalske pravljice niso izposojene v navadnem pomenu besede, seveda se pa dajo ugotoviti pri njih kot pri pravljicah sploh, širše mednarodne povezave.
Po nekaj primerih, ki zanimajo predvsem komparativno folkloristiko, opozarja na značilnosti teh pravljic. Zasidranost v določeno pokrajino izpričuje njihova bogata toponimika (v eni pravljici je mogoče najti do dvajset toponimov). Da v njih odseva življenje in mišljenje Rezije in njenih prebivalcev, kaže polno lastnosti v glavnem gozdnih živali — zverinic. Človeškemu svetu se približujejo npr. tako, da izražajo spoštovanje z vikanjem, ogovarjanjem boter, botra (gotar, götrica...), pogovarjajo se v jeziku, ki najbolj ustreza trenutni situaciji (rezijansko, furlansko, nemško, ločijo posamezne govore rezijan-skega narečja). Zanje so značilne pomanj-ševalne oblike tako za drobne kot večje živali (polž — riigac, zajec — zec, lisica — lesycisa, volk — wükec, wiikilec), in posebna živalska govorica, ki jo označujejo s tem, da posameznim besedam dodajajo šumnike na začetku ali z njimi zamenjujejo sičnike na začetku ali sredi besede. Tudi s posebnimi klici hočejo vzbuditi vtis nevsakdanje človeške govorice. Vse to avtor pripisuje prizadevanjem po počlovečenju (antropomorfizaciji), ki so odraz še nedavne tesne povezanosti Rezijanov z na-
25
ravo, ko so jo občutili (po avtorju) kot »sklenjen krog, povezano enoto«. Z aluzijo na Lukdcsa pa bi mogli torej govoriti o enovitem, epskem svetu.
Pri izbiri teh pravljic se je avtor od več mogočih kriterijev odločil za estetskega. Po njegovih besedah so mu bili merilo lepa oblika, živahen stil, ubranost med obliko in vsebino. Variante posameznega motiva ne dajo le pregleda nad njegovo pogostnostjo in priljubljenostjo, ampak tudi možnost, da ugotavljamo moč in spretnost posameznih pripovedovalcev.
Nazadnje so označeni še avtorji posameznih pravljic, ki niso namenjene le otrokom, in razmerje med temi pravljicami in
basnimi. Sledi seznam petintrideset avtorjev pravljic in druge potrebne opombe ter uvrstitev v mednarodna kazala tipov pravljic in povzetek v italijanščini.
Avtorjevi prevodi poezije v knjižno slovenščino so enakovredni izvirnim besedilom in so za njeno estetsko uživanje nepo-znavalcem rezijanščine nujni, prav tako ne taji svoje leposlovne nadarjenosti, ki se kaže že v uvodih, pri prevodih pravljic, je pa vprašanje, če morejo enakopravno rabiti za znanstveno obdelavo, npr. metafore v tej poeziji, morfologiji pravljic in tudi dialektalne sintakse.
Marija   S t a ? o n i k SAZU v Ljubljani