Leto IX.
V Ljubljani, 21. junija 1913.
Štev. 6.
RUDYARD KIP LIN G:
Riki-tiki-tavi.
(Konec.)
jjj^Javadno mungosi ne zasledujejo kač v njihove luknje, Riki-tiki pa ni mislil, v kakšno veliko nevarnost se podaja. Notri je bilo temno kakor v rogu, in Riki ni nič vedel, če se morda vsak hip luknja ne razširi in da Naji dovolj prostora, da se obrne in ga napade. Toda kače ni izpustil, držal jo je čvrsto, razkrečil vse štiri noge in se trdno uprl z njimi v vlažno zemljo, da bi ustavil Najo v njenem teku. Darzi pa je ves čas gledal na vhod kačjega brloga in ko je videl, da se je nehala majati trava nad njim, je postal zelo žalosten in je dejal svoji ženici: »Mrtev je Riki-tiki, nikoli več ga ne bova videla! Zapeti mu moram prav lepo mrtvaško pesem. Junaškega Riki-tikija ni več! Kajti Naja ga je gotovo že umorila globoko, globoko pod zemljo.«
In Darzi se je vsedel pred svoje gnezdeče in je začel peti genljivo žalostinko, in ravno ko je prišel do najbolj genljivega mesta, se je zamajala trava, in iz luknje je prilezel počasi Riki-tiki, ves pokrit od blata in nesnage. Darzi se je ustavil kar sredi stavka in obmolknil. Riki-tiki pa je mežikal nekoliko časa z očmi, kajti bleščalo se mu je od močne dnevne svetlobe, oblizoval se je po bradi, se otresal in kihal. »Tudi to je končano,« je dejal. »Vdova ne pride nikoli več na dan.« In rdeče mravlje, ki so hodile med travo, so ga slišale in so romale v dolgi vrsti v luknjo, da se prepričajo, če je govoril Riki-tiki resnico.
Riki-tiki pa se je vlegel v travo in je zaspal na mestu — in spal in spal skoraj do večera. No pa je tudi opravil trdo delo
ta dan. »O-a!« je zazdehal, ko se je končno zbudi!. »Zdaj grem pa spet v hišo nazaj. Darzi, povej Kotlarju, naj razglasi po vsem vrtu, da je Naja mrtva.«
Kotlar je namreč ptič, ki ima tak glas, da se sliši, kakor bi tolkel z majhnim kladivcem po bakrenem kotlu. Zato je prevzel v vseh indijskih vrtovih in po vsej džungli mesto klicarja, ki daleč naokoli razglaša dnevne novice. Ko je tekel Riki-tiki po peščeni poti proti hiši, je že zaslišal za svojim hrbtom znani glas: »Don, ddn, dčn!« To je prvo znamenje, s katerim opozarja Kotlar, da bo nekaj povedal. Potem pa se je razlegalo: »Din-don-t6k! Nag je mrtev! D6n! Naja je mrtva! Din-don-tdk!«
Vsi ptički v vrtu so začeli od veselja prepevati na ves glas, in tudi žabe so začele kvakati in regljati na vse grlo; kajti poleg malih ptičkov sta Nag in Naja posebno rada jedla žabe.
Ko je prišel Riki v hišo, so ga hoteli vsi božati in polju-bovati, vsi, Tedi, oče in mati; Tedijevi mamici so kar solze kapale iz oči na Rikija, mali Tedi ga je pa toliko časa poljuboval na njegov od prsti umazani smrček, da mu ga je čisto obrisal in da je spet mogel s svojim rožnatim noskom vohati in migati okoli sebe. Riki je dobil imenitno večerjo, potem pa je šel s Tedijem skupaj v posteljo.
Pozno zvečer sta prišla oče in mati v Tedijevo spalnico, da bi mu rekla lahko noč.
»Nam vsem je rešil življenje,« je rekla mati. (Bila je še vsa bleda.) »Ta ljuba živalica je rešila življenje nam vsem.«
Riki-tiki se je takoj zbudil, kajti mungosi imajo zelo rahlo spanje.
»A, vi ste?« je dejal. »Kaj imate pa še zmirom tako preplašene obraze? Nag in Naja, oba sta mrtva, z jajci se goste mravlje. In če bi tudi živeli, saj sem še jaz tukaj, jaz! Riki-tiki-tik-tk!«
Riki-tiki je bil sicer ponosen na svoja junaška dela, ni pa postal ošaben. Pazil in čuval je nad vrtom in skrbel, da se v njem ni zaredila kačja zalega. In razumel je svojo reč, kakor se spodobi za pravega mungosa. Celo največje Kobre je stresel strah, če so zaslišale njegov bojni klic:
»Riki-tiki-tik-tik tk!«
A. M. K.:
Josipina Turnogradska.
Njeno življenje in delo.
(Dalje.)
III.
pisi in umetnost. Tiskani spisi. — Njih snovi, zgodovina, slovanska zgodovina, ženske junakinje, ljubezen do prirode. Vsebina spisov. — Viri invplivi. — Misli v spisih in njih tendenca: opisovanje prirode. Zrn iraj krasna je narava. — Jezik, slovenščina in ilirščina. — »Slov. B čel a« in »Zora«. — Janežič in Razlag. — Vpliv Prešerna. — Slog in dikcija. — Metrikavprozi in poizkusiposebnegaritma. — Slov-niške oblike. — Umetnost. — Miniature in slike.
Delo Josipine Turnogradske moremo danes presojati le po njenih tiskanih spisih, kajti Lovro Toman svoje obljube ni izpolnil in ni izdal vseh njenih del. Tudi pozneje ni do tega prišlo. Vsa zapuščina je baje še danes na gradu Turn1). Ako je rekel dr. Toman, da bi bilo krivično, ako bi se nje dela ne izdala v lepi obliki, je gotovo tem bolj krivično, ako se sploh niso izdala. Videli bi v njih slovensko narodno ženo petdesetih let; iz vsega moremo sklepati, da leži v njenih pismih mnogo zanimivega, in pisma so za življenjepisca in zgodovinarja najboljši vir, iz njih najbolje spoznamo ljudi in dobo. Ker so druga njena dela danes nedostopna, moremo le iz tiskanih spisov sklepati na njeno umetnost. Tudi ti spisi — kakor jih je malo — nam kažejo Josipino kot pisateljico in umetnico v jasni luči.
Prvo, kar zapazimo v njih, je to, da prevladujejo zgodovinske in sicer zgodovinske slovanske snovi.
Bilo je v duhu tedanje dobe, da so se obdelovale zgodovinske snovi; romantika je ljubila starodavnost, gradove, nesrečne junake, ječe i. t. d. Okoli 1. 1848. pa je prihajala v to romantiko nacionalna tendenca; Josipina Turnogradska je že pri svoji vzgoji sprejela mnogo ljubezni do zgodovine; domači grad in gradovi naokoli so budili romantične zgodovinske spomine; ti spomini so se pomnožili s čitanjem; pozneje pa je živela v krogu, ki je budil staro slovensko in slovansko zgodovino, ker
J) Gl. Dom in Svet l. c.
so s tem hoteli vplivati na novo prebujeni narod. Slov. Bčela 1851 ima tri četrtine spisov iz slovanske zgodovine, ki hrani v sebi mnogo romantičnih dogodkov in junakov. — Poleg narodnostne tendence odseva iz spisov Josipine Turnogradske ljubezen do svobode, do domovine in naroda (odmev časa), in glase se gesla bratske sloge, odpuščanja, ljubezni. Značilno pa je, da ljubi pisateljica posebno ženske junake in zelo rada kaže žensko zmagovito silo, kakor da bi hotela navdušiti slovensko ženstvo za narodni boj. Poseben znak njenih spisov je krasno opisovanje prirode, v čemer se kaže njena ljubezen do narave.
Tiskani spisi Josipine Turnogradske obsegajo sledeče povesti:
1.	Nedolžnost in sila (Slov. Bčela 1851. I. str. 33—34).
2.	Izdajstvo in sprava (Slov. Bčela 1851. I. str. 65—68).
3.	Slavjanski mučenik (Slov. Bčela 1851. II. str. 129—151).
4.	Svatoboj puščavnik (Slov. Bčela 1851. II. str. 50—52).
■5. Zvestoba do smerti (Slov. Bčela 1851. II. str. 130—131).
6.	Boris (Zora 1852. str. 58—66).
7.	Tverdislav (Zora 1853. str. 113-127).
8.	Rožmanova Lenčica (Zora 1853. str. 128—140).
9.	Marula (Vodnikov spomenik str. 231—232).
Pesem »Zmiraj krasna je narava« je natisnjena v življenjepisu dr. Lovra Tomana, ki ga je izdala Slovenska Matica 1. 1876. Po sporočilu dr. Tomana se da sklepati, da je nenatisnjena zapuščina večja nego tiskani spisi.
Povesti Josipine Turnogradske niso obširne: obsegajo le nekaj tiskanih strani. Čitatelju se zdi, da je v njih le podana vsebina tega, kar je pisateljica kje čitala. Zato so te povestice le mične sličice, ki nas spominjajo na drobne slikarije, ki so bile v modi v oni dobi. Podamo kratko vsebino njenih tiskanih povesti.
»Nedolžnost in sila« obdeluje znano snov Veronike Deseniške. Grad Friedrichstein, posestvo Miroslava, sina mogočnega celjskega grofa, je stal v petnajstem stoletju na visoki skali proti jugu mesta Kočevja. Miroslavova žena je umrla 1. 1422; ljudje so ga dolžili, da je bil on kriv njene smrti. Vzrok tem govoricam je bila krasna Veronika z Desenic, v katero se je Miroslav zaljubil, ko je njegova žena še živela, in se je z njo kmalu po smrti svoje žene poročil. Proti temu zakonu pa je bil njegov oče Herman, in njegov svak, cesar Žiga; dala sta Miroslava v ječo
vreči in njegov grad razdejati. Veronika je zbežala najprej v gozd, potem se je rešila v Ptuj k svojim prijateljem. Tu je prišla v roke Hermana, ki jo je dal v ječo zapreti, da bi od glada umrla; dva viteza sta končala življenje nesrečne Veronike. »Oj hudobne duše, polne neumnih presoj«, konča pisateljica to svojo prvo povest. — Snov Veronike Deseniške je romantična in se je že takrat pojavila v literaturi. Neznan pisatelj je prevel to snov iz češčine za Gajevo Danico (I. 1838. str. 30—34) pod naslovom: Veronika iz Desenice1). Lahko da jo je nanjo opozoril Lovro Pintar, ali pa jo je čitala kje drugje. V slovenščini je bila menda tu prvič leposlovno obdelana; pozneje je isto snov porabil Jurčič za svojo dramo.
»Izdajstvo in sprava« obdeluje znano snov o Juriju Kastriotiču, banu arbanskem. Vojna med križem in polumesecem je trajala že vrsto let. Hrabro se je boril za križ Jurij Kastriotič, ban arbanski. Turki ga niso mogli premagati. Njegov sovražnik Mehmed sklene Kastriotiča z izdajstvom premagati. Mehmed piše Musi, zvestemu prijatelju Kastriotiča, hvali njegovo hrabrost in mu obljublja lepo plačilo, ako Kastriotiča izda. Ta predrznost je Muso razkačila. Toda izkušnjava je zmagala. Odide k Mehmedu in stopi v njegovo službo. L. 1454. je bil boj na Dobrinskem polju; tam se srečata Musa in Kastriotič; Musa povabi Kastriotiča na dvoboj; toda Kastriotič premaga vse Turke in Musa mora bežati. Slovanska hrabrost je zmagala. Mehmed obsodi Muso kot izdajalca k smrti na kolu. Prošnje drugih so Muso rešile smrti. Mehmed ga zapodi iz službe, in iz svojega carstva. Musa se spomni na velikodušnost Kastriotiča; odide k njemu in ga prosi odpuščanja. Kastriotič mu vse odpusti. Borila sta se skupaj, Musa se je hrabro bojeval, dokler ga niso Turki ujeli in kruto umorili. —
Kje je dobila Turnogradska snov za to povest, se ne more natančno določiti, izvedeli pa bi lahko, ako bi pregledali — njeno knjižnico. Snov o Kastriotiču je jugoslovanska in se vidi iz nje zanimanje za jugoslovansko zgodovino — vpliv ilirizma.
»Slavjanski mučenik« obdeluje snov sočasnih političnih bojev. L. 1848. je oznanilo svobodo narodom. Tudi slovaški narod, bivajoč v gorah divje Tatre, je zaslišal ta glas; slovaški mladenič Vilko Šulek je sklenil, poln ljubezni do domovine, združiti svoje rojake v boj proti Košutovcem, ki so prelivali slovansko kri. Zbral
J) Gl. Šurmin: Hrv. Preporod str. 47. v korist obmejnim Slovencem/
je svojo četo in se je bojeval za dom in cesarja. Toda gorje temu, ki je prišel Madjarom v roke. Vislice po vaseh so pričale o madjarski grozovitosti. Tudi Vilko Šulek je prišel v roke svojih sovražnikov in je bil obsojen na vislice. Pred svojo smrtjo še pošilja pozdrav vsem slovanskim zemljam in prerokuje svobodne čase.
Ta povest kaže slovansko čuteče srce pisateljice in se vidi iz nje, da se je zanimala za sodobne politične dogodke. Nekatere citate smo že zgoraj podali. Značilno je tudi popisovanje zadnjih trenutkov »slovanskega mučenika«, ki konča svoje življenje na mažarskih vislicah — pisateljica je znala snov zelo estetično podati. Kje je dobila vsebino in ime junaka — ne moremo povedati; lahko pa, da so o tem pisale — novine, saj je bil komaj prvi boj končan.
»Svatoboj puščav ni k.« Veliko moravsko kraljestvo je doseglo pod vlado Svatopluka največjo mogočnost. Po njegovi smrti mu sledi na prestolu Svatoboj, njegov sin. Toda njemu ni sreča mila. Nemci in finski barbari ga napadajo, pa tudi doma ni sloge. Svatoboj izgubi bitko za bitko in nazadnje pobegne v puščavo. Tam se poslovi od edinega zvestega tovariša, svojega konja. V spominu na nekdanjo slavo zaspi. Bog spanja pa mu pokaže lepe sanje in ga reši vseh skrbi in žalosti. Narava ima vse, kar je prej imela kraljevska slava; Svatoboj pa postane puščavnik. Jagode so njegova jed, studenčnica njegova pijača; tako živi leta in leta. Najde tudi druge puščavnike in živi z njimi skupaj; šele pred smrtjo jim razloži, da je bil nekdaj kralj, in želi, da ga pokopljejo v puščavi, ker tam med svetom ni sreče in zadovoljnosti. Šele po smrti naj nesejo tja zadnji pozdrav in blagoslov od srečnega Svatoboja.
Staroslovanska zgodovina je bila najbolj priljubljen predmet te dobe, pisalo se je o tem povsod mnogo, zato ni čudno, da je prišla pisateljica na to snov. Pod naslovom je opomba: »Po besedah polskiga spisatelja Kromerja je bilo Svatopluku mlajšimu tudi Svatoboj ime.« Morebiti je iz Kromerja tudi vsebina. Zanimiva pa je misel, ki jo izraža pisateljica, da je prirodna krasota in tihota nadomestilo za vse blagre sveta.	(Dalje prih.)
Ivava prav nic ne cliši
če „Kolinske" zraven ni!

Našim malčkom
ZOFIJA PODLIPSKA:
Nebeška Rosa.
(Dalje.)
;Ž^abica je odobravala, kar je napravil. Samo bala se je, da
bi ga ne bilo strah v sušilnici in pa — da bi mu povodni
mož ne pripravil kake nevarnosti. Toda pogumni fant je kar prižgal svetilko in začel, oborožen s kolcem, stražiti Urško in čakati, da se prebudi.
Luna je vzhajala zdaj pozneje, šele po solnčnem zahodu. Kajti bil je že zadnji krajec. Tema je legla na vrt, in bila je taka tišina, da se je Blažetu zdelo, da sliši utripanje svojega vznemirjenega srca. Nepoznana tesnoba se ga je polastila. Skoro mu je bilo žal, da je šel na to stražo. Toda kmalu se je spet ojunačil.
»Urška,« je dejal polglasno dekletu, »prebudi se, oživi, in videla boš, kako bova srečno živela! Oba bova pridno delala in pošteno živela, nazadnje pa bova starca mirno Bogu izročila svoji duši!«
Komaj je to izpregovoril, je začutil v svojem srcu tak čuden mir, da se je nehal bati. Glava mu je lezla niže in niže — jel je dremati.
Zadremal je.
To je bilo čudno dremanje!
Oči je imel zaprte kakor v spanju, pa je vendar videl in slišal, kar se je godilo okoli njega. Prej je vladala grobna tišina, zdaj pa je v tem čudnem dremanju slišal od vode sem šumenje in nekako skrivnostno šepetanje. Ta nemir je bil vsak trenutek večji in ostrejši. Nekaj pošastnega se je glasilo v teh pritajenih giasovih. Ko bi bil Blaže zbujen, bi se ga gotovo polastil strah. Toda v spanju je poslušal vse to mirneje, dasi z začudenjem. Poslušal je, kaj se bo godilo, kajti pričakoval je, da se tisto, ki je tako šepetalo, približa. In v resnici se je približalo. In trudil se je, da bi spoznal, kaj je, kajti s sluhom ni mogel razločiti, ali so bitja, ki tako šepetajo, ali je morda samo veter v boju z razdivjanimi valovi reke. Kako zna veter zapeti, zažvižgati, zajokati in zaklicati, temu se je že večkrat čudil, ko je poslušal
njegove glasove. Prav tako se je večkrat že čudil šepetanju, šumenju, bučanju in ječanju vode; marsikdo bi kar ne verjel, kako zna voda govoriti. Zato je nekoliko dvomil. Vendar kaj takega še ni slišal nikoli, kakor v tem dremanju. Morda so bila pa to vendarle bitja, ki so dajala od sebe take glasove. Pa kakšna bitja bi to mogla biti? Ljudje gotovo niso bili; tudi njemu znane živali ne. Hotel je torej pogledati. Toda videl ni ničesar, kajti zdelo se mu je, da ima oči zavezane s črnim robcem.
Hrupna množica se je vedno bolj bližala. Zdelo se je, kakor bi naraščala, in nazadnje je prodiral v sušilnico tudi že njen hrup. Zdaj je Blaže vedel natančno, da ni bil samo veter nad reko in v skalah. Razločeval je že pošastne korake in skoke. In vedno bliže in bliže je prihajalo.
Že ga je zapuščalo dremanje, hotel je poskočiti, odpreti oči, pa ni mogel. Zdelo se mu je, da je zvezan, in glava, ki jo je že dvignil, se mu je spet povesila na prsa.
Zdaj, naenkrat, kaj je to? Zdelo se mu je, da razume te čudne glasove, da jih sliši klicati:
»Stražnik je v spanju povesil glavo, mi pa prišli smo po deklico. Naš gospodar jo je bil ujel, fant pa nazaj si jo spet je vzel. Duša leti nazaj v njeno telo, urno, hitimo, da naša bo . . . Gospodarica bo ona pri nas, — hitro, zgrabimo jo, dokler je čas!«
O, zdaj je Blaže razumel, kaj je bilo, kdo je bil. Prebudil se je, vstal in razprostrl roke nad Urško. Trudil se je, da bi kaj videl, toda kakor prej v spanju, tako je tudi zdaj videl samo golo temo. Svetilka je bila že davno ugasnila. Vendar je pa tudi zdaj še slišal ono tajnostno šepetanje, kakor prej v spanju, toda zdaj ni več razumel vsebine tega šepetanja. Le to je slišal, kako stopica, cepeta in se giblje. In zdaj je nazadnje začutil, kako ga nekaj praska po kolenih. Polaščala se ga je bojazen. Zdelo se mu je, da tone v vodi. Tako ga je vse to zgrabilo, da je vzkliknil in trdno k sebi pritisnil mrtvo Urško. Na njegov vzklik pa je zunaj odgovoril drug klic, ki je bil podoben žalnemu petju vetra, dasi ni bil veter, kar je takole zaječalo:
»Bedni pozemski črv! Vrni mi Urško, ki sem jo dal vzgojiti zase, ne zate. Če mi je ne vrneš, te zadavim in raztrgam na kosce!«
Tu pa se je vrnil v srce mladega plavca pogum, ki ga je bil na svojih plavbah pogosto potreboval.
»Varuj se!« je zagrmel. »Kakor sem rešil telo svoje sestrice, tako izmolim z babico tudi njeno dušo, da jo vzame Bog od tebe k sebi. Ne bojim se tvojih groženj. Na svojih potih sem bil vedno vajen priporočiti svojo dušo Bogu. Pripravljen sem tudi, da raztrgaš moje telo. Od tod me pa odženeš, in do zadnjega diha bom branil pred tabo telo svoje uboge Urške.«
Ni mogoče popisati divjega krika povodnega moža, ki je zadivjal na te Blažetove besede. Povodne pošasti so mu zasajale svoje kremplje v noge in plezale vedno više in više po telesu. Pri glavi že je začutil Blaže vlažno šapo pošasti, ki ji je iztrgal Urško in ki je Urški prej izsesala dušo. Neizrečen stud se ga je polastil. Rad bi iztegnil roko, da bi se pošasti ubranil, toda prej bi moral izpustiti Urško. Na to pa je povodni mož prežal. Takoj bi jo pograbil in z njo izginil kakor blisk.
Blaže je klical s silnim glasom, kakor plavci v viharju in šumu valov: »Pomoč! Pomoč!«
Dvignil je glavo. Tu je raztrgal trdo temo srebrnojasni svit meseca, ki je ravnokar priplul iznad gozdov. Dasiravno je bil to razveseljiv pojav, je vendar Blaže hitro zamižal, kajti to, kar je osvetlila motna zarja meseca, je bilo neizrečeno pošastno. Tolpe malih vodnih pošasti so režale okoli njega, poskakovale so in se prerivale, nad njimi pa je stal — grozni škodljivec, strah človeštva, hudobni duh vsega vodovja na zemlji. Rasel je, razpenjal se je, jeza in srd sta mu žarela z njegovega mrzlega lica. Blažetu se je že zdelo, da sta izgubljena oba, Urška in on sam. Kajti bil je pred tem mrzlim orjakom res le majhen črviček. Stal je tu kot njegov plen in je čutil, kako omedleva.
Medtem je lezel mesec više, in blede oči povodnega moža so se obračale proti njemu.
Z meseca se je spustila bela prozorna resa, in Blaže je začutil na vročem čelu prijetno sapico, ki je vela z nje. Ta ga je vzdramila. Odprl je oči in videl je čaroben pojav. Slišal je tudi glas tega bitja, ki je po mesečnem žarku plaval z nebes. In ta glas je govoril:
»Nazaj, vodni duh, izgini! Ukazujem ti! Pusti ta plen, ne brani čisti duši te deklice, da se spet združi s telesom. Ona je za zemljo, solnce, človeški rod, za njegovo delo in njegovo življenje. Pusti jo. Vzela sem jo v varstvo že tedaj, ko si jo ti izbral zase. S teboj seveda ne morem začeti boja. Ti si močnejši od mene. Toda pregovorim te lahko. Tudi veš, da sem prijateljica
tvoje matere, ki prebiva v izvirkih vseh rek. Poslušaj torej moj glas, kakor bi bil njen glas!«
Blažetu je bilo, kakor bi poslušal rajsko godbo v tem glasu, in odleglo mu je, ko je belo bitje s svojo srebrnojasno roko odstranilo od njega pošastni pojav. Oddahnil si je globoko, ko je videl, kako hitro je odstopil.
In začuden je Blaže opazil, kako se je postava povodnega moža izpreminjala, dokler ni postala enaka človeški. Njegovo pošastno žrelo se je izpremenilo v človeški obraz, toda brez krvi, in mrtvaškožalostnega izraza
»Ti lahko govoriš,« je dejal beli ženi, »odstopi! Kdo pa mi da nadomestilo za izgubljeno nado? To dekle sem si izbral za uteho v večnem nemiru svojega življenja, v oni mokroti in mrzloti, v onem boju s solncem in zrakom. Da, če se me ti usmiliš in če postaneš ti moja prijateljica, bi se odrekel hrepenenju po Urški.«
»Odidi mirno,« je dejala spet bela žena, »kmalu me boš spet videl.«
»Ne pozabi povodnega moža, nebeška Rosa! Ljubljenka solnca in zemlje, ljudi in rastlin, hčerka jasne lune, prijateljica zvezd!« S temi besedami se je povodni mož ločil od nebeške prikazni. Nebeška Rosa pa se je obrnila k Blažetu.
(Dalje prihodnjič.)
Negovanje nog.
epo, elastično in lahko bomo hodili le, če imamo zdrave, krepke noge. Zdaj je prišla doba daljših izprehodov in izletov. Kaj imamo od vsega lepega vremena, lepe okolice in narave, kaj od najboljše jedi in pijače, če nas pa po hoji nogč bole in pečejo! Zdravi ljudjč naj si torej noge utrdijo, bolni pa naj nikar ničesar ne podvzamejo na svojo roko, niti toplih ali mrzlih kopeli za noge ne, oni potrebujejo nasveta in nadzorstva zdravnikovega. — Predno si zdravi utrdijo noge, pa tudi traja več tednov in mesecev. To storijo na ta način, da si vsak večer 5—10 minut kopljejo noge v hladni vodi. — Kdor gre na daljšo pot, mora imeti noge čiste. Ni pa dobro med potjo kopati noge v mrzli
vodi, to zelo utrudi. Nogavice ne smejo biti iz črne pavolje, to ni zdravo. Tudi ni zdravo, nositi podvezo za nogavice pod kolenom, ker se ne more potem kri prosto pretakati. Obuvalo ne sme biti premajhno. Pete morajo biti brezpogojno nizke in široke za vsako daljšo hojo. Prsti se morajo prosto gibati, peta pa mora sedeti trdno. Če se gležnji drgnejo v prevelikem "obuvalu, vtaknemo med nje in črevelj nekoliko vate.
Kdor hoče uživati naravo, mora gledati, da bo imel na svojih turah negovane noge in komodno obuvalo.
Po ceni barva za tla. Tla iz belih desk v kuhinjah i. p. lahko namažemo z dobro in po Ceni barvo, ki si jo pripravimo tako-le: 1 kilo dobrega mizarskega lima damo čez noč v mrzlo vodo, da se razmoči. Nato raztopimo v 10 litrih mehke vode nad ognjem 5 dkg dvojnokromovokislega kalija v podobi prahu in y8 kile v vodi raztopljive anilinove rujave barve; zdaj pridamo oni razmočeni lim in grejemo vodo med neprestanim mešanjem, dokler ne zavrč. Ko se ta raztopina ohladi, jo namažemo na deske, ki pa morajo biti dobro očiščene in ne smejo biti poprej že pobarvane s kakšno drugo barvo. Pod vplivom svetlobe postane ta »kromovi lim« v nekaj dnevih neobčutljiv za vodo. Ta barva, ki pride zelo po ceni, nam nadomesti za take prostore popolnoma drugi p6kost (firnež). — Tudi plotove iz desk lahko namažemo s to barvo; mesto rujave damo lahko tudi kakšno drugo anilinovo barvo. Prva dva dni pa barva ni še trdna proti vsakemu vremenu, zato moramo (pri plotovih) gledati, da si izberemo lepo in suho vreme.
Čevlje napravimo nepremočljive na sledeči način: 2 dkg kavčuka zrežemo na drobne kosce, 5 dkg svinjske masti raztopimo na slabem ognju in stresemo v posodo kavčukove koščke in mešamo pridno toliko časa, da se v masti popolnoma raztope. Da postane mazilo bolj redko, pridenemo še 5 dkg ribjega olja (Tran) in odstavimo od ognja. S tem mazilom namažemo čevlje ob topli peči ali ognju; posebno tista mesta, kjer voda rada notri vhaja, je treba dobro namazati. Usnju to mazilo nič ne škoduje in se čevlji snažijo in likajo, kakor navadni.
Cveti ice v vazah ohranimo dolgo sveže, če jih postavimo v vodo kamor smo pridejali nekoliko sladkorja in soli v enakih delih. Tudi ne pozabimo vsako jutro z ostrim nožem odrezati nekoliko od stebel. Če s cvetlicami tako ravnamo, se ohranijo dolgo časa sveže in lepe.
Stanovanje je najbolj zdravo, ako leži proti jugu. Res je sicer, da ga obseva po leti ves dan solnce, a je manj vroče od onih, ki leže proti vzhodu in zapadu. Najvažnejše pa je dejstvo, da dobe sobe, ki leže preti jugu, tudi po zimi dovolj solnca. Najslabša pa so stanovanja proti severu, tja pride solnce kvečjemu po leti zjutraj na vse zgodaj in nekoliko zvečer, po zimi pa sploh ne. — Stanovanje pa mora biti solnčno, to je prvi pogoj zdravja. »Kamor ne pride solnce, pride zdravnik,« pravi laški pregovor zelo dobro. Solnce nam stanovanje drži gorko in suho in uničuje škodljive bacile, solnce nam poživlja kri in vliva v dušo veselje do življenja in dela.
Pahljače iz svile in tenčice čistimo v bencinu, druzega sredstva ni. Bencin pa je — kakor znano — zelo nevaren radi ognja, zato storimo to pri dnevni svetlobi.
Posušeno sadje postane rado spomladi, ko nastopi vlažno in toplo vreme, plesnivo. Pa tudi posušena zelenjava in posušene gobe. Gospodinja napravi najbolje, če ta posušena živila strese na pleh za praženje in posuši v roru. Napraviti se pa mora to ob pravem času, predno postanejo živila popolnoma plesniva. Platnene žakeljčke, v katerih je bilo sadje i. t. d. mora gospodinja oprati in dobro izkuhati in posušiti, potem šele naj dene na novo posušena živila notri.
Čuječnost
je obvarovala že marsikatero nesrečo. Človek se mora tudi čuvati, da si ohrani zdravje. Ne sme se n. pr. čakati, da mala bolečina v rokah in nogah postane skrninasta bolezen, ker se nahajajo vendar dobri, preizkušeni izdelki, ki so se že na tisočkrati obnesli in morejo marsikatero zlo že v postanku udušiti. Tozadevno izpoved, ki je prava, nahajamo v pismu, ki jo je naslovila Nj. ekscelenca baronica Helena Erejtagh-Loringhoven, roj. baronica Bux-hoeveden, Gorica, Corso Verdi 36, na lekarnarja E. V. Fellerja. Glasi se: „V posebno zadostilo mi je, da Vam pošljem danes priloženo, ravnokar prejeto karto znane pisateljice Pavle Marije pl. Egger Schmitzhausen. Iz nje razvidite, da je postalo domače zdravilo Feller-jev fluid z znamko »Elsafluid" za eno novo glasnico bogatejše. Dama je bila pred nedavnim pri meni in ker je tožila o strašnih, nevralgičnih bolečinah, sem ji dala eno stekleničko. Za malo dni po prvem poizkusu dojde ta živahna zahvala za očitno sijajni rezultat. Težko čakam na poročilo o učinku fluida pri kneginji Carolath, kar Vam bom takoj poročala." Slišali smo že večkrat praviti, da kratka uporaba tega izdelka navadno zadostuje, da nekatere bolečine takoj odstrani. Poizkusite tudi Vi, če imate nahod, ste hripavi, zasluznjeni in težko dihate, trpite na glavobolu ali zobobolu, Fellerjev fluid z znamko „Elsafluid". Ta izdelek bi moral biti vedno v hiši, da je mogoče zlo takoj ustrahovati. Fellerjev fluid z znamko „Elsafluid" je bolje danes naročiti kakor jutri; za naročitev je natanko napisati: Lekarnar E. Feller v Stubici, Elsa-trg št. 297 (Hrvatsko). 12 malih ali 6 podvojenih ali 2 specialni steklenici stanejo franko 5 kron.	— — — d.
Zakaj se je slovenskim gospodinjam priljubila Kolinska kavina primes tako zelo, ni težko uganiti. Predvsem zato, ker je res izvrstno blago, najboljši kavini pridatek. Vse gospodinje so v tem enega mnenja. Vse hvalijo Kolinsko kavno primes, ker daje kavi izvrsten okus, prijeten vonj in lepo barvo. Rade pa imajo slovenske gospodinje Kolinsko kavno primes tudi zato, ker je pristno domače blago. In slovenske gospodinje so toliko narodno zavedne, da vedno dajejo prednost domačemu izdelku Ravnokar je prejela naša »Družba sv. Cirila in Metoda« od Kolinske tovarne spet znatni znesek 1000 K za primes, prodano v korist naši šolski družbi. Dolžnost vsake narodno zavedne slovenske gospodinje je, da kupuje samo Kolinsko kavno primes!
L. Sctal
/feobhodno potrebni knjigi ja slovenske
v Ljubljani, Prešernova ulica štev. 3	gospodinje!_
priporoča slovenskim gospodinjam sledeči knjigi:
Dobra gospodinja. | Dobra kuharica.
Spisala Minka Vasič-Govekarjeva. Drugi, pomnoženi natis.
Spisala Minka Govekarjeva.
V tej knjigi najde s časom napredujoča gospodinja vse, česar potrebuje. Obsega navodila, po katerih je ženi in materi skrbeti za duševni in telesni blagor svoj, svojih otrok in svoje družine. Pisateljica označuje tudi stališče žene v perečem protialkoholskem vprašanju in že
upošteva celo naše najnovejše gospodarsko ,	'.,...■,
vprašanje o prometu s tujci. Skratka: G ospo- $ PriZMnO liajl)0l SS kUhaTSka Knjlfla
dinja, ki se bo ravnala po tej knjigi, L postane v resnici trdna opora naše —___ — i.arodnosti. ——
Obsega na 576 straneh 1327 receptov za pripravljanje najokusnejših jedi domače in tuje kuhe, ima 8 fino koloriranih tabel in je trdno in elegantno v platno vezana, zadošča torej zahtevam in potrebam tudi najfinejše kuharice.
Slovenke, kupujte jo in kuhajte po njenih navodilih, in ne bodete se kesale!
Cena elegantno vezani knjigi K 2 60, po pošti K 3--
Cena K 6-—, po pošti K 6-55.
Ne smete j30za.l^iti,
Kanafase
1913
da dobro in pristno barvno blago vsakdo direktno pri izdelovatelju najbolje in poceni kupi.
Kdor rabi lanene in bombažaste kanafase, cefire, rjuhe, damaste, batiste, svilo, atlase, blago za dame in gospode, platno, brisače
in druge tkanine, naj se obrne na znano krščansko tvrdko
Jai*€islav Hf!aB*ek ročna tkalnica štev. 70.
v Bistrem pri Novem mestu ob Met. Češko.
Vzorci se pošiljajo zastonj iu poštnine prosto. "^13
V zalogi imam tudi veliko množino ostankov cefira, delena, kana-fasa itd. in razpošiljam v zavojih po 40 m za 16 K, prve vrste za 20 K, najfinejše vrste za 25 K franko po povzetju. — Od ostankov se vzorci ne pošiljajo. — Srajce za gospode iz cefira in oksforda 1 komad po K 1-80, 2 20, 2-60, 3-—. 4—, in 4 50. - Odjemalcem najmanj li srajc pošljem poštnine prosto. — Pri naročilih zadošča navedba širine vratu. — Dopisuje se slovensko. V enem letu nad 300 priznalnic od Slovencev.
Schneider § Veroušek Ljubljana, Dunajska c. 16
trgovina železnine na debelo in na drobno
priporoča svojo bogato in novo urejeno zalogo kuhinjske oprave kakor: litoemajlirano posodo in emaj-lirano pločevinasto posodo najboljše kakovosti z znamko »Superior« pod jamstvom, kuhinjsko orodje, železne in medene postelje, železne umivalnike prav čedno izdelane, blagajne in sploh vse, kar se rabi v hiši in kuhinji, dobi vsaka gospodinja v veliki izberi in v najboljši kakovosti. — Zmerne cene!
Alojzij Vodnik ^ Splošni kamenarski proizvodi
kamnoseška industrija T	^g u pohištva
Ljubljana —iz30 vrst svetovnih marmorjev "
i
v LjuDijam
□einiika glavnica 8,000.000 K. Stritarjeva ulica št. 2 Rezervni fondi okroglo 1,000.000 K.
Podružnice v Spljeiu, Celovcu, Trstu, Sarajevu, Gorici, Celju
- in agencija v Gradežu. -
Sprejema vloge na knjižice
in na tekoči račun ter jih obrestuje od dne vloge po čistiti
3/ Priporoča /4 /o :: filavni
promese Tiskih srečk
dobitek 180.000 K. ::
Josip Olup
| v Žjuhljani, na Starem trgu
M	priporoča
| svojo veliko zalogo
| narejenih oblek.
Dobro blago, Nizke cene.
K %

K g
/\
«
1 S S m
/N M
B
m 1
J
SS
J*
Adrija4

Drogerija. s. Fotomanufaktura.
B. Čvančara, Ljubljana, Šelenburgova ulica
ima v zalogi priznano izborna sredstva za negovanje kože. Cvetlični sneg. Različna toaletna mila, parfumi i. t. d,
«
S
= Špedicija in komisija =
Prevažanje blaga in pohištva.
1
S	„BALKAN" E
s	s
jj	t o
«	Podružnica: Ljubljana, Dunaj, cesta 33
s v „Prvem ljubljanskem javnem skladišču".
g	Centrala v Trstu.
- ......... _ i
v o
a
Selitve s patent, selitvenimi vozovi
Skladišče. na vse stranL Zacarinanje.

SO O O K zaslužka
plačam onemu, ki dokaže, da moja čudežna zbirka
300 kosov za samo <5 K SO v.
ni priložnostni kup in sicer: 1 prava švicarska sist. Roskopf-pat. žepna
ura, dobro idoča in točno regulir. s pismeno 3 letno garancijo tovarne, 1 amerik. doublezlata verižica, 2 amerik. doublezlata prstana (za gospoda in damo), 1 angl. pozlačena garnitura (manšetni, ovratniški in prsni gumbi) 1 amerik. žepni nož (5 delni), 1 eleg. bela kravata (barva bela po želji najnovejše fazone), 1 krasna kravatna igla s similibriljantom, 1 krasna damska broša (zadnja novost), 1 koristna popotno-toaletna garnitura, 1 elegantna prava usnjata denarnica, 1 par amerik. boutonov z imit. draguljem, 1 pat. angl. vrem. barometer, 1 sal. album z 36 umetniškimi in najlepšimi razgledi sveta, 1 krasni ovratni in lasni koljer iz pravih orijentalskih biserov, 5 indijskih proroških hudičkov, ki zabavajo celo družbo, in še 250 različnih predmetov, ki so v vsaki hiši potrebni in nepogrešljivi, gratis. Vse skupaj z eleg. sistem Roskopf žepno uro vred, ki je sama dvojnega vredna, stane 6 K 50 v. Dobi se po povzetju ali proti predplačilu (tudi znamke se sprejmejo) od:
J. GELB, razpošiljalnica Novi Sandec 204.
Če se naročita 2 zavoja, se 6 najfinejših platnenih žepnih
robcev zastonj pridene. Za neugajajoče denar brez vsega takoj nazaj, tako da je vsak riziko izključen.
F®ozor! 50.000 parov čevljev! — 4 pari čevljev samo K 9"—.
Zaradi zastajanja plačil več velikih tovaren naročeno mi je bilo, veliko množino čevljev razprodati globoko pod ceno izdelovanja. Prodam tedaj vsakemu 2 para mcških in 2 para ženskih čevljev
za zavezati, usnje rujavo ali črno, galoširane z močnimi zbitimi usnjatimi podplati, elegantna najnovejša oblika. Velikost št. —. Vsi 4 pari stanejo samo K 9 —. Pošilja se po povzetju.
J. GELB. razpošiljalnica čevljeV Novi Sandec 204.
Zamena dovoljena, tudi denar se povrne.
Višjega štab. zdravnika in fizika dr. Schmida znamenito
olje za sluh
odstrani hitro in temeljito nastalo gluhoto, tečenje iz ušes, šumenje po ušesih in nagluhost, tudi ako je že zastarano. Steklenica stane 4 K z navodilom o uporabi. Dobiva se samo v lekarni na Novem trgu v Celovcu.
Redka prilika!
Neka tovarna, ki je trpela vsled povodnji, mi je poverila razprodajo rešenega blaga, več tisoč kosov krasnih, gorkih
flanelastih odej
najnovejših uzorcev in lepih barv. Vodni madeži se komaj poznajo. Odeje so primerne za vsako gospodinjstvo. Dolžina 190 cm, širina 135 cm. Razpošiljam po povzetju in sicer: 3 lepe flanelaste odeje modnih barv in uzorcev za 9 K, 4 odeje (konjske) za 10 K. — Kdor bere to ponudbo, naj takoj naroči — in ne bo se kesal.
M. BEKERA, Nachod (Češko).
Edina
je
najokusnejsi
in edino
pristni slovenski izdelek