250
Pokliče v drugo, v tretje, oče se ne oglasi. Le grči nekje prečudno, a ne na postelji. Tedaj se otrok zboji, beži k materi in ji pove, kaj je videl. Mati pridivja domov, plane v kamro in najde očeta klečečega v kotu za posteljo. Odgrne okno in vidi. Stari si je zadrgnil vrv krog vratii, da ga drži mrtvega pokoncu...
Janez Kovačič, po domače stari Lovrič niz Most na Tolminskem, moj stari oče! Ali je umrl v norosti ali otročji pameti? V zadnji svoji soldaški sli, da mu je kot cesarskemu kaprolu umreti pokoncu? V zadnji svoji grozi? Ko se mu je spovrnil tisti tržaški pob tri klaftre pod vodo? Ko si je osvestil tistega drugega pobiča, ki ga je pred letom spre vaj al v svet? Kako je od Pod Seli do Ročinja počepal pa ga potem zastonj prosil, naj ga vzame spet nazaj domov?
Ves slep sem od solnca in kličem in vprašujem:
»Oče!  Zakaj vendar?«
Kličem v drugo, kličem v tretje. Oče ne odgovori, ne pove. Ne na ljubezen ne na ihto! In tako mi bo hoditi do konca v tej senci, v tej nemi senci z onkraj, v tem blodnem spominu nanj, ki je hotel živeti in umreti kot soldat, pa je bil menda le ničemurno otroški — skaramuc s Tolminskega ...
VIDA TAUFER
MRLIČ
rosije svit v mrtvo lice gospodarju, ki mirno tam med svečami leži; na nebu vstaja solnce z novo zarjo in petelinji klic že vas budi.
Vso noč so se ljudje ob njem šalili
in pili žganje iz steklenih čas.
Že snubci so se hčeri oglasili,
zanj pa je mrtev dom in kraj in Čas.
Težko  zvonijo žalostni  zvonovi, počasi ga do groba poneso, spustijo vanj, zasujejo z zemljo —
Tesno bo tam med ozkimi grobovi, ko drobne ptice s tenkimi glasovi pomladi nove pesmi zapojo.