to mogoče zasledovati tudi drugod; z upadom rimske mestne civilizacije propada tudi ta pojav javnega življenja rimskih mest, zato ne preseneča, da si je avtorica izbrala za zgornjo časovno mejo dioklecijansko obdobje. Poleg naštetih odlik knjige je treba tudi poudariti, da je to prvo monografsko delo, v katerem so izčrpno prikazane vse oblike privatnega donatorstva za določen del rimskega impe- rija, v tem primeru štirih afriških provinc, na podlagi v celoti zbranega in predloženega gradiva. Želimo si lahko le, da bi bilo takih del še več. Na aktualnost tovrstnega študija in možnost obravnavanja teme z različnih vidikov je pokazala že knjiga H. Jouffroy, La construction pubtique en Italie el dans I'Afrique romaine (Strasbourg 1986), ki je izšla nekaj let prej in jo je Wesch-Klein tudi že upoštevala. Marjeta ŠAŠEL KOS Christer Bruun: The Water Supply of Ancient Rome. A Study of Roman Imperial Administration. Commentationcs Humanarum Litterarum 93. Socictas Scientiarum Fennica, Helsinki 1991. 455 strani. 93. zvezek finske serije Commcntationes Humanarum Litte- rarum prinaša obsežno razpravo o vodni oskrbi Rima in njegove okolice od Avgustove dobe do dinastije Severov. Izjemno analitično delo celovito prikazuje načine vodne pre- skrbe in njeno administrativno ureditev. Vodilna misel knjige je. da način organizacije preskrbe z vodo veliko pove o določeni družbi. Avtor zato razpravo zastavlja in extenso\ loteva se povsem tehničnih vprašanj, kot je gradnja akveduktov, obravnava nadzorstvo nad razdeljeva- njem vode ter zasebne in javne uporabnike vodne napeljave, vzporedno s tem pa osvetli vlogo oblasti pri financiranju vodne preskrbe. Drugo poglavje, ki sledi uvodni predstavitvi teme v prvem poglavju, je prikaz in hkrati primerjava relevantnih literarnih, epigrafskih in arheoloških virov. Osrednji literarni vir, na katerega se opira celotna Bruunova razprava, jc spis De aquae duetu urbis Romae, ki ga datiramo približno v leto 1(H) po Kr.. njegov avtor pa je Sex. lulius Frontinus. Zanimiv je cursus honorum tega nedvomno vplivnega in uspešnega poli- tika, ki jc užival nenehno naklonjenost petih cesarjev, od Vespazijana (morda še prej) in vse do Trajana. O njem zagotovo vemo, da jc bil po rodu iz narbonenske Galije; kariero je začel kot vojak (med drugim se je udeležil Domiei- janovih vojnih pohodov in bil nato proconsul Asiae). Pod cesarjem Nervo je kot bivši konzul postal I. 97 curator aqua- rum. Zakaj jc bila Frontinu, ki jc bil pozneje še dvakrat konzul in tudi avgur. podeljena ta služba, ni povsem jasno. Morda je imelo pri tem odločilno vlogo njegovo geografsko znanje, ki si ga je pridobil kot vojak. Vemo tudi, da je bila tedaj že v načrtu gradnja novega akvedukta (dokončan za časa Trajana, I. I()9). Frontinova raprava l)e aquae duetu urbis Romae jc nepre- cenljive vrednosti za razumevanje vodne oskrbe Rima, hkrati pa edini vir, ki nam osvetli sistem uprave nad vodami. Po mnenju Bruuna spis ni zgolj tehnični priročnik, kot se navadno misli in kot ga jc označil tudi Frontin. pač pa gre za literarno delo z določeno ideologijo v ozadju, ki je očitna zlasti na mestih, kjer sta omenjena Nerva in Trajan. Zagotovo gre za večplastno delo, ki ga jc, kot meni Bruun, potrebno kritično analizirati v luči novejših epigrafskih in arheoloških virov. Druga skupina virov, ki so hkrati tudi najpomembnejši primerjalni material za Irontinovc podatke, so napisi na svinčenih vodovodnih ceveh, navadno reliefne izdelave. V Rimu in okolici je bilo najdenih precej takih cevi; gre za t i. fistulae. na katerih so osebna imena, zapisana v rodilniku. Kol so do nedavnega domnevali prozopografi in topografi, naj bi ta označevala lastnika vodne napeljave. Bruun ugotavlja, da je rodilnik mogoče razumeti na dva načina: ali (suh curu) illius označuje uradnika, odgovornega za javna dela, ali pa lex officina) illius pomeni lastnika delavnice, ki je gradila vodo- vodno napeljavo. Zanimivo je dejstvo, da v nekaterih primerih, v katerih se pojavlja ime vladarja, ne gre vselej za njegovo zasebno vodo- vodno napeljavo, četudi Frontin omenja, da jc bila voda v Rimu razdeljena med tri uporabnike: sub nomine principis, privatis usibus. publicis usibus. Vemo namreč, da so cevi z vladarjevim imenom oskrbovale z vodo tudi Trajanove terme in castra praetoria. V tem primeru bi bilo napis bolje razlagati kot (ex indulgentia) imperatoris. 3. in 4. poglavje Bruunove razprave obravnavata razdeljeva- nje vode v Rimu. Frontin pripoveduje, kako so akvedukti oskrbovali z vodo različne mestne predele, vendar so arheolo- ški viri. ki bi nam pomagali rekonstruirati distribucijsko omre- žje. zelo skromni. Zastavljajo se še vprašanja o gradbenem materialu takega omrežja. Znane so tri vrste: beton, terakota in svinec. Zlasti slednji je pomemben, saj nam najdbe svinčenih cevi pomagajo raziskati razvejenost uporabe svinca in s tem povezanih znanih tveganj zastrupitve. 5. in 6. poglavje avtor namenja vprašanju, kako jc vladarska hiša skrbela za nadzor nad vodami, t. j. kakšna je bila admi- nistrativna ureditev vodne preskrbe. O nadzoru nad vodami nimamo popolne slike, saj viri ne ponujajo kake celovite razlage. Vemo. daje bil prvi curator aquarum v Rimu postav- ljen 1. 11 pr. Kr.. ko je senat sprejel tudi vrsto odredb v zvezi z vodno oskrbo. Frontin navaja 16 takih nadzornikov, v glavnem nekdanjih konzulov. Splošno sprejeto mnenje je. da so ti curatores, ki jih je postavil senat, vodili upravo akveduk- tov še po Frontinu. Z gotovostjo lahko rečemo tudi. da je bila uprava na tem področju organizirana manj strogo, kot se navadno misli. Ugotovimo lahko, da za kako leto sploh ni bil izbran curator, včasih pa sta bila v tej službi dva. Bruun se na tem mestu natančneje ukvarja z vprašanjem, kakšen značaj je imela služba nadzornikov. Frontin omenja, da so se od cesarja Klavdija naprej ukvarjali z upravo akveduktov prokuratorji. Sprva so bili to cesarski osvobojenci, kasneje pa večinoma equites. 7. poglavje nadaljuje temo o prokuratorjih, ki jo tokrat še podrobneje osvetli z analizo devetih krajev zunaj Rima. kjer se imena prokuratorjev pojavljajo na fistulah. Njihovo delova- nje datiramo v čas od Domicijana do Marka Avrclija (nekateri morda sodijo celo v čas Karakalc in Elagabala). Razen z eno izjemo so vsi cesarski osvobojenci. Zanimivo jc, da se eden od njih, Hebrus (iz Trajananovega časa), pojavlja na fistulah v petih različnih krajih. V 8. poglavju avtor raziskuje izdelavo fistul. Gre za po- drobno raziskavo, kakršne doslej še nismo imeli; v njej jc namreč poimensko navedenih nad 450 obrtnikov, ki so izdelo- vali svinčene cevi. Ti t.i. plumbarii, katerih imena nam prina- šajo napisi na fistulah, so bili eni izmed najštevilnejših rimskih obrtnikov. Zanimivo je. da imajo plumbarii zelo pogosto gcntilno ime vladarja, kar po mnenju Bruuna dokazuje, da so bili v tej obrti posebno zaželeni cesarski sužnji in osvobojenci. V sklepnem poglavju knjige so še trije krajši dodatki; prvi obravnava rokopisno preoddajo Frontinovcga spisa, drugi se ukvarja z vprašanjem, kolikšno vrednost jc imela rimska mera quinaria, tretji pa navaja še nekaj domnevnih nadzornikov nad vodami. Knjigo zaključuje obsežna bibliografija, ki ji sledita še indeks antičnih literarnih, epigrafskih in drugih virov ter seznam osebnih, geografskih, topografskih in stvarnih imen. Delo odlikuje zelo široko izhodišče, kar jc zanimivo za zgodovinarje, filologc in arheologe, pa tudi vse, ki bodo morda segli po knjigi. Dragica F A RJA N II. Devijvcr: The Equestrian Officers of the Roman Imperial Army. Vol. 2. Mavors, Roman Army Researches 9. Franz Stciner Vcrlag, Stuttgart 1992. 354 strani, več ilustracij. Enako kol prvi del je tudi pričujoči drugi del izbranih Dcvijvcrjevih člankov, ki se nanašajo na rimsko vojsko, izšel v seriji Mavors, kjer so med dosedanjimi osmimi zvezki i/šli že tudi izbrani spisi o rimski vojski avtorjev I Birleya, M. Speidla. (i. AluMdyja in A. Mocsyja. Serija z značilnim imenom Mavors (stara latinska oblika imena boga Marsa) je posvečena izključno študijam o rimski vojski. Izdaja jo eden najuglednejših poznavalcev zgodovine rimske vojske, M.P. Speidel, ki je s skrbno pripravljenim programom poskrbel za to. da je postala dragocen in nenadomestljiv študijski pripomo- ček. Drugi del Devijvcrjevih spisov vsebuje 17 člankov, ki so vsi že bili objavljeni, razen petnajstega (naslove glej niže), ki je še v tisku in bo izšel v zborniku, posvečenem J. Fitzu. Devijver je avtor osnovnega dela za poznavanje kariere rimskih oficirjev viteškega stanu, ki so opravili stopnje t.i. tres ali qualtuor miliriae (ali pa le eno od teh stopenj), torej prefekturo kohorte, tribunat legije in prefckturo ale s 500 ali s 1000 konjeniki. Poleg tega prestižnega dela z naslovom Prosopographia militiarum equeslrium quae fuerunt ab Augu- sto ad Gallienum (I, Leuven 1976. II, 1977, III. 1980. IV (Suppl. 1) 1987. v pripravi je 2. dopolnilni zvezek), je Devijver na to temo napisal še vrsto v stroki nepogrešljivih člankov in prav najvažnejši od teh so - kot smo povedali - zbrani v dveh zvezkih serije Mavors. V pričujočem drugem zvezku najdemo študije, ki osvetljujejo nastanek, pomen in razvoj pomembnega izseka iz vojaške kariere rimskega viteza, in sicer: /. Les "militiae equestres de P. Helvius Pertinax, 2. Remarks on the Papyri and Ostraka from Kosseir, 3. L'Egypte et I'liistoire de larmee romaine, 4. Un des monuments romains les plus connus de France (CIL XII 3175 + 3368), 5. L ara di bronzo, 6. Equestrian Officers in the East, 7. Eric Birley: une vie au service de larmee romaine, 8. Review Article: G. Alfoldy, Romische Heeresgeschichte. Beitrage 1962-1985, Mavors HI, 1987, 9. The Geographical Origins of Equestrian Officers, 10. Over beren en bizons...in Rom: Revised English Version: Bears and Bisons...and the Roman Army, 11. Eques Romanus, a militiis (AE 1982, 132), 12. The Funerary Monuments of Equestrian Officers of the Late Republic and Early Empire in Italy (50 B.C. - 100 A.D.), 13. "Successoribus acceptis militare desinunt" (Digesta, XXVI11I, 1,21), 14. Equestrian Officers from North Africa, 15. The Monument of an Equestrian Officer (?) from Poetovio, Pannonia Superior, 16. The Monu- ment of the Equestrian Officer Cn. Petronius Asellio (CIL XI11 6816 - Mogontiacum), 17. Veranderungen in der Zusammenset- zung der ritterliclien Offiziere von Septimius Severus bis Gallie- nus (a. 193-268). V 1. članku analizira prefekture in tribunat bodočega rim- skega vladarja Publija Hclvija Pcrtinaksa. Eden najvažnejših je 6. prispevek, v katerem obravnava viteške oficirjc iz vzhod- nega dela imperija in ugotavlja, da jc velik odstotek teh oficirjev opravljal le legijski tribunat, najbolj administrativno od treh oz. štirih poveljstev, kar kaže, da li možje niso imeli vojaških ambicij, temveč so se raje posvečali delovanju na vodilnih položajih svojih rodnih mest. Dalje Devijver opaža, da je kar 60% "vzhodnjakov" služilo zgolj v enotah, ki so bile nameščene v vzhodnih provincah. Precej je tudi primerov, ko so od treh ali štirih poveljstev opravljali le eno v zahodnem delu imperija. Le zelo majhna skupina oficirjev iz vzhodnih provinc je poveljevala enotam, ki so bile nameščene na najrazličnejših koncih imperija. V 9. razpravi, ki sc v mnogočem navezuje na šesto, Devijver obravnava geografsko poreklo ekvestrskih oficirjev in pride do sklepa, da dejstvo, da imamo iz nekaterih provinc večji odstotek teli oficirjev kot iz drugih, ni povezano s ccsarjevo naklonjenostjo tej ali oni provinci oz. njeni eliti, temveč je njen prodor v vodilne kadre rimske vojske sad splošne politike romanizacije in urbanizacije, ki je trajala mnogo dlje od dobe vladanja enega vladarja. Med oficirji, katerih origo je ne- dvomno izpričan in ki jih jc znanih v celem imperiju le nekaj več kot sto, so tudi /'. Fluvius Claudianus iz Emone ('! Aemona). T. Varius Clemens in T.'! Varius Priscus iz Celeje. Zelo zanimiva je tudi zadnja razprava, v kateri avtor obrav- nava spremembe v karieri oficirjev ekvestrskega ranga od Scptimija Severa do (ialijena. Ugotavlja namreč, da lahko uvrščamo te spremembe v vrsto drugih iz tega časa, ki so hkrati s spremembami na marsikakem drugem področju nazna- njevalc poznoantično ureditev. Predvsem je opaziti, da so člani mestnih elit v veliki meri iz najrazličnejših razlogov izgubili interes služiti na vodilnih mestih v rimski vojski, kar je še večalo žc tako naraščajočo potrebo po poklicnem voja- škem vodstvenem naraščaju. Vedno večje oficirjev provincial- nega izvora, medtem ko je Italikov, ki so prej prevladovali, vse manj. Menjala sc je podoba geografskega porekla oficirjev 3. stoletja, kot tudi njihov socialni izvor. Za nas najzanimivejši pa jc gotovo Devijvcrjev 15. članek o domnevnem viteškem oficirju iz Petovione. V njem avtor prouči domnevo, ki jo je izrazil T. Schafer (Imperii insignia: sella curulis und fasces. Zur Repriisentation romiseher Magi- strate. Mainz 1989, 359-361, tab. 74,3), da naj bi v Povodnov stolp vzidanemu znanemu nagrobnemu spomeniku Gaja Vale- rija Tetija Fuska (AIJ 287, nazadnje glej M. Šašel Kos v Ptujskem zborniku, v tisku) pripadal relief (prav tako vzidan v Povodnov stolp), ki prikazuje častni stol (sella curulis). znak visokega municipalnega uradnika. Relief vsebuje še nekaj emblemov (oklep, okrogli ščit in sulico), ti pa kažejo na vojaško funkcijo osebe, ki so ji pripadale časti, simbolizirane z upodobljenimi emblemi. V Tuskovi karieri sta omenjeni dve funkciji, ki bi po Schaferjevem mnenju utegnili opravičiti domnevo, da je relief pripadal Tusku: prefektura fabrov in tribunat. ki ni pobliže označen. Devijver spodbija Schaferjevo mnenje, da bi se upodobljeno orožje lahko nanašalo na prefekturo fabrov, ki je bila v Tuskovem primeru zgolj muni- cipalna funkcija, za tribunat pa meni, da ni dokazov, ki bi dovoljevali mnenje, da gre za legijski in ne kak drug tribunat, posebej še, ker bi bila legija na napisu gotovo izrecno omenje- na. Morda ima vendarle več verjetnosti Šašlovo in Alfoldyjevo mnenje, da gre za tribunat kolegija Larov in vladarjevih podob, kateremu je dal Tusk urediti (verjetno nagrobne) parcele. Dejstvo, da sta oba spomenika vzidana v mestni stolp, pa ni dokaz niti za domnevo, da bi pripadala isti nekropoli, in še toliko manj, da bi pripadala istemu spomeniku in se torej nanašala na isto osebo. Nobenega dvoma ni. da je knjiga odličen pripomoček za študij rimske vojske; nudi stimulativno branje; napisana je zelo razumljivo - jasnost misli in razumljivost jezika sta sploh značilni odliki njenega pisca - hkrati pa je lepo opremljena. Marjeta ŠAŠEL KOS Ervvin Ruprechtsberger: Ausgrabungen im antiken Lentia. Die Funde aus Linz, Tiefer Graben-Flugelhofgasse. Avtorji dopolnilnih (tehnoloških in naravoslovnih obdelav) so Hcidc- linde Dimt. Anton Mayer, Hubert Prcsslinger, Petra Wolf. Linzcr Archaologische Forschungen 20. Linz 1992. 222 strani, 63 tabel. Najprej so predstavljene naravne lastnosti območja stare naselbine v Linzu in nato topografska dejstva v zvezi z najdiščem, dolgo nedotaknjenim vrtom v neposredni bližini prazgodovinske, rimske in zgodnjesrednjeveške naselbine ter srednjeveškega in novoveškega gradu. Vrtu so v dosedanjih arheoloških raziskavah posvečali pozornost predvsem zaradi poznorimskih grobov, ta razprava pa jc namenila pozornost predvsem starejšim naselbinskim sledovom. Obsežnejše pogla- vje govori o najdenih naselbinskih strukturah, ležišču živalskih kosti, peči (na podlagi podobnih analiz jc ugotovljeno, da je bila peč namenjena za peko in pripravo hrane), o izravnalnih plasteh. Plast s pečjo jc uničila verjetno tudi en ali dva starejša žgana groba. Živalske kosti so odpad iz mesnice (iz rimskega časa), ki sc je šc ohranil skupaj. Na celotnem območju je najstarejše najdeno gradivo iz poznega latenskega in zgodnjega cesarskega časa. Druga izrazita skupina najdb sodi v 2. in 3. stoletje. Sledi obravnava teh najdb, in sicer po standardni razdelitvi keramike po zvrsteh (tera sigilata, podobno gradivo, sklede, lonci, krožniki itd.), katalog najdb in sklepi. V teh avtor predstavlja zlasti najnovejše videnje topografije rimske (in poznolatenske) Lcntije. Knjigo predstavljam zato. ker sodi v skupino objav z vedno aktualno in zelo redko povsem uspešno rešeno nalogo, kako predstaviti izsledek na zemljišču, ograjenem po sedanjih me- jah, ter z arheološkimi naselbinskimi sledovi. Tudi na Sloven- skem ostaja za objavo šc kopica arheoloških izkopavanj z najdišč s podobnimi okoliščinami. Obdelovalci se bodo pri svojem delu najverjetneje zgledovali po rešitvah drugje, in zato se mi zdi pomembno opozoriti na nekaj dejstev v zvezi z najnovejšo Ruprechtsbcrgerjevo knjigo. V obdelavi najprej pogrešani jasnih razmejitev, čeprav iz lastne izkušnje vem, kako težko jc do njih, ko je človek zasut s problematiko in materiali. Tudi v Linzu namreč mnogokrat končajo z izkopavanjem na enem stavbišču, ko so že stekla dela na drugem. Poudariti moram, da iz besedila ne morem