7-8/2017 letnik CXIX 201 IZ ZNANOSTI IN PRAKSE Biotično zatiranje Biotično zatiranje ali biokontrola je zatiranje škodljivcev z uporabo njihovih naravnih sovražnikov. Največkrat upo- rabljajo plenilce, zajedavce ali povzročitelje bolezni škodlji- vih organizmov. Naravne sovražnike lahko vnesemo, lahko pa z ustreznimi ukrepi, na primer z nameščanjem gnezdil- nih mest, zagotovimo ustrezne razmere za okrepitev na- ravnih populacij. Primer biotičnega zatiranja je bil nedaven vnos tujerodne zajedavske osice za zmanjšanje populacije kostanjeve šiškarice. Pri vnašanju tujerodnih naravnih sovražnikov je zelo pomembno, da vneseni organizmi negativno vplivajo samo na škodljivce, ne pa tudi na preostale organizme v okolju. V nasprotnem primeru lahko vneseni organizem povzroča tudi škodo, še zlasti če se uspešno razmnožuje, poti nazaj pa največkrat ni. Tak primer je harlekinska polonica, ki so jo v Evropo pripeljali za nadzor uši v rastlinjakih, a je od tam pobegnila in postala invazivna tujerodna vrsta, ki iz- podriva domorodne vrste in povzroča škodo v kmetijstvu. Pred vnosom novih organizmov je zato nujna presoja vpliva na okolje. Pri biokontroli največkrat uporabljajo nevretenčarje in mikroorganizme. Te lahko nanesemo na enak način kot običajne pesticide, torej v obliki škropiv, v nekaterim pri- merih pa lahko za ta namen uporabimo kar opraševalce, predvsem medonosne čebele in čmrlje, včasih pa tudi če- bele samotarke. Čebele kot prenašalke biotičnih sredstev za varstvo rastlin Če želimo, da sredstvo doseže cvetove, lahko za prenos uporabimo čebele. Seveda so primerne le za zaščito rastlin, na katerih nabirajo hrano. Čebele pridejo v stik s sredstvom v tako imenovanem razdelilniku, ki je nameščen na vhodu v panj in je narejen tako, da loči čebele, ki panj zapuščajo, od čebel, ki se vanj vračajo. Pred izhodom čebele prečkajo predal z biotičnim sredstvom v obliki praška, ki se oprime njihovih teles, med obiskom cvetov pa se sprosti na rastlino in jo tako zaščiti. Kadar želimo, da sredstvo doseže cvet, ima uporaba če- bel v primerjavi s škropljenjem vsaj tri prednosti. Prva je, da sredstvo doseže predvsem tarčno mesto, tj. cvet, zato so njegove izgube manjše. Druga prednost je, da sredstvo doseže cvet ob pravem času, torej tedaj, ko je ta odprt. Ob škropljenju moramo postopek večkrat ponoviti, saj bi v na- sprotnem veliko cvetov ostalo nezaščitenih. Tretja prednost je, da z uporabo čebel hkrati izboljšamo tudi oprašenost ter s tem količino in kakovost pridelka. Težava pri uporabi čebel pa je lahko slabo vreme. V tem primeru je sredstvo bolje nanesti s pomočjo čmrljev ali v obliki škropiv. Vendar tudi lepo vreme še ni zagotovilo, da bodo čebele dobro opravile svojo nalogo. Če je v bližini nasada na razpolago zanimivejša paša, se lahko zgodi, da jih le manjše število obišče kulturno rastlino. V naših raz- merah, v katerih so nasadi razmeroma majhni, je to lahko Čebele in pesticidi ne gredo najbolje skupaj. Toliko bolj neverjetno se zdi, da bi jih nanaša- li s pomočjo čebel, a v projektu BICOPOLL smo počeli prav to. S pomočjo čebel smo na cvetove jagod nanašali biotična sredstva za zatiranje sive plesni jagod. Čebele kot »mali leteči zdravniki« (I. del) Razdelilnik loči čebele, ki panj zapuščajo, in čebele, ki se vanj vračajo. Z biotičnim sredstvom pridejo v stik samo čebele, ki panj zapuščajo. Čebela na cvet prinese biotično sredstvo, ki preprečuje razvoj bolezni. 7-8/2017 letnik CXIX202 IZ ZNANOSTI IN PRAKSE velik problem, zato je zelo pomembno opazovanje čebel. Težavo lahko omilimo s košnjo konkurenčnih rastlin v oko- lici nasada ali z ukrepi, ki povečujejo privlačnost rastline, ki jo želimo zaščititi. V zelo velikih nasadih in rastlinjakih po navadi ni težav z odhajanjem čebel na druge rastline, v rastlinjakih pa je namesto čebel bolje uporabiti čmrlje. BICOPOLL BICOPOLL je mednarodni projekt, ki je potekal v okviru iniciative ERA-NET CORE Organic II. Slovenski del projek- ta je financiralo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V njem so sodelovali partnerji iz Finske, Estoni- je, Nemčije, Belgije, Italije, Turčije in Slovenije, cilj projekta pa je bilo izboljšanje metod nanosa organizmov za biotično zatiranje s pomočjo medonosne čebele, čmrljev in čebel sa- motark ter jih s poskusi na polju testirati v različnih pod- nebnih razmerah. V okviru tega projekta smo raziskovalci Nacionalnega inštituta za biologijo raziskovali možnosti za uporabo čebel kot prenašalcev biotičnih sredstev za varstvo pri ekološki pridelavi jagod. Preverjali smo tudi, ali je sred- stvo za čebele varno in kako vpliva na njihovo vedenje. So- delavci z Oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo Nacionalnega inštituta za biologijo pa so razvili molekular- ne metode zaznavanja organizma za biotično zatiranje, ki omogočajo določanje količine sredstva na čebelah in cveto- vih ter določanje količine morebitnih ostankov v medu in cvetnem prahu. Več o rezultatih projekta v drugem delu članka. dr. Danilo Bevk danilo.bevk@nib.si Nacionalni inštitut za biologijo Italija Podobno kot v drugih evropskih državah je tudi v Italiji pogosto mogoče slišati in prebra- ti, da lahko s probiotiki, ki vsebujejo koristne bakterije, kot so laktobacili in bifidobakterije (najdemo jih v človekovem prebavnem traktu), bodisi same bodisi njihovi izločki, uničujejo številne patogene mikrobe, ki povzročajo najrazličnejše bolezni. Če so antibiotiki uničili mikrofloro v črevesju, lahko prvotno ravnovesje v preba- vilih vzpostavimo npr. s probiotikom PB8. Po lanskih množičnih izgubah čebeljih dru- žin, ki jih je v Astigianu povzročila azijska nosema (Nosema ceranae), so se številni tam- kajšnji čebelarji oklenili ideje, da bi bolezen morda lahko premagali na »biološki« način, podobno kot se to dogaja v človeškem čre- vesju. Nekateri, ki so omenjeni probiotik, vmešan v gosto sladkorno raztopino v razmerju 1 : 1, kapali po čebelah, okuženih z azijsko nosemo, so ugotavljali, da so bolezenski znaki izginili in da so se čebelje družine vidno opomogle. Opazili so celo, da se varoje po uporabi probioti- ka niso razmnoževale tako hitro kot sicer. Kljub temu itali- janska znanstvenika Luca Tofano in Davide Baracchi svari- ta čebelarje, da naj bodo pri uporabi probiotikov pri čebelah previdni, kajti čebeljega telesa vendarle ni mogoče primerjati s človeškim telesom, in da probiotiki, ki so koristni za vnovič- no vzpostavitev ravnovesja v našem črevesju, niso avtomat- sko primerni tudi za čebelje črevesje. Opozarjata celo, da so lahko komercialni probiotiki škodljivi za čebele. To potrjuje tudi laboratorijski poskus poljskih znanstvenikov iz Lublina. Avstrija Mali panjski hrošč (MPH) je menda že pri naših severnih sosedih. Tirolsko čebelarsko zvezo je na oglas o prodaji čebel iz z MPH kon- taminiranega področja na jugu Italije opozoril čebelar iz Novice iz sveta Prof. Diana di Gioia Fo to : In te rn et povzel in prevedel Franc Šivic Viri: Gioia, prof. D. di: korespondenca Tufano, R., Baracchi, D. (2016): I probiotici e prebiotici commerciali agi- scono sul. Nosema ceranae? Apinsieme, marec, str. 12. Po krmljenju testne skupine čebel s probiotiki se je izkazalo, da je bila njihova smrtnost veliko večja kot pri čebelah, ki so dobivale samo sladkorno raztopino. Sklepali so, da so selekci- onirani laktobacili, ki sicer naseljujejo človeško črevesje, zelo agresivni in da uničijo čebeljo mikrofloro, to pa vpliva na ob- čutno zmanjšanje absorpcijskih lastnosti čebeljih prebavil in s tem na prezgodnje odmrtje čebel. Skupina znanstvenikov z univerze v Bologni pod vodstvom prof. Diane di Gioia je v zadnjih dveh letih iz čebeljih teles izolirala več vrst koristnih bakterij iz rodov Acetobacter, Bacillus, Bifidobacterium, Lactoba- cillus in Paenibacillus, ki naj bi jih kot čebelje probiotike upora- bili v boju proti azijski nosemi. Laboratorijski poskusi z njimi so bili zelo uspešni, zdaj pa iščejo še čebelarje prostovoljce, ki bi sodelovali pri poskusih uporabe pripravkov na podlagi omenjenih bakterij pri svojih čebelah. Prof. Diana di Gioia se zanima, ali bi bila pri njenem projektu pripravljena sodelovati vsaj dva slovenska čebelarja z večjim številom panjev.