ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 3. junija 2004
Leto XIV, št. 11
OBISKALI
SMO
BLATOGRAD STR. 4
JAZ PA EDNO LJUBICO MAM STR. 4
ŠOLSKO LETO SE IZTEKA
Začetek junija, čas, ki teče najbolj intenzivno v šolskih učilnicah. Treba je popraviti slabe in utrditi dobre ocene. Tako učenci kot učitelji želijo, da se šolsko leto čim bolj uspešno zaključi, da bodo zaslužene počitnice za oddih in v užitek. Verjamem in upam, da bo tako za vse učence in učitelje.
Tudi v porabskih osnovnih in srednjih šolah se šolsko leto nepreklicno končuje. Zadnji dnevi so namenjeni „lažjim temam ”; tu so še zadnje ure, športne, kulturne in naravoslovne dejavnosti, izleti, svečani zaključki, za maturante pa uspešno dokončanje zrelostnih izpitov in odhod v novo življenje - začetek študija ali iskanje zaposlitve. Izmed dijakov monoštrske gimnazije, ki se učijo slovenščino, se vsako leto vsaj eden, pravzaprav ena, odloči za študij v Sloveniji. Tudi letos bo tako. To je vsekakor zelo pohvalno (in posebna zahvala gre tudi njihovi profesorici Eriki Glanz, ki s svojim izjemno dobrim delom pritegne k učenju slovenščine na monoštrski gimnaziji leto za letom več dijakov), saj se jezik najlaže naučimo v avtentičnem okolju. Sicer pa lahko tudi rečemo, da so pogoji, tako študijski kot materialni, za porabske študente v Sloveniji ugodni. Upajmo le, da se bodo naši študentje z diplomami vrnili v Porabje in da bodo tu dobili tudi ustrezne zaposlitve. O tem pa bosta morali
razmisliti in najti ustrezne konkretne rešitve v prvi vrsti slovenski manjšinski organizaciji.
Pa se vrnimo k iztekajočemu se šolskemu letu v porabskih narodnostnih osnovnih šolah. V gornjeseniški, Števanovski in monoštrski šoli se je v tem šolskem letu učilo slovenščino nekaj več kot 100 učencev od 1. do 8. razreda. Skupine pri pouku so majhne, saj je zaradi neugodnih demografskih razmer v šolah vsako leto manj učencev. K zmanjšanju števila pa pripomorejo tudi drugi dejavniki, na primer starši iz števanovskega šolskega okoliša svoje otroke že nekaj let vpisujejo v monoštrski osnovni šoli. Kako je to možno?
Preprosto: prijavijo jim bivališče pri npr. sorodnikih ali znancih v Monoštru in črkam zakona je zadoščeno. A, zakaj? Na to vprašanje pa bi si že davno moralo odgovoriti - in kaj postoriti - vodstvo števanovske šole skupaj z vaško in tudi manjšinsko samoupravo. Dokler bodo vsi našteti le indiferentni opazovalci vsakoletnega zmanjševanja števila učencev tudi zaradi takih primerov, kot je opisan, se resnično ne bo nič spremenilo. Toda - ah sploh kdo v Števanovcih želi, da se kaj spremeni? Na to, retorično vprašanje si bom odgovorila kar sama... In - mimogrede -verjetno se porabski narodnostni šoli, tako gornjeseniška kot števanovska, še pre-
malo zavedata, da je njun obstoj takorekoč pogojen le s pridevnikom narodnostni...
Pa se podajmo k bolj veselim temam; v tem šolskem letu je, glede pouka slovenskega jezika, bil najodmevnejši dogodek izid naših prvih ,,domačih” učbenikov za osnovno šolo in gimnazijo. Učbeniški program je obsežen, ti prvi učbeniki so le za spodbuden uvod. Po zbranih informacijah pa nove učbenike ugodno sprejemajo tako učenci kot učitelji, kar je za avtorje največje priznanje. Učitelji so prav tako ocenili kot dobro in koristno radijsko priredbo berila za 5. razred, ki jo je na zgoščenkah pripravil Radio Monošter in po en komplet
podaril vsaki šoli. Želja učiteljev je, da se take priredbe nadaljujejo, tudi za 6. razred, še bolj potrebne pa bi bile za 1. in 2. razred. Še veliko dela nas čaka, vsekakor pa želimo kot avtorja pritegniti še koga. Madžarsko šolsko ministrstvo je izdalo razpis za manjkajoče nove učbenike. Na žalost je rok za oddajo rokopisov izjemno kratek, zato še ne vemo, kaj bo s ponudbo. Učbeniki za 3. in 4. razred SJ v OŠ se pripravljajo, verjetno bosta tudi berili za 7. in 8. razred, o gimnazijskih učbenikih nimam informacij, najbolj problematična pa je odsotnost jezikovnih vadnic oz. delovnih zvezkov od 5. do 8. razreda OŠ. Le-ti so nujno potrebni, zato se pod nujno iščejo avtorji zanje! Ne vem sicer, kje in kako...
Prav tako vesela tema so šolske ekskurzije po Sloveniji. Seniška šola je svojo že opravila, števanovska se odpravlja zadnji šolski teden. Pred učitelji slovenščine pa je še vsakoletni Seminar slovenskega jezika in kulture, ki ga letos skrbno pripravljajo zanje od 16. do 19. junija v Škofji Loki v Sloveniji.
Dragi učenci in učitelji, želim vam lepe in brezskrbne počitnice, jeseni pa se spočiti, radovedni in polni pozitivne energije vrnite v šole k učenju in poučevanju. Tudi slovenskega jezika...
Valerija Perger
2
Panonski letopis 2004
KO UMRE JEZIK, KDO BO JOKAL ZA NJIM?
Panonski letopis, ki izhaja v Pinkovcu na Gradiščanskem, je z namenom in vsebino edinstvena publikacija v Evropi. Namen je preprost in nemara ravno zaradi tega zahteven: vzpodbujati sodelovanje v takoimenovanem panonskem prostoru Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Slovenije, kar se odraža v vsebini, ki jo vsako leto prispevajo avtorji iz teh držav, vsak v svojem jeziku. Urednik dr. Robert Hajszan, ki je hkrati direktor Panonskega inštituta, kjer almanah izhaja, je prepričan, da se velika večina izobražencev iz tega prostora sporazumeva brez težav, knjiga pa doseže svoj namen tudi ali predvsem z jezikovno in vsebinsko pestrostjo.
Obsežna knjiga, le nekaj manj kot 500 strani, je tokrat razdeljena na politične predgovore in 10 poglavij: Jubileji, Gradiščanskohrvatski (jezik), kot osrednja tema. Narodi in narodnosti, Šport, mladina, dijaki, Slikarstvo, Kultura in literatura, Lingvistika, Recenzije, Čestitke (ob jubilejih pomembnih osebnosti) in Panonska lirika (poezija). Ob domačih politikih, tokrat kot avtor v predgovorih sodeluje le Peter Marko, predsednik skupščine Železne županije, medtem ko ni avtorjev iz Slovenije in Hrvaške. Pred leti sta uvodna razmišljanja prispevala tudi predsednika Slovenije in Madžarske Milan Kučan in Árpád Göncz.
Lani je Kulturna zadruga Panonskega inštituta praznovala 10. obletnico uspešnega dela. O tem piše Franjo Ostović, ki poudarja tudi osrednjo temo letnika 2004 - gradiščanskohrvaški jezik, ,,ki je za obstoj in identiteto manjšine zelo pomemben. ” Avtor ocenjuje, da so bile pomembne predstavi-
tve Panonskega letopisa ne samo na Gradiščanskem, marveč tudi na Madžarskem, na Hrvaškem in v
Sloveniji. Kulturna zadruga si bo tudi v bodoče prizadevala za ustvarjanje panonskega kulturnega prostora. Bralce Panonski letopis seznani tudi z novimi članicami Evropske unije.
V poglavju Jubileji so objavljeni povzetki člankov in razprav iz Šiftarjevega zbornika: Pravo - narod - kultura, ki sta ga v spomin na Ivana Vaneka Šiftarja in ob 40-letnici študija prava v Mariboru izdali Univerza in Pravna fakulteta ter Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija Petanjci. Objavljenih je 14 povzetkov v slovenskem in nemškem jeziku, med avtorji pa so Franc Pernek, Peter Pavel Klasinc, Ciril Ribičič, Franc Rozman, Rudi Čačinovič, Robert Hajszan, (ki je prispevek naslovil Prof. dr. Vanek Šiftar - mentor Gradiščanskih Hrvatov), Mihael
Kuzmič, Etelka Korpič Horvat, Oto Luthar, Jožef Smej in Ernest Ružič.
Osrednje poglavje letnika 2004: Gradiščanskohrvatski? O prihodnosti gradiščanskohrvatskega jezika najprej piše Peter Tyran, sicer odgovorni urednik gradiščanskega tednika Hrvatske novine (Železno/Eisenstadt), temu pa sledi niz zanimivih in tudi polemičnih člankov na osrednjo temo Panonskega letopisa. Za konec poglavja je nekaj misli, ki so jih napisali absolventi pedagoške akademije v Železnem. Tu je tudi pesem Ko umre jezik, v kateri se avtorica vpraša: Ko umre nek jezik,/kdo bo jokal za njim? Tako hudo z gradiščanskohrvaškim jezikom za zdaj (še) ni, umestno pa se je spraševati o njegovi usodi. Kajti več bo tega spraševanja, pogostejša in bolj pronicljiva bodo razmišljanja, toliko boljše bo za jezik. Pa
ne samo na Gradiščanskem, nemara so kje razmere mnogo bolj zaskrbljujoče! Zategadelj ima osrednja tema Panonskega letopisa univerzalen pomen za manjšine in za manjše jezike, pri čemer ne gre prezreti, da je ,,velikost jezika ” bolj kot od številk odvisna od ljudi, ki ga govorijo ali se prilagajajo tujejezičnemu okolju.
Panonski letopis prinaša tudi predstavitev likovnega umetnika in njegovega dela. Tokrat so to dela akademskega slikarja mlajše generacije Mladena Bolfeka iz Karlovca, ki je imel prvo samostojno razstavo lansko leto v Pinkovcu na Gradiščanskem. Objavljenih je šestnajst njegovih del. Po likovni prilogi so članki in razprave o kulturi in literaturi, kjer je objavljen tudi tekst Ferenca Horvátha, upokojenega višjega arhivarja iz Sombotela z naslovom Zgodovina gospodarstva v delu Prekmurja, ki je pripadalo Železni županiji (1828 - 1910). V nemškem jeziku je objavljeno besedilo pisatelja Imreja Kertésza članicam in članom švedske akademije ob podelitvi Nobelove nagrade za literaturo. Sledijo poglavja o lingvistiki in čestitke ob visokih jubilejih znanih osebnosti, tudi ob 80. letnici dr. Ivana Müllerja, dolgoletnega predsednika Hrvaškega kulturnega društva v Železnem, ene najpomembnejših in zelo uspešnih manjšinskih organizacij Gradiščanskih Hrvatov v Avstriji.
V zadnjem razdelku Panonska lirika so objavljene pesmi v hrvaškem jeziku in nemškem prevodu, ali samo v hrvaškem ali samo v nemškem jeziku. Zanimiv vpogled v literarno ustvarjalnost gradiščanskih Hrvatov v Avstriji in na Madžarskem.
Za zaključek kaže poudariti, da v kratki predstavitvi ni mogoče v celem označiti bogate vsebine obsežnega Panonskega letopisa. Zato nekoliko večji poudarek na pomenu publikacije v prostoru, kjer je sodelovanja mnogo manj, kot bi ga lahko bilo ali kot ga je bilo pred dvajsetimi, tridesetimi leti. Čeprav so zdaj kar tri države od štirih, ki jih uvrščamo v panonski prostor, članice Evropske unije (le Hrvaška ni članica), čeprav se počasi | rojeva skupni tridržavni krajinski park Goričko -Raab - Őrség, je malo sodelovanja in še manj novosti. Z nemalo truda se je ohranil kulturnozgodovinski simpozij Modinci, obdržala so se srečanja panonskih pravnikov in mednarodna likov- na razstava Pannonia, toda kaj več težko najdemo. Pred desetletji so vsaj govorili o možnostih gospodarskega sodelovanja, o sodelovanju v turizmu, na področju kulture in športa, pa se kaj konkretnega ni zgodilo. Za dober zgled bi lahko bili gasilci, ki so vzpostavili in ohranili dobro sodelovanje kar nekaj desetletij. Na prireditvah ob vstopu Sloveni je in Madžarske v Evropsko unijo je bilo na različnih mestih poudarjeno, kako pomembno je regionalno sodelovanje, kako so zdaj padle še zadnje ovire, toda ... bodimo optimisti, da bo res poslej drugače, z več vsebine, z vsaj toliko, kot je je v Panonskem letopisu 2004. Čeprav bi moral biti | tudi v tej publikaciji slovenski delež večji, z več izvirnimi prispevki iz kulture in drugih področij življenja. Kako to doseči? To je nadvse zapleteno vprašanje, s katerim se ubada tudi urednik dr. Robert Hajszan.
eR
Porabje, 3. junija 2004
3
Zbornik zamejskih zbirk
Slovensko etnološko društvo - v sodelovanju z osrednjimi kulturnimi in etnološkimi ustanovami v sosednjih državah - je organiziralo tri konference o etnološkem delu in muzejskih zbirkah pri zamejskih Slovencih. Leta 2001 V Italiji, 2002 na Madžarskem in 2003 v Avstriji. Pri konferenci v Monoštru na Madžarskem sta sodelovala Muzej Savaria in Zveza Slovencev na Madžarskem. Vsa posvetovanja so spremljale strokovne ekskurzije na terenu in po zbirkah. Predavanja na treh konferencah (iz Avstrije 14, iz Italije 9, iz Madžarske 4) so izšla v zborniku Odstrta dediščina. Muzejske zbirke pri Slovencih v Italiji, na Madžarskem in v Avstriji. Knjigo sta uredili Katalin Munda Hirnök in Polona Sketelj
Slovenci v Italiji nimajo poklicno zaposlenega etnologa. Skupine in posamezniki delu-
jejo ljubiteljsko. Njihovo delo poteka na več stopnjah: raziskovalno terensko delo, razstavna dejavnost s spremnimi katalogi in raziskavami, urejanje muzejskih zbirk. Pri tem jim pomagajo etnološke ustanove in strokovnjaki iz Slovenije. Na konferenci 2001 je bilo ugotovljeno, da Slovenci v Italiji potrebujejo poklicnega etnologa, vodiče za vsako zbirko in medsebojno pomoč pri popisu vseh zbirk.
Etnološkim raziskavam na Koroškem v Avstriji je bila namenjena velika pozornost. Sistema-
tična etnološka dejavnost se je razvila v okviru Krščanske kulturne zveze, kjer je bil leta 1983 ustanovljen poseben
etnološki oddelek. V okviru iste organizacije je med 1992-1994 deloval Slovenski
narodopisni inštitut Urban Jarnik, ki je potem postal samostojen. Predmeti se hranijo in so na ogled v zasebnih zbirkah in v Narodopisni zbirki Slovenske prosvetne zveze.
Slovenci na Madžarskem imajo poklicnega etnologa. Za etnološko preučevanje Slovencev na Madžarskem je značilno, da gre v pretežni meri za zbiranje in objavljanje podatkov s terena, iz literature in arhivov. Predmeti v Železni županiji se hranijo v dveh muzejih: v Muzeju Savaria v Szombathelyu in Muzeju Avgusta Pavla v Monoštru. Nekaj mesecev po posvetu je bila postavljena rekonstruirana brunarica, dimnica z Gornjega Senika v Muzeju na prostem v Szombathelyu. Za etnološko delovanje dobivamo finančno podporo od države preko županijskih občinskih svetov. Občasno monoštrski muzej fi-
nančno podpirajo mesto Monošter, Zveza Slovencev in Državna slovenska samouprava. Glede na to, da v Muzeju Avgusta Pavla več ni prostora za nabavo novih predmetov in za to tudi denarja ni, bomo imeli t. i. virtualno zbirko. Fotografije in podatke predmetov, ki jih hranimo v Muzeju Avgusta Pavla, v Muzeju Savaria, v Etnološkem muzeju v Budimpešti ter v nekdanjem t i. bazičnem muzeju južnih Slovanov na Madžarskem, v Mohaču oziroma kjer koli na Madžarskem - bi zbirali v podatkovni bazi, katere določen del bi bil dosegljiv tudi na internetu. Ta ideja se ujema tudi s sklepi vseh treh posvetovanj, med katerimi je bila med drugimi izražena želja, da naj bi postavili mrežo muzejev, muzejskih zbirk in institucij v zamejstvu.
Marija Kozar
Djilejš predsedstva Slovenske zveze
Predsedstvo Slovenske zveze si je 26. majuša selo vküper letos otretjim. Iz devetnajset članov je vküper prišlo šestnajset pa vsi trge dam nadzorne komisije (ellenőrző bizottság).
Za prvi dnevni red smo meli poslovni načrt (üzleti terv) Porabje d.o.o.-ja. V načrti je podraubnoma dola spisano, na koj kelko ceringe načrtujejo. Vekše ceringe so, ka v hoteli modernizirajo elektriko, v restavraciji dola menijo mašin za posaudo prati pa blagajno (pénztárgép), ranč tak je dola priteko čas kombija, zatau moramo küpiti nauvoga. Predsednica nadzorne komisije Elizabeta Šoš je taprajla, ka je komisija zadovolna z načrtom pa prosi prejdnje d.o.o.-ja, naj po tejm vsakšo leto podraubnoma dajo na znanje predsedstvi Zveze, kak stodji d.0.0. z delom, z lidami, s pejnazi pa ka vse škejo naprajti. Pitanje je mejla, ka kombi s kašni pejnaz škejo küpiti. Od direktora d.o.o.-ja Jožeta Hirnöka smo
zvedli, ka je veči tau pejnaz zatau od Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu iz Slovenije.
Erika Glanz je Predlagala, ka bi fejs potrejbna bila klima v restavraciji Lipa. Direktor se strinjo s tejm, o tejm že davnik senjajo. Zagnauk so dali naprajti klimo v eni iži v hoteli, v vsakšoj se ranč ne da. Strejo se je tudi s tem, da je opremo potrejbno dopolniti (hladilniki itd.).
Predsedstvo je dobilo finančni načrt Zveze za leto 2004 tü, s sterim so se strinjali. Računovodkinja Zveze je vküp postavila, od kec, kelko pejnaz smo dobili ali ešče po tejm dobimo z natečaji, s sterimi ceringami trbej računati, ptd. Predsednik Zveze je tapovedo, ka bi trbelo dolameniti Zveze avto v taum leti. Sekretarka je prosila predsednika pa Predsedstvo, naj se tak odlaučijo, ka bola naj se ške en menši avto küpi, steroga leko te nöjcajo, gda je potrejben. Vejpa mnaugokrat bi trbelo titi vö po vasaj
kaj taobredit pa namesto toga válasa trbej pošilati ali se na dugo pogučavati po telefoni. Dostakrat dobimo kritiko, ka delavci Zveze ne Odimo med lidi. Večkrat trbej komi kam titi v Slovenijo na kašno uradno delo, s tejm se tau tü leko rejši. Predsedstvo je nut previdlo, se strinjalo, ka za en mali nauvi auto vö trbej zgazdüvati pejnaze. Tau so tü privolili ka domanji mentorji, vodja kulturni skupin pa delavci Zveze od 1. januara 20 procentov več plače, honorara dobijo za svojo delo. Sekretarka je taprajla, kašni program pripravlamo za porabske dneve, kak stodjimo s tejm delom. Predsedstvo se je o tejm tü odlaučilo, ka na letošnji Porabski dnevaj steriva dva porabskiva Slovenca dobita priznanje »Za Porabje”.
Na te djliejš je verička samouprava dala nota prošnjo za finančno pomauč. Od župana vesi Karčina Dončeca smo zvedli, ka je na Verici fejst potrejbno vönaprajti en plac
pred bautouv za razne programe, srečanje domanji lidi, ka de cca. koštalo milijon šestaugezero forintov, če Zdaj v kratkom časi vküp leko spravijo telko pejnez. Predsedstvo je Zdaj dalo dvejstau gezero pa je prosilo, naj vse ceringe konkretno vküper postavijo, kelko de koštalo vse, ka je potrejbno.
Sekretarka je za informacijo taprajla, ka de Predsedstvo naslejdnji djilejš melo v augustuša, gda se zgončijo o dje senski pa zimski programov (koncert, romanje, božični koncerti pa občni zbor Zveze).
Klara Fodor Sekretarka
8. maja sta v Trbižu župan mesta Monošter Tibor Viniczay in župan mesta Trbiž (Tarvisio) Franco Baritussio podpisala pogodbo o sodelovanju oz. prijateljstvu dveh mest. Oba župana sta izrazila željo, da bi sodelovanje na kulturnem, šolskem in gospodarskem področju bilo koristno slovenski manjšini v Porabju ter slovenski manjšini v Kanalski dolini.
Porabje, 3. junija 2004
4
Obiskali smo Blatograd
Slovensko društvo v Budimpešti je že lansko leto stelo iti na obisk v Blatograd, v današnji Zalavár. Lani smo nej meli telko pejnez, za letos smo pa dobili iz Ljubljane in se nam je ta obisk tako posrečo.
V soboto, 22. majuša, smo se rano napotili iz Budimpešte. Nej je bilau lejpo vrejmen, veter je pijo, dobro, ka je dež nej išo. Tak smo srečno vözopodli pa smo se sploj dobra počütili. Dosti lejpoga pa zanimivoga smo vidli na tej pauti.
Najprvin smo šli v Blatograd, v Zalavár. Tau je v županiji Zala. Blatograd je pri vesi Zalavár. Tü se je nahajala Spodnja Panonija in Blatograd je biu središče. Pred Slovani so bili tü Franki, Avari v 8. stoletji. Avare so pregnali iz Panonije in so se sem naseljevali Slovenci iz Karantanije, Koroške pa z njimi tüdi nemške kolonije. Spodnja Panonija je bila med Rabo in Dravo, celo do današnjega Maribora na severi pa do Donave. Naša Slovenska krajina je tü bila vklüčena v Spodnjo Panonijo. Knez Pribina pa je iz Slovaške, z okolice Nitre pobegno sem v 9. stoletji. Tü pri jezeri, (tó) v močvirji, v blati je zgrado grad, zido je cerkvi. Od tod je ime Blatograd pa Blatno jezero in iz tega je nastalo vogrsko menje Balaton. Tü sta delala Ciril pa Metod, tak ka je Blatograd biu tüdi versko središče. Franki so Pribino imenovali
za kneza, gda je on mrau, je vlado sin Kocelj in tüdi on je bijo imenovan za kneza. Na Koclja so pa drügi slovanski knezi in moravski kral nevoščeni bili pa so ga pri Franki notri vtaužili. Franki so ga zgrabili, ga oslejpili pa v
trmlico, vauzo djali. Tak ka ga je več nej bilau. Spodnja Panonija je bila samostojna kneževina (fejedelemség) pa je te bilau najbaugše, gda sta ta dva kneza vladala. Samo ka leta 894 je že nauvi narod prišo prejk Karpatov, to so bili Madžari in so vdrli v panonsko zemlo Slovencev. Leta 907 pa so Madžari že zasedli cejlo Panonijo do Alp.
Mi smo vidli razvaline grada in bazilike. Osem lejt so tü izkopavali te velke kamenje in so potejm iz nji naprajli fundament grada in bazilike. Tü je spomenik Cirila pa Metoda in še sv. Štefana, prvoga madžarskega krala, ki je leta 1019 ustanovo tü
benediktinsko opatijo. Je pa ešče ena kapejlica v Spomin bazilike. Grad, trdnjavo pa baziliko je cesar I. Leopold dau uničiti in je vse na nikoj prišlo.
Gda smo si tau vse poglednili, smo šli v Söjtör, gde se je radijo Ferenc Deák, za steroga pravijo, da je biu »modrijan domovine«. Tü smo poglednili njegovo rojstno hišo, stera je zdaj muzej. V tem muzeji notri pokažejo toga velkoga človeka življenjsko paut. Gda je prva vogrska vlada nastala leta 1848, je biu minister za pravosodje. Po marčevski revoluciji je v Kehidi živo, leta 1854 je pá išo v Pešto in je delo na tem, da se Madžarska pa Avstrija zmirita in podpišeta leta 1867 spora-
zum (kiegyezés).
Koristna (hasznos) je bila ta pot za nas, zatau ka zdaj malo več vejmo od naši prednikov. V Zalavári so zozidali ešče eno hišo, muzej je notri pa na razstavi so stvari iz preseljevanje narodov (népvándorlás). V mali kapelici, katero sem že omenila, so pa tüdi obredi, če je kakšna obletnica. Pravijo, da je to kapelica Kraljice rožnega venca. Panonski kneževini, ki je bila najviše, gda je bijo knez Kocelj, je s prihodom Madžarov bilo konec, oltarni se je majhen del slovenska vnekdaj tako obsežni Panonski krajini: današnji Slovenci med Rabo in Müro.
Irena Pavlič
Del skupine pri spomeniku Cirila in Metoda.
Budimpeštanski Slovenci v Blatogradu.
Jaz pa edno ljubico mam
Jaz pa edno ljubico mam, je naslov pesmarice, ki so jo pred kratkim predstavili na Gornjem Seniku. V njej je urednik Mitja Gobec zbral 25 porabskih ljudskih pesmi za mešane, moške in ženske zbore.
Pesmarico, ki je izšla v nakladi 400 izvodov, je ob pomoči Javnega sklada RS za ljubiteljsko dejavnost in Ministrstva za kulturo izdala Zveza Sle vencev na Madžarskem. Na naslovnici in v pesmarici so upodobljeni motivi keramičnih posod iz Porabja; upodobila pa jih je Marija Kozar Mukič.
Gre za drugo pesmarico zborovskih priredb in obdelav pesmi Porabskih Slovencev. Prva z naslovom Sprotoletje bluzi ide, in je že nekaj let razprodana, je izšla leta 1991, v njej pa je bilo zbranih 31 pesmi. Mitja Gobec je povedal, da mu je Julijan Strajnar-ki je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja bil med tistimi, ki so v okviru Glasbenonarodopisnega inštituta v Porabju zbirali ljudske pesmi - izročil 54 še neprirejenih pesmi, ki jih je potem sam ponudil v obdelavo desetim slovenskim skladateljem. Osem se jih je odzvalo vabilu in tako so nastale skladbe, ki odsevajo slog posameznih skladateljev, hkrati pa sledijo izvirniku tako v pogledu ritma kot harmonije. Predstavitve sta se udeležila tudi dva od skladateljev: Ju-
lijan Strajnar in Janez Močnik. Strajnar je obudil spe min na čase, ko so v Porabju zbirali gradivo. V pesmi, ki jo je sam priredil (Pojaj mi pojaj čeren kous), je upošteval tudi to, da so fantje in dekleta peli
tako, da so vsako naslednjo kitico začeli v drugi intona-
ciji. To mu je povedal pokojni Labric Ferenc, po domače Fincin Feri, češ da je bilo to »preveč lepou«. Sicer pa je Strajnar tudi svetoval, da vsi, ki niso člani pevskih zborov, naj še naprej pojejo tako, kot so vajeni.
Janez Močnik, ki je priredil kar 14 skladb v pesmarici, je povedal, da je prav, da pesmi tudi na ta način pridejo med ljudi, seveda pa se bodo zborovodje odločali, katero bodo izbrali oziroma katera jim je bolj všeč. Nekatere bodo mogoče ostale le na papirju, vesel pa bi bil, če bi katera ,,šla v zrak”.	se
Mitja Gobec, Julijan Strajnar in Janez Močnik z domačinkami na Gornjem Seniku.
Porabje, 3. junija 2004
5
Že je zatok vse ovak
Porabski Slovenci smo se tü obernauli. Spominjam se, ka smo pred več desetimi lejtami sploj »tüma« bili. V Budimpešti je delala Demokratična zveza Južnih Slovanov, pa so nam od tistec povedli, na koj leko računamo, tüj pa tam so nam kaj dali. K tej Zvezi so se držali Hrvati, Srbi pa Slovenci. Mi, Slovenci smo tam najbole skromni bili.
Cajti so se obernauli in po spremembi sistema smo ustanovili svojo zvezo, po narodnostnom zakoni smo pa volili manjšinske samouprave tü. V Porabji po vasnicaj so drüštva ustanovili, štera delajo za naše lüdi. Človek samo na tau misli, če bi te možnosti pred 40-50 lejtami meli, bi gvüšno nej tam držali, gde gnes. Pa itak. Človek je veseli, če gdekoli, stokoli kaj napravi za naše lüdi. Pa je tau veselje eške vekšo, če se z našimi mladimi kaj lejpoga godi.
Etak sam pa trno rada bila, gda smo zvedli, ka leko naše mlade lüdi predlagamo za narodnostno mladinsko priznanje.
Iz Porabja so različne organizacije poslale več predlogov. Sprejeli so 6 predlogov, 6 mladi Slovencov je leko 16. apriliša prejk vzelo tau priznanje. Rada bi vam na kratko predstavila Eriko Dončec iz Števanovec, stera je tü med tejmi šestimi bila. Ona je najmlajša med tistimi, ki so tau visiko priznanje dobili. Zdaj odi v drugi razred Varaške gimnazije, 16 lejt je stara.
• Erika, gda si zvejdla, ka so te predlagali na tau priznanje, ka si si mislila? »Nemo povedla, ka mi je nej dobro spadnilo, depa tau mi je tü včasin napamet prišlo, ka bi tau nekak drügi tü leko daubo, šteri si je tau zaslüžo.
Tak sam pa sploj se nikomi nika nej valila, ešče te nej, gda je že tau cejlak gvüšno bilau.«
• Gnes že vejš, sto te je predlago za tau priznanje. Ge tak vejm, ka Drüštvo za lepšo ves. Ka misliš, zakoj si njim ranč ti napamet prišla?
»Tak mislim, ka so cenili tau delo, ka sam kak mlada dekla leko napravila za naš materni jezik, za ves, za slovensko kulturo. V osnovnoj šauli sam se skauz včila slovenski jezik, zvün toga sam bila članica šolskoga pevskega zbora. Naš zbor je slovenske narodne pa druge lepe slovenske pesmi tü spejvo, etak smo pa na prireditvaj vsigdar nastopali. Rada sam popejvala v zbori. Gda sam pa prišla v gimnazijo, od začetka se včim slovenski jezik tü, kakoli ka se nemški jezik tü včim. Gnesden več ne moreš biti brez jezikov, če škeš kaj dosegniti.
Ojdla sam na eden tečaj tö, gde smo se včili papirnate rauže delati. Vsakši zna, da je v Porabji tau šega, dapa mladi več neškejo tau delati. Dja sam pa vödržala, pa sam
se s veseljem navčila te rauže delati. Gnauk svejta, tak vejm, ka so na pokapanji, na ženitvi nej bile žive rauže. Vse so s papirom bili napravlani venci, snejin püšeo, korine. Tau lepo erbo ne smejmo pozabiti, zatok, ka je tau našo. Našo porabsko.
Ovak pa v vesi pri prireditvaj vsigdar leko računajo name, na moje padaše, padaškinje. Zdaj nej dugo smo sploj lejpi svetek držali, gda je naš rosag v Evropsko unio staupo. Te sam tü skauz tam pomagala, ka so prosili, ka so nam vövtalali. Ponosna sam na tau, ka sam zastavo Unije nesla na tauj prireditvi. Tau vendar nigdar ne bom mogla pozabiti.«
•	Tak mislim, ka tak mladi biti, pa etakšo lejpo priznanje dobiti, znamenüje, da boš tau priznanje čuvala pa če boš gdasvejta svojo držino mejla, njim tü pokazala.
»Ta gvüšno,« staupi Erika vcuj k stoli, gde je tau priznanje ta djano pa mi ga pokaže. Videti na njenoj obrazi, ka je vesela pa ponosna na tau.
•	Kak so tau sprejeli tvoji
starišje, tvoja sestra ? »Strašno so radi bili. Moja sestra v Budimpešti odi na univerzo, dja pa, kak sam že povejdla, v gimnazijo. Gnesden je starišem deco šaulati nej šala. Vsakši vej, ka mladi kak sam dja, že vsi majo računalnike. Za pejnaze, ka sam dobila za tau priznanje, si Zdaj leko küpim eden računalnik, ka je meni sploj potrejben.«
•	Kak si pa preživejla tisti den, gda sta tau priznanje prejk vzeli v Budimpešti? »Gda sam zvejdla, ka v Budimpešti prejk vzemamo tau priznanje, sam sploj ve sela bila. Mene je sploj presenetilo vse tisto, ka sam tam doživejla. Sploj dosta lüdi se je zbralo. Sploj lepau je bilau, ka so utemeljitev za vsakšoga poseba prebrali, po tistim so nam prejkdau priznanje.«
•	Ka pa v Varaši v gimnaziji? Kak so tau gor prijeli sošolci, profesori? »Moram povedati, ka sam se nika nej valila, samo te so zvedli, gda sam nesla potrdilo, Zakoj sam s šaule falila. Profesori tak kak sošolci so sploj lepau sprejeli tau novico. Ka mi je najbole dobro spadnilo, je tau, ka sam med sošolci nikše nevoščenosti nej vidla. Iz srca so mi privoščili, ka sam dose-
gnila in so z menov vred veseli pa ponosni.
• Tebe je Drüštvo za lepšo ves predlagalo za tau priznanje. Ka misliš, kak njim tau leko nazaj zavališ?
»Tak mislim, ka senika ovak nemo držala kak do tejga mau. Kak mo mogla, kak mi včenje dopüsti, tak mo vse pomagala, naj koj do me prosili. Pa te nej samo dja, liki moji pajdaši tü. Gnesden se na gimnaziji strašno dosta trbej včiti. Tak ka gda izpite mamo, se buma fejst moramo vküp brati zatok, ka brez včenje se človek naleki leko na pauti najde. Brez šaul je buma žmetno kaj delati, kakši slüž dobiti.
Sploj lepau se zahvaljujem drüštvi, da so name mislili. Vüpam se, ka drügi tü na red pridejo, šteri z menov vred napravijo kaj za ves, iz srca delajo. Vesi vodstvo je gvüšno ne pozabi.«
Erika je vnoči prišla s tridnevnoga šolskoga izleta. Videti, ka je trüdna, zaspana, depa na njenoj obrazi se vidi radost, zadovolstvo.
Eriki v imeni našega uredništva čestitam, želim ji, naj se spunijo vse njene želje.
Irena Barber
RADIO MONOŠTER UKV (FM) 106,6 MHz
Od pondejlka do sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo
od 12. do 14. vöre.
Porabje, 3. junija 2004
6
Drnovšek na Brionih
Predsednik republike Janez Drnovšek se je na Brionih udeležil neformalnih pogovorov s hrvaškim predsednikom Stjepanom Mesićem, predseduje čim predsedstvu BiH Sulejmanom Tihićem in predsednikom Črne gore Filipom Vujanovičem, v ospredju katerih je bilo sodelovanje med državami v regiji. Predsednik Drnovšek je na srečanju med drugim izrazil željo, da bi Slovenija kot članica Evropske unije in zveze NATO postala most med tema povezavama in državami na območju nekdanje Jugoslavije. Na skupnem kosilu po pogovorih pa je slovenska stran hrvaški posredovala, da bo potrebno vprašanje hrvaške zaščitne ekološke-ribolovne cone v Jadranu čimprej rešiti.
Rop v Romuniji
Slovenski premier Anton Rop je po srečanju z vodilnimi romunskimi politiki obisk v Bukarešti ocenil kot zelo pozitiven. Za Slovenijo so vrata v Romuniji odprta praktično na vseh ravneh, tako pri tujih ne posrednih vlaganjih kot tudi pri javnih delih, še posebej za gradbena podjetja in podjetja, ki bi vlagala v razvoj infrastrukture. Ropa je v okviru dve dnevnega obiska v Romuniji spremljala močna delegacija, v kateri je bil tudi minister za evropske zadeve Milan M. Cvikl, ki se je sestal z romunskim ministrom za evropske integracije Alexandrujem Farkasem.
Jadransko-jonska pobuda v Portorožu Eno od glavnih sporočil zase danja Jadransko-jonske pobude, ki so se ga v Portorožu ude ležili predstavniki osmih članic, je bilo, da si bodo vse prizadevale za politiko odprtih vrat evroatlantskih integracij ter nadaljnjo širitev evropskih standardov. Temeljni cilj JJP je namreč, da celotno območje ob Jadranskem in Jonskem me rju postane območje stabilne sti, demokracije in čim večje blaginje, kar bo pripomoglo tudi k hitrejšemu približevanju članic JJP evroatlantskim organizacijam, je po zasedanju de jal slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel. Minister je nato še ocenil, da je bilo slovensko vodenje pobude, ki ga je pre vzela Srbija in Črna gora, zelo uspešno.
Spet kliče nas venčani maj...
Tau bi leko bilo geslo prireditve, štero že dugo lejt organizejrajo v Boreči pri cirkvi sv. Ane navdüšeni lüdje iz Martinja, Trdkove.
Vsakšo leto, gda se prebli-žava mejsec maj, od šteroga vsi znamo, ka je tau Marijin mejsec, ovak pa leko povejmo, najlepši mejsec v leti, že znamo, ka dobimo vabilo na te lejpi svetek. Gorenjiseniški mešani pevski zbor, kak drugi zbori v Prekmurji tö, je vsigdar pozvani na tau lejpo srečanje. Tau pa leko zahvalimo glavnomi organizatorji Cirili Kozari.
Cerkev sv. Ane se Boreči drži, tau je sausadna ves Gorenjoga Senika. Stoji v čüdovitoj pokrajini, na srejdi gaušče. Nigdar ne pozabim, gda smo najoprvin bili tam. Te je buma zvün te lejpe cerkve dosta kaj nej bilau videti tam. Depa te je tü lepau bilau. Pevski zbori so se zbrali
pa so Marijine pesmi peli, častili Marijo.
Gnes je tam eden lejpi turistično-kulturni punkt. Vse je
vred vzeto, pokošeno, vözozidano, na teltja, ka človek ne zandolej vse Pogledniti. Letos so tüj držali eden lejpi koncert, gde je 16 pevski zborov popejvalo. Eške je nam slabo vrejmen tü nej moglo dobra volau vkraj
vzeti, kakoli, ka bi venej pred kapejlicov lepše bilau, depa mogli smo se v malo cirkev znositi. Vsakši zbor je
dvej pesmi spopejvo. Pesmi so vse Marijine pesmi bile.
Gorenjeseniški mešani pevski zbor Avgust Pavel je letos pa nauve pesmi prineso, stere nas je zborovodkinja Marija Trifus navčila.
Najlepše je pa na konci, gda vsi navzauči zbori spejvajo lejpo Marijino pesem.
Spet kliče nas venčani maj, k Mariji v nadzemeljski raj Cvetlice dobrave si venčajo glave, raduje se polje in gaj Etakšoga reda mi vsigdar moja mladost napamet pride, da sam kak eške mala dekličina maja mejsace po večeraj na Verici v malo Rövcino kapejlo ojdla popejvat, te je ta pesem nigdar nej vönjana bila. Za tau so se Ščednjarska Rejza vsigdar pobrigali. Če rejsan naša mladost več nigdar ne pride nazaj, lepau bi bilau, če bil gnešnji mladi naprej popejvali tau lejpo pesem. Mladi seničkoga pevskoga zbora gvüšno ne pozabijo tau pesem.
Irena Barber
Ženski pevski zbor v Krogi v Prekmurji je 15. majuša s kvalitetnim, redno pripravlenim koncertom presenetil domanje lidi. Name je pa Presenetilo, sam se čüdivala
na tejm, kelko lidi je prišlo vküper pa med njimi kelko moškov. Gvüšno, ka nikoma nej bilau žau. Pod vodstvom glasbene pedagoginje Marije Rituper iz Murske So-
bote je zbor velko delo obredo v enom leti. Na koncerti so pevke zapopejvale štirinajset pesmi - med njimi unijsko himno - stere so nas, publiko tak vsebinsko kak
melodično fejs zgrabile. Koncert je vodila, ga je popestrila s svojimi mislimi gospa Gizela. Počaščene so bile Varaške pa števanovske ženske s tejm, ka so oprvim bile pozvane v Krog pa ranč na te koncert. Lidge, steri smo v dvorani sploj nej vpamet vzeli, ka je že večer, smo skur vsi skonznatami očami pošlöjšali pesem V Porabju so dobri ljudje, stero so na konci vse tri skupine vküper zapopejvale. Ponosni smo bili, ka je med pozvanimi lidami biu sam gospaud Jože Vild tü iz Murske Sobote, ste ri je tau pesem napiso. Koncert žensk je publika cenila najbola s tejm, ka je s ploskanjom nej stejla ejnjati, li bi je rada poslüšala tadale. Leko bi je tü, če bi bili z nami pri bejlom stauli, gde so skur do paunauči popejvale vküper kroške pa porabske ženske. Čestitamo kroškim ženskam pa se njim lepau zahvalimo za pozvanje pa dobra drüžbo.
K. F.
Ženski pevski zbor iz Kraga.
Porabje, 3. junija 2004
7
Nepozablena doživetja v Maribori
Ne najdem reči zatau, kak smo srečni, ka smo se leko spoznali, smo se leko povezali pred par lejti s sodelavci Mestne četrti Magdalena v Maribori. Na najvekšo pomauč nam je tajnica Štejka Čontala, stera poskrbi za tiste skupine, stere prosimo
na naše prireditve. Ona nam je ške do tejgamau vse probleme rejšila. Če nam je trbelo, je poslala folkloro, pevski zbor, ge slare. Na letošnje Porabske dneve pa na Števanovski vaški den nam je sprajla goslarsko bando, pihalno godbo pa vse brigo v zvezi z nastopom nase vzela. No, na tau tü fejs pazi, naj Porabski mlajši prejk športa tü leko doživejo lejpe dneve z njivimi mlajši pa naj se porabska kultura spozna v njivom kraji. Etak so varaštje ljudske pevke 20. majuša že tretjič leko spejvale svoje pesmi na svetki Mestne četrti Magdalena, steroga vsakšo leto svetijo. Gospa Štefka nas je s svojimi kolegi s takšnim veseljem čakala, gor prijala, ka človek rejdko leko dožive. Kak je tau dobra, če človeka radi majo pa sam tü ma koga, Zakoj rad meti! Mislim, ka so ženske svojo zadovoljstvo, radost tü vöpokazale. Če bi nas čas nej silo domau, bi se ške zdaj pogučavale pa veselo spejvale pri bejlom stauli.
V imeni vsej nas, steri smo leko bili z gostitelji, se iskreno zahvalimo za bogato pogostitev pa nepozablena doživetja.
K. F.
Obletnica Ijudski pevcov v Mali Nedelji
V Mali Nedelji v Sloveniji so 9. majuša držali svetek v počastitev 15. obletnice domanji ljudski pevcev. V programi so gor staupili ljudski pevci, pevke, steri že dugo lejt sodelujejo z domanjimi pevci, med njimi števanovske ljudske pevke pod vodstvom Marije Rituper. Organizatorji so s toplimi rečami pozdravili pa na velko cenili delo pevcev, poseba Ludvika Rudolfa, steromi se v prvi vrsti leko zahvali tau, ka je v Mali Nedelji postala tradicionalna prireditev Srečanje ljudski pevcev in godcev pa tau, ka števanovske ženske že edenajset lejt leko spejvajo z njimi tak v Mali Nedelji kak v Števanovci. Čestitamo!
17. maja je v 18. okrožju Budimpešte György Csepeli, državni sekretar Ministrstva za informatiko in zveze svečano predal tamkajšnji sle venski manjšinski samoupravi računalnike, ki so jih dobili na razpisu ministrstva. Dogodka sta se udeležila tudi
Antal Heizer, predsednik Urada za narodne in etnične manjšine, in Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave, ter predstavniki ostalih manjšinskih samouprav v tem okrožju Budimpešte. V imenu budimpeštanske slovenske same
uprave je goste pozdravil predsednik Ferenc Kranjec, ki je nanizal sodelovanje med manjšinami in omenjenim ministrstvom.
Državni sekretar je v svojem nagovoru poudaril, da so računalniki v času informacijske družbe pomembni dejavniki za ustvarjanje enakih možnosti manjšinskih skupnosti. Računalnik je seveda le
orodje, ki ga je potrebno napolniti z vsebino. Državni se kretar je povedal, da si bodo kljub zmanjšanemu proračunu tudi letos prizadevali, da bi za manjšinske namene imeli zadostna sredstva. Antal Heizer je poudaril, da je bilo prav Ministrstvo za informatiko in veze tisto, ki je ustanovilo t. i. manjšinski kolegij, ki uveljavlja interese manjšin.
Evropske volitve
Po podatkih Državne volilne ke misije se bo evropskih volitev na Madžarskem udeležilo osem strank. Ob parlamentarnih strankah (socialisti, liberalci, fidesovci, demokratski forum) še Delavska stranka, Socialdemokratska stranka, Stranka madžarske ga življenja in pravice (MIÉP) ter Madžarska narodna zaveza. Največ zdrah je povzročilo, kako naj bi volili madžarski državljani, ki bodo 13.junija v tujini in so to pravočasno javili Državni volilni komisiji. Teh je kakih dva tisoč, največ jih je seveda v sosednjih državah in v drugih državah Evrope, nekaj jih je pa tudi v tako oddaljenih državah, kot sta Brazilija ali Mongolija. Pri sprejemanju zakona o evropskih volitvah je opozicijska stranka Fidesz ostro zavrnila predlog, da bi državljani v tujini volih po pošti ali elektronski pošti, kakor tudi predlog, da bi naloge volilne komisije na voliščih, ki bodo na madžarskih veleposlaništvih ali konzulatih, opravljali tamkajšnji uslužbenci. Temu so nasprotovali z razlogom, da bi člane volilne komisije določil zunanji minister, ki je pa obenem tudi predsednik provladne socialistične stranke. Po njihovih zahtevah naj bi se člani volilnih komisij poslali z Madžarske, določile bi jih pa parlamentarne stranke.
V praksi se je pa pokazalo, da bi bila ta rešitev precej draga, stala bi kakih tristo milijonov forintov. Stranke, tudi opozicijske, so na pritisk javnosti odstopile od prvotnega načrta ter prejšnji teden v parlamentu sprejele novelo zakona, da bodo naloge volilne komisije opravljali delavci diplomatsko-konzularnih oddelkov, ki pa glasov ne bodo prešteli, kajti glasovnice v zaprtih ovojnicah bodo kurirji prinesli v Budimpešto, kjer bo glasove iz tujine preštela posebna komisija.
Vaški dnevi v
Števanovcih
Lokalna in manjšinska samouprava v Števanovcih prireja 5. in 6. junija vaške dneve. V soboto popoldne bodo podrli mlaj ter priredili veselico. V nedeljo bodo začeli z nastopom pihalne godbe, po maši bo kulturni program z nastopom domačih skupin in skupin iz Slovenije, popoldne pa bodo odprli razstavo otroških risb z naslovom Pod nebom svobodne Evrope.
Porabje, 3. junija 2004
8
Pogovor z direktorjem Interspara Lajošem Talaberom
»PRI NAS JE V SREDIŠČU POZORNOSTI ČLOVEK«
Nakupovalni center Interspar v Szombathelyu se prišteva k najboljšim, kajti glede prometa je na tretjem mestu v državi med neštetimi enotami trgovske mreže Interspar. Tisti, ki dnevno obiskujejo trgovski center, se temu ne čudijo, kajti tukaj nakupovalca takoj sprejme prijetno vzdušje, toplo razpoloženje. Najbolj občutljivi del svetlega, prostornega, okusno dekoriranega prodajalniškega prostora, oddelek za zelenjavo in sadje, se vedno blešči od čistoče, živila so sveža. Proizvode, ki niso več prvorazredni, ponujajo ločeno, okusno pakirano po znižani ceni. Tudi za ostale oddelke je značilen red in okusen aranžma. Direktor nakupovalnega središča je simpatičen, skromen, a zahteven vodja. Njegovi sodelavci imajo o njem izredno dobro mnenje, ne le zaradi strokovnosti, temveč tudi zaradi človeških vrednot. Tudi sama lahko potrdim, da se dosti časa zadržuje v prodajnem prostoru in to ne kot kupec. Opazila sem tudi to, da najmanjše moteče pojave takoj opazi in daje nasvete, kaj in kako se mora spremeniti. Tudi kupce smatra v prvi vrsti za ljudi, ne le za potencialne denarne vire.
- Gospod direktor, ne vem, ali ste slišali o tem, da živi v okolici Monoštra razen nemške manjšine tudi slovenska manjšina. Sedaj, ko bodo meje odpravili, bodo med Muro in Rabo živeči Slovenci, ki jih je doslej ločevala državna meja, tvorili etnično enoto, kajti imajo skupni materni jezik. Če pogledate na zemljevid, lahko vidite, da se nahajajo ravno na polovici poti med Szombathelyem in Mursko Soboto. Menim, da bi bilo dobro, če bi Porabske Slovence seznanili z nakupovalnimi možnostmi in akcijami, da bi lahko izbirali, ali naj gredo nakupovat v murskosoboški ali szombathelyski Interspar.
»29.julija bo naš Interspar star že pet let. Mi se trudimo, da bi bil naš obrat eden najbolj priljubljenih in najboljših nakupovalnih centrov mesta oziroma županije. Kljub temu da so v županijskem centru prisotni konkurenti z ogromnimi prodajalniškimi prostori, se naš obrat razvija dinamično, kakor ste omenili tudi vi. Interspar v Szombathelyu je glede prometa na tretjem mestu v naši državni mreži. Vodim ga že štiri leta in pol. V ospredje sem si postavil nalogo, ki bi jo lahko imenoval »koncept svežih proizvodov«. Tudi vi ste poudarili, da so vzorno urejeni in založeni oddelki za meso, zelenjavo in sadje,
mlečni oddelek in oddelek pekovskih izdelkov. Naš sedanji promet dokazuje, da je ta moj koncept bil pravilen. Ljudem moramo nuditi okusne, sveže, dobre izdelke, jasno po ugodnih cenah. Pravilnost mojih prizadevanj dokazuje tudi to, daje naša trgovina pred dvema letoma osvojila prvo mesto na državnem poslovnem natečaju, ki ga je razpisala d. o. o. »Spar Madžarska« za »koncept svežih proizvodov« za obrate Interspar. Prizadevamo si, da ustvarimo za kupce takšno vzdušje, da se med nakupovanjem počutijo prijetno, da jim nakupovanje ne pomeni neprijetnega bremena. Tudi spremembe, ki smo jih uvedli v prvem četrtletju,
služijo tem namenom. Uvedli smo tako imenovano oddelčno razporeditev proizvodov, da bi poenostavili proces nakupovanja, da bi skrajšali pot in čas nakupovanja v trgovini. Ta novi trend se je obnesel. Zajtrkovalni oddelek vsebuje na primer mleko, kakav, kavo, čaj, na otroški »ulici« najdemo za malčke vse, kar potrebujejo, od pleničk do otroške hrane. Na vinskem oddelku ponujamo različne sorte vin pomembnih zgodovinskih vinorodnih okolišev. Najbolj uspeli oddelek naše blagovnice je morda tako imenovana sezonska tržnica, kjer predstavljamo vedno aktualne sezonske proizvode. Sedaj ta oddelek predstavlja vrtne potrebščine. Vsak človek ve, daje nakupovanje življenjska potreba, toda po naši filozofiji mora človek pri tem uživati. Z našim delom in našim vedenjem želimo tem zahtevam odgovarjati. Drugi najvažnejši dejavnik našega prodajnega koncepta je, da je pri nas v središču pozornosti človek spoštova-
nje kupcev, prvorazredna postrežba. Mislim, da se omenjene zahteve pri nas tudi uveljavljajo, kajti imamo širok krog stalnih obiskovalcev. Pozornost do človeka pomeni za mene ne le spoštovanje strank temveč tudi mojih sodelavcev. Le v tem primeru lahko zahtevam od njih prodajno dejavnost na visokem nivoju, če človeka spoštujem, njegovo delo pa priznam. Pri nas ni bolj ali manj pomembnega človeka, pri nas je vsak človek enakovreden.«
-	Tudi vaše veliko nakupovalno središče je prispevalo k temu, da so morali nekatere majhne trgovine z živili zapreti. Vi gotovo menite, da so te majhne trgovine odveč?
»Ne, ravno nasprotno. Menim, da imajo tudi te pravico do obstoja. Imajo svojo vlogo, seveda drugačno kot veliki supermarketi. Vsekakor potrebujejo državno subvencijo, morajo se na določenih področjih dejavnosti združevati, da se v veliki konkurenci lahko ohranijo.«
-	Zaradi česa se pri vas kupci največ pritožujejo?
»Zaradi neustreznih cen. To se lahko zgodi povsod, da se cene v računalniškem sistemu in cene na policah ne ujemajo. To je večinoma napaka, ki jo delajo naši prodajalci zaradi malomarnosti. Pritožb glede kakovosti in postrežbe je malo, kajti sprejemamo le prvovrstne proizvode in sprejemamo le ustrezne sodelavce.«
-	Ste vi morda Slovenec? Vaš priimek Talaber je namreč slovenski.
»Tega jaz pravzaprav nisem vedel, toda tudi drugi so me že opozorili na to. Moji predniki izhajajo iz okolice Kapuvára. Vem pa, da je več družin v okolici Monoštra, ki se pišejo enako.«
-	V Etnologiji Slovencev na Madžarskem sem brala, da so mnogi Slovenci odhajali
zaradi slabo rodovitne zemlje na sezonska dela v druge predele države in so morda tudi vaši predniki bili med njimi.
»Menije všeč moj priimek, sem ponosen nanj. Moja hčerka, ki je svojo drugo diplomo doštudirala na ekonomski fakulteti v Stuttgartu, kjer seje tudi poročila, mi je z velikim zadovoljstvom sporočila, da je v Nemčiji tudi našla v imeniku dva človeka, ki se pišeta Talaber.«
-	Gotovo vam je hudo, da je vaša hčerka tako daleč vstran od vas. Nimate več otrok?
»Imam tudi sina, ki študira v Budimpešti na tehnični fakulteti za elektroinženirja. Žal, hoče tudi on v Nemčijo, bolje povedano je že tam, kajti tam piše svojo diplomsko nalogo. Njega bom - mislim - tudi moral pogrešati, ker se bo gotovo zaposlil v Nemčiji kot medicinski biolog - raziskovalec, kar je študiral pred tehničnim študijem.«
-	Še to bi me zanimalo, s čim se ukvarjate v prostem času, ki ga gotovo nimate na pretek?
»Najraje imam glasbo in petje. Petnajst let sem bil član zbora Concordie v Kőszegu. Bil sem tajnik zbora, organiziral sem njihova potovanja in nastope tudi v tujini. Ko sem bil mlad, sem igral v orkestru harmoniko. Glas tega instrumenta obožujem še danes.«
-	Mislim, da je tudi to dokaz, da imate v svojih genih slovenske »korenine«.
»Žal tega ne vem. Bi pa bil ponosen tudi na to, ker mi slovenski in hrvatski jezik že od nekdaj ugajata. Žal, ni več časa za to, da bi se ju naučil.
Hvala vam za pogovor. Želim vam še veliko uspehov pri vašem delu in upam, da boste našli tudi čas za to, da odkrijete kakšno slovensko koreninico v vaši genealogiji.
Suzana Guoth
Porabje, 3. junija 2004
9
Pismo iz Sobote
PORNOGRAFIJA
Nej se bojati, nikšoga straja nej trbej meti. Samo od pornografije mo gučo pa nika drugo nej. Mlajši tou moje nouvo pismo iz Sobote tö leko tapreštejo, nikše takše reči nemo nut piso, zavolo steri bi tou štenje bilou samo za vözraščene lidi. Vredi, vsi vejmo, ka je tou pornografija. Preveč toga leko vidimo na teveni pa v novinaj. Dapa meni nikša druga pornografija odi po glavej, nej pa tista, ka pokaže najlepšo delo na toum svejti. Tomi najlepšomi deli na toum svejti delajo najvekšo sramoto lidge, steri sedijo v našom parlamenti. Takše trde pornografije, kak se tam godi, takše nega nej v ednom filmi pa nej na ednom kejpi v novinaj.
Dapa demo lepou po redej. Zakoj mi kaj takšoga sploj na pamet pride, ka leko takšo gučim, ka se v našom parlamenti godi pornografija? Čistak enostavno, zato ka
tam devetdeset lidi cejle dneve eden drugoga pomalek g... jo. Pa tou ne delajo naskrivoma, kaj bi pa. Tou delajo pred našimi očami, tou najraj delajo, gda je televizija gor gemle. Pa so za tou eške dobro plačani, skur tak, kak tisti, ka pornografijo zganjajo na filmaj. Na tej filmaj se vküper spravlata največkrat dva, moški pa ženska. Vse več je takši filmov tö, ka so trgé na ednoj ženski ali pa tri ženske z ednim moškim ali pa je deset moškov pa ranč telko žensk pa sé vsepoprejk parajo. Tou nas že palik pripela v naš parlament. V njem se tö vsepoprejk parajo, tak ka tou grata najvekši grupni seks, ka si ga človek leko zbrodi. Samo ka je tou edno velko čüdo, vörvlite mi! V filmaj pa na kejpaj so tej lidge več ali menje nagi, brezi obleke. Tej naši pa so lepou oblejčeni, ka je na nji nago, so samo roke pa glava, vse
drugo je oblejčeno. In tou je rejsan velka čüda, ka se leko vcejlak oblečeni lidge med sebov vöre pa vöre, dneve pa dneve, lejta pa lejta cejli čas g... jo.
Zdaj pa si poglednimo, kak tou vövidi. Stoupi pred mikrofon prvi in vsem povej, kak si brodi, ka je nika bejle farbe. Po tistom en čas tolmači, Zakoj je tisto nika bejle farbe. Gda zgotouvi, pride pred mikrofon drugi pa povej, ka je tisto neka mogouče rejsan bejle farbe, dapa nej ranč tak bejlo, kak je povedo tisti pred njim, liki je bole bejle farbe. Za njim je na redej tretji, šteri lepou raztomači, kak sta tejva dva pred njim leko mela istini, dapa tou bejlo je po njegovom eške bole bejlo od bejloga. Na, Zdaj je šalo vrag vzeo. Tak nagnouk se začajo med seuf g ...ti, ka je bole bejlo od bejloga. Tou trpi edno dva kedna pa se po tistom zgučijo, ka od toga mo-
rajo slejdnjo rejč meti lidge. In dobimo nouvi referendum, na sterom moramo mi, navadni lidge vözglasiti, če je bejlo bejlo ali pa je bejlo nej bejlo. Tak se ta pornografija iz parlamenta preseli med lidi. Po tistom se po krčmaj, pri frizeri, v bautaj, doma v držinaj začamo med seuf g ...ti, ka je zdaj istina od té bejle farbe. Referendum košta velke pejneze. Zato leko povejmo, kak draga je ta naša pornografija.
Ja, mi tö, steri smo nej v parlamenti, se v toj pornografiji vöpokažemo. Tak so tisti iz parlamenta nika nej krivi, liki mi, steri smo na referendumi vözglasili, kakše farbe je bejla farba. Dapa tisti, steri se v pornografski filmaj doj slačijo, preci dobre pejneze prislüžijo, tisti naši v parlamenti tö velke pejneze dobijo. Nevola pa je v toum, ka se referendum plača iz naši pejnez. Tak leko povejmo, ka mi, navadni lidge, za
špilo v našoj Slovenskoj pornografiji eške sami moramo plačati. Tou je najvekša nevola.
Eške vekša nevola pa je nika drugo. Tou mi je ovadila moja tašča Regina, trno čedna ženska.
- Vej je pa bejlo sploj nej farba. Pa črno je tö nej. Črno je kmica, bejlo je pa sveklina, farbe pa so zmejs med kmičnim in sveklim. Vej so nas pa tou v šouli včili, - se je čüdivala nad grupnim seksom v našom parlamenti.
Moram vam povedati, ka moja tašča Regina, trno čedna ženska, včasi má pamet na pravom mesti. Že si brodi od toga, kelko lidi de po nouvom zganjalo pornografijo zdaj, gda smo nut stoupili v EU. Kuman zdaj de se vidlo, kelko fele bejle farbe ali pa bejle svekline, če škete, de se vönajšlo.
Miki
Na koj je človek stvaurdjeni, od toga bi leko dosta gučali. Ka na trplenje tü, tau mislim je v svojom živlenji že vsakši čüto. Ka je ednomi leko velka čest pa veselje, leko ka drugoga ne veseli.
Lüdje smo navekša takši, ka čakamo od drugoga poštenjé, sploj pa te, če mi tau sami tü damo drugomi človeki. Lüdje se moramo včiti dostavse. Poštenjé eden do drugoga, pravično cenenje eden drugoga. Najbole je potrejbno, če priznamo, ka od nas čednejši, baukši lüdje tü živejo.
Kelko pa kelkokrat je tema, ka pri nas se ne čüje slovenska, sploj pa mladi samo vogrski gučijo. Ne vejm, Zakoj, depa tri lejpe stvari so se zgodile z menov nej tak dugo nazaj. Pa nej je tau važno, ka so se z menov zgodile, tau je važno, ka so se zgodile.
Eden den sam na Dolenjom Seniki sejdla v čakalnici zdravniške ordinacije (orvosi rendelő) pa sam čakala na svoj red. Tam sam najšla dva mladiva pojba z Gorenjoga Senika, tak 20,25 lejt stariva, pa sam si sedla. Ova sta se mi poklonila, depa nej »csókolom« ali »jó napot«, kak je tau pri mladini šega, liki slovenski, »baug daj, Irén néni«. V čakalnici nej malo lidi bilau, etak smo pa cajt meli si malo pripovejdati. Zvün nas je buma malo Slovencov bilau, bola so nikši Varašanci sejdli tam pa čakali na svoj red. Moja pojba sta začnila z menov pripovejdati, depa samo po našom. V porabskom narečji. Pazila sam je, strašno sta skrb mela na tau, da sta nej mejšala slovensko rejč s vogrskov, ka je že gnesden fejst šega pri nas. Pa sta pojba gučala pa li gučala. Tak na Žmana, tak lepau, ka sam
mislila, srce se mi od radosti razpauči. Vidla sam, ka sta strašno uživala v tom, ka si etak pripovejdamo pa ka nas drugi ne razmejo. Sto je pa v tisti minutaj mislo na beteg, za koj volo tam moraš čakati? Pa tau sam tü vidla, ka so se tam sedeči Vaugri kama nej vedli djati, ka tejva mladiva tak lepau gučita slovenski. Mislim zatok so na tau tü najgeri bili, ka edna starejša ženska s takšimi mladimi tak fejst razpravla. Ponosna sam bila v tisti minutaj. Ponosna na našo mladino, štero telkokrat saudimo. Tejva dva mladiva sta nej člana nikše kulturne skupine nej. Pa itak. Ge tak mislim, ka zatok moramo povaliti stariše tü. Stariše, šteri gvüšno, ka doma slovenski gučijo v držini. Samo na skrivoma Vüpam, ka gda ta tejva dva deco mela, ne pozabita z njauv gučati slovenski.
Od tri radosti sam gučala na začetki. Včasin-včasin, gda tak čütiš, ka je vse zaman, vse je na konec prišlo, te zaodi velko veselje. Ge marciuša držim svoj den. Moja sombotelska prijateljica mi je na moj den edno sploj lejpo pesem napisala. Stoj bi leko pravo, tau je naja privatno delo. Depa nej je tak. Ona je tau pesem v slovenskom jeziki napisala meni, ka je zame najvekši dar, ka sam leko od sveta dobila.
Pa te je kumaj preteklo par dni, pa ranč na moj den, 25. marciuša, sam dobila edno karto, čestitko. Ta karta je bila sploj lejpi pozdrav na moj den. Moja edna spoznana ženska iz vesi go je napisala v lejpom porabskom jeziki. Pa tak, ka je nej slovenske litare nücala zatok, ka je ona že več kak 80 lejt stara pa se je v šauli nigdar nej včila slovenske litare. Tak je napisala slovenski svojo
karto, kak so napisane naše stare molitvene knjige. Z vogrskimi literami, fonetično. Stoj bi zdaj leko pravo, ka je te v tejm tak velko. Poglednimo, povejmo, pred svetkami, kak pišemo mi, Porabski Slovenci eden drugomi pozdrave. Vogrski, ka so nas tak včili v vogrski šaulaj. Pa na rojstne dneve ranč tak.
Pa te se itak najde nekak, ki je nej pozabila, ka če rejsan nej s slovenskimi literami, liki po našom se tü da.
Ne vejm, kak dugo de mi dano, ka mo leko živela -tau nišče ne zna - depa sploj rada bi eške z mladimi pojbami, deklami slovensko gučala, rada bi bila, če bi mi nekak slovensko pesem napiso, rada bi bila, če bi vse več moji prijatelic po našom pisalo karte, razglednice, čestitke. Dajte mi valati, po našom je lepše.
Irena Barber
Porabje, 3. junija 2004
10
REGIONALNA POČITNIŠKA MREŽA
Na območju Pomurja in Porabja poteka projekt »Regionalna počitniška mreža«, v sklopu katerega bomo po-
vezali namestitvene zmogljivosti z aktualno turistično ponudbo in na ta način podali možnosti za razvoj turizma zunaj zdraviliških območij.
Ker je na tem območju veliko neizkoriščenih namesti-
tvenih zmogljivosti, kot so vikendi, turistične kmetije, zasebne sobe in ostali objekti, ki so primerni za bivanje,
želimo ta neizkoriščeni potencial povezati v mrežo in ga ponuditi tistim uporabnikom, ki ne uporabljajo storitev masovnega turizma. Projekt je zasnovan na načelu vzpostavitve skupnih standardov kakovosti, skupne-
ga trženja in skupnega nastopa na trgu doma in v tujini. Projekt je dobil podporo Sklada za male projekte Slovenija - Madžarska. Cilj projekta je povečanje usposobljenosti lastnikov objektov za nudenje prenočišč na podeželju. Osnovna ciljna skupina so lastniki neizrabljenih namestitvenih zmogljivosti (vinogradniki, vikendaši, sobodajalci) in disperzirana množica individualnih turistov (kolesarji, pohodniki, družine). Neizkoriščene kapacitete razumemo kot potencial, iz katerega je potrebno narediti turistični produkt, ki je podprt z vsemi spremljevalnimi storitvami, katere so potrebne za nastop na turističnem trgu.
Matej Fišer Društvo za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot
Posnetek je z Verice-Ritkarovcev, z domačije, ki jo je odkupil Károly Kókai, in jo tudi izdaja za turiste.
Slika ne laža
Sto je nej v Soboti vido té spomenik na lejvom kraji, ne more povedati, ka je biu v Soboti. (Rejč spomenik zaznamüje tou, ka lidge nika takšoga gor postavijo zato, ka de ji na nika spominjalo; spomenik-pomnik-poumniti; spomenik nas na neka spominja.) Augusta toga leta de star 59 lejt. Postavili so tistoga augusta 1945. leta, naj ostane v Spomin slovenskim partizanom in rusoškim
soldakom, steri so se bíli pa mrli, gda so oslobodili krajini na lejvom brejgi reke More od Nemcov pa Vougrov. Od 1941. do 1945. leta je nej lepou bilou v prekmurskoj krajini. Dosta lidi je bujti bilou, eške več so ji opelali v tiste najlagvejše vouze. In te je prišla osvoboditev. Grato je té spomenik, naj eške gnesden vejmo za lagve čase. Dapa vsikši čas ma svoje politične malare za oči. Tak so no-
uvi malari dole namalali slovenskoga partizana in rusoškoga soldaka. Nouvi časi - NA-TO časi, bi pravo moj pajdaš. Zdaj spomenik iz druge bojne čaka, ka nanga stoupi kakši meriški soldak ali pa eške Bush, kak oba vküper bijeta bougoga zgrablenca iz Iraka. Sto vej, ka gor postavijo nouvi politični malarge. Spomenik čaka, vej pa vidite, na pravom kraji, vej pa Slika dun ne laža!
Gospodarski razvoj Porabja - kako?
V Slovenskem Porabju, ki je že nekaj let del Narodnega parka Őrség, so možnosti gospodarskega razvoja omejene. Zaenkrat sta nam ostali panogi bio-kmetijstvo ter turizem. Tudi na teh področjih bi se marsikaj lahko naredilo, ampak kje začeti in kako?
Na pobudo župana občine Šalovci je Marko Sotlar, generalni konzul RS v Monoštru, 17. maja sklical sestanek porabskih in goričkih županov. Pogovor je potekal o projektih, ki naj bi pospešili razvoj turizma v skupni mikroregiji, ter o potrebi oblikovanja skupne kakovostne in prepoznavne turistične ponudbe. Porabje obiskujejo turisti zaradi tukajšnje neokrnjene narave. Poleg naravnih potencialov pa imamo še marsikaj, na kar smo lahko ponosni in mogoče bi bilo zanimivo tudi za naše goste; tako lepe stare domačije, muzeje, cerkve in seveda gostoljubnost naših občanov. Zakaj ne bi obnovili stare domačije in dali v najem turistom, če nimamo nobenih kmetij v Porabju, ki bi lahko sprejele goste? Seveda, če ne mi, bodo to storili drugi, ki se bodo preselili sem samo zaradi zaslužka. Porabci pa se bomo prebudili, ko bo zadnji vlak že odpeljal.
Da ne bi bilo tako, so si porabske občine določile cilj, da turiste nekaj časa zadržijo v svojih vaseh. Za uresničitev teh ciljev potrebujejo primerne ambiente in zanimive programe.
Iz teh razlogov je padla odločitev, da se prijavijo na septembrski razpis Phare CBC programa. V okviru projekta bi se naredila študija o turistični ponudbi krajev in povpraševanju turistov, gradbeni načrti za obnovo zapuščenih objektov ter enotni dizajn kažipotov po porabskih vaseh, s katerimi bi bile označene vse pomembne turistične točke v Porabju.
A. K.
Kuzma, 1. maj 2004
Dvig treh županov iz treh držav
Po svetu znani in priznani pobudnik številnih akcij v prid svetovne harmonije in povezovanja med ljudmi in narodi Šri Činmoj je ob svojem prvem obisku v Sloveniji na povabilo vseh treh županov obmejnih občin prišel tudi na Tromejo med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko.
Po prevzemu plamenic, s katerimi so pritekli tekači Teka srčne enosti iz vseh treh držav, je Šri Činmoj na za to izdelam napravi naenkrat dvignil v zrak tri župane obmejnih občin, slovenskega Jožefa Škaliča iz Kuzme, madžarskega Martina Ropoša z Gornjega Senika in avstrijskega Franza Kerna iz Sv. Martina ob Rabi. Župani in Šri Činmoj so si na koncu vsi skupaj podali roke
in s stiskom rok še enkrat poudarili svojo željo po iskrenem sodelovanju. Nato so skupaj odkrili spomenik »Srce svetovne enosti«, ki bo opominjal na to našo globljo povezanost.
Porabje, 3. junija 2004
11
Mlašeči guči pri Malom potoki
Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi. Eške gnesden je tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo.
Ladno ali hladno
Bilou je vrouče, kak je leko samo vleti. Od vrauče sunčne krugle na nebi je zrak trpeto kak lagvo sküjana žujca. In če je tak vrauče, kak je leko samo vleti, trbej najti nikšo ladno mesto pa se laditi in samo laditi pa si od dela sploj nej broditi. Na, mlajši iz Male vesi so si nej tak brodili. Naganjali so se po brgaj, brsali labdo, plejzili po drejvaj, delali norije z biciklinami in se nasploj ravnali po mlašeče. Dapa njim je tö gratalo trno vrauče, tak ka so gezike meli pri kolenaj, glave pa mokre, kak če bi je zgrabo dež. Mlajši iz Male vesi so si nej brodili na senco. Vej so pa meli svoj Mali potok z bistro ladno vodou. Prvi je vsigdar do potoka pribejžo Tom, se nut lego v vodou in si na glas pravo:
-	Vaaaaaj kak je tou lepou! Tak je lepou, ka mo cejli den nut v vodej ležo.
Za njim nut stoupi Rožika. Dapa una se ravna vcejlak ovak. Najprva se doj züje in tak pomalek staple v vodou. Najprlej si zmoči podplate po tistom njoj voda segne do gležnja pa tak pomalek do kolen. Vejn bi eške dugo stapala v vodou, če bi se nej prinesli drugi mlajši, skočili v vodou in jo vcejlak doj pošprickali.
-	Neeeeeej, ne šprickajte meeee! - se je vejdla zdrejti
Rožika. - Vej pa vejte, ka ne maram biti vcejlak mokra!
- Na, na, na, ka pa raščiš? Če se
človek šče oladiti, se mora cejli djati v vodou, nej pa, kak če bi v žlico nut stoupila, - se je vsigdar šalo Feri in jo eške bole doj pošpricko.
-	Lepou se je tak laditi v ladni vodej, - pa si je samo tak bole za sebe pripovejdo mali Djouži.
Tam med njimi je biu, kak vsigdar vleti, Boris iz Lublane tö. Trno rad se je namako v Malom potoki, vej pa v Varaši takšoga nega, ka bi leko samo tak skoučo nut v potok. Ranč tak je v vrouči dnevaj rad v Malom potoki tam pod moustom, kak je meu šegou biti tam njegvi dejdek, steri živé tam na brgej malo više potoka. Dapa Boris ne vej trno po domanje gučati. Njemi gezik ide bole po lublanski pa samo tak malo v rejči njegve mame, dejdeka pa stare mame. Zato nej čüdno, ka je pito, gda so se že vsi vküper ladili v Malom potoki.
-	Tou mi pa dun vöovadite, zakoj se pravi ladno nej pa hladno?- ji je pito.
-	Vej pa tou vsikši vej, zakoj je tou tak - je bila najbole čedna Rožika. - Ladno je zatoga volo, ka ti je ladno, nej pa vrouče.
-	Ti samo tiuma boj, ka nika ne vejš, - se je kak vsigdar z njou že koriu Feri, steri se je emo med vsemi mlajšimi za najbole čednoga. -Ladno je zatoga volo, ka se ladiš. Na, po tom je vrag šalo vzeu. Vsepoprejk so se začali koriti Eni so tumačili po Rožikino, drugo kak je pravo Feri, samo Boris pa Tom sta
z blejdim gledala, ka se je tou vse vküper sküjalo. Vejn bi se pomalek zgrizli med seuv, če bi nej Tom tak čistak pomalek, bole manjasto kak pa za istino, povedo:
-	Boris je pito, zakoj gučimo ladno brezi h-ja, zato, ka on guči ladno vküper z h-jom. Takša je naša domanja rejč, moj padaš iz Lublane. Vi tistomi mašini v künji, steri ladi pijačo, mesou, mlejko pa djejce, pravite hladilnik mi pa ladilnik. Tvoj ata v Lublani pidje hladno pivo, moj ata eti v Maloj vesi pa ladno pivo. V Lublani pravite hvala mi pa vala, tisti h se je nin zgübo, ka pa ge vejm, kama je odišo.
Tak so se zdaj mlajši v Malom potoki dola stavili. Samo ka je Rožika nej mogla biti tiüma. Dun je škela, naj se vidi, sto je najbole čeden.
-Mi smo bole takšni šparavni pa smo té h ta njali, ka nam nej trbej telko gučati v toj našoj domanjoj rejči. Vi pravite hram, mi pa pravimo ram, vej me pa razmejte, ka škem prajti, - se je postavila tam v vodej kak kakši gizdavi korat.
-	Tiuma boj, ka se pa gorneseš! - se je zdrou na njou Feri in se zagno gor na brejg, srejdi šteroga je stau velki küp sena.
Drugi mlajši so se zagnali za njim, samo Rožika si je brodila, ka je palik naoupak povedala.
Miki Roš
Tekmovanje slovenskih učencev
24. maja je potekalo v Slovenskem kulturnem in informativnem centru v Monoštru tekmovanje iz slovenščine ter predmeta Spoznavanje slovenstva, katero je organiziral Državni pedagoški inštitut. Tekmovanje je potekalo v dveh krogih, prvi, pisni del so učenci opravili na svojih šolah, najboljši so se pa udeležili ustnega dela v Monoštru. Tako v slovenščini kot v Spoznavanju slovenstva je zmagala učenka števanovske šole Haj-
nalka Dončec, drugo mesto je v obeh predmetih zasedla učenka iste šole Bemadet Ropoš. Tretja v slovenščini je bila Anamarija Bedič, učenka osemletne gimnazije v Monoštru, pri Spoznavanju slovenstva pa Rihard Bajzek z Gornjega Senika. Posebej moramo pohvaliti Norberta Kozarja, ki je v tem predmetu bil četrti in zelo lepo govori pristno seničko govorico. Vsem učencem in učiteljicam, mentoricam (Elizabeti Pint, Eriki Glanz in Ildiki Dončec-Treiber) se je zahvalila za sodelovanje slovenska referentka pri Državnem pedagoškem inštitutu Agota Kállay.
Šolski izlet
Naš šolski izlet je bil v Peč in je trajal od 13. do 15. maja. Nestrpno smo čakali ta dan. V četrtek ob 7. uri smo se napotili. Pot je bila zelo dolga in naporna. Na avtobusu nas je bilo 39, 35 učencev, šofer in trije učitelji, naš razrednik Tomaž Pavel, Tünde Budai in Tomaž Joó. Ob 12. uri smo prispeli v mesto. Peč je zelo lepo in zanimivo mesto.
Popoldne smo si ogledali muzeja Csontváry in Vassa-rely. Zvečer smo se peljali z avtobusom v Cserkút, ker smo tam spali. Prvi večer je kuhala učiteljica. Skoraj nič nismo spali, samo 2 uri. Naslednji dan smo bili zelo utrujeni. Po zajtrku smo se vrnili v Peč, tam smo jedli kosilo. Popoldne smo se z avtobusom peljali v jamo
Abaliget. Tam smo si ogledali tudi lepo jezero. Vrnili smo se nazaj na prenočišče in zvečer smo pekli slanino in se pogovarjali.
Zadnji dan smo videli Peč s televizijskega stolpa, od tam se je zdel zelo majhen. Za eno uro smo se ustavili pri parku Luna. Park je zelo star, ima pa zanimive igre. Dobro smo se počutili. Zvečer ob 10. uri smo prišli domov.
To je bil zame prvi izlet z razredom 9.b.
Agota Holec Gimnazija Monošter
Porabje, 3. junija 2004
Pomladni festival v Monoštru
Od 21. do 23. maja so v Monoštru potekale prireditve Pomladnega festivala, v okviru katerega so priredili tudi Obmejne zgodovinske dneve. Festival je priredil
Mestni kulturni center s podporo Phare CBC programa Avstrija-Madžarska.
Čeprav vreme ni bilo naklonjeno organizatorjem, prireditev lahko ocenimo kot uspešno. Začela se je 20. maja z otvoritvijo razstave izdelkov ljudskih umetnikov in obrtnikov, ki ustvarjajo na območju trideželenega naravnega parka Raab-Goričko-Orseg. Izdelki iz naravnih materialov (gline, lanu, koruznega ličja, šibja) predstavljajo bogato kulturno dediščino območja ob tromeji.
21. maja je potekal v Slovenskem kulturnem in informa-
tivem centru znanstveni simpozij z naslovom »Monošter 1664«. Znani zgodovinarji iz Francije, Budimpešte in Szombathelya so razpravljali o Monoštrski bitki, o političnih in vojaških razmerah v Evropi v 17. stoletju, o vplivu zmage krščanske vojske pri Monoštru na nadaljnjo usodo tega dela Evrope. Predavatelji konfe-
rence so naslednji dan obiskali tudi spominsko kapelico pri Mogersdorfu/Mo-dincih v Avstriji. Ob tej priliki je izšel tudi zbornik s predavanji prvega znanstvene-
ga simpozija o Monoštrski bitki, ki so ga priredili leta
2001 v Monoštru in Vasváru. Urednik zbornika, Ferenc Toth, predstojnik kate-
dre za francoski jezik na Visoki pedagoški šoli Daniel Berzsenyi v Szombathelyu, je v predgovoru zbornika zapisal: »Monoštrska bitka ni le del naše skupne avstro-ogrske zgodovine, temveč naša skupna evropska dediščina. Znano dejstvo je, da je 1. avgusta 1664 združena krščanska vojska, v kateri so sodelovale fran-
coske, nemške, italijanske, slovanske in madžarske čete, na obali Rabe zaustavila turško vojske ki je hotela zasesti Dunaj. Zmago pri Monoštru so proslavili po vsej Evropi, o dogodku je nastalo nešteto literarnih ter likovnih del.« Obiskovalci, ki so želeli bolje spoznati to obdobje, so si v avli gledališke dvorane lahko ogledali razstavo portretov politikov in vojskovodij 16. in 17. stoletja. Portreti so reprodukcije slik znanega madžarskega slikarja, portretista Adama Mányokija. Na razstavi so tudi zemljevidi monoštrske bitke.
22. maj je bil namenjen kulturi in športu, čeprav so prireditve, ki so jih načrtovali na prostem, morali preseliti v gledališko dvorano. Kon-
certe, gledališke predstave, folklorne programe si je ogledalo malo ljudi. Škoda, ker so programi bili kvalitetni in je bilo v organizacijo vloženega veliko truda.
Bilo je tudi veliko dopolnilnih programov. V kinodvorani so priredili dneve francoskega filma, »športno« razpoloženi so se lahko udeležili pohoda od Monoštra do modinskega križa ali sodelovali na tekmovanju kolesarjev.
Zadnji dan pomladnega festivala so priredili mednarodno srečanje pihalnih godb, katerega se je udeležilo sedem godb, med njimi tudi pihalna godba iz Slovenskih Konjic, ki je s tem nastopom vrnila lanskoletno gostovanje Monoštrčanov pri njih. Dve godbi sta se dogovorili za trajno sodelovanje.
M.S.
Posnetki: CsabaTóth
VABILO
Zveza Slovencev na Madžarskem Vas vljudno vabi na prireditve Porabskih dnevov 2004> ki bodo 4. in 5. junija v Slovenskem kulturnem in informativnem centru v Monoštru.
Program
4. junij (v petek) od 9.00 ure
•	otroške delavnice (izdelovanje papirnatih cvetlic, okraskov)
•	napihljiva igrala za otroke
5.	junij (v soboto) od 14.00 ure
•	Kulturni program, na katerem sodelujejo:
Folklorna skupina OŠ Gornji Senik Folklorna skupina OŠ Števanovci, Pihalni orkester ,,Svoboda” iz Maribora, Mala beltinška banda, Kristina Pahor, svetovna prvakinja na diatonični harmoniki
•	Dopolnilni programi:
-	delavnice ljudskih obrtnikov (pletenje iz ličja, izdelovanje papirnatih cvetlic, izdelava slamnatih izdelkov)
-	razstava izdelkov ljudskih obrtnikov in poskušanje domačih dobrot
NIKA ZA SMEJ...
Gnauk
je vse
mogauče
Pištek si je etognauk trnok velki, dugi auto küpo. Štimo se je pa tak odo z njim kak eden pravi gospaud. Prišlo je pa do toga, ka se je srečo z mladimi pojbi, malo je stano pa so podje te auto z očami pa z lampami gledali. Eden je etak pito Pišteka: »Ti, Pištek, s tejm autonom leko s 120-kilometrsko hitrostjo nut poženeš v eden takši ovinek (kanyar), ka je, povejmo, takši kak edna igla za ženske vlase?«
Pištek pa: »Tau tak vejš, ka leko. Depa samo gnauk.«
ČASOPIS SLOVE NCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak dragi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOBOŠKA TISKARNA SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.