Soc Delo 28, 1989, 3 Nove knjige	339
SPOLNA ZLORABA DEKLIC
Rosemarie Steinhage, Sexueller Missbrauch an Madchen, Ein
Handbuch fur Beratung und Therapie, Hamburg 1989.
Najnovejša knjiga Rosemarie Steinhage, pedagoginje,
raziskovalke in aktivne članice ženskega gibanja v Nemčiji,
je ena od mnogih, ki se od začetkov 80. let ukvarjajo s
tematiko spolnih zlorab otrok, še zlasti deklic. To
vpraSanje, ki ga je konec 70. let začelo probleadtizirati
prav žensko gibanje, je definiralo spolne .Porabe otrok
izključno kot nasilje nad šibkim, brezmočnim telesom, ki ga
izvajajo tisti, ki imajo enotraj patriarhalne strukture
družbe moč, oblast in na temeljih zgodovinskega spomina
utemeljeno "pravico do nasilja in telesa drugega spola. Tudi
avtoric* sama demistificira vprašanje spolnih zlorab Ze na
samem začetku, ko nedvoumno zapiše: "Spolna zloraba je
seksualiziranje moči in nasilja" (str. 19).
To nasilje se pojavlja najpogosteje prav v prostorih, ki
jih zamejujejo stene družinske intime. V najpogostejših
primerih so povzročitelji moški, ki v odnosu do deklice
imajo ali prevzamejo vlogo očeta: to so očetje, očimi,
rejniki, skrbniki, materini prijatelji, pa tudi stari očetje
in bratje. Otroci, ki doživljajo spolne zlorabe (v 80-90%
primerov so to deklice), doživljajo torej v družini s strani
svojih najbližjih ogrožanje, nevarost, strah in spolno
340	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 3
nasilje bolj kot skrb, ljubezen in občutke varnosti.
DrugaCno od dejanskih izkušenj pa je vsakdanje učenje
deklic, ki je v repertoar "vzgoje za življenje" vneslo
neprestafio opozarjanje pred neznanimi moškimi, ki deklice z
zapeljivimi besedami zmamijo v temne veže in jih tam
izkoristijo v svoje namene.
Opravka imamo s svojevrstno premestitvijo, kjer se
deklico v okolju zlorab in nasilja svari pred hudobnim
zunanjim svetom, pred katerim jo lahko zaščiti prav to in
samo to okolje nasilja. Oblikovanje takšne podobe sveta Se
pripomore k temu, da se deklica temu nasilju ne upre, kajti
storiti ta korak pomeni izstopiti prav v to nevarno in tuje
okolje, pred katerim jo zdaj "varuje" varni in topli dom.
Stisnjena v ta primež se deklica obda z molkom in pasivno-
stjo, s krhkim oklepom svojega lastnega sveta, ne da bi
prekršila nepisano prepoved "nikomu izdati te skrivnosti".
R. Steinhage navaja nemške statistike, ki letno zabele-
žijo 10 000 primerov spolnih zlorab otrok, dejanske številke
pa se po mnenjih raziskovalk tega vprašanja gibljejo med
200.000 do 300.000. Med ostalimi podatki je pomemben odsto-
tek, ki dokazuje, da je številka povzročiteljev, najožjih
družinskih članov izjemna; 75 odstotkov povzročiteljev ima z
zlorabljenimi deklicami tudi sorodstvene odnose (zanimiv je
podatek, da v primerih zlorab dečkov povzročitelji niso
očetje, temveč bolj daljni sorodniki, družinski prijatelji
in neznanci).
Pomembno in nezanemarljivo je tudi dejstvo, da povzro-
čitelji izhajajo iz vseh socialnih slojev, le da je med viš-
jimi sloji in tam, kjer je sorodstvena oddaljenost mini-
malna, večja možnost, da se spolna zloraba prikrije. Verjet-
nost, da se spolna zloraba razkrije, je torej večja, če je
povzročitelj tujec, in če izhaja iz nižjega socialnega
sloja. Cim ožja je sorodstvena povezava med povzročiteljem
in prizadeto deklico, tem intenzivnejše, pogostejše, nasil-
nejše ter bolj skrito je spolno nasilje.
R. Steinhage definira polje spolne zlorabe kot dejanje,
ki se začne tam, "kjer se moški zavestno zadovoljujejo s
telesom deklice ali pa se pustijo od njega zadovoljevati.
Spolni kontakti z deklicami so vedno nameravana dejanja
povzročiteljev. ... Spolna zloraba pomeni, da povzročitelj
zlorablja zaupanje, odvisnost in seksualnost deklice, ter
izrablja njena otroška čustva za svoje interese." (str. 16-
17) Spolne zlorabe deklic torej niso naključna, temveč na-
črtovana in ponavljajoča se dejanja, dejanja moči in nasi-
lja.
R. Steinhage demistificira tudi predstavo o moških sto-
rilcih, ki se jih označuje kot "skrajno patološke tipe",
alkoholike ipd., zaradi želje po odmiku od dejanskosti, ter
želje, da bi se izognili soočenju z dejstvom, da so to "po-
vsem normalni moški" vseh družbenih slojev, vseh poklicnih
pripadnost, ki živijo v vsaki človeški sredini.
Soc Delo 28, 1989, 3 Nove knjige	341
Zato, da bi prikrili svoja dejanja, uporabljajo povzro-
čitelji najrazličnejše taktike in strategije, od katerih je
pomembna zlasti taktika vsiljevanja sokrivde deklici z znano
sintagmo "To je najina velika skrivnost!", ki med drugim
implicira tudi aktivno vlogo deklice, objekta povzročitelje-
vega nasilja.
Tako ostane kot realnost takšne situacije le življenje
polno strahu, prikrivanja in groze pred realiziranjem po-
vzročiteljevih groženj ("Ce bodo zvedeli, kaj si delala, te
bodo poslali v popravni dom?").
Posledice, ki jih spolne zlorabe povzročijo, so kom-
pleksne, in kaotičnost otroškega sveta v takšnih okoli-
ščinah bi bilo komajda mogoče označiti z ohlapno sintagmo
"psihosomatske motnje". Poškodovano ni le čustvovanje de-
klice, ki ji je ponujena podoba sveta, ki ga deklica ne more
sprejeti, temveč se v njej krepi tudi prepričanje, da mora
biti v njej in na njej nekaj zelo narobe, če ji zlo dela
nekdo, ki jo ima rad in ima ona rada njega. Se več, tudi
njeni najbližji, mati, bratje, sestre, vse to molče spreje-
majo.
Izkušnja, ki je premočna, da bi se lahko ob izhodu iz
otroštva zaključila, se kaže pri prizadetih ženskah v obliki
občutkov silnega strahu, sramu, krivde, manjvrednosti in
nezaupanja. Vse to se pogosto strne v prepričanje, da je na
njej nekaj grdega, zlega; da je nekaj čudnega na njenem
telesu, kar je napeljalo očeta, da jo je zlorabi jal .<■!-
R. Steinhage opozori tudi na pogosto produciranje razkola
med materjo in hčerjo, ki ga izvaja povzročitelj (poveli-
čevanje hčerke pri materi, kritiziranje matere hčerki,
tarnanje hčeri o odsotnosti materine želje po spolnosti). S
tem vzbuja povzročitelj pri hčeri občutke odgovornosti za
stvari, ki se tičejo matere, hči pa se pogosto znajde v
situaciji, kjer sledi lastni želji, da bi izpolnila očetove
želje. Deklica pogosto ni le v vlogi spolnega objekta,
temveč tudi v vlogi zaupnice in ljubimke. S tem je dodobra
vzpostavljen tekmovalni odnos z materjo ter prevzeta odgo-
vornost za različne vloge in naloge, ki jih mora deklica
opravljati.
Pomemben del svojega razmišljanja posveti R. Steinhage
vprašanju, kako pomagati prizadetim, žrtvam spolnih zlorab.
Nedvomno je eden pomembnih korakov, ki je še zlasti uve-
ljavljen v anglosaksonskem svetu tisti, ki zahteva predvsem
redefiniranje vloge otroka, družinskih odnosov in vprašanja
žrtve. Otroci, še zlasti deklice, niso žrtve par excellence,
temveč postanejo to šele znotraj takšnih odnosov in takšne
vzgoje, ki se ni otresla primesi patriarhalnosti. Značil-
nosti te vzgoje lahko strnemo v sintagmo: "Odrasli imajo
vedno prav, zato jih je treba vedno ubogati." Zato nosi
redefiniranje tega vzorca zahtevo, da se otroku ne odvzema
pravice do upora, do izražanja svojih zahtev, želja in
nestrinjanj v odnosu do starejših. Otrok mora iz trpnega
objekta postati subjekt.
342	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 3
Na drugi strani pa je delo v najrazličnejših terapevtskih
skupinah, ženskih skupinah za samopomoč, uperjeno v pomoč in
v učenje samopomoči, ki jo potrebujejo tiste ženske, ki so
spolne zlorabe doživljale v mladosti in se spopadajo z
občutki krivde, strahu pred moškimi, s problemi sprejemanja
svojega lastnega telesa itd.
Ena od ključnih zahtev, ki jih postavljajo vse, ki se
ukvarjajo z vpraSanjem spolnih zlorab je, da morajo sveto-
vanje in terapijo s prizadetimi deklicami in ženskami
izvajati ženske, saj se le ženske vsak dan srečujejo z
realnim strahom pred spolnim nasiljem, ki je moškim tuj.
Izkušnje terapevtskih in svetovalnih skupin dokazujejo, da
je temelj takšne oblike pomoči v zavedanju in razumevanju
specifičnih ženskih problemov, ki je pogoj za vzpostavitev
dovolj velike mere zavezništva med prizadeto žensko-deklico
ter svetovalko-terapevtko.
Izkušnje z moškimi terapevti-svetovalci so pokazale, da
se moški pogosto nagibajo k identifikaciji s povzročiteljem,
da izkušnje prizadete ne jemljejo dovolj resno, da iSčejo
vzroke spolne zlorabe v povzročitelju (je bolan, zato
njegovih dejanj ne gre jemati resno), pogosto usmerjajo
svoje svetovanje v poudarjanje, da mora dobiti deklica
ponovno zaupanje v moške, dajejo večji pomen seksualnim
aspektom spolne zlorabe kot aspektom nasilja, večina študij
opozarja tudi na to, da je nemalo terapevtov kot pogost del
terapije, ki naj bi imel "zdravilni" učinek, uporabljalo
tudi napeljevanje na različne vrste spolnih kontaktov, ki
naj bi prizadete "razbremenili" strahov pred spolnostjo.
R. Steinhage poudarja, da se morajo v središče
svetovanja-terapije postaviti potrebe in interesi prizadete
deklice ali ženske, katerih predhodna izkušnja je prav
nasprotna; njihovi interesi niso bili nikoli zares upošte-
vani, zato se tudi same niso naučile upoštevati le-teh,
temveč so nasprotno, svoje telo in svojo celotno osebnost
vedno doživljale kot slabo in nezadostno. Terapevtka-
svetovalka se mora torej nedvoumno postaviti na stran priza-
dete deklice, ki ji je mogoče pomagati le, če se pridobi
njeno zaupanje, če se ji brezpogojno zaupa, ter jo podpre v
prepričanju, da je krivda le na strani povzročitelja. Takšno
delo z deklicami naj bi v njih okrepilo občutke lastne
vrednosti in zavest o tem, da pripada njihovo telo le njim
in da odrasli nad njim in nad njeno seksualnostjo nimajo
pravic.
Pri delu z najmlajšimi deklicami od tri do pet let je še
zlasti pomembno, da terapevtka-svetovalka najde tisto osebo,
ki ji deklica zaupa, in kateri lahko zaupa tudi izkušnje
spolnih zlorab, ter jima pomaga utrjevati njuno medsebojno
prijateljstvo.
Izkušnje z materami prizadetih deklic so pokazale, da je
pogovor z materjo naslednji korak pri delu z deklico, da pa
se svetovalka-terapevtka ne more hkrati ukvarjati z obema in
da se ne sme postaviti na materino stran. Mati je pogosto
tudi sama zapletena v situacijo družinskega nasilja (najpo-
Soc Delo 28, 1989, 3 Nove knjige	343
gosteje psihičnega, večkrat pa tudi fizičnega), iz katere ne
najde izhoda, kar najverjetneje pomeni, da o dogodkih v dru-
žini molči, ne da bi svojo hčer zaSčitila, ker bi s tem sebe
Se bolj izpostavila.
Pomembno je, da se mater v takšnih situacijah ne obsoja,
kajti, kot pravi Rosemarie Steinhage, "nobena mati ni
odgovorna za to, da je njen mož spolno zlorabil njeno
hčerko" (str. 96). Vendar je kljub vsemu mati odgovorna za
to, da je svojo hčer pustila samo, ne da bi jo podprla,
čeprav je tudi sama v situaciji, ki je tako grozeča, da si
pred njo najpogosteje zatiska oči, potem pa se nemočno
sprašuje, zakaj ji hči ni zaupala. Pogosto se njena nemoč in
strah obrneta proti hčeri, ki se ji kaže kot glavni krivec
za nerešljivo situacijo.
Zato je potrebno nuditi materi podporo, da bi spet dobila
nadzor nad svojim lastnim življenjem: "Le matere, ki so
samozavestne in lahko živijo avtonomno, lahko varujejo svoje
hčere pred spolno zlorabo." (str. 106)
Ob razmišljanju o različnih načinih pomoči prizadetim
deklicam in ženskam ^e avtorica kritično ozre na družinsko
terapijo, ki Izhaja iz predpostavke, da gre za motnjo
družinskega sistema, s tem pa je poudarek usmerjen stran od
posameznika na družino. Spolne zlorabe naj bi bile posledica
"disfunkcionalnega družinskega sistema" (str. 120), katerega
vzrok je uničena partnerska zveza, otroci pa so prepoznani
kot nosilci simptoma. Logika, ki ji sledi družinska tera-
pija, izhaja iz predpostavke, da se je mati svoje vloge
gospodinje, zakonske žene in matere naveličala in jo dele-
gira na starejšo hči, ki se možu-očetu ponuja kot nadome-
stek. Tako je terapevtska intervencija usmerjena v to, da se
partnerska zveza spet razčisti, kar naj bi rešilo problem
spolnih zlorab in bi ponovno vzpostavilo izgubljeno zaupanje
med očetom in hčerjo.
To torej pomeni, da se na dejstvo spolne zlorabe ne gleda
kot na dejanje nasilja, ampak kot na spolni delikt, ki je
razrušil družinsko harmonijo, smisel terapije pa je, da se
družinski sistem ponovno vzpostavi. Družinska terapija ob
primerih spolnih zlorab otrok pogosto pomeni, še nadalje
nositi odgovornost za svoje starše, razumeti njihovo
obnašanje s pomočjo interpretacij in razlag njihovih vedenj,
ter jim oprostiti. Ce torej spolna zloraba vedno pomeni
uničenje družine, pa "družinska terapija pomeni vedno
dajati upe posameznim družinskim članom, da lahko družina
ostane skupaj" (str. 125).
Vrednost knjige Rosemarie Steinhage torej ni le v tem, da
kompleksno razkriva dolgo prikrito vprašanje spolnih zlorab
deklic v okviru družinskih odnosov, temveč tudi v tem, da
išče možnosti za različne oblike pomoči, ki jih je mogoče
ponuditi prizadetim, da bodo izstotopile iz temnega risa
samoobtoževanj, strahu in nezaupanja ter našle prostore
varnosti in izgubljene občutke samozaupanja ter spoštovanja.
Darja Zaviršek