121
Naše igre
3. Iz naše trgovine.
|»jf zadnji številki »Angelčka« sem videl sliko otrok, šv=p> ki se igrajo trgovino. Pa sem se spomnil, da smo se tudi rai včasih ravnotako igrali. Zato pokažem danes svojim dragim prijateljčkom, kakšna je bila naša trgovina.
Za trgovino je treba trgovca in kupovalca. Trgo-vec mora imeti blago v zalogi, kupovalci pa ne smejo biti brez denarja.
V naši trgovini je bilo tako. Mogočno je sedela v trgovini naša prodajalka. V pomoč je imela še eno deklico. Po mizah, po stolih, po policah je visela in ležala velikanska zaloga najrazličnejšega blaga. Na-prodaj so bile mesene klobase iz češpelj — kajne, kako so bile okusne! Špeh je bil iz hrušek, iz jabolk pa goveje meso. Prav nadrobno zdrobljen kruh smo prodajali za kavo, malo debelejši je bil za sol; lepo narezani koščki so predstavijali žemlje in štruce, Iz cestnega prahu smo dobili raoke več kot preveč za svoje vsakdanje potrebe. Dobilo se je tudi vino in žganje. No, pa ni bilo nič nevarno, ne eno, ne drugo. Vino je bilo narejeno iz vode in borovnic. Da je bilo slajše, smo si izprosili od matere par koščkov slad-korja. Žganje je bila pa čisto navadna voda. Če je bilo doma v kleti kuhanih kaj suhih hrušek ali krh-ljev, se je v trgovini dobil tudi mošt. Kajne, če bi vsi ljudje pili tako pijačo, bi nihče ne vedel, kaj je pija-nost. Deklice so prinesle v prodajalno tudi razno-vrstne kosce blaga, ki so ga med tednom nabrale pri šiviljah, da so. potem svojim. punčkam kupovale novo obleko,
Okoli trgovine smo drugi postavili svoje hiše iz vej, pa smo zdaj eden, zdaj drugi hodili kupovat. Za denar nismo bili v zadregi. Naredili smo si ga iz fižola: bil je fižolske vrednosti. Rdeči fižol »ribničan« je bil vreden 2 vinarja; čisto beli fižol 20 vinarjev; črni je bil vredcn eno krono; pisani, bolj podolgasti — »mandalon« smo mu rekli — je bil za 5 kron, —
122
»koks« je pa zalegel za celih 10 kron. Večjega de-narja pa v naših razmerah nismo potrebovali; za ta denar se je dobilo vse.
Čudno pa — naša trgovina je bila odprta le v nedeljc popoldne po krščanskem naiiku, ko so po-navadi vse druge trgovine zaprte. Takrat torej se je pri nas začelo pravo življenje. To smo kupovali in prodajali, jedli in pili, pa tudi peli in vpili zraven, da je bilo veselje: za nas namreč, za druge bržčas ne. Ko je pa solnce šlo proti goram, ali pa ko smo se trgovine naveličali, takrat nas je pa gospa prodajalka povabila v svojo trgovino, kjer nam je, vsa vesela vsled dobička, darovala vse preostalo blago, da srao ga pojedli in popili in se potem za teden dni razšli in ugibali, kaj bomo prihodnjič prodajali.  J. E. Bogumil