STARA BOŽIČNA PESEM V PREKMURSKI INAČICI
V slovenskih protestantskih tiskih se besedilo pesmi »Ta dan je vsiga veselja . . .« pojavi najprej v pesmarici Ene duhovne pejsni iz leta 1563, ki jo je po Klombner-jevem naročilu priredil Juričič, natisnili pa so jo za Trubarjevim hrbtom in pod Trubarjevim imenom v Urachu. Kljub temu je pesem Trubar nespremenjeno ponatisnil v svoji pesmarici Ta celi katehismus ... v letu 1574, od tod pa so pesem panatiskovali v vseh naslednjih izdajah naše protestantske pesmarice 1579, 1584 in 1595, kasneje z   manjšimi   pravopisnimi   spremembami.
Verjetno je bila pesem vključena že v prvi Truijarjevi pesmarici leta 1567, česar pa ni mogoče preveriti, ker je ta pesmarica ohranjena le v enem, zelo fragmetarnem primerku. Medtem ko je objava iz leta 1563 brez pojasnilnega podnaslova in brez navedbe avtorja, pa je Trubar opremil pesem z obsežnim latinskim in slovenskim naslovom, ki nam veliko pove o nastanku in starosti pesmi. Ta naslov sta povzela za Trubarjem tudi Dalmatin in Felicijan Trubar v svojih izdajah pesmarice. Latinski del naslova je Rupel prevedel: »Slovesni spev
269
,Dan veselja je', ki ga je nekdo pred nekaj časa dobro prevel in kakorkoli ritmično sestavil« (SPP, Lj. 1934', str. 312, op. k str. 263). Slovenski del naslova pa se glasi: »Ta stara božična pejsen, prav tolmačena, ampak nikar povsod rajmana, v svoji viži kakor ta od spreda ,Hvalimo mi denes Boga'« (ibid., str. 263). 2e ta naslov dovolj zgovorno priča, da je pesem starejša od protestantske književne dejavnosti in da so jo slovenski protestantski pisci sprejeli iz starejše, pač katoliške cerkveno-pesemske tradicije. To mnenje podpira dejstvo, da Trubar omenja pesem tudi v polemiki s katoliki v Katehismu z dvejma izlagama le^a 1575 zaradi pretiranega (»turškega«, »ajdovskega«) kulta Marije (ibid., str. 127).
Takšno sklepanje je bilo izhodišče raziskavam Zmage Kumrove, ki je s primerjanjem slovenske protestantske in mlajših katoliških inačic te božične pesmi z latinskim izvirnikom in z njenimi starejšimi nemškimi in češkimi prevodi oziroma priredbami prišla do pomembnih ugotovitev. Svoja dognanja je razložila v drugem poglavju obsežne razprave Predreformacijsko izročilo v slovenskih protestantskih pesmaricah in poznejšem razvoju (SE 1960, str. 52—64). Za naš problem so važne predvsem tri njene ugotovitve:
1) Pesem se je pri prehajanju iz katoliškega v protestantsko pesemsko izročilo in spet nazaj v katoliško le malo in nebistveno spreminjala: »Po eni strani daje skladnost med protestantsko in oficialno katoliško obliko slutiti, da so se protireforma-torji v glavnem naslonili na protestantsko obliko. Na drugi strani pa sodimo, da Trubar sporočenega katoliškega besedila ni dosti popravljal, saj je dejal, da je pesem ,prav tolmačena ampak nikar povsod rajmana'.« (Str. 58.)
2) Pesem je bila prirejena neposredno po latinskem izvirniku: »Ce primerjamo slovensko besedilo ... z latinskimi in nemškimi predreformacijskimi inačicami, vidimo, da je osnova naše pesmi latinski izvirnik, ne nemška prepesnitev. Tista mesta, ki so
protestantska tiskana inačica:
Koker lolnze Icus glash gre,
Glash le neresbie,
V glihi vishi roien ie
lefus od Marie.
Koker luzh odluzhi gre,
Solnze luoio luetlult pulti,
Vuner vnim oltane.
Taku Bug od Buga gre,
Bug Ozha linka rodi,
Vezhnu vnim prebiua.
skupna našemu in nemškemu obrazcu, nahajamo tudi v latinskem izvirniku, nasprotno pa za številne slovenske vrstice ni predloge niti v latinskem ne v nemškem besedilu.« (L. C.)
3) Sestavljalec slovenske pesmi je bil izobražen in samostojen oblikovalec: »Prireditelj slovenskega besedila je z latinsko predlogo ravnal zelo samostojno. Po izobrazbi je moral biti teolog, saj zvenijo nekatere vrstice kakor prepesnitev misli iz teološke dogmatične razprave. Kljub temu pa pesem ne učinkuje izumetničeno, marveč je povsem dostopna preprostemu verniku.« (L. C.)
Med tistimi mesti v pesmi, ki jih je prireditelj slovenske pesmi samostojno oblikoval, je najzanimevejša druga polovica tretje kitice. V prvi polovici tretje kitice je komparacija Kristusovega rojstva s sončno svetlobo, ki gre skozi steklo, ne da bi ga razbila. Tej prispodobi v drugi polovici kitice sledi druga, podobna prispodoba, posneta sicer po drugem liturgičnem tekstu, vendar v obravnavani božični pesmi posebnost slovenske priredbe. Pomen obeh kompararij je teolog Marijan Smolik kratko razložil takole: »Podobo luči, ki neovirano sije skoz steklo, je za ponazoritev deviškega rojstva iz Marije uporabil že latinski pesnik, izvirno slovenska, čeprav najbrž po mašni (nicejsko-carigrajski) veroizpovedi povzeta, pa je pesemska uporaba istega ponazorila (,lumen de lumine') za podobo večnega rojstva Sina iz Očeta: Kakor sončni žarki navidez nič ne zmanjšajo sončne svetilnosti, prav tako tudi Bog Oče večno rodi Sina, ne da bi to rojstvo kakor koli okrnilo eno in isto božjo naravo, ki živi v obeh osebah.« (Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stol., dis., Lj. 1963, str. 92.)
Enako grajeno tretjo kitico ima tudi inačica slovenske božične pesmi »Ete den je vsega veselja ...« v starejši marijanski pesmarici, o čemer naj priča naslednja primerjava:
marijanska inačica:
Kak funcze csrel (teklo preide
te le fteklo neuere
ravno tak rodjen je
Jesus od Marije
Kak Ivetlolt od Ivetlolti Ide
vlei unyem oltane tako Bogh pride od Boga ocha Bogh porodi lina z nami vlegdar prebiva
270
Ker je Keršovanova (diplomska naloga na-odd. za muzikologijo filoz. fak. v Ljubljani, 1971-72) našla enako grajeno kitico tudi v »kajkavskih variantah«, bi lahko sklepali, da je prišla božična pesem z dvojno prispodobo v tretji kitici iz hrvatskega v slovensko kulturno območje in da so jo posredno od tod sprejeli slovenski protestanti v svoje pesmarice. Za takšno podmeno pa ima primerjalno kajkavsko gradivo kaj malo teže, ker je vsaj za osemdeset let mlajše od najstarejše objave slovenskega besedila. Pa tudi če tega ne upoštevamo, je primerjava zgoraj navedenih inačic tretje kitice dovolj zgovoren dokaz za trditev, daje prav slovenska prireditev božične pesmi »Ta dan je vsiga veselja . . .« prodrla postopno k Hrvatom s tem, da se je jezikovno prikrajala kajkavskemu narečju, pri čemer je utegnilo imeti posredniško vlorjo prav prekmursko-medmursko kulturno območje, ki je bilo tako zunaj Hrvatske kakor tudi zunaj avstrijskih slovenskih dežel. Medsebojno odvisnost zgoraj navedenih besedil namreč dovolj zgovorno izpričuje njuna podobnost, da pa je tiskana protestantska inačica prvotna, dokazuje najvid-neje dejstvo, da so v njej rime dokaj zvesto postavljene po vzorcu latinskega izvirnika (a-b-a-b-c-c-d-e-e-d), kar pa se je z jezikovnim prilagajanjem prekmursko-med-murski naddialektalni tvorbi povsem zabrisalo. Manj očitna, pa vendar lahko prever-
ljiva je metrična zgradba obeh tekstov. Ne le, da imamo v marijanski inačici verz manj kakor v tiskani protestantski inačici, tudi dolžina verzov je v martjanski nedosledna (8-7-6-6-9-6-8-8-7), medtem ko je v tiskani protestantski inačici skoraj dosledna (7-6-7-6-7-8-6-7-7-6). Ce gremo v tej smeri dalje, ugotovimo, da je v tiskani slovenski protestantski inačici dokaj zaznavna metrična struktura vagantskega distiha s shemo (silabotonično)
- U - U - U -
- U - U - U,
ki je metrična osnova latinskemu izvirniku, seveda v bolj zapleteni kitični zgradbi. Martjanske inačice kljub še takšnemu prizadevanju po tej shemi ne moremo skandirati. Tako moremo iz navedenega sklepati le, da je martjanska inačica božične pesmi »Ta dan je vsiga veselja . . .« nastala kot jezikovna prireditev tiskane slovenske protestantske inačice ali pa njene predprote-stantske slovenske variante, pri čemer se je z jezikovnim prilagajanjem novemu narečnemu območju močno porušila njena metrična zgradba. Pri tem bi utegnila posredovati tudi morebitna druga oziroma drugačna melodija, na katero se je pela pesem v novem okolju.
Jože   Koruza
Filozofska fakulteta v Ljubljani
271