Kinetijske zadruge. Vshodni ali panonski, to so večinoma štajarski Slovenci imajo v večji meri, ko njih zapadni bratje na Kranjskem, Primorskem in Koroškem od Pliberka ravzgor tri lepe lastnosti, in te so solidarnost, značajnost in odvažnost. Solidarnost pomeni složno postopanje, da so edini in vkup držijo pri volitvah in pri ustanovi občekoristnih naprav, imajo razum in čut za celokupnost. Značajnost pomeni, da se tega držijo, kar so za dobro spoznali ter se k nasprotnerau ne dajo pregovoriti, ne podkupiti. Odvažnost pa pomeni možatost in odločnost, da pri svojih sklepih ostanejo in jih tudi do konca izpeljejo. Te tri čednosti so Štajarci pokazali pri mnogih soglasnih volitvah ter pri ustanovi posojilnic, bralnih društev itd. Zato pa priporočamo danes našim ožjim rjjakom novo napravo, namreč snovanje kmetijskih zadrug. 0 teh zadrugah se je v zadnjem času mnopo pisalo in govorilo. Že prejšnji poljedelski mlnister. grof Falkenhayn, je izdelal postavni načrt o kmetijskih zadrugah in rentnih domovih ter ga predložil državnemu zboru. Toda za kmečke potrebe naš državni zbor nikoli nima časa, zato se je ta postavni načrt dolgo časa valjal v prahu državnozborske omare, nazadnje ga je pa vlada umaknila, minister grof Falkenhayn pa je kmalu potem odstopil. Novi poljedelski rainister, grof Ledebur, je Falkenhaynov načrt nekoliko predelal in ga spet predložil državnemu zboru. Kdaj bo ta kaj časa našel, da to zadevo v pretres vzame, je še čisto negotovo, izkušnja pa nas uči, da' mnogi nekmečki poslanci čas rajši tratijo s praznimi prepiri tako, da potrebe ljudstva nikoli ne pridejo na vrsto. Zato se na državni zbor ne smemo veliko zanašati, morda bo preteklo še več let, in ta zadeva še ne pride na vrsto, med tem pa utegnemo dobiti spet nove ministre, ki si bodo stvar premislili in predlog spet umaknili ali pa tako predelali, da ne bo več za rabo. Najbolj gotova pomoč je tista, če si človek sam pomaga. Tako moramo storiti tudi s kmetijiskimi zadrugami, sami si jih moramo ustanoviti. Kranjski bratje so nas Štajarce v tem že prehiteli: v Dobrepoljah na Dolenjskem se je ustanovila prva slovenska kmelijska zadruga. Ali je njena notranja uprava dobra in potrebam primerna ali ne, o tem naj sodijo izkušeni možje, poslednjo sodbo bo pa povedala večletna izkušnja, kajti še le v teku časa se bodo pokazale pomanjkljivosti, ki se morajo potem popraviti. Za sedaj, ko je stvar še le v razgovoru, pripisujejo se takim zadrugam sledeče naloge: 1. One naj za celi okraj, ki je k zadrugi pristopil, kmetijske pridelke skupno prodajajo. S tem se ima doseči, da se za pridelke več skupi. Posamičen kmet, ki je v denarni stiski, proda včasih svoje pridelke pod ceno. Ako bi jih pa zadrugi v prodajo izročil, tista bi blaga ne dala za slepo ceno, kolikor jej ravno kak prekupec ponuja, ona bi blago toliko časa nazaj držala v svojih shrambah, da se jej zanj ponudi poštena eena. V ta namen bi morale.zadruge imeti svoje shrambe in skladišča za vino, žito, krompir in druge pridelke. Ker bi pa reven kmet težko čakal na denar do tistega časa, da zadruga njegovo blago proda, zato bi moralo tako upeljano biti, da bi mu zadruga precej nekaj denarja na račun dala, kakor hitro blago pripelje. V zadružni blagajnici bi moralo torej vedno precej denarja pripravljenega biti, posebno jeseni. To bi se lahko tudi tako oskrbelo, da bi bila zadruga v zvezi s svojo lastno, ali pa kako drugo, premožnejšo posojilnico, kjer bi lahko vsak hip par tisočakov dobila. Skupna prodaja bi se posebno dobro ponesla pri vojaških dobavah. Vojaška uprava ne trga pri ceni in plača precej v gotovini, vzarae pa mnogo na enkrat. Pa kaj pomaga malemu kmetu, če vojaško oskrbništvo v časnikib naznani, da potrebuje toliko sto centov sena, ali ovsa, ali rži, ko pa majhen posestnik ne more toliko vkup spraviti, po drobnem pa ne kupujejo. Tako se zgodi, da oskrbujejo vojake večji del bogati judovski prekupci ter se mastijo z lepim dobičkom, ker so blago od kmetov po nizki ceni nakupili. Ge bomo pa kmetijske zadruge imeli, tiste bodo že zamogle take vojaške dobave prevzeti in izvršiti, če bi ena ne premogla, se pa dve ali tri v ta namen zvežejo. V vinskih krajih bi zamogle zadruge tako obrniti, da bi za svoje vino več skupile. Zdaj mora kmet svoj vinski pridelek dober kup dati vinskemu trgovcu; tisti ga rad nekoliko pokvari ali zmeša in z Iepim dobičkom prodaja krčmarjem; gostilničarji morajo pa tudi od dobička živeti; kajti od zgube nobeden ne živi. Tako pride, da je vino v gostilnici drago in slabo, čeravno je kmet dobro vino in po nizki ceni iz r6k dal. Ko bi pa zadruga kakega vinorodnega kraja v kakem večjem mestu svojo hišo kupila in v njej gostilnico ali vsaj vinotoč priredila, dajala bi dobro, nepopačeno vino lahko ceneje, ko druge gostilnice, pa bi za vino še več skupila, kakor zdaj posamični kmetje zanj dobijo. Tako bi bilo pomagano kmetom, pa tudi meščanom, ki bi boljše vino ceneje pili, kakor zdaj, ko morajo dostikrat slabo, pokvarjeno vino drago plačati. Kmetijske zadruge pa bi morale tudi take reči, ki jih kmetje rabijo in kupujejo, skupno kupovati in svojijii kmetom brez dobička prodajati, na primer kavo, sladkor,;3p,irit, železno in leseno orodje itd. Marsikje bi potrebdvali kpetijskih strojev; pa za enega je tak stroj predrag, da bi jih pa več vkup stopilo in si ga naročilo, v to se spet ne morejo zediniti, ker se potem ne ve, čegav da je prav za prav. Ko bi pa zadruga take stroje na svoj račun kupila in jih v posamične vasi razdelila, bili bi sicer njena lastnina, rabili bi jih pa vendar le kmetje. Brano za travnike ali stiskalnico (prešo) za sadje ni treba, da bi vsak kmet svojo imel, za celo vas, če ni prevelika, zadostuje ena sama, danes jo rabi ta, jutri drugi sosed. Tudi mlatilnica, slamoreznica in marsikateri drngi stroj lahko služi trem, štirim posestnikom. Tako bi se kmetom delo olajšalo in skrajšalo, in če bi jim vsled tega kaj prostega časa ostalo, bodo že znali tistega na koristen način porabiti. Kadar bodo kmetovalci s pomočjo svojih zadrug svoje pridelke sami prodajali in svoje potrebščine sami naročali in kupovali, tedaj bodo rešeni tistih mestnih in trških nemškutarsko-liberalnih prekupcev in kramarjev, ki si s slovenskimi groši svoje žepe krpajo, v zahvalo pa Slovence zasramujejo in zatirajo. Tisti dobiček, ki ga zdaj ti možiceljni imajo tako pri kupovanju kmetiških pridelkov, kakor pri prodaji tujih izdelkov, bode potem kmetom ostal, prekupcem pa ostane cesta odprta v Bismarkovino, kamor jih srce vleče. Zadruge bi morale svojim članom, to je, sosedom svojega okraja, v vseh rečeh kot varhinje in pomočnice na ^strani stati. Skrbeti imajo za eena posojila. V krajih, kjer so hiše raztresene, da se ni bati velike škode na enkrat, lahko napravijo lastno zavarovalnico zoper požar. Če bi imel kak posestnik na kant priti, naj mu seže zadruga pod pazduho, ako je le še kaj rešitve. Ako pa ni pomoči, naj zadruga skrbi, da kupi posestvo kak domačin in kmet, ne pa kak tujec ali mestni škric, ki bi se hotel le z lovom kratkočasiti in s svojimi gozdarji sosede trpinčiti in v denarne globe spravljati. 4. Želeti bi tudi bilo, ko bi zadruge kmeta rešile nepotrebnih in dragih pravd. Manjše pravde naj bi razsojeval zadružni 'odbor brezplačno, nepotrebne naj bi zabraniti skušal, pri velikih pravdah pa naj bi sosedom kot varuh in svetovalec na strani stal. Kakor potrebe nanesejo, bodo morale zadruge prevzeti še marsikatero drugo opravilo svojemu okraju v korist; kaj in kako, to bodo pokazale še le izkušnje. Začnimo le enkrat in ustanovimo več takih zadrug; po slovenskem pregovoru, da >delo človeka uči«, se bo kmalo pokazalo, kako jih bo treba urediti in preosnoviti, da bo za naše razmere najbolj pripravno. F.