Izdajalci domovine Zgodovina je imena nekaterih mož oveačala z večno slavo, imena nekaterih drugih pa je zabeležila v večno sramoto. Med temi stoje v prvi vrsti izdajalci domovine. Eden najbolj znanih, ki je moral dati svoje ime za poimenovanje drugih, je bil Grk Efialt. Nevreden sin svoje domovine jo je iz koristoljubja izdal njenim sovražnikom v času, ko je bila njena svoboda najbolj ogrožena. Iz Azije so bile prihrumele leta 480. pred Kristusom tolpe nasilnega osvajalca perzijskega kralja Kserksa. Ta azijski diktator je bil na stališču, da mali narodi nimajo pravice do lastne državnosti in svobode, marveč morajo biti kot sužnji vključeni v Veliko Perzijo. Izvršujoč svojo osvajalno težnjo, je trčil na mal narod, ki je bil takrat najbolj svobodoljuben. To so bili Grki. Izmed njih so se postavili na branik grške svobode zlasti Atenci in Špartanci. Špartanski kralj Leonida je dobil nalogo, da zabrani Kserksovi armadi prehod iz Severne v Srednjo Grčijo. V to svrho je zasedel znano sotesko Termopile. Maloštevilna je bila četa, ki mu je bila na razpolago: izpočetka 7000 mož, proti koncu ne dosti nad 1400. Najprej je kralj Kserks hotel Leonido pridobiti z obljubami. Dal mu je po svojem glasniku sporočiti: »Pristopi k meni! Napravim te za svojega namestnika v Grčiji.« Torej prav ista metoda, kakor je v rabi tudi danes. Leonida pa je ponosno odgovoril: »Špartanci niso vajeni, da bi si z izdajo kupili čast.« Sledil je napad za napadom Kserksovih vojakov. Leonida je s svojimi junaki vse odbil. V tem hipu pa je stopil v akcijo mož, ki je svoje ime tudi ovekovečil poleg Leonide. Bil je to izdajalec Efialt. Peljal je po tajnih, njemu znanih potih, izbrane per- zijske vojake Leonidovi četi v hrbet. Od dveh strani napadeni Špartanci niso obupali, marveč se levje branili. Leonida je padel. Kralj Kserks se svoje zmage ni mogel veseliti: padla sta mu dva sina. Kmalu po zavzetju atenskega mesta je bilo njegovo brodovje v pomorski bitki pri otoku Salamis od Grkov razbito. Kserks je poražen in osramočen zbežal iz Evrope. Mali evropski narodi so zopet hodili pod svobodnim soncem. Efialte so imeli ne samo Grki, marveč tudi drugi narodi. Kakor ne more umreti večni jud Ahasver, tako tudi Efialt nikdar ne umre. V sedanji vojni v Evropi je zopet vzniknil v raznih osebah. V tem oziru je zadela usoda Kusinena, finskega komunističnega voditelja, ki je ob napadu ruskih sovjetov na Finsko padel svojemu narodu v hrbet ter sestavil neko komunistično vlado, katero je ves finski narod odklonil s prezirom in gnusom. Ko govorimo o sodobnih izdajalcih, moramo pokazati na njihovo, sedaj več ali manj med vsemi narodi nahajajoče se kotišče in gnezdišče: na komunistično stranko. Komunistu ni domovina lasten narod in rodna zemlja, marveč kominterna (komunistična internacionalna, mednarodna zveza). Najvišji in zadnji cilj, ki za njim stremi komunist, ni svoboda in prospeh lastnega naroda, marveč zmaga mednarodnega komunizma. Duhovnih in moralnih vrednot komunist ne pozna. Bog, vera, poštenost, narod, domovina: to so pojmi, ki se jim komunist cinično smeji in za katere kaže le toliko zanimanja, da jih tepta v blato. Francija je s svojimi komuniati, ki so se v okviru ljudske fronte vzgojili in zredlli kot gad na ljudskih prsih, imela prav žalostne skušnje. Morala je proti njim začeti borbo kot proti ljudski kugi, katere še do zdaj niso mogli iztrebiti. Prav bridke skušnje so doživele s svojimi komunisti tudi Belgija, Nizozemska, Finska in skandinavske države. Naj bi Jugoslaviji bile takšne skušnje prihranjene! V to svrho moramo biti oprezni in odločni v borbi zoper to nevarno mednarodno kugo, ki zastruplja narodne vrste ter vzgaja zlasti med mladino rdeče janičarje. Turški janičarji so se zavzemali in žrtvovali za zmago muslimanskega polmeseca, rdeči janičarji pa stremijo in se borijo za zmago sovjetske zvezde. Ne slovenska ne jugoslovanska trobojnica nima zanje nobene vrednosti, njim je svetinja rdeče komunistično bandero, srp in kladivo. Ljubljanska katoliška visokošolska mladina je v ostri borbi zoper komunizem na slovenskih in jugoslovanskih tleh. Ta borba je upravičena in potrebna za vse ljudske sloje. Le takšno ljudstvo, ki odločno odklanja izdajalsko prišepetavanje komunistov in pobija njihovo rovarsko in kovarsko delo, je zdravo in krepko ljudstvo, le takšna država je močna in sposobna, da obrani svojo avobodo in neodvisnost proti vsakomur!