—.   90   —
Kako se je poslavljala zima.
Spisal Ivo Trošt.
\^f >4gMfe^^P(ares n's0 vedeli otroci tiste dni, ali naj bi se jokali ali W flmmK^ 1 smeJa''- ^ima Je namreč odhajala iz našega kraja, odha-Jmf^ <tč|l J Ja'a Prav težko in jako nerada. Joj, kako bridko je bilo fftk "-* r slovo. Starka je izkušala ustreči otrokom z vsakovrstnim M ^V^v J veseljem, da je bila že smešna v svoji postrežnosti. Ubožica W^ŠS2BBBBSB Je jokala, da je nebo deževalo njene solze kar zaporedoma več dni, Ijudje so pa godrnjali: ,,Pa se le ne spravi preč in ne spravi nad-ležna starka." Tudi otrokom ni bila prijetna umazana voda ob cestah in potih, ker se je mešala s snežnico in bila zaraditega prav pošteno mrzla. 1P0 goličavah so se jele po deževju kazati vedno večje krpe kopnega sveta kakor velikanske rjave zaplate na belem plašču starke zime. To jo je jezilo: ona — kraljica mraza in ledu in zimske zabave — pa raztrgan in za-krpan plašč. Otrokom so obetale te krpe milo pomlad s cvetjem in zelenjem. Zima je pa vedela, da človek v zakrpani, nesnažni obleki ni za praznik in nedeljsko druščino. Zadrega je bila vedno večja, zakaj prav njene lastne solze — dež — so bile tako vroče, da se je prikazovala kopna zemlja, kamor so kanile. Tedaj se domisli drugačnega mazila, ki bo kmalu zacelilo njen plašč.
Zima zavihti svoje žezlo, sivi lasje se ji vsujejo po plečih, po nedrili in "zavihrajo po zraku, da so jeli beli kosmiči frfotati na zemljo. Pobelili so griče in doline in vse umazane zaplate na kraljevem plašču preganjane kra-ljice zime. Še več, plašč je bil sedaj kakor nov, prazničen. Otroci so se veselili mehkega snega ter lovili snežinke kakor metulje v klobuke in stre-sali na ila ali so jih pa tlačili v kepe in se ometavali z njimi. Odrasli Ijudje so pa seveda trdili svojo: ,,Hm! Deviški sneg! Le hitite se umivat, dekleta, v njegovi snežnici, da vam bodo lica bolj cvetoča. Dober bo ta-le snežec onim, ki nimajo gnoja za travnike: marčev sneg — siromaku gno-jilo. Zares, marec je vseh muh poln: naredi prah, potem povodenj, slednjič pa znese cclo jajce ta-le sncg. Kaj bo to? Strašilo otfjaJjom, da še ne za-kraljuje pomlad po naših tokavah — otrokom samo; mi ne verjamemo takim prorokom. Pomlad pride, pride! Sv. Gregorij-je že pripeljal ptičke v deželo in sv. Valentin-Hrobi koreninicam že štiri tedne, a v nekoliko dneh oznanijo v cerkvi z lece, da prihaja na belem konju k nam sv. Jurij "v ze-lenem plašču. Kukavica pa zakuka: Ku-ku, ku-ku! Se skrivaš, zima? Ku-ku, ku-ku! Mi smo tu, ku-ku!"
S sriegom se je nameravala starka prikupiti otrokotn, da bi bili z njo zadovoljni zaraditega tudi odrasli, pa se je urezala kraljica zimskih viharjev in dolgih noči. Ljudje so se domislili tistih beračev, ki se prišedši k hiši prikupujejo otrokom, da bi dosegli čim obilnejši dar od njihove mamice, pa so imenovali njeno početje — sitnost in puščobo.
-¦•   91    -- -
Pritrdilo jim je skozi oblake celo božje solnčece in se nasmehljalo zimi: ,,Tetka, zaman se trudiš. Solze ti niso pomagale, zvijača ti tudi ne bo. Le poberi syoj led in sneg, snežinke in mraz. Zate ni več prostora pri nas. Sv. Tomažu Se priporoči, da te zbudi ob svojem godu v novo življenje, če bo treba. Tudi brez tebe nam nc bo dolg čas."
Solnčece se je nasmehljalo celo otrokom, ki so oblegali sneženega moža na vasi, a v bližnji seči je že cvetel dren. Kar penil se je sneg od jeze pod solnčnimi žarki in ginil v zemljo ter se skril v jarek. Snežak se jc sam sesedal na zemljo. Niti metle ni mogel držati v roki, in luknjasti klobuk Črmeljevega Andrejčka mu je strl glavo kar do ušes. Otroci so ga pustili lastni usodi ter rajši stopili k zidu, kjer se je nabirala kapnica od streh. Tam so delali jezove in mline.
To je zimo užalostilo. Nehala je stresati z lasmi in sipati sneg iz ro-kavov. Oko se ji je vnovič zasolzilo, in kakor dež goste solze so kapale v mladi sneg, da je ginil še hitreje nego je došel. Zaplate po solnčnih rebrih so bile še mnogo večje. Toda starica se ni vdala kar tako izlahka.
Vsula se je z neba sodra kakor grah, zaropotala toča kakor leščniki po strehah, da so se otroci iz srca smejali praznemu reglanju brezzobe babnice. Nazadnje začne prav izgrda. Zagrmi, da se je stresla zemlja, za-bliska in celo trešči nekje v daljavi. Otroci so se boječe stiskali k peči in silili babico, naj začne vnovič pripovedovati pravljice, a v peč naj name-čejo mnogo drv, da ne bo mraza v hiši. Babica jih je tolažila: ,,Jezi se, jezi se zima, a nič se ne bojte: solnce ji že pokaže pot v druge kraje. Jutri bo jasno."
Naslednji dan je bilo res vedro; toda iz gozda je škodoželjno pogle-davala starka zima na gole dobrave, kjer je iz tal silil teloh, so moleli gla-vice zvončki in kalužnice. Lep dan je bil, da ga je moral biti vesel zemljan. Toda cvetice so preveč zaupale prvim solnčnim žarkom, zakaj v jasni noči je vse pokrila kakor sneg debela slana, v jarkih ob cesti in v potoku so razbijali led . . . Zima je čula prijetne udarce, kakor da pritrkavajo božični zvonovi. Režala se je plaho se bližajoči pomladi: ,,Pa seni te, usiljivka mlada, prešerna, a?" Pomlad se je tisto jutro umaknila k solncu daleč za gore. — Sinoči je ostalo na cesti več luž. Tu so se danes drsali otroci s knjigami v roki, ko so hiteli v šolo, iišče se v dve gubi kakor ob sredo-zimcih. No, opoldne je bilo že drugače. Ledu nisi videl več, luže skoro suhc, ob nilakah so se zbudilc kalužnicc, na ledini se je pa oziralo za solncetn zcleneča detelja in tisoč drugih zelišč. Neki učeuec se je celo za-podil za rumenim metuljem ob zidu. Zima se je preselila visoko v goro. Tam se je skrila, zakaj sram jo je bilo, pa še kako!
Naslednje jutro je sicer še pokukala iz gozda po poljani, beli od siane, ko so otroci iskali ledu. Ali danes je bil tenak kakor steklo. Nikjer se niso drsali. Kučme so sicer potegnili nekoliko na ušesa, pa Kavčičev Zdenko je trdil, da bi zdaj-le ne zmrznil, ko bi šel tudi bos in golorok v šolo. Po-poldne so nekateri neučakljivci  zares poizkusili  bosi   v šolo,  pa  so za   to
—*i   92    —
predrzuost prinesli drugo jutro s seboj še — kašelj, dočim so bolj poslušne deklice imele za gospoda učitelja pripravljene bele zvončke in rumene tro-bentice.
,,Jako se brani letos ta nadležna starka," so govorili vaščani ter se s polja gredoč zvečer zavijali v zimske jopiče. ,,Sv. Jurij prihaja, Velika noč se nam oznanja, pa še straši okolo nas ponoči s slano in mrazom. Ej, solnce ji že pokaže!" In res jo je ugnalo.
Bam-bim-bim, bim-bam-batn, batn-bim-bam, bim-bam-bim . . . so zapeli vclikonočni zvonovi, vabeč veliko soboto popoldne k veličastnemu vstajenju. Ledu ni bilo več nikjer, zrak pa topel, suh, da ga je človek dihal za krepčilo.
Otroci so popolnoma zabili zimske zabave in kratkočasja. Veselo so kramljali, praznično oblečeni, zbirajoč se pred šolo k procesiji. Nobeden sc ni domislil, da hiti prav ta čas kraljica dolgih zimskih večerov daleč na sever in se ne joka več, marveč jezi na nehvaležno človeštvo, ki hiteč za novo zabavo takoj zabi stare dobrotnike. Takšen je svet.
Kaj je pa hotela pri nas? Plašč ji je skopnel dodobra na solncu, njene solze sam dež, sneg in led — sama voda; blisk in grom sta natn ostala pa zanesljiva svedoka, da z njima ne ukazuje zima, temveč mila pomlad in toplo poletje.
Težko se je poslavljala kakor da se za vselej, pa se je vendar poslo-vila. Do vidova, tetka, če nam bo dolg čas o Božiču. Sedaj je drugo opra-vilo: pirhi, cvetje, piščali, potice, toplo solnce, jasno nebo, sarno veselje, samo življenje, pomladna pesem povsod . . . Vstali smo. Na delo! Aleluja!