*<■
t «*«№<*«№*
YU ISSN 0022/9296 - LETNIK XXVIII. ST. 9. - MARCA 1987 CENA 300 DINARJEV
КОММУНИСТИЧЕСКИИ ИНТЕРНАЦИОНДЛ
MOЛОДЕЖИ
30BET B СВОИ Pflflbl УГНЕТЕппУК) ЈЛОЛОДЕЖВ ВСЕХ СТРЛН.
TUJCI v
LASTNI
DEŽELI
«... Prosim, ne imej tega, kar sem rekla, za poniževanje moje dežele. Kar dobra dežela je in tukaj lahko marsikaj rečeš; samo vedno manj verjamem, da se da kaj storiti,«... pravi odstavek iz januarskega pisma ljubljanske študentke francoski kolegici.
Nekaj dni tega sem dobil v roke še neko drugo pismo, odgovor znanke, ki je leto tega diplomirala, na prošnjo za intervju: «... oprosti, ne. Ne upam si. Odkar sem sklenila, da je življenje nesmiselno in nepomembno, se zavestno izogibam vsakemu poglobljenemu razmišljanju o njem. Tako razen stališča, da nima smisla imeti stališča, nimam nobenega drugega stališča več. In tudi tega ne morem zagovarjati, kar pač nima smisla o čemerkoli razpravljati. Če bi se torej hotela resno javno pogovarjati s tabo, bi morala znova premisliti mnoge stvari, o katerih ne žetim več razmišljati, ali pa bi govorila neumnost/. Prvo je prenaporno, za drugo pa sem še zmeraj preveč nečimrna J« Poznal sem jo kot enega najpametnejših in najbolje izobraženih ljudi moje generacije.
Ena od stvari, ki so jih tovariši politiki očitali Novi reviji, je precej implicitno opozorilo Nika Grafenauerja, da je družba — in t. i. družbeno politično delavstvo odgovorna za ljudi, ki se ubijajo, za ljudi, ki se jim ne zdi več vredno živeti Slišal sem besede, da samomorilec ubije vse, ki so ga poznali, in Slovenija je v evropskem vrhu statistike obupanih. Slovenija in Vojvodina nosita zastavo v številu mladinskih samomorov. Precej več'ljudi se ubije samih kot na cestah, kjer smo vsi tako zgroženi nad pokolom (in morda se tudi na cestah nekateri ubijejo po lastni volji). Mladinskih samomorov je pri nas več kot umorov in ubojev v vseh starostih. In vsako leto se ubije več ljudi. Kako daleč je to od ponosnih besed o narodu, ki si bo pisal sodbo sam.
Politika pravi, da ona že nima nič pri tem in da je vedno dobro hotela in si umiva roke.
Samo to vem: v družbi, kjer so zahteve, naj se miselnim zločincem prepove pedagoško delo, pravzaprav znak demokratizacije, noben dostojen človek ne živi rad.
mDružba, ki v njej živim, je moje, dprle moji besedi in dejanfu, ali pa sploh ne živim tukaj,« je dvajset let te-
^•ждуи.родмм* (Ohouiockm* Двн^
Изд. Цемтр. Н-та Росс- Номм. Ссноза Молодеж*
ga napisal Paul Goodman. In če živim tukaj, če je to moja družba, bom zahteval zase pravico, da se ukvarjam z njenimi zadevami. Bralec nam je pisal:
»... Ker pač sistem bazira na inštitucio-nalizmu, smo se nakateri odločili, da bomo poleg ostalega poskusili kaj spremeniti še v mladinski organizaciji. Politični moloh nam je že takoj v kandidacijskem postopku dat na znanje, da se v tej družbi še najmanj gleda na inteligenco. Vrednota so le pokorneži, slepi izvrševalci vsega kar se jim ukaže, ter pokorno molčeča večina, ki naj bo po možnosti čimmanj razgledana. Kandidiralo nas je v predsedstvo OK ZSMS Ljutomer 7 posameznikov, ki imamo viijo ali visoko iolo. Tik pred uradnimi volitvami (oz. potrditvami) se je izkazalo, da so kandidacijske liste zaprte ( . . .) in .. vseh nas 7, ki smo imeli šole, so v prvi fazi kar črtali .. in če ne bi ostro reagirali (protiintelektualna gonja)... Od sedmih so bili v novo predsedstvo tako izvoljeni štirje.«
Zato smo za neposredne volitve in konec »diktature koordinacijskih teles, teh takorekoč tajnih družb«, konec odločanja »kriterijev vdanosti, zvestobe in podložni-štva dažucnim oblastnikom« (Kole Cašule, Danas, 19. 12. 86 — »komunist s petdesetletnim stažem, ki mu bo najbrž težko prilepiti etiketo notranjega sovražnika« (Jože Penca, prispevek za javno razpravo o spremembi ustave, Naši razgledi 27. 2. 87, str. 87/98).
In potem so tukaj simboli, ki stražijo an-cien ršgime, ki naj bi nam dopovedali, da je tako kot naj bi bilo in ne tako kot je, nas prepričali, da verjamemo, da smo navdušeni in srečni. Recimo štafeta mladosti, to tradicionalno, otročje navdušeno sporočilo Oblasti, da lahko računa s svojo Mladino. (Tribuna, št. 5, str. 8—15), njena dvignjenemu penisu podobna palica pa naj bi nam blažila frustracije zaradi naše politične impotence.
Povedali smo oblasti, da nas ta cirkus ponižuje in potrudili smo se, da do njega ne bi prišlo — kajti, če smo še proti simbolom brez moči, kako naj upamo, da nam bo uspelo kaj resnega?
Oblast in pokoriščina mladinske nomenklature sta zmagala in štafeta spet teče, celo idejno neoporečna je. Sterilni tehnološki socrealizem novega štafetnega uda nam sedaj dopoveduje, da tudi v prihodnosti nimamo več kaj iskati, da nas tudi tehnologija, ta tiha reka sprememb, ne bo rešila.
Tako je štafeta ponovno postala simbol, ni več simbol bratstva, enotnosti, in
vdanosti mladine, sedaj je simbol naše odtujenosti in naše nemoči. „
Samo Resnik
da govorim o oblasti, vendar
ZAVEDITE SE...
DOXA
Da je resnica razvidna in da leži na površini stvari, to je bilo mišljenje, ki je v preteklosti nosilo rušilni naboj. Namesto avtoritet, ki bi resnico sveta tolmačile navadnemu razumu je tako mišljenje priznavalo sposobnost spoznavanja resnice tudi navadnim smrtnikom, ki niso bili razsvetljeni v duhu edino pravilnih resnic. Danes pa se takšno pojmovanje zapleta v spone enodimenzionalnega pojmovanja resničnosti — le očitno zapeljani bi morali biti tisti, ki ne sprevidijo resnice, ki jo razglašajo avtoritete — takšen je argument vladajočih. Razvidnost resnice pa je zmeraj znova postavljena pod vprašaj. Z novimi dejstvi jo avtorji v Novi reviji kažejo kot lažno in besede že izbrisanih revolucionarjev, ki jim je bila po zlomu odvzeta beseda kažejo na prav to-da je resnica kompleksna in prikrita, ulovljiva samo skozi takšno ali drugačno interpretacijo. In nikoli ni večna, nikoli o njej ne moremo govoriti s stališča vednosti, saj je ta vednost vedno znova postavljena pod vprašaj. O resnici torej ne izrekamo dokončnih sodb, pač pa le mnenja. Doza, tako so to stvar imenovali Grki.
Erik Kos, znan družbenopolitični delavec in prekaljen obramboslovec pa si je v prejšnji številki Teleksa dovolil postati zgodovinska Izjema. V neprikritem navalu razsvetljenja je uredništvo Katedre predstavil kot »politično interesno« skupino, ki producira enormne količine propagandnega materiala — seveda takega, ki je baje družbi škodljiv in nestrpen. Da bi dokazal svojo tezo, je ri študentski časopis izstrelil velikansko količino Kardelja, bombardiral z Bi-, bičem, nakazal na Lenina in vso nestabilno kanonado podkrepil še z Marzom. Logičnost celotne zgradbe je sicer vprašljiva, vendar avtorja to posebno ne moti. Za tiste, ki opravljajo pomembno zgodovinsko nalogo so dejstva in dokazi očitno popolnoma nepomembni. Kos tako večkrat citira Dragico Korade, ki naj bi objavljala nekakšne članke v Večeru in v njih poudarila Katedri naklonjenih oseb. Takih člankov Dragica Korade seveda ni objavila. Iztrgan citat iz prve številke Katedre, ki govori o ideologiji seveda ni delo avtorjev in ne govori o naši »ideologiji«, kot to trdi Kos, ampak je iz biltena FSPN, izdanem ob bojkotu leta 1985. Da Branko Greganovič ni imel niti ene seje svojih organov sklepčne, je seveda debela laž, samo ena v vrsti ostalih ...
Škoda je tiskarske barve, da bi jo trošili za zavračanje tako pritličnih in neosnovanih trditev. Kaj naj si mislimo o človeku, ki nas sprva okarakte-rizira kot meščansko desnico in nato v isti sapi trdi, da smo ultralevičarji ter na koncu izpelje presunljiv sklep o popolnoma razvidni dogmatičnosti. Logična nekonsistentnost trditev in kronična citatomanija, ki odseva iz teksta, nudi dokaj neugodno diagnozo. Ob vseh takšnih in podobnih izrazih bolestno ortodozne zavesti je naše zavzemanje za nekoliko zmanjšano ortodozijo in za zgolj drugi del besede, za dozo še toliko laže razumljiv. Ob globokem sočutju, ki ga čutimo do vseh podobnih izpadov predvsem tovarišu Eriku Kosu toplo priporočamo, da bi čimprej pozabil svoje neutemeljene travme ter zaživel med nami kot človek s svojim in resnično svojim mnenjem. To pa gotovo ne bo lahko, kajti najprej se bo moral tovariš Kos in z njim tudi vsi njemu podobni — skobacati iz peskovnika vulgarnega marzizma.
Veliko uspeha!
MEKINA IGOR
veče^>st
m
ditelj	i6
V času, ko se univerzitetni možje goreče zavzemajo za poseben zakon o visokem šolstvu, oz. vsaj noveliranje obstoječega zakona o usmerjenem izobraževanju je v dnevnem časopisju izšel razpis za vpis na obe slovenski univerzi. Zdi se, da so yisokošolski reformatorji bolj goreči v besedah kot pa v svojih prizadevanjih za reformo univerze. Razpis za vpis na univerzo izhaja namreč iz zakona o usmerjenem izobraževanju, ki naj bi bil noveliran šele junija. Študiralo in delalo se bo očitno še kar nekaj časa po starem.
Foto številke: razstava plakatov Novega kolektivizma, galerija ŠKUC, Ljubljana - glej š* str. 18
Foto Joško Pajer
Študentski časopis KATEDRA, Tyrševa 23, Maribor, tel. (062) 22004 Številka žiro računa: 51800-678-81846 Ustanovitelj in izdajatelj:
Univerzitetna konferenca ZSMS Maribor.
Uredništvo: (v. d. do zasedanja študentske skupščine) Miran Lesjak (gl in odg. urednik, univerza), Peter T. Dobrila (glasba), Matija Grah (družba), Igor Mekina (pomočnik gl. In odg. urednika, poli-KRItika), Samo Resnik (znanost, 2. (stran), Dejan Pušenjak (kultura)
Tehnični urednik: Marjan Hani Programer: Dušan Vezjak Lektorja: Boris Svetel, Samo Resnik
Predsednica časopisnega sveta: Dragica Korade
Katedra izhaja ob podpori družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji.
Tisk: ČGP Večer, Tržaška cesta 14, 62000 Maribor, naklada 6000 izvodov. Naročnina do konca letnika: 1 200 din. 2.000 din za pravne osebe; 100 SCH, 10 US $ za tujino.
Oproščeno temeljnega prometne ga davka po sklepu št. 421-1/70, z dne 11/1/73.
Uradne ure: vsak petek popoldan.
Spopasti se z izzivi
Priprave na seio CK ZKJ o idejnih gibanjih v Euad Muhič ni opozoril samo r . . . “	......	.	,	I	na	delovanje	meščanske,	temveč
onami pojavi niso naključni in morajo biti alarm tudi »partijske desnice«. O tem,
OD NAŠEGA DOPISNIKA
BEOGRAD, 4. marca - Seja CKJ ZKJ o idejnih gibanjih v družbi, ki jo že dolgo pripravljajo, bo sredi aprila. Doslej je bilo 13 pripravljalnih sestankov, ki se jih je udeležilo 560 znanstvenih, političnih in univerzitetnih delavcev, kmetov pa tudi delavcev iz neposredne proizvodnje. V razpravi jih je sodelovalo več kot 300. Vsa njihova mnenja bodo pravočasno poslali članom CK ZKJ, da bi se na sejo čimbolje pripravili.
pa angažirati vse ustvarjalne družbene sile. Vendar to ne bo mogoče, če bo zveza komunistov
To je na današnji seji komisije CK ZKJ za idejno in teoretsko delo povedal Stipe Šuvar. Tudi
ta seja je bila posvečena pripra- j ravnala kot stranka na oblasti.
D« I <JVrh *n nHonvornost VIČ	knn-
---------- -zv	X!.:	-1----------
OPET OVI SLOVENCI
Fuad Muhič (Fu-Mu) je kot »partijsko desnico« uspel pripoznati tudi stanovskega kolega Mitjo Ribičiča-Cirila. Zanimivo bo zasledovati, kakšno ime bo dobila Fu-Mujeva izjava v Ribičičevi klasicikaciji. Seveda ne gre toliko za Mitjo Ribičiča (»s knjigo nad knjigo«) kot za to, da imamo eno desnico Več.
partiji, ni dvoma, vendar o problemu premalo govorimo. Vprašati se je treba, ali bi bila meščanska desnica lahko tako uspešna, če ne bi uživala (vsaj molčeče) podpore desnih sil v ZK. Na pojav partijske desnice smo opo-
zorili ).e pred nekaj leti. Ze ~ krat je bilo rečeno, kaj pomenijo teze »s knjigo proti knjigi«, kaj
pomenilo napadi na belo knjigo itd., vendar takrat teea nismo vzeli resno. Sandi Češko meni, da je treba razkrinkati tendenco, katere cilj je odriniti delavski razred; če bo v ZK prevladala, potem zveza komunistov ne bo več avantgarda, temveč bo dobila obliko meščanske stranke. Hkrati gre tudi za poskus »de-montaže samoupravljanja«, in to prav zdaj, ko je njegova ideja zaživela celo v državah, v katerih so nas takrat, ko smo samoupravljanje razvijali, kritizirali, da smo revizionisti.
V razpravi so sodelovali še Vladimir Štambuk, Prvoslav Ra-lič, Vukašin Mičunovič in Nan-dor Major.
ŽARKO RAJKOVIČ
pd3g»c
%
M
' A ' /
KDOR NE DELA, TUDI NE JE?
Odvetnika Vladimirja Šeksa iz Osijeka je zmlel mlin »zgodovinskih nujnosti«. Odvetniška zbornica Srbije ga je proglasila za NEPRIMERNEGA za opravljanje tega poklica.
Omenjena »nujnost«, bolj znana v obliki moralno-politi-čne neoporečnosti, je bila sicer že 19. 12. 1980., leta z odlokom ustavnih sodišč republik in pokrajin ukinjena kot PROTIUSTAVNA. Očitno pa je inercija še vedno prisotna, tako da se ta protiustavna ka-
tegorija tu in tam še reflektira v praksi.
Tako odvetnik Seks ni več odvetnik, ampak je samo — šeks. To je točka, na kateri je postal državljan druge vrste, čeprav je odsedel kazen, izrečeno zaradi sovražne propagande. Sodišče, ki ga je obsodilo, mu ni izreklo prepovedi izvrševanja poklica, kar bi lahko storilo, če je obstajal sum, da je nevarno, 'da se TAKŠEN človek ukvarja z odvetniškim poklicem. Toda zakon o' advokaturi SR Hrvatske izrecno prepoveduje povratek v advokaturo vsem, ki so bili obsojeni zaradi »dejanj proti narodu in državi«, in sicer za 10 let. Ustrezni zakon v SR Srbiji nima podobne klavzule. Da je tako, nam potrjuje primer odvetnika Željka Aleksiča, ki je bil v Bosni zaradi sovražne propagande obsojen na šest let, pa vendar ni bil črtan iz beograjskega odvetniškega društva. Zato Šeks piše prošnje temu društvu.
Zastavlja se vprašanje, za kaj potem gre. Kako se je prav v Šeksovem primeru zopet pojavil že sedem let ana-temiziran kavelj neprimernosti?!
Primer je še bolj čuden, če vemo, da je najvišja pravna in- ► stanca v državi že 1980. leta dala priporočilo, naj se določilo o MPN (moralno-politična neoporečnost) črta iz sedemdesetih zakonov, ki so ga vsebovali. Škandalozno je, da prav advokatska stroka, kot zastavonoša ustavnosti in zakonitosti, ni črtala kavlja MPN in zakona o advokaturi SR Srbije (čl. 29, točka 6), sprejetega 1977. leta.
Istočasno odvetniki profiti-rajo, ko pred sodiščem zastopajo tiste, ki jim je atribut MPN onemogočil pravico do dela, ker ga sami niso znali pokazati ali pa ga nekdo ni hotel dokazati. ?. Ko pride stvar pred sodišče, je ponavadi glavni argument Konvencija 111 Mednarodne organizacije dela, ki prepoveduje diskriminacijo delavca zaradi političnega prepričanja, ne glede na njegov poklic. 250. člen ustave jasno pravi, da imajo vse mednarodne konvencije, ki jih je Jugoslavija podpisala, status zakona in se neposredno uresničujejo. 210. člen je še neposrednejši: določila iz mednarodnih dogovorov se uresničujejo neposredno kot NACIONALNI zakoni. Torej gre v Šeksovem
primeru za nasprotje med (protiustavnim) členom srbskega zakona o advokaturi in zveznega zakona. Poleg tega 159. člen ustave definira domačo pravico do dela kot novo socialistično demokratično pravico človeka, ob ekonomski pravici, ki zagotavlja golo eksistenco.
Pogosto smo ■ poudarjali ustavno določenost jugoslovanske pravice do dela, ki v nasprotju s parolo iz Ustave ZSSR iz 1936. leta: »kdor ne dela, tudi ne je«, zagotavlja vsem enako pravico do dela ter svobodo dela. Tudi Zakon o združenem delu nikjer ne predpostavlja nujnosti »mo-ralno-politične neoporečnosti« za pridobitev zaposlitve. Kako je potem mogoče, da v praksi ta načela dobijo moč, ko oškodovanim, npr. V. Šek-su, ne preostane drugega, kot da iščejo pravico na sodišču? Ob Seksu je jasno, da gre za nekaj mnogo globljega. Mnogi beograjski odvetniki so podpisali peticijo, v kateri so predsedstvu temeljne odvetniške zbornice Beograda — nanjo se je Šeks najprej obrnil — sugerirali, naj ga vpiše v svoj seznam odvetnikov. Predsedstvo je to prošnjo odbilo. Odločitev je
potrdila tudi odvetniška zbornica Srbije, ki se je strinjala z oceno, da je Šeks neprimeren. Dejstvo je, da so bili pred vojno člani zbornice Ivan Ribar, Miloš Minič, Tempo, Ba-karič, Djuro Strugar, Bora Prodanovič ..., ljudje, za katere se je vedelo, da so zapriseženi komunisti. Nekateri so bili celo funkcionarji KPJ. Z današnjega stališča bi za nekatere od njih lahko rekli, da so zlorabili svoj poklic, saj so šli na sojenja komunistom, opazovali, kako se je kdo obnašal in o tem obveščali Partijo, da bi ta lahko zavzela stališča — koga bojkotirati, koga... Ne glede na to, da so pripadali stranki, ki se je zavzemala za nasilno rušenje sistema, so vsi smeli biti odvetniki! Torej niti najhujši opoziciji v predvojni Jugoslaviji niso določali neoporečnosti pri opravljanju advokature. Kaj se je v pristopnici odvetniški zbornici v pol stoletja spremenilo?!
Danes so jugoslovanski odvetniki člani Mednarodnega združenja advokatov. Eden od pogojev za članstvo v organizaciji je, da so odvetniki pri opravljanju svojega poklica NEODVISNI. Ponosni smo, da pripadamo združe-
nju, saj recimo odvetniki iz ZSSR, Poljske, Bolgarije ... niso njeni člani. Druga stvar pa je, koliko je predpostavljena neodvisnost imuna na preiskovanje primernosti. Povečano zanimanje Mednarodne-a združenja advokatov za eksov primer kaže, da že imajo svoje stališče o tem.
Omenjajo konsekvence, ki jih bomo verjetno doživeli kot lapad na patriotski po nos .. . Kar se tiče Šeksa samega, lahko ustavno pravico do dela v svoji stroki poišče še pred Vrhovnim sodiščem Srbije, ki sprejme DOKONČNO odločitev. Odločitev o tem, ali bo Šeks kot odvetnik vpisan v seznam katerekoli temeljne odvetniške zbornice v Srbiji.
Medtem ko čaka na odločitev, je Vladimir Šeks prepovedani odvetnik. V tolažbo je, da bo — glede na svojo primernost — svojo pravico do dela lahko vnovčil, pa čeprav kot nočni čuvaj.
Svetlana Vasovič
študent
UST BtOGRADSKIH STUDINATA * GODiNA XUX »ааш * CtMA ШОМ
NEKJE SO BOBU LE REKLI BOB
Konec januarja so vse osnovne partijske organizacije beograjske univerze priredile ZAPRTE sestanke, kjer so brali Informacijo predsedstva CK ZKJ o" idejnih gibanjih v družbi. Poudarek Informacije je na takoimenovani meščanski desnici, bojda največji nevarnosti za družbo, spremljali pa so jo (z ramo ob rami) nacionalisti in celo alternativna gibanja. Na različnih fakultetah je bila Informacija različno sprejeta, več pa je zaradi stroge zaprtosti sestankov težko vedeti. No, nekaj se le ve.
Na Fakulteti za politične vede je (sklepi vseh OO ZK sicer še niso znani) dominirala
PRVA ŽRTEV
Plakat Richarda Kleina »Tretji reich« gradi svoje sporočilo na elementih Moči in Mladosti ter na simbolih Države. Kar seva s slike, je zmagoslavje; miren in gotov pogled mladeniča, z bleščavo plamenice osvetljen obraz in veličastna navzočnost simbolov — orel, zastava in križ ...
Nikakršno naključje ne more biti, da je predelan plakat, kjer so nacistični simboli zamenjani z jugoslovanskimi, ugajal žiriji. Ko ga je izbrala med vsemi ostalimi primerki, se je ravnala po svojih kriterijih popolnoma pošteno in korektno — estetika s poudarkom na ideologiji je temeljni
pričakovana ponižnost tradicionalnih kimavčkov, in veliko presenečenje je bilo, ko je neka 00 sprejetje Informacije odložila na naslednji sestanek. Najbrž zato, da si naberejo poguma, da vidijo, kaj bodo storili drugi, potem se bodo pa že odločili, kako bi najbolj oportuno ravnali s pamfletom, o katerem so rekli, da je SLAB in da podcenjuje članstvo partije. Vseeno je to novost, ki jo je na fakulteti, ki ji je že po naravi stvari usojeno, da bo najtrši bunker ideologije, malokdo pričakoval.
Ekonomska fakulteta ima manj razlogov, da bi bila politični faks, a tudi o njej so ved-
kamen vseh podobnih plakatov in ostalega propagandnega materiala, v preteklosti, in danes. In sporočilo samo — popolno zmagoslavje ter slavljenje mlade in močne Države, uporaba mladine kot dekoracije in nosilca ideologije je seveda ne samo deloma, temveč popolnoma ustrezalo samemu bistvu dneva mladosti ...
Alarmantno odkritje, da gre za retrogardistično interpretacijo nacističnega plakata je v takšno pojmovanje udarilo rez, ki je v trenutku odkritja izpovedal neko globjo resnico Dneva mladosti in hkrati razkril vrzel, ki jo je lahko zapolnila le ideološka interpretacija. Vse dokler je plakat obstajal kot izvirno delo je bila njegova sporočilna konotacija primerna — ob odkritju, da gre za predelavo, pa je prišlo do eprevida, ki je razbil mit o enkratnosti in prikazal identičnost forme, enakost postopkov v obeh zgodovinskih trenutkih, enakost slavljenja moči in uporabe Mladosti v službi Države. To je bila točka, ki jo tudi vse kasnejše reinterpretacije niso uspele preseči. Tako napadi na plakat, češ da ima fašiatoiden pomen, kakor tudi izjave
no krožila sporna stališča, od tega, da se vedno najde kakšen liberal, ki »rovati«, pa do realnejše ocene, da je svojemu velikemu potencialu navkljub ta znanstvena ustanova še vedno precej konzervativna. Kakršnakoli je že resnica o tem, 21. januarja so na skupnem sestanku štiri osnovne organizacije sprejele dva sklepa:
(1) »Informacija« Predsedstva CK ZKJ se zavrže, ker je NERESNA in ČASU NEPRIMERNA.
(2) Predsedstvu CK ZKJ se predlaga, da izvrši javno SAMOKRITIKO zaradi takšne informacije in takšnega načina dela in da sestavljalce »Informacije« pokliče na odgovornost.
Tistim, ki jim vsebina Informacije ni znana (Špeh je strogo zaupen), morda ne bo najbolj jasna takšna opredelitev mladih ljudi, ko bodo tresli jugoslovansko ekonomijo 21. stoletja, torej pojasnimo stvari z dvema izsekoma iz diskusije:
»Novega Kolektivizma«, da je ta plakat popolnoma antito-talitarno usmerjen, niso uspele predrugačiti te travmatične resnice, ki je ležala prav na točki med obema izjavama: plakat izkazuje totalitarnost oblastniških postopkov. In tako je seveda nesprejemljiv za Državo, ki zagovarja svojo ideologijo z osvobajanjem človeka. Identičnost form, ki so bile uporabljene v mračni dobi fašizma s tistimi, ki jih uporabljamo danes ter enakost forme plakata, ki so mu zamenjani samo državni simboli ter končno potrditev žirije, ki je več kot korektno opravita svojo nalogo, vse to nas lahko navaja k sklepu, da je Država dobila svoj pravi plakat — ko se ga je odrekla, se je tako licemersko odrekla svoje resničnosti, ne pa tudi postopkov, ki tako resničnost vzpostavljajo. Raje, kot da bi se odrekla narcisističnemu slavljenju lastne podobe skozi slavljenje Mladosti, se je odrekla razkritju podobe in se bo v miru slavila dalje . . .
Prav zaradi te temeljne resnice je bil boj za interpretacijo plakata odločen že preden se je sploh začel. Ne preseneča toliko dejstvo, da se je * Država odrekla svoje resnice,
»Ta informacija je flagrantno podcenjevanje članstva.
To ni resno! Če že trdijo, da je meščanska desnica naš največji, sovražnik, bi nam jo lahko vsaj definirali in obve-dali, kdo je njen idejni vodja.
Če so nosilci idej meščanske desnice poznani in če so res tako nevarni, kot trdi ta Informacija — naj se jih tedaj pozapre, takoj! Ne pa da nam pošiljajo takšne informacije.«
Partijski sekretar, ki je vodil ta sestanek, je »za vsak primer« vztrajal, naj diskutanti narekujejo zapisnikarju svoja imena in priimke. Nikoli ne veš ...
»Tovariši, ki so nam poslali takšno informacijo, so postopali skrajno neresno in neodgovorno in bi morali nositi posledice. Njih ne skrbi nikakr-« šna meščanska desnica, temveč nekaj drugega, kar pa naj ne bi bila naša skrb. Očuva-nje njihove oblasti je njihov problem, ne pa naš. V informaciji, ki je običajna zgodbica o sovražniku (ki se združuje) ni ničesar konkretnega, in vidi se, da je plod uradniškega
to je bilo mogoče predvidevati in pričakovati. Preseneča pa dejstvo, da je bil celoten dogodek predstavljen kot nekakšna »Slovenska zarota«.
Val ogorčenja je tako pljusknil v smer, ki se popolnoma neprimerna, čeprav je takšna usmerjenost nekomu prav gotovo koristila. Koristila je vsem tistim, ki si želijo že enkrat za vselej »napraviti red« in ki jim gre v nos nekoliko svobodnejša klima v Sloveniji, klima, ki je rezultat naporov številnih liberalno mislečih ljudi tako v sferi civilnodružbe-nih fragmentov kot tudi v vrhovih politike. Ob vseh teh nasilnih napadih jugoslovanskega tiska je bila prvotna reakcija zmedena in skorajda instinktivna — potuhniti se za trenutek, popustiti vsaj tu in tam, da bi morda ohranili tisto, kar smo si v teh dolgih letih s težavo pridobili. Takšen je bil tudi popoln in brezkompromisen poraz RK ZSMS, ki je kapitulirala na celotni črti, se prepustila toku in pod diktatom časovne stiske priznala svojo nezmožnost, da bi argumentirano branila legitimne interese večine mladincev in tistih ljudi, ki so do tega trenutka vsaj prikrito simpatizirali z njo. RK ni bil dosleden niti v obrambi lastnih izjav. Če so
duha in dela. Za takšno delo, ki smo se mu mi danes tukaj smejali, oni mesečno dobivajo po trideset starih miljonov, če ne več, medtem ko uredniki »Študenta«, ki pripravljajo najboljši časopis v Jugoslaviji, južno od Slovenije, dobijo za svoje visoko profesionalno delo mesečno približno dva stara miijona!«
In tako dalje.
Novost je, da se tako govori in postopa z dopisom najvišjega partijskega vrha. Enotni so si bili študentje in profesorji, ki niso mnogo zaostajali v ostrini. Do revolta je deloma prišlo tudi zaradi političnega trika in zaigranega zaupanja po 13. plenumu, ko se je partijsko vodstvo oglušilo za zahteve »delovnih ljudi in občanov« po demokratizaciji družbe. Magične nevarnosti pred združevanjem »sovražnikov vseh barv«, tolikokrat izkoriščana kot alibi za represivne ukrepe, je bila sedaj spregledana že na začetku in očitno je, da se bodo morale partijske oblasti potruditi, da si izmislijo nekaj
že zastopali stališče/da ima plakat »zavestno antifašistično konotacijo« je njihovo odstopanje od plakata zaradi »pomena žalitve boja jugoslovanskih narodov in narodnosti«, ki naj bi ga plakat »dobil« tudi odpoved antifašistični konotaciji. RK se je torej postavil v položaj, ko zavestno brani silereakcije. In prav te so bile tiste, ki so takšno sporočilno usmerjenost plakata tudi sproducirale. Nenehno izpostavljanje Slovencev kot problematičnih »ne-, zadovoljnežev«, povezovanje demokratičnih teženj s fašističnimi obeležji (afera z bed-žem, himna na radiu Študent, povezovanje Ljubljanskega UK-ja s sarajevskim naci-ba-lom) ima nek globlji pomen: gre za ustvarjanje klime, ki bi omogočila dokončno rešitev »Slovenskega vprašanja«. Da bi bila taka rešitev polom za vso demokratično javnost, je seveda jasno. Jasno pa bi moralo biti tudi to, da odstopanje od demokratičnih načel prav v trenutku največjega pritiska nikakor ne more voditi k ohranjanju obstoječega svobodnega prostora, temveč prej obratno. Z odstopanjem se tistim, ki vršijo pritisk daje v roke argument, da je potreben samo še nekoliko
bolj originalnega ali vsaj bolj učinkovitega. Indikativno je, da so imeli na sestanku štirih 00 ZK Ekonomske fakultete v Beogradu glavno besedo Bosanci, kar najbrž ni zgolj posledica blagodati preučevanja bosanskega marksizma. Morda ima Silva Mežana-rič kakšno boljše pojasnilo.
V neuradnem pogovoru je neki visoki srbski partijski funkcionar iz epohe »liberalizma« izjavil, da je presenečen nad tako radikalnim dejanjem.
V njegovem času (času liberalizma — op. avt.) bi bila ob podobnem dogodku partijska celica takoj razpuščena, člani pa poklicani na odgovornost! .
Morda to še ni bil takšen liberalizem, a dejstvo je, da so imena diskutantov zapisana.
Nikoli ne veš ...
Miroslav Višič
večji pritisk pa bodo zatrli vse, po njihovem mnenju, »negativne pojave«. Edina racionalna politika je v tem trenutku podpora in brezkompromisno vztrajanje na točkah, ki že omogočajo vzpostavljanje demokratičnega prostora.
Odločilni korak je sedaj v rokah slovenske politike. Kapitulantsko obnašanje Republiške konference ZSMS je sicer potrdilo stoletni program drobtinčarske politike preživetja za ceno izdanih idealov in interesov ljudi. Prav zato bo vsaka odločitev po tem sramotnem dejanju še toliko težja. Če bomo dopustili, da z »Novim kolektivizmom« pade prva žrtev te protislovenske gonje, bo to začetek konca in seznama žrtev, ki bodo padle v imenu nas vseh. Z žrtvami ne bomo odkupili našega preživetja in danes gre bolj kot kdajkoli za to, da pričnemo živeti.
Slovenski narod pričakuje, da bo politika storila svojo dolžnost.
Igor Mekina
з
D PLAKATA DO IZREDNEGA KONGRESA?
'A
%
Povzemimo dogodke od pustne sobote do pepelnične srede v februarju štirideset let kasneje: predsedstvo slovenske mladinske organizacije se je bilo v soboto, 1. marca 1987, prisiljeno sestati na izredni seji. Vikend jim je pokvarilo odkritje samozaščitno osveščenega inženirja Nikole Grujiča, ki je ugotovil, da je osnutek plakata za obeleževanje dneva mladosti, avtorjev studia za design »Novi kolektivizem-, plagiat nacističnega plakata, objavljenega v knjigi »Od Sarajeva do Potsdama- na strani 136. Sekretar zveznega odbora za proslavo dneva mladosti, Milan La-zovič, občudovalec socrealistične estetike in Kirn il Sungovih zletov (Katedra št. 1, oktober 1986) je, zgrožen nad odkritjem, pohitel in napisal izjavo, v kateri zahteva odgovornost. Ni bila samo avtoriteta »zveznega sekretarja« tista, zaradi katere so člani predsedstva RK ZSMS v naslednjih dneh bledi, neprespani in razmrščeni dvigovali telefone na Dalmatinovi 4 in sejali iz dneva v dan. Najbolj dobrodošel gost na sedežu RK ZSMS je bil ob stopnjevanju še ene afere tisti, ki je po hodniku dirjajočemu izpraševalcu utegnil zatrditi, da ve za to in to službo. Po izjavah zveznih in republiških mladinskih forumSv in avtorjev plakata so se 4. marca zbrali na posvetu predsedniki in sekretarji občinskih konferenc ZSMS, moralno in politično obsodili avtorje plakata ter (nekateri med njimi) za njih zahtevali kazenskopravne sankcije, slišali iro-
ničen opomin Leva Krefta, vodje marksističnega centra pri ljubljanski univerzi in člana CK ZKS: neprestane obsodbe avtorjev plakata nas bodo na koncu pripeljale še do tega, da bomo pričeli obsojati še avtorje plakata iz leta 1936, ki so plagiat omogočili.
Kreftov pepelnični opomin nedvomno najbolje označuje absurdnost plakatne »afere«, ki se je v Beogradu in celo v Sloveniji raztegnila v kritiko pokongresnega dela vodstva slovenske mladine, še več, tudi v sicer že nekaj časa previdno pojavljujočo se kritiko krškega kongresa samega. Mladinski funkcionarji, katerih večina je dvigovala roke na krškem kongresu, so tako 4. marca sprejeli prav gotovo najpomembnejši sklep v celi »aferi«: po tem, ko bodo štafeto poslali na drugo stran republiške meje (kako se bo to zgodilo, se na dan žena, to je v času pisanja tega prispevka, še ni vedelo), se bodo sestali na seji republiške konference in ocenili delo mladinske organizacije po kongresu. Pričakovati je, da si bodo takrat imeli kaj povedati.
V množici zahtev po odstopih, odpoklicih, razrešitvah in sankcijah, ki so se pojavljale med ma-škaradno »afero«, bi si morala ZSMS zagotoviti prostor, kjer bi lahko artikulirala svojo, povsem legitimno zahtevo, to je kazenski pregon za Nikolo Grujiča, ki je s svojim »neodgovornim« odkritjem izzval zmedo,
razkol in medsebojne obtožbe v slovenski mladinski organizaciji. Toda patriotičnega Grujiča bi morala slovenska mladina kvečjemu nagraditi za njegove zasluge pri dokončnem razbijanju mita, ki se je okrog ZSMS spletel v zadnjih mesecih. Mitično podobo slovenske mladinske organizacije v javnosti je namreč že pred dvema mesecema in pol pričel rušiti Marko Jenšterle s svojim člankom »Štafeta fronte« v Mladini.
stimi, ki so zahtevali ukinitev rituala in tistimi, ki so se zavzemali za to, da štafeta ostane, nedvomno drži. Dodati velja samo še to, da so decembrski, sklepi RK ZSMS predstavljali dokumentirani kompromis, materialni dokaz kompromisa, da pa je v istem času že bil na delu tihi, javnosti ne tako očiten kompromis pri v začetku neomajnih zahtevah po civilnem služenju vojaškega roka zaradi ugovora vesti. Slovenska mladinska organizacija
Delavski svet meni, da zobozdravniki niso krivi
7ohn^fPJE’i1' т£|ГСа (TanJu§) ~ Šestnajst mladih I zobozdravnikov skopske stomatološke klinike bo ostalo na svojih delovnih mestih, čeprav so 10 * j^^^^jogočbooodpovedi, tako je skle-
Kompromis kompromisu Politični organizaciji ne gre
zameriti, če svojo politiko vodi, utemeljuje in izpeljuje iz kompromisov vse dotlej, dokler je spora-zumaštvo ne prisili, da opusti svoje programe in zanika svoja hotenja. Jenšterletova ugotovitev, da je republiška konferenca 23. decembra lani po vseh polemikah o bodočnosti Štafete mladosti sklenila kompromis med ti-
PUST POŽREŠNIH UST
Je pač tako, da šele klofuta iz-mami iz ust besede o svobodi (in mejah) umetniškega ustvarjanja. Prav zaradi tega se največkrat zdi, da so takšne besede samč opravičilo, ki bi naj kazen omililo, se pravi, skušalo preprečiti še drugo klofuto ali brco. Tak ravs je zmeraj le političen in včasih tudi politikantski. Če govorimo o avtonomiji umetnosti, ne moremo te iste postavljati pod vprašaj. Zato kadar govorimo, govorimo o politiki ali o umetnosti. In zato takrat, kadar vladajoča politika stopa na področje umetniškosti, uporabi maskirano pravo, ki se izraža v politikantskih floskulah brez vsebine, neargumentirano in brez cilja (npr. zapiranje pesnikov zaradi njihovih pesmi).
Iz »danes« se ne zdi posebno težko gledati »nazaj« v zgodovino razumsko Na primer: vemo, zakaj Sparta ni imela niti enega pesnika, povsem jasno je, zakaj je Platon izgnal pesnike iz svoje urejene države itd. Zatakne se pri zgodovinskih čustvih, pri slepem nagibanju v brezno zgodovine in iskanju vstopa s čutom tipa.
V trdi temi se zdi, »kakor da bi kritična misel ne imela objektivne podlage, temveč bi bila subjektiven spodrsljaj« (T. W. Adorno).
Vsak poskus vpogleda v maternico našega bistva in biti se mora končati kot srečanje s pogledom kakšne od gorgon, strahotnega bitja iz starogrške mitologije, od čigar pogleda je človek okamnel.
Zanimivo je razmerje, ki se ob takem ekscesu vzpostavi — zmeraj je to napad posameznika (ali peščice njih) na maso, na ljudstvo.
Izdelek skupine Novi kolektivizem (in pred njo vso delovanje Neue slovvenische Kunst) žali zgodovinska čustva ljudi in občanov, žali boj jugoslovanskih narodov in narodnosti, blati ostalo slovensko populacijo itd. Ali je res tako nemogoče, da bi vsejugoslovanska hajka proti plakatu NK, proti NSK, proti Novi reviji, proti Mladini,... diskreditirala in žalila ravnanje slovenske javnosti, ki je preko svojih zastopnikov plakat izbrala kot najboljšo rešitev, ki je NSK odlikovala z najvišjim mladinskim priznanjem Zlata ptica, ki je pokupila vse vstopnice za koncerte »sporne« skupine Laibach (ki kot edina jugoslovanska glasbena skupina dosega uspehe tudi zunaj Jugoslavije) in nasploh izrazila vso politično in materialno podporo za njihovo turnejo, ki je masovno drla v Cankarjev dom na predstavo Krst pod Triglavom in se z njo uspela prebiti celo v evropski prostor, ki redno omogoča Novi reviji, da razproda vso naklado (kar je edinstven primer) in
kaže zanjo toliko zanimanja, da Nova revija ne more več sprejemati novih naročnikov, da z njo sodeluje vsa pomembneiža slovenska inteligenca, ki s svojim delom in ne s staro slavo ali politično reputacijo dokazuje svoje delovanje in posluh za pomembne teme, da je ob njej slovenska Mladina najbolj bran. jugoslovanski mladinski časopis,... Ali ni jasno izražana podpora in nesramežljivo izkazovano zaupanje v od jugoslovanske politične in družbene javnosti obsojane in pavšalno omalovaževane rezultate slovenskega družbenega procesa in razvoja neka preverljiva dihotomija, katero z obeh strani zamejuje (tudi) pojem »žalitve«?
Ali ni žalitev za slovensko mladino tudi to, da njen predsednik med drugim izjavi: »vsi se zavedamo, da štafeta mladosti simbolizira bratstvo in enotnost ter skupno odgovornost vseh mladih za razvoj socialističnega samoupravljanja in federativne Jugoslavija ...« in pri tistem »vsi« preskoči več kot 80 % te iste slovenske mladine, ki se je jasno opredelila proti štafeti in s tem pokazala, da se zaveda, da štafeta vsega tega ne simbolizira oziroma da vse to zanikuje in karikira?!
Edini očiteK plakatu je žalitev — njegova spornost je v žalitvi čustev in njegovo kaznivo dejanje je žalitev SFRJ. To je maska, ki se v teh burnih preteklih dneh še modificira in išče najprimernejšo namestitev. Za pravi obraz niti ni nujno, da se kdaj odkrije; poznamo ga že od prej. Brez posebno zahtevnih logičnih ovir pa se ga da izrisati tudi iz še ene izjave predsednika slovenske mladine:
»Zavračamo vse nedobronamerne komentarje in stališča, ki poskušajo enačiti sporni plakat s pobudami in stališči 12. kongresa ZSMS, kakor tudi z drugimi pobudami slovenske mladine«. Izbrani plakat in pobude slovenske mladine pa sta seveda eno in isto. Če to ne drži, potem komisija, ki ga je v imenu vseslovenske mladine izbrala kot svoj simbol in kot najustreznejšega reprezentanta njenih pobud in njeno predsedstvo, ki ga je kot takega sprejelo laže, oziroma je sšmo ena velika prevara in nelegitimen zastopnik.
Ker pa to (upajmo) ne drži, se plakat preganja zato, ker je rezultat pobud slovenske mladine.
Sporne eo te, ne pa plakat;
vendar te niso dostopne kazenskemu pregonu, plakat (in njegovi avtorji) pa. Podoba, okinčana s simboli, je bila sšma povsem samoumevna, jasna in znana, zato je ustrezna komisija plakat lahko sprejela. In ga enako obsodila
šele za tem, ko se je razvedelo, da je istega heroja (bolj ali manj naključno) uporabila tudi nacistična propaganda.
Ker je v teh februarskih dneh vse več ali manj v znaku šemlje-nja, naj bo tak tudi zaključek. Od belega sveta kopiramo vse, kar se le dš; od kuharskih receptov, modnih časopisov in pustnih šem pa vse do umetniških postopkov in izdelkov. Za letošnjega pusta se je dalo videti več deset Ku-Klux-Klanovcev, drakul, vampirjev, valptov z okrvavljenimi sekirami, bojevitih vitezov in ostalih pošasti in spak, pa vendar ob njih nihče ni pomislil, da bi utegnili žaliti čustva ljudi, čeprav vsi vsaj približno vemo, čemu se ti ljudje maskirajo. Ob vseh teh pojavih si ne bi upal trditi, da ni po osrednji cesti skozi našo vas strašila tudi pustna šema kakšnega mišičnja-ka.
Dejan Pušenjak
kot legitimni artikulator te zahteve v političnem sistemu že v poznih jesenskih mesecih ni več zavračala od zunaj vsiljenega pojmovanja ugovora vesti, zreduciranega zgolj na ugovor iz religioznih razlogov. Takšno pojmovanje ugovora vesti je bistvo zahteve po civilni službi močno degradiralo in omogočilo tisti politični pragmatizem, ki je svojo pripravljenost na dialoško toleranco omejeval samo na pripadnike določenih (manjšinskih) verskih skupnosti, ki so zavračali nošenje orožja in uniforme. Toda kompromis pri zahtevi po civilni službi, zreduciran na ugovor vesti iz zgolj religioznih razlogov, se je izkazal za neproduktivnega, celo za kontraproduktivnega. Navidezna dialoška toleranca v obravnavi vprašanja služenja vojaškega roka pripadnikov verske skupnosti Jehovinih prič je rezultirala v šestim Mariborčanom vročenih februarskih vojaških pozivih.
RK ZSMS je tako že lani ob poskusu realizacije kongresnih sklepov pristala na dva kompromisa. Zadnji marčni dogodki, vseskozi zakoreninjeni v čisti dialektiki političnih kompromisov, pa so ZSMS močno zamajali. Iz decembrskega kompromisnega sklepa, ki je določal, da štafeta bo, vendar na drugačen način, ni bilo mogoče izpeljati kompromisa višjega reda, to je, da naj bi drugačna štafeta bila, vendar brez drugačnega medijskega obeleževanja (plakata), brez drugačne poti, brez aktualnega, torej spet drugačnega sporočila.
Kaj je torej drugačna štafeta? To ao zmeraj iati kompromisi, to
so kompromisi kompromisom, ki se sesedajo sami vase in s sabo vlečejo ZSMS.
Drugačna štafeta je poštafetna analitična seja republiške konference ZSMS, kompromis par exellence.
Reči-»da« in reči »ne«
Samo tri dni pred zadnjim kompromisom je zvezni odbor za pripravo dneva mladosti sklenil, -da štafeto na njeni poti nosi in pozdravi kar največ mladincev« (Delo, 26. feb. 87). Predsedstvu konference ZSMJ torej na višku plakatne afere sploh ne bi bilo potrebno predlagati zveznemu odboru, »naj zavrne celotni idejni osnutek skupine avtorjev Novi kolektivizem kot neustrezen in tuj vsem našim hotenjem, željam in opredelitvam« (sporočilo predsedstva ZK ZSMJ). Zvezno predsedstvo bi se brez tega predloga izognilo neprijetnim vprašanjem, v čem je predloženi celotni idejni osnutek NK neustrezen in tuj. Na to je odgovoril že zvezni odbor: ker ni takšen kot prejšnja leta.
Predsedstvo RK ZSMS ni (vsaj eksplicitno ne) zavrnilo celotnega idejnega osnutka, vendar pa je menilo, da je -zaradi obstoječih političnih razmer njegova vsebina nesprejemljiva« (Delo, 2. mar. 87). Zavrniti plakat zaradi politično nesprejemljive vsebine in hkrati priznati, da ima -zamenjava simbolov povsem drugačno zavestno antifašistično pomensko konotacijo«, da so -retrogardistični postopki predelave materiala uveljavljen način umetniškega izražanja« je — če je sploh kaj — politično nesprejemljivo in nedosledno. Priznavati plakatu »antifašistično pomensko konotacijo« pomeni v danih političnih razmerah pozitivno ocenjevati in afirmirati njegove avtorje. Sklicevati se na te iste razmere in rokohitrsko umakniti osnutek plakata pomeni skleniti še en kompromis. Ne zato, da bi rešil razmere, ampak zato, da bi si rešil glavo!
Zaključek, ki so ga proizvedli predsedniki in sekretarji občinskih konferenc, ko so zahtevali odgovornost avtorjev plakata, je paradoksalen: antifašističen plakat so z antifašističnimi političnimi krogi spravili tako, da so plakat umaknili, na zaenkrat samo še moralno in politično zatožno klop pa so spet postavili — antifašiste. Kdo naj sodi antifašistom?
S sklepanjem na osnovi izjav mladinskih forumov očitno ni mogoče priti dalje kot od ugotovitve, da njihove izjave ne vzdržijo logičnega preverjanja. Posvet na pepelnično sredo je pokazal, da mladinsko vodstvo obvladuje vse
drugačna kot diskurzivna logika. Ogorčenost nad brezobzirnimi napadi tistih krogov v ZSMJ, ki poskušajo izpeljati neslaven zaton slovenskih prizadevanj za drugačno štafeto iz vseh dosedanjih aktivnosti in iniciativ ZSMS, še več, iz sindroma »slovenske politike« nasploh (napadi na predsednika RK SZDL), se je na posvetu artikulirala v obupnem klicu, da ne bo nobene oktroi-rane štafete. Kolikor je ta klic izražal poskus samo-postavljanja ZSMS kot avtonomnega in enakopravnega političnega subjekta, pa je bil vendar zavrt z avtorepre-sijo, s prevzemanjem za svojega iz ZSMJ vsiljenega diskurza, da je plakat fašističen, da je potrebno za podtikanje takšnega plakata moralno, politično in kazensko odgovarjati. Razcepljenosti med hotenjem »biti jaz« in hkrati »biti oni«, med reči »ne« in reči »da«, med avtonomijo in unitarizmom ni mogoče odpravljati z žrtvovanjem tistih, ki so si za »biti jaz« najbolj prizadevali. Tudi kritik nekega medobčinskega sveta na račun predsedstva RK ZSMS in uresničevanja kongresnih sklepov ne more preverjati Republiška konferenca. To lahko stori (in bi tudi moral storiti) samo kongres. Kongresni sklepi, sprejeti v Krškem, tvorijo celoto, ki ne dopušča partikularnega (ne)uresničevanja. Tega pa se nihče od občinskih ali od republiških mladinskih funkcionarjev očitno ne zaveda. Ni namreč mogoče zahtevati legalizacije imena skupine Laibach, odprave verbalnega delikta in sprememb v načinu praznovanja dneva mladosti in hkrati preganjati neki način umetniškega izražanja. Ni mogoče zahtevati demokratizacije v družbi, če se ne demokratizira organizacija, ki to zahteva. Demokratizacija pa je pojem, ki ima mnogo širši obseg od tolikokrat poudar-jane »skupne odgovornosti za to Jugoslavijo«, za njen razvoj in stabilnost; le-te ne izključuje, jo pa reinterpretira kot odgovornost za vse posamične federalne »ju-goslavije«. Najlažje je govoriti o od zunaj vsiljenih defetističnih pozicijah, o občih in skupnih političnih interesih, ki da ne dovoljujejo realizacije tega ali onega legitimnega sklepa — in pri tem tiščati glavo v pesek. Ljubljana je prav toliko v Beogradu, kot je Beograd v Ljubljani. Pričakovali bi, da so se tisti, ki so pisali sklepe v Krškem in sklepe v Beogradu tega zavedali. In nenazadnje bi tudi pričakovali, da se je ZSMC iz primera Janeza Janše naučila dovolj.
Miran
Lesjak
cega naivan
ф Rukovodstvo omladine Slovenije povlači plakat, ali odbija ocjene o smišljenom potezu i navodnoj akciji protiv Štafete mladosti	>
(Ljubljana, 1. marta) — Ovdje se poelije podne saabi« Sekretarljat Predajedni-štva Republlčke konferenci-Je SSO Slovenije da bi Joi Jcdnoin razmotrlo sltuaclju koja Je nastala nakon otkrl. ča nekih jugoslavenskth li-
je r »spravljalo Predsjednl-Stvo Republičke konferenc'je' SSO Slovenije, i odlučilo da se plakat povuče, a Sekretar! jat se danas samo jot do-govorio o torne na kojt način i kakve stavove zastu-pati na sastanelma kojl če
SVAKU OSUDU
MARIBOR — BilJeŠlmo dvi ro lil Jen J* ts Maribor*. Mesaric, predsjednlk Oradske konferencljo 88RN, kale:
— Tq je uvreda ta Slovenije i aa ave napredne 1 poltene Slovence. Sramota Je da se tako neito dogodi, da se Je dna likovna grupa mole tako ponalatl. Takvo ponalanje 1 takav plakat, pridonose s*uatayljanja procesa demokracije. Na ovaj način ni u kojem slyčaju ne mole sc govoriti o demokrati-taclji druStva, ne moie se govoriti o opravdanostl takvlh mišljenja i razmišljanja, Jer normalan I polten eovjek, Slo-venac, gradanln Slovenije 1 Jugoslavije, rudnik, samoupravljaj sigurno tako ne razmlllj*. Ovakav plakat Je ta svaku овцЈи, naiito Je veliku štetu Sloveniji I Slovenclma, svlma nama u Jugoslaviji.
Matija Gjerseke. sekretar Meduopčlnskog komi teta SE Maribora:
— Kada kam čuo sa ovaj plakat. I vldlo sam ga na tele-visi ji. moram reči da je to aa mene bio pravi* lok. To Je ■rannita. To je nešto čega bi se treball stldjetl svi polteni Sloveucl. Izjava I stav SSO Slovenije, odnosno njenog predsednika. bila Je lsuvlle Ikrta. 1 ml time ne molemo biti sa-dovoljni. Čudno Je da likovna grupa koja Je redila na tom plakatu moie jednostavno mimo svlh da radi |to hoče, da plasira svoje »bolesne« Ideje aa Dan mladosti, da Ih nudi Slovenclma, oljeloj Jugoslaviji. Sada Je pitanje kako I Ito uraditi du »popravimo« ovu sr*motu medu avim narodi Jugoslavije.
»v
EADINA JEDNE NAM JERE: Usvojeni plakat aa Dan mladoatl 1 reprodukcija Riharda Klajna »Trečl Rajh«
»lovu da je predloženi pla- se sbtra I prekosutra od riška! za ovogodišnji Dan mla- U u Saveznoj konterenctj! dosti plagijal plakata, svoje- SSOJ u Beogradu, dohno tzradenog u nacistlč- U sinočnjo], raspravt J«
ite podloge, ali su odba-oejene I insinuacije da se radi o nekakvom »novom fašizmu, I neodgovomoin odnosu prema panu mlad«-»tl | Štafeti. Posebna painja bila je posvečena »kvaliteti« koja je počela da obožuje omladinsku organizaci-ju Slovenije: »talno je net-
sama stalno u poziciji da se brani. 'Rako je, recimo, na sinočnjo] sjednid rukovodi-lac Markelstlčkog centra RK SSO Slovenije Milan Balažič iznčito Uažlo da se u Izjavi PfedsjerflRvž (njenem sestavljanju bio' Je po. svečen čitav tok »kupa) lz-bjegne ta nametnuta _obra-
nlštvo je odlučilo da nitko od njegovih članova ne daje pojedinačn« Izjave, več »e odlučilo za zajednlčku izjn-vu. Dobrim dljelom to je u-člnjcno 1 iz nepovjerenja prema kasnijlm mogučim interpretacijama pojedinačn.h Izjava. (Tako Jo kada »mo danas ponovno pozvali rte-
POZDRAV S TRIGLAVA
ŠTAFETA Sl BO OGLEDALA TUDI MARIBOR
Doušniki pri Mestni konferenci ZSMS v Mariboru so nam sporočili, da tega foruma plakatne zdrahe niso zmedle in da ima že pripravljenih več tajnih variant štafetnih aktivnosti v Mariboru.
Variante upoštevajo vse možne spremembe v bivanju in potovanju štafete po Sloveniji, možne nove zahteve predsedstva konference ZSMJ, vremenske prilike in neprilike ter geografske činitelje.
Avtor te zapletene štafetne kombinatorike naj bi bil enfant terrible mariborske ZSMS, Branko Gre-ganovič, pomagal pa bi mu naj računalnik Iskra Delta.
Računalnik je program bivanja štafete mladosti v Podravju razdelil v dve kompatibilni funkcionalni enoti. Vsaka od njiju poskuša upoštevati do danes še neznani, vendar enako mogoči strateški opredelitvi RK ZSMS:
I.: štafeta ne bo potovala po Sloveniji, ampak bo čemela v Bohinju;
II.: štafeta bo potovala po Sloveniji in prišla tudi v Maribor.
Funkcionalna enota I predvideva, da naj bi štafeta prišla v Maribor 25. marca 1987, torej ob 46. obletnici velikih demonstracij novih družbenih gibanj v Beogradu.
Štafetne aktivnosti v državi Maribor in njenem obmejnem območju bodo zato potekale pod geslom »Bolje pakt nego ratl«, ki opozarja na odločenost ZSMS in ZSMJ za skupen frontalni spopad s pojavi fašizma in drugimi družbenimi negativnostmi. Osnutek plakata za obeleževanje dneva mladosti je že izdelal mariborski (retro)gardist Dominik Šolar.
Mladi umetnik si je za idejno predlogo izbral ruski mirovniški plakat iz časov Stalinovega spopada s svetovnim imperializmom (Katedra objavlja ta plakat na naslovnici).
Funkcionalna enota I predvideva za 25. marec več organiziranih mladinskih razprav na temo zaposlovanja (Ptuj), alternativne mladinske kulture (Maribor), položaja delavcev v tekstilni industriji (prekinitveno-delovni MTT) in študentske organiziranosti (Maribor). V Domu ustvarjalnosti naj bi isti dan ustvarjali »alternativno« glasbo CZD-jevci, Masakri,
Direktni aktivisti (Direktna akcija), Anarkromix, Marzi-dovftek in Indust Bag, malo-manj »alternativni« Pankrti pa naj bi od štirih popoldan do polnoči razsajali v središču mesta, na mariborskem sejmišču. Vir teh informacij nam tudi sporoča, da naj bi zmerno desni krogi v vodstvu MK ZSMS proslavljali svojo mladost v Discu ŠTUK. Poleg tega vključuje funkcionalna enota I tudi semenji dan bolj novih družbenih gibanj, predvajanje programa АТУ (avtorske televizije) in družno propagandno-informati-vno dejavnost Kmečkih in Rocko-delskih novitz ter Večera. KRN naj bi na ta dan izšle kot Večerova priloga, oz. bi Večer izšel kot posebna, neobdavčena priloga KRN. Da bi bilo to mogoče, se je Večer odrekel svoji črni kroniki, osmrtnicam in malim oglasom, pričakovati pa je, da se bo moral po izzidu priloge odreči tudi svojemu odgovornemu uredniku.
Celoten projekt naj bi bil težak 2.675.000 din. 1.200.000 din naj bi priteklo iz blagajne mestne mladine, za prav toliko bi se morala olajšati RK ZSMS, vsaka od podravskih občinskih konferenc pa bi investirala po 25.000 din. Ni še popolnoma jasno, ali bodo in s kakšno vsoto bodo participirali poslušalci koncertov, zagotovo pa se že vš, da bo vsaj zgoraj našteto razpravljanje zastonj.
Funkcionalna enota II predvideva, da naj bi mladinci pričakali štafeto v špalirju od Titovega mostu do Maistrovega spomenika, ki ga bodo posebej za to priložnost odkrili na mariborski severni meji, v Košaškem dolu. Tam naj bi imela častna predsednica mariborske mladine Marija Pehan nič manj časten 33 minut dolg govor na playbacku. Štafeta bi nato v spremstvu vodilnih mariborskih gospodarstvenikov in brezposelnih obiskala še bolj vodilne DO, v domu družbenopolitičnih organizacij pa naj bi skupaj s svojimi gostitelji tudi prenočila Finančne konstrukcije za ta projekt še ni, ker pogajanja z gostinskimi delovnimi organizacijami o pripravi banketa še tečejo.
V oblačnem ali deževnem vremenu se izvedba enega od obeh možnih projektov prestavi na pomlad 1988 Kakršnokoli drugo vreme razen sončnega bi namreč motilo slavnostno vzdušje, м
Kmalu po izbruhu »afere« zaradi osnutka plakata za obeleževanje dneva mladosti, ki ga je pripravil studio za design Novi kolektivizem, je prišel v javnost tudi poziv >peticija< »Klic k razumu«, ki ga objavljamo v nadaljevanju. Do 6. marca 1987je poziv podpisalo približno 150 ljudi. Nekateri med njimi so se zavzeli za drugačno zastavitev sicer vsebinsko nespremenjenega teksta poziva, še zlasti za to, da bi se dogodki v zvezi s spornim plakatom obravnavMi v drugem delu teksta. Menijo namreč, da so druge stvari, drugi napadi, ki se v zadnjem času pojavljajo pri nas še pomembnejši od plakatne »afere«. To- svoje prepričanje so ob podpisu tudi posebej označili.
Peticijo podpisuje tudi uredništvo Katedre.
KLIC K RAZUMU
Polemika o osnutku plakata, ki je bil predložen za dekor letošnjega praznovanja dneva mladosti, vsebuje nekaj značilnosti, ki nas resno skrbijo. Te značilnosti v javnih nastopih nekaterih političnih funkcionarjev in teles ter v poročanju dela jugoslovanskih sredstev javnega obveščanja niso nove. Pojavljajo se že nekaj časa in zdaj vidno eskalirajo.
V danem primeru nas zlasti skrbi:
— nepripravljenost nekaterih posameznikov v centrih politične moči, da bi se seznanili s predmetom, ki ga napadajo in obsojajo, ga skušali analizirati in resno premisliti;
— predmetu, ki ga obsojajo, tudi tokrat odrekajo njegovo družbeno specifičnost in avtonomnost ter ga nasilno presojajo z merili, ki so nam tuja;
— nekateri nosilci politične moči si vise bolj jemljejo pravico absolutnega presojanja o vsem, kar se je dogajalo in se dogaja, četudi za to, kot je videti, pogosto niso kvalificirani, strokovnih ekspertiz pa očitno ne iščejo; pri tem postajajo vse bolj ekskluzivi-stični in netolerantni;
— v primeru, ki nas je vzpodbudil k pisanju, ni mogoče razbrati niti najmanjše pripravljenosti na javen dialog z avtorji obsojenega predmeta ali na javno razpravo, v kateri bi bilo mogoče predstaviti različna mnenja, misli, stališča in argumente; njihovo razsojanje in obsojanje je vse bolj aprioristično in že nevarno drsi v ideološki terorizem.
— če si stališča prizadetih vendarle utrejo pot v javnost, se jih ne upošteva ali pa se jih na različne načine diskvalificira:
— ne moremo spregledati, da je v javnih nastopih številnih posameznikov, ki nastopajo s pozicij politične moči, vse manj elementov racionalnega razpravljanja in vse več emocionalnih, iracionalnih, demagoških, avtoritarnih prvin; logični razmislek in tre-' zno presojp vse bolj nadomeščajo moralne kvalifikacije, poudarjanje pravšnega prepričanja in pripadnosti;
— z naraščanjem ekskluziviz-ma, netolerance in iracionalnosti je seveda manjša odgovornost za javno besedo; najbolj neodgovorno se uporablja obtožba fašisti-čnosti oziroma nacističnosti;
— značilno je vse bolj pogosto opiranje na »teorijo zarote«, s
katero nekateri nosilci politične moči, ki dajejo ton najnovejšim polemikam in obsodbam, razlagajo vse tiste družbene in politične pojave, ki jih niso sami vzpodbu-dili; s takšnimi pogledi se seveda ujema brezglavost in paničnost, s
katero reagirajo na sicer povsem normalne, legitimne in legalne družbene pojave; še več: s tako miselnostjo ne pojasnjujejo samo posameznih pojavov, temveč jih v svojih glavah povezujejo v velike zarote, združevanje sovražnikov ipd., s čimer ne le iščejo nevarnosti za družbeni in politični sistem tam, kjer jih ni, temveč tem namišljenim nevarnostim pripisujejo prav neverjetne razsežnosti; vse to seveda pelje v izgubo stika z realnostjo, predvsem pa tudi v nesmiselno in škodljivo delitev družbe na dva sovražna bloka;
— posebej usodna utegne biti nepremišljenost, če ne kar aroganca, s katero si posamezni nosilci politične moči, lastijo pravico razsojati o kazenski odgovornosti tistih, ki jih obsojajo; s tem posegajo v kompetence za to določenih organov, grobo kršijo neodvisnost pravosodja in izvajajo nedopusten pritisk nanj; nekatere izjave posameznikov, ki nastopajo s pozicij politične moči, so prav hujskaške in malone zahtevajo pravico linča;
— nekateri posamezniki, ki delujejo v centrih politične oblasti, tudi nestrpno napadajo demokra-tizacijske dosežke v nekaterih političnih organizacijah in njihove predstavnike oziroma zagovornike.
Vse to bi lahko kdo v danem primeru razumel kot politični manever, ki naj prekine javno razpravo o praznovanju dneva mladosti in doseže preklic alternativnih rešitev pri organiziranju štafete mladosti. Takšna interpretacija bi bila preveč dobronamerna:
— gonja proti domnevni fašisti-čnosti predloga plakata za letošnje praznovanje dneva mladosti vsebuje elemente, ki so strukturno sorodni elementom fašističnih političnih mobilizacij in organizaciji fašističnega govora;
— ta gonja preprečuje simbolni obračun s fašizmom (in z logiko totalitarnega gospostva sploh), ki pri nas še ni bil opravljen;
— ta gonja po eni strani manipulira z javnim mnenjem, po drugi strani pa ignorira mnenje demokratične jugoslovanske javnosti, ki se je večinoma izrekla proti sedanji obliki praznovanja dneva mladosti (raziskave javnega mnenja kažejo, da 81 % slovenskih in 52% jugoslovanskih mladincev, ki jih je zajela raziskava, nasprotuje — sedanji — zaključni prireditvi praznovanja dneva mladost/):
— pobudniki te gonje so s svojim početjem hočeš nočeš diskreditirali prav tisto, kar pravijo, da štafeta simbolizira.
Vendar ne gre samo za dani primer: podobno kot s plakatom
za letošnji dan mladosti in bolj ali manj posredno z organizacijskimi pripravami za praznovanje tega dne, ki jih je vodil RK ZSMS, se je godilo malone z vsemi demokratičnimi družbenimi in političnimi pobudami. Na črni listi razpravljal-cev na predsedstvu ZK ZSMJ so se znašle še pobuda za civilno službo, ukinitev smrtne kazni, za odpravo člena 133 KZ SFRJ, Nova revija ... Nedavne kampanje proti fondu solidarnosti morda niso omenili samo zato, da bi se te pobude lahko napačno prikazale kot	ne	pa
kot pobudevseHugoslovanske demokratične javnosti. Realni družbeni učinki takšnega postopanja posameznih nosilcev in teles politične moči so nadvse negativni in kontraproduktivni: v sedanji krizi, ko bi bolj kot kdajkoli prej potrebovali trezno razmišljanje, nas zapletajo v iracionalizme vseh vrst in silijo v ideološko pijanost: vznemirjajo javnost, vzbujajo različne nestrpnosti in sovraštva, spodbujajo nacionalizme, sejejo razdor v državi in družbi, demoralizirajo družbo, rušijo pravni sistem, odlagajo nujno prestrukturiranje ekonomije in ustvarjajo vtis, da se nekateri nosilci politične moči ne morejo, nočejo ali ne znajo znajti v realni situaciji; ustvarjajo psihozo izrednega stanja, s pomočjo katerega so že večkrat prišle na oblast najbolj reakcionarne sile.
Takšna politika je nepremišljena, neodgovorna in nevarna. Med poglavitnimi razlogi za takšen položaj je to, da vse prevelik del jugoslovanske politike ni zmoten racionalnega govora in ni sposoben sprejeti racionalnih argumentov in razumnega dialoga Zato POZIVAMO K RAZUMU. Pozivamo vse demokratične sile v Jugoslaviji: v družbenih organih in političnih organizacijah, v institucijah političnega sistema in v državnih aparatih ter seveda demokratično javno mnenje in akterje demokratizacijskih družbenih pobud, naj se uprejo in zaustavijo ofenzivo političnega iracionalizma in avanturizma, naj ne popuščajo pritisKom nosilcev zgodovinsko regresivnih teženj in naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da se sproženi procesi demokratizacije ne bi zaustavili.
Kampanjo je treba zaustaviti, še preden bi se utegnila sprevreči v preganjanje posameznikov. Eksil in kulturni molk sta morda rešitev za posameznike, za družbo in državo pa sta lahko le pogubna.
Kot prvi podpisniki vas vabimo, da se temu pozivu odzovete tudi tako, da ga podpišete. Vaše podpise pošljite na naslov tistih sredstev javnega obveščanja, ki bodo poziv objavila, zaradi evidence pa tudi Mladini, Ljubljana, Resljeva 16.
V Ljubljani, 4. marca 1987
Več kot
milijon
brezposelnih
Zvezna konferenca SZDL o zaposlovanju — številne neizkoriščene možnosti
BEOGRAD, 25. februarja - V Jugoslaviji je trenutno 1,080.000 ljudi prijavljenih na skupnostih za zaposlovanje. Kljub temu, da sc stopnja zaposlovanja letno veča za dva do tri odstotke, pa je še vedno na seznamih brezposelnih vse več imen. O tem jc danes govorilo tudi predsedstvo konference SZDL Jugoslavije. Številni razpravljalci so opozarjali predvsem na neizkoriščene možnosti zaposlovanja v drobnem gospodarstvu in v kmetijstvu in na birokratske čeri, na katerih nasedajo prizadevanja po večjem zaposlovanju
IZHODIŠČA IN ZAHTEVE STUDIA NK (NOVI KOLEKTIVIZEM)
Studio NK trdi, da reakcija na predlog plakata za DAN MLADOSTI ne omogoča prostora za demokratičen dialog med ustvarjalci in javnostjo. Aprioristično stališče, da je predlog plakata plagiat nacistične slike na kateri so nacistični simboli samo zamenjani z jugoslovanskimi, ne upošteva možnosti za ustvarjalno interpretacijo, temveč se sklicuje na emotivno in površinsko stališče žaljenja boja jugoslovanskih narodov in narodnosti proti fašizmu.
To stališče zavračamo zato ker izraža enostransko podtikanje informacij medijske javnosti in s tem onemogoča tako spontano kot zavestno razumevanje vsebine, strukture in jezika plakata, ki je zgrajen na principu kontrapunktiranja simbolov. To ni niti nov niti v umetnosti neznan princip. Kot primer nam lahko služi serija plakatov okupiranih narodov v boju proti fašizmu, kjer se simboli nacionalnega upora postavljajo v direkten konflikt s tipičnimi simboli fašizma (Prodajanje vojne, Umetnost in propaganda v 2. sv. v., Zby-nek Zeman, Orbis Publishing, London, 1978 str. 43, 48 ..)
Ta jezikovni princip plakata uporabljamo zato:
1. ker zahteva zavest, zrelost in moralno sodelovanje tistega ki ga sprejema
2. ker mu omogoča provokativnost
3. ker mladina mora govoriti o traumah preteklosti, če hoče govoriti o svoji prihodnosti.
Bratstvo in enotnost narodov in narodnosti Jugoslavije se je konstituiralo v osvobajanju od terorja fašističnih sil. Mladina je vzgojena na ideji, da se trauma fašizma ne sme pozabiti, kajti pozabljanje omogoča ponavljanje zgodovine.
Umetnik ima dolžnost in pravico, da uporablja tista sredstva in metode, ki na najbolj radikalen način budijo zavest in odgovornost. V tem smislu se umetniški princip studia NK ne izključuje z moralnimi principi bratstva in enotnosti narodov in narodnosti Jugoslavije.
Mladenič, ki predstavlja dominantni element sporne zgodovinske slike je v funkciji vsebine in sporočila plakata postavljen v dinamično razmerje s simboli, ki ga transformirajo in na ta način osvobajajo in očiščujejo vseh mračnih sil fašizma, stalinizma in dogmatizma.
Ta način daje možnost, da mladina odkrito spregovori o traumi vsakršne represije, jo prevrednoti in uniči.
Zaradi tega ne moremo odstopiti od moralnih in umetniških pravic do realizacije plakata in pozivamo javnost, da sprejme to strokovno eksplikacijo kreativnega postopka kot impulz za kritično in umetniško ovrednotenje plakata.
Zahtevamo, da se nam omogoči javna razstava plakatov studia NK, da bi se lahko strokovno in umetniško ovrednotila štiriletna kontinuiteta dela studia NK.
Reakcije, ki jih je sprožil »sporni« plakat dokazujejo, da jugoslovanska civilna družba ni zrela vzdržati moralnih zahtev preteklosti, zato zahtevamo, da se plakat DAN MLADOSTI realizira, da bi dokazali da milijon sedemsto tisoč žrtev fašizma ni bilo zaman.
ŽIVEL DAN MLADOSTI! SVOBODA UMETNIŠKI USTVARJALNOSTI!
(Pojasnilo, Mladina 20. 1. 1987; Pomisleki nerodnega pučista, Teleks 19. 2. 1987)
Dr. Vlado Sruk je v obdobju dobriH|treh mesecev s Katedro (1. seja časopisnega sveta), proti Katedri (njegov izstop iz časopisnega sveta) in nad Katedro (njegovi članki v Mladini in Teleksu) prehodil pravcato dialektično pot, pri čemer posamični mejniki na tej poti zgolj po naključju sovpadajo z intenziteto političnih pritiskov na uredništvo Katedre. Navzlic dejstvu, da se je dr. Vlado Sruk o svojem izstopu in še o čem razpisal v drugih medijih, bom svoje pisanje omejila le na to — sodeč po izstopih delegatov iz vseh treh institucij — nečisto mesto z namero, da bi nekatere stvari premestila tja, kjer dejansko so, če pa se dr. Vlado Sruk s stvarmi ali pa mesti ne strinja, potem naj kritizira njih, ne pa uredništva Katedre, »tujih« novinarjev ali pa celo moje malenkosti. Razlog za prenos polemike iz Teleksa v Katedro je pre
vsem v tem tekstu. Sodeč po tej izkušnji utegne imeti tudi pričujoča »mariborska tema« podobno neveselo usodo.
Če sedaj vse Srukove Katedro zadevajoče tekste položimo drugega poleg drugega, kaj lahko ugotovimo, da v njih ne počne nič drugega, kot neprestano producira dokaze pravilnosti svojega lastnega delovanja, ki je bistveno zadelo druge: uredništvo Katedre in časopisni svet. V nobenem zapisu ne dopušča nobene druge interpretacije kot uradno samointerpre-tacijo. Še huje: avtor svoja dejanja in postopke interpretira s tako gorečnostjo, da tu in tam spregleda lastne kontradikcije, ki so take vrste, da jih doktor družboslovnih ved ne samo ne bi smel spregledati, ampak tudi ne dopu-
v Teleksu. Bojani Leskovar dopoveduje nekaj, kar je v času mojega šestmesečnega službovanja v Mariboru poskušal dopovedati tudi meni: da kot »tujec« v Mariboru ne morem opisovati tukajšnjih pojavov, takšnih kot so, ker v resnici sploh niso takšni, kot jih vidi moje oko in sliši moje uho, pri čemer pa ostaja resnična kakšnost vseh teh pojavov nepreverjenim, še zlasti pa »tujim« novinarjem skrita, zaradi česar je bolje, da o dogodkih tukaj in zdaj v časopisih ne pišejo, kajti v vsakem, tudi naj-
O
&
4\°
!«>►
prost: če se je že polemika o položaju mladinske kulture v Mariboru odvijala v Ljubljani, se mi zdi pomembno, da se vsaj ta, ki prav tako kot prva bistveno zadeva držo mariborske inteligence, prenese v te kraje. S tem dejanjem pa je povezano določeno tveganje: ko sem namreč v Katedri prvič pisala o »mariborskih zadevah«, je dr. Vlado Sruk na vrat na nos zapustil Časopisni svet Katedre, utemeljujoč to svoje početje pred-
stiti Navzlic neprestanemu javnemu zanikanju obstoja kakršnihkoli političnih motivov za svoj izstop iz časopisnega sveta, ostaja preko predmetov svoje kritike — niti besede ni namenil mariborskim oblastem, ki zadnje čase zganjajo kar precejšen hrup nad študentskim časopisom — znotraj tukajšnjega avtoritarnega političnega modusa. Poglejmo:
I. Novinarji
Sleherni novinar, ki je poročal s seje časopisnega sveta, je očitno že preden je položil svoje pero na papir, zagrešil napako, ki vsebuje vse druge. Tako mora pisec popravljati poročevalce v Mladini, Delu in še posebej
bolj pozitivističnem novinarskem poročilu bodo zagotovo udarili mimo bistva. Namesto tovrstnega pozitivizma izbere pisec iz zakladnice socialističnega novinarstva drugačno metodo: v Teleksu namreč kar sam napiše poročilo s seje, čeprav ga na seji ni bilo, in napiše ga prav tako suvereno, kot da bi tam bil. Brskajoč po tej dragoceni zakladnici je mimogrede pomešal še novinarske zvrsti — v »O polemični metodi,..« je namreč iz »Zagovora volkov ...« naredil časopisno poročilo s sestanka. To, da gre za tekst — ki sicer zaob-sega tudi najpomembnejše poudarke s »tajnega sestanka«, na katerem so prišli do -izraza »načini in metode dela zveze komunistov« v Mariboru v svoji najčistejši obliki« — ni nobeno poročilo, vš pisec prav tako dobro kot jaz sam. Toda za pisca je bolj kot dejanska vsebina teksta pomembno funkcioni-
СЛЕП0Н
НЕГРААОТНМИ
Т0Т-ЖЕ
ВСН1ДУ ЕГО ЖДУТ НЕУДАЧИ И НЕСЧАСТВЛ
ranje njegove predstave o tekstu in po tej predstavi — kako zvijačno! — tekst mora biti poročilo s tega in tega sestanka, kajti v nasprotnem primeru mu 'navzlic vsem svojim filozofskim in retoričnim umetelnostim ne bi mogel pritakniti tiste famozne manipulacije.
prav spomnim, je dr. Vlado Sruk zelo veliko, celo največ govoril, ne da bi pri tem »mladi ljudje« vanj merili s pištola-
O*
ov
Naj povem preprosto, brez kakih posebnih komplikacij: v 3. št. Katedre, z dne 1.12.1S88, sem se tudi jaz znašel zavozlan v nadvse komplicirano vozlišče manipulacije. Ker dvomim, da bi se to, kar je nastalo, dalo razvozlati, sem se odločil za metodo Aleksandra Makedonskega: vedel je, da slavnega gordijskega vozla ne more razpresti in zato ga je presekal, tako tudi jaz: nepreklicno izstopam iz Izdajateljskega sveta Katedre.
Pripomniti moram še naslednje:
a) Z metodo manipulacije Katedra ne bo mogla prav ničesar storiti za uveljavljanje družboslovja, filozofije in duhovne kulture nasploh na Univerzi v Mariboru. Moj edini cilj pa je, da se racionalno, dolgoročno in sistematično trudimo za premagovanje grozljivega mrtvila na tem področju.
b) Upam, da bo Društvo visokošolskih, pedagoških in znanstvenih delavcev našlo v svojih vrstah ustrezne predstavnike za članstvo v izdajateljskem svetu Katedre (kolikor vem je izstopila iz sveta — tudi zaradi manipulacije — kolegica dr. Ljerka Godicel).
КНИГИ 5:
* UM»>OS<UkCr»l UtMJlCtC'1' DtHlOlltlH.S I «« OIHOMtrs »SMIlCtM
Pa brez zamere I
2. Katedra
Pisec kritizira Katedro na tistih mestih, kjer bi si kot profesor sociologije na mariborski univerzi moral izreči najbolj ostro samokritiko: v Teleksu ga namreč zanima »koliko vrstic so v Katedri napisali študenti mariborske Univerze,« malo naprej pa čita Katedri, da »se ne sooča s problemi lastnega okolja — univerze, Maribora, severovzhodne Slovenije . ..« Če izpustimo pisanje enega študenta mariborske univerze, niso vsi ostali napisali nobene vrstice in tudi to profesor ve prav tako dobro kot jaz. Zdi pa se mi, da je za pismenost študentov mariborske Univerze veliko bolj odgovorna mariborska Univerza kot pa sedanje uredništvo Katedre, ki 6e prav v teh dneh na najbolj neposreden način »sooča s problemi lastnega okolja — univerze, Maribora ...«
3. Etiketiranje in manipulacija
a) Natanko iste misli, kot jih je pisec v Teleksu namenil Francetu Forstneriču, bi lahko namenili tudi njemu. Poglejmo: »Dogmatična metoda obračunavanja terja ustrezno etiketo: v našem primeru je to manipulacija. Seveda pri dogmatizmu tudi ne gre brez avtoritete: ta je bila podana v osebi doktorja, profesorja, filozofa, publicista Vladimirja Sruka. UK ZSMS v Mariboru je pismeno obvestil o tem, da »nepreklicno izstopa iz časopisnega sveta Katedre,« ker se je »znašel zavozlan v nadvse komplicirano vozlišče manipulacije«.
b) V isti sapi, ko se pisec huduje na izrekovalce etiket, jih sam uredništvu Katedre prilepi kar nekaj: med drugim piše tudi o »avtoritarcih«, ki so »takoj, na prvi seji časopisnega sveta zahtevali potrditev uredniške politike«. Pisec se zaradi svojih preštevilnih predsodkov ali pa morebiti samo nezaupanja do »mladih ljudi« moti: gradivo za prvo sejo časopisnega sveta — osnutke akta in programske zasnove — je tako kot vsi drugi člani prejel deset dni pred sejo, na seji pa je bilo treba povedati le svoje stališče o teh predlogih, in če se
Vlado Sruk
sveta — tudi zaradi manipulacije — izstopila kolegica dr. Ljerka Godicel,« se v Teleksu popravi: Godicljeva je sedaj izstopila zato, »ker je bila pripravljena biti le strokovna svetovalka za naravoslovne probleme«. Čemu ta niansa, dr. Sruk? Le zato, da bi dokazali pravilnost svoje tokratne trditve, da so namreč bili »razlogi izstopov povsem različni«?
4. Piščev izstop iz Časopisnega sveta
Pisec je, kot smo že omenili, izstopil zaradi nezaslišane manipulacije, v kateri se je znašel. Šele v svojih časopisnih člankih je potem, ko so posamezni člani časopisnega sveta že zahtevali pojasnila, argumente za to nezaslišano manipulacijo, slednjo pojasnil na tak način, da je ni pojasnil. Kot manipulacijo je namreč ocenil dejstvo, da je bil v Katedri »preveč eksponi-ran«. Pretirana eksponiranost je seveda stvar človekove subjektivne ocene, ne vem pa, če je to že manipulacija, predvsem pa moram pisca opozoriti na to, da je medijska eksponacija posledica njegove dejanske ekspo-nacije; da se je tako na javni tribuni kot tajnem sestanku predvsem sam eksponiral A ker je slednje zabeležila mlada, skorajda še »tuja« novinarka, je razumljivo, da je vnovič spregledala razliko med-piščevim »veselim ironiziranjem« in »nekrofilnim filozofiranjem«.
Pisec je še najbolj resnicoljuben v prvem delu naslednjega stavka (Mladina): »V izjavi nisem navajal nobenih argumentov, ki bi jih lahko pozneje kdo zlorabil.« (sicl) Drži: nikjer ni nobenih argumentov — niti tistih, ki bi jih lahko kdo zlorabil niti onih drugih. Samo obtožba, ki bi zgolj zato, ker jo je podala avtoriteta, morala zadoščati Ko uredništvo zahteva argumente, pa se jih brž razglasi za nasprotnike dialoga, avtoritar-ce, dogmatike ..ampak to uredništvo je dovolj noro, da še zmeraj zahteva argumente. Če se je pisec s svojim izstopom hotel »zaščititi pred različnimi pritiski in polašča-nji«, bi pač moral drugače izstopiti. Lahko bi izstopil
S*
mi ali pa ga kako drugače prisiljevali h govorjenju.
c) Medtem ko v svoji izstopni izjavi navaja, da je »iz
zaradi pomanjkanja časa ali pa iz zdravstvenih razlogov.
Lahko £i izstopil na tisoč in en drugačen način, ampak očitno je hotel ali pa moral nazadnje še uredništvu podariti packo in ta dar je prišel kar prav mariborskim komunistom pri razpravi o Katedri. Če že Katedri ni hotel ali pa mogel pomagati, ji vsaj ne bi od-pomagal. A slednje besede bodo v piščevih ušesih najbrž spet zvenele avtoritarno.
5. Eskapizem
»Česa ali koga naj bi se ustrašil v tem primeru?« se pisec spreneveda potem, ko nam pove, da si je rekel: »vidiš, sedaj utegneš biti kar naprej v »obdelavi*; pošteno se distanciraj, pa boš imel mir.«
»Mladi ljudje« — mimogrede: z velikim spoštovanjem smo brali Sartrove misli o tem, da samo dejanja dokazujejo tisto, kar je kdo v resnici hotel — postanemo neprijetno konkretni, ko se kdo tako očitno spreneveda na svojem paternalističnem piedestalu: tokrat je pač pisec bežal pred svojimi lastnimi besedami, natančneje: pred odgovornostjo za svoje lastne besede. Pred samim sabo takorekoč. Tokrat se je ustrašil za svoj ljubi mir zaradi vse bolj bližajočega se tre-1 nutka, ko je bilo treba preko časopisnega sveta na uredništvo Katedre izvesti pritisk ali pa se temu pritisku upreti. Pisec se je odločil zapustiti časopisni svet pred tem dogodkom, po njem pa je pod pretvezo »poštenega distanciranja« od stvari s predstavitvijo te iste stvari v časopisju kaj malo spoštoval to svojo odločitev.
6. Piščev koncept sveta
Piščev koncept sveta je preprost, so žrtve, nasilniki in on. (Teleks), so heroji, mučenci in on (Mladina) v svoji udobni vrednostno nevtralni poziciji, ki. je sklepajoč po njegovem obnašanju v časopisnem svetu, pač nevtralna po potrebi. Tov^tno udobje pa je mogoče navkljub manihejskemu obstoju sveta in navkljub svoji neudobni profesiji ohraniti skozi ukvarjanje samo z udobnimi zadevami — kot je denimo pisanje leksikonov.
Strokovno »soočanje s problemi lastnega okolja — univerze, Maribora, severovzhodne Slovenije« bi bilo za vrednostno nevtralnega družboslovca odločno preveč obremenjujoče: to je plebejsko polje herojev in mučencev in tu naj pleše uredništvo Katedre, ne pa predvsem cvetoča mariborska univerza, katere predstavniki si seveda neprestano »prizadevajo za racionalno in sistematično premagovanje mrtvila« na področju družboslovja v teh krajih. Lepa prizadevanja, plemeniti napori: a tovrstnega mrtvila ni mogoče niti v tem niti v nobenem drugem mestu premagovati s spokorniškimi psalmi, sklonjenimi glavami in zavezanimi rokami.
Niti z javnim zmerjanjem mladih ljudi ne. Tako ga je mogoče samo poustvarjati.
Dragica Korade
PRISPEVEK K VPRAŠANJU HUMANISTIČNE IZOBRAZBE
Povejmo: izobraževanje je osrednje mesto identifikacije človeka kot čle-veikega bitja in izobrazba je zastopnik predstave človeka kultiviranega in oblikovanega človeka. V tem smislu govorimo o humanistični izobrazbi.
Tak koncept izobrazbe je razvil že Platon, ki je takratno družbeno pogojena in zahtevana znanja (matematika, astronomija, dialektika) postavil za najvišjo stopnjo oblikovanja človeka kot človeškega, kot edino pot iz votline (teme neznanja, barbarstva) na sončno luč (k vednosti, k spoznanju dobrega ko takega).' Tu si ne postavljamo vprašanja, ali je neka izobrazba »zares« omogočala univerzalno in objektivno vedenje, ali pa je bila zgodovinsko in družbeno »še« omejena ipd., v smislu tiste rahlo neumne interpretacije, da so ljudje v zgodovinskem razvoju pač vedno »bolj in bolj spoznavali objektivno stvarnost«. Tu gre za vprašanje, kako se neko konkretno znanje (izobrazba) sploh vzpostavlja kot topos človekove človeške identifikacije, namreč kot humanistična izobrazba. To je vprašanje sinhrone strukture, ki »daje logično arhitekturo zgodovinskemu (diahronemu — op. A.) razvoju, ki je sicer lahko nepredvidljiv, vendar nikoli poljuben«.' Vprašanje torej ravno implicira nujnost historične analize.
Pri Platonu vidimo osnovna razmerja: vede (mathšmata) so sicer vedno koristne in uporabne, vendar se jih člo-
tčchne in pragma, temveč tako, da so s »tostranskim« izobraževanjem nenehno zadrževali prisotnost nekega »onstran«; in prav v »onostranstvo« usmerjeno cerkveno (sholastično) izobraževanje je bilo, paradoksno, izrazito »tostransko«, namreč v pragmatični funkciji (ob)vladanja institucij in ljudi. (Za primerjavo: kako je tisto današnje izobraževanje, ki se podreja neposrednim zahtevam »družbene (samoupra-vljalske) prakse, potrebam ZD« ipd. velikokrat vsebinsko, izobrazbeno prazno in neživljenjsko; tudi to je način obvladovanja množic in ena do kameleonskih barv sodobne, tako imenovane »učeče se družbe«.) ‘
Mesto prehoda v novoveški humanistični izobraževalni program pa drži J. A. Komen-sky. Cilj njegove latinske šole je bil, da se »v nji izčrpa vsa enciklopedija ved poleg štirih jezikov«.' Ta »enciklopedija«, razumljena kot univerzalna »zaokrožena« izobrazba (en-kyklia), je vsebovala razen »tistih sedem poveličevanih ved« (septem artes liberales) še fiziko (naravoslovje), geografijo, zgodovino itd., od jezikov pa materinščino, latinščino, grščino in hebrejščino. Tu vidimo začetek tistega, kar je bilo kasneje značilnost izobraževanja v novohumani-stični gimnaziji v začetku 19. stoletja. »Gimnazija ni bila več latinska šola, šola za učenje latinščine za poklice, v katerih je potrebno znanje tega jezika, marveč je postala splošnoizobraževalna šola v smislu razširjene, buržoazne vsebine pojma izobrazba.«'
ske duhovne formiranosti mladega človeka.
Vsebina tega izobraževanja se je z družbenim razvojem v 19. in 20. stoletju seveda spreminjala in je s tem tudi prišlo do ločitve pojmov »splošna izobražba« in »humanistična izobrazba«. Slednja je v okviru prve dobila ožji pomen izobraževanja v (klasičnih in modernih) jezikih in kulturi (zgodovina). V pojem »splošna izobrazba« so se uvrstile vsebine naravoslovnih in družboslovnih ved. Zametke tega procesa vidimo pri nas že v revolucionarnem letu 1848: »Osnutek (reforme šolstva v Avstriji — op. A) je uvrstil med splošnoizobraževalne šole razen gimnazije še meščansko šolo in realko, ki naj bi enostranost svoje tehniške usmerjenosti premagovali s splošnoizobraževalnim poukom modernih jezikov, literature in materinščine, na gimnazijah pa naj bi študij antične kulture dopolnjeval še prav tako splošnoizobraževalni pouk prirodnih ved. S tem je osnutek razširil pojem splošne izobrazbe.«’
Ravno iz tega pa se pokaže tisto, kar neko partikularno izobraževalno vsebino konstituira kot splošnoizobraževalno in s tem tudi vedno kot humanistično v najširšem smislu. Gre za razliko med znanjem v funkciji neposrednih družbenih in proizvodnih potreb in zahtev in znanjem v funkciji uresničevanja smotra, ki je »sam sebi namen«, kot bi dejala Aristotel in Marx.'° Pomen humanističnega se vzpostavlja prav v tej razliki. To ne pomeni, da je humanisti-
jeziko(slo)vno izobraževanje v srednji šoli konstituirati kot humanistično izobraževanje, namreč v primerjavi (razliki) s tistim izobraževanjem, ki je in kakor je koncep-tualizirano v sintagmi »usmerjeno izobraževanje hkrati za delo in za nadaljnji študij«, in ki je tudi prisotno v naši šol-skoreformi praksi.
Humanistično izobraževanje drži mesto koherence nekega konkretnega znanja kot elementa univerzalne vednosti. Vprašanje seveda ni v tem, kakor sem na začetku opozoril, ali neko znanje zmore zares razložiti univerzalnost bivajočega ipd., ampak se kot neko »univerzalno vedenje« vzpostavlja v odnosu do razloga svoje veljavnosti, ki je samemu temu znanju notranji, avtonomen. V bistvu gre za neko arbitrarno utemeljitev pomena znanja in le po tem se lahko vzpostavlja tudi notranja avtonomija in intelektualna neodvisnost odlično izobraženega človeka (subjekta).
Takšno izobraževanje je temeljno in nujno vpeto v družbeno-razvojne potrebe in cilje tako, da je sšmo — na način distance (in s tem svobode) — iz njih izvzeto in šele kot takšno, v svoji avtonomiji, je tudi življenjsko in odprto v razvoj družbe in človeka.
Iz tega pa izhaja tudi koncept Sole kot izobraževalne ustanove, katera mora v odnosu do neposrednih vsakokratnih družbenopolitičnih in/ali proizvodnih zahtev ohranjati relativno avtonomi-
Vil primi*,
Mi Morai drisk«.
vek ne uči zaradi tega, ampak zato, da z njihovo pomočjo prodira k samemu bistvu (stvari) in k spoznanju dobrega kot takega (agathon). Agathčn je onkraj znanja samega, je tisto, za kar človeku v izobraževanju gre, je označevalec človekovega totalnega človeftkega pomena, ki pa se, kakor vemo, vedno izmika, drseč po označevalni	verigj, konkretnih
znanj. Ni znanje, izobraženost že »tisto«, kar pomeni uresni-čenost človeškega bistva, ampak je izobrazba tisto, znotraj katere se ta uresničitev »obljublja«, ali če rečemo v heideggerjanski maniri: kjer »se bit daje zgolj kot svoja obljuba«.’
Tudi srednjeveški humanisti in resenančniki so postavili nek korpus znanj kot humanistično izobrazbo, vendar ne zgolj s tem, da so privlekli na dan antične vsebine (in ideale) in hkrati tudi nove vsebine, usmerjene v spoznavanje »tega sveta«, na katerem »naj ne bo morja, reke in studenca, katerega rib ne bi poznal«.4 Rabelais tukaj opisuje renesančnega »uomo universale«. Le-tega reprezentira znanje, ki izraža dejanske in potencialne zahteve tistega časa, a tako, da so vsebine tega izobraževanja zastavljene kot temeljne in univerzalne vednosti. Humanisti so v nasprotju s sholastiko usmerili izobraževanje v »tostranstvo«, vendar ne v smislu
Pri tem se je spremenil tudi položaj in funkcija te izobrazbe v sistemu. Pri Platonu, pri srednjeveškem konceptu septem artes in pri renesan-čnikih smo videli, da je ta izobrazba bila hkrati najvišja stopnja znanja in izobrazba nasploh. V procesu izobraževalnih reform od »renaissan-ce« do »Neuhumanismus« pa so prešle izobraževalne vsebine kot univerzalne vednosti na propedevtično stopnjo gimnazije in so se v odnosu do strokovne izobrazbe (izobraževanja za proizvodne poklice) opredeljevale kot splošnoizobraževalne vsebine, šele univerzi oziroma po Komenskem »akademiji prepuščamo višek in do-vršitev vseh ved«.' Tako tudi filozofsko znanje ni bilo več stvar izključno najvišje stopnje izobraževanja, ampak je postalo nepogrešljiv element splošnega gi/nnazijskega izobraževanja mladine. Zato tudi Hegel piše filozofsko pro-pedevtiko, ki mora biti bistven dol gimnazijskega študija, v skladu z bavarskim učnim programom, od logike v začetnih razredih do celovite filozofske sinteze v »Oberclasse des Gymnasi-ums«.* Gimnazijska Izobrazba postane torej nujna propedevtična osnova za študij na univerzi, vendar ne, kakor pri protestantskih latinskih šolah, zavoljo uporabnega znanja latinščine, ampak zaradi obče in vsestran-
čno izobraževanje zunaj konkretnih družbeno-zgodovin-skih pogojev človekove družbene in individualne eksistence, ampak nasprotno, te pogoje (potrebe, zahteve, cilje) povzema, zajema, vključuje na ta način, da meri vedno onkraj neposredne pragmatične nujnosti, da jih na nek način transcendi-ra. Humanistično izobraževanje je pravzaprav produkcija sublimnih objektov,” je do realnosti v neki distanci. Funkcija znanja (umetnost, filozofija, znanost), razumljenega kot humanističnega, je prav v tem — vzdrževati distanco.
V korpus humanistične izobrazbe lahko vstopajo različne vsebine (od latinščine do računalništva) ali pa iz njega izstopajo, pač vedno glede na njihove »raisons d’štre«: ali iz razlogov, ki so imanentni znanju samemu, (recimo, zaradi »najdenja nas samih v resnično univerzalnem bistvu duha«, kakor Hegel med drugim utemeljuje pomen grškega jezika in antične kulture v programu reformirane gimnazije leta 1809”), ali pa zaradi nekih temu znanju zunanjih smotrov. Z vidika vsestranske duhovne formiranosti in kultiviranosti mladih ljudi, z vidika smotra, ki učinkuje kot notranji avtonomni razlog izobraževanja, se more tudi sodobno naravoslovno, družboslovno, filozofsko,
jo, mora takoj (p)ostati »legitimni laični zastopnik kontinuitete ... trdno mesto konstitucije bazične zgodovinske vednosti«.” Naloga šole je, da uči in nauči, ne pa — čemur smo danes večkrat priče — da je nekakšna »razmazana ameba, ki brez lastne volje prenaša navznoter impulze, ki jih dobiva iz >življe-nja< t. j. iz kabinetov tvorcev dnevne politike«.’4
OPOMBE
1. Platon. Država, L.jubljana 1976, str. 236 in dalje.
2. C. Lšvi-Strauss, Strukturalna antropologija, Zagreb, str. 35.
3. M Heidegger, Evropski nihilizem, Ljubljana 1971, str. 277.
4. F Rabelais, Gargantua in Panta-gruel, 1. del, Ljubljana 1981, str. 305.
5. J. A. Komensky, Velika didaktika, Ljubljana 1958, str. 156.
6. V. Schmidt, Zgodovina šolstva In pedagogike na Slovenskem, 3. del, Ljubljana 1966, str. 128.	_
7. J. A. Komensky, n. d., str. 160.
8. K. Rosenkranz, G. W. F. Hegels Leben, Darmstadt 1977, str. 254 In dalje.
9. V. Schmidt, n. d„ str. 15.
10. Aristotel, Nlkomahova etika, 1, 5, 1097a Ljubljana 1964, str. 80, 81; K. Marx, Kapital, 3. del, Ljubljana 1973, str. 914; K. Marx, Ekonomsko-filozof-ski rokopisi, MEID 1, Ljubljana 1969, srt 305: «... ko človek proizvaja šele v svobodi od potrebe ... in oblikuje tudi po zakonih lepote -
11. V smislu koncepta sublimacije v: S. Žižek, Patološki narcis kot druž-beno-nujna forma subjektivnosti, Družboslovne razprave 2, Ljubljana 1985, str. 126.
12. Navedeno po: B. Baskar, Predgovor, h knjigi: Milharčič-Hladnik, Šušteršič, šolska reforma je papirnati tiger, Ljubljana 1986, str. XIII.
13. Prav tam, str. XXX, XXVIII.
14. Prav tam, str. XXIX.
UTRINKI
V središču Maribora je točka, v kateri so se utelesile karakteristike mestnega tkiva najbolj izrazito. Gre za križišče oz. stičišče Tyrševe, Slovenske in Gosposke ulice. Zame je to točka, ki sintetizira misli iz eseja o Gosposki ulici — danes skoraj že pozabljenega —, ki ga je pred4 davnimi leti objavil pisatelj Marijan Kramberger v reviji’Dia-logi.
V tej Globeli pogosto ob sobotah dopoldne razpreda svoje misli Vlado Sruk in z njimi zadržuje svoje znance. Srh me spreletava, ko hodim z nakupovalno košarico mi-
’mo in poslušam bobneče govorjenje. Zato me je razveselilo dejstvo, da je začel Vlado Sruk te misli iz Globeli objavljati tudi v časopisju. Šele zdaj se je mogoče o njih pogovarjati.
Pred leti je vodil Vlado Sruk silovito gonjo proti strokovnima sodelavcema Marksističnega centra. Na sestanku, ki ga je sklicalo, takratno uredništvo študentskega časopisa Katedra, je s podobnimi oznakami opisoval najino delo kot danes. Ko smo mu pokazali rednik z njegovim pismom, v katerem SE JE ODPOVEDAL vodenju skupine družboslovcev, ki naj bi pripravila nov program za skupne družboslovne predmete, se je razbgril, češ da je to nesramen napad nanj — in zapustil sestanek.
Ko zdaj očita vse mogoče nekakšnemu birokratskemu modelu za poučevanje skupnih družboslovnih predmetov, velja povedati dvoje. Prvič: aktiv družboslovnih profesorjev je bil dokaj aktiven, dokler ga je lahko vodil strokovni sodelavec v Marksističnem centru,.profesor Andrej Fištravec. Povsem pa je dejavnost uplahnila, ko so ga v okviru — takrat — Univerzitetne konference ZKS vzeli v svoje roke profesorji družboslovnih predmetov. Drugič: kar je za Vlada Sruka birokratsko vsiljevanje, ni nič drugega kot zaporedje petih časopisnih oz. revijalnih prispevkov. Štirje so izšli v Katedri, eden pa v reviji DIALOGI 3-4-5/1986: Ut quis a natura et arte doctus, ita et sa-pit. Za vse velja, da so bili neobvezujoči zapisi premišljevanj, kako izpolniti eno od temeljnih nalog Marksističnega centra. Šele dosti pozneje so začeli nekateri o prispevkih razmišljati kot o vsiljenem modelu, namesto da bi jih izkoristili za razvijanje dialoga o najbolj smiselnem in učinkovitem modelu.
Sicer pa je tovariš Vlado Sruk že večkrat pokazal, kako zna sodelovati. Ko smo snovali Odprto univerzo, smo jo razumeli kot komorno dopolnilo predavanjem, ki jih je organiziral takrat Vlado Sruk in ki smo jih imenovali Veliki avditorij (seveda samo interno). Toda organizator teh predavanj v velikih predavalnicah na VEKŠ je zelo hitro spremenil dan in uro: tako da so lep čas sovpadala s predavanji Odprte univerze.
^ Dolga bi bila zgodba o poskusih, da bi sekcije zaživele. Eden glavnih oblikovalcev predlogov, kako jih naj organiziramo, je bil zmeraj Vlado Sruk. Vendar je bil on zmeraj OBENEM tisti, ki je preprečil, da bi v predlagani obliki zaživele. Kljub temu pa lahko primerjava zapisnikov v rednikih Marksističnega centra z izvedenimi prireditvami v naslednjem letu in pol po nastanku posameznega zapisnika pove, da smo večino pobud in predlogov uspeli vnesti v naše delo — in jih realizirali.
Po skoraj šestih letih dela na Marksističnem centru lahko ugotovim, da obstaja v zgodovini centra in v pripovedih Vlada Sruka nekaj obsesivnih toposov. Profesor Andrej Fištravec je pregledal rednike za vsa leta obstoja in napisal zanimivo poročilo o zgodovini raziskovalnega dela na centru. Nujno je, da mariborski profesorji družboslovja nadaljujejo s preprečevanjem takšnega dela, s 'prakso, da se lotijo centra takrat, ko bi morda lahko kakšna drobna zadeva zaživela. Samo tako bodo lahko še naprej v miru obdelovali vsak svoj vrtiček puhlice (v osnovni šoli so me učili, da je to plodna zemlja v Panonski nižini).
Ko sem se po vrnitvi v Maribor hotel habilitirati za asistenta na Pedagoški akademiji, so me tam zavrnili. Takrat tega nisem razumel. Danes pa sem tega skoraj vesel: saj so mi povedali, da se preveč razlikujem od mariborske univerze, da bi me ta znala sprejeti vase. Hvala jim. /
Igor KRAMBERGER
PS	,
V minulih petih letih sva s profesorjem Andrejem Fi-štravcem pripravila in izvedla vrsto zelo različnih prireditev. O njih obstaja dokumentacija v rednikih Marksističnega centra, pa tudt v časopiših je (Silo marsikaj zapisano. Morda povezujejo nekateri z besedo »rednik« določeno etiketo — to počnejo tisti, ki hočejo dejstva v svojem spominu zlepiti po svojih fantazmah.
Ob pripravljanju prireditev sem v letih 1982—1986 prevedel in deloma tudi uredil naslednje knjige: Michael Mauke, Marxova in Engelsova teorija razredov (Krt 3); Rosa Luxemburg, Industrijski razvoj Poljske in Rusije (ČKZ 49 — številka o Poljski); Johannes Most, Malomeščan in socialna demokracija (Krt 8); Alfred Sohn-Rethel, Duševno in telesno delo (Krt 10); večino prispevkov v zborniku Delavska opozicija (Krt 13); Theodor W. Adorno, U,vod v sociologijo glasbe (DZS, zbirka »in«); in Karl Marx, Prispevek h kritiki politične ekonomije (za 2. knjigo projekta METI pri SAZU).
Še bolj pa mi je pri srcu uredniško delo. Uredil sem Razgovore z Магхот in Engelsom (Krt 5) in tri posebne priloge o Berto/tu Brechtu v reviji Dialogi — Prepihi b I — b 3. Razen tega pa še številne sklope prispevkov, s katerimi smo dokumentirali sodelovanje z mnogimi osebami in naše delovanje in ki so izšli v različnih revijah. Pri prevajanju in urejanju sem uspešno sodeloval z mnogimi ljudmi, od katerih sem se marsikaj naučil.
Sicer pa naj bo naštevanja dovolj. Ocenjujejo naj drugi.
МИМММИДИМДИНД m итадшдмтшиј gOnter witamwas	
ШШШ	
Tekst UNIVERZA IN DEMOKRACIJA V AVSTRIJI, avtorja GOnterja Wrtamwasa, govori o Humboldtovi koncepciji Univerze in o sodobni univerzi- Oglejmo si, kdo je bil Wilhelm von Humboldt in v kakšni zgodovinski situaciji je nastajata njegova koncepcija univerze.
Če boste iskali podatke o Humboldtu v Splošni enciklopediji Hrvaškega leksikonografskega zavoda iz leta 1060, se pravi v najnovejši enciklopediji, ne boste našli nobene povezave imena Humboldt in reforme univerze. Paš pa boste pod tem imenom našli Wilhelmovega brata. Kot znan geograf je Aleksander von Humboldt mnogo bolj primeren za uvrstitev v jugoslovansko enciklopedijo, ki zavrača tradicijo reform v lastnih zvezkih prav tako, kot je nekod enciklopedija francoskih razsvetljencev zavračala na predsodkih temelječ svetovni nazor krščanstva.
Pustimo ob strani jugoslovansko tradicijo uspešnih reform in si oglejmo nekaj najvažnejših dejstev o Wil-cheimu von Humboldtu, reformatorju. Rodil se je leta 1787, umre leta 1835. Mladost je preživel na prehodu berlinskega razsvetljenstva v romantiko; o revoluciji v filozofiji se je učil iz Kantovih det, o politični pa se je seznanil na prelomu stoletja v Parizu. Zagovarjal je pravico individuuma do svobodnega razvoja. Dolžnosti države je videl v zunanji zaščiti svobodnega razvoja in v zagotavljanju notranje pravne varnosti v državi. Humboldt se je predajal lastnemu Izobraževanju, prijateljeval je s Schillerjem in Goethejem ter pisal spise, kot so recimo »Ideje k poskusu določiti meje državne dejavnosti«. Cilj svobodne vzgoje je po njegovem v popolnoma razviti osebnosti z estetičnim in nravstvenim karakterjem. Kot vodja kulturnega in prosvetnega sveta pruskega notranjega ministrstva od 1808—1810 je poskušal svoje neohumani-stične ideje združiti z državnimi reformami. Zraven državniških poslov se je ukvarjal še z zgodovino in lingvistiko. Lingvistiko je preko Herderja povezal s filozofijo in s tem vzpodbudil raziskovanja na področju komparativne in analitične lingvistike.
čas, v katerem je Humboldt izdelal svoj koncept univerze, je bil naravnost revolucionaren. Francoska meščanska vojska je sejala po fevdalni: Evropi v obliki Napoleonovega kodeksa nekatere pridobitve francoske meščanske revolucije. Po vojaškem porazu Prusije leta 1808, je Napoleon leta 1807 vsilil s Tilzitskim mirom Prusiji nekaj reform. Prusija je morala ukiniti osebno odvisnost kmetov, reorganizirala je administrativno ureditev, reformirala je vojsko, ustanovila berlinsko univerzo, uvedla meščansko enakopravnost za Jude in druge reforme. V ekonomskem in političnem smislu je bil Tilzitski mir prava katastrofa za Prusijo, kar je vzpodbudilo nacionalno zavest nemškega ljudstva.
M. F.
Tekst je Zgodovinska in sociološka analiza razmerja med univerzo in demokracijo v Avstriji, s posebnim ozirom na zakon o organiziranju univerze, ki ga je nacionalni svet izglasoval leta 1975.
Analiza obravnava tudi dosedanje opazne učinke tega zakona Napisal jo je magister socialnih in gospodarskih znanosti Giinter VVitamvvas in je doktorska razprava za dosego naziva doktorja socialnih in gospodarskih znanosti na Fakulteti za socialne in gospodarske znanosti Graške univerze, leta 1979.
HUMBOLDTOVA REFORMA UNIVERZE
Čeprav je duhovno koncepcijo nove univerze zasnoval Humboldt, pa izhajajo miselne vzpodbude od njegovih sodobnikov, ki so bili prežeti s humanističnim in patriotskim duhom, kakor na primer Fichte, Schleiermacher, Schlling in Steftens. Humboldt je vodil sekcijo za kulturo in prosveto pruskega notranjega ministrstva od marca 1809 do junija 1810. Na kraljevo povelje naj bi pripravil ustanovitev univerze v glavnem mestu Prusije, Berlinu.
Pogojene z zastarelimi strukturami, so bile nemške univerze resno ogrožene in približno polovica jih je v tem času »po tihem umrla-. Nemčija je imela takrat najbrž preveč fakultet in zato je nujno sledila omejitev njihovega števla V manj kot 16 mesecih je zasroval Humboldt strukturo in vsel ino neohumanistične univerze. Igromno Humboldtovo delo ni razvidno iz enotnega zapisa, pač pa iz oosameznih zapisov in fragmente v. Novoustanovljena berlinska jniverza je bila reformni model vsem nemškim univerzam in so ga prevzele še nekatere sosednje dežele, kot recimo Avstrija, Švedska in Švica. Humboldt je zavzemal stališče, da se je v okviru univerze potrebno zavzemati za »svobodo in enotnost učenja in raziskovanja«, kakor tudi za »dosego čiste izobrazbe« In za »enotnos znanosti«: To naj bi utelešale tako vzgojne ustanove kot znanstveni zavodi. Te zahteve so oblikovale »idejo nemške univerze«, ki so jo prevzele predvsem nemško govoreče države
19.	stoletja, v drugih državah pa ideja nemške univerze ni nikoli prav zaživela *
Меуег meni, da je imel Humboldt »pred očmi vzajemno raz-
širjanje znanosti in učenja ter znanosti in raziskovanja na univerzo.«* Humboldt se je s tem postavil po robu prepričanju takratnega časa, ki je videlo univerzo kot čisti prostor učenja, medtem ko je bilo raziskovanje zaupano posebnim institucijam, namreč akademijam. Z opustitvijo stalnih študijskih programov je Humboldt s sv.ojo koncepcijo univerze naredil korak k individualizmu: vpogled v »čisto znanost« je dosegljiv le skozi »svobodo«, in sicer tako, da iskanje ni omejeno s predpisi. »Poslušanje predavanj je postranskega pomena«; jedro je Humboldt videl v tem, da so študentje v »tesni skupnosti ljudi enakega mišljenja in starosti«; jedro je dalje v Zavesti, »da se na istem mestu nahajajo že popolnoma izobraženi ljudje, ki služijo samo napredovanju in razširitvi znanosti, ter se vrsto let prepuščajo znanosti«.
Položaj filozofije v celotni zgradbi znanosti je Humboldt ponovno definiral. »Definicija zavrača objektivno resnico, ki zagradi univerzo; prav tako zavrača definicija predhodno ločevanje, ki v svoji konstrukciji resničnega zgreši prav to. Definicija zagovarja subjektivno resnico in navezavo na obstoječe«
»S tem povdarjanje subjektivnega je Humboldt odtegnil univerzo togosti določenega filozofskega sistema, ki ga univerza ni oblikovala po vnaprej predpisani poti « To je na eni strani pripeljalo do opuščanja filozofije kot najvišje norme znanosti, na drugi strani pa do vzpodbujanja disciplin, »ki so primerne in koristne človekovi izobrazbi«, kot so na primer jeziki, matematika, umetnost. V nasprotju s koristnimi Znanostmi, so bile vse »opazovalne in eksperimentalne znanosti« pregnane na rob univerzitetnega početja.
Po Humboldtovem prepričanju te discipline negativno vplivajo na izobrazbo, ker žal služijo bolj »porabnim namenom« kot graditvi »človekove trdne volje«. Iz teh sklepov se vidi, kako zelo je na Humboldtov koncept vplival idealizem zgodnjega 19. stoletja
Organizacijsko je Humboldt koncipiral univerzo kot državno ustanovo z lastno upravo. K upravi spadajo dobro dotirani inštituti za učenje in raziskovanje, v katerih pripadniki univerze sledijo »či-
stemu umu« in rešujejo svoje zadeve na najboljše načine.
Enakega mnenja je bil leta 1809 tudi Schleiermacher: »Zlahka opazimo, da želi univerza doseči svoje razumljivo hotenje, da zavrne državo pri njenem vplivu in ga omeji na sprejemljivo mero in da želi znova postati znanstveno združenje v svojem prvotnem pomenu besede.«” Schleiermacher še pravi: »Kar se tiče oblik, v katerih znanstveniki javno nastopajo in si postavljajo pravice in dolžnosti pa tole: znanstveno mišljenje našega časa je vseskozi demokratično. Živa je zavest, da so si vsi znanstveniki podobni po duhu in početje vsakega izmed njih je enako pomembno za celoto. Bolj kot je ustroj zasnovan svobodno, bolj demokratično se bo razvijal«.
Ta miselna podlaga je vplivala na Humboldta, ko je izdeloval organizacijske principe svoje univerze. Menil je, da morata biti »avtonomnost in svoboda« notranji organizacijski obliki; svoboda, kot svoboda poučevanja za profesorje, in kot svoboda učenja za študente. (Zgolj kot zanimivost navajam, da je Humboldt v času svojega uradovanja uvedel obvezne izpite za kandidate na mesta visokošolskih učiteljev — in s tem negiral svoj lasten princip). Po Humboldtovem mnenju je na odnos univerze in države vplivala tako aktivna kot pasivna komponenta: po eni strani naj bi bila univerza glede na idejo o »avtonomnosti in svobodi« neodvisna od države; držaVa si ne sme pridobiti nobenega vpliva na notranji potek znanstvene dejavnosti. Po drugi strani, kakor je zahteval Humboldt, bi morala država »institucionalizirati vzor za avtonomijo znanosti« in ga obdržati v neprestanem gibanju. Med državne naloge spada še zagotavljanje materialne podlage za razvoj znanosti.
Menze meni, da Humboldtova koncepcija univerze ni nikoli obstajala v realnosti: »Nikakor niso samo politične ali morda socialne zahteve tiste, ki preprečujejo uresničitev Humboldtove zamisli.
Mnogo bolj je bistvene elemente Humboldtove univerze razkrojil in omejil sam znanstveni razvoj, vpeljan z ustanovitvijo univerze.
Humboldt je poskusil preložiti strogo empirične znanosti na akademije, predvsem zaradi nevarnosti, ki jo predstavljajo empirične znanosti njegovemu konceptu univerze. Vendar mu to ni uspelo. Prav empirične znanosti so rušile jedro Humboldtove koncepcije univerze korak za korakom in empirične znanosti so privedle filozofijo, in s tem univerzo, v pregnanstvo, in to samo zato, da bi se izognile še eni obliki idealizma. Pokazalo se je, da delujejo znanosti 4 po drugačnem principu, kot je to predvidel Humboldt glede na izobraževalne potrebe.«1*
Temu razumevanju odločno nasprotuje Karl Jaspers, ki prav tako zastopa mnenje, da Hum-boldtovska univerza v realnosti ni nikoli obstajala. Krivde za to ne vidi 1? razumevanju znanosti ali Humboldtovi koncepciji. Jaspers vidi v »resnici in znanosti« tisti stalen izvor univerz, ki ga srečamo v vsakdanjem življenju v razsodni moči redkih daljnovidnih mož. Ti daljnovidni možje, kakor na primer Humboldt, so bili sposobni postaviti temeljne smeri univerzitetni strukturi. Avtor zaključi, da naj bi bila »ideja resnice od drugod podlaga vsega bistvenega početja na univerzi (namreč, početja raziskujočih, poučujočih, učečih in početja posameznih reformatorjev: tako profesorjev kot .državnikov).« In dalje se glasi: »Samo ta ideja posreduje merila, ki niso določen pojem, ampak gibanje, ki zajema pomen resnice.«
Iz Jaspersovih zaključkov sklepamo, da je zanj resnica bistvena komponenta Humboldtove koncepcije univerze. Iz tega sklepa dalje: »Rušeče za naš duhovni ustroj pa bo, če se bo pretekli pojav identificiral z Idejo samo.
Podoba naše pretekle nemške univerze, pod gospostvom klasičnega nemškega filozofskega idealizma in ob zanikanju ter
ignoriranju s strani naravoslovnih znanosti, ni podoba Humboldtove univerze. Če bi našo preteklo nemško univerzo imeli za podobo Humboldtove univerze, in če bi si za vzor vzeli univerzo 19. stoletja, z vso njeno pojemajočo substanco in duhovno razcepljenostjo, bi bila to usodna napaka. To nas pripelje v dilemo, ali še enkrat vpeljati samo po sebi vprašljivo in neponovljivo preteklo koncepcijo univerze, ali pa se odpovedati Humboldtovi ideji. In ravno to se je na veliko presenečenje izvedencev zgodilo z danes poznano formulo: .Humboldtova ideja univerze ni več koristna'.«
UNIVERZE V ČASU MED HUMBOLDTOVO REFORMO IN ŠTUDENTSKIM PROTESTOM V 60. LETIH TEGA STOLETJA
Pogojena z malenkostnimi razlikami, ki se vidijo predvsem v nacionalnih posebnostih, se je humboldtovska koncepcija postopoma uveljavila v nemško govorečih deželah. Če pogledamo začetek univerz v srednjem veku, so bile univerze bolj ali manj pod vplivom fevdalnih struktur. Sele Humboldt je prinesel univerzam tisto mero svobode, ki so se ji morali državljani univerz dalj časa odpovedovati, čeprav je po drugi strani res, da je ta svoboda prišla prav predvsem profesorjem. Na tej osnovi so se Univerze 19. in
20.	stoletja razvile brez pomembnih reform, in sicer s postopno graditvijo zavodov in oblikovanjem bistva študija. Za obdobje po Humboldtu je značilen sunkovit razcvet različnih disciplin, toda tudi — v nasprotju s Humboldtovimi idejami — urejanje študija s predpisi. To se je kazalo predvsem z zakonskimi določitvami študija in izpitnih obveznosti — na splošno: z obsežno visokošolsko zakonodajo.
Za odnos med državo in univerzo je značilno spreminjanje razmerja: kadar je v državi naraščala absolutistična notranja politi-
•družbe. Vse to je vodilo v revolucionarno ozračje, ki traja še danes. .
ČAS ŠTUDENTSKIH KRITIK HUMBOLDTOVSKE UNIVERZE
POPIS NEUSTREZNEGA STANJA
Čeprav so v zahodnih demokracijah študentje zahtevali demokratizacijo univerz, se postavlja vprašanje, kako to, Sa se je okrog vprašanja demokratizacije univerze razvila prava bitka in da so nasprotja trčila s takšno silovitostjo, ter da so posamezne študentske skupine tako vehementno izrazile svoje zahteve. To nam postane jasno, če analiziramo izhodiščno situacijo študentskega gibanja v drugi polovici 60 let tega stoletja:
1. Večina evropskih držav je zaradi močne ekspanzije posameznih nacionalnih ekonomij po 2. svetovni vojni zahtevala izgradnjo izobraževalnih sistemov in tako dosegla gigantski prirast maturantov in študentov. Zahteve evropskih držav po izobraževalnem sistemu so bile v skladu z domnevo, »da je gospodarska rast odvisna od obsega investicij v raziskovanja, znanost in izobraževanje.« Kljub pospešenem izgrajevanju in snovanju univerz, je naraščalo število študentov na tak način, da je na univerzah v drugi polovici 60. let postal očiten ogromen primanjkljaj študentskih mest, kakor tudi primanjkljaj učiteljev in materialne opreme.
2. Univerze so ustrezale v družbenem sistemu 60 let drugačnim zahtevam kot pred 100 leti.
Predvsem pritisk ekonomskih mehanizmov družbenega sistema je spremenil zahteve do univerz, kakor tudi zahteve na področjih raziskovanja in učenja: dolgotrajna specializacija, nujnost interdisciplinarnega dela v raziskovalnih skupinah, visoke finančne potrebe za aparate, dokumentacija,
4. Izraziti interesi družbe, predvsem gospodarstva do študentov, ki po eni strani lahko hitro abselvirajo, po drugi strani pa so v gospodarski praksi neposredno uporabni, so pripeljali do poostrenih kriterijev študija v obliki notranjega in časovnega strukturiranja študijskega poteka.
5. Ogromen prirast študentov je od države v naraščajoči meri zahteval osnovna sredstva za univerze. Zaradi tega so univerze utrpele pomanjkanje osebja in materialnih pogojev, kar je povzročilo neslavno improvizacijo in je pripeljalo do nadaljnjega poslabšanja študijskih pogojev.
6. Tako celotna univerzitetna koncepcija, kakor tudi notranja naravnanost večjega dela njenih učiteljev ni bila pripravljena na nove zahteve do področja raziskovanj niti na »masovno univerzitetno vzgojo za poklic«. Prodorne študentske skupine so zahtevale po eni strani spremenjene organizacijske strukture, po drugi strani pa pripravljenost univerzitetnih učiteljev, da se prilagodijo spremenjenim pogojem. Tako se je v vsej jasnosti pokazal problem neustrezne univerzitetne organizacijske strukture, katere dekadenca je bila javnosti predstavljena šele z nastopom študentskih množic. Neustrezna univerzitetna struktura je že prej samo še kot »mumificirano truplo« trpela po-zemeljski obstoj.
Pri soočenju z vsemi temi fenomeni se je mnogokrat brezmočni profesorski zbor zgroženo umaknil nazaj v »avtonomijo in svobodo« in zahteval državni poseg (predvsem kar se tiče vpisnih pravil za študente na univerzo). Ob tem so profesorji neutrudno kazali na avtonomijo univerze in se v tolikšni meri poistovetili z univerzo, da so postali sinonim zanjo — vsaj želeli so to. postati. Profesorji so zatrli vsako misel o spremembi celotnega univerzitetnega koncepta Гп si prisvojili pravico spreminjati »avtonomijo in
ka, se je povečalo tudi državno poseganje v delovanje univerzitetnih samoupravnih organov. Kolegijski organi so v glavnem obdržali avtonomijo — vsaj formalno.
Takšna situacija ni bila značilna samo za Avstrijo, čeprav je bila tukaj še posebej izrazita.
Kljub temu je doživela podoba univerz sčasoma korenite spremembe: iz avtonomne republike učenjakov se je spremenila v republiko profesorjev, v kateri so profesorji izoblikovali oligarhijo in si nazadnje podredili vse univerzitetno dogajanje. To je bil brez dvoma glavni vzrok študentskih zahtev po reformah in napadov na humboldtovsko univerzo Razen tega se ni spreme nilo samo družbeno okolje univerz; tako po lastni, kakor po državni krivdi univerze niso več v zadostni meri ustrezale zahtevam
asistenti in podobno, so pripeljali stare raziskovalne metode naših univerz do absurda. Družbene zahteve na področju učenja so se pokazale v izobraževanju za poklic, kar je zagotovilo dotok znanstveno izobraževalne delovne sile.
3.	To je po eni strani povzročilo na mnogih področjih Izločitev »raziskovalnih podjetij« iz ' univerz, po drugi strani pa je to degradiralo »učno podjetje« v »samopostrežno menzo«. Posledica tega je izgubljenost in ogorčenje študentov, ki stojijo v vrsti kot stranke samopostrežne restavracije in brez stika s predhodniki in nasledniki potrpežljivo čakajo na konzumiranje; čakajo na konzu-miranje Izobrazbe — po možnosti brez komunikacije s predavatelji, da ne pride do zastojev v podjetju.
svobouo« svojega početja. Čeprav je bil to splošno ugotovljeni trend, pa moramo kljub temu izrecno povdariti, da so že takrat nekateri profesorji opozarjali na nezadostnost humboldtovske univerzitetne koncepcije v zadu-šujoči množici nalog, ki jih naj opravlja univerza.
Vse zunanje pojavne oblike univerze so dobile svoj izraz v stalno citiranem geslu o »visokošolski krizi«. Univerze ni bilo mogoče reformirati od znotraj — sistema strukturalno ni bilo mogoče reformirati od znotraj. Degenerirana samozadostnost z obstoječimi strukturami se je že predaleč razvila
Prevedel M F MARTIN FIŠER
8
FRANKENSTEIN
JUNIOR
STRAH IN POGUM NOVE REVIJE
Ni bilo malo tistih, ki so zadnje dogodke okrog Nove revije, ki v svoji 57. številki prinaša »Prispevke za slovenski nacionalni program«, povezali z javno tribuno slovenskih pisateljev »Slovenski narod in slovenska kultura« 1983. leta, s kulturnim plenumom OF lani, z izrečenim na osrednjih slovesnostih ob vsakoletnem slovenskem kulturnem prazniku in še posebej ob letošnjem, ko je govoru Miloša Mikelna v Cankarjevem domu prisostvovala domala vsa slovenska politična elita. Iskali so kontinuiteto, delali vzporednice, doka-
FILTER 57
zovali, da so novorevijski »Prispevki« zakoreninjeni v zgodnjih osemdesetih in z vsem svojim početjem potrjevali tezo dr. Tineta Hribarja iz sporne številke NR, da (slovensko) nacionalno vprašanje tudi (oz. in še posebej) ni neaktualno na prehodu družbe v 21. stoletje informatike. Nenazadnje to potrjujejo tudi sicer žolčne in nestrpne politične razprave o vsebini NR, ki so se dodobra razmahnile šele po seji predsedstva RK SZDL 27. februarja. Strokovnih razprav kljub napovedim s te seje zaenkrat še ni bilo. Zdi se, kot da strokovnjaki, predvsem zgodovinarji, po izidu 57. števil ke NR na novo proučujejo zgodovino, ali pa se vsaj za zdaj ne želijo oglasiti. Tudi prva predpostavka je pozitivna Eno je po tem, ko se je 57. številka NR pojavila v knjigarnah in pri naročnikih postalo gotovo: prispevki v njej niso sovražno dejanje. Še tako demokratičen političen sistem — da je to prav naš, je bilo mogoče ob največjem viharju večkrat slišati — ne bi dopustil napada na njegove slejkoprej demokratične temelje, tudi za ceno morebitnih političnih igric v ozadju ne. Simbolika, skrita na 57. strani 57. številke Nove revije, na kateri objavlja svoj prispevek odgovorni urednik NR, Dimitrij Rupel, sicer profesor na slovenski univerzi, je najbrž da
pričevalci še niso navedli, vsaj v celoti ne.
Od seje nekega -republiškega političnega organa ni bilo pričakovati, da. bo pred javnostjo razgrnil jugoslovansko zgodovino dejstev. Zgodovinarji (avtor tega zapisa je v času svojega spremljanja seje slišal govoriti samo enega) so priznavali, da o vsebini sporne številke ne morejo Rove-dati nič določnega zaradi pomanjkanja časa, kar pa sodnikov ni motilo, da ne bi izrekali brezpri-zivnih resnic. Res, da je bilo nekaj nerodnosti in nepremišljenosti. Zoran Polič, recimo, je Novo
revijo gladko proglasil za literarno revijo, njeno vsebino pa za višek nacionalizma. Če bi si zadevo ogledal vsaj od zunaj, bi prav-gotovo prebral, da je NR mesečnik za kulturna vpraianja. Josip Vidmar je v svoji razpravi o »resnih Slovencih« in »resnem razpravljanju« odrekal prvo sodelavcem in drugo vsebini 57. številke N R. O vsebini številke, v kateri vidi Polič višek nacionalizma, Vidmar meni, da ni mogoče resno razpravljati. Res je, da pričenja spomin pri starejšem človeku pešati, pa tudi stališča mnogih javnih delavcev, ne samo Vidmarja, se nenavadno hitro spreminjajo.
Vidmar je nam še lani v svojem kulturniškem intervjuju v 9. številki Tribune (24. februar) izjavljal o delavcih iz drugih republik in o etnično čisti Sloveniji:
»Oni so za našo družbo koristen faktor. To je vse. In po tem jih moramo ceniti. Seveda, istočasno se pri nas postavlja nacionalno vprašanje. Ti ljudje vnašajo v našo etnično čisto pokrajino tuje elemente, tuje navade in tako dalje. Kako temu priti do kraja? To je seveda stvar politike in njene notranje uprave, ker. je jasno, da z njimi prihaja v naše življenje tudi marsikaj neprijetnega za nas. In mislim, da je potrebno biti pameten in ... do neke meje toleranten, ampak ne_ proti izgre-
najbrž ne po svoji volji — oče modernega slovenstva. Toda prav zaradi tega se človek desetletij z neresnim diskurzom o resnih stvareh, kar je eksistenca Nove revije prav gotovo, ne bi smel . pojaviti in s svojim imenom gotovo vplivati na potek razprave na republiškem SZDL. Časi, ko so o biti ali nebiti odločala imena, avtoritete, so namreč prav po zatrjevanju te institucije in javnih medijev minili. Možnost izzida 57. št. Nove re-vije.r v kateri so avtorji podajali svoje poglede na slovensko nacionalno vprašanje, je prav toliko pozitiven dogodek kot izzid katerekoli druge knjige. Zdi se, da se tega le zavedajo tudi tisti, ki so se spustili v političen obračun z no-vorevijaši. Prav nobenega vzroka pa ni, da bi izzid neke politično sporne publikacije v socialistični demokraciji razglašali kot potrditev demokracije in demokratičnih procesov. Pojem socialistične demokracije namreč že sam po sebi vključuje pravico do svobode mišljenja, pisanja in govora. Sredstva javnega obveščanja so se potrudila, da so izzid 57. številke NR in javno deklarirano toleranco razglasila za novum socialistične demokracije, za pozitivno Dejanje. Toda to dejanje ni bilo oz. vsaj ne bi smelo biti nikakršno Dejanje, nikakršen precedens za demokratični politični sistem. Če torej izzid nekega časopisa ali revije nekdo označuje za Dejanje, potem izreka nekaj o času pred 57. številko in nekaj o sebi, ki je ta čas krojil. Tako se ponovno vrnemo na začetek in na Nina Paviča. Nova Revija najbrž ni povedala vsega, ampak tisto, kar je v tem skrojenem času lahko. Nova revija je imela filter. Bati se je, da bo kljub drugačnim zatrjevanjem prišlo do filtriranja tudi tam, kjer so sodelavci NR udeleženi v pedagoškem procesu. Kot učitelji, seveda. Tudi takšne zahteve se že pojavljajo v demokratični družbi.
Miran Lesjak
Naj namesto uvoda, ker mislim, da si ga članek ner zasluži, omenim le nekaj dejstev: od petka, 13. 2. 1987, do nedelje, 15. 2. 1987, je mariborska Mestna konferenca ZSMS rezervirala Mladinski hotel v Bohinju da opravi seminar za predsednike in sekretarje mariborskih občinskih konferenc ZSMS in seveda MK ZSMS. Kot vsako tako prireditev poljudno znanstvenega tipa so tudi to osmislili s temami, ki naj bi bile zanimive za mladinsko problematiko (tudi pot v Bohinj se je morala nekako upravičiti, da ni dišalo zgolj po dopustu), čeprav se je kasneje pokazalo povsem nasprotno, saj so naši vrli poglavarji v glavnem buljili v zrak ali zehali (vseeno samo dopust ali grda nesposobnost?): razpravljalo bi se naj o interesnih združevanjih mladih, (nosilec teme je bil Borut Šuklje), metodah in načinih dela v ZSMS, nosilec teme naj bi bil Branko Gregano-vič, predsednik UK ZSMS Maribor, zaradi upravičene odsotnosti pa ga je zamenjala Marija Pehan, predsednica MK ZSMS Maribor, razredih in razrednih interesih ter razvoju socialističnih družb s poudarkom na jugoslovanski družbi, katere nosilec je bil dr. Ivan Bernik in o informiranju in mladinskih medijih, kjer naj bi nastopala Mojmir Ocvirk in Andrej Fištravec. Kot ste zasledili in kot se seveda spodobi, so zaradi neprodukci-je ali nesposobnosti lastnega, mariborskega družbenopolitičnega kadra povabili goste iz Ljubljane, oziroma iz republiških teles, Boruta šukljeta, ki je bil po besedah nekaterih preveč odmaknjen od domačih logov in je na mladinska gibanja gledal preveč »kozmopolitsko« (preširoko?)-, Mojmirja Ocvirka, kateri pa je s svojim videnjem mladinskih medijev, predvsem ljubljanske mladinske Avtorske
(in ne Alternativne) TV (ATV) kot dela kabelskega sistema, spustil direktno na žgečkanje vseh prisotnih, da bi se vključili 4 diskusijo preko mariborskih izkušenj spremljanja evropskega satelita, kar je porinil med nas s popolnoma laičnimi prijemi (od spraševanj »Koliko programov dobimo v Mariboru« naprej), saj so se nekateri pritoževali nad prekompliciranostjo (?) dialogov; le-ta naj bi bila kriva za njihovo nevključevanje v razprave (da se je nekaterim zdelo се'о preveč prihajat sedet na »predavanja« in so raje ostajali v sobah, ne bom-poudarjal). Odveč je pripomniti, da je bil tudi ta Ocvirkov trud neuspešen, čeprav so kot lačne doge nekateri pokazali življenje ob zaključni izjavi Dragice Korade o popolni neuspešnosti seminarja, ki je pokazal le sto-procentno nesposobnost mladinskih voditeljev. Izjava — odgovor predsednika občinske konference Pobrežje: »Zdi se, kot da novinarji niso del naše družbe!« in odgovor Dragice Korade: »Vaše pa res ne!« Kar je sledilo je bil ponovno le Dragičnin monolog. Ostali so spali sen pravičnega dalje in jih očitno niti atomska eksplozija ne bi zdramila, le pobila bi jih! Po moje je bil seminar s tega stališča ravno uspešen, vendar kaj, ko je samokritika politikov zopet zatajila in bodo mladinski funkcionarji do odhoda v višje službe vztrajali v svojem kobacanju. Ob plači 400.000 din in tudi več jih nekje še lahko razumem. Edini naši predstavniki, ki so pokazali vsaj klinične znake življenja so tovariši z mestne konference ZSMS, predsednica Marija Pehan in sekretar Andrej Verlič ter sekretar OK ZSMS Rotovž Dušan Ogrizek. Da pa je bil edini sposobni družboslovec na seminarju Andrej Fištravec, je popolnoma odveč poudarjati.
Najbolj zanimiv je bil za nas zadnji dan, ki se je tikal rnladin-« skih medijev, seveda tudi Katedre kot osrednjega slovenskega političnega časopisa. Preveč je bilo od naših velikih vodij zahtevati, da zavzamejo stališče o Katedri, ker ni bilo nobenemu popolnoma nič jasno in so zaprosili za čas za razmislek.
Potem, ko sem nenamerno prisluškoval privatnim zakulisnim dialogom, so se nekateri ad hoc, brez razmisleka burno iz-jasnjevali o Katedri kot o časopisu, ki ga sploh ne berejo, ker jih ta problematika ne zanima, sedaj pa neki delikventi od njih zahtevajo stališče! (Še vedno so mnogi spali brez motenj.) Ljubi moji, Katedra vam ne bi škodila, saj bi lahko vsaj malo popestrila vaš besedni zakla-dek in bi mogoče dvignila vašo politično pismenost in sposobnost izražanja!
Torej, kaj naj sledi namesto zaključka? Spoznal sem mladince, ki me predstavljajo v političnih igricah, žalostno je, da smo jih z našim volilnim sistemom izvolili, če smo jih res, saj ti ljudje še za dobro Sago niso sposobni. Verjetno pa njihovi politični predniki zahtevajo take nesposobne ljudi, ker je lepo nemoteno mešati drek, tu in tam pa nekdo le pride povohat in se ob smradu le lepo nasmehne in zamiga z repkom, da ga lahko starejši brat poboža po goltancu. Iščete med nami meščansko desnico, sami pa gojite legla sovražnikov miganja brez lastne volje, brez znanja izražanja, brez lastnega mnenja, brez vpogleda v našo politično stvarnost in brez zmožnosti vodenja, brez poguma, skratka brez Jajc. Mogoče ste pa sami tudi taki?
PEC
se Fond striktno omeji na dajanje materialne in moralne pomoči vsem, ki so kakorkoli ogroženi zaradi svojega kritičnega mišljenja in družbenega delovanja v ustavnih okvirih. Iz osnutka naj se torej črtajo vse določbe, ki skušajo Fond oblikovati kot kvazi-politično organizacijo z lastnim političnim programom, z razvejano, a ne dovolj demokratično in vpliv vsega članstva zagotavljajočo organizacijsko strukturo, s komisijo za raziskovanje javnega mnenja itd.
Z vso odločnostjo pa branimo ustavno pravico jugoslovanskih državljanov, da se v okviru ustavne svobode združevanja združijo v društvo oziroma združenje, ki želi z zbiranjem denarnih prispevkov in moralno pomagati tistim, ki bi bili ogroženi zaradi uporabe te in drugih ustavnih pravic in svoboščin (svoboda govora, tiska, kritike, zborovanja itd.). Menda ni razumnega človeka, ki bi si upal trditi, da pri nas (ali kjerkoli) ni takih primerov kratenja ustavnih pravic in da ljudje, ki se jim je to zgodilo, vedno vsaj naknadno dobijo zadoščenje in podporo od ustreznih družbenih organov.
O tem. ali so bile v nekem konkretnem primeru ustavne pravice kršene ali ne, so seveda mnenja lahko tudi deljena. Podpisani državljani SFRJ si pridržujemo pravico (tudi to je namreč naša ustavna pravica!), da to vprašanje v konkretnem primeru presojamo tudi drugače kot pristojni državni in samoupravni organi, ki so na primer nekoga obsodili po 133. členu KZ zgolj zaradi izražanja njegovih (nenasilnih) političnih stališč, nekomu neutemeljeno odvzeli možnost zaposlitve (profesor sociologije je v Ljubljani že več kot 10 let brez zaposlitve, bivši novinar Tanjuga že več kot pet let itd.), nekoga vrgli Iz službe zaradi štrajka (koprski primer), nekoga чzaradi domnevnega »blatenja ugleda institucije« z objavo raziskovalnih rezultatov (bivši raziskovalec pri RTV Ljubljana) ali celo s pisanjem v sindikalnem časopisu (dva delavca tovarne JUB), nekoga spet drugače šikanirali itd. Ob vseh teh in podobnih primerih praviloma SZDL molči, sindikat molči, vse »organizirane subjektivne sile« molčijo ...
Takih, po našem mnenju krivičnih In protiustavnih, po učinku pa nedvomno tudi protisocialističnih odločitev pristojnih organov sicer ne moremo spremeniti — lahko pa materialno in moralno pomagamo prizadetim In s tem, ko s socialističnih pozicij izražamo svoje nesoglasje s takimi odločitvami, tudi ugledu socialistične Ideje doma in v svetu in zaupanju ljudi vanjo. V tem in samo v tem smislu bi Imelo naše tovrstno delovanje (oziroma delovanje Fonda solidarnosti, kot si ga mi zamišljamo) seveda tudi političen pomen (ob temeljnem humanitarnem namenu), namreč pomen politične kritike tovrstnega ravnanja To kritiko smo In bomo izražali seveda tudi v okviru SZDL, toda tudi SZDL je, kot je splošno znano, pogosto še preveč
spojena z državnimi in samoupravnimi vodilnimi strukturami, da bi tovrstna kritika v njej lahko učinkovito prodrla. Zato si ne pustimo vzeti ustavne pravice, da se svobodno združujemo tudi v društvih in drugih oblikah združevanja za doseganje katerihkoli z. ustavo skladnih družbenih ciljev, in protestiramo proti vsakemu poskusu omejevanja te ustavne pravice. Če bo ZK tudi članstvo v morebitnem tako oblikovanem Fondu solidarnosti proglasila za nezdružljivo s članstvom v ZK, je to pač stvar njene politične presoje smotrnosti takega ravnanja — skrajno nesprejemljive pa bi bile kakšne-koll druge sankcije, proti članom in nečlanom ZK.
KONKRETNE PRIPOMBE K OSNUTKU PROGRAMA FONDA SOLIDARNOSTI
Členi 1, B—8 In 15—25: Po sedanji pravni ureditvi so pravno možna društva (združenja) občanov samo v republikah, v federaciji pa samo zveze društev. Treba bi bilo torej najprej formirati nekaj društev v republikah in nato jugoslovansko zvezo društev. Druga varianta: proučiti možnosti za formiranje finančnega fonda v pravem pomenu besede (»privatna« oziroma občanska fon-dacija, finančno temelječa na prostovoljnih prispevkih), ne združenja občanov (brez članstva — le z upravnim odborom, ki razdeljuje prostovoljne prispevke občanov iz vse Jugoslavije).
Členi 2—4: Črtati (glej obrazložitev v Izjavi).
člen 5: Besede »katerih delovna in življenjska eksistenca je ogrožena z odvzemom sredstev in pogojev za življenje« nadomestiti z besedami »ki so kakorkoli materialno, socialno "ali ' moralnč” ogroženi«, besedam »zaradi njihovega svobodno izraženega mišljenja in delovanja« pa dodati »v ustavnih okvirih«.
člen 8: Preformulirati — poudariti zavzemanje za ustavne pravice in svoboščine.
člen 10: Črtati besedo »eksistencialno«, besedam »ne glede na njihovo politično opredelitev« pa dodati »če se niso zavzemali za nasilje ali spodbujali nacionalne, verske ali rasne nestrpnosti ali sovraštva«.
Člen 12: Premalo jasno (kaj pomeni kriterij »intelektualni In družbeni angažma«).
Glede na te pripombe smo mnenja, da bi bila ustanovna skupščina
7.	marca preuranjena in da jo je treba prestaviti. Ustanovna skupščina jugoslovanskega združenja po našem mnenju sploh ni pravno možna. Če bi se odločili za formiranje združenj (društev) po republikah, bi morda lahko imeli v Ljubljani istočasno z ustanovnim občnim zborom takega društva za Slovenijo tudi iniciativni sestanek za formiranje jugoslovanske zveze društev.
Podpisani udeleženci sestanka v Ljubljani dne 26. 2. 1987
IZJAVA
PODPISNIKOVE POBUDE ZA FOND
SOLIDARNOSTI IZ SLOVENIJE
Podpisniki pobude za ustanovitev Fonda solidarnosti iz Slovenije izražamo zaskrbljenost zaradi označevanja te pobude kot protiustavne in protisocialistične. Tudi če bi kdo od pobudnikov res imel namen, da pod krinko tega fonda skuša organizirati protiustavno in protisocialistično delovanje, kar se nam zdi skrajno neverjetno, želimo poudariti, da je bil izdelan šele .osnutek programa tega fonda, ki je bil poslan podpisnikom in javnosti v razpravo, in da morebitne tovrstne tendence na ustanovni skupščini gotovo ne bi bile sprejete,
Ne zanikamo pravice vodstva ZK, da opozarja na morebitne tovrstne tendence v družbi, obsojamo pa morebitno izvajanje političnih in zlasti še drugih sankcij v atmosferi političnega programa zoper člene ZK in novinarje, katerih edina »krivda« je, da so podpisali pobudo za ustanovitev Fonda solidarnosti, ne pa da bi s tem kakorkoli želeli postaviti pod vprašaj našo ustavno ureditev.
V osnutku programa Fonda solidarnosti je sicer precej določb, ki so tako ali drugače sporne (eno od njih bi bilo morda celo res možno razumeti kot prikrito izpodbijanje ustavne vloge ZK, vendar le pri zelo ekstremni interpretaciji), toda to je šele osnutek. Zavzemamo se za to, da
aovolj zgovorna. Nič manj zgovorno ni bilo ravnanje. Joieta Ostermana, ki je že v uvodu k razpravi o NR na predsedstvu RK SZDL ošvrknil »beograjsko časopisje«, ki je po izzidu revije ostro napadlo tako NR in njene sodelavce, kot slovensko politično vodstvo. Že zavzemanje za strokovno, strpno in argumentirano razpravo, tako nenavadno «a slovenski in jugoslovanski prostor, ne glede na to, kakšna je ta razprava tudi v resnici bila, je in zakaj naj bi takšna bila, je zbodlo Nina Paviča v četrtkovi številki Vjesnika (26. feb.), da je zapisal: »Tako bodo angažirani strokovnjaki. da bi nemara pojasnili, ali je AVNOJ nelegitimen, ali je nelegitimna takšna Jugoslavija, ali je •oficirski puč< 27. marca 1941 ‘podaljšal okupacijo Jugoslavije za dve leti<«. Nino Pavič je imel popolnoma prav, ko je takole poskočil. Strokovnjaki se res naj ne bi ukvarjali samo s pričevanji, zatrjevanji in zgodovinskimi avtoritetami, ki prihajajo iz svojih udobnih, celo razkošnih katakomb ob polemikah o vsebini 57. NR, ®'r0 kovnjaki naj bi se ukvar)ali tudi z dejstvi Le-teh pa do danes
dom težke vrste, o kakršnih lahko vsak dan beremo. Torej bi bilo treba nekaj posebnega ukreniti. Izgrednika bi jaz izgnal iz Slovenije ... In razen tega tisti, ki hočejo sem priti in tudi prihajajo na uradniška in višja mesta, vsi tisti bi morali znati slovensko. To pa brezpogojno. Vsak Slovenec, ki gre v Bosno ali Srbijo služit, mora znati srbsko.
Mislim in sem za to, da se slovenska zavest in slovenski patriotizem gojita v mejah pravega humanizma, to se pravi, da ne prehajata v šovinizem. Mislim, da je treba biti z njimi človeški. Kolikor pa oni nočejo biti človeški, potem je treba poskrbeti, da bodo to postali, kajne? To pa je druga stvar... ker so med njimi tudi anarhični elementi. Tudi tega je ... Treba je napraviti red in jih vzgojiti tukaj. Ali pa jih prositi, da se vrnejo domov.* Teh izjav Josipa Vidmarja, akademika, predsedstvo RK SZDL do danes še ni obravnavalq,
Te Izjave je mogoče pri človeku, starem nekaj desetletij, tudi pozabiti, pa čeprav je ta človek ugleden slovenski akademik in
FOND SOLIDARNOSTI
Vse skupaj se je pričelo s tistim nesrečnim tekstom, ki ga je poslal Šešelj in ki je bil namenjen kot prispevek k projektu Dušana Bo-gavca »Šta da se radi?«. Zaradi tega teksta je celotno delo dobilo zabetonirano negativen predznak, Dušan Bogavac pa je bil izpostavljen najraznovrstnejšim pritiskom. Premestitev na drugo delovno mesto, nato ustna odpoved in izključitev iz ZK po roki višjih instanc, ko že osnovna organizacija sama ni hotela pograbiti te nasilne in neutemeljene metode...
Dušan Bogavac je bil tako postavljen na obrobje družbe. Nenavadno je, da gre pri tem za človeka, ki je bil dolga leta urednik v »Komunistu« in novinar, ki je bil celo odlikovan z ordenom bratstva in enotnosti ter zaslug za narod in ki nikakor ne bi mogel predstavljati enega izmed radikalnejših kritikov »sistema«. Toliko bolj presenetljive se zato zdijo kritike, ki že od vsega začetka letijo na tega človeka — morda je res, da se kritičnih in razmišljujočih v svojih vrstah vrhovi ZK resnično bojijo bolj kakor pa tistih, ki nastopajo od »zunaj«.
Prišlo pa je seveda tudi do organizacije tistih »od zunaj«. Preko dvesto novinarjev in kulturnih delavcev v začetku, potemFpa se vetja množica tistih, ki so se pridružili Fondu solidarnosti je razburkalo spokojna jezerca birokratske samozaverovanosti. Če je bil Fond dejansko povezan z imenom Dušana Bogavca, je že kmalu dobil širše razsežnosti. Njegova naloga naj bi bila pomoč vsem, ki bi se zaradi svojega humanističnega in kritičnega delovanja znašli v podobnih težavah kot Bogavac. Ostri napadi, ki donijo z vrhov oblastniških planin, tako samo potrjujejo, da gre za akcijo, ki bi lahko imela resnično globoke in več kot blagodejne učinke. Kajti tudi tisti na vrhovih se svoje majhnosti ne bodo zavedli drugače, kakor pa z soočenjem s tistimi širokimi in pozabljenimi nižinami prizadetih ljudi...
Za vse, ki pa bi želeli primakniti dinar ali celo kakega jurja tej komaj rojeni širjavi, pa vest, da ga lahko primaknejo na tale račun:
RAČUN ZA PRISPEVKE ZA FOND SOLIDARNOSTI: MILOSAV JOVANOVIČ, LJUBLJANSKA B. — OSN. BANKA, 60811-620-107-700-82710-125319/9
INTERVJU Z MILOVANOM DJILASOM
HUDIČ IZGUBLJENEGA RAJA
&_:_______Hi_________2________
»Kot iz Beograda poroča agencija Reuter, so jugoslovanske oblasti 75-letnemu Milovanu Djilasu dovolile, da lahko potuje v tujino. Podrobnosti za zdaj še niso znane, agencija Reuter pa hkrati navaja, da Djilas ni smel potovati na tuje od leta 1970 naprej.«
Tako, z objavo fotografije je ljubljansko »Delo« 21. januarja dan pred ostalimi jugoslovanskimi časniki sporočilo novico, da je Djilas dobil potni list.
Z Milovanom Djilasom senr se pogovarjal v njegovem stanovanju v Beogradu. Sogovornik je odgovore avtoriziral 24. januarja in pogovor je pred bralci v obliki, v kakršni je tudi potekal — brez predelav in brez skrajševanj.
• Kdaj ste zadnjikrat govorili za jugoslovanske časnike?
Za jugoslovanske časopise sem zadnjič govoril, oziroma za domači tisk pisal proti koncu 1953. leta. Od tedaj se v jugoslovanskih časopisih nisem pojavljal, razen takrat, ko so proti meni organizirali gonjo.
Napravil sem en sam samcat poskus in sicer da bi, ko je zagrebški »Vjesnik« objavil,
da sem ukradel Njegošev »Gorski venec« dal popravek. Takrat sem jim poslal popravek, ki ga niso objavili. To je bilo v času Mike Tripala.
Od kdaj nimate potnega lista?
Potnega lista nisem imel vse do leta 1968. Tega leta sem ga poskušal dobiti, vendar so me zavrnili. Ko pa je na Češkoslovaškem izbruhnila kriza, me je poklical zvezni sekretar za notranje zadeve in mi, čeprav so me poprej zavrnili, sporočil: »Vi lahko dobite potni list.« Očitno je bilo v interesu jugoslovanske vlade, da odpotujem na Zahod, da bi se ta poteza na Za-
hodu tolmačila kot liberalna; pa tudi zato, ker so vnaprej vedeli, da stojim za obrambo Jugoslavije pred morebitno sovjetsko intervencijo. Tako sem takrat dobil potni list.
Nato so mi ga oblasti 1970. leta, tri dni pred odhodom v ZR Nemčijo, odvzele. Od takrat sem vložil dve prošnji za pridobitev potnega lista. Na zadnjo prošnjo, mislim, da je bilo to leta 1976, mi niso niti odgovorili. Kasneje nisem več hotel vlagati prošenj, ker sem se počutil preprosto ponižanega.
Sedaj sem po nasvetu svojega sina Alekse, s katerim se, ker je leta 1980 odšel v Anglijo, nisem videl že šest let, vnovič zahteval potni list. Dobil sem ga 19. januarja, z obrazložitvijo, da bi lahko obiskal sina v Angliji.
• Govori se, dejansko pa bolj ugiba, da ste potni list dobili zaradi vrnitve Saharova iz Gorkega v Moskvo. Ali imajo spremembe, ki jih v ZSSR uvaja Gorbačov, kakšno zve-
zo z vašim položajem tukaj?
Mislim, da je moja pridobitev potnega lista v določeni zvezi z dogodki v Sovjetski zvezi in primerom Saharov, čeprav mislim, da so naše oblasti odločale samostojno in ne pod vplivom Sovjetov ali koga drugega. Vendar so tu še nekateri drugi razlogi, ki jih je moj sin navedel v izjavi za BBC. Izjavil je, da je (ker jaz dejansko ne predstavljam nevarnosti za današnji režim) postalo absurdno, da mi ne dajo potnega lista. Tisto, kar govorim tukaj, bom. govoril tudi zunaj. Nimam dveh jezikov, dveh mišljenj: enega za novinarje v Jugoslaviji in drugega za njihove kolege v tujini. Drugi razlog, če naj zopet citiram sina, ker so se mi njegovi argumenti zdeli dobri, je v tem, da je dejstvo, da se staremu in bolehnemu človeku ne izda potnega lista, da bi videl svojega otroka, že samo po sebi absurdno. V tujem tisku so celotnemu primeru pripisali velik pomen — v pomenu demokratizacije v Jugoslaviji. Izjavil sem že, da to po mojem mnenju nima širšega pomena, pomembno je morda le, kolikor zadeva spremembo odnosa do mene — strpnejše stališče z več razumevanja za moj položaj, mojo osebnost in biografijo. Prav tako sem omenil, da mnogi potnega lista nimajo. Konkretno: advokat Vladimir Šeks in dr. Vojislav Šešelj.
Znano mi je, da ste pozoren bralec časopisov. Kakšno pa se vam zdi današnje pisanje tiska?
Sem precej pozoren bralec časnikov, vendar, kar je razumljivo, ne berem vseh časopisov. Berem Politiko, NIN in nekatere druge časopise, vendar samo, kadar slišim, da so objavili kaj zanimivega. Mislim, da je beograjski tisk napravil veliko evolucijo v svobodnejšem izražanju. Ta ocena velja predvsem za tako imenovani revialni, pa tudi za dnevni tisk. To evolucijo so spremljale mnoge slabosti, kot recimo težnja k senzacionalizmu, iskanje nekaterih drastičnih ijrimerov in preteklosti ..., namesto da bi težili k analitičnim tekstom. Vseeno mislim, da je ta evolucija zelo pomembna in pozitivna. Slabosti, o katerih sem govoril, bo odplavil čas in dvig splošne kulturne ravni. Slovenskega tiska ne spremljam dovolj, toda pri Mladini in Novi reviji opažam evolucijo, ki je celo pomembnejša kot v Beo-
gradu. Ta tisk je bolj iniciativen in prodornejši kot beograjski.
V Beogradu zadnje dni kroži šala, ki se glasi približno takole: »V Jugoslaviji so najbolj revolucionarni slovenski mladinci in srbski starci.« Ali mislite, da so v tem trenutku slovenski mladinci v svojih zahtevah najradikalnejši?
Slovenskih mladincev nimam za najradikalnejše, vendar jih imam za najdemokrati-čnejši pojav med mladinci. Šel bi pa še dlje: to je najbolj demokratičen pojav v Jugoslaviji, najbolj artikuliran, najkonsekventnej-ši. Ne bi rekel, da se strinjam z vsako posameznostjo, ni ravno veliko vprašanj, s katerimi se jaz ne bi strinjal. Naj omenim samo eno. Vprašanje nošenja orožja za tiste mlade ljudi, ki jim to preprečuje vera, je vprašanje, v katerem se jaz absolutno strinjam s slovenskimi mladinci.(.). V partiji pravzaprav ni prave demokra-
tične evolucije, razen v Sloveniji. Zagotovo tudi v Srbiji nekateri komunisti mislijo bolj liberalno in bolj odprto, mislim, da tudi v beograjskem mestnem komiteju, pa tudi v CK Srbije, vendar se ne izrekajo odkrito.
Vaše ocene so zelo zanimive. Nekoč so vas zaradi izpovedovanja lastnega mišljenja in kritike sistema ostro napadli. Ali mislite, da je »družbena nevarnost«, ki se imenuje Milovan Djilas, minila?
Mislim, da za današnji sistem nisem bil nikoli »družbeno nevaren«, ker nisem storil ničesar destruktivnega v pomenu nasilja in ničesar, kar bi mi kdorkoli že iz tujine sugeriral, naj storim. Ravnal sem po svojem prepričanju in po svojih spoznanjih. Gledano nazaj — glede na to, da sem bil devet let v zaporu, da so mi nekajkrat sodili — sem za tisti sistem, ki je vladal sredi petdesetih let in kasneje (mislim na politični sistem) morda predstavljal nevarnost, v pomenu, da Je vladajoča garnitura želela utišati morebitno opozicijo v partiji. V tem pomenu sem predstavljal, če se lahko tako reče, ideološko nevarnost, toda ne v pomenu rušenja ureditve, ustvarjanja novega sistema. Predstavljal sem nevarnost, da bi bila lahko vladajoča politika napačno razumljena kot popustljiva. Na vseh svojih sojenjih sem bil pravno popolnoma nedolžen, toda v tem političnem smislu obstaja, če se vživite v situa-
cijo in ureditev, del moje odgovornosti.
Ko ste odšli s funkcij, ste začeli pisati. Ste poskušali katero izmed svojih knjig objaviti v naši državi?
Od leta 1954, ko sem bil izključen iz CK in popolnoma izoliran, sem začel intenzivno pisati in objavil večje število knjig. Največji del teh knjig ni politična, ampak leposlovna literatura. Hkrati sem dal veliko število intervjujev in napisal niz člankov v skupnem obsegu preko tisoč strani.
Po drugem odhodu iz zapora proti koncu leta 1966 sem nekajkrat poskušal objaviti svoje rokopise. Seveda mi ni prišlo na misel, da bi objavil Novi razred ali Nepopolno družbo, ampak povsem bele-tristične knjige: knjigo o Miltonu in študijo o Njegošu. Eden izmed prvih poskusov se je odvil v Prosveti. Takrat je bil v Prosveti Antonije Isa-kovič, ki je rokopis želel tiskati, vendar mi je nekoliko kasneje sporočil, da knjiga ne bo natisnjena, ker delujejo faktorji, ki so proti objavi. Podobno sem poskušal s črnogorskimi založniki tiskati nek roman in knjigo o Njegošu. Nato sem isti rokopis, na predlog Mihajla Laliča, ki je
interveniral, predal Nolitu. Direktor Sava Lazarevič mi je pozneje povedal, da politični faktorji niso naklonjeni mojemu rokopisu. Dobriča Čosič je hotel objaviti prevod Miltonovega Izgubljenega raja v Srbski književni zadrugi, vendar tudi to ni šlo. Dobrico so kasneje tudi zamenjali, tako da nisem nič več poskušal. To bi bilo vse, kar sem poskusil objaviti v Jugoslaviji. Trenutno si zopet .prizadevam nekatere izmed svojih knjig tiskati tukaj. Kako bo šlo, še ni jasno.
V tujini sem objavil dva romana in tri zbirke povesti. V ZDA in ZR Nemčiji sem objavil študijo Njegoš. Prav tako sem objavil štiri knjige spominov od zgodnjega otroštva do mojega padca z oblasti.
Katere knjige bi, po vašem mnenju, lahko izdali v naši državi?
Kar zadeva objavljanje mojih knjig v Jugoslaviji, bi lahko bile po obstoječih standardih objavljene vse, razen Novega razreda, čeprav so nekatera stališča iz tega dela prisotna tudi v današnjem tisku.
Ko govorimo o tistifi vaših knjigah, za katere tudi vi samT pravite, da niso literatura in so torel boli politični spisi-se vam zdi da je knjiga Anatomija neke morale v da-nakniem času povsem nedol-
žoaJsmiga?
Anatomija neke morale je sedaj videti naivna. Kot literatura ni posebno dobra, toda to navsezadnje niti ni bil moj cilj. Spominjam se, da mi je Milan Bogdanovič takrat re-
kel: »To je natanko takšna literatura, kakršna je potrebna.« Sedaj mislim, da bi lahko tiskali tudi moje spomine, čeprav bi morda lahko določena mesta, še posebej v knjigi Oblast ublažili ali preformuli-rali. Še več: mislim, da bi objava mojih spominov zapolnila neko praznino v literaturi, o predvojnem partijskem obdobju, še posebej pa o sami revoluciji. Tako bi pridobili neko podobo, ki bi bila mnoge objektivnejša od tistega, kar se piše danes. Koliko so romani vredni kot umetnost, bo pokazal čas — kajti ta je edini kriterij.
Ali je točno, da ste svojo pisateljsko kariero pričeli kot socrealistični pisec in da ste se sčasoma spreminjali v pisatelja z izjemno prozno izpovedjo?
Nisem pričel kot pisec socialističnega realizma. Ko sem pod vplivom politike in posameznih tovarišev postal komunist, sem bil zaradi partijske zvestobe pod določenim vplivom socialističnega realizma, četudi nisem bil nikoli socrealistični pisec. Za začetek moje pisateljske kariere pa bi se prej lahko reklo, da je bila to literatura mladega človeka, ki je pisal o ljube-
zni In črnogorskih hajdukih. Dejansko nisem nikoli čvrsto stal na stališču socialističnega realizma. Zagovarjal sem ga kot princip, kot splošno načelo. Menil sem, da bi moral socialistični realizem biti takšen, kakršna je prava literatura, z vnašanjem elementov o pravični družbi, z razumevanjem za potlačene, eksploatirane itd. Zato bi pravi socializem tudi težko našli v moji literaturi — razen v eni ali dveh povestih, bil pa je navzoč v nekaterih mojih ideoloških člankih. Teorija socrealizma mi ni bila nikoli jasna, ker sem menil, da ni bila nikoli formulirana, da ne obstaja, temveč da obstaja kot nekakšna obveza do ideologije oziroma revolucionarnega gibanja.
• Prevajali ate, kar je sicer zelo težko prevesti v srbski jezik, Miltonov Izgubljeni raj. O tem sem slišal raznolike govorice, zato bi vas prosil, da poveste, kje ste ga spoznali?
Miltonov Izgubljeni raj sem spoznal še ko sem pripravljal študijo o Njegošu. To je bilo od 1954. do 1956. leta. Bral sem ga v nekem starem francoskem prevodu. Knjiga je naredila name vtis, vendar ne preveč. Bral sem ga, ker me je zanimal odnos med Njegoševo Lučo mikrokozmo in Izgubljenim rajem. Ko so me leta 1962 drugič zaprli, sem svoji soprogi Štefaniji iz zapora naročil, naj mi prinese izvod Miltonovega dela. Zanimanje mi je vzbudila Miltono-
ZAKAJ DJILAS?
Milovan Djilas je danes fantom. Zgolj ime je tisto, ki zbuja strasti in strahove, ne da bi širša javnost sploh prav vedela, kdo je on niti kakšno je njegovo delo. Milovan Djilas je hkrati tudi človek, ki že 34 let ne obstaja. Tako dolgo namreč že traja zarota molka proti njemu, zarota, ki se prekine samo ob napadih, ki redno sledijo njegovim intervjujem za tuje časopise. Sicer pa ni o njem slišati niti besede in tudi njemu je beseda odvzeta — intervju, ki ga boste lahko prebrali, je po teh 34 Jetih prvi, ki ga bo smela spoznati domača javnost... Hkrati je Djilas tudi človek, ki je brez dvoma usodno zaznamoval našo polpreteklo zgodovino, kot revolucionar in tudi kot mislec — pa kakorkoli že sodimo njegovo delo.
Nihče nima pravice brisati iz zgodovinskega spomina človeka, ki je igral tako pomembno vlogo, pa naj gre za vlogo, ki jo ocenjujemo v dobrem ali slabem pomenu besede, ali v obeh. Nihče tudi nima pravice ustvarjati bajk o človeku, dopustiti, da nepotrjene trditve dobijo široke razsežnosti in hkrati odrekati pravico do besede tistemu, ki ga ta slika prvega prizadeva. Vsem nam je jasna pomembnost tega intervjuja z Milovanom Djilasom, kakor tudi politična razsežnost tega dogodka. Vendar odločitev za objavo ali neobjavo ne more temeljiti na nepopolnih dnevno-pragmatičnih vtisih, fantomskih podobah in ocenjevanju strahov ... Uredništvo Katedre tudi ne more odločati o pomenu Djilasa na osnovi neobstoječih podatkov in molka o tem človeku.
Uredništvo lahko odloča le na osnovi dejstev. Ta so v našem primeru skromna, toda tudi odločilna. Tukaj je tekst sam, popolnoma korekten in seveda tudi zanimiv. Drugo dejstvo je, da je Djilas gotovo ena izmed najpomembnejših figur naše bližnje zgodovine (pri čemer znova ne želimo ocenjevati njegovega dela in delovanja v celoti), in kot tretje je tukaj dejstvo, da je ta človek popolnoma pozabljen, izbrisan in ignoriran — živi le še v pripovedih in še to kot nenaravna in brezoblična senca, ki se ne more pojaviti niti na centimetru našega na videz odprtega »medijskega prostora«.
Nehumano, necivilizirano in pod vsakim kulturnim nivojem je tako popolno preziranje tega človeka. Odgovor na vprašanje »zakaj Djilas« bi tukaj moral biti jasen. Ne samo zaradi civilizacijskih norm, pač pa ravno tako zaradi norm, na katere se tako rada sklicuje naša družba. Zaradi vseh nas torej.
Uredništvo Katedre ne more in niti ne želi biti razsodnik Djilasovega dela in niti razsodnik njegovih idej. In kdo je končno lahko takšen razsodnik, če ne ljudje in zgodovina preko njih? Da pa bi zgodovina lahko izrekala sodbe, ni potrebna samo prisotnost razsodnika, temveč tudi prič in porote in tožilca in javnosti in obrambe — le odprt prostor dialoga je dovolj širok, da lahko nudi vse to in hkrati tisto mesto, ki lahko prepreči prevlado apriornih sodb in neutemeljenih ožigosanj...
Po vsem tem bi bil možen še en ugovor objavi. Ali je sedaj pravi trenutek za kaj takega?
V primeru Djilasa pa je žal tudi to vprašanje napačno zastavljeno. Ne gre namreč za trenutek, temveč za dobo. Vprašati je torej potrebno tako: ali je doba 34 let dovolj dolga in lahko Djilasa končno pripustimo k besedi?
Odgovor jo seveda jasen.
Takšni so torej naši razlogi. Na koncu nam pač ne preostane drugega, kakor da si vsi skupaj zaželimo veliko sreče in upamo na prijetno branje ...
UREDNIŠTVO
 ____________________________________________
Nisem si mislil, da se bom za jugoslovanske časopise pogovarjal s človekom, ki se je rodil takrat, ko sem se jaz nehal pojavljati v našem tisku.
№.;XJv
va usoda revolucionarja, ki je bil kasneje razočaran in se je 'povlekel v osamljenost. Zanimala me je ta celotna tema satanizma in satana. V začetku ga nisem nameraval prevesti, saj moje znanje angleščine ni bilo na visoki ravni. Angleškega jezika sem se pričel učiti šele pozno, šele v štiriin-štiridesetem ali petinštiridesetem letu življenja. Po zaslugi neke Angležinje, Stelli Ale-xander, mi soproga v zapor ni prinesla samo Izgubljenega raja, ampak tudi Miltonov slovar in komentarje ter drugo literaturo. Ko sem prebral prvi spev, sem bil nad tekstom osupljen, posebno nad tistim, kar govori satan. Takrat sem ugotovil, da naš Njegoš ni manj nadarjen od Miltona. Prej bi lahko rekli, da je bolj nadarjen, pa ni imel Miltonove kulture in tiste ogromne podlage, za katero stoji celotna klasična, s tem pa tudi evropska literatura in umetnost nasploh. Tako sem ga začel prevajati v zaporu. To sem delal približno dve leti, deloma na straniščnem papirju, ker mi niso dali papirja za pisanje. Na straniščnem papirju sem napisal tudi roman Izgubljene bitke in približno polovico romana Cvetovi in mostovi.
. Ko sem odšel iz zapora, sem dal prevod Miltona brati profesorici Jelici Markovič, ki je znala dobro angleško. V prevodu je odkrila nekatere napake in skoraj leto dni sva v tekst vnašala popravke ali ga precizirala. Prevod je bil v srbskem jeziku objavljen v Ameriki.
Kdaj ste se odločili, da boste napisali knjigo o Njegošu?
Gradivo za knjigo o Njegošu sem zbral med 1954. in 1956. letom, ko sem bil na prostosti. V zaporu so mi dovolili, da sem dobil to dokumentacijo in nato napisal knjigo o Njegošu. Ta knjiga ni v nobeni zvezi z mojo knjigo Legenda o Njegošu, v kateri sem kritiziral Isidoro Sekulič. O. Isidori in o njenem pisanju o Njegošu sem v tej novi knjigi o Njegošu pisal celo lepo in z določenim obžalovanjem. To si je zaslužila, saj sem v Legendi zagovarjal partijo in
»
partijsko ideologijo, te sheme pa bi le s težavo sprejele Isi-dorin asociativni način mišljenja. Sicer pa Legende nimam za slabo delo — kot marksistične knjige iz tistega časa.
Kolikor vem, so lopovi pogosta tema vaških povesti.
Napisal sem eno samo knjigo o lopovih, se pa pojavljajo v nekaterih mojih knjigah iz zapora. V francoščini je bila opravljena moja povest z naslovom Lopovska usoda, ki sem jo kasneje uvrstil v svojo zbirko povesti Lov na ljudi.
V knjigi Vojno obdobje ste afirmirali partizanski boj in trpljenje ljudstva, ki se je borilo proti okupatorju. Kaj razumete pod revolucionarno vojno?
Omenjate Vojno obdobje. Ta naslov ste povzeli po angleški izdaji, kajti v originalu se glasi Revolucionarna vojna. Ob tem naslovu sem se pošteno namučil, ker sem hotel izraziti dejstvo, da je bila v vojni tudi neka druga vojna — v vojni proti okupatorju naša državljanska vojna. Zelo težko je najti pravi naslov, ki bi izražal tako vojno proti okupatorju kot državljansko vojno. Meni je bil zato naslov Revolucionarna vojna najbližji. To ni zgodovina našega boja, je pa, strinjam se z vami, afirmirana knjiga o našem vojskovanju. Jaz ne idealiziram revolucije. Revolucijo imam za največjo nesrečo, ki lahko doleti neko ljudstvo, vendar tudi mislim, da do revolucije, kadar neka ureditev prispe v brezizhodni položaj, mora priti — z njo se razrešijo nekateri odnosi. Seveda ne ideali, ki so si jih zamislili revolucionarji, temveč nekatera druga vprašanja. Vendar o tem ne bi govoril, ker bi s tem prešla na področje teorije. Kar pa zadeva heroizem komunistov, trpljenje in žrtvovanje ljudstva, v tem pomenu je moja knjiga zagotovo afirmativna.
• Ustvarjali ste brez javnosti. Ali mislite, da je mogoče pisati brez prave umetnostne kritike in sploh brez vsake kritike?
Imel sem samo tujo kritiko, tukaj pa sem naletel v glavnem na zmerjanje. Nikakršne umetnostne kritike ni bilo, in to je verjetno slabost mojega ustvarjanja. Ne samo da nisem imel kritikov, tudi bralcev nisem imel — razen svoje žene. Pozneje sem nekatera besedila dajal Dobriči Čosiču ali Matiji Bečkoviču. Prišlo je do nekaterih popravkov zaradi pripomb Dobriče, medtem ko je bil Matija v kritiki nekoliko bolj zadržan. Vendar tega ni mogoče imeti za pravo kritiko.
Kritika v tujini je bila povečini obremenjena s politiko. Tujino so bolj zanimala moja politična besedila, spisi ali knjige. Tako pa je kritika večinoma gledala tudi na mojo literaturo.-Bile so tudi objektivne kritike, vendar nisem mogel nikoli odkriti, kaj v njih je politika in kaj literarna ocena. Povečini so bile vse moje knjige zunaj dobro ocenjene, posebno politične. Novi razred je imel senzacionalen uspeh, saj je izšel v štiridesetih jezikih. Knjiga o Titu je bila pri ameriški kritiki slabo sprejeta, v Nemčiji in Italiji pa se je zgodilo nasprotno. Zato nimam jasne orientacije, kaj v svetu pomenim, čeprav so moja dela izdajali v mnogih deželah, celo na Japonskem. Ko sem bil leta 1968 v Ameriki, sem bil osupljen, kako veliko ljudi je vedelo zame in bralo moje knjige — še posebej politične
v Kako pišete?
Kako pišem? Besedila nastajajo v meni dolgo časa in zorijo leta in leta. Nekatera izmed njih sem začel ustvarjati pred štiridesetimi ali tridesetimi, nekatera pa zadnjih deset let. Pišem izključno dopoldan, če pa že moram, delam tudi ponoči. Moti me, kadar pišem ponoči, ker, ko se uležem v posteljo, mislim še naprej in ne morem zaspati. S tem sem odgovoril tudi na vprašanje, kako lahko ustvarjam brez javnosti. Razumljivo je, da so v tem mnoge pomanjkljivosti. Navsezadnje sem star človek, ki je nekoliko re-signiran in ki je prišel do sklepa, da ni potrebno, da bi ga tiskali tukaj. Vendar bom, zaradi vpliva mojega sina, pa tudi teh razmer, in še posebej želje, da bi odvrnil sum, da gre tu za kakšno de-mogogijo, nekakšno politično sovražnost, vseeno poskušal tiskati svoje leposlovne knjige
Kaj trenutno pišete?
Sedaj ne pišem ničesar. Pisal sem neke povesti in tu in tam kakšen članek za tuje časopise. Začel sem pisati roman o komunistih, vendar sem, kot veste, zbolel in po prvem delu obstal. Preprosto nisem imel moči, še posebej psihičn^, da bi ta rokopis nadaljeval.
O katerih komunistih pišete v vašem romanu? Ali so to jugoslovanski komunisti ali komunisti nasploh?
*
Konkretno gre za jugoslovanske komuniste, vendar je tema obsežnejša. Ni moja želja, da bi komuniste ideološko pojasnil, temveč da bi jih, kot človeška bitja in nasploh kot pojav v našem času, umetniško obdelal. Revolucionarji so bili zmeraj. »Navsezadnje, kaj so nacionalni revolucionarji, ki so bili v začetku dvajsetega stoletja pri nas, in kaj komunisti? To je zgolj druga ideologija, gre pa za isto mentaliteto, isto človeško tkivo. Moji knjigi sem dal naslov Mlin, oziroma tako naj bi se vsaj imenovala. S tem sem
hotel reči, da ideologija, da revolucija melje. Iz nje ljudje prihajajo drugačni kakor so, pri čemer ostajajo tisto, kar so. Šel sem celo dlje: prišel sem do sklepa, da politika nasploh spreminja ljudi in da "je to ena izmed njenih funkcij — mlin, na katerega človek pristane sam. To se najmočneje kaže v koherentnih, močnih in konsekventnih ideoloških gibanjih. Takšna je bila ideja knjige.
Vaša bibliografija je ogromna. Ali veste, kaj vse ste napisali, bodisi kot literaturo, kot politične spise, ali kot članek?
Neki ameriški profesor, ki je po rodu iz naših krajev, je napisal knjigo o mojih delih — bibliografijo. V tej je mnogo del.
• Na začetku ste rekli, da je to po 34 letih vaš prvi razgovor za jugoslovanske časopise. Ali ste verjeli, da se boste leta 1987.pogovarjali z nekom, ki je bil rojen pred natanko toliko leti?
Nisem verjel, da se bom za jugoslovanske časopise pogovarjal s človekom, ki se je rodil takrat, ko sem se jaz prenehal pojavljati v domačem tisku.
Se sedaj, ko ste dobili potni list, pripravljate za pot v tujino? Če ni skrivnost — kam boste potovali?
.Ko se bo otoplilo, nameravam potovati k sinu v Anglijo. Imam precej ppvabil iz ZR Nemčije, Anglije, Italije .. .
„ Sami vidite telegram, ki so mi ga poslali italijanski socialisti, da bi bil v februarju gost Nen-
nijeve fondacije. Žal mi je, da tja ne bom mogel iti. Socialistom sem naklonjen, vendar se ne počutim dobro. Kaj, če se mi zdravje tam poslabša? Nočem jim delati problemov. Povabili so me na sestanek v Die Welt v Bonn. Ta konservativni časnik je bil nekoč dober, vendar pravijo, da je sedaj malo popustil. Tu in tam zanje napišem kakšen članek.
Želite na koncu pogovora še kaj reči?
Da. Prizadelo me je, ker je bil v Mladini objavljen neki članek. Pravzaprav sem bil najprej presenečen, nato pa prizadet, čeprav se ne oziram na to, kar o meni pišejo jugoslovanski časopisi.
Povejte mi, za kaj pravzaprav gre...
Objavljeno je bilo, da sem rekel Krleži, da bi ga, če bi prišel v partizane, z lastno roko ubil. Kaj takega mi še na misel ni prišlo. Nočem se braniti. Kako se lahko branite, če vas nekdo obtoži, da ste ukradli rokopis Gorskega venca? Sicer pa je rokopis v muzeju v Cetinjah. Krleža se je opravičeval, da ni odšel v partizane, ker se je bal, da ga ne bi jaz ustrelil. Kako lahko on, ki je iz Zagreba, ve, koga mi v Bosni streljamo? Sicer pa smo v vojni Krležo čakali kot prezebli sonca.
Pogovarjal se je Dragan Antič Pripravila P. V.
»Plenum CK ZKJ se bo sestal 16 januarja. Izvršni komite Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije je na svoji seji dne 12. januarja odločil, da se 16. januarja ob 15. uri skliče plenarni sestanek Centralnega komiteja v zadevi Milovana Djilasa.«
Takšna je bila kratka novička, objavljena v jugoslovanskem časopisju, ki je napovedala »Afero Djilas«. Bil je to začetek konca in. epilog, ki je sledil seriji člankov objavljenih v Borbi o0 11. 10. 1953 do 7. 1. 1954 in katerih avtor je bil Milovan Dji-las, takrat podpredsednik izvršnega sveta in kasneje predsednik skupščine. Takšno reakcijo so spodbudile številne formulacije v člankih. Milovan Djilas je recimo 24. 12. 1953 v Borbi pisal da »celo naš birokratizem, ki je socialističen, si ne more kaj, da ne bi bil v nečem jugoslovanski stalinizem. Zato tudi zaudarja po podobnem idejnem smradu in uporablja enake civilizirane in resnicoljubne metode, vendar proti nam zgoraj še ne jasno in glasno, toda drugje, spodaj, je tudi tega precej. »Na kritike, ki so sledile seriji člankov, pa je odgovoril, takole: »Tudi jaz sam ne pišem tega, da bi si zagotovil brezskrben stolček ali iz otroške in otročje objestnosti, najmanj pa zaradi demokratične slave, marveč ker moram to storiti, ker sem kakor drugi — »žrtev« objektivnega družbenega procesa, ki me v to sili. To je tudi pri meni vir ognjevitosti in prepričanja. Zato si ne morem kaj pa naj še tako spoštujem in želim načelno, javno in tovariško socialistično kritiko, da ne bi zviška gledal kritike nasprotne vrste.«
Kot je razbrati iz precej nerazvidnih nadaljevanj o primeru »Djilas«, ki jih je od 15. 9. 1983 pa do 13. 10. 1983 objavljal Teleks in so bila ponatis nadaljevanja Džavida Husiča, objavljene v »Svijetu«, so bile glavne obtožbe proti Djilasu usmerjene proti njegovemu pojmovanju frakcionaštva v partiji
in njegovemu zapuščanju leninskega koncepta partije. To so bile teoretične obtožbe, sledile pa so še številne druge, vse od priklanjanja malomeščanskim idejam pa do rušenja discipline. Na plenumu, ki je odločal o Djilasovi usodi, je edino Vladimir Dedijer branil določene Djilasove poglede, vendar veliko bolj na prijateljski ravni kakor z argumenti. Vsi ostali so Djilasa ostro napadli, čeprav je tako oster napad sledil šele po sklicu plenuma in so nekateri člani, kot so sami priznali, »še pred desetimi dnevi mislili drugače«. Najbolj udarna je bila gotovo kritika Edvarda Kardelja, ki mu je Tito tudi prepustil teoretičen del kritike. Tudi Vuk-manovič Tempo, Mitra Mitrovič, Moša Pijade, Miloš Minič, Rodoljub Čolakovič, Boris Ziherl in drugi so Djilasove ideje obsodili.
Sicer pa se je spor na plenumu očitno razreševal v
nenavadnem ozračju. Razvidna je nenavadna čustvenost, ki je prevevala vse razprave, saj ni šlo zgolj za teoretičen spor, pač pa tudi za ločitev od nekega člana, s katerim so člani CK preživeli veliko skupnega. Dedijer se je tako ob svojem govoru razjokal, Vukmanovič je bil ves čas očitno vznemirjen, Moma Markovič pa je celo dejal, da Djilasa »ljubi, $ strastjo, s kakršno ima človek lahko rad samo tistega,
o katerem je verjel, da se bojuje za resnico, za napredek.« Vendar so bila določena Djilasova izhodišča očitno v temelju drugačna ter v očeh članov tudi nevzdržna. Še posebej udaren je bit članek v Novi misli, ki je bil tudi zadnji članek v tej seriji, natisnjen le nekaj pred Titovo prepovedjo objavljanja Djilasovih razmišljanj.
Tako je posebna komisija sestavila poročilo, ki je vsebovalo predlog odločitev. Plenum je te predloge sprejel, sklepi pa so bili naslednji:
Zaradi tega je plenarno zasedanje CK sklenilo, da se tov. Milovan Djilas izključi iz Centralnega komiteja, razreši vseh funkcij v Zvezi in kaznuje z zadnjim opominom.
Pri tem je Djilas tudi dejal, da se strinja in da je zaslužil izključitev iz zveze komunistov. Ko mu je Tito dejal, da mu s tem daje plenum mož-
nost, da pokaže, če je bila njegova izjava, dana prav s tem tudi iskrena je Djilas odgovoril, »da o tem sploh ni. treba dvomiti«. Kot piše Džavid Husič, so dvomi prevevali že to sestavo Centralnega komiteja in mnogi so povsem dvomili, da se bo Djilas sploh kdaj poboljšal.
Kmalu je postalo očitno, da o poboljšanju ne more biti govora. Milovan Djilas je kasneje nekatera svoja sporna stališča še utrdil. .
1. Da stališča, ki jih je Milovan Djilas izpričal v svojih člankih, v temelju nasprotujejo politični liniji, sprejeti na šestem kongresu zveze komunistov Jugoslavije.
2. Da so ta stališča glede na položaj tovariša Djilasa v zvezi komunistov vnesla zmedo v javnost in povzročila resno škodo tako zvezi komunistov kot tudi interesom države.
3. Da se je tovariš s svojimi stališči in ravnanji oddaljil od Centralnega komiteja in od celotne zveze komunistov, da se je osebno izoliral od praktičnega dela in dal politično podlago za razbijanje idejne in organizacijske enotnosti zveze komunistov in za njeno likvidacijo.
BROCH
HERMAN
ZLO V VREDNOSTNEM SISTEMU
literaturi, marveč celotnemu področju umetniškega. Kajti vselej gre, še zlasti v glasbi, za predstavitev notranjega ali zunanjega sveta, gre za posnemanje, od katerega naprej zahtevamo neposrednost in s tem brezpogojno zvestobo ter resničnost. V določeni meri je »razširjeni naturalizem« tisto, za kar tu gre, razširjeni naturalizem, v katerem zavzemata Van Gogh in Kafka ravno tako upravičeno mesto kot Durer ali Zola. Vselej gre za to, da svet, notranji ali zunanji, »prikažemo takšen, kakršen v resnici je«.
Če pa naj se v tem razširjenem naturalizmu tudi dejansko pojavi še mistična iracionaliteta vrednostnega smotra, predpis »kazati svet kakršen resnično je«, pač ne more zadoščati in morajo v delu obstajati sile, ki ta predpis presegajo. Tu se dejansko pokaže, da
Prevedeno po: Hermann Broch, Schriften zur Literatur II, Theorie, Suhrkamp Verlag, Frankfurt am Main
Naslov izvirnika: Das Bose im Werisystem der Kunst (1933) prevod: Vaclav Jarm
Vse, kar po pravici imenujemo vrednota, teži k odpravi in prema-ganju smrti. Pravzaprav je smrt ne-vrednota, ne-vrednota-sama-po-sebi (der Unvvert an sich), ki jo moramo postaviti nasproti življenju in njegovim vrednotam, in sicer takrat, ko jo moramo premagati le bolj z njo samo, saj je smrt tista, ki smrt razveljavlja, ko se sama spreminja v življenjsko vrednoto tako, da v zadnjem pomenu samorazrešitve obe neskončnosti sklene v krog. In večnost smrti so vrata, edina vrata, skozi katera vstopa v realno življenje Absolutno v vsej svoji magični pomenskosti, za njim pa v spremstvu vstopajo magične besede Neskončnosti, Večnosti in Vsega. Te besede bi kot takšne komaj vzdržale logično razčlenitev. Toda čeprav je smrt tako daleč od življenja, da si je to oddaljenost nemogoče predstavljati, je hkrati življenju tudi neskončno blizu. Tako blizu mu je, da človekovo dušo nenehno napolnjuje s svojo fizično bitjo in s svojim metafizičnim bitjem. Zavoljo vsega tega je treba njeni absolutnosti, ki je edina absolutnost realnega in narave zoperstaviti absolutnost, ki je, nošena s človekovo voljo, zmožna ustvariti absolutnost duše in absolutnost kulture. Ta nadvse nenavadna sposobnost duše, ta morda najnenavadnejši pojav človeške eksistence najde svoj izraz v onem nenehno se prenavljajočem aktu, ki ga mo-
ramo slejkoprej imenovati akt hu-manitete. Ravno v tej humaniteti se ta akt povzdigne v akt postavljanja in izgradnje vrednot.
Spoznavnoteoretska
opomba
Vrednota je stvar empiričnega življenja. Ne realno empiričnega življenja kakšnega gospoda Schmidta ali Mullerja, pač pa neke kategorije, ki jo smemo označiti kot »platonično idejo empiričnega življenja«.
V kategoriji čiste zavesti, kjer sicer filozofiranje navadno poteka, ni nobene vrednote, da, ni nobenega pojma resničnosti in tudi nobenega mišljenja, ki bi resničnost ustvarjalo ni tam, kajti čista zavest je nadčasna kot Bog in ni se ji treba »razvijati« niti od neresnice k resnici, niti od zla k dobremu in še najmanj se ji je treba »razvijati« od vrednote k ne-vred-noti. Antinomija vsake teologije je, da Bog svet potrebuje, da bi razvijal samega sebe.
Toda absolutna samota, ta avtonomija Boga in čiste zavesti, ni nič manj vstopila tudi v »platonično Idejo empiričnega človeka«.
Samota je dejstvo, ki ga duša nenehno doživlja v največjem strahu. Je nedostopna samota človeka, ki umira sam. Vse kar se kdaj Jazu kaže kot vrednota, vselej posredno ali neposredno temelji v tej samoti, ki je smrti tako blizu in tako daleč, kakor je smrt blizu in daleč življenju. Tako je tudi absolutnost življenjskih vrednot, ki se smrti zoperstavljajo, odvisna od te samote ravno tako, kot ta samota vedno znova deluje v vseh aktih vspostavljanja vrednot, sfi v njih pojavlja in daje ustvarjenim delom tisti lasten avtonomen značaj, ki odlikuje sam Jaz.
Samota je logično občestvo človeka z Bogom. Toda, če naj bi se človek od Boga razlikoval — in razlikuje se — če naj bi se empirična zavest, ki izhaja iz Ideje, razlikovala od zavesti same po sebi, potem morata poleg Ideje razvoja nastopiti še Ideja časa in z njo Ideja relativnosti. Pojem resnice ostaja prazen vse dotlej, dokler poleg njega ne stopi pojem neresnice, da, ostal bi prazen, če ne bi bilo različnih odtenkov resnice In tudi etični značaj resnice, značaj njenega smotra, ki io
vzpodbuja in priganja, bi bil prazen, če ne bi obstajala (v območju čiste zavesti nikoli zamišljena) kategorija, ki ima to moč, da si resnico podredi in jo naredi za prav tisto, kar v realno-empiri-čnem življenju tudi je: »vrednota« med drugimi življenjskimi vrednotami.
Z drugimi besedami: vkolikor se v sferi čiste zavesti sploh da govoriti o resnici, obstaja v njej primat mišljenja nad življenjem, primat cogita nad sum, primat kategorije resnice nad kategorijo vrednote V območju empiričnega življenja je ta odnos obraten: tu pripada primat življenju, življenju z vsem njegovim bogastvom čustgv in z vso njegovo iracionalnostjo; tu je resnica vrednota med drugimi vrednotami — kategorija vrednote dominira. In čeprav zmore ta empirični Jaz poiskati tudi samo relativne resnice, ostaja v svoji avtonomiji in samoti neprestano na stopnji določene subjektivne absolutnosti: samemu sebi ne more lagati, v vsakem trenutku svoje biti je, če smemo tako reči, v »stanju maksimalne resničnosti«, toda v vsakem trenutku je tudi v »stanju maksimalne vrednosti«. Kot bi sicer moral ravnati vselej, v svoji ločenosti od vsega občasno proizvaja subjektivno najugodnejšo vrednostno situacijo in šele pozneje (ravno od tu dalje smemo uvesti časovni pojem za opisno definicijo empiri-
čnega) bo lahko minulo stanje ne-resnice, razumljene kot ne-vrednota, zavrgel kot zmoto
Dvojni, etično-estetski pogled na vrednoto
Tu v empiričnem se resnica uvršča kot splošnejša in podrejena kategorija. Postala je vrednota med drugimi vrednotami, ki imajo enako pravico do obstoja kot ona sama. Razumljivo je, da tudi akti, ki vzpostavljajo resnico — miselni akti ali na kratko mišljenje — zgubijo svoj edinstveni in apriorni položaj. Mišljenje se spusti na raven delovanja, ki se od ostalih aktov, ki vzpostavljajo vrednote razlikuje samo po tem, da skupaj z resnico dozoreva na mesto siceršnjih vrednot v rezultat. Mišljenje postane poseben primer splošnega delovanja, in ker obstajajo v avtonomiji Jaza samo vrednostni akti, tudi del delovanja, ki vzpostavlja vrednote.
Sleherno delovanje je oblikovanje, saj ni nobenega empiričnega ali idejnega delovanja, ki bi ne merilo na oblikovanje ali preoblikovanje danosti. Vsaka človekova dejavnost je oblikovanje, in svet, ki ga ta dejavnost ustvarja, da bi sama postala svet in da bi ukinila smrt, vedno znova nastaja iz Anaksimandrovega Aperiona, iz amorfnega »pratemelia«, skratka, nastaja iz tistega Iracionalnega, v katerega brezkvalitetnosti so življenje in smrt, nebit in bit še brezoblično združeni. Pot ustvarjanja vrednot nenehno poteka od neoblikovanosti k oblikovanosti ali vsaj k boljši oblikovanosti, in neoblikovanosti ali slabša oblikovanost sta vseslej iracionalno, tisto iracionalno, ki je, kjerkoli in kadarkoli se pojavlja, v svoji temačnosti drugačno od temačnosti smrti in je hkrati tisto, ki smrt nosi. Oblikovanje in razsvetlitev iracionalnega postane ukinitev smrti, postane tisti del prihodnosti, ki je osvetljen in iztrgan smrti; postane tisto, kar spoznavamo in tisto, kar spoznamo; postane racionalno in vidni svet, v katerega izoblikovani In razumljivi racionalnosti se konstituira vrednota.
Nikjer ni to tako razvidno kot v fenomenu časa. Ne fizikalnega, marveč tistega časa, ki pomeni za življenje človeka tisto izkustvo, ko čas teče skozi vse ure človekovega dihanja, vodi v prihodnost in se konča v smrti. V času in nje-
govem potekanju je zasidrana relativnost vrednot in večno svarilo, da človekovo vzpostavljanje vrednot preko svoje relativnosti ne more prodreti do božanske absolutnosti, po kateri hrepeni. Tako je smoter slehernega oblikovanja v tem, da zaporedje vrednot poravna v vrednostno hkratnost, in da ustvari sistem, v katerem posamezne vrednote nič več ne sledijo druga drugi, temveč s tem, ko druga drugo podpira, družno obstajajo v občestvu vrednot. To je vedno preobrazba časovnega zaporedja v tvorbo, ki jo moramo v razširjenem smislu imenovati prostorsko, in ki je tudi v zadnjih ostankih še odsev tistega sistema vrednot, ki ga predstavlja glasba: preobrazba časovnega v prostorsko občuten simultan sistem. To je glasba sama po sebi.
Če je torej pojem »forme« dovolj široko zastavljen, postane cilj vsakega človekovega delovanja formiranje objekta, in je rezultat slehernega človekovega delovanja izoblikovan objekt, ki miruje v prostorskem. To zdaj vsekakor ni le terminološka poenostavitev, saj ustreza splošni smiselnosti, če pojmujemo »oblikovalne akte« kot objekte etičnega ovrednotenja in »izoblikovane akte« kot objekte estetskega ovrednotenja. Ker je vsako človekovo delovanje in z njim tudi njegov vsakokratni rezultat vrednota, se izkaže, da znotraj določenega področja
vrednot etična in estetska vrednotenja nastopajo koordinirano.
V okviru danega ali sprejetega območja vrednot zori vsako delovanje (etično pozitivno, ki je ovrednoteno kot »dobro«; estetsko pozitiven rezultat, ki pomeni vse izoblikovano, in ki je ovrednoten kot estetsko pozitivno, se pravi kot »lepo«) v iz njega izhajajoče etično pozitivno delovanje. Isto, samo obrnjeno, velja za negativno.
Stari koordinaciji »dobrega« in »lepega« daje logičen pomen šele splošen pojem vrednote, ki v sebi vključuje obe kategoriji (s tem, da upošteva določeno območje vrednot). Po drugi strani se pojem vrednote logično zadovoljivo konstituira šele v tem dvojnem pogledu, šele s to dina-mično-statično razcepitvijo na etično proizvajanje vrednot in estetski vrednostni rezultat.
To pomeni, da je estetsko uresničenje etičnega znotraj empiričnega sveta in s tem tudi zgodovine (saj je empirični svet v času in je kar naprej zgodovina). In če smemo opozoriti na vlogo, ki je pojem vrednote ne igra le v vseh zgodovinsko-filozofskih presojanjih, marveč tudi v zgodovini sami, tedaj smemo tudi — zgodovina sveta je njegova sodba — na osnovi estetskih rezidijev zgodovine sklepati, da so se etična dejanja za večnost ohranila le v estetsko obstoinem.
Avtonomija In abaolutnoat vrednota
Absolutnost, ki jo zahtevata vsaka vrednota in vsak vrednostni sistem, je projekcija avtonomnega Jaza. V vsako vrednoto, v vsak vrednostni sistem se, skrito ali očitno, projecira »Bog«, in sicer ravno Bog, ki ustvarja vrednote. Ta božanska absolutnost sistema je dosegljiva le, če se celotna pojavnost sveta podvrže oblikujoči vrednostni volji, če stopijo vse vrednote skupaj v obči sistem, če torej predstavljajo same v svoji celovitosti estetsko vrednoto v najširšem smislu in pa če se iracionalnost življenja v vsej svoji globini in širini preobrazi v racionalno spoznanje in obliko.
Panracionalizem, za katerim teži absolutnost celotnega sistema, takorekoč matematizira njeno po-
dobo, kajti neskončnost in celovitost sveta, ki se uresničuje po vrednotah, preide pod vladavino števila. Neskončnost števila je tisto »Vse«, gre pa za »vse« vrednote, ki jih je treba zbrati v skupen sistem. Hierarhija mora zaobjeti »vse« vrednote sveta, da bi bilo obratno spet možno iz te skupne vladavine doseči absolutnost. To je absolutnost velikih svetovnih religioznih sistemov, ki se gradijo na tak način, to je or-ganon vrednot, kakršen se je za zahodni svet izoblikoval v krščan-sko-platonični podobi sveta, in ki se je v svoji »edino zveličavni« to-taliteti v času svojega delovanja najbolj približal absolutni osvoboditvi od smrti.
Vendar mora vsak sistem vrednot od trenutka, ko se je najbolj približal absolutnosti, stopiti na pot samoprenove. Kajti absolutno ostaja večno nedosegljivo, in vsak korak v njeno bližino mora nadomestiti korak v še večjo bližino. Takšno je spoznanje vsakega platoničnega sistema, vendar če ta ni doumel »vseh« vsebin-vrednot in sveta, je to poseg nazaj v pozitivno in pozitivistično izkustvo, od katere se mora vsak platonizem ločiti in čeprav za ceno dialektičnega samorazkroja hoče doseči nujno potrebno prenovo samega sebe.
Za zahodni svet se je ta dialektični samorazkroj začel s prote-
stansko delitvijo cerkve, in ta proces razkroja celotnega sistema vrednot na vse manjše sisteme, izmed katerih vsak posamezen spet postane avtonomen, nastopa zdaj z zahtevo, da bi sam bil edino veljaven in absoluten, končuje pa se v oni strahotni anarhiji vrednot in v vsestranskem nerazumevanju, ki imata za posledico krvavi boj na življenje in smrt med posameznimi sistemi vrednot.
Platonična Ideja na videz ugasne, da bi prepustila prostor ne-du-hovnemu samemu po sebi
Racionalno oblikovanje in Iracionalni amoter
Sistem je tem teže racionalno definirati, kolikor večji je. Njegova racionaliteta je vidna le v njegovem estetskem rezultatu: kot vidna Cerkev, kot skupek dogem, kot tisto, kar je v resnlcl že izoblikovano. Če pa se vprašamo po vrednostnem smotru sistema, leta ostane nedoločljiv. Pri najmanjših sistemih in pri posameznih vrednotah vrednostni smoter lahko postavimo, saj je vrednostni smoter kakšnega čevljarja ali krojača racionalno spoznaten. Nasprotno pa vrednostni smoter velikih sistemov ostaja znotraj nedoločljivega in iracionalnega, ker je neskončen in je neskončno oddaljen; Imenuje se Bog, imenuje se Narod, Lepota, Pravičnost.
In vendarle nastopa Bog, ki ga je vase sprejel sleherni sistem vrednot, s povsem določeno etično zahtevo, človeku ukazuje: »Tako in tako moraš ravnati In boš nesmrten,« in dodaja: »Poleg mene ne smeš imeti nobenega drugega vrednostnega sistema « Toda kateri smoter kaže človeku, če ga sam ne more definirati?
Tedaj velja, da pač vsak sistem vrednot predstavlja hierarhijo le-teh, da pa kljub temu tisti, na vrhu te hierarhije stoječi najvišji vrednostni smoter že iz internih logičnih razlogov ne more pripadati samemu sistemu, marveč ga ta sistem zgolj predstavlja: »znanost« kot taka je prazen pojem, ki doseže poln smisel šele kot skupek vseh znanstvenih dejanj In vseh znanstvenih metod. Smoter obstaja v Iracionaliteti prihodnosti in postane pojasnjen šele, ko se oblikuje in pojasni prihodnost.
Ker so stvari takšne je razumljivo, da se je srednjeveški umetnik
zaziral v neskončni vrednostni smoter sistema, ki je Bog, ravno tako pa je razumljivo, da je mogel tako ravnati, ker služil Bogu le, če je pošteno opravljal svoj rokodelski posel. Njegovi problemi niso bili Bog, in četudi so bili simbol Boga tisti, ki jih je slikal, njegov problem vseeno ni obstajal v Bogu, marveč so bili to problemi barve, prostorske porazdelitve, problemi ljudi in živali, ki jih je upodobil v čast božjo. In ravno tako so delali graverji, čevljarji in tkalci; vsakdo je opravljal svoje zemeljsko delo zaradi njega samega in le s pogledom je zasledoval oddaljeni smoter, ki je slehernemu zemeljskemu početju dajal etično naravnanost. Toda tudi Cerkev sama je bila zelo nezaupljiva do vsakogar, ki je svoje delo preveč usmerjal k Bogu in kar kmalu je v takem ravnanju od-
krila razkolništvo. Človek je bil pač primoran živeti po načelih dogem, podvreči se je moral, če smemo tako reči, tehniki Cerkve. Iz tega sledi, da je kot kristjan moral izpolnjevati svojo etično dolžnost, kar pomeni, da je mogel služiti Bogu izključno le tedaj, če je svoje zemeljsko delo izvajal v resnici etično. Po zaporedni vr-. sti vseh etičnih dejanj, izmed katerih vsako, čeravno samo deloma, dozori, kot že rečeno, v estetski rezultat, je dosegel dokončno veljavni estetski efekt, ki obstaja v neskončnem; dosegel je nadestetski smoter in z njim efekt milosti in večne blaženosti.
Toda ta dokončno veljavni efekt nima v slikarjevi podobi, v čevljarjevem čevlju kaj početi.
Pa vendar tudi danes, ko umetnost ne pripada več religioznemu sistemu, in ko je ob uničenju obsežnega religioznega sistema postala tudi sama enako samostojna kot vsa druga področja vrednot, to svojo avtonomijo pa poudarja z načelom l'art pour l'art, tudi danes ni sistem umetnosti z vrsto umetnostnih teorij ustvaril le svoje privatne teologije, marveč je slejkoprej obdržal tudi svoj najvišji vrednostni smoter. Tudi slednji še vedno lebdi v neskončnem, pa naj se zdaj imenuje »lepota« ali »harmonija« ali kakorkoli že. Estetska zahteva, ki velja umetniku, vselej veleva delati »dobro«, in le diletant in izdelovalec kiča (ki ga torej tu srečujemo prvič) naravnavata svoje delo k lepoti.
Obče estetsko kot izraz najvišjega vrednostnega smotra nekega sistema, more v rezultat etičnega delovanja vstopati le kot avtomatičen stranski efekt, enako kot ni »bogastvo« glavni smoter posamičnega trgovskega delovanja, temveč je njegov stranski efekt. In celo bogastvo je iracionalen pojem. Potek, ki se vzpostavlja z etičnim vrednotenjem, je skoraj nekaj mističnega: s tem, ko prihaja iz iracionalnega in preoblikuje iracionalno v racionalno, ostaja tisto, kar se v izoblikovanem rezultatu ponovno jasno pokaže, še vedno Iracionalno.
III.	IRACIONALNO V STAVBI VREDNOTE
Subjektivni moment v ustvarjanju vrednot
Kaj torej pomeni tisti ukaz umetnosti, naj dela »dobro« in ne »lepo«? Brez nadaljnjega ne moremo izreči splošnega obrazca, vendar se zdi vsekakor gotovo, da mora biti, ne glede na tehnično popolnost, zahtevamo »do-bro-delati« v soglasju z mislijo o avtonomiji, ki je lastna slehernemu področju vrednot. In kakor sta si v tej misli o avtonomiji vrednota In resnica nadvse bližnji sestri, tako da nosi razvoj vrednostnega sistema pečat notranje resničnosti, tako lahko z gotovostjo zastopamo dejstvo, da poseduje resnica v umetniškem delu pomen, ki se ga je dalo seveda vedno čutiti: »dobro-delati« mora stopiti v določen odnos do spoznavnega karakterja umetnosti.
Zavzeti mora stališče do tistega odkritja novih spoznani In novih oblik gledanja ter naziranja, ki ne dajejo značaja občega spoznanja le upodabljajočim umetnostnim in
je poleg naturalistične tendence še ena, nič šibkejša, ki veleva »svet prikazovati takšen, kakršnega si želimo in kakršnega se bojimo. Z drugimi besedami: k objektivni pogojenosti prve zahteve stopa subjektivna pogojenost, ki verjetno predstavlja osebno predispozicijo za vsako umetniško ustvarjanje in uživalnje v umetnosti. Četudi je neka literatura še tako naturalistična, se ne bo hotela odpovedati zmagovitemu junaku ali pa junaku, ki je propadel po tem, ko je v sebi zmagal. In četudi je zdaj preprosta identifikacija s tem junakom tista, ki vzbuja veselje do umetniškega ustvarjanja in do uživanja v umetnosti, in četudi so rudimenti tistega magičnega procesa osvobajanja od strahu ter metafizičnega prodiranja zdaj isti kot oni, katerim se je primitivni človek predajal, ko je na stene votlin slikal svoje lovske prizore, v bistvu vseeno velja: naivni (in ne le takšen) človek nahaja v umetnini kot »lepo« le tisto, kar prinaša s seboj subjektivno zadovoljevanje afekta in kar je povsem osebno osvobajanje od strahu; oboje pa povezuje človeka in neskončni iracionalni vrednostni smoter umetnosti v resnično unio mystico.
Vokabula realitete v sintaksi območja vrednot
Sedaj pa je nemogoče, da bi se ta mistična soodvisnost omejevala na tovrstne vsebinske odnose, kajti ne samo, da je sama le majhen del umetnosti, ki temšlji na vsebinskem posnemanju in predstavitvi in ji že glasba ter mnoga druga področja ne morejo pripadati, marveč je treba upoštevati tudi, da podobno na enak način velja tudi za preostale vrednostne sisteme. Vsakdo, ki opravlja vrednostno delo ne zahteva zaman, naj se njegovo delo upošteva kot določena »umetnina«, ki ga ločuje od zgolj uradnikov; veliki državnik, veliki vojskovodja, veliki trgovec, vsi ti opravljajo svoj posel do neke mere »umetniško«.
Če bi kdo imel pomisleke, češ da trgovec, vojskovodja in državnik svet oblikujejo neposredno, medtem ko umetnost proizvaja le posnetke, moramo povedati, da tudi umetnost daje prednost neposrednemu oblikovanju materiala, in sicer z barvami, s toni, z besedami, z betonom in kamnom, In da torej tudi tu ne gre za kakšno novo stvaritev, temveč spet za preoblikovanje. Vse to je kajpak najbolj postranska stvar, saj gre v bistvu le za pomožni material.
Pravi material, s katerim umetnost dela In ki jo ureja v umetnine, bi lahko označili z besedama »vokabula realitete«. Literarna umetnost na primer ne sklada skupaj nesmiselnih besed (razen v dadaizmu), marveč določene situacije: »človek gre čez cesto« bi bila ena od tovrstnih vokabul realitete Celo najbolj fantastično In iracionalno pesništvo sestavlja takšne vokabule realitete. In v drugih umetnostih ni nič drugače, celč v glasbi je takšne vokabule realitete moč dokazati.
Toda kaj so posamezne akcije v nekem sloju? Kaj so posamezna politična dejanja? Kaj so posamezne poslovne transakcije Gledano z dosedanjega stališča
UMETNOSTI
prav gotovo niso nič drugega kot vbkabule realitete, in če uporabljanje teh vokabul dopušča zahtevo po umetniškosti, je »izbor«, ki je dosežen z namenom, da bi iz vokabul izdelali novo podobo vrednot, funkcija »ustvarjalne« svobode, ki jo umetnik in vsakdo, ki se tako imenuje, zase zahteva.
Vsekakor ta ustvarjalna svoboda ni nič razpuščenega; odvisna je od avtonomije vrednostnega sistema, v katerem se oblikuje: svoboda krščanskega človeka je svoboda Boga in je od njega odvisna. Kakor se da združiti zelo malo besednih vokabul- ne da bi pri tem upoštevali jezikovnega vrednostnega sistema, in kakor se da še manj besednih vokabul uporabiti zunaj predpisane jezikovne sintakse, ravno tako se skoraj ne da razbiti specifične sintakse, ki biva znotraj slednjega sistema vrednot. Vsak politični, strateški ali komercialni sistem ima določene sintaktične predpise, od katerih dobiva vrednotenje tega področja svoj posebni smi-
sel: to je pravzaprav »misel sistema«, ki obvladuje vsak vrednostni sistem. Kakor mesto besede v stavku ne obarva le posameznega besednega pomena, marveč spremeni tudi smisel celega stavka, tako to plodno delovanje in odzivanje v temelju določata mesto, ki ga zaseda vokabula realitete v vrednostnem sistemu.
Morda smo že opozorili na sorodnost med umetnostjo in sanjami, kajti tudi sanje uporabljajo vokabulo realitete, ki jo odvzemajo zunanjemu svetu in ki takore-koč konstituira njihov objektivni obstoj. Tudi sanje imajo določene sintaktične zakone, po katerih vo-kabule realitete najpogosteje uporabljajo. S tem, ko se sanje poslužujejo teh zakonitosti, omogočajo tistemu, ki jih sanja veliko subjektivno, »ustvarjalno svobodo« in ta svoboda je tista, s katero človek umetnosti uporablja sintakso slehernega sistema vrednot.
se nadaljuje
RADIO GU-GU
RADIO LJ. V ČETRTEK, 19. 2., OKOLI 3. URE ZJUTRAJ
Vprašanje: torej vendarle še en dokaz da je gledališče lahko zelo prepričljiva iluzija . huje pa je s tistimi iluzijami ki hodijo žive tukaj okrog nas ki se pretvarjajo ki zagovarjajo določene principe pa jih vendarle samo igrajo . ali ni tudi to ena izmed tistih krutih sporočil Mgtastabilnega Graala da se eni gredo zares verjamejo in poskušajo to uresničevati drugi pa igrajo.
Odgovor: tud ja:jaz mislim da je tud zo eno od glavnih sporočil tega tega teksta . . a .. sicer pa je .. a . . vse to ni nič novega ne vse to že vemo . šekspir je reku kako old de vorld is de tiatr ne se pravi ve je . je pa res ne da je teater oziroma literatura sploh umetnost ampak mislim da teetr sploh ena izmed tistih zvrsti ki pa le kaže nek .. a .. trenutek u katerem živimo ... mislim da je to tist pia-vi teater za katerega je vredno delat ne . tega teatra pa mislim da je malo.
Vprašanje: pa kljub temu si je Metastabilni Graal.. a .. misliš zdaj ne samo predstavo mariborsko ali misliš rta tekst.
Vprašanje: na tekst in seveda kot njegov pojav u Mariboru u konkretnem okolju
Odgovor: ja jaz mislim da lahko gledamo na predstavo .. mislim .. z očmi.. a .. s političnimi očmi,. a . gre pa le za . za . podobo al oziroma za prikaz človeka ki pač živi v določenem okolju kjer so take in take .. a .... a . . torej vladajo taka in taka pravila igre in taka in taka pravila igre spoznava in v teh pr| vilih igre ki jih racionalno spozna išče svoj smisel in svojo rešitev . se pravi da . . a . da je oboje ne . gre za človeka v a v okolju in pa to okolje ki se tud razčiščuje ki ga on spoznava zato tud napiše prvi del oziroma napiše oba dela ampak prvi del prikazuje zato da bi nekaj povedal torej nekaj pojasnu zato mu tud ta prvidel prepovejo ker drugega dela niso vidli... a .. tako da je oboje ne. gre za analizo stanja in za usodo in tragiko človeka v tem okolju v katerem Pač ... a . . katerega ta človek ki |e na nek način občutljiv ne vzdrži.
Vprašanje: ampak to je posameznik . vsi drugi se nekako iz-
vlečejo se rešijo . sicer mu nekateri ponudijo roko ampak on te roke ne more sprejeti nima nima nobene potrebe niti po tem.
Odgovor: jaz mislim da je u življenju nekaj podobnega . mi vsi živimo in živijo z nekimi ideali z nekim .. z nekim hotenjem iščejo nek smisel. eni mislijo da živijo ... tisti ki se pokončajo tistih je pa zlo malo . in tud midva bova verjetno še živela ne.
Vprašanje: no vendarle ta strel oziroma oba oba samomora v predstavi... tudi tole dejanje v bistvu Nenad Prokič nekako ovrže smisel tega . ker vendarle ni vredno tako resno končati svoje življenje če pa drugi igrajo če pa se drugi sprenevedajo.
Odgovor: ja zdej je seveda je mislim veš kako je ta igra .. igra vsekdanjega življenja ne kjer se ti sprenevedaš kjer ti.. mm .. torej tu on on tej on, tej igri snema masko ne se pravi tu ji daje. a.. razkrinka jo tako moralno etično .. in .. se .. preko te igre se pravi ko razkrinka to našo vsakdanjo laž al pa našo vsakdanjo .. a .. kako bi ti reku zdaj sem zgubu besedo ...
Vprašanje: verjetno celo ujetost v neke norme v neke ideologije ki prihajajo zdaj z leve zdaj z desne ...
Odgovor: no tukaj je nekje zdaj... ja tako je tukaj nekje po Prokiču nekje ... a .. vidiš da da to življenje nima .. a . nima smisla torej da je nevredno . zlo poetično govorim no . . ampak .. a . . se-pravi boljše je boljše je hodit po neki svoji ne vem potki pa če je še tako mala in ozka kot pa takrat se pravi če ti veš da je napačna ne . . . pa igraš iščeš svoje koristi in ... bonitete .. za tistih .. v bistvu nekaj skromnih let življenja .. ki ti je usojeno ne.
Glas napovedovalca: noč je čas ko se prividi še hitreje prepletajo . hitreje kot v našem dnevnem življenju in hitreje kot v gledališki predstavi mariborske Drame Metastabilni Graal ob kateri smo spustili izvajati nekaj misli z igralcem Petrom Boštjančičem in novinarko Lučko
Gruden ...
IVAN: Jaz operiram z iluzijo kot s sredstvom. Ker dandanes ne obstaja nobena zdrava substanca več, ker sta pijača, ki jo pijemo in svoboda, ki jo razglašamo, pokvarjeni in primerni 'le še za posmehovanje, ker je navsezadne potrebno izjemno mnogo dobre volje, da bi še verjel, da so vladajoči sloji vredni spoštovanja in tlačeni vredni, da se jim olajša breme, se mi ne zdi, tako pač sklepam, nič manj noro in smešno zahtevat od bližnjega določeno količino umetniške iluzije, ki bi bla vsaj približno enaka tisti, ki jo. vsak dan uporabljajo za te neumnosti. Take vrste iluzijo sem iskal pri vas. Ker je očitno nisem našu, in še očitneje je, da je tud ne bom — sem vnaprej prepričan v nesmisel vsakega nadalnega pogovora .. . Toda, vi ste me poklical in jaz sem se odlpču, da še enkrat, vendar zdaj res brezpogojno zadnikrat pojasnujem in branim svoj tekst prek kolektivno paranojo, ki me je končno prisililla k umiku. Ko pogledam nazaj svoje celotno gledališko delo, me vse spominja na ekserctr balerin v smrljivi vadnici. Ne bom začel na začetku, kot bi blo najbolj prav, ampak bom začel pri stalinističnem vprašanju, ki spominja na rezanje glav in ki mi je blo zastavljeno: V čigavem imenu in za čigav interes vSe to pišem. Na to barbarsko vprašanje ne bom odgovoru. Zato pa bom odgovoru na vsa druga vprašanja. Prava nejanost ki ste mi jo očital se skriva v naslovu, METASTABILNI GRAAL. Izraz metastabilni sem si sposodu v fiziki. »Metastabilni« pomeni tisti, ki kaže tendenco, da preide v stanje stabilnost. Dalje, nejasnost številkš dve: GRAAL. Po srednjeveški zgodbi je to čudežna skleda iz jaspisa, iz katere je jedel Kristus na zadnji večerji in v katero je baje tekla njegova kri, ko so ga pribil na križ. Thomas Stearns Eliiot je napisal, da je pravzaprav pesnikov duh taka posoda, v katero se stekajo in go-milijo mnogi občutki, fraze, slike, dokler se ne združijo vsi elementi in ne formirajo nove celote ... Drznu sem si to posodo imenovat Graal, METASTABILNI GRALL. Tretji očitek: inteligenca v drami govori sumljive dialoge. Vem, da bi vam blo ljubše, če bi inteligenca svoje formule in ideje prežvekovala v svojem rezervatu in ne bi delala hrupa. Na Balkanu so vedno bolj cenil »praktike«, take, ki se dobro znajdejo. Dokler bo tako, bo ratio res v opoziciji.
Očitek številka štiri se tiče protislovja forme in vsebine. Strinjam se s tako oceno in ta pripomba je upravičena. Drži, da so nekatere republike protislovne, celo znotraj posameznega lika in celo znotraj istega teksta, ki ga lik govori. To mi je všeč, obstaja beseda za to: anagogični sklopi. Uporabljajo jih v mnogih religijah. S tem da so kontradiktorni, silijo razum k razmišljanju in delujejo pač na drugem nivoju. Nejasnost številka pet: kakšni so moji moralni principi? Moji moralni principi zagovarjajo individualno svobodo, svobodo ustvarjanja in svobodo mišljenja. Povedal pa vam bom tud, kakšni so vaši moralni principi, ki se razlikujejo od mojih, ker gre za dva nasprotna koncepta. Edn, ta je vaš, je dogmatski, drugi, in ta je moj, je antidogmatski. Dogmatski koncept se ima za predstavnika Absolutuma, edine resnice, izpolnjene s Končnim ciljem, in od tog gnev na nasprotni koncept, ki meni, da resnica ni dana vnaprej, da se do nje pride s svobodnim ustvarjanjem in analizo. Vsaka morala,ki izhaja iz občega, pa četud Dobrega, in ki komandira, kaj morajo individumi počet in bit, je nujno tiranska in dogmatična, ker je eshatološka konstanta, ker je Ab-solutum vsake ideologije. Vi ste svoje moralne principe povrh vsega še pragmatiziral. Sproti ste jih prilagajal najrazličnejšim dnevnim trendom in ste jih s tem v resnici zrelativiziral do take stopnje, da so uporabni tako za dokaz kot za protidokaz, za prepoved ali priporočilo. Med vami in vašimi principi se je spletel cel odnos korupcije. Po potrebi se sklicujete nanje, po potrebi jih zavračate. Tako ste zašli v vrtinec, kjer se laž in resnica, pošteno dejanje in špekulacija ne razlikujejo več in kjer je vse odvisno od tega, kdo deli karte pri tem pokru. S tem ste moralo postaul na lesenega konjička,ki se ziblje sem in tja, tja in sem in nikogar ne vrže iz sedla. S tem prehajam na zadno nejasnost, ki mi jo očitate. Na mojo nagnjenost k mističnimin avtobiografskim elementom. Veste kaj! Šele po naši smrti se lahko raziskuje, kaj smo bli in kaj smo pisal. A vseeno vdm bom povedal, ker če $e že zvezde ne morejo doseč z rokami, se morda lahko dosežejo z besedami.
Ko sem se rešu materinega objema religiozne dogmatike, sem se umaknu v luč vitalističnih občutij in od tam naravnost v partijske vrste. V tem svetu sem vidu neslutene možnosti novega, nedogmatskega in pravičnega sveta, kjer se je pod zastavo ideje razvijala višja duhovna etika, morala in avtentični človeški in družbeni odnosi. Verjel sem, da sem iz hierarhije nadangelov in svetnikov skoču v avantgardo svobodnih, tolerantnih ljudi, ki so premagal zadne ostanke egoizma, sovraštva, oblastiželjnosti. In čeprav sem bil tudi sam bakla ideološke ognjevitosti, sem vseeno spoznal, da se resničnost razlikuje od mojih iluzij; toda še naprej sem verjel, da se bo vsaj del teh iluzij uresniču. V trenutkih malodušnosti sem iskal rešitev v knjigah — tam je blo vse jasno, pregledno, razumljivo in definitivno. Kljub temu sem začutu, da zgu-blam svojo identiteto. Danes gledam v svetlo prihodnost skoz temna očala. Danes vidim, da se lahko revolucija izrabi. Danes vem, da vsaka revolucija prej ali slej pride do tiste faze, ko se zazdi, da se bojuje kar naprej celo proti sami zgodovinski nujnosti in se zato konča z udarcem ob steno. Takrat sem bil še član Partije. Bil sem, zdaj nisem več in nikoli več ne bom. Nisem avanturist, ki bi rad naredu partijsko kariero. Nikomur nič več ne verjamem. Saj sem vam že prej reku: vi ste člani Partije, vi morate delat, kar vam Partija ukaže. Jaz ne.
Nikol se nisem mogu strinjat z marksizmom, ki je prežet s prozelitskim mesijanstvom v smislu Blochove izjave: »Kjer je Lenin, je tudi Jeruzalem!« In zato ne bomo nikol razčisti al sta moje pisanje in moja režija ideološka diverzija. Tega nismo mogl niti,ko sem kot adolescent pisal o ljubezenskih razočaranjih. Tud takra-tje blo tako razčiščevanje v znamenju vaše dvojne morale: »Mi te ne vprašujemo, al spiš z dekletom ali ne, mi samo pravimo, da je tako pisanje ideološka diverzija.« Ali: »Ne glej, kaj delamo, ampak poslušaj, kaj govorimo! Razumeš?« Nisem razumu. In začel so me prepričevat na druge načine. In ti pritiski so me streznil. Spoznal sem, da sploh ne gre za literarne nazore niti za ideološke ozire niti, v zadnji konsekvenci, za ljubezensko liriko — ampak gre ves čas, znova in znova, le za to, da se vdam, posipljem s pepelom, poljubim oltar oblasti, dvignem roke in žrtvujem svojo dušo za vaše abstraktne ideale. Spoznanje, da sem iz ene »materinske« dogmatske cerkve prišou v drugo, je blo zame porazno. Zato sem se odpravu na pot bitja, ki išče resnico in vedno dvomi, predvsem zarad samega sebe .. . Ostal sem nemirni popotnik. Do danes ... (Brane stopi k Ivanu in mu zapoje na uho Brechtovo Uber den selbsmord ...).«
NENAD PROKIČ: Druga medigra Metastabilnega Graala
I
O BITJU, KI IŠČE RESNICO
METASTABILNI GRAAL
Nenavadno se mi dozdeva tole počenjanje — pisanje o uprizoritvi dolgo po premieri, pa še kakšnih štirinajst dni zatem, ko sem si ogledala predstavo. Po svoje pa je tudi vznemirljivo, ker izziva k novim razmišljanjem, predvsem o tem, kaj je od Metastabilnega graala ostalo v spominu in se za vedno vsadilo vanj. Pa spet: ali ne pišem nekrologa velikemu gledališkemu dosežku, ki je po trinajstih (tako nekako) predstavah izginil z mariborskega. odra? Menda publika ni pokazala zanimanja. Publika je utrujena od metastabilnih stanj(?). A vrnimo se k spominu.
Najprej seže na sarajevski Mes, kjer so Graala igrali Beograjčani, Atelje 212. V glavni vlogi je nastopil Petar Kralj, režiral pa Paolo Magelli. Bila je dobra izvedba, tekst pa je vsem vzel sapo. Počutili smo se nebogljene ob veličini resnice, ki jo izpoveduje Nenad Prokič, zmedeni zaradi bogastva in kompleksnosti misli.
Mariborska uprizoritev je ta občutek še okrepila, še jasneje začrtala človekovo nemoč v potrjevanju samega sebe kot subjekta v novoveški zgodovini nasploh, posebno pa v našem specifičnem prostoru, »na Balkanu, kjer so vedno bolj ceriili >praktike take, ki se dobro znajdejo. Dokler bo tako, bo ratio res v opoziciji.«
(Ivanov monolog). V Metasta-bilnem graalu je resnica, »ki ni dana vnaprej«, ki je svoboda in ustvarjalno iskanje, postavljena proti dogmi, »resnici«, ki vidi samo sebe kot večno nespremenljivko in se kot taka tudi uzakonja. Ko se taka »resnica« uzakoni, je svoboda protizakonita, torej tudi sankcionirana. Resnica ogroža »resnico«, ki potvarja izvirni pomen besede subjekt: ta naj postane sub- nečemu zunaj sebe, ločen od svojega bistva. Ni več torej sub-jekt, ampak sub-ideja. Kakšne so v tem možnosti za človeka in
njegovo, svobodo? Ivan pravi, da gre »znova in znova le za to, da se vdam, posipljem s pepelom, poljubim oltar oblasti, dvignem roke in žrtvujem svojo dušo za vaše abstraktne ideale. Spoznanje, da sem iz ene >materinske< dogmatske cerkve prišel v. drugo, je bilo zame porazno. Zato sem se odpravil na pot bitja, ki išče resnico in vedno dvomi, predvsem zaradi samega sebe .. .«
Ivan se ubije. Dvakrat. Žrtev lastne iluzije in tuje »resnice«.
Uprizoritev na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor v režiji Joviče Paviča je sijajno izkristalizirala celotno problematiko drame in ji dala pravšnje poudarke. V vseh pogledih tako zelo dobro izvedene uprizoritve že zelo zelo dolgo nismo videli, zato je še bolj škoda, da ji je življenjska doba tako hitro potekla. Režiserju je uspelo, da je zlil ansambel, ga združil s svojo zamislijo. V glavni vlogi: nadvojvode Viscontija in Ivana Marojeviča je nastopil gost iz celjskega gledališča Peter Boštjančič in nedvomno ustvaril eno svojih najboljših vlog. Iz blaziranega, elegantnega italijanskega plemiča se je prelevil v človeka upora in resignacije hkrati, intelektualca, ki z bridkostjo spoznava iluzornost svoje bitke. Povsem enakovredno mu je stal ob strani Janez Škof v vlogi vojvode von Hessenfel-da in Brane, notranje odzivanje sta odigrala z Vladom Novakom kot patrom Matijo ... Ansambel je bil resnično uglašen v vseh podrobnostih.
Ce prištejem še uspelo sceno Tomaža Marolta in kostume Svetlane Vissintin lahko zaključim s prepričanjem, da je Metastabilni graal predstava, ki jo je vredno in nujno videti večkrat.
Helena Grandovec
Predstave:
9. april — SNG Maribor/
11. april — Velika dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani in ponovitve meseca maja v Mariboru
da oovorlm o oblasti
»i . p
vendar
13
IZ KNJIGE ATOMSKI BAHONI PETKA PRINGLA Ш JAMESA SPIGELMANA 1981
PONOSNA NOROST REVNIH
V zgodovini nuklearnih hvalnic je malo smešnejših dokumentov od študije Tržne možnosti atomske eleiktrike v državah v razvoju, ki jo je 1974 izdala na Dunaju naseljena International Atomic Епегду Адепсу. Njen optimizem se ni bal nobenih mej.
gija je bila zanje veliko predraga in drugi naravni viri skoraj vselej bolj dosegljivi. Toda navdušenje se je trdno držalo v sedlu, še najrevnejši so pognali del svojih redkih strokovnjakov v atomsko energijo. Neskončni vrtiljak samovšečnih seminarjev in
nuklearni konferenci v Salzburgu poročilo napadli, »ker ni upoštevalo dejstva, da se bo Bangladeš dolgoročno moral oprijeti atomske energije in torej mora čimprej spoznati in prevzeti njeno tehnologijo, ... kakor tudi ni računalo na neizmerljive, a
NASELJENOST IN VRSTA ZEMLJIŠČA				
	Oddaljenost najbližjega naselja	Oddaljenost večjega mesta	Gostota prebivalstva	
Kaoci	600 prebivalcev do 1000 m	do 15 km nobenega	0-5 km 1126 preb. 5-10 km 16329 p. 10-20 km 44428 p.	
Gašnica	oko« 300 pri Bos. Gradiška bivalcav do 1000 m 15 km		0-5 km 2017 preb. 5-10 km 8995 p. 10-20 km 50531 p.	
Prevlaka	do 700 m ni stalne naseljenosti	center Zagreb 27 km	0-6 km 2766 p. 0-10 km 14937 p. 0-20 km 50531 p.	kmetijsko zemljišča srednje kvaState
Tanja	3 km			kmetijsko zemipšče visoke kvaS-teta
Vir	do 8 km 1480 p.	Zadar 27 km	do 10 km 12 p/km' do 20 km 9 p/km’ do 30 km 34 p. km'	neobdeljivo zemljišče
Mariovo	Vitolište 6.5 km	Prilep 24 km	primerna	ozemlje v okolici je v glavnem neobdelano
Krivotak	Krivolek, 1 km	Negodno 6 km	primerna	namakano kmetijsko zemljišče
Krško II do 1.6 km 1.6-3.2 3,2—4,8	Projekcija naseljenosti za leto 1991 313 p. 4.8-8 2396 8-16 8888 18-32		15367 p. 32748 p. 425627 p.	leži med sadovnjaki, vinogradi, njivami
Donava 5	1 km 393 preb.	2 km 886 preb.	25 km 55369 preb.	kmetijsko področje
Bogo jeva in Mostonga		3 km 1500 p.	15-20 km 25000-34000 p.	kmetijsko področje
				
Predvidevala je izgradnjo 140 elektrarn med 500 in 600 MW in povsem zanemarila, da daljnovodni sistemi teh revnih dežel preprosto ne zmorejo prevzeti tolikšnega bremena Iz ene same elektrarne. Bangladešu je tako prerokovala potencial šestih reaktorjev do 400 MW in še štirih do 600 MW in je sploh ni zanimalo,
konferenc nuklearne druščine pa je skrbel, da dvom ni nikoli dvignil svoje grde glave.
Indijska podcelina je dala svetu nekaj najbolj trpkih primerov te nuklearne blaznosti. V začetku 1970’ih je imela Indija desetletni plan, ki je predvideval izgradnjo tovarne težke vode vsako leto in priklop masivnih 27000 MW mo-
pomembne družbene koristi, ki jih atomska elektrarna prinaša državi v razvoju.” Občinstvo profesionalnih nuklearnih zagovornikov jim je seveda dalo prav. Agresivno pa-triotične in samozavedujoče progresivne so bile nuklearne birokracije manj razvitih držav kot muhe v medu ujete v minevajoči zahodnjaški modi.
HIDROGEOLOŠKI PARAMETRI prepustnost slojev terena		nivo podtalnice
Kaoci	neprepustne kamenine brez akviferov	ni podzemne vode
Gašnica	hidrogeološki izolatorji, padna bariere	ni podatkov
Prevlaka	prepustnost slojev na površini relativno visoka, potem izmenjavanje akviferov in neprepustnega glina-	skoraj na površini
	stega materiala	
Tanja	zalo visoka vertikalna prepustnost, puhlica	okoli 10 m pod površino, variacija ± 5 m
Vir	zelo visoka prepustnost slojev	na področju lokacije ni podzemnih voda
Mariovo	zelo nizka prepustnost slojev	ni možnosti za formiranje črpališča
Krivolak		zaloge talnice vzhodno od lokacije, nivo 3—6 m.
	zelo nizka stopnja poroznosti	odvisno od višine terena in korita rake
Krško II	srednja do visoka prepustnost slojev, ni natančni«	
	podatkov	6—7 m pod površino
Donava 5	večinoma visoka prepustnost slojev	0.5—1.5 m pod površino
Bogojevo in		*
Mostonga	večinoma visoka prepustnost slojev	2 m pod površino
		
a je tedanji električni sistem tangladeša komaj presegel 00 MW vršne moči.
V nekaj mesecih je neum-ost študije postala očitna in rginila je na police, toda ne-azvite države so ji še kar na-rej verjele. Tri leta kasneje je angladeški atomski uradnik ostalgično razmišljal, da je ilo poročilo sicer zgrajeno a nezanesljivih podatkih, endar »je obnovilo upanje ainteresiranih držav v razvo-j (...).« Kljub očitnim razpo-am v poročilu so nuklearni agovorniki iz nerazvitih držav e in še uporabljali moč svo-h številnih glasov, da so branili dotok pomoči za svo-з programe. Agencijska redstva so bila še dosegljiva - usedlina let, ko je atomska nergija še nosila auro ču-ežnega zdravila za energet-ke probleme sveta Žal ta itiklearna pomoč ni imela lobenega stika z živimi iroblemi držav, ki so je >ile deležne. Atomska ener-
či nuklearnih reaktorjev do 1980. Industrijske moči za ta program preprosto ni bilo in tudi indijski daljnovodni sistem ne bi vzdržal takšnega bremena. 1978, potem ko je šlo v zrak nekaj sto milijonov dolarjev, so Indijci priznali, da je ' atomska energija zanje predraga.
še manj premišljeno od indijskega programa je bilo prepričanje bangladeške vlade, da so atomski reaktorji pomembni za njihove energetske načrte. Atomski zagovorniki v tej deželi so bili prisiljeni v izjemno spačene ekonomske projekcije, ko so dokazovali, da imajo prav. Ban-gladeški AEC (Uprava za atomsko energijo) je na vsa usta hvalil prednosti majhnih reaktorjev, ki jih na trgu sploh ni bilo. Ko je 1977 vlada ocenila stroške različnih energetskih virov in presodila, da še ni prišel čas, ko bi dežela nujno potrebovala atomsko energijo, so zeloti iz AEC na
uOBU- fy>!>7>AM\)(7; qdfyOSf{, G^T To UJORK AN2> TmAT SoM£TtflfOq- SoES ^'S-HT J IF ГНАТ KEAcToR.	GtOvuhJ
its	jo
9
T/
of my fantasies (yes, I sent a fan-tasy to ANALOG -- I had never read
"Gert Fram" that appeared under one of my pseudonyms in the ENSIGN, July
nadzoruje porabo javnih sredstev, in na svetlem se je znašlo nekaj čudnih transakcij.
Sredi 1970’ih se je AECL še borila za mesto na trgu, ki so ga obvladovali ameriški lahkovodni reaktorji. Uspela je s prodajo dveh reaktorjev v Argentino in Korejo. Prodaji sta bili zanjo še toliko pomembnejši, ker ji je kanadska trda nova politika proti širjenju atomskih orožij, sprejeta po indijski bombi leta 1974*. Da ji argentinska pogodba ne bi ušla, se je AECL spustila po tedaj že dobro uhojeni poti prodaje z izgubo. »Recite temu izguba za odpiranje.« je povedal neki kanadski uradnik. Toda poročilo državnega kontrolorja namiguje, da je šlo še za kaj več. AECL je nakazala 2,4 milijone dolarjev na lischtensteinski bančni račun nei-
sami sobi. V petih letih je nadzoroval prostran konglomerat petintridesetih podjetij, čigar premoženje je presegalo 200 milijonov dolarjev. Njegov imperij se je ukvarjal s tekstilom, opeko, celofanom, papirjem, detergenti, šamponi, iskanjem nafte, čarterskimi poleti, gradbeništvom, telekomunikacijami in petrokemijo. Največji posel, ki se ga je lotil, pa je imel opravka z milijardo dolarjev vredno VVestinghousovo atomsko elektrarno, prvo na Filipinih.
Atomska energija se je kot vlita prilegala lastnemu videnju Disinijeve skupine: agresivna, progresivna, dinamična, Ustrezala je tudi samovšečnosti predsednika Marcosa, ki je 1972 razglasil vojno stanje in privzel diktatorsko oblast. Naslednje leto je odprl vrata ambicijam filipinskih zago-
Herminio Disini je bil na dvoru kot vrabec v prosu. Pod Marcosom je bil za politično moč in finančni uspeh potreben in zadosten dostop do prvega para, predsednika in njegove žene, in Hermie, kot so ga klicali, je imel tu lepe prpdnosti. Njegova žena, zdravnica, je bila nečakinja Imelde Marcos, njena osebna zdravnica, nekoč je skrbela za njene otroke; Hermie je postal predsednikov stalni spremljevalec in predsednikov partner pri golfu. (Eden od njegovih družabnikov je pojasnil: »Hermie naj igra golf z Marcosom. To je njegova služba «) Tako je bilo lahko gospodariti: Marcos je lahko po mili volji dodeljeval državna naročila in s podpisom spreminjal zakone. Hermije-vo novo kraljestvo je počivalo na privilegiranem dostopu do državnih poso-
HIDROLOŠKI PARAMETRI Kaoci suha lokacija, ni nevarnosti poplav		mogoče pretočno hlajenje z vodo iz Save za 1000 MW. III. kategorije
Gašnica	0,5 m pod nivojem 10 000 letne vode; nasipavanjo terena	isto. Il/lll. kat. kvaliteta vode
Prevlaka	nevarnost poplav obstaja; zaščita z nasipi in dviganjem terena za nuklearni otok	hlajenje s hladilnimi stolpi z naravnim prepihom. III. kat. kvaliteta vode
Tanja	suha lokacija, ni nevarnosti poplav	pretočno hlajenje. Donava. II. kat.
Vir	suha lokacija	pretočno hlajenje z morsko vodo
Mariovo	suha lokacija	pretočno hlajenje z vodo iz akumulacije
Krivolak	suha lokacija	hlajenje s hladilnimi stolpi
Krško II	nasipanje platoja za 2 m	hlajenje s hladilnimi stolpi
Donava 5	potrebno nasipanje platoja, raziskave tečejo	pretočno hlajenje, Donava, II. kat.
Bogojevo in Mostonga	potrebno nasipanje platoja	pretočno hlajenje. Donava. II. kat
		
menovanega agenta, ki je pomagal pri prodaji. Pri korejski pogodbi je AECL plačala tokijskemu posredniku 8,3 milijone dolarjev za »stroške« v -stikih z javnostjo«.
Pomembnejše od teh procentov, ki so si jih nacuzali neskrupulozni agenti, je bilo odkritje oddelka za varnost pri dunajski IAEA leta 1977, da so namreč za izvoz v nerazvite države pripravljeni reaktorji često manj varni in specifikacije za njihovo uporabo manj rigorozne, kot bi bilo to potrebno v državah izvoznicah. Poročilo, ki ga je sestavil Američan, dr Morris Rosen, se je še posebej zapičilo v za specifične pogoje pripravljene modele, ki niso bili nikoli izpostavljeni nadzornemu pregledu. Rosen je bil v reaktorski varnosti dobro znan. Ime si je ustvaril v zgod-n|ih 70 ih, ko so je uprl prevladujočemu prepričanju ameriške AEC, da so ameriški domači varnostni standardi zadostni, nakar so ga »napredovali« Iz dela z reaktorsko varnostjo. V svojem poročilu o državah v razvoju (1877) je Rosen poudaril Westlnghousovo prodajo reaktorja Filipinom, eno najbolj
vornikov atoma, ko' je s primernim pompom oznanil, da bodo na zunanjem robu baatanskega polotoka ob manilskem zalivu zgradili najprej dve, potem ца še deset atomskih elektrarn.
Za Marcosa je bil to daljnoviden projekt, kakršni naj bi upravičevali njegovo avtokratsko vladavino Kot mnogi drugi oblastniki v nerazvitih državah je bil Marcos prepričan, da je atomska energija nekaj naprednega in da lahko poudari mednarodni image njegove države. Ti dve elektrarni naj bi bili največje gradbeno naročilo v zgodovini Filipinov. Veliko denarja je bilo v igri — da ga nekateri dobe in drugi izgube.
Marcosov na vojaškem zakonu zgrajeni režim je vodila čudna mešanica tehnokratskih nasvetov na visokem nivoju In osebnih spodjebavanj fevdalnega dvora. V izbiri med nasveti tehnokratov in dvorjanov sta imela Marcos in njegova mogočna žena raje dvorjane. K stilu uradnega življenja sta spadala pomp in ekstravaganca, ki ju svet ni videl že od padca Zimskega dvorca — morda od padca Bastilije
jil, posebnih davkih, ki so uničili njegove konkurente, neskončnem toku državnih naročil in cenenih'nakupih, potem ko so državni odloki onemogočili prejšnje lastnike.
1974 so filipinski tehnokrati zaključevali leto skrbnih pogajanj. Čeprav je ekonomski minister kritiziral projekt kot ekstravaganco, je predsednikova volja dosegla, da je ostalo le pri besedah. Marcos je drugi teden v decembru celo poimenoval za »teden atomske energije«. Zdelo se je, da bo pogodbo odnesla General Electric. GE je pripravila natančno študijo, štiri zvezke specifikacij in stroškov, in ponudil^ dve enoti za 700 milijonov dolarjev. Wertlnghouse je poslal samo svoje standardne reklamne brošure in navedel ceno 500 milijonov, ne da bi Izdelal kakršnokoli študijo o primernosti svojih reaktorjev za Filipine. Marcosovi svetovalci so priporočili General Electric. Diktator je Izbral VVestlnghouse Neimenovani govorec za filipinsko elektrogospodarstvo je pripomnil: •Odločitev, da se Izbere VVestlnghouse. je bila politična odločitev « Zmago-
Izdelovalci reaktorjev so se veselo odzvali na to navdušenje. V času, ko se je tok naročil v industrializiranih državah posušil, je bila vsaka prodaja v nerazviti svet pomembna za obstoj industrije. Nuklearni prodajalci teh multimiljondo-larskih ponudb so bili včasih prav nepremišljeno zagreti, da sklenejo kupčijo — podobno kot njihovi kolegi iz letalske industrije.
V 1970'ih je mednarodni škandal s podkupninami ob prodajah letal družb Lockheed in Northrop v Evropi In na Japonskem zrasel iz poganjanja korporacij za težkimi kupi denarja Atomski reaktorji so spadali v to isto ligo, ligo kjer so naročila vredna po nekaj sto milijonov dolarjev. Začele so se širiti govorice o podkupninah, ki da so omogočile nekatere nuklearne prodaje, trditve prodajalcev reaktorjev, da so izgubili to ali ono pogodbo, ker so si njihovi rivali podmazali pot do podpisa. Trdne podatke je bilo težko najti: plačila te vrste se izgubijo v knjigah kot »agentovi honorarji« ali »stroški za posredovanje« A 1976 sta prišli dve pogodbi kanadskega izdelovalca tež-kovodnih reaktorjev, podjetja Atomic Епегду of Canada. Ltd., ki je v državni lasti, pod prste državne službe, ki
NEVARNOST ČLOVEŠKIH AKTIVNOSTI IZVEN LOKACIJE Kaoci ni podatkov	
Gašnica	ni nevarnosti
Prevlaka	promet nekoridorske aviacije na meji sprejemljivega
Tanja	promet nekoridorske aviacije na maji sprejemljivega
Mariovo	ne obstaja nevarnost stacionarnih ah mobilnih virov potencialno nevarnih dogodkov, ki bi lahko ogrozili varnost elektrarne
Krivolak	potrebna je analiza železniškega transporta v bližini lokacije
Krško II	potencialno izpuščanje večjih količin klora iz 2.5 km oddaljene tovarna celuloze »Ouro Salaj« železniški transport na oddaljenosti 800 metrov
Donava 5	ni natančneje obdelano
Bogojevo in Mostonga	ni stacionarnih virov nevarnosti
	
notoričnih atomskih kupčij v nerazvitem svetu.
Glavno vlogo v kupčiji je igral Filipinec italijanskega Izvora Hermimo Disini, visokoleteč poslovnež, ki je začel Iz nič, tesen prijatelj filipinskega diktatorja Ferdinanda Marcosa Disini je začel svoj vzpon 1970 z Izdelavo cigaretnih filtrov Podjetje — Disini in dva uslužbenca - je tedai poslovalo v eni
Neskončni ples zabav in srečanj, kosil v predsedniški palači in križarjenj s predsedniško jahto — posladkan z dvornimi norčki, popevkarji in četo plesalk Voditelji opozicije so sedeli po ječah, tisk je bil trdno obrzdan, oligarhična družinska struktura — tradicionalna osnova filipinske politične moči — se |e prelivala sem In tja -položaj je ponujal velike priložnosti človeku z dvorjanskim darom
slavni pogajalci so odkrito priznavali, da gre njihov uspeh pripisati vplivu Hermlnia Deslni|a, ki so ga zaposlili kot predstavnika pri prodaji Kasneje je VVestlnghouse priznala Se to. d* I® Dlslnl|u plačala »običajen« honorar za storjene usluge Nekateri viri so govorili o štirih milijonih dolarjev; drugi so namigovali na odstotke pogodben . cene, kar bi lahko pomenilo deseti ^
Westinghousovih pol milijarde dolarjev cene je bilo neresno nizko odmerjeno. Celo ameriška ambasada v Manili, ki je marljivo propagirala prodajo kot "filipinski asuanski jez«, je pripomnila, da je številka prenizka. In resnično: ko je podjetje pripravilo natančen predlog, je cena pogodbe poskočila od 500 milijonov $ za obe elektrarni do 1,1 milijarde za eno in vse je kazalo, da se bo še kar brez sramu vzpenjala proti dvema milijardama.
Ekonomičnost projekta je bila dvomljiva, še preden se je Westing-house pojavil s pravimi napovedmi cene. Filipini so imeli še dovolj cenenih hidroelektričnih in geotermalnih možnosti. Poleg tega so delili problem drugih manj razvitih držav — velika 600 MW elektrarna je ogrožala stabilnost šibkega električnega sistema (če ena sama elektrarna presega 10—15% moči sistema, ga njena okvara lahko podre).
Potem je 1977 prišlo Rosenovo poročilo o reaktorski varnosti. Dr. Rosen je opozoril, da se potrdilo o varnosti sistema sklicuje na prodajo v Jugoslaviji (elektrarna v Krškem, op. ur.), tamkajšnji papirji pa se sklicujejo na prodajo v Braziliji. Brazilski reaktor je nosil reference na VVestinghousov projekt v Portoriku. Težava te verižice je bila v tem, da portoriškega reaktorja niso nikoli zgradili; VVestinghousov sistem tako ni nikoli šel skozi neodvisno preiskavo. Po vsem, kar je Rosen ve-
KOMUNIKACIJE IN PRIKLJUČEK NA DALJNOVODNO MREŽO
Kaoci	Sava	je	na	področju	lokacije	plovna.	Priključek	na vozel Banja Luka 5 (50 km) in Ooboj 4
(66 km). Lokacija je neposredno ob regionalni cesti Nova Topola—Srbac—Derventa.
Gašnica	SAVA PLOVNA, NEPOSREDNO OB REGIONALNI CESB. "/ KM OD ŽELEZNIŠKE PROGE. Priključek na vozla Prijedor 2 (53 km) in Banja Luka 6 (40 km)
Prevleka	Lokalne ceste do lokacije, avtocesta Zagreb—Beograd 8,5 km, železniška proga 1. reda 8,5/11 km od lokacije. Letališče Zagreb 16 km stran. Predviden je priključek na vozlišča Er-nestinovo, Zagreb 1, Zagreb II in Prijedor ter na 110 kV mrežo
Tanja	regionalna cesta in proga na področju lokacije, letališče Osijek 18 km stran, Donava okoli 15Od m. Visokonapetostni priključek na vozle Emestinovo, Sombor in Novi Sad
Vir	morski pristop mogoč, ko bo urejeno pristanišče, vozna cesta do lokacije, ni možnosti za priključek na železnico. Priključek na TS 400/110 kV Zadar (Al/Fe, 2 x 490/65)
Mariovo	cesta 1,5 km stran, potrebna rekonstrukcija in most preko Cme reke. Priključek preko TE Mariovo z direktno zvezo za Skopje (100 km). Varnostno napajanje preko HE Čebren in HE Ga-lište
Krivolak	proga Skopje—Solun tik ob lokaciji; asfaltna cesta do lokacije, avtocesta Skopje—Solun 5 km stran. Priključek na vozel Dobrovo (8 km), varnostno napajanje preko HE Krivolak in TE Negotino
Krško II	za transport težkih komponent potrebne večje rekonstrukcije ceste Reka—Karlovac
Donava 5	1 km od Donave, 4 km do ceste, 4 km do proge, priključek na VN mrežo s 45 km vodom, varnostno napajanje iz bližnjih HE in TE
Bogojevo in Mostonga	1 km od Donave, 1 km od ceste, 2 km do proge, priključek na VN mrežo s 3—4 daljnovodi 30-130 km
	
ŠKANDAL
TEDNA
SEIZMOLOŠKI PARAMETRI						
	Seizmološka rajonizacija	Bližnja epicent. področja		Pričakovana magnituda u epi-centr. področju	G-vrednost	Maks. magnituda na področju lokacije
Kaoci	VTMCS	Banja Luka Mj Derventa	50 km 55 km 35 km	Banja Luka 6,5 Dilj 6.0 Derventa 5,5	S2 - 0,20 S, - 0,10	M = 6,5 generiran iz Vrbaske prelomnice
Gašnica	VI MCS	Psunj Banja Luka	35 km 60 km	Upik 5.0 Banja Luka 6,5	S2 - 0,24 S, -0,12	M = 4
Prevlaka	VII MCS	Medvednica Pokupsko	20 km 29 km	Medvednica 6,5 Pokupsko 6,0	S2 - 0,30 S, - 0,15 (free-field)	M < 4,5
Tanja	V1/VH°MCS	Baranja Dilj gora	30 km 30 km	M do 5.5	S2 - 0,18 S, - 0,09	M < 4,5
Vir	Vll° MCS	10 km		6° po Richterju	S2 - 0,3-0,4 Sr- 0,15-0,20	
Mariovo	VI°MCS	Tikveš	20 km	5,5° po Richterju	S2 - 0,30 S, - 0,15	Neaktivno področje
Krivolak	Vir MCS	Valandovo	30 km	5,7° po Richterju	S2 - 0,40 S, - 0,20	-
Krško II	Vll/Vlir MCS	Brežice Medvednica	9 km 45 km	5,8° po Richterju 6,5° po Richterju	Sz.- 0,30 S, - 0,15	—
Dunav 5	Vir MCS	V. Gradište	15 km	-	S2 - 0,20 S, -0,10	M < 5
Bogojevo i Mostonga	Vl/Vll MCS	20 km		6° po Richterju	S2 - 0,250 S, - 0,125	M < 4,5
						
del, je bil tako varen kot hiša iz kart. Rosen je nadalje poudaril, da so nadzorne možnosti držav, ki so sistem kupile, pošteno rečeno, »sub- minimalne«. Filipinsko komisijo za atomsko energijo bi komajda lahko imeli za neodvisno ustanovo in njen licenčni sistem je bil težko vreden svojega imena.
Pri vsem tem je imela zadeva še bolj vznemirljivo plat. Filipini ležijo v močni potresni coni in se poleg tega ponašajo še s številnimi vulkani. 1978 je posebna varnostna komisija IAEA ocenjevala načrt elektrarne in opazila nekaj bistvenih problemov z lokacijo na bataanskem polotoku. Najbolj jo je vznemirila bližina večih vulkanov, najbližji ni bil niti dvajset kilometrov stran. Filipinska oblast ga je odpisala kot »ugaslega«, poročilo IAEA pa je poudarilo, da je vulkanski izbruh treba imeti za »verjeten dogodek« in da bi to moralo vplivati na dovoljenje za gradnjo elektrarne. Poleg tega je poročilo našlo pomanjkljivosti v zaščiti reaktorja pred potresom in presodilo, da bi bilo treba resno poostriti specifikacije. Sredi 1970-ih so te nove skrbi skupaj z rastočo zavestjo o dvomljivi gospodarnosti projekta, končno le prepričale predsednika Marcosa, da je ustavil gradnjo. Kot v drugih državah v razvoju se je tudi na Filipinih napredni sen o jedrski energiji preobrnil v moro.
d*Samo Resnik
Kaže. da ima z desetletno zamudo bombo sedaj tudi Pakistan. Nekaj tednov stara indijska šala pravi, da je bila — tako kot indijska — tudi tar bomba namenjena za miroljubno rabo. in sicer za urejanje prometa v New Delhiju, (op. ur.)
JUGOSLAVIJA VPLETE.NA V TIHOTAPLJENJE OROŽJA KONTRASOM?
Pred leti naše oblasti niso demantirale pisanja tujih časopisov, da bojda prodajamo orožje Južnoafriški republiki. Sedaj angleški časopis The Observer (8/3/87) razkriva britanski poskus pomoči pri oskrbovanju kontrasov z orožjem. Projekt je propadel, iz trivialnih razlogov, še preden je ladja vkrcala orožje v enem od jugoslovanskih pristanišč. Načrtovanih je bilo šest plovb z natovarjanji pri nas.
Pobude za civilni nadzor nad našo trgovino z orožjem so seveda mračna zarota kontrarevolucionarne meščanske desnice.
runs as f°\lows.	g5	and	May 1986,
■ BetWeenSeptember iv	Seawas
the Guemsey-reg ^eowner with lmks m
contractedbyaBnt	q{	arms from
Miami	a	p.ck-up	in Vugos-
Southampton, ««
BBetv/een 'L1®'19 wmy^eviask\of
S»n*.*r^J»noffiml.ppr«chto
help train Conuas^	^ soldiers from
Ш In early 1985>w and John McLaugh-
flown out from KM	British Blow-
2н^""»»““51огСо“'г“’,“,е5'
OBSERVER
Bralcu v naklonjen premislek bi rad predlagal načelo, ki se mu utegne zdeti, bojim se, divje paradoksno in rovarsko: ne kaže verjeti trditvi, če ni nobenega razloga za sklepanje, da je resnična. Moram seveda priznati, da bi taka misel, če bi bila sploino sprejeta, v celoti preoblikovala nafte družbeno življenje in naft politični sistem; ker pa je to dvoje trenutno brez napake, tega načela seveda ni treba sprejeti.
Bertrand Russell Skeptični spisi, 1028
KAM BI DEL?
— elektrogospodarstvo išče po Jugoslaviji mesta za nuklearke
Jeseni lanskega leta je tiho nastal elaborat, ki naj bi pomagal pri pripravi licitacijske dokumentacije za serijo atomskih elektrarn, ki bi se naj gradile v Jugoslaviji do leta 2000 (o referendumu zanje ati proti njim raje ne bi govorili, kajne da ne). Pri pisanju so sodelovali beograjski Energoprojekt, zagrebški Institut za elektrogospodarstvo, Institut za potresno inženirstvo in inženirsko seizmologijo iz Skopja in Elektroprojekt iz Ljubljane.
Potencialne lokacije so pripra-vljalci našli v različnih delih naše dežele, z zelo različnimi krajevnimi pogoji. Žal se je pokazalo, da so stopnje raziskanosti posameznih lokacij prav tako zelo različne in tudi pristopi k raziskavam so močno varirali, ponekod pa se je lokacije preučevalo brez terenskih raziskav. Avtorji elaborata poudarjajo, d^so podatke povzemali iz dokumentov, ki so jih elektrogospodarstva pripravila za svoje potrebe in da se niso spuščali v kritično analizo svojih virov. Analizirane lokacije so pretehtavali izključno s stališča njihove republike oz. pokrajine, tako da tudi niso upoštevali izgub energije v prenosu do porabnikov.
Potencialna mosta gradnja:
Bosna in Hercegovina:
— Kaoci, na desni obali Save v banjaluški regiji, občina Srbac
— Gašnica, isto, a V občini Bosanska Gradiška Hrvatska:
— Provlaka, med vasema Prevleka in Oborovo na Savi (95%)
— Tanja (Slavonija), med vasema Dalj In Erdut na Donavi (95 %)
— Županja, nlzvodno od Žu-Panje na Savi (10%)
— Vir, na otoku Vir (50 %)
— Vransko Јажаго, na |u-
9ovzhodnem robu Vranskega je-*era (15-20%)
— Grba, na otoku Pag
45—20 %)
V poštev bi lahko prišla tudi lokacija med Trogirom in Rogoznico, ki je bila prej predvidena na polotoku Turski Bok, če bodo potekajoča raziskovanja potrdila, da bližnja aktivna prelomnica ne predstavlja nevarnosti. Odstotki v oklepajih nakazujejo stopnjo raziskanosti za izdajo dovoljenja za lokacijo.
Makedonija:
— Mariovo, v neposredni bližini Crne reke, občina Prilep (25 km severozahodno od mesta)
— Krivolak, na levi obali reke Vardar, tikveško področje
Slovenija:
— Krško II, ob zahodni strani prve elektrarne
Srbija:
Donava 5: na desni obali reke, področje v občinah Smederevo! Požarevac in V. Gradište, preučujejo se tri lokacije
Vojvodina:
Bogojevo, na levi obali Donave, blizu istoimenske vasi
Mostonga, na levi obali Donave, v občini Bač
Študija optimistično povzema, da nobena od lokacij nima v bližini ekološko zaščitenih področij. Lokacije so večinoma na kmetijskih zemljiščih in nivo podtalnice je včasih zelo visok, študija ne razmišlja, katera kmetijska področja bi izgubili v primeru nesreče, (takoj po černobilski eksploziji so se pojavile hipoteze, kako bo živela Sovjetska zveza brez ukrajinske žitnice, če se sredica reaktorja prebije do podtalnice: na srečo do tega ni prišlo).
Večina lokacij je zaznamovana z visoko seizmičnostjo, slabimi pogoji temeljenja in nevarnostjo pred poplavami; možne so tudi sinergistične povezave teh lepo-tnih napak. Na pozitivni strani je treba poudariti, da je nevarnost strmoglavljenja letala na katero kolfod 'preučevanih lokacij zanemarljiva.	_	..
Samo Resnik
Narod, ki med vsemi evropskimi nacijami vodi na lestvici po številu samomorov, se mora zato prav v luči Kocbekovih verzov vprašati, kakšno resnico njegove eksistence razodeva to dejstvo. (..)
Ti podatki, ki se zvečine nanašajo še na leto 1978, ko je tekla raziskava, kažejo, da je samomor med Slovenci v nenehnem porastu, saj je bil količnik na 100 000 prebivalcev še 1983. leta 31,3, po najnovejših podatkih Statističnega letopisa SRS 1985 pa že 36,0, kar pomeni, da sta si tega leta vzela življenje 702 Slovenca; to je kar precej več, kot je med Slovenci prometnih nesreč s smrtnim, izidom (...).
kjer ugotavlja, »da imamo v naši republiki desettiso-če alkoholikov, da smo prodali lani 150 milijonov tablet pomirjeval, da imamo eno najvišjih stopenj samomorov v Evropi, da imamo v Jugoslaviji med aktivnimi zavarovanci več kot 11 % delovnih invalidov, četrtin® med njimi na osnovi psihiatričnih diagnoz, da je stres vzrok polovici vseh obolenj, s katerimi se zatekajo ljudje k zdravnikom splošne medicine, itd. K temu je treba prišteti še čisto poseben fenomen, da srečamo danes vedno več bolnikov brez simptomov, ljudi, za katere je značilna majhna intenzivnost doživljanja, čustvovanja in veselja nad življenjem, nizka stopnja kritičnosti in odgovornosti, zato pa toliko večja mera egoizma, brezobzirnosti, rivalitete, sovražnosti, primitivizma, zainteresiranosti za udobje in telesne potrebe, konformizma in strahu, da bi izgubili svoj materialni standard.«
(..) Pa vendar ni mogoče prezreti dejstva, da je bil povprečni koeficient samomora v letih 1881 do 1890 vsega 6,8. (..).. v štiriletnem obdobju do leta 1964 se namreč povprečni koeficient samomora dvigne že na 26,2. Prav gotovo se v tem kaže tudi posledica individualističnega treznjenja ljudi iz kolektivistične evforije in hkrati s tem odpor do represije, ki se je izživljala v številnih političnih kampanjah, s katerimi je partijska oblast še krnila že tako ozek prostor osebne svobode in možnosti za samostojno odločanje in ravnanje. (••)
Prav strašljiv (je) podatek, da si je leta 1984 pri nas seglo po življenju kar 22 mladoletnikov med 10. in 19. letom starosti, kar v seštevku vseh samomorov iz tega leta predstavlja približno 3%; to pa je več, kot je bilo v tem času ubojev (19 primerov). (..)
Če pa vemo, da so v povprečju zadnjih desetih let enako številni kot samomor tudi prijavljeni samomorilni poskusi, ki jih je v resnici gotovo več, in če k vzrokom smrti, med katerimi je bil leta 1978 samomor na sedmem mestu, prištejemo še cirozo jeter zaradi alkoholizma, ki se uvršča na isto mesto — pri čemer najbrž ni neutemeljena domneva, da se ta trend stalno povečuje — potem je podoba slovenskega samomora še mračnejša, kot se zdi na prvi pogled. (..)
PATOLOŠKA DRUŽBA
.. v veliki meri je odsoten tisti vzgojni pluralizem, ki vzpostavlja in goji osebnostne razlike v razvoju otrok. (..)
Če v okvir pravkar opisane vzgojne fenomenologije pritegnemo tudi razvpito usmerjeno izobraževanje in reformo
univerze, se podoba ideološko enostransko opredeljene in sistemsko izvajane »razredne« in »protielitistične« politike v vzgoji in izobraževanju, ki jo zastopa vladajoča avantgarda delavskega razreda, zaokrožuje v sebi zaključen proces hkratnega družbenega usmerjanja glede na potrebe gospodarstva (ne pa glede na njegove perspektive) in pa seveda ideološkega vistosmerjanja, kakršnega anticipira tudi izjava, ki jo je v Prosvetnem delavcu z dne 24. novembra 1972 izrekel takratni predsednik ZKS France Popit: »Pedagoški poklici zahtevajo opredeljene ljudi. Kdor ni opredeljen, ne more biti v šoli. Kdor želi biti v šoli, se bo moral pokoriti politiki ZK. To ni kratenje ustavne pravice.« (..)
Ta shizoidni položaj oblasti se na Slovenskem izraža v celi vrsti pojavov. Na eni strani oblast trpi in do neke mere celo sprejema kot relevantne nekatere pobude in družbena gibanja, ki se porajajo mimo izdelanega političnega sistema in jih zaznamujejo proevropske družbene opcije, kot so neposredne volitve, usfftvna pravica delavcev do stavke, civilno služenje vojaškega roka, pravica do drugačnega mišljenja, odprava verbalnega delikta, ekološka osveščenost, evalvacija in dezideologizacija usmerjenega izobraževanja, zavračanje »skupnih jeder« in drugih unitarističnih manifestacij, s parado, štafeto in enotnim srbohrvaškim jezikom v vojski vred, mirovna in protijedrska gibanja itd.
Na drugi strani pa je v skladu z odgovornostjo, ki jo zahteva »demokratični centralizem«, slovenskemu političnemu vrhu, v katerem ni niti enega nečlana ZK, naložena naloga, da sprejema in izvaja zakone in ukrepe, ki nikakor niso uravnani s slovenskimi nacionalnimi interesi: od proslulega depozita do deviznega zakona; po katerem Slovenija, kjer *živi vsega 8 % jugoslovanske populacije, prispeva za skupne potrebe kar četrtino celotnega deviznega prihodka v državi, od novega načina financiranja federacije in vojske (..) do nenehnega sprejemanja novih zakonov, pri čemer slovenski delegati celo po ugotovitvah SZDLS slabo zastopajo naše interese v zvezi, do njihovega večnega kršenja in popravljanja. če k vsemu temu prištejemo še družbene naložbe, ki se na Slovenskem že izvajajo ali pa so v načrtu, čeprav je javno mnenje uperjeno proti njim (.. —) Žirovski vrh, Aluminijski kombinat v Kidričevem, jeklarna na Jesenicah, hidroelektrarne na Muri in nove jedrske elektrarne, da o manjših projektih, kakršen je Muzej NOB, niti ne govorimo, potem ni daleč od resnice ugotovitev, da je vsa t. o. družbena »alternativa«, ki se zavzema za uveljavljanje vitalnih nacionalnih interesov (..) pravzaprav samo liberalistični kozmetični dodatek na obličju danega političnega sistema, saj je njeno delovanje omejeno predvsem na peticije, izjave, okrogle mize, zborovanja, ipd., včasih pa celo na kakšen »eksces«, ki je seveda brž politično ožigosan.
Niko Grafenauer: Oblike slovenskega samomora,
Nova revija 57,
str. 229-246
K STRANI 10/11
MILOVAN DJILAS (1911 —), jugoslovanski memoa-rist in politični pisec je bil rojen v Kolašinu v črni gori, eden od sedmih otrok Nikole Djilasa, oficirja kmečkega rodu, ki je posedoval majhno kmetijo. Po krajevnih šolah je pri osemnajstih šel na beograjsko univerzo, “kjer je študiral pravo in literaturo, odkril Магха in se uveljavil kot organizator levičarskih študentskih dejavnosti. 1933, kmalu po diplomi iz prava, se je včlanil v ilegalno komunistično partijo. Aretiran zaradi demonstracij proti monarhiji in tri leta zaprt v ječi v Sremski Mitroviči. 1937 je srečal Josipa Broza, znanega kot Tito, voditelja jugoslovanske komunistične partije in postal njegov prijatelj in sodelavec.
Med drugo svetovno vojno — v njej so bili ubiti njegov oče, dva brata in dve sestri — je Djilas v Črni gori vodil jugoslovanske partizane proti nemškim okupatorjem. Po vojni je zasedal vrsto položajev v Titovi vladi in skrbel za partijsko propagando. 1948 je Tito prelomil s Kominformom in Djilas, ki je 1944 kritiziral obnašanje ruskih čet v Jugoslaviji in se kasneje grenko pritoževal nad sovjetskim vmešava-. njem v jugoslovanske zadeve, je postal žarišče ruskih napadov na jugoslovanske »deviacioniste«.
Januarja 1953 je Djilas postal eden od štirih podpredsednikov svoje dežele in je često zastopal Jugoslavijo v tujini, toda tedaj je že izgubljal korak s svojimi kolegi v komunistični hierarhiji. 1953 in 1954 je z značilnim pogumom izpovedal svoje poglede v časopisnih in revijskih člankih, ki so napadali snobovstvo partijskih voditeljev in njihovih žena in klicali po liberalizaciji režima. Nekateri od teh člankov so bili kasneje v New Yorku ponatisnjeni v knjigi Anatomija neke morale. Kin-gley Amis je o njih rekel: »Pisal je nejasno in včasih se je napaden obotavljal, ker se ni mogel odrezati od starih tovarišev. (V pisanju) se kaže kot sposoben, pogumen, precej naiven socialist staromodne vrste.«
Decembra 1953 je bil Djilas imenovan za predsednika jugoslovanske zakono-
daje, vendar tega visokega položaja ni nikoli prevzel. Naslednji mesec so mu odvzeli vse partijske položaje in aprila 1954 je izstopil iz Partije. Kasnejši intervjuji s tujimi novinarji so privedli do aretacije. Obtožili so ga oblasti sovražne propagande in mu dali pogojno kazen, vendar je ignoriral svarilo in nadaljeval z bojem. Decembra 1954 je bil obsojen na tri leta zapora, sedel je v Sremski Mitroviči, bojda v isti celici kot pred vojno.
Preden so ga zaprli, je Djilas poslal rokopis Novega razreda v Nevv York. Knjiga je bila tam objavljena poleti 1957 in je prinesla avtorju dodatnih sedem let zapora. Opisuje rast privilegiranega in parazitskega razreda v bojda egalitarnem komunističnem sistemu. V Jugoslaviji je prepovedana, bila pa je prevedena v več kot ducat jezikov. V angleščini je postala bestseller in si pridobila ime ene najostrejših obtožb komunizma, kar jih je bilo kdaj napisanih, in trden sloves zaradi svoje objektivnosti in natančnosti, svoje »ponosne brezosebnosti« (proud impersonali-ty). Jack Raymond je rekel, da Djilas »kot komunistični propagandist nikoli ni pisal tako povedno; ta zvežček je dober primer, kako lucidne so lahko človekove misli, kadar odsevajo njegova resnična prepričanja«
Dežela brez pravice se
je pojavila leta 1958. To je poročilo o Djilasovi družini, upornikih čez dobro stoletje, in o avtorjevi lastni mladosti. Prej neodvisna Črna gora je 1918 postala del države, ki se sedaj imenuje Jugoslavija. Spominjajoč se krvavih sporov in verskih bojev, ki so sledili, je Djilas pisal: »Zdi se mi, da sem se rodil s krvjo na očeh. Ko sem prvič pogledal, sem videl kri« Knjiga nima političnega pomena Novega razreda, a pritegnila je skoraj nedeljeno navdušenje zaradi lepote svojega stila in podob, zabeljenih s črnogorskimi pregovori in reki. Nevv Y«orkerju se je zdela »blizu ljudskemu epu« in ni bil edini v prerokbi, da bo postal klasično delo balkanske literature. Nobene od Djilaso-vih kasnejših knjig niso tako toplo hvalili.
1961 so Djilasa pogojno izpustili, odsedel je manj kot polovico kazni. Maja 1962 so se kljub jugoslovanskim poskusom, da bi preprečili objavo knjige, v Nevv Yorku pojavili Pogovori s Stalinom. Se isti mesec so Djilasa spet zaprli in obsodili na devet let, ker da je razglašal uradne tajnosti. Dejansko je knjiga, ki je poročala o Djila-sovih srečanjih s sovjetskimi voditelji v 1940-ih, vsebovala zelo malo še ne znanega. Večini kritikov se je zdela zanimiva, čeprav nekoliko bombastično napisana: nekaj specialistov je dvomilo v njeno natančnost in našel se je kritik, ki jo je imenoval »neuravnoteženo, da ne rečem trapasto knjigo.«
Sledile so tri knjige, ki jih je Djilas napisal v zaporu med leti 1956 in 1961 in jih poslal v Nevv York, preden so ga spet zaprli. Črna gora je nasilna, lirična, napol fiktivna pripoved o nedavni zgodovini te dežele. Po J. C. Campbellu vsebuje »odstavke, ki se bleščijo v poetičnem ognju, ki ga Djilas lahko vdihne slikovitim pokrajinam in strastno čutečim človeškim bitjem,« manjka pa ji »preproste in vzdržljive doživetosti in tekoče pripovedi« Dežele brez pravice. Gobavec je neizenačena zbirka kratkih zgodb, večinoma poleposlovljenlh spominov, ki se pogosto ukvarjajo s partizanskimi boji med drugo svetovno vojno. Naslovna zgodba, politična parabola o avtorjevih odnosih s Titom, je vzbudila precej zanimanja, druge je oslabila didaktičnost njihovega socrealističnega stila. Njegoš (1966) je splošno občudovana študija velikega črnogorskega vladarja in poeta.
Konec 1966 so Djilasa nepričakovan^. spet izpustili, potem ko je od 1956 preživel devet let in petindvajset dni v zaporu. Richard Eder, ki ga je poleti 1967 intervju-val za Nevv York Times, je poročal, da se njegova politična prizadevanja, »čeprav ne izključujejo misli na osebno moč, osredotočajo v glavnem na tem, da bi s svojim razmišljanjem in pisanjem podprl najbolj liberalne elemeTite Komunistične partije, ki se trudijo, da bi demokratizirali Jugoslavijo.« Djilas pa je rekel: »Tukaj
ne moremo razmišljati o revoluciji za demokracijo. Takole bi to povedal: družba mora iti živčno naprej.« Eder je opazil, da so Djilasovi črni lasje med dolgim ujetništvom posiveli in da je v njegovem temperamentu »nekdanjo ostrino nastopa, nekakšno netolerantno briljanco, zamenjal blažji, bolj premišljen način govorjenja in gibanja.«
Djilas je po prihodu na svobodo še objavljal v tujini. Nepopolna družba, podna-slovljena z »Onkraj novega razreda«, izhaja delno iz avtorjevega lastnega življenja v poskusu pokazati, da je komunizem umirajoča vera, zgrajena na nesprejemljivih predpostavkah. Rezultat je po mnenju enega od kritikov »tako sveža kritika celotne marksistične dediščine kot duhovna biografija heretika, katerega boji so še širši in globlji od tistih iz politike hladne vojne in revizionističnih filozofij... (Djilas) se sedaj vzgleduje bolj po Gandiju kot po Leninu, zavrača daljne cilje in utopične iluzije vseh vrst v prid novemu, nedoktrinarnemu, neidealiziranemu eksistencialnemu humanizmu.«
Pod zastavo, zgodovinski roman o črnogorskem boju proti turški oblasti v devetnajstem stoletju, je razočaral številne kritike kot pre-dolgovezen in melodramatičen. Opis avtorjeve mladosti in zgodnjih let v tedaj prepovedani komunistični partiji je bil objavljen 1973 kot Revolucionarjevi spomini. Isto leto so avtorju, kot je poročal Nevv York Times, v zahodnih revijah objavljeni članki še enkrat priklicali na glavo napade v jugoslovanskem tisku.
Djilas je pripravil tudi srbski prevod Miltonovega Izgubljenega raja. 1968 je obiskal Anglijo in Združene države in nekaj mesecev predaval na princetonski univerzi. Njegov prvi zakon, z Mitro Mitrovič, se je končal z ločitvijo, z drugo ženo živi v Beogradu. Ima dva otroka, po enega z vsako ženo.
TEMELJNA DELA V ANGLEŠKEM PREVODU: The New Ciste. 1957; Land Wlt-hout Justic«, 1958; An«tomy of a Moral, 1959; Convaraationa wtth Stalin, 1969; Montanagro, 1963; Tha Lapar and Othar Stortas, 1964;NJagoft: Poat, Prince, Bl-•hop, 1966; Tha Unpertect Soctety . Bey-ond tha New Claaa, 1969; Under tha Co-lora, 1971; 1971; Tha Stona and tha Violeta (zgodba), 1972; Memolr of a Revolu-tlonary, 1973.
Wor1d Authora 1950—70
čast
Ob enajstih je na ladji zatulila sirena in tulila je dolgo in tožeče po zavitih hodnikih in po velikih skladiščih in zavijala je po satovju sob in delavnic in laboratorijev, po kontrolnih prostorih. jedilnici in knjižnici in po otroškem igrišču, zateglo je tulila in ljudje so sc dvignili od računov in epruvet in številčnic in zvezkov in hrane in uteži ter so molče stali, ko je tulila, kajti to ni bila sirena za preplah, niti sirena, ki bi klicala na zbor, bila je sirena časti. Potem je utihnila in zamenjala jo je glasba, dostojanstvena stara simfonija in ko je umolknila ta. je resen, miren glas spregovoril: »Z žalostjo sporočamo. da je umrl morda najboljši izmed nas. Ob 10.55 nas je zapustil doktor Josip Rejec. Poveljstvo vabi vse može. žene in otroke na ladji, da pridejo v veliko dvorano in počaste spomin na velikega znanstvenika.«
Ljudje so sc začudeno zazrli eden v drugega.
— Da je umrl?
— Slab je bil videti, ja.
— Pa vseeno ne tako...
— Zdravil jc malo. pa gre hitro.
— Velik človek je bil Dalo se je pogovoriti z njim.
— Ja. velik človek je bil.
— Pdjdimo. ne smemo zamudili.
— Cuj. kaj praviš, ga bodo počastili?
— Bodo. Gotovo bodo. Zaslužil si je. Cc si kdo to zasluži, je on. Res jc zelo veliko naredil za nas. Zelo veliko.
— Pojdimo, pojdimo, pozni bomo.
In tako so se zbrali v veliki dvorani znanstveniki in tehniki in učitelji in otroci, vsi. ki niso bili nujno potrebni pri aparatih in sc tiho razporedili okoli podstavka, na katerem je ležalo mrtvo telo. ob njem pa so stali člani poveljstva ladje. Minila je minuta, dve. potem je eden od njih s povzdignjenim glasom začel:
»Stoletja je že na poti ta ladja in stoletja bodošc pretekla, preden bo dosegla cilj. Ciene-racija. ki je v otroštvu zapustila rodni planet, je pomrla davno pred našim rojstvom in otroei naših otrok bodo pomrli, ne da bi jih ogrelo sonce novega doma. Zaprt sistem smo in nič ne bi smelo iti v izgubo. Zato se naša telesa po smrti vrnejo v tok snovi na ladji in nobena »»d dragocenih snovi v njih ni izgubljena. Pa ven-
80 j ŽIVlJCNJE in тешка
dar so naši predniki v tem življenjskem pravilu naredili izjemo
Delo. misli in telo vsakega od nas pripadajo' skupnosti, a resnica je. da so nekateri redki y življenju toliko dali tej skupnosti, da jim le-U mora izkazati čast. In največja čast in največje priznanje jc v tem. da se družba odreče njihove zadnje žrtve. Cc bi imeli prostor, bi to telo shranili tukaj in ga pokopali v prst planeta, ki* je naš cilj. Ker ga nimamo, ga izstrelimo v ve*’» soljski prostor « Pomolčal jc. »Dr. Rejec je bil' velik človek in mislimo, da si jc s svojim neu-: trudnim delom zaslužil čast. ki jo je doslej do*f živela le šesterica zaslužnih mož in žena. Ali te; strinjate?«
Ljudje so prikimali.	\
Pristopili v> tehniki in truplo odnesli. Luči so ugasnile in na velikem ekranu, ki se jc širil čez vso stransko steno dvorane, so zasijale zvezde. Potem se je na ekranu pojavila drobna, svetla figura, ki se je počasi manjšala, dokler se niso svetilke ob njej zlile v eno samo svetlo pego, potem v točko in potem vi bile le zvezde, samo zvezde. Nekaj časa je minilo, preden vi spet prižgali luči. Tiho je bilo v dvorani in potem je nekdo iz poveljstva spregovoril: »Velik dogodek smo videli danes, prijatelji. Velik človek nas je zapustil. Sedaj se vrnimo na delo in k študiju in ga skušajmo posnemati. Naj nam te minute darujejo novo vnemo pri našem vsakdanjem delu in novo vero v življenje. Pojdimo sedaj, prijatelji.«
Tehnika sta imela lahko delo. Trajektorija je bila preračunana že vnaprej in z radarjem so bili drobni popravki položaja velikih jeklenih rok prav lahka stvar. Telo je /drsniki mednje in imela sta ga. Operacija je bila že davno programirana in pritisk na gumb jc poslal tovor proti tekočim trakovom, ki vi ga prevzeli in odnesli v oddelek za biokiško predelavo. -Sc prej vi avtomati tnlstranili baterijo, svetilne cevke in tanko kovinsko folijo, v katero je bil predmet zavit, in vse spravili na za to določeno me sip.
Ko je bilo delo končano in sta odhajala iz komandne sobice, v je tehnik obrnil k tovarišu:
»Trapasto, ne?«
»Ja. trapasto.«
Samu Resnik
ZF ZGODBICA O CIRKUSU IN SVETILNIH CEVKAH (1981) — SLEHERNA PODOBNOST S ŠTAFETO JE NENAMERNA IN ZGOLJ NAKLJUČNA
Kazstava plakatov NOVEGA KOLEKTIVIZMA v galeriji ŠKUCA, Stari trg 21, Ljubljana
SmSl3il»' ' Jto
ČAŠČENJE
DOBREGA
VOJAKA
SCHIMEKA
Na vaškem pokopališču v Machovvi na južnem Poljskem je grob nacističnega vojaka prekrit z rožami. Travo okoli njega so gazili romarji, katoliški škofje, novinarji iz številnih evropskih držav in nedavno so se jim pridružili še škornji slabovoljnih policajev. Ganljiv kult simbolične sprave je bil razbrcan na kose, ostal je drobir obtoževanj.
Vojak Oto Schimek, avstrijski vpoklicanec v VVehrmach,-tu je imel 19 let, ko je novembra 1944 stal pred strelnim vodom. Zapustil je pismo bratom in sestram: »... moje srce je mirno. Lahko razen tega ubogega življenja sploh kaj izgubimo? in duše ne morejo ubiti...« Po vojni je njegovi družini, iz revne dunajske četrti je bil, uspelo, da so telo prekopali v posvečeno zemljo ob cerkvi v Machovvi.
Počasi se je razširila govorica, da je bil Otto Schimek streljan, ker ni hotel ubogati ukaza, naj strelja civilne poljske talce, večinoma ženske in otroke. Mnoge; na Poljskem in v Avstriji, je zgodba ganila. In nekaterim je prišla prav.
Za poljsko katoliško cerkev je bilo Schimekovo žrtvovanje simbol sprave med Poljaki in njihovimi vojnimi okupatorji, ki jo je cerkev začela pridigati sredi 1960’ih, kljub besni reakciji oblasti. Dali so mu mogočen nagrobni kamen, s fotografijo in napisom, ki je slavil njegovo dejanje. In ljudje so čaščenje sprejeli. Eden mojih mladih prijateljev se spominja duhovnika v njegovi župnijski cerkvi v Gdansku, daleč stran ob Baltiku, kako je vodil molitve za kanonizacijo Schimeka v svetnika.
Tudi katoliška Avstrija je bila srečna. Končno se je našel dokaz za javnost, da se je vsaj en Avstrijec, ki ni bil ne komunist ne socialist, (in tudi Slovenec ne, op. ur.) za ceno svojega življenja uprl Hitlerjevi diktaturi. Kardinal Konig je pripotoval z Dunaja, da moli na njegovem grobu. Avstrijski katoliški novinarji so napisali spošljive članke, poudarjali, da Schimekov grob ne zbira le rormajev temveč tudi darila s prošnjami za Schimekovo intervencijo v nebesih, pomoč ob boleznih in smrtih. Poljske oblasti so se naposled odločile, da zadevo izkoristijo in so povzele nekatere od teh člankov v uradnem tisku.
Samo dezerter
Potem pa se je lani nekaj levičarskih in antikleričnih avstrijskih novinarjev lotilo preverjanja v VVehrmachtovih arhivih in zapisnikih vojnega sodišča. Nikjer niso našli dokazov, da bi Schimek ne hotel sodelovati pri usmrtitvah. Sploh ne: pobegnil je iz svoje enote, očitno zato, ker ni hotel služiti vojske, ujeli so ga, ko se je skušal skrivati med civilnimi Poljaki, bil je sojen in ustreljen kot dezerter. Cerkev je osupnila, poljska oblast si je mela roke — in ne samo ona. V Zahodni Nemčiji je socialdemokratski Frankfurter Rudschau objavil nič lep članek s pripombo, da se je »Avstrija hvalila s svojim junakom, žrtvijo nacionalnega socializma, čigar redkost ga je naredila dragocenega, poljski katoličani... pa so slavili Schimeka kot vzor odpora politični oblasti, simbol odpora Solidarnosti poljskemu režimu ...« Članek je ponatisnil poljski vladni časopis, uradni govorec pa se je na varšavski televiziji rogal Schimeku kot navadnemu dezerterju, pre-strahopetnemu, da bi se pridružil poljskim partizanom.
»Navaden dezerter?« To je bilo preveč. Spoštovani pisa-
telj Edmund Osmanczyk je odgovoril s člankom, ki ga je uvajal stavek: »Bit sem dezerter iz Hitljervih armad. Nikoli nisem skrival tega.« Lahko bi dodal, da je bilo dezertiranje iz vojske tujih okupatorjev stoletja znak poljskega patriotizma.
In reči moram, da so stvari postale dosti žalostne, če neka evropska vlada, celo tako čudna kot je poljska, pravi svojim ljudem, da si je vojak, ki je dezertiral iz Hitlerjevih armad, zaslužil svojo usodo. Kot je prejšnji teden vprašal krakovski kolumnist Kisiel: 19 leten vojak iz revne dunajske družine, ki pobegne iz vojske in se nekaj tednov uspe skrivati med Poljaki — je to malenkost, v teh časih vladajočega divjaštva in krutosti?
Strah in kazen
Z zanimanjem bom opazoval, da vidim, ali se bo katoliška cerkev, soočena z resnico o ubogem malem Ottu Schimeku, odločila, da to ni primeren mučenik in bo tiho ugasnila njegovo čaščenje. Upam da ne; mladi Poljaki ga tako ali tako ne bodo zapustili. Čeprav dezerter, ne več deček, ki ni hotel zagrešiti zločina, je še vedno patron gibanja »Svoboda in mir«, majhne zelenkaste opozicijske skupine, ki je nedavno tega skušala demonstrirati na njegovem grobu, pa jo je policija razpršila.
Skopi podatki o Schimeku, ki so prišli skozi čas, večinoma pisma domov, kažejo, da je sovražil vojaščino, posebno dolžnost, da ubija. Vpoklicali so ga že pri sedemnajstih. Mami je pisal: »Meril bom vstran, da ne bom nikogar zadel. Saj bi tudi oni radi šli domov.« Ker je tako mislil, so ga v enoti trpinčili in zapostavljali, dokler ni, končno, patetično pobegnil na sovražnem ozemlju.
Vredno je pomisliti na pri-) tiske, ki so delovali nanj, da bi se podredil. Strah, seveda: neusmiljena kazen, ki je čakala vsakega nepokornega vojaka v nemški armadi. A Schimek se je postavil tudi proti zapeljivemu pritisku nacistične ideologije, ki ga je vabila, da otopi pred človečnostjo tistih drugih, ki zanj naj ne bi bili le sovražniki Reicha, temveč tudi podljudje, kakršni ne morejo vzbuditi v človeškem bitju normalnih instinktov sočutja in bratovstva.
Končno, ta otrok brez podlage izobrazbe ali privilegijev se je uprl skušnjavi, da se »podvoji«. Mislim ponavadi zlahka sprejeto možnost razpolovitve moralnega sveta: na »domači del«, kjer te vodijo konvencionalni moralni standardi tvoje družine, in »vojaški svet«, kjer novi, drugi jaz deluje po čisto drugačnih moralnih standardih — in ne čuti nikakršnega razcepa v sebi. Schimek te delitve ni zmogel. Kadar je nameril puško se je najprej vprašal, kaj bi rekla njegova mama, njegove sestre.
Vojaškim tovarišem se je Schimek gotovo zdel prezira vreden slabič. Z bataljoni Schimekov nihče ne dobi vojne. A obenem je res, da je ta fantič ostal polna osebnost, ki je vsa teža hitlerjevske tiranije in ideološkega zapeljevanja ni mogla precepiti.
Morda je sedaj, ko ni več »mučenik proti grozoti«, Oto Schimek še dragocenejši kot prej. Kisiel je imenoval njegovo dezerterstvo evropejsko dejanje« Ni pobegnil, ker je bil Avstrijec, niti zato, ker je občudoval Poljsko, niti zato, ker je bil antinacist, čeprav je verjetno bil.
Dezertiral je, ker ni videl
nobenega smisla v masovni pokoriščini in moralni samo-pohabi v imenu Države. Prej pripada Zelenim kot Cerkvi.
Da streljaš moraš zatisniti eno oko. Schimek tega ni mogel: ni mogel gledati drugače kot z obema očesoma. Naivno je napisal: »Vojna me ne zanima.« Čutim da bo sedaj, šele sedaj, postal resničen junak našega časa.
p.: Samo Resnik
'
EN BRIGADIRSKI ZDRAVO
Nismo si mogli želeti lepšega praznovanja 8. februarja kot ravno s koncertom alter-biues legende (že?) Nicka Cavea s skupino The Bed seeds. Evropski Avstralec Nick Cave je začel zlagati hišo rock zgodovine pri enem najboljših bandov osemdesetih let, protagonistih agresivne emocionalne mračnosti, legendarnih in že razpadlih The Birth-day Party. Po njihovem razpadu je Cave z Blixo Bargeldom, kitaristom in pevcem Einsturzende
Neubauten in Mickom Harveyem ustanovil The Bad Seeds, ki so kmalu potem izdali prvo ploščo From Her To Eternity, kjer je Cave še v dobršni meri nadaljeval prekinjeno. Z ozirom na Birthday Party je zvok dosti mehkejši in tudi same skladbe niso tako močne, čeprav jih ekspresivnosti ravno zaradi Caveovega vokala in značilne kitare Blixe Bargelda, ki še ni tako izrazita kot na naslednjih ploščah ter korektne glasbene podlage ostalih inštrumentov,
ne mahjka. Prelom pomeni plošča The Firstborn is Dead, kjer je Cave dokončno pokazal svoje tokove: izpeljeval se je iz tradicije pravega bluesa z ameriškega juga, naslonjen na delo svojih vzor-
jev tipa Nazareth, Wishbone ash in Alvin Lee, kar 'je .tudi za rock potrdilo tezo, da kvalitetne glasbe zob časa ne bo bolel. Dvanajstčlanska zasedba je po napovedi začela s silovitim funkom, ki
Delovna skupina za mirovna gibanja pri RK ZSMS, Dalmatinova 4,
Ljubljana, Jugoslavija
Dokument 3/87, iz dne 25. februar 1987 demokratični javnosti, medijem obveščanja Predsedstvu CK ZK Slovenije Predsedstvu RK ZSM Slovenije Predsedstvu RK SZDL Slovenije
Sekcija za kulturo miru ŠKUC, Kersnikova 4,
Ljubljana, Jugoslavija
Poziv!!
Meseca oktobra 1986 je šest oporečnikov ugovora vesti iz Slovenije (iz Maribora) dobilo pozive za služenje vojaškega roka kljub dejstvu, da so odhod v vojsko odklonili že po enkrat ali dvakrat, za kar so bili vsak posebej kaznovani z večletnimi zapornimi kaznimi, ki so jih prestajali tudi na Golem otoku. Konec novembra 1986 jim je upravni organ za LO SM Maribor pozive brez kakršnekoli formalne obrazložitve umaknil. Prevladalo je mnenje, da je končno vsaj v Sloveniji zmagala trezna presoja in da je enkrat za vselej končana praksa večkratnega kaznovanja oporečnikov. Vendar temu očitno ni tako. V drugi polovici februarja 1987 je vseh šest oporečnikov ponovno dobilo pozive za služenje vojaškega roka, kamor naj bi odšli sredi marca.
Ponovni pozivi navajajo oporečnike vesti k novim kaznivim dejanjem, kar vodi k izrekanju novih (ostrejših) kazni. V skladu s svojo vestjo bodo morali navedeni ljudje vojaško službo ponovno odkloniti:
Janko Cehtel, r. 25. 7. 1961, dvakrat že zaprt zaradi oporečništva (4 leta)
Valenta Rajko, r. 10.8. 1961, dvakrat že zaprt zaradi oporečništva (4 leta)
Bergaver Anton, r. 10. 1. 1962, enkrat že zaprt zaradi oporečništva (3 leta)	•
Miglič Bojan, r. 28. 7. 1961, dvakrat že zaprt zaradi oporečništva (4 leta)
Bergaver Ivan, r. 25. 4. 1965, enkrat že zaprt zaradi oporečništva (10 mesecev)	y
Jezernik Peter, r. 3. 1. 1962, enkrat že zaprt zaradi oporečništva (2 leti 5 mesecev)
Ta gesta oblasti je dvakrat cinična. Prvič zato, ker so pozivi poslani po tem, ko so bili enkrat že umaknjeni (v času, ko je »razprava« o priznavanju ugovora vesti potekala v »pristojnih« zveznih in republiških organih) in drugič zato, ker so pozivi poslani tik po »formalnem« zaključku »neformalne« razprave o ugovoru vesti. V Sloveniji je na razpravah tudi v političnih forumih prevladalo mnenje, da je večkratno kaznovanje oporečnikov nesmiselno, nehumano in brez primere v civiliziranem svetu. Da bi to kaznovanje preprečili niso storili NIČESAR.
Zato pozivamo:
— predsedstvo SFRJ in Zvezni Izvršni Svet, da javnost seznani s-stališči, ki jih naša vlada zastopa v diskusijah o priznavanju ugovora vesti kot temeljne človekove pravice, ki ta mesec potekajo pri OZN v Ženevi, (navedena organa sta to zahtevo — podpisano s 177 podpisi, prejela že sredi decembra 1986 in kljub večkratnim javnim opozorilom še nista posredovala odgovora) ;
— predsedstvo in druge forume ZSMS, SZDLS in ZKS, da v skladu s svojimi stališči posredujejo in preprečijo ponovne sodne procese proti navedenim in drugim oporečnikom;
— demokratično javnost, da z izrazi solidarnosti z oporečniki in z zahtevami po priznavanju ugovora vesti pripomore k ustavitvi preganjanja oporečnikov in koncu sodnih procesov, ki sedaj grozijo
— mednarodne mirovne in druge človekoljubne posameznike, skupine in organizacije, da posredujejo pri jugoslovanskih uradnih predstavništvih v tujini in direktno pri naši vladi v prid šestim oporečnikom in priznavanju ugovora vesti pri nas;
— sredstva javnega obveščanja, da objavijo pričujoči apel za pomoč oporečnikom ter po svoji moči objektivno poročajo s sodnih procesov, ki se obetajo, če ne bo prevladal razum.
Poslano:
naslovnikom, zveznim in republiškim družbenopolitičnim, sodnim in vojaškim telesom, War Resisters International, Amnesty International, Helsinki Watch, KEVS in številnim drugim mednarodnim organizacijam, skupinam in posameznikom.
POSLEDNJI TANGO
nikov — mogoče predvsem Elvisa Presleya (Mimogrede je naslov plošče Prvorojenec je mrtev direktna povezava z njim, saj sta njegov in tudi Caveov brat dvojček kot prvorojeni ob porodu umrla; naslednje: uvodna pesem Tupelo direktno opeva Elvisov rojstni kraj na zelo biblijsko-misti-čen način) in Casha, katerega pesem VVanted man je preobdelal v svojem slogu. Glasba je trša in bolj prečiščena, ritmi v hitrih skladbah meljejo, v počasnih pa udarjajo, v besedilih se poigrava s patetiko, mistiko, delno tudi s samoironijo, predvsem pa z bolečino, trpljenjem, ljubeznijo, ki je vedno črna, kar povzroči trpinčenje ali celo ubijanje partnerja (v njegovem primeru .seveda ženske), lahko tudi samega sebe. Mogoče je ravno v pretirani patetiki Cave zašel predaleč, kar pa mu je uspelo s koncertom popol-rioma demantirati in ves dvom v njegovo iskrenost je šel pod vodo (patetiko so mu očitali tudi na zadnjem albumu Your Funeral... My Trial, katerega je izdal izgubljeni punci v slovo). Tretji album Kicking Against the Pricks je zbirka priredb skladb, ki so nanj najbolj vplivale. Najdemo priredbo The Doors The Carnival is Over, Hey Joe, Ali Tomorrovv Par-ties Velvet Underground ... Glasbeno so tukaj The Bad Seeds dosegli svoj višek in mogoče celo našli svoj stil, katerega nosilec je Blixa Bargeld s svojo raztrgano kitaro (zadnja plošča ji je kar podobna). Cave je prispeval čudovite interpretacije ob katerih ni varčeval z glasovnimi možnostmi; smešno je delno to, da Cave ni napisal besedil in plošča je pri kritikih zadela v zlato. Koncert je bil lepljenka materiala z vseh štirih plošč (prvo so malo zanemarili), začenši z udarno From Her to Eternity, ki je v trenutku dvignila nastop na nivo, ki ga celo poldrugo uro ni zapustil, čeprav so prevladale mirnejše blues teme, vendar zaigrane in zapete tako silovito in emocinalno nabito, da smo se znebili zadnjih kančkov dvoma v Caveovo iskrenost, češ da je pptatičen. Odličen band z morbidno-kristalnim klavirjem, Trdimi in neverjetno ozvočenimi bobni (ves čas je bil zvok odličen) ter Bargeldovo kitaro in zanesljivima ritem kitaristom in basistom je zmogel čisto vse, kar si je Cave zamislil (Bargeld je sicer izgledal dokaj zgubljeno, igral pa je mojstersko). Poslovili so se z na hitro dogovorjeno priredbo (seveda v svojem stilu) skladbe 500 miles, ki jo pri nas poznamo v izvedbi Lada Leskovarja Poslednji vlak. Po dolgem zopet koncert brez madeža in vsem, ki so dobesedno vzeli Prešernov smrtni dan in se zapijali ali počeli kaj tretjega, je lahko iskreno žal! Cave je resnično eden redkih pravih norcev v ustvarjalnem smislu besede. Toda kaj je šele sledilo!
Samo nepolnih dvajset dni smo morali počakati, da smo prvič v petindvajsetih letih uspeli slišati in videti v živo izumitelja funka in soula, Jamesa Browna. Hala Tivoli je bila v sredo, 25. 2. 1987, zelo polna in naelektrena, kar je bilo popolno nasprotje koncertom odsluženih heavy in hard rocker-
je naraščal v svoji napetosti, čimbolj se je približeval vstop Jamesa Brovvna, ta je prišel na oder v maniri pravih ameriških zabavljačev — pompozno in kraljevo. Začeli so z edinim hitom, s katerim so zasedli prvo mesto na ameriški lestvici, kar je nekakšen absurd po tako dolgi in uspešni karieri, saj so še dvakrat prilezli do drugega mesta, in sicer The Man's World v šestdesetih letih in razvpito The Sex Machine v sedemdesetih, s pesmijo Living in America (iz Rocky-ja IV). Ozvočenje še ni delovalo, kot bi moralo, in tudi band še ni bil dovolj na liniji, zato je škoda, da smo namesto uživanja dobili packo, ki je vso publiko po'začetni evforiji malo pobila na tla, kar je povzročilo kar nekajdesetminutno pobiranje. Prvi adut je bil torej vržen v zrak. Z zvokom so bile ves čas težave, in kadar je bila pihalna sekcija odsotna, je bilo vse malo preveč podobno ementalerju: pretiho in premehko za Halo Tivoli. Tudi pevke niso znali izkoristiti in je bila blontna črnka bolj za vtis male maskotice v stilu: tudi za ženske je prostora med črnskimi frajerji. Nekje po dobri tretjini se je band z Jamesom Brovvnom na čelu pobral, čeprav je le-ta dajal zelo veliko prostora sami glasbi in se je dokaj držal v ozadju in celo nekajkrat pristopil h klaviaturam, kar pa mogoče ni bilo najboljše, ker je njegovo znanje borno in je vse skupaj dajalo le videz pavjega perja Za Jamesa Brovvna popolnoma nepotrebno. Mogoče pa so leta že tukaj? Z izmenjavanjem hitrih in počasnih skladb je tudi preveč sekal sam ritem nastopa, ki je svoj prvi vrh dosegel po naslednjem hitu The Man's VVorld. Publika se je ponovno dvignila in naprej je šlo vse s strahovito fun-kovsko ofenzivo, katero je skupina kar vcepljala publiki s svojim shovvom. To je bil resnično shovv v pravem, ameriškem pomenu besede s povezovalcem sporeda, z zvezdo večera in z ostalimi zajčki. Konec je prišel prehitro in publika je zasedbo ponesla v nekaj podaljškov in samemu vrhu koncerta nasproti: začeli so ga z zadnjim asom iz rokava Sex Machine. Vse, kar je sledilo, pa si lahko predstavljamo pod imenom vesoljni funk: band je dobesedno letel za Jamesom Brovvnom, ki je stisnil še poslednje kaplje krvi iz svojega telesa. Po dobrih dveh urah smo zadovoljni in s šumenjem v ušesih ter s pesmijo Sex Machine na ustih odšli novim borbenim nalogam naproti, saj, kot veste, sovražnik nikoli ne počiva in je vedno treba biti pripravljen, tudi zato, ker bo 9. aprila po Hali Tivoli oral eden od kraljev rock and rolla, pianist Јеггу Lee Levvis, ki je pred tridesetimi leti napravil prve posnetke za legendarno Sun Records (na začetku tudi glasbena zibelka Elvisa Presleya), Tam je napravil svoje najboljše posnetke vsaj po rock estetiki (kasneje je pač postal popevkar) in celotnega rock and rolla. Držimo pesti in ne odmikajmo se od začrtanih smernic!
Borčevski pozdrav do naslednje številke in ne še pobegniti v gozdove.
PEC
Vesna Pešič
PETICIJE IN POLITIČNA EMANCIPACIJA (4)
Prvo strokovno rekreacijo" na to peticijo je prispeval Mirko Perovič, tedaj predsednik zveznega sodišča. Po njegovem mnenju sporno določilo ne ogroža svobodnega izražanja idej, saj »ne gre za svobodno izražanje idej in stališč, temveč za zlorabo svobode misli in opredeljevanja«. In dalje: »V bistvu gre za kontrarevolucionarne namere. Ti so navzoči v obeh navedenih oblikah — v prvi so izrecno formulirani, v drugi pa predpostavljeni«. Sklicujoč se na sodno prakso, trdi, da pravosodni organi nikoli niso pomišljali, ali naj »v vsakem konkretnem primeru ugotavljajo obstoj kontrarevolucionarnih naklepov, katerih posledica naj bi bilo ogrožanje družbene ureditve in varnosti države«." Čeprav v praksi ni bilo kolebanj, Perovič meni, da »citirana formulacija druge oblike kazenskega dejanja iz 133. člena vzeta sama zase zares ni dovolj precizna«. Zato predlaga (ne prvič"): »Citirano formulacijo >druge oblike< kaznivega dejanja sovražne propagande bi morati in mogli jasneje formulirati. To pa tako, da formalno in izrecno navedemo, da gre tudi tu za namen, ki je vidno navzoč v >prvi obliki-. Mislim, da je to potrebno storiti zaradi nas samih, in ne zaradi naših -kritikov-. Zadeva ni neobhod-na, toda predpis bi bil jasnejši in preciznejši. Ne bi ga črtati, kot oni hočejo, ampak samo dopolnili in pojasnili.«"
Če pomislimo na pomen vprašanja, ki ga je ta peticija zastavljala, je smiselno zabeležiti tudi minimalni učinek, ki ga je dosegla. Mislimo na ponovno odpiranje javne razprave o smotrnosti kaznovanja sovražne propagande, oziroma »zlonamernega in neresničnega prikazovanja družbenopolitičnih razmer v državi«. V teh letih od pojava te peticije, se v našem tisku neprestano obnavlja polemika o potrebi obstoja spornega določila 133. člena. Omejili se bomo na nekatere objave v tisku in prikazali značilna strokovna stališča o pomenu spornega določila za svobodo izražanja. Znanstveniki s področja kazenskega prava, kriminologije in sorodnih disciplin so si enotni, da 133. člen inkriminira mišljenje in ga je zato potrebno črtati iz kazenskega zakonika.
Kosta Čavoški je ovrgel trditev, ki jo je v naši javnosti pogosto slišati, namreč da nekaj podobnega dejanju sovražne propagande obstaja v skoraj vseh sodobnih kazenskih zakonodajah. V analizi kazenskih zakonikov 22 (pretežno razvitih zahodnih) držav je Čavoški ugotovil, da se »komaj za ove da.reči, da vsebujeta t. i. delikt mišljenja«. Nadalje opozarja, da v posameznih evropskih, še posebej pa neevropskih državah podobne delikte res ostro kaznujejo, da pa bi bilo »primerjanje Jugoslavije s temi državami v vsakem pogledu sramotno. Verjamem, da bi tudi prof. Perovič, če bi bilo to mogoče, raje primerjal Jugoslavijo s Francijo kot z Albanijo«."
Ljubo Bavcon, znani strokovnjak za kazensko pravo, je večkrat javno govoril o nepreciznosti in škodljivosti tega določila ter o njegovi nezdružljivosti z duhom samoupravne in demokratične družbe". Bavcon pravi, da zaradi »neugodne klime« zakonodajna komisija 1976. leta ni uspela spremeniti 133. člena. Po njegovem mnenju bi predlogi te komisije laže uspeli konec 1977. leta, ko je CK ZKJ sprejel »nekaj zanimivih stališč o političnem kriminalu«, kot npr, da »nima smisla pretiravati pri kazenskopravnem zagotavljanju samoupravljanja, saj je samoupravljanje povezano s svobodnimi usti: ne moreš samoupravljati, če imaš zavezana usta in t« ti za vsako sporno besedo preti pregon«.*’ Po Bavconovem mnenju sporno določilo »inkriminira kritično mišljenje, pa četudi se trenutno ne bi uporabljalo, saj se lahko vsak trenutek oživi in popolnoma samovoljno uporabi«."
Zvonimir Separovič se strinja, da »imamo na žalost delikt mišlje-
nja v skrajno nespretno formuliranem določilu o sovražni propagandi z zelo raztegljivimi formulacijami«. Opozarja, da tako široke in elastične formulacije političnih deliktov »postavljajo pod vprašaj načeli zakonitosti in legalnosti«.’3
Na srečanju jugoslovanskih pravnikov v Strugi 1983 je burno razpravo izzval Oordi Marjanovič, ko se je zavzel na ukinitev kaznivega dejanja sovražne propagande." Marjanovič meni, da je ena od prvih nalog reforme tega področja prav ukinitev kaznivega dejanja sovražne propagande. Njegovi argumenti so: prvič, to kaznivo dejanje je bilo leta 1946 prevzeto od sovjetske zakonodaje in nas spominja »na našo prvo ljubezen do prve države socializma«; druga oblika tega dejanja je bila v našo zakonodajo uvedena šele 1959. leta, ko se je v sovjetskem zakonu o odgovornosti za kazniva dejanja proti državi pojavil skoraj identičen predpis. Čeprav ne misli, da ne bi smeli iz sovjetske zakonodaje ničesar prevzeti, postavlja Marjanovič vprašanje »ali takšno določilo ustreza potrebam zaščite samoupravne družbe«." Marjanovič oporeka smotrnost ne le druge, ampak tudi prve oblike kaznivega dejanja sovražne propagande. Prva oblika je nepotrebna, saj inkriminira dejanja, ki so kazniva že po drugih osnovah, in je določilo odveč. Druga oblika (»zlonamerno in neresnično prikazovanje ...«) »ustvarja o nas predstavo totalitaristične države, ki kaznuje tudi človekova prepričanja, stališča in mišljenja«. Sklicujoč se na klasične argumente proti temu določilu," opozarja Marjanovič, da določilo predpostavlja obstoj
To гке is nшАНј тнв Div/ne kiph r of	ноџ/ever,
kteANST THAT YoV H AVB To A f-u>oW TH/N3- /
7 '	A
W' m
■t$/ m
ша_
»samo ene edine in nedeljive resnice«, vemo pa, da resnica takšna ne more biti. Tretje vprašanje, ki ga je sprožil, se nanaša na hierarhijo vrednot v naši družbi: zakaj se izjemno strogo kaznuje klevetanje države, ko pa se ve, da na vrhu hierarhije vrednot v samoupravni družbi stoji človek, ne pa država »Če nekdo okle veta poštenega delovnega ali nedelovnega človeka, našo največjo vrednoto torej, je kazen, ki jo lahko dobi, največ tri mesece zapora I Kazen za tistega, ki okleveta državo, pa je lahko celih deset let zapora.«
V razpravi o spornem določilu 133. člena KZ so sodelovali tudi znani odvetniki, kot strokovnjaki-praktiki." Med njihovimi stališči je opazno mnenje Srde Popoviča, ki je dobil bogate izkušnje v obrambah ljudi, obtoženih političnih kaznivih dejanj. Popovič meni, da se dš nedoločenost dejanj v kaznivih dejanjih kontrarevolucionarnega ogrožanja družbene ureditve (114. člen KZ) in sovražne propagande (133. člen) kritizirati tudi s fundamentalnejšega stališča. Ker dejanje samo ni definirano, ampak se določa izključno glede na posledice, je sodiščem omogočeno, da v ta zakonska določila »vnašajo ocene dnevne politike, kakšne posledice povzroča katero dejanje« Ob tem je pomembno opaziti, da so se dejanja, zaradi katerih se sodi, zgodila pred politično oceno, »tako da vnašanje političnih ocen napravi zakon retroaktiven«. Re
kroaktivnost zakona pa ukinja načelo legitimnosti, tj. načelo, da se lahko sodi samo za dejanja, ki so bila v času izvršitve z zakonom predvidena. Ta analiza se nanaša na 133. člen, katerega nedoločenost implicira vključevanje političnih ocen tega, katero prikazovanje družbenopolitičnih razmer je resnično in katero neresnično. Popovič iz tega sklepa, da se kaznovanje za dejanja iz 114. in 133. člena dejansko ne uporablja kot sredstvo za zaščito temeljev sistema, ampak za obrambo legitimnosti le-tega. »iz strahu, da ne bi omajali vere v optimalno naravo političnih institucij, kar je definicija legitimnosti, se s prisilo preprečuje postavljanje določenih trditev ati mnenj, ki bi, po mnenju tistih, ki sankcije uporabljajo, lahko ogrozita to vero, pa čeprav vero v institucije, začnete braniti legitimnost s pomočjo prisile, sami ogrožate sistem in izražate dvom o njem, saj predpostavljate, da se sam pred neresničnimi trditvami ne more ubraniti. To je pesimistično antropološko stališče, pa bo iaž vedno zmagata; nerazumljivo je, da je zakonodajalec, ki bi mu to moralo biti jasno, kljub temu takšna dejanja inkriminirat.« У9
Poleg navedenih, je tisk prinesel tudi drugačna strokovna mnenja. Zvezni javni tožilec Miloš Ba-kič je npr. negativno komentiral predlog za ukinitev verbalnih političnih deliktov. Kadar gre za sovražne pobude, po njegovem mnenju takšnih predlogov sploh nima smisla obravnavati. »Ko pa gre za ljudi s sovražnimi idejami, mislim, da so preveč neresno in površno obravnavali ta vprašanja.« Mnoge posameznike so zavedle »sovražne parole o tem, da v demokratični družbi ni preganjanja zaradi izražanja mnenj, in da ni potrebno ustvarjati »zapornikov vesti«. Očitno je, da so to argumenti kvazidemokracije, ki pozablja, da moramo ščititi vrednote, na katerih ta družba temelji in ki so lahko napadene tudi verbalno; sicer pa tako počne vsaka družba.«'"
Iz tiska je razvidno, da so posamezni udeleženci posveta v Strugi žolčno spodbijali stališče o potrebi ukinitve kaznivega dejanja sovražne propagande. Tako je Lazar Raonič, namestnik zveznega javnega tožilca, menil, da je kaznivo dejanje sovražne propagande »orožje sovražnika. To je kriminalni poziv na akcijo. Ne verjamem, da bi delavski razred Jugoslavije sprejel njegovo ukinitev. Moti me, da sem sodijo vsi tisti, ki nastavljajo bombe v kinodvorane, pobijajo nedolžne ženske in otroke. To je kaznivo dejanje jugoslovanske socialistične revolucije še iz časov, ko je krvavela.«"'!!) Predsednik Vrhovnega sodišča Vojvodine Branko Petrič meni, da »sovražni agitatorji niso_ nikakršni nedolžneži, še manj »zaporniki vesti<, ki odgovarjajo samo za svoje prepričanje, (...) odgovorni so za materializirano dejavnost proti tej družbi. Nihče ne kleveta Iz malomarnosti, vedno so zadaj mračni nameni.*1"
Emancipatorski smisel peticije za ukinitev omenjenega kaznivega dejanja je v tem, da je na odprt in neposreden način, ko jo je naslovila na najvišje organe oblasti, postavila zahtevo po utemeljitvi svobode izražanja in javne besede v jugoslovanski družbi z ukinitvijo določenega zakonskega določila. Torej ne gre za »pravniški« spor, temveč za spopad različnih konceptov odnosa med državljani in oblastjo. Prvo mnenje brani določilo o sovražni propagandi, tako da se sklicuje na potrebo socialistične družbe, da se s strogimi zapornimi kaznimi zaščiti pred lažnimi in zlonamernimi trditvami posameznikov o družbeni stvarnosti. Vendar se takoj zastavlja vprašanje, zakaj bi bile laži o socialistični družbi — torej o družbi, ki je ukinila bistvene elemente eksploatacije, ki je humanejša in je ustvarila možnosti, da vsak človek odloča o presežkih dela in o vseh pomembnih družbenih vprašanjih — vplivnejše in močnejše od laži v ekaploatatorskih kapitalističnih družbah. Ker je teza o po-
DELEGATOM SKUPŠČINE SFRJ PREDLAGAMO V RAZMISLEK POBUDO 0 ODPRAVI SMRTNE KAZNI
Ker smo prepričani, da je človeško življenje nedotakljivo, nasprotujemo smrtni kazni. Mislimo, da nima nihče pravice nikomur odvzeti življenja, tudi na osnovi sodne odločitve ne. Poleg tega smo prepričani, da je smrtna kazen v popolnem nasprotju s humanistično vizijo socialistične družbe in s tistimi civilizacijskimi tokovi, ki si prizadevajo za zmanjšanje nestrpnosti in nasilja.
Ker se-v naši. družbi 'smrtna kazen izreka v imenu ljudstva, čutimo intimno dolžnost, da se dejavno opredelimo proti takšni obliki kaznovanja. Verjamemo, da so-vsa človeška dejanja tudi družbeno pogojena in da družba nosi vsaj del odgovornosti zanje; zato obsojamo obliko kazni, ki zadene samo in dokončno le posameznika. Človek se je -kot vrsta in posameznik - zmožen nenehno razvijati in izpopolnjevati, smrtna kazen pa nasilno in predčasno izniči to možnost. Dosedanje raziskave nas prepričujejo, da smrtna kazen nima preventivnega učinka, ki ji ga sicep vztrajno pripisujejo njeni zagovorniki. Očitno se torej ohranja kot nadaljevanje maščevalnega načela "zob za zob". In kdo, navsezadnje, lahko izključi možnost sodne zmote?
Pobudniki in prvi podpisniki književnik Jure Detela, novinarka Alenka Puhap, arheolog Božidar Slapšak, filozof Marko Uršič in knji-žemiik Jaša L. Zlobec vabimo vse, ki soglašajo s to pobudo, da se nam pridružijo.	'	v
Ime in priimek (čitljivo)
poklic
kraj
/ i/Ji 4 /Ck A (f ^ d'4^ J<	Uh S i j cA n ju
• ^ Y«Av£ž£~ hitoscA v it z f	
itAUhiAs	
Aj-et Um&AlL	h,
UčU CoaA’ /rf-fou&.lkfrm-h'		-
\ Л	/ ... ....
/ <J
Če zmanjka prostora, se podpišite na hrbtno stran lista!
ФЏ№А1
[/VKETŽ- / c AItvU'
УМТ^-ft ЂHijtJiiL jlCibA
30GOMIU \E LIKANJE
ф ha
sAzc/e »JtL (o •U.U6'
•мгч' Ј&клЛлкуO
bMii, r G
ir
Cj cvo pa/roz
i&o
"0	Vj	t,\
SfucM
* /m(fen/
A-h:.. -
a »o-
V C /c-Ov.mu
fkn v>0(
/f/, /Z-
is/l лАЛу-в
kc
! irtvAE H v«, ил.
Гег-vr	]	|vc/crvn.	јЉ**
X <rjvv-~6c~ : rv#i is/o	^opr+iz i! t*'
1«Ла $<■ iuHA-
‘ Hfrkuft Ui/d&v
' ’ A1E>A Gosak
ИбклЈ ftLCJTjJft
(jan fei
Jhscurfo C - • vi
AL, is
, - fot oLcov 'о-л - Нл vuA
/^ч 'Ki- '( C r/ž. '>(ni
a
- ,	./	4	vAam	I-O	s.
'1	TVtt-n*	J*	‘
h) .	'()	••	Z	ort	J	C	1
«*- A^ ААу?..,	лЈ V^V«<0
\ +. '/* _ ^
(NrorVv.-i 'Of^oiOhU/ h o .
у
h.	j	V
tV-' vT‘ ]UcoV^< **
večani nevarnosti lažnih trditev v socialistični družbi nesprejemljiva, nam ostane samo prej omenjena predpostavka — sprejemanje naziranja, po katerem je laž pač vedno močnejša od resnice. Toda takšen sklep je očitno v nasprotju z idejo socializma in graditve dobre družbe
Drugi način razmišljanja o pomenu inkriminacije mišljenja v socialističnih državah izhaja iz nas-
protne predpostavke. Ce je bil v obstoječih socialističnih državah formiran nov tip razredne strukture, zasnovan na vladavini (partijske) birokracije, potem se lahko legitimnost sistema zagotovi samo tako. da se to dejstvo prikriva. če samo izkrivljena slika legitimira določeno ureditev, potem je za njeno ohranitev življenjskega pomena ravno onemogočanje svobodno javnosti. Na nepre-
mostljivo nasprotje med svobodo izražanja in legitimiranjem ureditve birokratskega sociali^113 opozarja prof Rudi Supek: »Čeprav se nam kazni za verbalne delikte zdijo nepravične In pogosto monstruozne, nikakršnega upanja, da bi •• jim birokracija odrekla, bi tako izgabila eno glavnin orožij v boju za manlpu«r*'
naa smo pred Bogom, što ne i u zatvoru...
(»Zatvorenici i njihovi Suvari", NIN br. 1736)
PoriSu<5i osnovanost zahteva za posebnim tretmanora politiJkih zatvorenika
dr Ivan Jankovič izmed ju ostalog kaže da taj zahtev "umanjuje moralnu tež&^a njihove odluke da'"zgreše" i zbog toga odu u zatvor". stavljenjem reči "zgre-še" pod navodnike dr Jankovič se tu ujedno deklarira i kao načelni protivnik svakog osudjivanja ljudi za tzv. političke delikte.
To je u redu, ima nas ko ji tako i drugačije misle, neka i tu cveta pluralizem mišljenja.
Medjutim, kad na robijaše gleda kao praktičar dr Jankovič prosudjuje da ti politički delinkventi koje smatra nedužnim, dakle oni koji po njemu nije ni trebalo da dopadnu zatvora, sami načelno greše ako sad kao zatvorski- praktikanti -	- trače nekakav poseban tretraan jer time
samo doprinose več postoječoj diskriminaciji kriminalaca u zatvortt, njiho-vom, citiram, "još obeščaščenijem položaju".
uva vrsta rasudjivanja, ako me. pamčenje ne vara, nije nepoznata ni u не-gelovoj, recimo, filozofiji prava, ali je, biče, neuporedivo rasprostranjeni-ja u balkanskoj varijanti nemačke filozofije života ; - Ja načelno jesam za cvetanje gradjanskih prava i političkih sloboda, ali, znate, život je takav. Pa kad je on takav, nepluralan, dakle kad zatvori, je li, postoje, da se ma-nemo tih вакЈцјвакжкнвинмлакЕЛвћаа* predrobi jaških prava i sloboda politički: grešnika i neka bude, citiram, »cilj zatvora da se svima, zajedničkim tretma-
4	———
nom, sačuva ljudsko dostojanstvo«. Elem i tim grešnicima, što. nisu krivi.
Umesto bilo kakve dalje ("sholastičke") rasprave, da zaključim jednim pitanjem za dr Jankoviča ;
Da je puste sreče, kao što nije prava, pa da u zatvorima uopšte nšma političkih grešnika, kome bi onda zapalo da obeščaščuje kriminalce, odnosno da im položaj čini "još obeščaščenijim"?
mnenjem, to je proti svobodnemu oblikovanju javnega mnenja.- Visoke zaporne kazni, pregoni in pošiljanje v psihiatrične ustanove so samo ena od oblik vendete, ki jo birokratski sistem uporablja proti avtoritetam družbe.«’” Podobno govori Mi-hailo Markovič: »Za birokracijo je ravno skrivanje bistvenega pomena. Birokrati — to so vedno drugi. Etatizem je drugod, pri nas ne.
Vse druge elite in razredi na oblasti v zgodovini so nastopali odprto, samozavestno, drzno, izzivajoče. Birokracija v postrevolucio-narni družbi tega ne more. Ima največjo možno oblast, da pa bi jo opravičila in obdržala, se mora ves čas odrekati lastni identiteti, se lažno predstavljati. Zato ne more tolerirati svobodne misli, svobodnega tiska, svobodnih volitev.«'04
Takšen način razmišljanja implicira, do določilo o sovražno propagandi ne ščiti »socialistične družbe«, temveč določen režim in ureditev, lažno pa se legitimira za »zaščito socializma«. Od tod tudi zmešnjava, ki zakriva dejstvo, da ne lažne ne resnične trditve ne morejo ogrožati pridobitev socializma, da pa resnično trditve lahko ogrozijo režim, ki se lažno legitimira.
(2)	PETICIJE ZA ENAKOST DRŽAVLJANOV NE OLEDE NA POLITIČNA PREPRIČANJA
Če se po zakorju sme kaznovati različna, tudi kritična stališča o »družbenopolitičnih razmerah v državi«, se avtomatsko pojavlja problem enakosti državljanov pred zakonom glede na njihovo politično prepričanje. Institucionalni mehanizem diskriminacije državljanov na področju zaposlovanja in opravljanja določenih družbenih funkcij je bil uveden konec 1972. leta. Gre za zakonsko določilo, ki predpisuje Prepričanje (t. i. moralno-politična neoporečnost) kot pogoj za opravljanje določenega poklica oz. družbene funkcije.
Spodbijanje določila o moral-no-politlčni neoporečnosti in zahteva, da se le-to umakne, sta vsebovana v že omenjeni peticiji, ki jo je deset intelektualcev poslalo Predsedstvu SFRJ, Skupščini SFRJ in ZIS-u januarja 1978. Argumenti v njej so bili naslednji: d) moralno-politična neoporečnost je birokratski kriterij v službi reakcionarnih in konzervativnih družbenih sil, ki krepi monopol politične oblasti; (2) določilo škodljivo vpliva na moralni razvoj mlade generacije; (3) krepi vlogo policije v družbi in vodi k »tajnim dosjejem« o državljanih; (4) določilo je neustavno In nasprotuje mednarodnim obvezam, ki jih je Jugoslavija sprejela; (S) moralo zmanjšuje na politično prepričanje In na soglašanje 's tekočo, dnevno politiko — takšno povezovanje morale in politike je v nasprotju s po|mom avtonomne moralne osebnosti in onemogoča svobodo mišljenja, ki »predpostavlja, da se misli drugače, pa tudi nasprotno ideologiji in politiki vladajoče družbene sile« Na koncu
zahtevajo takojšnjo ukinitev določila in »praktično potrditev enakopravnosti vseh državljanov pri realizaciji pravice do dela ter ustrezne delovne in družbene funkcije«.
Javnost o tej peticiji ni bila obveščena. Prikrita pa ni bila samo peticija, temveč tudi od nje neodvisen postopek Ustavnega sodišča Jugoslavije, ki je že 1978. leta začelo preiskavo o ustavnosti omenjenega določila. Sprejeli so sklep — toda javnosti so ga zamolčali — da je sporno določilo neustavno. Sklepi Ustavnega sodišča so se v tisku pojavili skoraj pet let kasneje, 21. 4. 1983.
Politika in Politika ekspres sta čbjavili sporočilo, da je Ustavno sodišče po lastni iniciativi ugotovilo, da moralno-politična neoporečnost ne more biti pogoj za opravljanje določenih del in nalog. Oba časopisa sta navedla, da je Ustavno sodišče Jugoslavije že 1978. I. o tem pismeno obvestilo Predsedstvo SFRJ.'04
Poleg zavlačevanja z obveščanjem javnosti, je pomembno tudi dejstvo, da iniciativ državljanov, naj se sporno določilo ponovno pregleda, niso upoštevali."” Preiskava ustavnosti določila je stekla šele, ko je bila jugoslovanska vlada neformalno obveščena; da je »Avstralsko-azijsko združenje za filozofijo vložilo pri Mednarodni organizaciji dela (MOD) tožbo zaradi domnevne »kampanje zatiranja javnih organov Jugoslavije proti jugoslovanskim filozofom in
študentom-. r,--,,.,,,,. u-
Opozorila, da bi primer profesorjev beograjske filozofske fakultete pristojni organi MOD lahko preiskali glede na Konvencijo 111, so bila povod, da je bila ob pripravi rednega poročila MOD o spoštovanju te konvencije (marca 1979) opravljena tudi analiza naših zakonskih predpisov in družbenih dogovorov, s katerimi je bila moralno-politična neoporečnost predpisana kot eden od pogojev za določena dela in naloge, pri katerih imajo delavci posebna pooblastila in odgovornosti.«"” Zaradi vsega tega
je torej prišlo do ponovnega preverjanja vseh zakonov"” in do postopnih sprememb, ki pa so se omejile na črtanje izraza »moralno-politična neoporečnost«.
.Problem diskriminacije pa s tem še ni bil rešen. Jugoslovanska vlada se ga je lotila formalistično, v pravem pomenu besede; namen je bil, da se bistvo določila zadrži, da pa bi zadovoljili organe MOD, bi izvršili samo terminološke spremembe. Na sestanku predstavnikov zveznih organov ter republiških in pokrajinskih izvršnih svetov so ugotovili naslednje: »Pri pregledu možnosti zožitve ali ukinitve institucije moralno-politične neoporečnosti kot pogoja za zaposlitev, je treba ravnati tako, da se pogoji za zaposlitev, ki izražajo moralno-poli-tično neoprečnost, dajejo maksimalno fleksibilno in opisno, s čimer bi bili izraženi vsi principi naše kadrovske politike in načela naše ustavne ureditve, izognili pa bi se nesporazumom, ki so predvsem terminološkega značaja«.”0 Tako je bil smisel določila o moralno-politični neoporečnosti zadržan, izvedena je bila samo navidezna sprememba zakonov s tem določilom,"' problem enakosti državljanov glede na politično prepričanje je ostal odprt, in tako spodbujal nove peticije. :
208 občanov iz Beograda, Zagreba in Ljubljane je poslalo iniciativo predsedstvu SFRJ in Zveznemu izvršnemu svetu (27.
6.	1983), z namenom, da se utemelji načelo enakosti državljanov pred zakonom. Gre za predlog spremembe 154. člena Ustave SFRJ, po kateri bi načelo enakosti pred zakonom zajelo tudi enakost državljanov ne glede na njihovo »politično in drugo prepričanje«. Predlagani novi člen 154 bi se glasil takole: »Državljani imajo enake pravice in dolžnosti ne glede na nacionalno pripadnost, raso, spol, jezik, veroizpoved, izobrazbo, družbeni položaj, kot tudi politično in drugo prepričanje.
Pred zakonom so vsi enaki.« V obrazložitvi poudarjajo, da sedanji 154. člen omogoča diskriminacijo državljanov pred zakonom glede na njihovo politično prepričanje, kar je v nasprotju z 2. čl. splošne deklaracije o človekovih' pravicah, 2. čl. mednarodnega sporazuma o državljanskih in političnih pravicah človeka, kot tudi z drugimi mednarodnimi obvezami, ki jih je Jugoslavija sprejela.
Zanimivo je, da tudi prej omenjeni material ZIS-а, sestavljen pred to peticijo, omenja določeno nepopolnost 154. čl. Ustave. Ko govorijo o tem, kaj OZN in njeni specializirani organi Jugoslaviji najpogosteje očitajo glede uresničevanja človekovih pravic, je na prvem mestu prav načelo enakosti: »Dejstvo, da Ustava SFRJ, pa tudi republiške in pokrajinske ustave, ne vsebuje izrecnega določila proti diskriminaciji zaradi političnega prepričanja, se v posameznih zahodnih krogih izkorišča za poskuse očitkov, da SFRJ ne spoštuje popolnoma odločil Sporazuma in drugih mednarodnih dogovorov, ki vsebujejo omenjeno določilo.«"1
»
Zanimiva je tudi omemba »očitka« zaradi nespoštovanja pravice do svobode izražanja, in to v zvezi s 133. členom: »Komite za človekove pravice je izrazil sum, da naša kazenska zakonodaja (133. čl. KZ) ter predpisi o izdajateljski in informativni dejavnosti, oziroma njihova uporaba, niso v skladu z določili Sporazuma. Najverjetneje je k takemu vtisu pripomogla prezentacija posameznih primerov v sredstvih javnega obveščanja.«"1
(3)	DRUGE INICIATIVE IN PREDLOGI
Poleg navedenih so bile poši-Ijane tudi druge iniciative in peticije, pomembne za vprašanje politične emancipacije državljanov. Nekatere od njih bomo na kratko omenili.
(1) Že 1976. leta se je 42 intelektualcev obrnilo na Ustavno sodišče Jugoslavije zaradi ponovne preiskave zakonitosti omejitve svobode gibanja in pravice do pritožbe."4 Iniciativo je spodbudila pogosta praksa odvzemanja potnega lista brez pojasnila; občani so takšno ravnanje oblasti doživljali in razumeli kot svojevrsten pritisk zaradi javno izrečenih kritičnih mnenj, ki so ga omogočala preširoka in neustavna pooblastila organov oblasti. Že prva peticija 1970. leta je govorila o odvzemu potnega lista kot represivnem ukrepu. Isti problem je bil poudarjan tudi kasneje"0, čeprav je ustavno sodišče dalo določene pripombe na zakonsko reguliranje tega področja."0.
(2) Decembra 1980 je osem občanov, članov redakcije časopisa Javnost, katerega osnovanje ni bilo odobreno, poslalo iniciativo Skupščini SFRJ. V iniciativi so zahtevali spremembo Zakona o preprečevanju zlorabe tiska in drugih načinov informiranja, z obrazložitvijo, da 4. čl. zakona omogoča preventivno cenzuro, kar je v nasprotju s svobodo tiska, proklamirano v 167. čl. Ustave SFRJ. Menili so, da ni potrebno navajati nobenih posebnih razlogov za ukinitev cenzure, predlagali pa so nov člen zakona."1
(3) 1983. leta so v pristojnih forumih potekale kritične razprave o scenografiji na zadnji prireditvi ob dnevu mladosti in o načinih posodabljanja proslave mladih in štafete."4 Na okrogli mizi pod naslovom »Dan mladosti: kako naprej« so prišla do izraza različna stališča: eni so menili, da je štafeta — ali vsaj nekateri njeni elementi — presežena, drugi so podpirali dosedanjo prakso in poudarjali potrebo, da bi čim več mladih nosilo štafeto.'10 Značilno je, da v teh razpravah niso omenjali peticije 72 občanov, ki so jo ti 8. maja 1983 poslali Predsedstvu SFRJ, s predlogom, naj se štafeta mladosti ukine.110 V obrazložitvi te peticije piše, da štafeta »ni v skladu z nobeno razumno politično ali filozofsko doktrino« in da »ima oboževanje kosa lesa ali kovine predcivUizacijski, malikovalškTznačaj, kfni združljiv z zavestjo civiliziranih narodov in je znak suženjskega duha, zaostalosti in primitivizma«.
(4) Na omenjenem posvetovanju v Strugi se je D. Marjanovič v svojem referatu zavzel za to, da bi jugoslovansko kazensko pravo priznalo razliko med političnimi
zaporniki in navadnimi kriminalci in da bi bili ti dve kategoriji različno obravnavani pri prestajanju kazni. Zanimivo je ob tem omeniti, da je novembra 1983 osem političnih delikventov poslalo peticije z zahtevo po sprejetju zakona, ki bi priznal status političnega zapornika. Njihov predlog vsebuje 10 členov, ki bi tak status zagotavljali. Gre za: posebno nastanitev, poseben nadzor organov pravosodja, oprostitev od fizičnega dela, nemoteno medsebojno druženje političnih zapornikov in pravica do vzajemnega strokovnega izobraževanja v tečajih ipd., dostop do literature in časopisov, reguliranje redne amnestije, pravico do letnega dopusta itd. V obširni obrazložitvi se predvsem poudarja, da je »socialistična družba zaradi svojih načel najbolj kompetentna za zagotavljanje pogojev za čim popolnejše uresničevanje^ zaščito pravic državljanov«.
(5) Ena od zadnjih peticij v letu 1983 je bila poslana delegatom Skupščine SFRJ, s predlogom, naj delegati pretresejo iniciativo za ukinitev smrtne kazni. Ini-ciatorji in prvi podpisniki peticije
— pet slovenskih intelektualcev
— so pozvali vse, ki se s predlogom strinjajo, naj se jim pridružijo. Za razliko od ostalih peticij, je bila ta v celoti objavljena v tisku (Mladina). Še več, vsem občanom, ki se z iniciativo strinjajo, je bilo omogočeno, da svoje podpise pošiljajo redakciji časopisa, ki jih je tudi redno objavljal.'1' To dejstvo je pomembno, saj gre za prvi primer, da se podpisi zbirajo organizirano, javno in svobodno.
Videli bomo, ali bo ta primer ostal »slovenska« izjema ali pa bo postal »jugoslovansko« pravilo.
p.: Peter T. Dobrila
11«И
- i. mentol K-VJU tttl -(KSAUUVAJUA)
krGNulJtl raraoliE«*
ne« gll&M rsčsios Utm *HlltlW*. 1»Ilira •«• da Sin м (• n«U« 11-
UisItiB *prae»a*) up ul ta« u praaudjiranj* »v* 111 on« njene dele um ati Ted le-KljuAlove redi Lege de skrene* pednju na J eden ne vi neki ls vel tej roji ee - pe subjekti»1sillheJ lntsaacljl - resi1kuje se srage It* *s* as sed« u •Pslltlel" pr*dlt*e.
hal je e juderslnje* is vel te Ju pavi« .jo sine se euljenja grupi ed 10 lica u O krut ne* sudu u Pril tini ('Bes perermja 1 Sed sspstrenr brstlja", "Politika-, 24. Jul 1982, a. 7).
D* Dl eiteecu sil* jasne e k*J*j vrsti - 1 strpenu - subjektivi«** ja ra8, navedla Г*raulaclJ* koje o toae evadela fredosledoa njlhovog pojaviJIvanje u izveš taJu) :
43vl« bsdnla izvršitelji*«"; »K« svoj ualin ovl jadnlcl..."nekao j* da tek sada shvata koliko j* slo altan l nosrao...alac, unvadana su dva plaaa ko J* J* *alp Veseli pokušao da loturl n. H. U prvoa p lasu n e vrasli 'al p snopi tava da js Г«. video kros prozor svoje soba ... 1 ds ga veseli Ito j* zdrav 1 do-sar,•; •/. t. J« olo, pre nego Ito j* 1 aaa dolijao....■; t* najtad, zavrlne re-laaloa (navod ja integralen) ;
■Onda au ualodlle lsjava op tul eni n. Uajhj kajenj« s vi n za podln Jana krivi-One dela (pokajao se lak l jul* dreki N.?,), aaa	kojl	j* lsjsvlo d* sa ne
kaje s« svoj* d>lov«nja.
i on » m o.uii »«u. -a. «giu u;« vre*ena 1 za lajanj* 1 sa raaal-II jan J*,..'	m
And« bi sa rodilo o sanj* osoliJnla l aanj* oaatljivla ozoluoatlas, reBl 1 ronsul oclje soja aa Irta kao ved aaa* po se el sil* sl, aaatrea, dovoljae da sv n sla boju ocanu o auojektl vlznu is vel tale. „el jutla, pošto je r*8 o po 11 tl fl ki* sblvMjlaa ko J« d« po svoj prlllol Baaaaaaa Još -luge oltl isusatno vatna 1 s«
»i krolJu 1 s« oslu jugoalaviJu, dutan aaa da lsneaaa uJrratko razloga salto aaa kao 11 tala« -politike- saavla protiran takvoa karastaru isval tavanja.
prvo, evaso sblvanje kso Što J* u> na Kosovu, - dakle i oaaa audjanja. -BO u asa društvu da se silirava, H8ao aaatraa ns»r*6o* tog društva, njegovo a агшо* . *a aoaudla tregl8nla lshodlaa. »toliko, 1 srako pisanja - na dakle aaao to no vi n ako is veš tavanj* - ko J* previl J* 111 lgnorll* ta aogula lshodl-š ta aaa trsa neprlaareala odgovorno j javne J reli, a srasaamo stapanu tog pr*, vi d j«) ja/1#м П ara ja - i kulturno nezreli«, ta i (odgovarajula) polltilkl • ta tal*.
Dnge, lsvaltavajudl sa suljmja is Priština 1 tako kao da j* sudjeno nl-II« rl ja— a n« ljudi*« (Vednl 1 svrd 1 taljt•, •Jadnlal«), p. sovin j* n* saao lznavario alaoantarna, p* a*nl, pretpestavfca lak 1 artodokano 11 a*loški opredel jeneg nevlnaratv* val ja svojoa pri vali stllko* (no kraju) »svetal ju bi vet du (•lasi* vrraana...•), ravsaliatllti posredovao u aogulno* lzasivanju naslona!« U n* trpel Ji v« a ti l kad onih pripadnika albsnsk* narodnosti boji ss nlra. kako on dag takodje n*prla.rsna kal« - -upati jsvall u tu Rfljavu rabo tu. (-pr-ljava- j* t« raket« liftt ljudske n a ar «8 a kad u njej ulestvuju 1 aaleletnlcl.)
trals, i. ved jan j ra prlprasUh jssilklk ebrta s p rezi. ena« jednog audjene-ga (asvaaall	v.aail)	-paliUHa*	novinar Ja, na jednoj strani. МЦЦГ*
Izaiji« poarajkanja i kul tl vi sena duha 1 nevln«rska odgovorno, ti. jadnevr*-
.... n. «~««J J*. 1	‘	»r.u-d.1..	>•«*■	»V"*0«"	-J-~.
..... prilito. M to,J»	ria«)«->.	r».J-1n**o	».tu	Etogtim. „„m.
m .	•*-»•.	—	"*	*	“ “ '
,IJM1 „,m.	j.™,	polile. oyc-
.m.	«.11.»*»	»»	“*•	»rl-maiU.	»♦««•»••	»«»'.«
» ■*.»»»»..• .. .. c«™, m »—<*» »1« »— - — “ »•—«— — 1». rali .1» rtMUU". ж. r*. П »««•
OPOMBE
85 — Ta ni v celoti strokovna, saj vsebuje niz političnih etiket, izrečenih na ra-
čun peticije in njenih podpisnikov.
86 — M. Perovič, »Oko progona.. .«, Naša zakonitost 3/1981, str. 72—73.
87 — V začetku sedemdesetih let je dal Perovič precej bolj kritično izjavo o
spornem kaznivem dejanju, saj je postavljal pod vprašaj tudi njegovo prvo obliko Prim. NIN, 27. 12. 1970.
88 — Perovič, op. cit., str 74—75.
89 — Kosta Čavoški, »Delikt mišljenja«, Književna reč, 10. 4. 1982.
90 — Po poročilih tiska je prof. Bavcon govoril poleg 133. tudi o 114. členu KZ.
ki govori o kontrarevolucionarnem ogrožanju družbene ureditve (Da-nas, 8. 11. 1983, Novosti 8. 5. 11.-1983)
91 — Intervju, 10. 6. 1983 — intervju prevzet iz Teleksa.
92 - Mladina, 27. 10. 1983
93 — Danas, 1 6. 1982
94 — Prim. Novosti 8, 5. 11. 1983, Večernje novosti, 25. 10. 1983 Danas,
8.	11. 1983.
95 — Podobno mislijo tudi drugi avtorji, npr. Šeparovič, ki pravi, da »ima Jugo-
slavija tipično revolucionarno politično kazensko pravo, ki ni doživelo bistvenih sprememb, nikakršnih zožitev ali ublažitev, temveč celo razširjanje represije za politične delikte« (Danas, 1. 6. 1982)
96 — Dordi Marjanovič, »Krivičnopravna zaščita ...«, referat na srečanju prav-
nikov v Strugi, 1983, str. 26.
97 — Prim. L. Tadič v Theoria 3/1983, I Jankovič, Politika, 30. 6. 1982 V
Cvetič, NIN, 10. 1. 1971
98 — Prim. mnenja odvetnikov F. Filota v »Disident nije uvek neprijatelj, Da-
nas, 27. 9. 1983 ter V. Seksa v NIN-u, 7. 8. 1983
99 - Mladina, 24. 11. 1983.
100 - Intervju, 13. 5. 1983
101 - Novosti 8, 5. 11. 1983
102 - Ibid.
103 — Rudi Supek, »Integracijski i dezintegracijski procesi. ..«. Sociologija
3-4/1983, str. 156
104 - Theoria 3/1983, str. 137.
105 — Izvršni odbor Filozofskega društva Srbije je junija 1983 poslal Ustavne-
mu sodišču Jugoslavije pismo z vprašanjem, zakaj je bila tako pomembna odločitev objavljena s tolikšno zamudo, saj so bile posledice izvajanja spornega določila za veliko število državljanov pogubne Izvršni odbor je zahteval, da Ustavno sodišče sproži iniciativo za »sprejem posebnih predpisov, s katerimi bi uvedli postopek rehabilitacije vseh posameznikov, ki so zaradi uporabe spornega določila izgubili delovno mesto ali pa jim je bila onemogočena pravica do zaposlitve« (Theoria, 3/1983, str 230)
107 — Zaradi nekaterih so jih celo kaznovali — prepoved časopisa Filozofija
2/1972. Prim. o tem Filozofija 3/1972, str 133—138
108 — Informacija ob Poročilu o izvajanju Konvencije 111 (...) MOD-ju za ob-
dobje 1978-1980, str. 1.
109 — V citirani Informaciji beremo, da je sporno določilo v 83 republiških in po-
krajinskih zakonih.
110 — Navedena Informacija, str. 5
111 — Spremenjeni zakon o visokem šolstvu ter zakon o usmerjenem in osnov-
nem izobraževanju ne omenjata moralno-politične neoporečnosti, predvidevajo pa, da je lahko učitelj samo tisti, ki s svojim »družbenim in celotnim obnašanjem prispeva k uresničevanju ciljev in nalog visokega šolstva«. Resne pripombe sta zakonodajalcu poslali filozofsko in sociološko društvo Srbije — prim. Theoria, 1-2/82, str. 169—172 Sociološki pregled, 3/82, str. 139 in Theoria 3/83, str. 227-229.
112 — Jugoslovanski pregled, op. cit., str. 273
113 - Ibid., str. 274.
ff4 — Zahteva se je nanašala na 43. čl. zakona o potnih listih jugoslovanskih državljanov iz 1975.1., po katerem lahko državljanu odvzamejo potni list, »če to zahtevajo interesi varnosti države,«, ob tem pa »pristojnemu organu ni treba navajati razlogov za tako odločitev«. Peticionaši so trdili, da se tako (1) omejuje ustavna pravica državljanov do svobodnega gibanja ter (2) Jrrši ustavna pravica do pritožbe (če ni navajanja razlogov za odvzem potnega lista, tudi ne more biti navajanja protirazlogov, v čemer je bistvo pritožbe).
"5 Tako je npr. šest bivših učiteljev Filozofske fakultete v Beogradu poslalo aprila 1981 predsedstvu SR Srbije pritožbo zaradi odvzema potnega lista njihovemu kolegi M. Markoviču. O primeru odvzema potnega lista sociologu L Sekelju in pismu Filozofskega društva Srbije v zvezi z njim prim Theoria, 3/83, str. 233.
116 — Ustavno sodišče Jugoslavije je ugotovilo, da sporna določila niso v nas-
protju z ustavo, da pa se »v izvajanju teh določil pojavljajo vprašanja, pomembna za uresničevanje ustavnosti in zakonitosti«. Z zakonom bi bilo potrebno »pobliže določiti pogoje in okoliščine, v katerih organom ni potrebno navajati razlogov za odvzem« Prim. Jugoslovanski pregled, op. cit., str 263.
117 — Peticija je bila objavljena v Katedri,
118 — Prim Politika, 8. 6. 1983.
119 — Prim. NIN, 12. 6. 1983.
120 — Drugi samostojni predlog za ukinitev štafete se je pojavil v Delu 27. 8.
1983. Gre za pismo bralke, ki meni, da so take manifestacije v času stabilizacije in brezposelnosti predrage.
121 — Mladina, 1 12. 1983 in naslednje številke.
I I
E KAJ SOVRAŽIM V TEJ VOJNI. SO TO Tl / RAZCAPANCI , SKRIVAČI , KLAVCI. nemec je bii- vsaj travi vojak.
CEV... SE NEKAJ LET NE BOMO IME tl MIRU PRED I TA TVOJ NESPAME
RINIL TJA..
it M 1 1 r ..'Л:^И&лЖии
m hff I;
H
'■МшН г'';^
m
: 'in u
' J Jk>NaBnjfflaLZAor-v-sIMI • а ш7 Ј^'у7'^ЦГ
шШ
ј$аЛ>Цг Ravno zato!
{•}>••/	HOČEM	JIH	POLOV	ITI	VSE..
.M' / HrR/Dl OBMEJNIM ORGANOM SEM AT Г л ш SPOROČIL, 50 PREKALJENIH BORCE JIH ČAKA V ZASEDI VZDOLŽ MEJE A- sr	\	NIKAMOR	SE	NE	MOREJO	IZMUZ-
NITI .OBKOLJENI SO !
MAJA AMPAK ALI SE VAM NE ZDI DA STE VZELI , „ PREVEČ VOJSKE S SE- fA BOJ- TRIJE POLNI KA-Ш >* VMIONI-CELOMMO OFENZIVO LAH
r
smo ze tu !
KAPELICA ! JANEZOV OČE .. -USTAVITI MORAMO.DA GA..
PORKAMADONA , POGLEJTE... KOGA PA Ml SPLOH GONIMO; A TOVARIŠI ?
EH,
JANEZ, JANEZ. NEUMEN NAČIN ZA UMRET... DA3TH QA V KAMION! PRIPRAV SE! OD TU PA DO ME JE SE NEKJE SKRIVAJO'
RAD SEM TE INEC
JANEZ
mm
Vv 'ЖЉ
mmm rv.»
14
ШШШШкћ
NOBENE-T П ~	t
SA USTAVLJA\Vv a L NOA! NI ČASA! 1л\**М/Л»
vozi \Y^^.s
DALJE!
K
m
PTWTW
114. j4/(L.L s
' 11 -
ШШшр
BELEŽIM... ЦТ KO BO VSEGA tega KONEC,BOM TI &Г VITOMIL, ' NAPISAL ROMAN-.-ZA PRIHOD- 3 VtiE JEZIKAJ! NJE RODOVE... IMENOVALSE 3 [ENKRATTEBoSE BO „ UKANA *!	Д	IV ARBST Sf=T<AVIL
VEN
ŽALTAVO WM OE PA LE AZDPl.
IZ KAMIONOV!
V KRITjE [
WSDD^'
LEJ GA
pisuna , Ze
Tl Sl PA DOBESEDNO VZEL PA Sl BOREC CANKAR
>6fW li
m
SPEJ^NEKAJ
CKA... ZA KAJ PA T/ BO TO?
A HA TAL
KURCTfc GlETA. NE DAM Tl CIGARETA PA PIKA!
HE3 MA5INCA ZAGODI, NAJ ODMEVA POVSODl NA5 POZDRAVI .
c '
,J(nJ -Mi '	/
“V-A J
il:.i /.'i/ii' a i У i \.i
IZ SLOVENSKIH
GOZDOV...
BOfABAl
I
-
v
A
Џ:
»PLKLL-O
s
i?
PoVL^čehaf'.
s*e.H
m
KURBARI JA I
AIW
HITRO!