Loredana Umek	UDK 821.163.6(450.361)-32.09"1990/2013"
Državni izobraževalni zavod Ivana Cankarja Gorica
PRIPOVEDNE ZNAČILNOSTI SODOBNE SLOVENSKE TRŽAŠKE KRATKE PROZE (1990-2013)
Članek analizira kratko prozo sodobnih slovenskih tržaških avtorjev, ki je izšla v zadnjem dvajsetletnem obdobju na Tržaškem. V pretresu so avtorski pripovedni svetovi, motivno-tematski in snovno-idejni vidiki, ki formalno in slogovno zaznamujejo vrstne značilnosti tržaške kratke proze. Gre za korpus literarno dovršenih besedil, ki osvetljujejo ne le dogajanje in življenje na Tržaškem, temveč tudi bivanjske krizne položaje in dileme sodobnega človeka. Obravnava se ne poglablja v kratkoprozno ustvarjanje pisateljev Borisa Pahorja, Alojza Rebule in Vladimirja Bartola, ker je njihova dela slovenska osrednja in tržaška literarna veda monografsko že obsežno profilirala.
Ključne besede: slovenska kratka proza, tržaški prostor, (avto)fikcija
Sodobna tržaška kratka proza1 postavlja v ospredje konkretni svet z intimnimi problemi posameznika in se po mimetičnem pristopu (prostorskem in časovnem obeležju) približuje nesklenjeni osebni življenjski pripovedi. Na pogost značaj avtofikcijske2 naracije opozarjajo pripovedno nanašanje na zunajbesedilno realnost, problematiziranje subjektivnosti in vprašanje odnosa posameznika do bivanja,
1	Termin kratka (pripovedna) proza ali kratka pripoved razumem kot zbirno ime za različne literarne vrste (kratko zgodbo, črtico, humoresko, povest, novelo) z »različnimi generičnimi bistvi«, ki utelešajo različne pragmatične namere (Virk 2004: 282). Glede na terminološke zadrege v slovenski literarni vedi (Bošnjak 2005: 15-30; Žbogar 2007: 7-21) so orientacijsko vodilo avtorske para-tekstne samooznake.
2	Pojem avtofikcija (Zlatar Violič 2011: 29) označuje besedilo, v katerem je neposredno poudarjena fikcijskost ustvarjalnega jaza, in se torej osredotoča na proces besedne ustvarjalnosti in pripovednega konstruiranja; za razliko od pojma avtobiografije oz. avtobiografskega diskurza, kjer se izjave pripovedovalca omejujejo na nefikcijsko »testiranje resničnosti« (Koron 2003: 195).
predvsem pa tržaškemu bralcu prepoznavna faktografska določila iz ožje družbene (slovenske manjšinske in tržaške) zgodbe. Tako zamišljeno literarno »pričevanje«, kjer se fakti subtilno vpletajo v fikcijo, vse bolj pronicljivo izrisuje notranji proces samoraziskovanja in ozaveščanja lastne in obenem družbene identitete. Kategorija pripovedne subjektivnosti pogosto sovpada s prevladujočim pripovedovalcem v prvi osebi, ki opozarja na subjektovo pripadnost prikazani stvarnosti oz. na subjektovo vnašanje »regionalnega determinizma« (Pirjevec 2013: 41) v fikcijski svet.3
V	pripovedni funkciji avtorskega pripovedovalca v tretji osebi se problematizira stopnja bivanjske motivacije, pripovedna dejavnost se objektivizira - pripovedovalčev glas implicitno prevzame vlogo fokalizatorja, in torej subjekt pripovedovanja prevzame vrednostno vlogo subjekta gledanja, katerega naloga je videno posredovati znotraj pripovedne situacije (Štuhec 2000: 29).
V	svoji analizi književnih zbirk (točneje korpusa 32 zbirk kratke proze) 17 tržaških avtorjev sem se odločila za kombinacijo generacijskega in stilnovrstnega/ literarnostilnega vidika. Opusi posameznih tržaških avtorjev so motivno in oblikovno zelo homogeni in vezani na opazne raznolikosti tokov sodobne slovenske proze na prehodu stoletja. Sodobni tržaški pisatelji kratke proze pripadajo zelo širokemu generacijskemu razponu in različnim leposlovnim in življenjskim nazorom, zato se njihove literarne pisave med seboj močno razlikujejo. Razlike med njimi je mogoče zaslediti tudi v vrstni tipologiji kratke pripovedi in v izbiri posodobljenih ubeseditvenih postopkov.
V	starejši rod spada prva povojna generacija tržaških avtorjev kratke proze, to so Pahorjevi in Rebulovi vrstniki in neposredni nasledniki: Milan Lipovec (1912-1997),4 Vinko Beličič (1913-1999), Ivan Artač (1921-2005), Zora Tavčar (1928), Bojan Pavletič (1928-2009), Rafko Dolhar (1933), Saša Martelanc (1934), Marija Mislej (1936-1990), Bruna Marija Pertot (1937), Drago Štoka (1937) in Evelina Umek (1939).
Mlajši rod tržaških kratkoproznih avtorjev in avtoric pripada generaciji rojenih v štiridesetih do sredine šestdesetih let: Irena Žerjal (1940), Ivanka Hergold5 (1943-2013), Marko Kravos (1943), Jakob Renko (1946), Bogomila Kravos (1948), Boris Pangerc (1952), Dušan Jelinčič (1953), Jasna Jurečič (1955-2014), Marko Sosič (1958), Milan Bufon (1959), Miran Košuta (1960), Marjanka Rebula (1964); skupini se je pridružil najmlajši Igor Pison (1982).
Alojzija Zupan Sosič (2011: 31-33) pri preučevanju pomenskih razsežnosti fikcijskosti in izrazov za pomene oblikovanja umetniških besedil omenja teorijo izmišljenih svetov in predpostavko, da so fikcijska besedila v ontološkem smislu povezana z realnostjo, tako literarni liki in pripovedna predmetnost postanejo bolj realni v samem procesu ubeseditve.
Milan Lipovec je v tržaško prozo vnesel miljsko obalo in istrsko krajino, ki ju je svojsko humorno opisal z elementi dediščine Vladimirja Bartola ali celo Damirja Feigla. Ce:ita, reka in ljudje (1996) je izbor odlomkov iz avtorjevih proznih del. Njegovo literarno snovanje je v veliki meri še raztreseno po revijah (Umek 2007: 30-33).
Kratke pripovedi Marije Mislej in Ivanke Hergold niso obravnavane, ker so nastale pred letom 1990.
Obe skupini tržaških pisateljev v njunih paradigmatičnih idejnih strukturah pripovedi posegata v širok razpon eksistencialne problematike. Dela starejših ostajajo pri tradicionalnih oblikah slovenske realistične6 pripovedi, pretežno se navezujejo na posredovanje življenjskih izkušenj, sledijo čustveno obarvanemu izkustvu in spominu, ki skozi čas ohranja vednost in išče svoje trdno razmerje do resničnosti. Njihove kratke pripovedi niso izmišljije, ampak so oprte na umetnostno predelano biografsko zgodbo posameznega avtorja. S kratkoproznimi besedili starejši tržaški avtorji zapisujejo spominske utrinke, avtobiografske skice, impresionistične slike, potopisne doživljaje in celo vključujejo odlomke poetičnih vložkov. Združevalna elementa posameznih besedil v njihovih zbirkah sta notranja povezanost in enoten zunanji okvir. Za posamezna kratka pripovedna besedila je značilna kavzalna in logična zgradba pripovedi, urejena linearna razvrstitev dogodkov z izčrpno karakterizacijo književnih oseb in zaokroženim koncem.
Na isti vrstni horizontali so pripovedni prijemi rodu generacijsko mlajših tržaških pisateljev stopili v smer zmernega modernizma. Pri opisu vsakdanje realnosti se mlajši rod poslužuje kritične samorefleksije, umika se v refleksivnost literarnega izpovedovanja, s poudarjanjem kriznih bivanjskih položajev oži pripovedni prostor iz zunanjosti (družbene razpoznavnosti) na notranjo intimno sfero. Skrčenje dogajanja na intimno problematiko literarnih oseb ali na ožje socialne skupine je povezano z iskanjem avtorjeve identitete in večje emocionalnosti.7 Pri razvijanju osebne, intimne zgodbe izstopata »vsebinska minimalizacija« (Peric Jezernik 2011: 40) in tematika vsakdanjosti, ki ustvarjata zavajajoči videz preprostosti, vendar razpirata boleče rane posameznika in sodobne družbe. Avtorefleksivna in avtoironična distanca vnašata v pripoved zavestno razdaljo kot spoznavni pogoj za opazovanje splošne človekove nebogljenosti in ranljivosti. Bivanjska problematika se zaostruje z opisi prevladujočega občutja osamljenosti in obremenjene razžaljenosti, v nekaterih primerih v zgodbo pronicajo skrajne lege duševne potlačenosti in opustošenja človekove intime. Ko se mlajši avtorji odrekajo intelektualni igri in prikazovanju odnosa med močnimi (samozavestnimi) in nemočnimi (nesuverenimi) literarnimi liki, se odvračajo od Bartolove idejne orientacije in njegovega modela kratke proze.
V prvih povojnih letih sta Boris Pahor in Alojz Rebula besedno ustvarjanje na slovenskem zahodnem robu estetsko dvignila in uveljavila značilne snovne, motivne in tematske prvine tržaškega okolja, za seboj pa potegnila vrsto pisateljev, ki so vsebinsko izhodišče premaknili iz medvojne in vojne problematike v sočasno družbeno stvarnost. Medtem ko starejša generacija vseskozi ohranja tradicionalno linearno zaokroženo pripoved in nanašanje na stvarne (osebne in zgodovinske) izkušnje, mlajši rod pisateljev vnaša v tržaško literarno pisavo nekatere tematske in
Termin realističen uporabljam v širšem pomenu: kot pojem za izražanje odvisnosti umetnosti od realnosti, in torej je zanj značilno predstavljanje stvarnosti s čim bolj avtentično podobo družbene stvarnosti, narave in vsakdanjega življenja.
»Nova emocionalnost« je povezana s prenovljenim položajem (pripovednega) subjekta, njegovo identitetno problematiko in refleksijo resničnosti (Zupan Sosič 2011: 119). Pripovedovalec tržaških avtorjev ne sodeluje v fikcijski realnosti, zato da bi angažirano opozarjal na družbeno resničnost, temveč si predvsem želi zagotoviti svojo individualnost skozi zgodbo.
slogovne premike.8 Pravega postmodernističnega ali minimalističnega tipa tržaška kratka pripovedna proza ne pozna, približa se pa inovativnemu modernističnemu prijemu v ubeseditveni organizaciji besedila, ko fragmentarno oblikuje fabulo in jo opremlja s fantastičnimi elementi.
Prikazovanje prostora, ki se kot otipljiva geografska kategorija javlja v tržaški kratki prozi, se ne omejuje na ustvarjanje ekstatične pokrajinske kulise, temveč objektiviziran pripovedni kronotop ustvarja družbeno resničnost, ki je zrcalna podoba zunajfikcijskega sveta in torej avtentični prostor pisateljevega bivanja. Podobe literarnega prostora so povezane z identiteto posameznega tržaškega pisatelja, hkrati so spominsko doživete kategorije in prizorišče fikcionalnosti, ki jih avtorji oblikujejo z izbiro metaforičnih in metonimičnih pomenljivih določil. Posebej izstopajo emocionalne prostorske navezave (mestna ulica, zaliv-morje, hiša-dom, dvorišče, njiva, sadovnjak, vinograd, gmajna, mandrija, breg, drevo--gozd), ki močno semantično obarvajo pisateljevo osebno geografijo in predstavljajo zanimive psihološke pojavnosti pri karakterizaciji literarnih likov.
Prostorska ločitev na mesto in vas v besedilih tržaških pisateljev ne pozna stroge razmejitve med urbanim in podeželskim regionalizmom: mestna perspektiva se samodejno opira na pripovedno vaško razgledišče ob obronkih Krasa. Odnos do slovenske prozne tradicije je pripovedno ovit v spomin na minulost in v čas preteklosti in ruralne miselnosti. Urbano središče opozarja na tematiko socialnega dna in družbeno odrinjenega prebivalstva: gre za raznolik sloj literarnih likov, ki v uveljavljanju svoje individualnosti zastavljajo globlja bivanjska vprašanja in odpirajo problem omejene komunikacije znotraj družbe. Trst torej prestopa v slovensko kulturno zavest z vso svojo problematiko težko dosegljivega sožitja z drugim in drugačnim. Pri opredeljevanju, predelovanju, mestoma parodiranju motivov narodne problematike avtorjeva družbena angažiranost ostaja znotraj uveljavljene »hierarhije vrednot«, »etičnega in ontološkega humanizma« dveh starejših vzornikov, Borisa Pahorja in Alojza Rebule (Pirjevec 1992: 9-16). Zaznamovanost z narodom, razpetost med »nacionalnim aktivizmom« in »ironizacijo narodnostnega« (Košuta 2008: 35-40), se razpira tudi kot obramba edinstvenih potencialov človeka v stiski, ki ga ogrožajo napredek, birokratizacija družbe, samopašnost posameznikov in ne le nenaklonjena politična stvarnost.
Bivanje človeka se utemeljuje tudi v jezikovni razpoznavnosti, prav gotovo je književnost prostor njene najbolj razvejane reprezentacije, torej postaja ubeseditveno dejanje najznačilnejši (ali celo najbogatejši) prostor za manifestacijo odnosa, ki ga človek v času in prostoru svojega bivanja vzpostavlja do sebe in do okolice. Ujetost tržaškega človeka v besedi nosi sledove prostora, v katerem nastaja, in to posebej »v posebnih potezah duha in izražanja«, kar presega raznovrstnost zunanje
Dve zbirki kratkih zgodb Rondo (1984) Milana Bufona in Rapsodija v treh stavkih (1989) Mirana Košute se približata prijemom slovenske postmodernistične mlade proze. Oba avtorja, ki sta v osemdesetih letih študirala v Ljubljani, sta po oblikovnem eksperimentiranju tudi zaključila svojo pisateljsko pot.
pojavnosti in daje tržaški ustvarjalnosti notranjo organskost in »obrise neke globinske jezikovne in duhovne kohezije« (Paternu 1994: 6-7).
Zgodbe iz spomina
Kratki literarno obdelani spomini na realne dogodke, ki se kot nanizanka pomembnih življenjskih izkušenj zapisujejo v knjižno celoto, predstavljajo svojevrstno memoarsko kratko prozo tržaškega prostora. V besedilih se prepletajo spomini in obračuni, mnenja in doživetja, izzivalna odkritja in razmišljanja o zamejskem mikrokozmosu. Avtorji z avtobiografskimi pripovedi9 ne zgolj kronološko oživljajo minuli čas in dogajanje, temveč njihov duhovni avtoportret spremlja mozaik miselnih in čustvenih vzgibov, spoznanj in dvomov. Gre za zgodbe kot individualne subjektivne izkušnje, izoblikovane v izrazito svojski umetniški govorici. Iskrena izpoved Draga Štoke izrisuje bivanjsko pot prvoosebnega pripovedovalca v obliki liriziranih fragmentarnih zapisov, ki se izmikajo zvestemu linearnemu popisu življenja. Literarnovrstna oznaka v podnaslovu - spominske črtice - uvršča zbirko Po prehojeni poti in tudi kasnejše izpovedi Začeti znova med subjektivne, lirizirane utrinke, ki se z intimnim nabojem načrtno izmikajo golemu faktografiranju stvarnosti, kar je značilno za Štokovo dokumentarno memoarsko prozo.10 Drobni življenjski vtisi in drobci iz minulega časa, na katerih slonijo lirizirane pripovedi Saše Martelanca, niso le vir navdiha in literarne snovi, ampak avtorju odpirajo sublimnejšo razsežnost bivanja. Vračanje pisatelj ubesedi v hojo skozi čas in nehote postane opazovalec in pričevalec sprememb. Spomin doživetega je tisti sprožilni mehanizem, ki v pisatelju sprošča razpoloženje za ponovno soočanje z dogodkom skozi pisano besedo. Njegova zbirka pretežno avtobiografskih zgodb Kam potujejo večeri vsebinsko in oblikovno nadaljuje prejšnjo knjižno ustvarjalnost (Melodija, Veter iz ljubih daljav), kjer avtor zarisuje preproste slike vsakdanjosti in opisuje povojne razmere v barkovljanskem predmestju Trsta. V spominjanju Ivana Artača gre za avtorjevo duhovno oporoko, v obliki strnjene zgodbe in z večjim deležem govornih odlomkov (Nebo je žarelo). Fikcijsko pogodbo vzdržuje pripovedna perspektiva tretjeosebnega pripovedovalca, ki v avtorjevem dvojniku, Nacetu Goričniku,11 najde svojega neposrednega in pripovedno odmaknjenega junaka. Modernejša oblika, razdrobljena v črtice posthumne zbirke Zaraščene stezice, dodaja njegovemu pričevanju in popisu življenja druge polovice prejšnjega stoletja socialno in psihološko ozadje. Pri daljših spominskih orisih, z opisom pokrajinske idile in vnašanjem arhaičnih izrazov (z dolenjskega podeželja, od koder izvirajo pisateljeve korenine), se avtor približuje »domačijski povesti« (Hladnik 1998: 110). Življenjske preizkušnje in osebna doživetja, ki jihje pisateljica Zora Tavčar zajela v svojo kratko pripoved, razodevajo pisateljičino objektivnost
9	Avtobiografske življenjske zgodbe Bojana Pavletiča Devet velikih jokov (2007), Spominov Angela Katice (2009) Miroslava Košute in Zgodbe mojega očeta (2013) Bogomile Kravos zaradi dokumentarnega ozadja in žanrskoreferenčnega nefikcijskega diskurza v obravnavi nisem upoštevala. V precejšnji meri isto velja za izbrana dela Zorka Jelinčiča Živim v besedi (2011).
10	Drago Štoka je svoje politično delovanje obdelal v knjigi V političnem vrtincu (2004).
11	Avtorjev psevdonim se sklicuje na domači vzdevek Nace in na rojstni kraj Notranje Gorice.
neposrednega opisovanja življenja doraščajoče medvojne generacije mladih in slikovito faktografijo okolja (Ob kresu življenja). V zbirki kratke proze in dramskih humoresk z naslovom Kroži, kroži galeb... se avtobiografskost zgodb zabrisuje, ko se tretjeosebna pripovedovalka ne zaustavlja več pri sebi in se iz tradicionalnega epskega opisa pokrajine postopoma nagiba v lirično meditacijo in v oris duševnosti ljudi različnih družbenih plasti in poklicev. Mozaični zgodbeni okvir posameznih kratkoproznih besedil izrablja Vinko Beličič za polemično izpovedovanje svojih pogledov na pretekle slovenske razmere. Pri tem avtor ni pasiven opazovalec, temveč do vsega zavzema jasno in načelno osebno stališče (Leto odmrznitve, Na vetrovni postojanki, Žolto-rdeči voziček). V izhodišču Beličičevega proznega ustvarjanja sta duhovno domotožje in čustvena prizadetost, ki izvirata iz položaja izseljenca -tujca - in iz nostalgije po svetu vrednot, povezanih s kmečkim domom in verskim zanosom. Občutek notranje odtujenosti pisatelj premaguje s pisanjem oz. literaturo, ki mu pomeni prostor svobode, vir življenjske radosti, iz katere odseva bleščava naravne lepote rodne Bele krajine. Mogoče zato tudi podobe mesta Trst skoraj ni v njegovi ustvarjalnosti, občutimo ga le kot oddaljen prostor regionalne predmetnosti.
Zgodbe iz otroštva
Mesto Trst pomeni vaškemu človeku, ki zajema vrednote tradicionalne kmečke miselnosti, nevarnost, ko je treba lepoto pojavnosti podeželskega sveta obraniti pred vdorom modernizacije urbaniziranega sveta. Breška naravna kulisa in soteska reke Glinščice dajeta umetniški fikciji pisatelja Borisa Pangerca realistične obrise in ga napeljujeta v nostalgično podoživljanje preteklega, ruralnega sveta, čeprav sveta ostrih robov avtor ne idealizira (Grad v Kaličju).1^ Ozki in geografsko omejeni Breg je avtorju prizorišče zunanjih premikov in osebne rasti, predstavlja zavetje doma, starševsko vzgojo vrednot in domače ozadje z vso svojo vaško tradicijo, čeprav mu grozijo tujstvo, mesto, industrializacija in razlaščanje kmečke zemlje za gradnjo naftovoda. Utrip vaškega življenja je podan skozi otroško pripovedno perspektivo, ko pa se opisovanje obrača na bolj zapletena odzivanja in čustvovanja, se pripoved odvrača od domače, vaške idile in postaja vse bolj vezana na urbani prostor. V zgodbo Boris Pangerc zavestno pomeša veliko narečnih izrazov, kar pripoved približa preprostemu ljudskemu govoru, hkrati pa je njegovo beleženje besedišča dolinskega govora težnja, ki naj bi tudi v književnem delu pomenila ohranitev pristnih dialektizmov pred pozabo in izgubo. Gre za kompromis med narečjem in knjižnim jezikom, čeprav barva in zven narečnih besed ne posiljujeta norme standardnega jezika. V jezikovni in izrazni razsežnosti, v nenavadni zmesi ljudskih izrazov in umetelno metaforizirane proze, literarna kritika razpoznava znak avtorskega sloga. Zbirka Kratki časi: Trst iz žabje perspektive že v naslovu izpostavlja avtorjevo ironično perspektivo, ki ponuja neobremenjen pogled na razsežnost tržaškega prostora. Avtor Marko Kravos se v čas in prostor brezskrbnega otroštva spušča s svobodno jezikovno igrivostjo, vendar je komična perspektiva
12 Boris Pangerc z mladinskim delom Majenca (1993) oživlja »kmečko povest« skozi folklorno perspektivo in z opisom vaškega (dolinskega) praznika - postavljanja mlaja (Umek 2007: 87).
le pretveza, da spregovori tudi o resnih in resničnih družbenih temah. Kratke pripovedi so nanizane po časovno-vzročnem dogajalnem zaporedju in se druga z drugo spletajo v mozaično sestavljeno pripovedno obliko. Pri tkanju zgodb se prekrivata dve naratološki ravnini: objektivna raven otrokovega neposrednega odnosa do stvarnosti ter subjektivna raven notranjega monologa ali pisateljeve intelektualne igre. Tako izostreni pogled prvoosebnega pripovedovalca (šestletnega dečka) presega raven avtobiografskega in tudi faktografskega beleženja gole stvarnosti. Kravosove portretne skice po spominskem zapisu se širijo s prikazovanjem družbenih in socialnih nasprotij, posebej izpostavijo ogroženost malega človeka, predvsem domačih čudakov, svojeglavih in genialnih posebnežev, ki jih okolica ne sprejema, dečku pa se zdijo neskončno pametni in zanimivi. Na jezikovni in stilotvorni ravni so opazni avtorjevi posegi, ki z besednimi prenosi pomenov (predvsem sinestezije)13 zapletajo besedilo s prebliski besednega preoblikovanja ali s spreobračanjem semantične ravni zgodbe. V igrivem preoblikovanju jezika najde pogovorni jezik - svetoivanščina in tudi nekoliko komično obarvani vrinki tržaščine -, svoje dostojanstvo in višjo sporočilno vrednost. Lirični odlomki, ki so posledica Kravosove vezanosti na pesniško strukturo jezika, se odmikajo od izkušenjskega otrokovega sveta in razodevajo zelo občutljivega miselnega tkalca zvočnih in pomenskih odtenkov. V Kravosovi ironiji se razkriva kritična presoja sveta. Pisatelj se pred utesnjenostjo in stisko rešuje tako, da s humorjem, ki občasno prerase v samoironijo, določa distanco do okolice. Navidezna igrivost izpostavi oster pogled, predvsem pa avtoritativnost pisatelja, ki s posnemanjem otroškega doživljanja stvarnosti ponuja svojo razpoznavno pisavo.
Zgodbe s poti
Tržaška kratka zgodba nastaja tudi iz zapisovanja in preoblikovanja izkušenj na poti ali potovanjih. Pripovedi potopisnega tipa, ki se rojevajo iz avtorjeve odprtosti do okolja, družbe in življenja, predstavljajo močno kontinuiteto tržaške gorniške in literarne tradicije (Umek 1998), pri čemer dopolnjujejo tržaško pripoved z opisi tudi drugačnih pokrajinskih okolij. Svojevrsten potopisni okvir v dveh »zamejskih« zgodbah pisateljice Zore Tavčar (2003: 13-28, 45-63) sestavlja nadroben izris ulic in palač sodobnega tržaškega urbanega središča, poti po kraških vaseh ter literarnih oseb. Avtoričina igriva perspektiva, ki se istoveti z nekoliko čudaškim profesorjem (Via Assenzio - Pelinova ulica) in poklicno zgovornim taksistom (Taksist iz ulice Gramsci), z duhovitimi opazkami in s samoironičnimi premisleki dopolnjuje, ocenjuje in vrednoti slovenski literarni in družbeni utrip mesta Trst. Kompozicijska zasnova
Ena najbolj duhovitih in uspelih sinestezijskih akrobacij je zgodba o gugalnici: »Pravzaprav pravimo pri nas doma tej prekleti napravi cingelca, drugi pa altalena.« Prefinjeno mešanje jezikov (slovenskega in italijanskega) in dialektalnih izrazov, resnega in nizkega tona izražanja, poveča zmedo malega ponesrečenca, ki je telebnil na glavo. Jezikovni zmedi sledi iskanje primerne prve pomoči: ljudje, ki so se zbrali okoli mene, med seboj se mirno pogovarjajo, kaj da je treba: obkladke z vodo in octom, pravi eden, drugi z vodo in jeskom, tretji vodo z ožedom.« Mokra brisača, ki obvisi na glavi in neprijetno diši po kisu, otroku premeša zaznave »ob prvem stiku z zvezdoslovjem ter meškolanco narečij« (Kravos 1999: 95).
potopisnih kratkih zgodb in jezikovno-stilna oblikovanost besedil se prepletata z realistično snovno odslikavo prikazane resničnosti, kajti v humoresknih portretih prepoznamo znane osebnosti iz slovenskega in italijanskega tržaškega kulturnega in političnega sveta. Potopisne oz. »planinske« zgodbe Rafka Dolharja so kratke impresije in slike doživetij v gorskem svetu (Romanje v Julijce, Od Trente do Zajzere) ali na sprehodih po Krasu (Stezice, Kraška simfonija, Odbrani listi). Potopisec usmerja pozornost od poti k lastni intimnosti, razprt je med čustveno--estetskim doživljanjem pokrajine in razmišljujočim iskanjem smotrnosti bivanja. Na dokumentarni ravni so zgodbe bogate z dragocenimi podatki s področij polpretekle zgodovine, narodopisja, ljudske kulture, družbene razslojenosti zamejskega prostora in političnega dogajanja Slovencev v Italiji.
V	svojem kratkoproznem pisanju se je Dušan Jelinčič oddaljil od upovedovanja tržaške prostorske stvarnosti, čeprav ga tematizacija izpostavljenega bivanjskega položaja, vitalistične naravnanosti do življenja, vrednotenje tradicionalnih moralnih vrednot približajo tipološkim značilnostim tržaške književnosti (Pirjevec 1992: 9-16; Košuta 2008: 23-63). V Jelinčičevi kratki prozi gre za močne ekspresivne (avtobiografske) potopisne utrinke, ki se izkristalizirajo v iskanje zavezujočih notranjih izkušenj. Že prvo potopisno lirično izpoved (Srečanje nikjer) je avtor preoblikoval v metaforično pripoved s poti, opis potovanja je opremil z dramatično zaostritvijo fabule in končnim premislekom doživetega. Pot postane prispodoba posebne notranje pustolovščine, doživljanja in spoznavanja lastnega duševnega sveta.
V	zbirki novel Prazne sobe mozaik zunanjih dogodkov in soočanj s tujo realnostjo zarisuje sled premišljevanj o bistvu in smislu bivanja. Odslikavanje prostora in opisi pokrajine služijo avtorju kot obrobno ozadje, ki s svojo nespreminjajočo se podobo napoveduje razrešujočo notranjo spremembo. Potreba po zunanjem (razbremenilnem) dogodku, ki bi se junaku razodel ali ga napotil k odrešilnemu odgovoru, se v pripovedi dramatično stopnjuje z junakovo pahnjenostjo v mejno, pretresljivo situacijo. Jelinčičevo potopisno sporočilo se razreši v katarzičnem »pogledu od zunaj«, ki oplemeniti popotnika z izkušnjo bolečine in ga odmakne od sebičnega in neobčutljivega civiliziranega sveta. Sam pa ohranja podobo večnega tujca, v ustaljene moralne norme ujetega popotnika, sužnja družbenih navad in konvencij. »Prazna soba« ponuja avtorju prvoosebno razgledišče, saj na življenje zre v varnosti in zatišju svojega doma. V sklop Jelinčičevih »ponotranjenih potopisov« spada knjižica Tisti vonj po Krasu, kjer reflektirano podoživljanje zamejskih športnih iger dobiva poudarek družbene umeščenosti v lastno, rodno okolje. Svoje športno doživljanje pisatelj predstavi kot opis lastnega duševnega razvoja in dozorevanja ob telesni kulturi.
Zgodbe čustvene ujetosti
Zgodba intimnega gledanja na življenje skozi žensko prvoosebno perspektivo poudarja privrženost vsakdanjosti. Prostorsko se zbirka Brune Marije Pertot Ko se vračajo delfini razgleduje nad barkovljanskim zalivom in po bujni nadmorski pokrajini, ki
se v realističnem izrisu prilega avtoričinemu lirično ritmiziranemu in pesniškemu izrazu. Pisateljica se odloča za obliko pripovedi, ki zaobjema impresije narave, slike ljudi predmestnega gosposkega, delavskega in kmečkega sloja, utrinke iz spominov in obračune s preživelim. V prikazovanju usod malih ljudi Evelina Umek v zbirko Mandrija in druge zgodbe s tretjeosebno pripovedno distanco in zelo realistično izrisanim pričevanjem razodeva zakonitosti, ki so uravnavale proces urbanizacije slovenskih ljudi iz tržaškega zaledja in njihov boj za narodni obstoj. Po pripovedni tehniki, strukturi besedila in časovni razpotegnjenosti bi lahko najdaljšo zgodbo Mandrija vrstno uokvirili med zgoščeno spominsko kroniko ali celo med kratke družinske romane, saj gre za nekakšno sago o svetoivanski rodbini mandrijerjev. Obe avtorici postavljata v ospredje ženske like, ki ustvarjajo sosledje nekakšne matriarhalnosti in večnosti ženskega principa, motivno se poglabljata v problematiko zbliževanja in odtujevanja odnosov med moškim in žensko, med materjo in hčerjo in člani družine oz. širše rodbine. Pomanjkanje enovite zaključene zgodbe zabrisuje vrstne obrise pripovedi Magnetofonski trak, saj besedilna struktura pisateljice Irena Žerjal s številnimi govornimi položaji ženskih likov ustvarja skladje motivnih drobcev v liriziranih fragmentih. Razdrobljeno prikazovanje, predvsem kulturnega dogajanja v slovenskem tržaškem okolju, dodatno stopnjuje avtoironična perspektiva, ki razblinja stereotipno podobo ženske v družbi. Posredna karakterizacija literarnih likov skozi konflikte in dialoška razmerja preusmerja pripoved in vzpostavlja razdaljo do družbe, ki je nezmožna in nepripravljena priznati posamezniku njegovo posebnost. V umiku in odpovedi pisateljica nakaže začasno pribežališče in rešitev iz bivanjske stiske, dejansko pa pomeni beg v samoto edino možnost preživetja zaradi bolesti neizpolnjenih pričakovanj. Za osamljenostjo posameznika se skriva tudi strah pred soočanjem z nesprejemljivo danostjo, ki postaja zavetje lastnega čudaštva.
Zgodbe notranje izgubljenosti
Premik v smer »intimistično naravnane« (Virk 1998: 46) kratke pripovedi prepoznam v podobah osamljenega človeka, ki mu postane izbira bivanjske osamitve edini način sobivanja z drugim in samim seboj. Psihična stanja in zaznave pripovedujočega rahljajo in razdirajo notranjo organizacijo zgodbe, ki postane beleženje izoliranih, ponavljajočih se dogodkov in dejanj. S postopki minimalizacije zapisi Jakoba Renka14 uprizarjajo avtorjevo dramo bivanja.15 Pripovedovalčeva pozornost je usmerjena v raziskovanje jazovega primanjkljaja, v iskanje in spoznavanje bistva sebe, ujeta je v misel, zapleta se v refleksivno in pasivno držo ter ni zmožna življenju v intimnem in družbenem prostoru podeliti zaželenega smisla. Boleča resničnost ni več samo prava, otipljiva in čisto navadna vsakdanjost, ki rase iz trpkih življenjskih
Jakob Renko je v samozaložbi izdal štiri zbirke kratke proze (Spreminjave, Normalni genij, Rojen je bil v mestu Trstu, Propedeutika), kjer se nekateri teksti ponatiskujejo.
Sklicevanje na minimalistični tip kratke proze (Bošnjak 2005: 95), ki se utemeljuje »na živem izkustvu« in tematizaciji »intimnih eksistencialnih občutij in problemov« (Virk 1998: 46-47), ni brez osnov, čeprav se »subjekt pogovarjanja« pisatelja Jakoba Renka zapleta v samogovor, ubeseden kot neslišni govor. Zato se oprijemam izraza minimalizacija (Perič Jezernik 2011: 40).
14
izkušenj, pripovedno prikazovanje Marjanke Rebula prestopa meje verjetne predstavitve realnega sveta z vnašanjem fantastičnih prijemov. Prozni prvenec Vas na jasi in druge čudne zgodbe izstopa z nenavadno kombinacijo grozljivega, grotesknega, bizarnega, srhljivega, sanjskega in zato nenaravnega ali nadrealnega.
V	čudnih zgodbah zbega (ne)logičnost fikcijske realnosti, ki jo Marjanka Rebula vzdržuje z neupravičenimi, neutemeljenimi in nesmiselnimi podobami človeške bede in klavrnosti zunanjega sveta. V pripovedni izbiri ljudi z obrobja in iz meščansko--plemiškega sloja, ki životarijo zunaj časa, v karikiranem prikazu statičnosti in morečnosti, je implicitno problematično razumevanje razpuščene družbene stvarnosti. Intencionalnost razpiranja drugemu se preliva v zelo boleče notranje doživljanje implicitnega avtorja - »Ko se rodiš v manjšini, ti za vedno, povsod po svetu ostane občutek za vstran potisnjene, manj vredne, ponižane in razžaljene« (Rebula 2007: 177) - in vrednostno dispozicijo razširi na zunajbesedilno referencialnost. V petih zgodbah iz zbirke Pasji dnevi pisateljice Jasne Jurečič se predstavitev realnosti, kot konkretne problematike nasilja in bolečih leg posameznika, oprime še drugačnih fabulativnih določil, zgodovinskih dejstev in legendarnih motivov. Pripovedni prostor tretjeosebnega pripovedovalca posega po oddaljenih, tujih prizoriščih in se v pozunanjenem (brezosebnem) prikazovanju oklepa namišljenih podob.
V	prezentaciji krajev brez imena se zabrisujejo kronotopske določljivosti, kar vnaša v sporočilnost besedil vrednost časovne nepovratnosti in prostorske odtujenosti. Številni prosileptični namigi daljšajo pot emocionalnega vživetja in dramatično stopnjujejo zgodbeno napetost. Pripovedna dinamika sledi shemi ponavljajočega se obrazca: skupna je tematizacija prikritega duševnega nelagodja in nedoumljivega telesnega in čustvenega nasilja, ki ju pisateljica vgrajuje v opis navidezne stabilne življenjske vsakdanjosti.16 V tako oblikovanem idejnem ogrodju najde umišljena zgodba svojo neposredno utemeljitev kot »bližnjica med človekom in resnico, največkrat popačeno in nedojemljivo«, ker tako »zmore biti bolj prepričljiva«. »Izpričane osebne izkušnje na ta način manj bolijo« (Jurečič 2012: 65, 17).
Z izbiro lirizirane pripovedi, ki se zameji v posodobljeni ubeseditveni postopek notranjega monologa ter seže po motivih čudaškega, odrinjenega in razžaljenega, je Marko Sosič problemsko obudil tržaško literarno pripoved s podobo drugače čutečega in čustveno ohromljenega človeka. Skupna značilnost novelet17 iz zbirke Rosa na steklu je pripovedna zgoščenost, ki pri vsaki zgodbi na novo poustvarja učinek presenečenja z orisom junakove vsakdanjosti v ključnem trenutku življenjske usode. Položaj »človeka na meji« se v Sosičevih noveletah staplja z zgodbenim prizoriščem obmejne vasi ali (tujim) mestom, z junakovim stanjem osamljenosti ali s potrebo po zaščiti zasebnosti. Na robu vasi ali na pragu stanovanja v mestu stoji nevidna, a zato veliko bolj občutena kronotopična prvina, popredmetena kot
Romaneskni prvenec Prerokuj mi še enkrat (2008) Jasne Jurečič se odpira prikazovanju tržaškega prostora in tematizira prikrito duševno nelagodje zaradi negativne naravnanosti okolja do posameznika.
Formalna minimalizacija besedil opravičuje enačenje z noveleto, tj. kratko novelo, pa tudi z oznako roman na treh straneh, za katero se je opredelil Ivan Verč (Sosič 1991: 71). Po sočasnosti nastanka zbirko lahko povežemo s časom razvoja kratke zgodbe na Slovenskem.
nevarnost meje in strah pred neznanim. Fikcijski prostor v zbirki Iz zemlje in sanj poglablja junakov občutek obrobnosti. Kot novost pripovednega procesa se beležijo različne preobrazbe protagonista, ki preiskujejo avtorjevo in pripovedovalčevo identiteto v soočanju z drugim. Pisateljska sposobnost vživljanja v drugega (od sebe tujega) doseže visoko stopnjo globinske ostrine, ko razpira iskrene odlomke čuteče izpovednosti nadzirane pisateljske domišljije, in fabula se prelije v ganljive in pretresljive posnetke avtorjeve zmožnosti slikovitega upodabljanja življenja. Tematizacija obrobja se v dnevniško zasnovani daljši zgodbi Onkraj dreves razgiba s prenovljenim položajem neposredno govorečega ženskega pripovednega subjekta. Pripoved z doživljenim govorom, glasom ženske izglobočin, navaja na uzaveščanje minljivosti, erotičnega nemira in občutka vstopanja v podobe človekove narave. Gre za posebno harmonizacijo emocionalne udeležbe v »liriziranem dogodku« in njegove distancirane ubeseditve, za posebno razmerje med avtorjevo domišljijo in prikazano resničnostjo.
V zbirki Zasilni izhodi trenutno (naj)mlajši tržaški prozaist Igor Pison z izzivalnim ironično-sarkastičnim pristopom in vnašanjem fantastičnih pripovednih elementov razkriva krizne položaje osebnega in družbenega sveta. Pisonovo ustvarjanje se oplaja z vrsto (post)modernističnih žanrskih in slogovnih vzorcev, ki preoblikujejo fikcijsko resničnost. V iskanju ontološke osmišljenosti pisatelj daje prednost diegetičnemu dejanju oz. dejanju pripovedovanja pred mimetičnim prikazovanjem.
Sklep
Formalno-stilne in motivno-tematske značilnosti tržaške kratke proze kažejo na spreminjajoč se in razširjen družbeno-kulturni kontekst. Mesto Trst z vaškim kraškim zaledjem ne igra le vloge prostorskega ozadja, ampak se v sledovih prostora razbirajo tudi različni načini tematizacije subjektivnosti. Ujetost tržaškega človeka v prostor se razkriva v bivanjskih kriznih položajih, v procesu literarne socializacije postaja pripovedno pomenljivo estetsko dejanje, ki ohranja ustaljeno strukturo vrednot, prenavlja in problematizira družbeno pojavnost in kulturne modele iz tradicije.
Viri
Artač, Ivan, 2002: Nebo je žarelo. Trst: Mladika.
Artač, Ivan 2006: Zaraščane stezice. Trst: Mladika.
Beličič, Vinko, 1992: Leto odmrzitve. Gorica: Goriška Mohorjeva družba.
Beličič, Vinko, 1997: Na vetrovni postojanki. Celje: Mohorjeva družba.
Beličič, Vinko, 2001: Žolto-rdeči voziček. Trst: Mladika.
Dolhar, Rafko, 1991: Romanje v Julijce. Maribor: Obzorja.
Dolhar, Rafko, 1993: Stezice. Trst: Mladika.
Dolhar, Rafko, 1994: Od Trente do Zajzere: Julius Kugy, slovenske gore in ljudje. Trst: Goriška Mohorjeva družba.
Dolhar, Rafko, 1997: Kraška simfonija. Trst: Tržaška knjigarna.
Dolhar, Rafko, 2003: Odbrani listi. Celovec: Mohorjeva družba.
Jelinčič, Dušan, 1995: Prazne sobe. Koper: Lipa.
Jelinčič, Dušan, 1998: Tisti vonj po Krasu. Trst: ZSŠDI.
Jurečič, Jasna, 2012: Pasji dnevi. Sežana: Kulturno društvo Vilenica.
Kravos, Marko, 1999: Kratki časi: Trst iz žabje perspektive. Ljubljana: Knjižna zadruga.
Martelanc, Saša, 2005: Kam potujejo večeri. Gorica: Goriška Mohorjeva družba.
Pangerc, Boris, 2000: Grad v Kaličju. Trst: Založništvo tržaškega tiska.
Pertot, Bruna Marija, 1993: Ko se vračajo delfini. Gorica: Goriška Mohorjeva družba.
Pison, Igor, 2013: Zasilni izhodi. Trst: Mladika.
Rebula, Marjanka, 2007: Vas na jasi in druge čudne zgodbe. Gorica: Goriška Mohorjeva družba.
Renko, Jakob, 1994: Spreminjave. Trst: samozaložba.
Renko, Jakob, 2000: Normalni genij. Gorica: samozaložba.
Renko, Jakob, 2010: Rojen je bil v Trstu. Divača: samozaložba.
Renko, Jakob, 2012: Propedeutika. Divača: samozaložba.
Sosič, Marko, 1991: Rosa na steklu. Trst: Devin.
Sosič, Marko, 2011: Iz zemlje in sanj. Maribor: Litera.
Sosič, Marko, 2013: Onkraj dreves. Čedad: Zadruga Novi Matajur (Zbirka Koderjana 7).
Štoka, Drago, 1999: Po prehojeni poti. Trst: Mladika.
Štoka, Drago, 2006: Začeti znova. Trst: Mladika.
Umek, Evelina, 2003: Mandrija in druge zgodbe. Trst: Mladika.
Tavčar, Zora, 2003: Ob kresu življenja. Ljubljana: Družina.
Tavčar, Zora, 2008: Kroži, kroži galeb Celje: Celjska Mohorjeva družba.
Žerjal, Irena, 1994: Magnetofonski trak. Trst: Slovenska gospodarsko-prosvetna skupnost.
Literatura
Bošnjak, Blanka, 2005: Premiki v sodobni kratki prozi. Maribor: Slavistično društvo (Zora 38).
Hladnik, Miran, 1998: Regionalizem in slovenska književnost. Kržišnik, Erika (ur.): 34. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. 103-114.
Koron, Alenka, 2003: Roman kot avtobiografija. Hladnik, Miran, in Kocijan, Gregor (ur.): Slovenski roman. Ljubljana: Filozofska fakulteta (Obdobja 21). 191-200.
Košuta, Miran, 2008: Ime in duh rože. Sodobno slovensko slovstvo v Italiji. E-mejli: eseji o mejni liter@turi. Maribor: Litera. 23-63.
Novak Popov, Irena (ur.), 2006: Slovenska kratka pripovedna proza. Ljubljana: Filozofska fakulteta (Obdobja 23).
Paternu, Boris, 1994: Šest tržaških pesnikov. Pirjevec, Marija (izbor): Kar naprej trajati. Trst: Devin. 6-35.
Peric Jezernik, Andreja, 2011: Minimalizem in sodobna slovenska kratka proza. Ljubljana: ZRC SAZU (Studia litteraria).
Pirjevec, Marija, 1992: Nekatere tipološke lastnosti slovenske književnosti v Italiji. Na pretoku dveh literatur. Trst: Založništvo tržaškega tiska. 9-16.
Pirjevec, Marija, 1997: Sodobno slovensko pripovedništvo na Tržaškem. Tržaški zapisi. Trst: Mladika. 9-25.
Pirjevec, Marija, 2013: Vprašanje regionalizma in univerzalizma v Rebulovi prozi. Jezik in slovstvo 58/4. 37-47.
Štuhec, Miran, 2000: Naratologija. Med teorijo in prakso. Ljubljana: Študentska založba (Scripta).
Umek, Loredana, 1998: Tržaška sodobna gorniška pripovedna proza: odisejada današnji dni. Pretoki 1-2. 73-126.
Umek, Loredana, 2007: Prostor v sodobni tržaški prozi. Magistrska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko.
Virk, Tomo, 1998: Premisleki o sodobni slovenski prozi. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
Virk, Tomo, 2004: Problem vrstnega razlikovanja v kratki prozi. Slavistična revija 52/3. 279-292.
Zlatar Violic, Andrea, 2011: Avtobiografija: teoretski izzivi. Koron, Alenka in Leben, Andrej (ur.), 2011: Avtobiografski diskurz. Teorija in praksa avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju. Ljubljana: ZRC SAZU (Studia litteraria). 23-33.
Zupan Sosič, Alojzija, 2011: Na pomolu sodobnosti ali o književnosti in romanu. Maribor: Litera.
Žbogar, Alenka, 2007: Kratka proza v literarni vedi in šolski praksi. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.