Glasnik SED 17 (1977) 1
10
POSVETOVANJE IN REDNA LETNA SKUPŠČINA SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA
V LJUBLJANI 27. 6. 1977
Referati in prispevki za diskusijo
UDK 39 (497.12) (061.3)
VPRAŠANJA VREDNOTENJA ETNOLOŠKIH SPOMENIKOV
Popis etnoloških spomenikov, posebno pa njihovo ovrednotenje (valorizacija), zahtevata izdelane kriterije in metodologijo kar velja tudi za stavbno dediščino nasploh. !ibor objektov, ki naj funkcionirajo kot spomeniki ne more biti naključen, po drugi strani pa zahteva tudi družbeno potrditev (verifikacijo— tu pa imajo poleg strokovnih in ideoloških kriterijev najpomembnejšo vlogo ekonomski in drugi interesi.
Zaradi neizenačenih kriterijev in različnih ravni Vrednotenja spomenikov je reševanje teh problemov eno naj pomembnejši h sestavin konservatorjevega strokovnega Hkrati se pojavlja vprašanje, kako vrednotenjske kriterije čim bolj objektivizirati. Prt začasnem seznamu nalpomembnejŠih spomenikov v Sloveniji kjer je posebno Poglavje posvečeno tudi etnološkim, smo Uporabili statistično metodo, pri kateri so upoštevani starost in Socialna struktura spomenika in njegova geografska Pogojenost, Iz tega je nastala razpredelnica (glej primeri).
Namen v razpredelnici omenjenih kriterijev je bil, da bi dobili kar se da enakomerno časovno in geografsko (ob pa tudi socialno) mrežo spomenikov (v prvi fazi gre Predvsem za spomenike ljudskega stavbarstva). Pri na-®'jih in večjih področjih pa tudi ob kulturni krajini so kriteriji nekoliko drugačni - tu je šlo za naslednje vrednotenjske osnove: starost, tipiko, socialno opre-elitev, geografsko tipiko in urbanistično kvaliteto v nkcionalnem in likovnem pomenu. Za spomenike ugih vrst — predvsem za premične kulturne spomenike r'terijj še niso oblikovani, čeravno gre v bistvu za enaka °dišča — prevladujeta pa na videz nasprotujoča si m°dela tipike in redkosti,
°droben vsebinski pregled razpredelnice nam seveda aze vrsto pomanjkljivosti in nedorečnosti: tudi °manjkanje spomenikov na določenih območjih in tudi enih uvrsti — ki jih bodisi ni več, bodisi jim nismo svečali zadostne pozornosti. Kljub objektivnosti je ^ razpredelnica le pomagalo in okostje za trdno formu-
lacijo
seznama spomenikov. V mnogih primerih se
^arriJ-eg srečamo z objekti, ki imajo poleg ožje znanstvene ¡n n°sti (pomena) še druge izpovedne dimenzije: likovno r;üf^klUrno kvaliteto, so sestavina organizma višjega ,	temu, da sami po sebi ne ustrezajo kriterijem
vp'sjo kategorizacijo itd.
objekt drU9' Strani moramo ugotoviti, da bo precej Prou h|V' k' 50 danes v seznamu spomenikov, sodi m3rsi,<ateremiJ Pa ^ bomo tudi odrekli. Zato varstv^ kate90r'i° spomenika tudi tisti objekt, katerega njem k ° u.fclistwu le arhiviranje vseh možnih podatkov o ~ Po . nter'je sm° v Praksi dopolnjevali z vrsto pomagal irWivid , takrat' ko etn°loški spomenik deluje tudi kot število ''k0vna stvaritev. Zavedati se moramo, da je ohranjenih primerkov ljudskega stavbarstva in
nepremičnih preostankov kulturne dediščine izredno veliko. Prav srečna okoliščina, da se je ohranilo tolikšno število objektov (več kot 10.000) nam daje možnost, da posameznih objektov ali pojavov ne bomo pojmovali kot modele — torej kot univerzalne slovenske tipe.
Spomenik je predmet, ki smo ga zavestno izbrali iz množice podobnih, enakih ali sorodnih objektov in mu dali poseben položaj — tako dobi, kljub objektivnosti tudi določen mitološki prizvok in pomen. Tej dimenziji spomenikove izpovedi se lahko izognemo na dva načina — tako, da kot spomenik v konservatorskem pomenu besede obravnavamo vsak predmet z določenimi priče-valnimi in oblikovnimi dimenzijami ali pa, da ob izbranih tipih — spomenikih, poskrbimo za arhivsko dokumentacijo vsega pričeval nega gradiva.
Iz tega sledi, da moramo v zgodovinskem gradivu {lahko mu rečemo tudi spmeniško gradivo, arhiv, umetnostni ali pisemski spomenik itd., itd.,) vedno opravljati selekcijo in ločevati med pomembnimi in manj pomembnimi podatki. Selekcijo pa določa razpon zanimanja konkretnega zgodovinarja in predvsem njegovi teoretični in ideološki pogledi. Zato lahko ugotovimo, da je konkreten izbor v naših razmerah opredeljen dvakrat — najprej z marksistično metodo in novimi naglasi, nato pa še z obzorjem in strokovno (tematsko) usmeritvijo raziskovalca ali morebitnega tirna.
Tako smo posredno prišli do kriterija, ki tem bolj zožuje merila za izbor čim mlajši material ima na voljo in s tem tudi oži vrednotenjske kriterije, predvsem po starosti.
To bi lahko nakazali grafično: Spom. kvaliteta
Starost — število spom.
Spomeniki iz najstarejših obdobij so brez izjeme kategorizirani in sankcionirani z najstrožjimi varstvenimi režimi — strogost pa postopno popušča in sicer tako, da je v vsakem mfajšem obdobju manj spomenikov tako imenovane 1. kategorije in vedno več dokumentov, ki jih varujemo te arhivsko ali pa jih celo zanemarjamo! Po drugi strani pa imajo tudi nekateri mlajši pojavi visoko vrednost zaradi statističnih razlogov, npr. kmečki dvorci na Gorenjskem, kjer se ob njih srečujemo tudi s tradicionalno pol leseno kmečko hišo. Če delamo prerez določenega obdobja na ožjem področju, moramo ohraniti tudi številčno razmerje med vrhunskimi in pqprečnimi objekti — saj prvi rastejo, po principu preskoka kvantitete v kvaliteto iz baze, torej iz „anonimnega" poprečka. To pomeni, da ne moremo varovati zgolj tipa, marveč tudi določena sorazmerja med (recimo) socialno opredeljenimi hišnimi ali drugačnimi tipi.
Glasnik SED 17(1977) 1
7
DO
16. STOLETJA
KULTURNO - GEOGRAFSKO - ETNOLOŠKE REGIJE (OBMOČJA)
Slovenska l str» Brkini
Kras in Vipavska dolina GoriSka brda in Beneška Slovenija Po so i je (Tolminsko) Idrijska — Cerkljansko Pivka - Postojnsko
Notranjska ÍLagaSkíi—Bloke—Cerknica—Vrhnika)
Loško ozemlje (s Polhograjskimi Dolomiti)
Gorenjska
Dolenjska
Bela Krajina
Posavje (Zagorje, Hrastnik. Trbovlje, Laško)
Posotclje in Kozjansko
Haloze
Slovenske Gorice Prekmurje
Pohorje, Kobansko, Kozjak Koroiko
Savinsja in Zadrečka dolina Spomeniki v zamejstvu: Koroška {Avstrija) Primorska (Italija} Porabje (Madžarska)
DO 15, STOLETJA PRETEŽNA ALI NAJPOMEMBNEJŠA SESTAVINA SPOMENIKA
DOMAČIJE
POSAM. OBJEKTI
E »
3
12
16. STOLETJE
Slovenska Istra Brkini
Kras in Vipavska dolina Goriška brda in Beneška Slovenija Posočje ITolminsko) Idrijsko — Cerkljansko Pivka - Postojnsko
Motranjska (Logaško—B loke—Cerknica-Vrhnika)
Loško ozemlje Is Polhograjskimi Dolomiti i
Gorenjska
Dolenjska
Beia Krajina
Posavje (Zagorje. Hrastnik, Trbovlje. Laško)
Posotelje in Kozjansko
Haloze
Slovenske Gorice Prekmurje
Pohorje, Kobansko, Kozjak Koroško
Savinsja in Zadrečka dolina Spomeniki v zamejstvu: Koroška (Avstrija) Primorska (Italija) Porabje (Madžarska)
13
4 9 J
17 2
1
2 1 4
14
Slovenska Istra Brkini
Kras in Vipavska dolina Goriška brda in Beneška Slovenija Posočje (Tolminsko) Idrijsko - Cerkljansko Pivka - Postojnsko
Notranjska (Logaško-Bloke-Cerknica Vrhnika)
Loško ozemlje (s Polhograjskimi Dolomiti)
Gorenjska
Dolenjska
Bela Krajina
Posavje (Zagorje. Hrastnik, Trbovlje, Laško)
Posotelje in Kozjansko
Haloze
Slovenske Gorice Prekmurje
Pohor je, Knhansko, Kozjak Koroško
Savinsja in Zadrečka dolina Spomeniki v zamejstvu: Koroška (Avstrija) Primorska (Italija) Porabje (Madžarska)

4 4 2

37
6

i

2
3
6
4
'i
1
;
2
i

1

1

■
Glasnik SED 17 (1977) 1
10
KULTURNO - GEOGRAFSKO - ETNOLOŠKE REGIJE (OBMOČJA)
PRETEŽNA ALI NAJPOMEMBNEJŠA SESTAVINA SPOMENIKA
DOMAČIJE
S 5
5 5.
POSAM. OBJEKTI
Slovenski) Istra Brkini
Kras in Vipavska doline
Gor lik a brilo in Beneika Slovenija
Posočja (To I minsko J
Idrijsko - Cerkljansko
Pivka - Postojnsko
No t ra nj ska I Loga Sko—0 loke—Cer kn i ca—Vrh n i ka)
Loško ozemlje (s Polhograjskimi Dolomiti)
Gorenjska
Dolenjska
Bela Krajina
Posavje (Zagorje, Hrastnik, Trbovlje, Laiko)
Posotelje in Ko/jansku
Haloze
Slovenske Gorice Prek m ur je
Pohorje. Kobansko, Kozjak Koroško
Sauinsja in Zadrečka dolina spomeniki v zamejstvu; Koroška (Avstrija) Primorska (Italija) Porabje IMadžarska)
17
2
4 7
5 5 1
, 1 ,
14 41
131
Slovenska Istra Brkini
Kras in Vipavska dolina Goriika brda in Beneška Slovenija Posočje (Tolminsko! !drijsko - Cerkljansko Pivka - Postojnsko
^otranjska (Logaško-Bluke-Cerknica Vrhnika)
Loško ozemlje Is Polhograjskimi Dolomiti)
Gorenjska
Dolenjska
aela Krajina
posavje (Zagorje, Hrastnik, Trbovlje, LaSknl
fotelje in Kozjansko
Haloze
Slovenske Gorice Prekmur je Poh
'orje, Kobanskn Kozjak Koroško
Síivinsja ¡n Zaitrečka dolina imeniki v zamejstvu: KoroSka (Avstrija) Pi ¡morska I Italija) Porabje (Madžarska I
1 2
7 2
10
!
1
1
1
'1
1




1
1
7
7

2
5
7

7

1


2
1
1

1

R
18. STOLETJE
19. STOLETJE
SKUPAJ
275
Glasnik SED 17 (1977) 1
10
Princip je za spomenike, ki so nastali od 18, do konca 19. stoletja jasen in nedvomen. Sistem pa se delno podre prt starejSih spomenikih, saj so se ti ohranjali dokaj naključno — predvsem pa so ostali v današnje dni tisti, kt so bili bolje in solidneje zgrajeni in so bili že v tistem času nadpovprečne kvalitete (zidane kmečke hiše iz 15. ali začetka 16. stoletja). Tu moramo oba načina vrednotenja (tipsko-statističnega in časovnega) smiselno kombinirati - hkrati pa pustiti odprto možnost za rekonstrukcijo historičnih dogajanj in razmerij med posameznimi hišnimi oblikami, kar lahko dosežemo s korektnim odnosom do spomenika, ki izključuje konstruiranje „modelov".
Široka in nepopolna delitev gradiva nam daje tudi odgovor na vprašanje, ali zadostuje od vsakega stavbnega tipa izbran primerek za rekonstrukcijo popolne slike o (recimo) slovenskem ljudskem stavbarstvu. Če bi rie upo&tevali likovno-perceptivnih razlogov, potem bi določeno število objektov, ki jih vsebuje razpredelnica, v grobem zadostovalo — vendar le delno; saj bi spet odpadla pomembna dimenzija vira: statistična primerljivost med posameznimi (socialnimi, geografskimi itd.) tipi. Hkrati pa moramo ugotoviti, da je etnologija veda, ki se ukvarja predvsem z načinom življenja vseh družbenih plasti v preteklosti in sedanjosti — zato so viri zanjo tudi v drugih spomeniških vrstah.
V ožjem smislu varujemo in odkrivamo etnološke spomenike predvsem zato, ker gre za „vire", ki so jih dosedanji, pretežno umetnostni in arheološki interesi zanemarjali, saj je še danes živa enačba — spomenik = estetska in likovna vrednota.
Če se povrnemo k trditvi, da opredeljuje izbor spomenikov marksistična metodologija potem je današnje sorazmerje med številom spomenikov, ki v skrajni posledici nakazujejo družbeno bit posameznih razredov in plasti, skrajno neugodno, saj podira pomembno kategorijo statističnega in seveda historičnega soraz-meraja med spomeniki, ki predstavljajo posamezne ljudske sloje. To pa pomeni, da je treba ohraniti vse vrhunske umetnostne in druge spomenike, sorazmerno z njimi pa tudi tiste, ki jim dosedanja usmeritev ni dajala tolikšnega poudarka — kar velja predvsem prav za etnološko gradivo. Po drugi strani pa vrhunska likovna stvaritev ne dokumentira le kulture vladajočega razreda, marveč dogajanje v celotni družbi določenega časa in prostora, zato sta tudi grad in cerkev dokumenta o splošnem družbenem dogajanju, o načinu življenja in mišljenja ljudi v preteklosti in imata v najširšem smislu dimenzije tudi entološkega spomenika. Sicer pa ima v našem gradivu etnološki pomen (v tradicionalnem in ožjem pomenu besede) tudi večina umetnostnih spomenikov, saj» večinoma na meji ljudske umetnosti!
Kompleks etnoloških spomenikov, ki zajema tudi urbanistične pojave (od kulturne krajine do trgov) vsebuje še druge, na videz manj otipljive interese. Preprosto povedano — gre tudi za varovanje določenih lastnosti naselij in posamičnih domačij ter arhitektur in sicer v širšem pokrajinskem kontekstu. Tu se srečujemo s tremi izhodišči: s strogo etnološkim, širše oblikovalnim in ekološkim kjer ekološki vsebuje vse zanimive in dragocene etnološke dimenzije predmeta (objekta) in jih na novi ravni(kot obliko in funkcijo) kot smiselno in dragoceno obliko z nedvomno historično dimenzijo, predstavlja sodobnikom.
Hkrati ne smemo pozabiti na posebno, „ekonomsko" in ekološko obliko varstva (ki zadeva predvsem tako imenovane etnološke spomenike in spomenike „nižjih"
kategorij), ki ga vključujemo v ohlapen naziv: varovanje stavbne dediščine. Gre za spoznanje, da se naravno ravnotežje podira tudi s fetišizacijo razpršene (disperzne) novogradnje. Skratka, tudi spomeniško varstvo ali varovanje stavbne dediščine je sestavina prizadevanj za ohranitev zdravega in nepokvarjenega okolja.
Iz take varstvene usmeritve izhajajo tudi nova vredno-tenjska merila — pri tehtanju kvalitet lahko odigra pomembno vlogo tudi čista stavbna, materialna struktura objekta. Odlično ohranjen objekt, ki je statično in drugače še povsem neprizadet in ga lahko uporabimo za stanovanje alt kako drugo (seveda spomeniku primerno) dejavnost, ima pri ovrednotenju prednost pred enakim, vendar slabše ohranjenim. Tako pri tehtanju kvalitet v spornih primerih, odloča tudi „nespomeniška" struktura, ki ima v skrajnosti predvsem ekonomske posledice.
Vendar tega merila ne gre absulutizirati, saj se mu moramo pri nedvomnih spomenikih zavestno izogniti. Vendar bi lahko dokazali tudi računsko, da je velike kmečke domove večkrat mogoče ceneje in kvalitetneje preurediti kot zidati nove.
Pri spomenikih, pri katerih gre tudi za širše družbeno vrednotenje, ki temelji na spoznanjih znanosti, se. izhodišča za ugotavljanje spomeniške vrednsti nedvomno Širijo, Tako kot razvoj določene vede širi seznam spomenikov, tako tudi spomeniki, kot vir in gradivo, ki ga neka stroka obdeluje, vplivajo na razvoj vede. Hkrati pa lahko dialektike medsebojnega vplivanja prenesemo tudi na družbeno raven. Tako kot družba vpliva na ovrednotenje spomenikov, tako tudi spomeniki, s svojimi pomeni in sporočilom vplivajo na družbo.
Ivan Sedej
TEZE O VARSTVU ETNOLOŠKIH SPOMENIKOV
Spomeniško varstvo, posebej ožje specializirane panoge kot je varstvo etnoloških spomenikov, doživlja v zadnjih letih značilno krizo, ki je v bistvu posledica razvoja dejavnosti. Iz klasičnih varstvenih okvirov se je namreč razvila vrsta dejavnosti, ki si navidez konkurirajo-Tu mislimo predvsem na različne poglede na varstvo okolja, tako imenovane kulturne in stavbne dediščine, težave o položaju varstva in spomenikov, menažerske teorije o razvoju spomenikov (ki predvidevjo radikal"10 spreminjanje spomenikov), skrajnosti kot SO trditve, da konservatorju ni potreben neposreden stik s spomenik1 itd.
V terminološki, metodološki in ne nazadnje idejn1 zmedi pozabljamo na najpomembnejše sestavine vsake dejavnosti — na raziskovanje in strokovnost. Ugotovi*1 moramo, da se v spomeniškem varstvu obnašamo tak0' kot da bi bili strokovni problemi že davno rešeni ali pa da je treba samo slepo kopirati tuje izkušnje, pa bo vse v najlepšem redu. Obenem se širi mišljenje, da spomeniškovarstvene probleme rešujejo le ekonomisti ^ pravniki, ki bodo odkrili čudežno zdravilo za finančne in druge težave. V nekaterih primerih gre ce za tako nesmiselne trditve kot je misel o spomenišk1 službi brez „ozkih akademskih" profilov, ki z neP° trebnim zanimanjem za spomenike delajo v spomeniške^ varstvu samo zgago.
Glasnik SED 17 (1977) 1
10
Spomeniško varstvo se sicer postopoma spreminja v posebno specializirano in hkrati interdisciplinarno dejavnost, vendar so ob tem opazne tudi težnje po birokratizaciji. Ob trditvi, da je spomenik le pravna kategorija, postaja delo strokovnjakov v bistvu nezaželeno in tudi nepotrebno. Poglavitni namen službe oz. njenih dejavnikov naj bi bilo iskanje čudežnih receptov za financiranje in pisanje odločb na vseh ravneh. Mimogrede pozabljamo, da je spomeniško varstvo s svojim teoretičnim in navsezadnje tudi praktično aplikativnim delom del tako imenovanih nacionalnih ved.
Ožje področje spomeniškega varstva je potemtakem pomožna zgodovinska vednost (in dejavnost) in hkrati tudi živa dejavnost, ki sodi h kompleksu oblikovanja in varstva okolja. Gre za strokovno dejavnost, kjer se prepleta več komponent in kjer je vsak poseg (ohranitev, konservacija, prezentacija spomenika itd.) lahko rezultat le skupinskega dela. Srečujemo se tako s temeljnimi raziskavami na vseh ravneh (restavratorska - tehnološka, Projektantska, teoretična itd.) kot z aplikacijo in prenašanjem teoretičnih dosežkov v prakso.
Tako razvejana dejavnost zahteva različne pristope in različno profiliran kader za vse panoge varstva. Srečujemo se tudi s specializiranimi metodologijami za ožje varstvo, za širše varstvo stavbne dediščine, z metodologijo varstva etnoloških spomenikov kot področja s specifično Problematiko in naglasi. Spomenik kot dokument valujemo drugače kot agfomeracijo in stavbo, ki ima Predvsem estetske učinke in je njen dokumentaričen Pomen drugotnega pomena. Kot primer vzemimo ohranjanj e lastnosti naselij, okolij ali kulturne krajine, kjer z elementi starega ustvarjamo nove kvalitete - predvsem v kontekstu varstva okolja.
Spomeniško varstvo in varstvo stavbne dediščine sta ^el urbanističnega in družbenega planiranja in S tem tudi nacionalne ekonomije, saj morata upoštevati družbeni in ekonomski razvoj ter k njemu pripomoči. Hkrati pa je varstvo kulturnih spomenikov in kulturne dediščine dejavnost, ki je v najtesnejši zvezi s cilji socialistične družbe — saj ohranja in predstavlja podedovane vrednote ln z njimi prispeva k osvešcanju današnjega človeka — ^moupravljalca.
2 ožjega, etnološkega zornega kota je spomeniško varstvo dejavnost, ki ohranja in neguje priče o načinu ^vljenja in sicer materialne preostanke, ki izginjajo ali Propadajo. Zato gre za varovanje dediščine preteklosti. Pojavi, ki nastajajo in žive danes, še niso ogroženi, S ?a vidika je etnološki spomenik (premični ali nepre-ICr,i) tisti objekt, ki vsebuje kar največ nenado-stljivih pričevalnih sestavin. Za razvoj etnologije je s vo spomenikov torej izjemno pomembna pomožna nie Vn°st 'n vednost. Da bi dosegli kar največjo povezavo obema dejavnost ima in da bi področje varstva ooskih spomenikov lahko zadostilo svojim osnovnim — varovanju dokumentaričnega in drugega bloškega gradiva je treba:
izboljšati in ojačati kadrovski sestav v zavodih za lijermen^ko varstvo. Zavodi v tistih predelih Slovenije, j Je ^ danes ^jemno velika koncentracija etnoloških an /?eni'toVf predvsem domačij in nepremičnih objektov, zan etnt.°W aii naselii- morali glede na njihovo število 5 'ti vsaj po dva etnologa. Hkrati bi morali uresničiti p razurri med vsemi institucijami in društvi, ki kakorkoli s eaa)Q v etnološko vedo ali na področje etnoloških Varrtve"'kov, o minimalni kadrovski zasedbi na področju a. dolgoročnem programu varstva etnoloških spo-
menikov in o šolanju strokovnjakov, ki se bodo posvetili varstvu etnoloških spomenikov.
2.	interes etnologije kot vede, ki uporablja rezultate konservatorstva in ki je nedvomno zainteresirana tudi za spomeniško gradivo z drugih področij (urbanistični spomeniki, kulturna krajina, arhitektura višjih socialnih slojev, arheološki spomeniki itd.), se torej širi tudi na druga področja, kjer lahko šolani etnologi pripomorejo k boljšemu razumevanju in doslednejši obravnavi spomenika. Sodelovanje etnologa konservatorja pri urejanju starih mestnih jeder, pri varstvu premičnih spomenikov, pri Študiju in oblikovanju metodologije, teorije in temeljnih načel varstva, je potemtakem nujno. Da bi dosegli ta namen, je treba urediti položaj etnologa konservatorja in posebej šc položaj varstva etnoloških spomenikov znotraj konservatorske dejavnosti.
3.	Za kar največjo vključitev etnoloških spomenikov v spomeniško varstvo je potrebno preseči tradicionalne postopke in načine. V okvirih varstva okolja in stavbne dediščine je nastal prostor, ki ga izpolnjujejo predvsem etnološko zanimivi objekti, kar že tako pomeni več kot 60% vsega stavbnega in spomeniškega fonda, ki je zanimiv za vključitev v sodobno življenje in funkcijo. Zato je naloga vseh etnologov, da spodbujajo poleg varovanja izrazito pričevalnega gradiva tudi varovanje tistih objektov, aglomeracij in prostorov, ki vsebujejo le nekatere spomeniške sestavine. Kot veda, ki raziskuje način življenja vseh ljudskih plasti v preteklosti in tudi danes, lahko rnnogo pripomore k vključevanju starega stavbnega fonda v sodobni urbanizem.
4.	Najpomembnejše naloge na področju varstva etnoloških spomenikov v Sloveniji so:
a)	evidenca in dokumentacija vseh etnoloških spomenikov v SR Sloveniji;
b)	postopna predstavitev ključnih etnoloških spomenikov, ki naj jih izbere posebna strokovna komisija. Program postopne predstavitve mora postati sestavni del vseh kratkoročnih in dolgoročnih programov spomeniške dejavnosti oz. kulturnih skupnosti;
c)	varstvo etnoloških spomenikov mora najti svoje mesto tudi v zunajspomeniških ustanovah, in sicer v programih muzejev, posebno Slovenskega entografskega muzeja, SAZU, Oddelka za etnologijo na Filozofski fakulteti, FAGG in drugod.
č) pospešiti je treba študij metod varstva etnoloških spomenikov in določiti načela za varovanje naselij, posamičnih nepremičnih in premičnih etnoloških spomenikov, ter kulturne krajine in stavbne dediščine;
d)	pri varstvu entoloških spomenikov je treba upoštevati realne perspektive varstva, zato bo prednostna naloga v vsakem primeru dokumentacija in ob njej zbiranje premičnega fonda v muzejskih zbirkah;
e)	pomemben delež pri varstvu in osveščanju lahko prevzame tudi tisk, to pa pomeni, da je treba izsledke topografskega dela in dokumentacijo publicirati vsaj v obliki grobo obdelanega gradiva;
f)	delavci na področju varstva etnoloških spomenikov naj se vključijo v delo pri topografiji slovenskega etničnega ozemlja, pomemben delež pri teh naporih morajo prevzeti tudi šolani arhitekti.
Glasnik SED 1711977) 1
6
V KORAK S SPOMENIŠKO VARSTVENO SLUŽBO
Etnologi (muzealci) navadno iz varne oddaljenosti opazujemo prizadevanja spomeniško varstvene službe v donkihotski bitki za materialna sredstva, da bi uresničila svoje načrte in za spremembo miselnosti, ki zanika pomen kulturnih spomenikov vseh vrst. Tako nimamo priložnosti za vpliv na izoblikovanje takih načel o varovanju etnoloških spomenikov, ki bi zadoščali zakonskim nalogam spomeniške službe in zahtevam razvijajoče se etnologije. Zato prihaja do različnih pogledov na vrednotenje in kategorizacijo spomenikov. Rad bi opozoril na nekatera razhajanja med spomeniško varstveno službo in etnološko stroko, zlasti v tisti točki, kjer Spomeniško varstvo pušča ob strani nove poglede na ljudsko kulturo, ki jih prinašajo premiki v etnološki misli, in še naprej gradi selekcijo in kategorizacijo spomenikov na podlagi zastarelih etnoloških konceptov. Nekateri očitki, med njimi ta, da služba vrednoti etnološke spomenike večinoma iz umetnostno zgodovinskih izhodišč, so bili že večkrat izrečeni in verjamem, da je sama spomeniška služba pri tem že spremenila kriterije. O tem, da na primer gotski rez na oknu kmečke hiše ne more biti merilo za uvrstitev med etnološke spomenike, ne bi niti razpravljali. Osrednji problem je po mojem mnenju usklajevanje temeljnih raziskav in spomeniško varstvenih kategorizacij. Nosilci teh raziskav v Zavodih za spomeniško varstvo, bi morali biti na svojem terenu etnologi sami, če pa to zaradi kadrovskih problemov ni mogoče, pa bi se morali etnologi — konservatorji (v Sloveniji jih preštejemo na prste ene roke) opirati na temeljne raziskave drugih etnoloških ustanov. Etnološka topografija slov. etničnega ozemlja je dolgoročna prednostna naloga za potrebe RSS. V njenem okrilju moramo reševati tudi problematiko varovanja etnoloških spomenikov. Kako? Ustreznausklajenost lahko napravi spomeniško varstveno službo za glavnega uporabnika topografskih raziskav, če hočemo, da bo šlo spomeniško varstvo vštric z razvijajočo se stroko. Edino „vsestranska etnološka obravnava majhnih zaokroženih območij" (S. Kremenšek, K skupnim ciljem, Glasnik SED, 16, 59) lahko izlušči spomenike ljudske kulture, ki jih bomo po pravici šteli za vrhove pokrajinske ljudske ustvarjalnosti, čeprav ne bodo ustrezali vsem, do sedaj močno upoštevanim estetskim in stilnim zahtevam.
Stavba ni spomenik sama zase. O njenem temeljnem spomeniškem pomenu ne odločajo stavbarske prvine ljudske kulture, ampak njena družbena vsebina, ki je bila preiskana z etnološko raziskavo. Z drugimi besedami: tudi skromna, revna, a vzorčna ljudska arhitektura naj v spiskih spomenikov dopolni bogato, obrtniško in stilno dognano, toda večkrat nevzorčno pokrajinsko stavbarstvo. Do rezultatov pa nas ne bo privedla topografija stavbarstva, ampak etnološka topografija.
Premik v miselnosti spomeniške službe naj se kaže v tem, da v etnološkem spomeniku ne ščiti zgolj stavbarske dediščine (veščine), ampak znamenje določene stopnje kulturnega razvoja v določenem kraju (pokrajini). To pa nujno privede tudi do sklepa o zaščiti notranje hišne opreme. Problematika premičnih spomenikov sega na področje zasebne lastnine, kar pa ne more biti vzrok za nemoč službe na tem področju. (Primerjaj reševanje istega problema pri umetnostni zgodovini).
Gotovo bi biio krivično očitati spomeniški službi nasploh, da v svojih izhodiščih ne sledi razvoju etnologije. Toda mnogi Zavodi za spomeniško varstvo v svojih programih izpuščajo topografske etnoi. raziskave kot temelj za kategorizacijo spomenikov in delajo „na pamet" po načelu - bolje nekaj kot nič. Tipajo takorekoč po občutku, mimo zahtev stroke.
Če se vrnem na izhodišče svojega razmišljanja, se moram vprašati: kaj smo etnologi doslej storili, rta bi se stvari zasukale in spremenile, da bi šlo spomeniško varstvo v korak z etnologijo?
Naško Križnar
PREDLOGI ZA TERENSKO PRAKSO ŠTUDENTOV ETNOLOGIJE NA ZAVODIH ZA SPOMENIŠKO VARSTVO
Terenska praksa na področju spomeniškega varstva je študentom večkrat povzročala težave, nemalokrat tudi zato, ker o delu in nalogah spomeniško-varstvene službe niso dobili dovolj informacij. Na terenu so praktikanti doslej velikokrat opravljali le naloge, ki so jim jih dali mentorji, ker pa niso poznali teorije spomeniškega varstva, niti ne področja oz. gradiva, ki so ga obdelovali, je praksa - izzvenela v prazno.
1.	Prvo, kar bi bilo potrebno za izboljšanje terenske prakse študentov etnologije na tem področju je temeljita priprava, ki bo obsegala seznanitev s spomeniškim varstvom na splošno, kolikor le-to spada v etnološko zanimanje in seznanjanje z območjem, na katerem naj bi praksa potekala.
Predpriprava na terensko prakso naj bi vsebovala študij novih Vprašalnic za topografijo slovenskega etničnega ozemlja, predvsem tistih, ki se dotikajo tudi področja spomeniškega varstva. Študent se mora zavedati, da ljudi ne bo mogel spraševati samo z vprašalnico v roki, z njimi se bo moral pogovarjati, pustil jih bo, da govorijo tudi o drugih stvareh, saj bodo informatorji tako raje dajali odgovore na vprašanja, ki etnologa zanimajo. Študent etnolog bo tako izvedel kopico informacij o kulturi in življenju obravnavanega kraja. Vprašalnica torej lahko daje samo nek okvir spraševanju in študent mora biti pripravljen vprašanja spreminjati in prilagajati kraju.
Študent—praktikant naj bi se ob prihodu na prakso seznanil, seveda ob pomoči mentoraja, tudi s krajem, kjer njegova praksa poteka. Ob pisanih virih mu lahko mentor tudi ustno in s pomočjo ilustracij prikaže podobo kraja, ga obenem pouči o metodi dela, o pristopu k ljudem in ga seznani z namenom spomeniško-varstvene akcije, v katero se študent vključuje.
2,	Prakso v okviru Zavodov za spomeniško varstvo lahko razdelimo na interno prakso — v Zavodu in na terensko prakso v določenem kraju.
Ob prihodu na Zavod, še posebno, če bo njegova praksa interna, naj bi se študent seznanil s poslovanjem Zavoda. Pregledal naj bi Statut ZSV in ostala določila oz-zakone, ki uravnavajo delo Zavoda za spomeniško varstvo — posebej še njegovega etnološkega dela.
V zvezi s terensko prakso pa mora študent poznati načela, po katerih se ocenjujejo etnološki spomeniki t. j. uvrščanje (kategorizacijo) in vrednotenje (valorizacijo) etnoloških spomenikov, oz. ugotavljanje spomeniškega reda.
a)	Pri interni praksi lahko študent pregleda sistem evidentiranja spomenikov, spomeniške elaborate, kartotečno urejenost spomenikov, slikovni material, se seznam z idejnimi projekti in njihovo problematiko, v povezavi z arhitektom z arhitekturnimi in urbanističnimi elementi graditve, z etnološko-konservatorsko terminologijo, pi-0" blematiko fotografiranja, filmanja ali drugačne prezenta-cije gradiva, nauči osnov skiciranja oz. risanja sporne" nikov, skratka, možnosti je veliko, izbor pa je seveda odvisen od sporazuma med mentorjem in študentom.
b)	Pri terenski praksi se študent—praktikant vključuje v trenutno delovno akcijo spomeniško-varstvene službe-Pomembno je, da se, kolikor je mogoče, seznani 5 terenom, z ljudmi, z delom na trenu in z gradivom, ki spomeniško-varstvena akcija obsega. Mogoče je Pr' terenski praksi še bolj potrebna pomoč mentorja, ki le študentu vodič po kraju in v metodi dela. Ker gre & etnološko prakso, naj bi se študent mogoče ne omeji
Glasnik SED 17 (1977) 1
10
samo na spomeniško-varstveno popisovanje in opisovanje stavbnih objektov, ampak bi svoje delo razširil tudi na zbiranje materiala, ki ga štejemo kot čisto etnološkega, Z njim lahko študent kompleksneje spozna in kasneje tudi predstavi kulturo obravnavanega kraja. Tako bi bil tudi prehod z etnološkega na tipično spomeniško-varstveno področje manj oster in boleč.
Študent naj bi pri terenski praksi, nekaj s pomočjo mentorja, nekaj iz lastnega opazovanja izvedel:
t. temeljno označbo spomeniškega področja s kratko zgodovino — koliko so zgodovinske prelomnice vplivale na arhitekturno podobo kraja (predvsem prva in druga svetovna vojna),
2. kratko označbo lastnosti arhitekture obravnavanega področja in kompozicije naselij; ambientno ovrednotenje in pejsažni značaj, pomembni kulturni in Zgodovinski spomeniki in prizorišča bitk iz obeh vojn,
3- predloge, kako varovati kulturne spomenike in Aglomeracije na obravnavanem področju,
4. v popisu naselja in posameznih objektov sestav Posameznega naselja, kratko označbo posameznih am-bientov, ki jih ustvarjajo stavbne gmote, kratek Opis Posamezne stavbe, v katerem je navedena višina (pritlično, nadstropno, dvonadstropno poslopje), strešna kritina. Proporci oken, približna označba časa in stila, v katerem le bila stavba zgrajena, in končno kategorizacija — varstveni režim.
Terenska praksa pa se lahko vključi tudi v spomeniško-varstveno akcijo v enem samem naselju. Pri tem gre za naslednje vidike proučevanja:
—	natančna lokacija naselja, opis lege vasi,
~■ opis koncepcije vasi in tlorisne mreže (talna zasnova, osrednja komunikacija, dominanta),
—	utemeljitev takšne lege in postavitve naselja Cstra-Tcški namen, varstvo pred vetrovi),
—	sakralna arhitektura v vasi,
—	vaško življenje (komuniciranje prebivalcev in zbirna 'Tiesta, življenje v vasi; kmetje, delavci, upokojenci; 9°spodarska osnova vasi},
—	opis domačij (razporeditev domačij ob glavni vaški 'nunikaciji, gradbene zasnove in natančen opis do-
rriačij; stanovanjske stavbe in gospodarska poslopja).
C) Največkrat poteka praksa študentov etnologije na na	da študentje deloma spoznavajo interno delo
a Zavodu, občasno pa z mentorjem obiskujejo teren.
seveda
se mora v tem primeru program prakse prilagoditi
4.	—	» VVIII frf...........^iuvjiuoi	1 l I (J \J VJ
čutnemu položaju, izbira študija oz. dela, ki naj bi ga tikant opravil, pa je odvisna od sporazuma med Mentorjem in študentom,
• V zaključni, za študente mogoče najtežji del prakse jT>ada predstavitev na terenu zbranega gradiva, pri erem je študentu lahko v pomoč mentor, ki mu ciraH-3®3 pri s'stematični ureditvi gradiva, tako da pride to p 'VO tudi v arhiv Zavoda, kjer je bil študent na praksi, p»«*"" o praksi, ki ga študent predstavi na seminarju p . 'egi. bi bilo dobro, da bi podal tudi osebne vtise o za -!' Pr°bleme, ki jih v zvezi s prakso čuti in predloge Stud iztloliŠanje. Praksa naj ne bi bila samo obveza, da raziseknt kaI naredi in pokaže nekakšne „rezultate Svoje cev" ave * oz' čimveč „izpolnjenih vprašalnic ali obraz-glec)' Pa mora študenta vzpodbujati k problemskemu ianin JU na nie9ovo bodoče delo in k idejnemu ustvar-if* "ezi z njim.
Praks •ne'ta' P^dlogov v poteku spomeniško-varstvene študent'6-!31710 začeTek obravnave, ki jo bodo nadaljevali I« praktikanti sami. Spremembe in izboljšave, ki
jih bodo predlagali bodo pripomogle k večjemu zanimanju tudi za to področje etnološkega dela tudi med njimi tn k večjemu angažiranju spomeniškega varstva v današnji družbi,
I, Miklavčič, 4. I.
OPOMBA UREDNIŠTVA:
Nenehno odpiranje vprašanj o etnoloških vidikih v spomeniškem varstvu je tudi ena od poti, ki naj razjasni mesto in vlogo etnologije na tem področju. Prav zato smo objavili prispevek kolegice Miklavčičeve, čeprav bi o nespornosti njenih pogledov lahko govorili. Upamo, da bo njen prispevek vzbudil zanimanje in seveda diskusijo tudi med tistimi študenti, ki gledajo na vprašanja spomeniškega varstva z drugih in drugačnih vidikov.
pofočila ustanov
O DELU V LETU 1976 UDK 06.05: 39 „1976"
PZE ZA ETNOLOGIJO NA FILOZOFSKI FAKULTETI. Vpis na etnologijo se je v it ud. letu 1976/77 ponovno zelo povečal. OcJ prejšnjega Števila 71 rednih in 10 izrednih študentov se je število vpisanih povečalo na 104 redne in 6 izrednih študentov. V prvi letnik se je vpisalo 53 rednih študentov (14 pod A), v drugi letnik 31 (10 pod A), v tretji letnik 17 (6 pod Al in v četrti letnik
V	letu 1976 so diplomirali štirje študenti: Boris Hegeduš, Vladimir Knific, Tone Petek in Ivanka Počkar. Meseca junija je magistrirala Duša Krnel-Umek, asistentka za narodno etnologijo z zagovorom magistrske naloge Vas kot skupnost na Krasu
Počitniška praksa za študente je bila organizirana z £e utrejnim sodelovanjem ustanov. Tretjina praks je bila v okviru PZE: raziskovalni nalogi Vitanje (6) in Galjevica (2), ter etnološki seminar v Prijepolju (71. Drugi dve tretjini praks sta bili v okviru etnoloških in drugih muzejskih ustanov: Slovenski etnografski muzej (7), Dolenjski muzej v Novem mestu (4), Posavski muzej v Brežicah (3), Pokrajinski muzej v Ptuju (4(, Murski Soboti (1), Mariboru (1} in Loški muzej v Škofi i Loki (1); Inštitut 2a slovensko narodopisje in Muzejsko društvo Žiri (61, Glasbeno narodopisna sekcija ISN (1} in Zavod SRS za spomeniško varstvo (31. Večina praks se je dobro posrečila, zato bo potrebno sodelovanje še gojiti in način takega dela izpopolnjevati.
V	prvi polovici septembra (od 8. do 18.) se je 7 študentov in 4 sodelavci PZE udeležilo mednarodnega etnološkega seminarja v Prijepolju. Seminar je bil namenjen seznanjanju z načinom življenja in ljudsko kuIturo kmečke okolice Prijepotja. Terensko delo je potekalo v skupinah, ki so raziskovale gospodarstvo, nošo, stavbarstvo in stanovanjsko opremo, družinsko življenje in šege. Udeležence seminarja so domačini sprejeli izredno gostoljubno, zato je kljub nekaterim organizacijskim pomanjkljivostim potrebno poudariti, da nam je seminar odkril popolnoma nov in nepoznan del naše domovine z vsemi njenimi značilnostmi in problemi.
Na PZE so več mesecev potekale priprave za ekskurzijo 12 poljskih študentov in 2 sodelavcev s Katedre Etnogafii v Poznanju. V 2ameno 2a ekskurzijo po Sloveniji od 20. do 30. septembra bi šli študentje in sodelavci naše PZE na ekskurzijo na Poljsko. Zaradi premajhnih finančnih možnosti na PZE so se sodelavci odločili za organizacijo ekskurzije z materialno pomočjo občinskih skupščin in delovnih organizacij Pri svojih prošnjah Smo v večini primerov doživeli zelo veliko razumevanje. Na ekskurziji so si pofjski gostje ogledali etnološke zbirke po muzejih, se srečali s kmečkimi gospodarji na usmerjenih kmetijah, videli več delovnih organizacij in si ogledali naravne in kulturne znamenitosti Slovenije.