114
IVAN MATELIČ:
Medved brundec.
Basen.
edved brundec, mojster skaza, v Hudi gori sredi plaza si je zidal, tesal dom: »Tu pozimi smrčal bom.« In poskočit je, zaplesal, dalje zidal, dalje tesal...
Pride mimo brblja sraka: »Ej, ti brundec, dolga dlaka! Kaj tu brundaš, kaj tu gneteš, kaj se tu po plazu pleteš?«
»Dom si zidam v plazovini, na prisojni rebraini.« »Mnogo šuma, malo uma, škoda toliko poguma.
Tu bo kot pripet za las. Sredi zime snežni plaz ti spodnese ga kot
drvo, tebe pa zmečka kot mrvo.«
»Kaj bom plaz nadlegoval? Saj bom trdno, mimo spal.«
»Ne ti plaz, a plaz le tebe s tvojo pametjo zagrebe.«
»No, no, no, če je takol Saj vse glave vse vedo.«
Brundec misli: »Božji mHni boljše tneljejo v dolini.« In ob vodi
gleda, hodi, kje bi bilo mu po godi. In že koplje, zida, teše, pa poskoči
in zapleše: »Tu bo varen, topel dom, tu pozimi smrčal bom.«
Čivkec vrabec pa iz gfma: »Brundec, ti roedvedja trma! Tvoja
pamet, z umom sprta, zida, teše brez načrta. Tu vodeni ti sečan dom
zanese v morsko plan.«
»Spal bom, vode nič oviral in ne bom se z njo prepiral.«
»Ne ti z vodo, voda s tabol Vzame te za šalo s sabo.«
»No, no, no, če je tako! Saj vse glave vse vedo.«
»Na pobočju in v dolini nič ni varno. Na vršini bom na Ostrem
vrhu zidal. Marsikdo mi bo zavidal. Gori ni vode, plazov in podobnih
ne strahov.«
Ze vrh gore zida, teše, pa poskoči in zapleše: »Tu bo varen, topel
dom, tu pozimi smrčal bom.«
»Kaj pa delaš tu, žužnjalo?«
»HLšo zidam si na skalo.«
»To je res prav po medvedje! Kje imaš pa tu zaledje?« kara ga
gorjanska vrana. »Gorska nrav je kaj pretkana, zima tu je nasajena.
Kadar pride prehlajena in zakašlja ter zakiha, kot mešico te odpiha.« »Z vetrom se ne bom preganjal, spal bom, o pomladi sanjal.« »Ne ti z vetrom, veter s tabo. Hipec boš mu za zabavo.« »No, no, no, če je tako! Saj vse glave vse vedo.« »Nič na gori, nič v dolini, nič na rebrni strmini. Če bi zlezel v
samo goro, rekli bi, da je to noro,« brundec de s poniklo glavo. Stežka
stopajoč v goščavo se drži kot čemerika, pa se nič mu ne svetlika. »2e jesen se oddaljuje, zmrzla zima pokašljuje,« zdrzne brundec
se osuplo in zvali se v prvo duplo.