45 1997 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Primož Kuret Ustanovitev prve slovenske filharmonije leta 1908 Ljubljansko glasbeno življenje je dobilo z usta- novitvijo orkestra Slovenske filharmonije leta 1908 nov zagon, stara Filharmonična družba pa novo tekmico. Problem orkestra je bil v Ljubljani pereč že vse od časa, ko je pogorelo staro Deželno gledališče leta 1887. Takrat je deloval v gledališču sicer maj- hen, vendar stalni orkester, ki je štel vsaj 18 glas- benikov. Filharmonična družba je imela sicer nekaj svojih glasbenikov, v celoti pa je bila vendar v ve- liki meri odvisna od godbenikov vojaškega orkestra. Filharmonična družba je že leta 1886 sklenila poseb- no pogodbo z vodstvom orkestra 27. pehotnega polka (Capelle des kk. Inf. Regiment Nr. 27, Leo- pold 11. König der Belgier), ki je bil nastanjen v Ljubljani. Orkester naj bi sodeloval na njenih kon- certih. Po tej pogodbi naj bi ljubljanska vojaška godba nastavljala samo diplomirane konservato- riste. Za Filharmonično družbo je bilo to ustrezna rešitev, ki se je je vseskozi držala in z njo ter ob sodelovanju svojih glasbenikov realizirala svoje de- lo, ki je po statutu zahtevalo pet rednih simfoničnih koncertov na leto. V Ljubljani je med leti 1898 in 1912 vodil vojaško godbo kapelnik in violist Theo- dor Christoph (1872 - 1941), izredno sposoben glas- benik, ki je svojo kariero nato nadaljeval najprej pri 39. pehotnem polku na Dunaju in pozneje pri avs- trijski mornariški godbi v Pulju. S to godbo je aprila 1918 nastopil tudi v Ljubljani in med drugim izve- del simfonično pesnitev Richarda Straußa Smrt in poveličanje ter Beethovnovo Eroico.^ V Ljubljani je nastopal seveda tudi že poprej in vsako leto vodil vojaški orkester na koncertu v korist pokojninskega sklada vojaških kapelnikov. Le-ti koncerti so bili tu- di po programski strani zanimivi, kot kaže denimo program takšnega koncerta leta 1901, ko so izvedli uverturo k Wagnerjevemu Večenemu mornarju, Bizetovo suito Arležanka, Lisztvo Prvo rapsodijo in Rubinsteinov Klavirski koncert. Če je bilo treba, je Christoph nadomeščal umetniškega ravnatelja Fil- harmonične družbe, Josefa Zöhrerja, in nastopal kot solist. Ko so leta 1907 v Ljubljani prvič izvedli Ber- liozovo delo Harald v Italiji, je Christoph igral viol- ski part. Leta 1905 je Christoph nastopil s popolnim vojaškim orkestrom na koncertu "v korist Glasbene Matice" in izvedel v glavnem dela slovanskih ^ Primož Kuret, Glasbena Ljubljana 1899-1919. Ljubljana 1985, s. 195. skladateljev (Dvorak, Čajkovski, Smetana, Liszt). Brez vojaške godbe ne bi moglo delovati niti gledališče, niti Glasbena Matica ne bi mogla pri- pravljati večjih vokalno-instrumentalnih koncertov. Vendar za vse večje potrebe v Ljubljani to ni več zadoščalo. Upravičene so bile želje, da tudi Ljubljana, kot prestolnica Kranjske in kot slovenska metropola do- bi svoj simfonični orkester, ki bi bil sposoben za- dostiti vsem potrebam tako na področju operne kakor tudi simfonične glasbe. Prvi zametek takega orkestra je bila leta 1900 ustanovljena "meščanska godba", ki jo je sestavljalo 30 glasbenikov, v glav- nem dosluženih vojaških instrumentalistov. V njej so bili zastopani vsi instrumenti, finančno pa jo je podprla tudi mestna občina v Ljubljani. Deželna vlada ji je prepustila več sob v starem gimnazijskem poslopju, kjer je godba imela tudi svojo šolo. Delo "meščanske godbe" je vodil odbor s predsednikom, godbenim ravnateljem, tajnikom in blagajnikom. O njej je s ponosom pisal v Ljubljanskem Zvonu L. Pahor in ugotavljal, da imajo skoraj vsa - celo manjša mesta - svojo civilno godbo in da jo ima sedaj tudi Ljubljana. Bil je mnenja, da bo njen obstoj spodbudil nastajanje novih slovenskih ins- trumentalnih del in njihovo izvajanje, prav tako pa naj bi godba gojila predvsem slovansko glasbo.^ Meščanska godba je doživela v naslednjih letih nekaj sprememb. Spremenila je ime v "društveno godbo", leta 1908 pa naj bi se preoblikovala v pravi koncertni orkester. Ljubljanska javnost je podprla ustanovitev novega orkestra in marca 1908 je Slo- venski Narod zapisal, da je to "upravičena zahteva na vseh poljih napredujočega in modernega mesta in važen faktor za povzdigo kulturnega razvoja našega središča." Glasbena Matica je s posebno vlo- go zaprosila ustrezno ministrstvo na Dunaju za po- moč in podporo. Matej Hubad je odšel v Prago in na Dunaj, da bi angažiral primerne glasbenike, po možnosti take, ki znajo igrati več različnih instru- mentov. V pripravo za ustanovitev novega orkestra v Ljubljani je Glasbena Matica skušala pritegniti tudi Filharmonično družbo, ki pa pri tem podjetju ni bila pripravljena sodelovati. Razlogi so bili raz- lične narave, najpomembnejši pa je bil finančni raz- ^ L.(eopold ?) Pahor Ljubljanska meščanska godba, v: Ljubljanski Zvon, letnik XX, št. 11, 1900, s. 706 - 707. 139 12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 log, saj je bil vojaški orkester ljubljanskega garnizo- na (s katerim je imela sklenjeno posebno pogodbo) mnogo cenejši. Na drugi strani pa so bili tudi poli- tični razlogi, ki so narekovali naj Nemci ne sodelu- jejo s Slovenci. Takšna situacija se je zaostrila jeseni leta 1908 zaradi nemirov, ki so izbruhnili najprej na Ptuju in nato v Ljubljani, kar so septembra sprožile ostre demonstracije Slovencev proti Nemcem. Proti demonstrantom je nastopila celo vojska in padle so smrtne žrtve (Lunder in Adamič). Po teh dogodkih je Ljubljana dobila bolj slovenski značaj. Pač pa se je v pripravo za ustanovitev novega orkestra dejavno vključilo glasilo za "zastopanje avstro-ogrskih glasbenikov". To je bil uradni organ avstro-ogrskega združenja glasbenikov z naslovom "Musiker-Zeitung". Njegov glavni urednik je bil Heinrich Geisler, ki je v treh dolgih člankih, ob- javljenih spomladi leta 1908 z vsemi silami podprl 1 idejo o ustanovitvi novega orkestra v Ljubljani. V j prvem članku^ je Geisler pisal o možnostih, ki se ; kažejo v Ljubljani. Pa informacijah, ki jih je imel, j naj bi bila pripravljenost tako na nemški kot na slovenski strani. Obe naj bi namreč podprli novi "kulturni institut". Novi orkester naj bi sodeloval tako pri nemških kakor tudi pri slovenskih opernih in operetnih predstavah in občina naj bi ga subvencionirala z 12.000 kronami. Geisler piše: "Zdelo se je, da bo stvar gladko tekla daje. Zdaj ; pa so v nekaterih graških časopisih (Grazer Tages- post in Grazer Tagblatt) začeli divje napadati na- stajajoči projekt, v bojevitih tonih pozivajo k viharju in proti novi stvaritvi. Če bilo po njihovo, bi \ morali še nerojenega otroka umoriti v materinem i telesu - vimenu nemštva. Takšno početje je podob- \ no abortusu. Nam glasbenikom ni do tega, da bi se \ mešali v nacionalne spore. Nočemo biti odbijač med \ strankami, niti misijonarji sprave. Toda ugotoviti moramo, da so napadi teh časopisov brez motiva, da takšne zmotne predpostavke vodijo k napačnim zaključkom. - Da sta v Ljubljani dve strogo ločeni stranki, moramo jemati kot dejstvo, na katerem se ne da nič spremeniti. Toda načrtovani zavod s predvideno umetniško kvaliteto, bi predstavljal obogatitev za mesto, dosežek za celotno prebi- valstvo, dragocen instrument v rokah obeh strank Saj je vsaka od njih preslabotna, da bi načrt izvedla sama. Izguba pa bi bila skupna." Geisler je nato apeliral na to, da se nacionalne napetosti pri tem vprašanju izključijo in da naj obe strani sodelujeta z dobro voljo. Potem se podrob- neje ukvarja z organizacijo samega orkestra in predlaga naslednje: "Vsak del gre v umetnosti svojo nacionalno pot in sicer svojo pot Vprašanje je, ali bo glasbeno telo ^ Heinrich Geisler, Laibachs musikalische Zukunft, v: Musiker-Zeitung, Jg. XVI., Nr. 14, 3. IV. 1908, s. 107 -108. lahko sledilo obema, ali bo instrument uporaben za oba različna igralca. Na vprašanje lahko odgo- vorimo z odločnim 'da'. Prav tako kakor tipke po- slušajo prste slovenskega ali nemškega organista, bo orkester sledil svojemu vodji Gre le za delitev časa in dela. Orkester bo lahko tako v službi nemške in slovenske glasbe in pomenilo bi pre- prosto odpovedati se nacionalno-umetniškim vred- notam, če bi se ena od strank odpovedala uporabi tega instrumenta, ker ga uporablja druga... Da je to možno, dokazuje klasično prav Ljubljana sama. Že dolgo tega so sklenili tajen kompromis in uporabljajo orkester kot mednarodni, nacionatii tako pri nemških kot pri slovenskih glasbenih iz- vedbah in v nemškem ter v slovenskem gledališču. Ta instrument je vojaška godba... Časopis se je vseskozi zavzemal za pravice ci- vilnih glasbenikov nasproti vojaškim in mu zato ljubljanska situacija tudi zaradi tega "tajnega spo- razuma" ni bila pogodu. Zato je prav v tej točki pisec članka ostro nastopil: "Ah je za mesto, kakršno ima po položaju Ljub- ljana častno, da feldvebel avanzira do glasbenega generalissima, kateremu so umetniški vrhovi me- ščanstva podrejeni? Da so umetniški užitki me- ščanstva prepuščeni milosti vojaške godbe? Da ostane občina beraško revna, če dobi vojaška godba ukaz, da iz mesta odide in če je glasbeni stotnik eno noč slabo spal? In zakaj ne bi smel nameravani orkester uživati iste pravice eksteritorialnosti, nacio- nalne nevtralnosti, kot je bila prostovoljno ponu- jena kot darilo vojaški godbi? V prihodnje bo delo vojaške godbe omejeno, igranje v gledališču pa izključeno. Na to naj opozorim že zdaj!" Nato pa tudi predlaga po njegovem mnenju ustrezno rešitev organizacije orkestra: "Ce pokažeta obe skupini pripravjenost, da prevzameta določen del stroškov jima pripada do- ločena mera umetniških dosežkov... Če hočemo to izraziti s pomočjo algebre: razmerje med A - slo- venska sb-anka, B- nemška stranka, C - načrtovani orkester ne sme nastati formula A -h B -h C ampak je b-eba postaviti formuli: A + C in B -h C." Ob tem je Geisler vzel v zaščito tudi dosedanji ansambel v Ljubljani: "Pri tem ne gre za to, kar mislijo zgoraj na- vedeni časopisi, za 'ustanovitev slovenske društ- vene kapele' ali celo za konservacijo in oktroiranje sedanje glasbene kapele (ki so ji nekateri z oznako 'manjvredne gostilniške muzike' obesili nezaslužen madež), marveč za rojstvo popolnoma novega, originalnega instituta... Ljubljana potrebuje dober orkester In treba je le ho teti, da bi ga imela." Nemška stran pa očitno ni bila pripravljena na ponujeni kompromis in na način ustanovitve or- kestra, kakor ga je ponujal Geisler. Zato je ponovno 140 45 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino posegel v razpravo in ponudil nove rešitve.^ Uvo- doma je ugotovil, da se bo moralo kranjsko glavno mesto odpovedati simfoničnemu orkestru, če bo obveljala volja njegovih nemških prebivalcev. Vzrok je bila predvsem odklonilno stališče nemške- ga gledališča, ki je vztrajalo na "izvrstnih dosežkih vojaške godbe". Temu mnenju se je pridružila tudi Filharmonična družba. Geisler je videl vzrok v nacionalnih sporih, ker so Nemci pač menili, da gre za slovensko pobudo ter so se odločili, da pod slo- venski jarem ne gredo. Na drugi strani pa je Geisler tudi ugotovil, da mislijo Nemci, da je ustanovitev slovenskega orkestra nemogoča in se veselijo škode nasprotnika bolj, kakor pa lastne koristi. In na- zadnje: "tolažijo se z vojaško godbo, ki naj bi nem- ški hrbtenici vrnila potrebno gibkost In tu imamo opraviti s tem - kot označuje pesimistični filozof čisto veselje - škodoželjnost Kajti gledališče ne bo več dobilo vojaške godbe in Filharmonična družba, kjer bo vojaška godba sicer še sodelovala pa bo svojo umetniško neodvisnost morala povsem odsto- piti vojaški upravi Ali gospodje ne vedo, da obstaja prepoved igranja vojaške godbe v gledališčih, da vojaške godbe ne smejo več dirigirati civilisti da je dvojno dirigiranje prepovedano? Tako bo torej gle- dališče vojaško čisto in se bo rešilo osovražene ope- rete. Toda tožbe, ki jih je bilo slišati na skupščini Gledališkega društva o nizkem okusu, o etičnem poslanstvu gledališča pač glede na zgoraj citirani sklep ne bodo držale. Koncerti Filharmonične druž- be bodo popolnoma vojaški orkester in zbor bo dirigiral vojaški kapelnik Društveni kapelnik bo smel le obračati note in mu izročiti lovorjev venec. Beračiti v kasarni je pač manj drago kot dati svoj delež k civilnemu orkestiu. Toda tudi najbolj vdano beračenje gospodom ne bo pomagalo. Vojni mi- nister je svojo besedo zastavil in je njim na ljubo ne bo prelomil. In če gospodje v svojih pismih še tako mračno slikajo svoje pomanjkanje, kakor že ser- vilno poveličujejo vojaško godbo - v vojaškem mi- nistrstvu bodo temeljito poučeni o ljubljanskih raz- merah. Za to bomo mi poskrbeli. Gospod v. Scö- naich (vojni minister, op.p.) bo zvedel, da so gos- podje onemogočili civilni orkester - mestni civilni orkester iz tirne in zlobe in da so sanii krivi, če so zdaj brez orkestra. Bilo bi humomo od vojnega mi- nistra, če bi v odgovoru na priprošnje pustil apercu zaradi prave nemške umetnosti. Morda bodo Nemci opazili neumnost umetnostne politike svojih voditeljev, morda se bodo celo uprli poskusom, da se jim od njihovega imetja jenUjejo le posamezni deli. Ali je treba zdaj idejo zavrea? Ali je ne bi še enkrat premislili, čeprav morda v omejeni obliki?" List kot organ civilnih glasbenikov je sledil svoji politiki nastopanja proti vojaškim godbam in vojaškim glasbenikom, ki so marsikje jemali kruh civilnim. Tudi v "ljubljanski aferi" je sledil svojim ciljem in tudi zaradi njih podpiral ustanovitev ci- vilnega orkestra. Stvari se sicer niso zaosfaile v takšni meri, kakor jih je slikal člankar, res pa je, da so morala biti večkrat posamezna trenja med vojaško godbo in Filharmoničrno družbo. Tako je denimo Christoph že leta 1901 sporočil glasbenemu direktorju Filharmonične družbe, Josefu Zöhrerju, da obstaja nevarnost prepovedi igranja vojaških glasbenikov pri Filharmonični družbi. Na razgovorih z vodstvom vojaške godbe pa sta se Zöhrer in Hauffen - predsednik Filharmonične družbe - sklicevala na dovoljenje iz leta 1886, da vojaški glasbeniki lahko igrajo za družbo. Stvar so takrat uspešno rešili.^ Zadnji članek na to temo je Musiker-Zeitung do- javil junija 1908.^ Pisec je z zadovoljstvom ugotovil, da so se stvari od zadnjega posega spremenile na bolje in da je na pomolu dejansko ustanovitev novega civilnega orkestra v Ljubljani. V svojem članku citira dopis iz Ljubljane, kjer se mu "unser Gewährsmann" zahvaljuje za podporo in prizade- vanje v dobro civilnega orkestra v Ljubljani, ki da "z vso vnemo, energijo pa tudi potrebno skrbnostjo zdaj pripravljajo, da bi v jeseni zaživel Potrebna je še podpora prezidija in vseh gospodov v odboru avstrijsko-ogrskega združenja glasbenikov." Za finančno stran naj bi skrbele tri strani: mest- na občina ljubljanska. Glasbena Matica in slovensko gledališče, odn. Dramatično društvo. Društveno godbo so nameravali v celoti reorganizirati in jo priključiti kot poseben oddelek Glasbeni Matici. Le- ta pa bo kot glasbena šola in koncertni zavod upo- rabljala orkester za vse svoje glasbene prireditve, simfonične koncerte, izvedbe oratorijev, prispevala svoj delež za ohranitev orkestra in prirejala kon- certe samo s civilnimi glasbeniki. Sodelovanje vo- jaške godbe naj bi v prihodnje torej odpadlo. Or- kester pa bo od jeseni dalje igral tudi pri gledaliških predstavah in na popularnih koncertih različnih vrst. Vprašanje na slovenski starani se je zdelo rešeno, na nemški je ostalo odprto. Geisler svetuje: "Najbolj pametno bi bilo, če bi se tako nemški kot slovenski dejavniki združili pri tej čisto umetniški zadevi in se držah načela, da politiko tu popolnoma izključijo ter imajo zadevo za čisto in idealno umetniško. Nemški ravnatelj gledališča v Ljubljani je že leta pripravljen, da zaposli v gledališču civilni orkester" Za prvo delovanja novega orkestra so računali s 24 stalno nastavljenimi glasbeniki, ki jih bodo ^ Isti, Laibachs musikalische Zukunft 11, v: Musiker- Zeitung, Jg. XVI., Nr. 19, V. 1908, s. 157 - 158. ^ Kuret, s. 25. ° Heinrich Geisler, Laibachs musikalische Zukunft III, v: Musiker-Zeitung, Jg. XVI., Nr. 25, 19. VI. 1908, s. 207 - 208. 141 1-2 KRONIKA 45 časopis za slovensko kraievno zgodovino 1997 okrepili z boljšimi učenci šole in učitelji tako, da bi pri operah nastopal orkester 32 glasbenikov, na simfoničnih koncertih pa naj bi jih bilo okoli 40. Poleti so nameravali orkester skrčiti. Poleg godal- nega korpusa naj bi nastopal še pihalni orkester, zato naj bi glasbeniki znali več instrumentov. Na začetku pa je bilo potrebno ustrezne glas- benike šele dobiti. Kajti - kot piše ljubljanski do- pisnik v "Musiker-Zeitung", "se bo obstoj civilnega koncertnega orkestra v Ljubljani odločil v prvem letu in sicer samo z absolutno dobrimi in izvrstnimi izvedbami. Med glasbeniki bi morali biti odlični umetniki svojega instrumenta, pri tem pa kot ljudje družabno izobraženi, s taktnim solidnim obnašanjem in absolutno zanesljivo disciplino pri svojem delu, sploh bi moral biti orkester korpo- racija, ki bi ga glede na umetnostne dosežke ob- činstvo cenilo in spoštovalo. Odkar je pogorelo staro gledališče, to je pred 24 leti, Ljubljana ni več imela dobrega civilnega orkestra, posebej v gleda- lišču in za koncertne izvedbe. Občinstvo se je na vojaško godbo tako navadilo, da od civilnega nič dobrega ne pričakuje. Gre za to, da z umetniškimi dosežki civilnega orkestra dokažemo nasprotno. Ce bo v naslednjili letih civilni orkester v Ljubljani zares dober, se bodo simpatije občinstva in vseh odločilnih DEJAVNIKOV naenkrat postavile na stran civilne kapele. Če pa orkester ne bo pri vseh instrumentih in vseh angažiranih glasbenikih zelo dober tako po človeški kakor po glasbeni strani, bo imela civilna kapela še naprej težave. Kako je bilo z angažiranjem glasbenikov v Pragi in na Dunaju ne vemo, vsekakor pa je imela Glas- bena Matica srečno roko, da je angažirala kot diri- genta novega orkestra mladega češkega dirigenta Vaclava Taucha. Le-ta je nastopil najprej še z or- kestrom pod nazivom Društvena godba na kon- certu 23. julija 1908 in požel veliko navdušenje. Na- to se je Društvena godba preoblikovala v profesio- nalni Koncertni orkester, ki je z novo nastavljenimi glasbeniki 15. septembra štel petintrideset mož. To so bili predvsem češki glasbeniki, deloma tudi nem- ški in slovenski. Nekateri so poučevali na šoli Glas- bene Matice, ki si je zadala nalogo načrtnega vzga- janja instrumentalistov. Prvi koncertni nastop tega ansambla je bil 27. septembra s popularnimi sklad- bami. Tudi ta koncert je bil uspešen. Nato pa so na občnem zboru Društvene godbe 23. oktobra na predlog dr. Antona Šviglja in Pavleta Drahslerja novi orkester preimenovali v Slovensko filharmo- nijo. Pod tem imenom je prvič nastopila na kon- certu 8. novembra 1908 v veliki unionski dvorani, samostojno in skupaj z zborom Glasbene Matice (Dvorak, 149. psalm in Te Deum). Kritike so bile zlasti navdušene nad Talichovo interpretacije Schubertove Nedokončane.^ S tem se je začelo uspešno, čeprav kratkotrajno Talichovo delo s Slovensko filharmonijo, ki pa je zaradi nerazumevanja, finančnih stisk in stran- karskih interesov morala končati svoje delo že leta 1913. Zadnja koncerta sta bila 25. 9. in 1. 10. 1913, ko so nastopili "bivši godbeniki Slovenske Filhar- monije pod vodstvom koncertnega mojstra Czer- nyja v Južnem kolodvoru." Talich je že poprej leta 1912 odšel v Plzen. Čas glasbenemu življenju v Ljubljani ni bil posebno naklonjen. Stari Zöhrer je odšel v pokoj, njegov naslednik Rudolf von Weiss- Ostborn naj bi prišel šele v začetku leta 1913 in tudi Theodor Christoph je bil prestavljen k 39. pehotnemu polku na Dunaj. Iz ljubljanskega glas- benega življenja so se umaknile kar tri pomembne glasbene osebnosti in kriza je büa očitno na po- molu, zlasti ker so tudi finančne težave postajale vse težje. Orkester Slovenske filharmonije je vztra- jal še eno sezono. V slovenskem gledališču je po- stal prvi kapelnik Čeh Ciril Metod Hrazdira (1868 - 1926), ki je vodil tudi Slovensko filharmonijo, vendar je njen odbor še pred koncem sezone 1912^13 orkester za nekaj mesecev razpustil, v celoti pa ga nikoli več ni obnovil. ZUSAMMENFASSUNG Die Gründung der ersten slowenischen Philharmonie im Jahre 1908 Die erste Slowenische Philharmonie wurde im Jahre 1908 gegründet. Vorher wirkte in Ljubljana eine s.g. Vereinskapelle. Als erster Dirigent der Philharmonie war Vaclav Talich engagiert. Bei der Entstehung des Orchesters bemühte sich auch das Organ zur Vertretung der Interessen der Musiker Österreich-Ungarns "Musiker-Zeitung", die in drei Artikeln die Begründung des Orchesters ver- teidigte und den Slowenen und Deutschen in Ljubljana eine Zusammenarbeit bei der Ent- stehung des neuen Orchesters riet. Die Laibacher Deutschen zogen es aber vor, mit der MUitär- kapeUe mitzuwirken, weil die Philharmonische Gesellschaft einen Vertrag mit ihr schon im Jahre 1886 unterschrieben hatte. 7 Ibid. ^ Primož Kuret Slovenska filharmonija u razdoblju od 1908. do 1913. godine, v: Zvuk 92 - 93, 1969, s. 97 - 105. 142