Za poduk in krafek čas. Še enkrat cesar v Ptuji. Nazočnost cesarjeva v Ptuji nas je z velikim veseljem aapolaila, ker se je takrat pokazalo, da so Slovenci v Ptujskem ol.raji v ogromni večiai, ia da je Nemcev le mala peščica. Od Hajdine do mesta, kder se je cesar peljal, ai druga slišati bilo, kakor ,,živio", v Ptuji pa, kder so si nemškutarji prizadevali, cesarju nemško lice mesta pokazati, so bili ,,živio" klici tako glasni in maogoštevilai, da so se ,,boch" klici slišali, kakor zamolklo bripanje pod razvalinami pokopaaega, in tudi na dvorišči okrajnega poglavarstva, kder so sarai dostojaastveuiki čakali ua cesarja, so ,,živio" klici tako glasao zadoneli, ko se je vladar pripeljal, da so še tisti, kteri so ,,bocb" skekati nameravali, v odločivnem treautku na to pozabili. Dubovaiki, od cesarja sprejeti, so se z ,,živio" klici poslovili ravao tako naši vrli kmečki župani. Zato je presvitli cesar tudi, ko je bilo okrajuo glavarstvo z okrajnim šolskim svetom sprejeto, prvo vprašanje na okrajnega glavarja stavil: ,,Ta okraj je sloveaski ?" Na kar mu okrajai glavar odgovori: okraj je izključljivo sloveaski samo v mestu Nemci stanujejo. G. komisarja Arailzo je presvitli cesar vprašal: ,,Vi gotovo tudi zaate slovenski". Na kar mu ta odgovori, da zna. To je važno. Prvo vpra.šanje bilo je res vprašanje. Cesar je hotel popričaao imeti, da je okraj slovensk. Iz odgovora pa je sledila posrednja zapoved v obliki vprašanja, ,,da v sloveaskem okraji uradnik tudi slovenski znati mora". Kmečki župani so aagovorili ceaarja po govoraiku g. Mikl-au slovenski, ia cesar jim je odgovoril sloveaski: ,,zahvalim se", in ko so se kmeti poslovili, jim cesar reče zopet sloveaski: ,,srecno". Ko je vodja deputacije okrajnega zastopa naš blagi okrajai uačelaik g Rajšp svoj že po časnikib razglašeiii izvrstni govor završil, se je cesarju od veselja obraz zajasail, ia pokazaje svojo jako zadovoljaost se je s presronimi besedami zabvalil za izražeaje udanosti in zvestobe tega okraja, ob eaem pa na zabvalo za njegovo darežljivost ob vsaki priliki kake koli nesreče rekel: ,,j a z p o m a g a m, k olikor je v moji moči, in kar dam, rad dam". Naš okraj se ima tedaj nadejati, da če ga kaka nesreča doleti, pomoč cesarjeva ae bo izostala. Druge zastopnike je vprašal, kaka je letina, v kakih okoliščinah ljudstvo živi, in ko je na to dobil odgovor, je rekel sara: letošnja letina ae kaže boljša, ali do sedaj ste imeli več slabih letinintudi toče. Iz tega se vidi, da je cesar dobro poducen, ia da če se med svoje ljudstvo vozi, ne gleda samo, kako so mesta okiačana, ali razsvetljena, ampak pogleda si tudi polja in njib setva, kakor pridni oča, kterega srce je aapolnjeno s skrbjo za svoje ljudstvo. Gosp. Dr. Gregorič-a je vprašal, ali ima okrajai zastop dosti posla, ali dosti stroškov. Ta mu je odgovoril, da je posla mnogo ia da so stroški veliki, ker je jako ranogo okrajnib cest, in jako malo državiiih cest, in ker ekoro vse ceste raora vzdržavati okraj, znašajo okr. stroški vsako leto časili okoli 70.000 fl. Na to je cesar odgovoril: ,,to so za okraj res veliki stroški". Presvitli cesar se je potem poljal v cerkvo, tu pa so ogajegasilci iu veterani vrv potegnili, da se ljudstvo nebi preveč naprej gajelo. Na to pa stopi spremljevalec cesarjev, F. M. L. Moadel pi*ed nje, in jim po aemški reče: pustite ljndstvo naprej, aaj gleda svojega cesarja, potem pa se obrne Mondel k nekemu slovenskemu dekletu, in njej reče po sloveuski: ,,M icika, poglej si Ti Tvojega cesarja". Tako je šlo do koaca; presvitli cesar se je preprn-ati priliko irael, ,,da tu Slovenci živijo", njegov zvesti in vsikdar vdaai narod; mi pa bomo ljubili svojega ceaarja Franca Jožefa I. še zanaprej kakor najpravienejšega ia najskrbnejšega očeta, pred kterim vse spletke nasprotnikov razpršijo, kakor prab, ce blažeiii dež iz milega neba na njega padne. Živeli Ptujski Slovenci! Dr. A. G. Sinešnica M. Dravski mliaarji so splob prebrisaue glave. Nemškutarsk bivši župaa pvipelja tara doli nckde pod Ormožem taksnemu mliaarju pšenice pa jo je doma tako zmocil, da je skoro iz žakljev teklo, misleč sedaj bo mlinar prisiljen več melje ali moke dati. Toda mliaar posuši pšenico, koja sedaj meri 5 litrov menje pa jo zamelje in da nemškutarju po pravici toliko melje, kolikor je suha pšenica merila. Nemškutar pa nosi aedaj dolgi nos! K.