2 KRONIKA MESTO — OSEBNOST DR. JOSIP CIRIL OBLAK Uomovina, ti si kakor Erinija! Ti me spremljaš vsepovsod: tudi v Weimar, ki je tudi nekakšna druga Ljubljana, ne, tista nova, tudi ne tista Pleč nikova, nego tista stara, tiha in skromna, in vsa ljubezniva stara Ljubljana pod gradom in okoli grada s svojimi nabrežji, a tudi s svojo Židovsko ulico in vsem, kar je nekdaj bilo in — česar ji danes — manjka . .. Ta Ljubljana je podobna Jeni in Weimaru; vsaj lahko bi bila in ostala tudi po svojem zunanjem licu, da so v tistih usodnih dneh odločali o tem absolutno kulturni ljudje z okusom in umetniškim obzorjem... Da so ji pustili njeno staro, častit ljivo in prijazno lice z vsemi intimnostmi, ne oskrunjeno, tako kakor Čehi svoji Pragi, Nemci svoji Jeni. Staro mesto je pri onih strogo in ostro ločeno od novega — oni ne iščejo nikakšnih »pre hodnih« linij ali prelivajočih se zabrisanih vezi, nasprotno: pripuščajo čim ostrejši kontrast. Zato na starem licu mesta ne pustijo nič »popravljati« (glej tudi Hradec Kralovi!), pač pa raznim »mo- dernikom« odkažejo izven svetišča starega mesta prosto polje, da se izzive tam po mili volji, kakor se jim ljubi... Tako pa se mi zdi Ljubljana izven Mestnega in Starega trga — in še ta ni čisto pokvarjen — včasih in ponekje kakor karikatura... In vendar je bila stara Ljubljana vseskozi tako tipično, zgo dovinsko mesto! Lahko bi bila znamenitost prve vrste ravno s svojim neoskrunjenim nekdanjim licem, n. pr. s svojim Knežjim dvorcem — večna škoda zanj! — in s toliko drugimi hišami, trgi in ulicami — ta po svoje lepa stara, intimna Ljub ljana! Poleg nje bi čisto lahko bivala v učinko vitem kontrastu moderna Ljubljana tam zunaj na polju — kjerkoli! Saj tja spada ves tisti moderni »kič«, ki se šopiri dostikrat sredi najčastitljivej- šega dela starega mesta. Tako pa včasih vešče oko komaj zasledi, kakor skozi barbarsko pobeljeno fresko staro lice — »Weichbild« »Iblance, dolge vasi«. Zaman iščeš včasih v mestu svetle točke, na kateri bi se ti odpočilo oko in tvoj duh — vtap- ljajoč se nemoten v milje minulih časov! Vsako mesto je zase osebnost: to čutiš kot po potnik. Saj nadene človeški duh celo gori, da, tudi reki neko »osebnost« — Kugv govori o »Bergper- sonlichkeit« — koliko bolj velja to o kraju, o mestu! Tu pa tvori posebno osebnost skupina ljudi samih, ki jim je vsakemu posebe vtisnjen pečat mesta, v katerem živi. Mrtvo goro obda človek s čarom svoje domišljije: tu pa osebnost ni več na mišljena, tu prihaja ta čar iz mesta samega, ki je resnična osebnost, iz nje veje tisti neizraziti fluidum, ki ga čuti vsako pravo popotniško srce. Ona te zgrabi in priveze nase — tudi Ljubljana je osebnost zase — in ni je osebnosti, ki bi ne bila zanimiva in vredna tvojega študija, študija člo veka, ki misli še na kaj drugega kakor le na svoj vsakdanji pridobitni posel. Tej osebnosti daje svoj poseben značaj poleg ljudi, ki živijo tod, predvsem njeno zunanje lice, čeprav tu in tam pokvarjeno in oskrunjeno; toda vešči in izkušeni popotnik, ki ima srce in glavo na pravem mestu, najde v zabrisanih potezah tudi tu pravo njeno fizionomijo. . . Tej osebnosti se moraš znati približati, z dobro voljo, kakor se približa fant dekletu; z njo moraš znati govoriti — sicer ti ne odkrije tajnosti svoje duše. Zato pozdravljam vse tiste tihe, pa vendar tako zgovorne, skrite kotičke, ki mi veste toliko pove dati o nekdanji stari, malomeščanski Ljubljani. Te mrtve hiše govorijo svoj jezik, ki ga razume le razumni. Niso to samo ljudje, ki kramljajo s teboj, ki jih ne razumeš, če nimaš za to ne glave ne srca; je to cela osebnost, ki te kliče in vabi in jo boš zajel vso, ako imaš voljo in moč za to. Go vori ti cesta in palača ob njej, govori ti tihi park in ozka ulica, govorijo s teboj spomeniki, ki so posebno glasno govoreča knjiga o kulturi in zgo dovini teh ljudi. Kajti v teh hišah in ulicah, parkih in trgih, spomenikih in stavbah se zrcalijo tudi — ljudje! Da, spomeniki! Prav teh pogrešam v Ljubljani, namreč takih, ki bi pokazali ognjišče slovenske kulture kakor Weimar nemško. Vsi so tam, od prvega do zadnjega: Schiller in Goethe, oni slavni Rietschlov spomenik pred gledališčem, roko v roki, v krasni, a vendar tako naravni pozi — nikdar ga ne pozabiš — in potem kar zapored: VVieland, Herder i. dr. — cela literatura! Kako častijo Nemci svoje velike može! Nič ne zaostajajo v tem oziru za Italijani, ki so s te strani KRONIKA menda prvi na svetu. S kakšno pieteto ti kažejo vsak še tako neznaten predmetek, ki spominja na nje: kozarec, stol, pero, robec; pokažejo ti sobo, v kateri je umrl, nedotaknjeno, kakor je bila, in vse, kakor je bilo; na nočni omarici je še stekle nica z zdravilom, žlica in kozarec, postelja, prav kakor jo je zapustil. A pri nas? Kdo se zmeni še za Prešernovo rodno hišo v Vrbi? Ali za Jurčičevo, Aškerčevo? Prešernova hiša! — Ali ne bi morala biti vsaj ta hiša in Prešernova sobica v njej naš kulturni muzejček, pa je sedaj prozaično stanovanje šte vilne družine? Spomeniki pa so posebno glasna priča kulture naroda, pa tudi mesta. Tudi mi imamo nekaj kulture, katere središče je bila nekoč in je po sebno zdaj naša slovenska Jena in slovenski Wcimar — naša Ljubljana. Pa kaj nas je spo minjalo dosihmal na to, kaj nam pove v tem po- gledu zunanje lice naše Ljubljane poleg Prešerna, Vodnika in še Trubarja? Vse, kar leži med njimi in za Prešernom, nima v tem mestu izraza, kakor da Ljubljana nikdar ni bila in ni ognjišče naše kulture. Kakor da ni bilo v njej nikdar hiše Žige Zoisa in vsega, kar se je zbiralo okoli njega... Weimar govori o Wielandu, Herderju, Goetheju, Schillerju, Lessingu itd., o celi — dobi — Ljubljana molči. Pove nekaj o Trubarju, a do Vodnika — molči. Pripoveduje o Prešernu, a vse do danes mimo Levstika, Jurčiča, Erjavca, Aškerca, Gregor čiča in toliko drugih prav do Cankarja — molči! — Zagreb nas v tem oziru postavlja v senco. — Toda v zadnjem času se tudi v tem pogledu svita: Glasbena Matica je pred svojo hišo že utelesila lep kos glasbene kulture, čeprav se je spomnila celo živečih, tudi Neslovencev, zatajila pa svojega in našega Foersterja, ki je bil kot glasbenik morda bolj slovenski, kakor marsikdo drugi. 3