I

kulturno - politično glasilo
Poštni urad Celovec 2 — Verlagpostamt Klagenfurt 2.
LETO XV. / ŠTEVILKA 25
CELOVEC, DNE 24. JUNIJA 1965
Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt.
CENA 2.— ŠILINGA
Vojska odstavila Ben Belo
Predsednik obdolžen izdaje — Pomilostitven poziv arabskih držav za odstavljenega
diktatorja Alžirije
Alžirskega predsednika Ahmeda Ben Belo 'je v soboto iminuietga tedna revolucionarni svet pod vodstvom polkovnika Hua-rija Bumediena, dosedanjega podpredsednika vlade in ministra za narodno obrambo, nenadno odstavili. Aretirali so ga v nekrvavem, naglem uporu.
V uradnem sporočilu revolucionarnega sveta je rečeno, naj se alžirsko ljudstvo strne okrog revolucionarnega sveta pri graditvi demokratične države, in izgradnji socializma. Sporočilo dalje imenuje dosedanjega predsednika Ahmeda Ben Belo tirana in diktatorja, ki je prevzel vso blast.
O usodi Ben Bele ni nobenih uradnih poročil, čeprav je bilo slišati, da so ga aretirali hkrati s petimi njegovimi najožjimi sodelavci. Udar se je dogodil baje brez prelivanja krvi. To je bilo še v soboto.
Sedaj pa prihajajo poročila iz Alžira, ki govorijo o hudih demonstracijah za odstav-Ijemega predsednika Ben Belo. Poročila pravijo, da je bilo včeraj, v torek, v slavnem mestu Alžiru in po drugih alžirskih mestih že več mrtvih. Turisti, ki so prispeli v Tunizijo, vedo povedati, da so bili v pristanišču Bone težki boji med demonstranti in vojsko. Vojaki so streljali na demonstrante poltem, ko so oni obmetavali vojake s kamenjem. Pri tem je bilo ubitih mnogo civilistov. Do podobnih demonstracij je prišlo tudi v Constantinu im Philippevilu.
Kakor poročajo, je bilo včeraj, v sredo, v glavnem mestu Alžiru deloma mirno. Po cestah patruljirajo vojaške enote, ki so jih poslali iz drugih mest, da bi pojačiii obram-
bo mesta. Vsa pomembna državna poslopja, pred glavno pošto, pred ljudsko palačo, ljudsko skupščino in radijsko postajo so razvrstili težke tanke in oklopna vozila. Potem ko so vojaki večkrat v teku demonstracij uporabili vodne brizgalne, so v sredo vojaške čete zopet odšle v vojašnice.
O usodi Ben Bele krožijo različne vesti. Tako pravijo nekatera poročila, da je bil heroj alžirskega naroda, ko so ga aretirali, ranjen v trebuh in je trenutno zaprt v južni Alžiriji. Prav tako neznana je usoda njegovih najožjih prijateljev, od katerih je bil predsednik Narodne skupščine umorjen.
Revolucionarni svet je v sredo preklical vse vesti, po katerih naj bi bilo zaprtih že 600 privržencev odstavljenega predsednika Ben Bele.
Iz Alžira se je izvedelo, da prihajajo v glavno mesto pomilostitveni pozivi za Ben Belo. Tako je v neki poslanici cesar Haile Selasije prosil novi alžirski režim, naj bi Ohranil življenje Ben Beli. Radio Sana je javil, da je predsednik Jemena Abdulah Sala! v osebni poslanici zaprosil, revolucionarni svet, naj bi ravnali z Ben Belo kot s herojem in arabskim voditeljem.
V Kairu so se zbrali v torek arabski parlamentarci iž Jordanije, Libanona, Kuwei-ta in Združene arabske republike, kjer so telefonično pozvali revolucionarni svet Alžirije, da morajo lepo ravnati z Ben Belo. Alžirski študentje pa so v Moskvi zahtevali v neki posebni resoluciji, naj takoj izpuste zaprtega Ben Belo, in pozvali vse Alžirce, naj bi preprečili vojaško diktaturo.
PouKni Ni in demonstracije ¥ Tokiu
Ugovori proti novim pogodbam z Južno Korejo
V	Tokiu je prišlo včeraj do najbolj krvavih spopadov, kar jih je bilo v zadnjih petih letih. Več kot 120 demonstrantov je bilo ranjenih. Povod tem izgredom je dal podpis obsežnih pogodb med Japonsko in Južno Korejo.
V	tej pogodbi priznava Japonska prvič od leta 1910 normalne odnose z Južno Korejo. To deželo je leta 1910 zasedla Japonska im je ostala v njeni oblasti do leta 1945. V sedanjih pogodbah pa priznava Japonska neodvisnost Južne Koreje, dalje navezuje z njo normalne diplomatske odnose in ji bo izplačala odškodnino v zne-
sku trideset milijonov dolarjev.' Poleg tega bo dala Japonska Južni Koreji na razpolago kredite v vrednosti 500 milijonov dolarjev.
Proti pogodbam pa so v torek demonstrirali levo usmerjeni študentje, sindikati in socialisti. Vsi ti navedeni pravijo, da Japonska priznava neko deželo, M je še danes z njo v vojnem stanju (s Kitajsko in Severno Korejo), podpira posredno Združene države Amerike, ki je zapletena v vojno v Vietnamu (ker je Južna Koreja poslala enote v Južni Vietnam) in bi 'lahko Japonska zaradi tega prišla v mučen položaj.
Malo semenišče za Slovence
V nedeljo, dne 4. julija 1965, bo v stolnici v Celovcu mašniško posvečenje. Ob tem dogodku se spominjamo obdobja, ko je bilo z našega ozemlja toliko duhovniškega naraščaja, da so vršili slovenski duhovniki posebno kot kaplani ali proviizorji svojo službo v popolnoma nemških farah.
Danes je položaj žal tak, da sloni v mnogih župnijah, ki bi morale imeti tudi kaplana, celotno dušnopasitirsko delo na ramah že zdavnaj osivelega in telesno izčrpanega župnika. Redke tudi niso fare, kjer stalnega domačega 'dušnega pastirja mi. Preti nam pa nevarnost, da bo v bodoče osirotelo še več far zaradi tega, ker pač primanjkuje duhovnikov im je tudi vedno manj duhovniškega naraščaja. Te nevarnosti se danes vse premalo zavedamo, kajti drugače bi morali proti temu že zdavnaj kaj ukreniti.
Dokler koroški Slovenci nismo imeli lastne slovenske gimnazije, smo pošiljali fantovsko mladino v nemške srednje šele. Večina našega slovenskega izobraženstva se je šolala pred prvo in drugo svetovno vojno na klasični gimnaziji v Celovcu, na duhovniški poklic pa se je pripravljala v celovškem Marijanišču. To Marijanišče je danes na Plešivcu nad Gospo Sveto, kjer obiskujejo fantje gimnazijo v svojem zavodu.
Odkar smo dobili koroški Slovenci leta 1957 lastno srednjo šolo, obiskuje večina naše mladine Slovensko gimnazijo v Celovcu, internati Mohorjeve družbe pa ji nudijo hrano, prenočišče ter primerno vzgojo po duhovnikih prefektih ali redovnicah, ki žrtvujejo vse za našo študirajočo mladino. In vendar ugotavljamo, da duhovniškega naraščaja sikoro ni in je vprašanje, kako bo glede tega v bodoče.
Pri tem je treba videti, da namen naših vzgojnih zavodov ni ta, da privzgojijo v prvi vrsti čim več duhovniških poklicev, temveč da vzgajajo našo mladino ob pomoči, ki jo naj nudijo mladini na šolskem področju, v zdrave ude človeške družbe, v zveste sinove slovenskega naroda in katoliške Cerkve. Da nam bo na ta način zagotovljeno lepo število katoliške inteligence, smemo biti prepričani. Ne pozabimo, da ni samo po. sebi umevno, ako pristopi večina maturantov na dan dovršene mature k obhajilni mizi, kot opažamo to med našimi osmošolci že skozi tri leta. Ta mladina je zdrava, s Cerkvijo tesno povezana ter čuti, kakšno oporo ji nudi vera v vsakdanjem življenju. Ne bomo iz naših sedanjih dijaških domov pa smeli pričakovati zadostnega števila duhovniških poklicev. Vsem namenom pač naši domovi ne morejo služiti ter v enaki meri tudi ne morejo vsem potrebam zadostiti.
Dokler so vzgajali v Avstriji učiteljski naraščaj na učiteljiščih, je večina učiteljstva izšla iz teh poklicnih šol, kljub temu, da so tudi že prej imeli ravnotako gimnazijci možnost, vstopiti po maturi v enoletni tečaj abiturientov ter postati po tej poti učitelji. Medtem, ko je bila vzgoja na učiteljiščih že od prvega letnika naprej usmerjena na bodoči učiteljski poklic, je vzgojni cilj gimnazije, posredovati splošno izobrazbo ter usposobiti dijaštvo za visokošolski študij. Tudi na bodočih Pedagoških akademijah pričakujejo večino učiteljskega naraščaja iz leta 1963/64 ustanovljenih Muzično-pedagoških gimnazij, naslednic prejšnjih učiteljišč, ker bo pač po učnih načrtih celotna vzgoja v znamenju šolanja učiteljiiških poklicev.
Tudi glede duhovniškega. naraščaja nam je potreben zavod, v katerem bo celotna vzgoja že od vsega početka' osredotočena na bodoči duhovniški poklic. Da bo ta vzgoja vsestransko sodobna, ni treba posebej
poudariti. Bo pa morala biti več kot običajna internatska vzgoja. Potreben nam je torej zavod, v katerega bi bili sprejeti fantje, ki bi hoteli postati enkrat duhovniki. Taka mala semenišča imajo v Sloveniji n. pr. v Marilbo.ru ali pa v Vipavi. Zelo so se obnesla ter bodo zagotovila slovenskim škofijam in faram prepotreben duhovniški naraščaj.
Klic po malem semenišču za koroške Slovence je prišel pred leti prav iz vrst slovenskih laikov. Misel je bila iznesena na enem izmed občnih zborov Krščanske kulturne zveze, ko se je obširno razpravljalo o versko-prosvetnem delu. Predobro vemo, kakšna naloga je pripadala pri vzgoji slovenskega naroda prav našim duhovnikom. BiH niso le duhovniki v ožjem pomenu te besede, temveč tudi prvi učitelji, prvi prosvetni delavci, prvi slovenski pisatelji in pesniki, prvi zadružniki ter v času, ko je Cerkev stala tudi sredi političnega delovanja, politični voditelii, ako pomislimo n. pr. na Andreja Einspielerja, dr. Kreka, dr. Korošca, župnika Poljanca,
Starca in druge. Kaj nam pomenijo imena: Jarnik, Matija Majar, Ražun, Trajber, dr. Lambert Ehrlich, Podgorc, Rožman ali imena mnogih danes med nami delujočih duhovnikov, ve vsakdo, kdor je tesno povezan z našim narodnim življenjem. Duhovnik je bil, je in mora ostati osrednja osebnost našega farnega in narodnega občestva, ako hočemo ostati moralno zdrav in idejno jasen narod.
Naloga cerkvenih krogov bi morala biti, da ustvarijo vse pogoje za malo slovensko semenišče, dijakov, ki bi obiskovali Slovensko gimnazijo, a bi se pripravljali za sicer najtežji, a najlepši in najvzvišenejši poklic v posebnem zavodu. Slovenci bi ga čuvali kot najdražje in najbolj' sveto pač zato, ker se še zavedamo, kaj pomeni duhovnik narodu in v življenju posameznika.
Ako pa bi se cerkveni krogi ne zganili, se moramo zganiti sami ter s ponovnimi žrtvami dokazati, da pravilno pojmujemo vrednote življenja, da je med nami še duhovno nad tvamim, globina nad plehkim, življenje nad smrtjo.
Otvoritev Deželne galerije
V ponedeljek, 21. junija, so odprli v celovškem „Gradu“ (Burg) koroško Deželno galerijo. S tem je postala dežela in mesto zopet bogatejša za novo kulturno znamenitost. Obiskovalec ima priliko v vzorno obnovljenih dvoranah ogledati si bogastvo koroškega slikarstva: slike iz 19. stoletja Marka Pernharta, Prinzhoferja in VVillroi-derja, potem slikarsko šolo iz čajne v Ziljski dolini s Koligom, Wiegeletom in Antonom Mahringerjem. Dalje vidimo v Deželni galeriji dela Amolfa Klementschitscha, Herberta Boeckla in Felixa Esterla, ki so doprinesli slavo Koroški, da jo danes lahko nazivamo slikarsko deželo.
Preveč daleč bi zašli, če bi hoteli našteti na tem mestu vse koroške slikarje, vsekakor je v Deželni galeriji zastopan ves barvni cvet koroškega slikarstva.
Sputniki z atomskimi bombami
Sovjetski ilustrirani list „Ogonjok“ (Luč) je v torek potrdil, kar so že dalj časa domnevali , zahodni vojaški strokovnjaki, namreč, da ima Sovjetska zveza Sputnike, ki so oboroženi z atomskimi bombami in ki jih lahko izstrelijo na krožno pot okoli Zemlje, im jih potem s pomočjo ‘radijske zveze vržejo na poljubni cilj naše Zemlje.
Ilustrirani list „Ogonjoik“ natančno piše o raketni vojaški moči Sovjetske zveze, pri čemer trdi, da ima ona najmočnejše rakete na svetu. Te rakete so tako močne, da lahko ponesejo v vesolje do sto megatonov težke jedrske bombe.
O tem strašnem orožju prinaša zgoraj imenovani ilustrirani list pet stran: s slikami startnega izhodišča: na zemlji pritrjene stolpe, gibljive startne rampe in startne naprave, ki so skrite v podzemeljskih silosih. Razen tega, tako razlaga ilustrirani list „Ogonjok“, ima sovjetska mornarica podmornice z atomskimi raketami, ki letijo več sto do več tisoč kilometrov daleč; poleg tega so sovjetske rakete izdelane iz trdnega materiala.
V zapadnih moskovskih krogih spominjajo v zvezi s trditvijo tega ilustriranega lista, da ima Sovjetska zveza Sputnike z atomskim orožjem, na namig, ki ga je dal 28. maja sovjetski kozmonavt Beljajev, ko je obiskal Sofijo. Kakor je tedaj bolgarska agencija izjavila, je Beljajev pri opisovanju -svojega poleta z vesoljsko ladjo Voshod II. dejal: „Če pa bi bilo tudi potrebno, bi lahko sovjetske kozmične rakete ponesile v vesolje čisto drugačen tovor, ki bi bil v stanju uničiti vsakega napadalca.'1
Ni izključeno, da je zgoraj omenjena objava v sovjetskem ilustriranem listu v zvezi z uspešno istrelitvijo ameriške rakete „Titan 3-C“ preteklega tedna. Po mnenju zahodnih strokovnjakov je ta raketa velikanka, v nasprotju s sovjetskimi trditvami, brezdvoma največja na svetu. Ta služi za izstrelitev vojaške vesoljske 'postaje.
Ponovna oborožitev Nemčije -napaka
Bivši gaullistični senator Jacques Debu-Bridel je izjavil včeraj v gaullističnem tedniku „Naša republika4*, da je bila ponovna oborožitev Zahodne Nemčije velikanska napaka, V članku je rečeno dobesedno:
„Do sedaj je bila Francija še zmerom tista, ki je pokazala dobro voljo v vprašanju neizogibno potrebne francosko-nemške sprave in pri ustvarjanju skupne Evrope. Nemška bonnska zvezna republika je imela od tega le koristi. Izgradnja Evrope ne sme nikdar pod nobenim pogojem postati vojno orodje za dosego kakega novega pangerma-nizma.44
Politični teden
Po svetu ...
GENERAL TAVLOR V WASHINGTONU
V	Washiingtan je prispel preteki! teden de Južnega Vietnama ameriški velečo slanik general Taylor. Takoj po prihodu v ameriško glavno mesito ga je sprejel predsednik Johnson. Njunemu razgovoru so prisostvovali tudi: zunanji minister Dean Rusk, obrambni minister McNamara ip drugi ameriški vojaški voditelji in strokovnjaki.
Nato se je sestal državni svet za vernost, ki je pod predsedstvom Johnsona razpravljal o zadnjih dogodkih v Južnem Vietnamu. General Taylor je na tej seji poroča! o zadnjih krvavih bojih in izjavil, da čakajo ameriške in zavezniške sile v Južnem Vietnamu še težki časi.
General je tudi skušali omiliti govorice, čaš da bodo Združene ameriške države poslale v Južni Vietnam dvesto do tristo tisoč mož. Taylor je pri tem dejal, da je mnenja, da v sedanjih okoliščinah ni potrebno povečati število ameriških enot, toda kar se bodočnosti tiče, tega ne more vedeti.
V	zunanjepolitični komisiji senata pa je veleposlanik Taylor izjavil, da je večja zaposlitev ameriških vojaških sili nujna, če hočejo Združene države, da ofenziva Viet-ikong gverilcev ne bo dosegla svojega cilja.
Arudji Kartavinpa, je povedal novinarju nekega japonskega časopisja, da vesti, ki so bile raztresene v svet in po katerih naj bi vodja kitajske komunistične partije resno obolel, ne odgovarjajo resnici.
DR. KLAUS BO ŠEL V PARIZ
Bliža se velik avstrijski obisk v Franciji. Zvezni kancler dr. Josef Klaus bo obiskal v spremstvu avstrijskega zunanjega ministra dr. Bruna Kreiskega in državnega tajnika dr. Bobleterja, na povabilo francoske vlade Pariz. V Franciji se bodo avstrijski državniki zadrževali od 30. junija do 3. julija. Na uradnem državniškem obisku se bo naše zastopstvo pogovarjalo s francoskim državnim predsednikom Charlom de Gaul-lom, ministrskim predsednikom Pompi-doujem in zunanjim ministrov Couve de Murviillom.
PAPEŽ PAVEL VI. V OZN
V pristojnih vatikanskih krogih ne izključujejo možnosti, da bi mogel papež Pavel VI. prihodnje leto obiskati glavni stan Organizacije združenih narodov. Najugodnejši čas za ta obisk bi bili jeseni, kjer naj bi papež Pavel VI. govoril v glavni skupščini Organizacije združenih narodov.
Po istih vesteh iz Vatikana tudi pravijo,
da naj bi podvzel potrebne korake za uresničitev papeževega obiska v New Yorku pristojni vatikanski opazovalec na sedežu Organizacije združenih narodov, monsignor (izg. monsinjor) Alberto Giovannetti.
EVROPA ZA VSE DRŽAVE
Pravico tolmačenja avstrijske nevtralnosti v okviru te na narodnih pravicah danih načelih, ima izključno Avstrija sama in nobena druga tuja sila, je izjavil v romunskem glavnem mestu Bukarešti avstrijski državni tajnik dr. Bobleter v svojem predavanju, ki ga je imel v »Zavodu za odnose z inozemstvom".
Ta nevtralnost naj bi bila tudi za Avstrijo vodilo za udeležbo pri sodelovanju evropskih dežel. Prošnja za pristop k Evropski gospodarski skupnosti se je rodila samo iz nujnih gospodarskih ozirov in je tako sestavljena, da v nobeni točki ne krši avstrijske nevtralnosti. Nova evropska zamisel predvideva skupno sodelovanje evropskih narodov, seveda pri ohranitvi njih neodvisnosti in narodne 'posebnosti. V tej Evropi naj bi bil prostor tudi za one dežele, ki si želijo pristne integracije (združevanja) samo na gotovih področjih, pa tudi za države, ki take integracije ne želijo.
Avstrijski državni tajnik dr. Bobleter je navedeil tudi konkretne možnosti za sodelovanje med državami vzhodne in zahodne Evrope. Kot primer je navedel dr. Bobleter Donavsko komisijo in pa gradnjo ren-sko-majnškega donavskega kanala.
in ori nas v Avstriji
SAJGONSKA VLADA ODSTOPILA
Že pred štirinajistimi dnevi smo na prvi strani našega lista omenili, da zopet vre v političnih sajgonskih krogih. Katoliški voditelji so namreč v zadnjem času vodili ostro kampanjo (gonjo) proti vladi ministrskega predsednika Fana Quata, ki je budist.
V Saigonu je v petek minulega tedna z ozirom na nezadovoljstvo z vlado, zares to podala ostavko, nakar je Fan Quat pozval generale, naj prevzamejo vodstvo vlade. Vojaški predstavniki :so prevzeli oblast, potem ko so sporočili predsedniku države, predsedniku vlade in parlamentu, da nimajo več zaupanja v civilne politike v deželi.
To se je zgodilo po dveh tednih ostrih trenj med vlado in generali. Vlada, ki ji je predsedoval Fan Quat, je bila že osma vlada po zrušitvi Diemove diktature 1. novembra 1953. V tem času je bilo pet državnih udarov.
Novica o odstranitvi Quatove vlade je prispela v Washington, prav ko so se ameriški voditelji razgovarjali z veleposlanikom generalom Taylorjem. Opazovalci so mnenja, da se bo z najnovejšim razvojem še bolj zapletel politično-vojašfci položaj v Južnem Vietnamu.
DOMINIKANSKA REPUBLIKA IN OZN
Ob koncu preteklega tedna se je ponovno sestal Varnostni svet Organizacije združenih narodov, da bi nadaljeval razpravo o položaju v Dominikanski republiki. Predvsem so razpravljali o povečanju števila članov predstavništva Organizacije združenih narodov v zgoraj omenjeni republiki. Glavni tajnik OZN U Thant je bil mnenja, da je treba raztegniti na nova področja pooblastilo predstavnika OZN, ki na primer nima pooblastila, da bi vodil preiskavo o posameznih pripetljajih, ki ne spadajo v okvir odkrite kršitve premirja.
Na razpravi je prišlo zopet do ostrega besednega dvoboja med ameriškim in sovjetskim zastopnikom Varnostnega sveta. Sovjetski zastopnik Fedorenko je poudaril, da bi bilo nedopustno poveriti Organizaciji ameriških držav (OAD), da bi vodila preiskavo o grozodejstvih v Dominikanski republiki, ker je ta delno odgovorna kot so-krivka za zločine ZDA. Dodal je še, da nasprotuje vsakemu prenosu dolžnosti in nalog od OZN na OAD.
Ameriški zastopnik v Varnostnem svetu OZN Yost je ostro protestiral zaradi žalitve sovjetskega predstavnika in je dejal, da sta se obe nasprotni strani v Dominikanski republiki .obvezali sodelovati z nad-ameriško komisijo za človečanske pravice, ki nadaljuje preiskavo o grozodejstvih.
NOVI KITAJSKI A-POSKUSI
Rdeča Kitajska pripravlja svoj tretji in četrti atomski poizkus, je 'izjavil, po japonskih časopisnih poročilih, vodja 'partije Mao Tse Tung nekemu indonezijskemu poslancu v Pekingu. Ta indonezijski politik, ki je bil pretekli teden v Pekingu in se imenuje
NESOGLASJA V SOCIALISTIČNEM
VRHOVNEM VODSTVU?
V socialističnem taboru že dalje časa sem nekoliko „vre“. Do ostrejših nasprotij je prišlo zlasti lani po znani aferi bivšega notranjega ministra Olaha. Prav v zadnjem času se je položaj še bolj zaostril, in to posebno na Dunaju, ko je bilo po izvolitvi župana Jonasa za zveznega predsednika (Jonas je bil hkrati tudi tamkajšnji vodja stranke) treba določiti novega župana oziroma deželnega glavarja in strankinega predsednika. Tajna izvolitev tako imenovanega »dunajskega vodstva" SPOe je povzročila borbo vseh proti vsem. Še nikoli niso strankini delegati odklonili toliko' predlaganih kandidatov predsedstva kot sedaj.
Ob priliki tega zasedanja socialističnih delegatov je Anton Benya, predsednik Avstrijske delavske zveze (OeGB) prvič javno . nastopil kot zastopnik in govornik so-oialistiične frakcije dr. Broda - inž. Wald-brunner - Probst in je v zvezi z izvolitvijo novega dunajskega vodstva stranke proti uradnemu predlogu strankinega volilnega odbora izjavil, naj bo na to mesto imenovan inž. Waldbrunner kot »posebno zaslužen strankin zaupnik". Ta predlog je bil v prvi vrsti naperjen proti članici mestnega senata Mariji Jacob.i, ki naj bi prišla na to mesto. Pristaši ministra Probsta pa so agitirali proti podžupanu Slaviku.
Pri glasovanju, izvedenem po končani debati, je inž. Walidbrunner dobil le 312 glasov od približno 720 veljavno oddanih in je tako že vnaprej propadel; Probst je bil črtan na več kot 150 glasovnicah, Slavik na 135, Marija Jacobi pa na več kot 200. — Dunajski zaupniki stranke so odšli s tega glasovanja z občutkom negodovanja, kajti kaj podobnega dunajska strankina zgodovina ne pozna. Vse to je posledica zgrešene personalne in politične 'taktike sedanjega vodstva SPOe, ki ga tvorijo dr. Broda, Benya, Czemetz, Probst, Weikhardt, Wald-brunner in pri čemer se niti ne ve, da li še spada v ta krog osrednji vodja stranke podkancler dr. Pittermann.
Pri razdelitvi funkcij novega strankinega vodstva so se pojavile ponovne težave in se j-e posvetovanje raztegnilo do jutranjih ur. Za to mesto so se potegovali podžupan Slavik, minister Probst An državni tajnik Weikhardt. Pri prvem glasovanju je dobil Slavik 6 glasov, Probst pet, Weikhardt štiri. Šele 'poznejše vmesno glasovanje je odločilo v prid Slavika, ki je dobil 9 glasov proti 6 glasovom za Probsta.
MINISTRA PROBSTA SPREMLJA
„SMOLA“,
saj je to zanj v kratkem času ponovni poraz. Pred kratkim je namreč poizkušal doseči, da bi tudi liz njegovega dunajskega okraja prišel kak socialistični zastopnik v osrednji mestni svet, in je na to mesto predložil svojega tajnika, a se mu to ni posrečilo. Nadalje je on sam hotel postati dunajski župan —kot naslednik Jonasa, pri
čemer se kolo sreče tudi ni obrnilo njemu v prid.
Probst bi namreč na vsak način rad kaj kmalu zapustil stolček prometnega ministra, kjer mu je menda postalo nekoliko »prevroče" — vse to še posebno v zvezi s predarlisfco afero v Fussachu ob Bodenskem jezeru lansko jesen, ko je bilo treba »krstiti" novo ladjo in je moral tako rekoč bežati od tam zaradi ogorčenja Predarl-čanov, ker prometno ministrstvo' ni hotelo upoštevati njih prošnje oz. predloga.
Ima pa še nekaj možnosti, kamor bi se zatekel. Nekateri so mnenja, da se bo zanimal za mesto podpredsednika v osrednjem strankinem vodstvu, kjer pa mu bosta verjetna tekmeca Slavik in inž. Wald-brunner. Drugi ugibajo-, da bo mogoče presedlal v občinsko službo An sicer na ta način, da bi dunajski podžupan Slavik postal minister, on pa bi prišel na njegovo mesto, kajti tako bi laže utrdil svoj že majajoči se stolček osrednjega tajnika stranke. Pri vsem tem pa mu je seveda v škodo tudi socialistični poraz pri zadnjih predsedniških volitvah na Predarlskem An deloma tudi na Tirolskem, katerega je po mnenju vodstva 'Stranke in javnosti precej tudi on sokriv.
VARSTVO PROTI NARAVNIM /
KATASTROFAM — NEZADOSTNO?
Letošnjo zimo in sedaj v pozni pomladi so našo državo zadele tolikšne naravne oziroma vremenske katastrofe kot že dolga leta ne. Pozimi smo bili zaradi zelo obilnega snega deležni več manjših in nekaj večjih snežnih plazov, pri katerih je več ljudi našlo smrt pod »belo odejo" (najhujša katastrofa je bila ona v Nizkih Turah, kjer je bilo pod ogromnim plazom zasutih 14 mladih švedskih izletnikov^smu-čarjev).
V aprilu, maju An juniju pa je izredno obilno deževje (in zraven še topeči s-e sneg) povzročilo vprav katastrofalne poplave, v Zgornji in Spodnji Avstriji, na Predarlskem in Tirolskem. Uničenih in poškodovanih je mnogo hiš, cest, mostov, polj, travnikov-vinogradov itd.; tudi nekaj živine je poginilo.
Vsa ta škoda zaradi zimskih plazov in pomladanskih strašnih poplav — podobne, a nekoliko manj hude so bile 1. 1954 — gre v neštevilne milijone. Že v zvezi s snežnim plazom, ki je povzročil smrt švedskih turistov, so se v avstrijski kot tudi v inozemski javnosti pojavile številne kritike, češ da se domači pristojni organi dosti premalo zanimajo za tehnično pravilno An zadostno izvedeno obrambo proti snežnim plazovom, kot to delajo v nekaterih drugih državah s podobnim terenom.
Enako nezadovoljstvo in kritiko slišimo sedaj po katastrofalnih poplavah, katere bi po mnenju številnih očividcev gotovo ne zavzele tako velikega obsega, če bi bili zgrajeni obrambni nasipi, za katere bi oblastem morale dati pobudo že velike poplave
SLOVENCI
doma in po voetu
Dr. Franc Jaklič — zlatomašnik
Ta mesec slavi v ZDA svoj zlatomašniški jubilej prof. dr. Franc Jaklič, naš najpomembnejši in znanstveno najbolj dosleden raziskovalec življenja slovenskega misijonarja Friderika Baraga ter po-speševatelj zadeve, da bi bil Baraga prištet med svetnike.
Leta jubileja so ga našla sredi dela, ko nadaljuje z nabiranjem gradiva za našega svetniškega kandidata, čigar kulturni obraz je prav on do dna razčlenil s svojimi dosedanjimi spisi. Delo je započel že v domovini in ga potem, ko se je leta 1945 umaknil v izseljenstvo, najprej kot profesor verouka na slovenskih šolah v Gorici in po letu 1948 v Argentini ter kasneje v ZDA z vso vnemo nadaljeval.
Toda raziskovanje Baragovega življenja ni njegovo edino področje. Napisal je tudi vrsto molitvenikov, v katerih je skušal čimbolj dvigniti kulturno in duhovno raven našega bogoslužnega jezika in nam tako posredovati vse tokove, ki danes prevevajo Cerkev.
Letošnji novomašniki v Ljubljani
Na praznik sv. Petra in Pavla bo ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik posvetil 6 novomašnikov iz svetnega klera ljubljanske nadškofije, tri salezijance, štiri frančiškane in po enega cistercijana, lazarista ter kapucina.
Zaključna prireditev slovenskih šol na Tržaškem
Bila je pred dvema tednoma v Kulturnem domu v Trstu. Zastopane so bile vse šole. Prireditve se je udeležilo toliko staršev in prijateljev slovenske mladine, da dvorana Kulturnega doma ni mogla sprejeti vseh udeležencev.
Svoj program so najprej izvedli otroci, ki spadajo pod didaktično ravnateljstvo na Opčinah. Naslov njihovega sporeda je bil »Vabilo na Kras”. Nato so nastopili otroci iz šol s področja Sv. Ivana z recitacijami in s petjem. Zelo so ugajale »pritožbe” učencev iz Barkovelj ter tercet od Sv. Ivana.
Na oder so nato prišli iz dolinskega didaktičnega okrožja. Izvajali so folklorne plese, oblečeni v narodne noše iz Brega. Skupina otrok od Sv. Jakoba je priredila folklorni ples v narodnih nošah iz skednja.
Nato so učenci z nabrežinskega področja prikazali prav na posrečen način življenje ribičev ter kamnarjev, kar so povezali z recitacijo odlomkov iz poezij pesnikov Grudna ter Aškerca.
Za zaključek so nastopili vsi učenci v enotnem zboru ter zapeli pesmi »Ptički” ter »Sem šolar-ček mlad”.
Koncert del sodobnih slovenskih skladateljev
Društvo glasbenih umetnikov Slovenije je priredilo minuli teden v Viteški dvorani Križank v Ljubljani tretji koncert komornih vokalnih del sodobnih slovenskih skladateljev. Izvajali so dela: Ferda Juvanca, Aleksandra Lajovca, Vladimirja Lovca in Rada Simonitija. Skupaj je bilo na koncertu na sporedu 19 samospevov, od katerih so bili razen dveh, treh, vsi izvedeni prvikrat. Kot pevci solisti so nastopili sopranistka Ileana Bratuž-Kacjanova, tenorista Rudolf Franci in Mitja Gregorač, basist Jože Stabej, potem pianista Silva Krašovec in Marijan Lipovšek ter čelist Alojz Mordej.
Slovenski kiparji in slikarji razstavljajo
V prostorih Mestne galerije v Ljubljani so v sredo preteklega tedna odprli razstavo pod naslovom: »Povojna generacija slovenskih slikarjev in kiparjev”. Razstava bo odprta do 7. julija.
pred 11 leti. Vsaj tedaj že bi morali načrtno pričeti s potrebnimi finančnimi ukrepi An gradbenimi deli. V vsakoletnem državnem (in deželnih) proračunu bi morali v ta namen določiti primeren znesek, kajti jasno je, da tega ni mogoče izvršiti iz prispevkov ile enoletnega proračuna.
Vse to' je bilo skoraj v celoti zamujeno iin se prizadeta javnost upravičeno sprašuje, kje sedaj dobiti ogromne vsote za popravo nastale škode! Po mnenju nekaterih izg leda, da tudi tu igra vlogo politika. Kajti problem poplav ni tako privlačen in zanimiv pri volitvah kot n. pr. problem gradnje stanovanj. Poleg tega večje poplave pridejo mogoče vsakih deset let, volitve pa so vsakih 4 ali 5; pri njih je glasove laže dobiti z obljubami gradnje stanovanj kot pa izvedbe protipoplavnih obrambnih ukrepov. Da pa je to 'Stališče zelo zgrešeno, se je v nemajhni meri pokazalo v zadnjih tednih, ko je večina rek in potokov v gori omenjenih avstrijskih deželah prestopila bregove in povzročila ogromno> škodo!
XV!. poletne Igre v Brežah
Friesach ne spi — Poletne igre se prično v soboto, dne 26. junija
Visoko nad strehami najis'tarej:šeiga mesta na Koroškem so v mrak poletnega večera kot silhuete zarisani obrisi Petrove gore, na njenem vrhu pa se dvigajo razvaline več sto let starega gradu. V starih dokumentih se Breže prvič imenujejo mesto že leta 1215.
Od starega gradu je zob časa pustil le še škrbinaste razvaline in tudi grajsko dvorišče bi že zdavnaj prerasla trava, če se ta idilični prostor pred šestnajstimi leti ne bi spremenil v gledališče, to je v prizorišče vsakoletnih poletnih iger.
Šestnajst let je od tega, ko se je okrog arhitekta Hannesa Sandlerja začela zbirati skupina amaterjev (ljubiteljev) gledališke umetnosti. Ti amaterji še prej nikoli niso stali na odrskih deskah. Tako no se razvaline na Petrovi gori spremenile v gledališko areno. Sandlerjeva gledališka skupina pa je rasla v umetniški ansambel, ki si je zastavil res veliko in odgovorno nalogo uprizarjanja klasičnih del svetovne dramske literature.
Gledališče v Brežah se je s svojimi poletnimi igrami predstavilo prvič javnosti poleti leta 1950, in sicer s Schillerjevim ,,Wallensteinom". Potem je vsako leto sledilo novo delo: Grillparzerjev „Kralj Oto-kar“, Goethejev „G6tz von Berlich:ngen“, Schillerjev „Wilhelm Tel“, Calderonov „Sodnik zalamejski" in Shakespearov »Kralj Henrik IV.“.
V letih 1956 do leta 1961 so v gledališču v Brežah vsako leto uprizorili po dve klasični stvaritvi:	Schillerjevo „Wallen-
steinovo smrt“ in Molierovega „Tartuffa“, „Othellla“ (Shakespeare) in »Šolo za žene“ (Moliere), »Hanibala" (Graibbe) in »Kakor vam drago" (Shakespeare), „Floriana Geye-ra“ (Gerhard Hauptmann) in »Ukročeno trmoglavko" (Shakespeare), »Razbojnike" (Schiller) in »Vesele žene windsorske“ (Shakespeare) ter »Kralja Leara" (Shakespeare) in »Razbiti vrč" (Kleiist Heinrich).
Sledili sta dve leti, ki sta z uprizoritvijo le enega dela nudili gledališki družini priložnost konsolidacije (utrjevanja), in sicer sta bila to drami: »Veliko hrupa za nič" (Shakespeare) in pa »Faust", prvi in drugi del (Johann Wolfgang Goethe). Lansko leto, za petnajsto obletnico obstoja »Poletnih iger v Brežah" pa so zopet pripravili dve stvaritvi:
Na tiskovni konferenci, ki jo je imel v četrtek minulega tedna arhitekt Hannes Sandler pred zbranimi novinarji, je ta podal svoj načrt za letošnjo poletno gledališko sezono v Brežah. Hannes Sandler, ki je duša vsega gledališkega dejanja in nehanja vsakoletnih Poletnih Iger v Brežah je pojasnil, da je letos zaoralo gledališče v Brežah novo smer na gledališkem torišču. 15 let je to gledališče zabavalo občinstvo z deli svetovne dramske umetnosti. Letos pa so se odločili, da stopijo prvič na pot sodobnega gledališča, kajti današnji čas zahteva sodobnih stvaritev, seveda pa ne bodo klasikov popolnoma zanemarili.
Arhitekt Hannes Sandler se je prav zategadelj podal na ogled po evropskih gledališčih. Pot ga je privedla tudi v Vzhodno Nemčijo, kjer je imel priliko ogledati si Bertold-Brechtovo ljudsko igro »Gospod Puntila in njegov hlapec Matti". Igra je Sandlerja tako navdušila, da se je odločil, da jo bodo igrali tudi v Brežah, kajti to je res sodobno klasično delo.
Do sedaj, to je 15 let so nastopali v Po-
letnih igrah v Brežah le kralji, z eno besedo le plemenitaši kot glavni junaki, tokrat bo v enem delu nastopal kot glavni junak hlapec. Pri tem pa moramo še povedati, da so si Breže zasiguraile pravico, da 'bodo kot prve v Avstriji uprizorile Bertold-Brachtovega ,,Gospoda Puntilo in njegovega hlapca Matitija", in to še celo pred dunajskim Volfcstheatrom.
Poleg zgoraj omenjene ljudske igre bodo Brežani uprizorili še delo, fci je že pred 12 leti, to je leta 1954 imelo prodoren uspeh pri občinstvu in strokovni kritiki, in sicer bo to Calderonova drama »Sodnik zala-mejiski". /
Sv. Peter, usmili se Brežanov!
Tako kličejo igralci Poletnih iger v Brežah, kajti letos velja ta ljudski izrek še bolj kot kdaj koli, saj se vreme poigrava z nami kot že desetletja ne. če že Gospod Bog tam gori v nebesih noče nič slišati o pritožbah breškega tujskoprometne-
ga urada, naj bi se vsaj usmilil njih igralcev, katerih navdušenje za gledališko umetnost je brezmejno in posnemanja vredno. Breže potrebujejo sedaj lepih, toplih poletnih večerov in noči, potrebuje jih romantična naravna kulisa Petrove gore, prav tako kot avditorij (prostor z gledalci).
Treba je vedeti, da je vprav od vremena odvisno delo mesecev, brezštevila žrtvovanih prostih ur celega ansambla in pa nesebično delo in občudovanja vreden pogum voditelja Poletnih iger v Brežah arhitekta Hannesa Sandlerja. »Samo en deževni večer nam odplavi po stopnicah Petrove gore 20.000.— šilingov," je dejal Hannes Sand-iler na tiskovni konferenci, »in teh 20.000.— šilingov pomeni za nas toliko kot za celovško Mestno gledališče 10 milijonov šilingov". Na končuje še povedal, da so letos porabili za gledališče v Brežah 250.000 šilingov.
V soboto, dne 26. junija, bo prva premiera »Sodnika zalamejskega", isto delo bodo ponovili v sredo, 30. junija in v četrtek,
1.	julija. V soboto, 3. julija, pa bodo uprizorili prvič v Avstriji »Gospoda Puntilo in njegovega hlapca Matitija".
Spominski dnevi genijev v juniju
V gotovih letnih mesecih je mnogo spominskih dni slavnih mož, tako na primer je junij mesec, v katerem je rojenih veliko število znamenitih poetov.
Najslavnejši v juniju, oziroma v maju rojen poet (pesnik) je D a, n t e , katerega 700. obletnico rojstva praznuje in slavi letos ves kulturni svet v številnih preko celega Dantejevega leta porazdeljenih prireditvah.
Tako se spominjajo posebno v njegovi deželi Italiji Danteja z velikim spoštovanjem. V njegovi domovinii velja Dante še danes nesporno kot največji pesnik, kot stvaritelj italijanskega pismenega jezika, kot zastopnik Italijanske izobrazbe, saj dokazuje dejstvo, da nosijo njegovo ime italijanske kulturne ustanove v tujini, in ne nazadnje velja Dante kot duhovni oče narodnega zedinjenja. Zato' tudi ni čudno, če je sam italijanski državni predsednik Sa-ragait otvoril z govorom na Kapitelu v Rimu vrsto Dantejevih slavnosti, ki bodo celo leto na čast temu italijanskemu pesniškemu geniju.
Zanimivo je pri tem omeniti, da natančnega Dantejevega rojstnega dneva ne vemo, pač pa je znano, da je bil ta slavni pesnik rojen v »znamenju dvojčkov" leta 1265 v Firencah. V Italiji, na primer je še danes Dantejevo1 celotno pesniško delo splošna dobrina Izobražencev, medtem ko pozna tujec predvsem njegovo' glavno stvaritev »La divina comedia" (Božanska ko-media), v kateri se zrcali svet njegovega časa. Vsebina tega genialnega dela bi bila: Pesnik Dante Alighieri potuje v spremstvu rimskega pesnika Vergila skozi pekel (dn-ferno) in vice; mladostna ljubezen Beatri-ce pa ga pelje v paradiž, v raj; tam ga vodi sv. Bernard, k Bogu.
Poznanje tega dela, če pomislimo na velikansko časovno razdaljo, ki nas loči od Dantejeve dobe, ni majhna stvar. Kdor se je učil italijanskega jezika, temu bo ostal gotovo prekrasni zvenk Dantejevih verzov v ušesih do konca življenja.
Genij Dante je začel svojo življenjsko pot na političnem polju, ko mu je bilo 24 let, in sicer kot pristaš papeževe stranke. Pozneje pa je padel v nemilost pri njej, ker se je pridružil nasprotnikom, ki so bili proti amžuvinsko-papeževemu varuštvu Ita-
Filozof Martin Bober - umr
V Izraelu je umrl v starosti 87 let Martin Buber, največji filozof te dežele. Do pogreba je ta slavni učenjak ležal na mrtvaškem odru v hebrejski univerzi v Jeruzalemu. Ko je izvedela izraelska vlada, ki je imela ravno sejo, o smrti Martina Bubra, jo je v znak žalosti takoj prekinila, nato pa je ministrski predsednik Levi Eškol govoril spominske besede o tem velikem izraelskem verskem filozofu. Prav tako je v radiu imel o njiem spominski govor njegov prednik David Ben Gurion. Izmed prvih žalnih gostov na domu Martina Bubra pa je bil sam državni predsednik Salman Šasar.
Martin Buber je bil po rodu na Dunaju naseljiene poljsko-judovske družine. Študiral je na Dunaju, Leipzigu, Berlinu in Zii-richu. Po družinski tradiciji — njegov stari oče (ded) je bil namreč učenjak in pisatelj verskih spisov — se je bavil posebno z judovsko teologijo srednjega veka. Na pod-
lije. Prav zaradi tega, in pa ker je Dante v rojstnem mestu Firencah opravljal več odgovornih služb — baje je pri tem sleparil pri uradovanju — so mu odvzeli meščanstvo In ga izgnali. Po begu so ga izobčili in ga v njegovi odsotnosti obsodili na smrt na grmadi. Nesrečni pesnik tega strašnega udarca nikoli ni mogel preboleti. Doletele so ga muke emigracije (izseljenstva): »Kako grenak je kruh tujine in kako boleče je hoditi po tujih stopnicah", je tožil pretresljivo.
Vprav v tej točki, v kateri določa politika usodo izseljencev in iz te izvirajoče sovraštvo in ljubezen do domovine, se srečujeta Dante in genij našega časa Thomas M a n n , ki je bil rojen tudi v »znamenju dvojčkov". Thomas Mann bi bil 6. junija star devetdeset let.
Obtožbe, ki jih je naperil Dante proti razkosani, nepošteni in od malih tiranov ustrahovani Italiji, spominjajo skoro do pičice na obtožbe, fei jih je Thomas Mann naperjal proti nacionalsocialistični, to je hitlerjanstoi Nemčiji. Pa tudi osebnost in delo Thomasa Manna, čim bolj so pojenje-vall politični viharji, ki celo iše v spominu zmerom bolj bledijo., stopata zmerom
čisteje in pomembnejše v ospredje. Večjega epika (pripovednika) nemška literatura našega stoletja še ni imela; nasproti temu dejstvu zbledijo vse politične polemike
Še en pesnik svetovne literature je bil rojen v »znamenju dvojčkov" in ki je vreden, da se ga spomnimo. Pred sto leti, 13. junija leta 1865, se je rodil v Dublinu na Irskem pesnik W i 11 i a m B u 11 e r Y e a t s . Slava tega irskega pesnika sega daleč preko meja njegove ožje domovine. Wi!ilaam Butler Yeats je bil, kakor nemški epik Thomas Mann, odlikovan za svoje literarne stvaritve z Nobelovo nagrado za literaturo, in velja kot najuspešnejši oživlje-valec poetične drame angleškega jezika.
Rojen v Dublinu kot sin znanega slikarja pokrajin in portretov, je William Butler Yeats študiral najprej na umetnostni aka-demijii za slikarstvo; vendar pa je kmalu čopič zamenjal za pero. Grofija »Siligo", ki jo danes njeni prebivalci s ponosom na-zivajo „Yeats Gountry“ mu je nudila s svojimi številnimi legendami, pravljicami in miti (bajeslovjem), ki so mu jiih pripovedovali graščaki in kmetje, dovolj snovi za svoje prve pesnitve. V svojem pesniškem dejanju dn nehanju je celo življenje črpal in iskal iz teh prvotnih zgodnjih motivov (nagibov), in ki prepletajo v brezštevilnih spremembah in poglobitvah njegovo celotno delo.
V svojem poznejšem delu pa je dosegel pesnik-umetnik pravzaprav šele pravo veličino. Pesniška zbirka »Last Poems" (Zadnje pesnitve) vsebujejo njegove najzrelejše in najlepše pesmi, z jezikom v prispodobah velikega žara.
Da je postal William Butler Yeats znan na nemškem jezikovnem prostoru, gre zasluga predvsem Wernerju Egksu, ki je prestavil v nemščino »Irske legende", zgodbe o grofici Cathleen, ki je prodala svojo dušo hudiču, da bi tako rešila kmete trpljenja lakote.
Njegova zgodnja drama je bila igrana leta 1934 v Frankfurtu, za katero, je bil odlikovan pesnik z Goethejevo medaljo mesta. Dve leti kasneje so izdali zbrane pripovedke „Hymična vrtnica", nato pa sta sledili deli »Enorožec iz ozvezdja" - zbirka pesmi in »Maček in mesec".
Wiiiliam Butler Yeats, ki je bil sedem let po svoji smrti — umrl leta 1939 v Roquebrune pri Nici v Franciji — prepeljan v neko majhno vas njegove irske domovine, spada k onim pesnikom, katerih lirsko delo pomeni hkrati duhovno doživetje in ki ima poleg tega tudi zgodovinsko vrednost.
Praznik koroške pesmi v Argentini
lagi izsledkov tega raziskovanja in študij izvirajo njegova glavna znanstvena dela: »Jaz in Gospod", »Mojzes", »Preroška vera" in druga. Leta 1906 je Martin Buber, ki je poosebljal strnitev judovske in nemške kulture, ustanovil v Nemčiji časopis „Jud“, ki je v kratkem postal glavno glasilo nemškega judovstva. Od leta 1923 pa do 1933 je vodil slavni filozof stolico za judovsko filozofijo in etiko na frankfurtski univerzi. 1933. leta se je izselil v Palestino, kjer je ustanovil stoliioo za filozofijo na univerzi v Jeruzalemu.
Kljub njegovim dolžnostim do izraelske države se je vse življenje boril in prizadeval za idejo zbližan ja z arabskim svetom.
Leta 1963 je bil Martin Buber za svoj doprinos k zahodni filozofiji odlikovan z »Erazmovo nagrado", ki mu jo je podelil sam nizozemski princ Bernhard v Amsterdamu.
Nedavno je bil za argentinske Slovence v Men-dozi velik praznik naše pesmi. Tamkajšnji Slovenci so že v tretje praznovali ,J\farkovo nedeljo” — v spomin pokojnega ravnatelja Marka Bajuka — s koncertom slovenske koroške pesmi.
Letos se je pevski zbor za to priložnost oddolžil spominu 550. obletnice zadnjega slovenskega ustoličenja na Koroškem, ki smo ga obhajali lani.
Spored pevskega nastopa je bil pokrajinsko stilnega značaja; obsegal je same koroške umetne in ljudske pesmi. Napovedovalec Jure Bajuk nas je najprej povabil, da ob Premrlovi pesmi »V Korotan" pohitimo s pevci na vrh Kepe v Karavankah, odkoder homo v mislih in ob ljudski popevki obiskali vse tri slovenske koroške doline. Po tem uvodnem klicu »Hej, juhej, čez goto ravan... gremo v Korotan!" je sledila ob spominu na Baško jezero tik pod Kepo v priredbi Marka Bajuka »Gor čez izaro". Nato simo v duhu obiskali Ziljsko dolino. Od Bistrice je mehkobno priplavala »Tam, kjer teče bistra Zilja" (prir. M. Bajuk). Z Zahom-ske planine pod Ojstrnikom smo slišali »Kmetovskega ovčarja" (P. Kernjak), in izpod Dobrača tam od Podkloštra je odjeknila »Slovanski smo fantje" (moški zbor — M.
Iz Roža se nam je najprej dvignil do ušes pomladanski pozdrav »Juhe, vigred približa se“ (M. Bajuk) in iz dolinske grape je ob klopotanju mlinskih stop med šumenje br-zeče vode vstala »Oj ta mlinar" (P. Ranči-gaj). Spodaj na Dravi so nam fantje na splavu zapeli živahno poskočno ,,M’ je pa kraj-čeč posvava" (Rek). Pa smo še prisluhnili šeigavi »Oj ti norčava gvava" (P. Kernjak). Z višinskih pašnikov je spet priplavala pastirjeva »Spov ptice pojo" (O. Dev), ki ji je sledila hudomušno poučna »Tička je zaprta bva“ (O. Dev). Končno nas je v dno srca pretresla tako preprosto, pa tembolj živo doživeta »Pojdam u rute" (M. Bajuk).
Po odmoru so nas pevci pospremili s petjem h Gospe Sveti. Zapeli so nam dr. Lov-
ra Tomana 'domorodno budnico keroškim rojakom v skladbi A. Foersterja »Pesem koroških Slovencev" — Kvišku bratje, duše mile... Da smo tudi mi Slovani, da slo-vensk’ je Korotan, narod naš dokaze hrani, jezik naš in duh in stan! — Nato smo se podali v Podjuno. Poslušali smo najprej, kaj nam je zapel koroški vižar Franc Leder— Lesičjak v »Pesmi o rojstvu" (L. Kramolc), nato pa smo v Libučah obiskali Milko Hartmanovo, katere pesem »Moj pavrč" nam je zapel naš ženski zbor (prir. M. Bajuk). Posebno je seveda vžgala poskočna in segava »Jaz bi rad cigajnar bil" (L. Kramolc). Pred slovesom od treh koroških dolin nas je pa še pretresljivo ganila in na mah prevzela Kernjakova »Rož, Podjuna, Zilja". Besede dr. Mikule so tako preproste, a vedo toliko povedati, da ti pesem mora seči v dno srca! Nič čudnega, če se je na Koroškem že tako udomačila!
Za bežen hip smo se ustavili še v Mežiški dolini. Zbor nam je zapel »Liepa ura" (L. Kramolc). Končno nas je napovedovalec popeljal še na goro Peco. Spomnil nas je: »Gora Peca — simbol slovenske junaške mitologije! V njenem osrčju spi kralj Matjaž s svojo vojsko in čaka, čaka... Z velikim ne-utešenim hrepenenjem ga tudi čaka slovenski narod. Slovenski človek upa vanj, da nekoč pride na dan. Tisoč let že ječi slovenska zemlja pod tujčevim jarmom, zato je tudi podobna otožni koroški Mojci: obraz ji je upadel — lica so ji dva nagelj na veneča; oči — dva splašena golobčka. Kaj ti je, ti uboga naša slovenska Mojca?! — In Mojca nam trpko odgovarja: Tam je gora Peca, tam je reka Drava; v naši zemlji so hudobci, pa ni kralja Matjaža... In zboru se je iz prsi dvignila pretresljiva Adamičeva »Tožba". „V naši zemlji so hudobci, pa ni.. nam je odmevalo v duši, ko smo v globoki čustvena doživetosti odhajali domov s tolikšnim bogastvom, k; nam ga je nudila naša slovenska koroška pesem.
PODSINJA VES V ROŽU (Materinska proslava)
Pred tremi tedni so nam častiti g. župnik Vošnjak pripravili veselo presenečenje. Ponovili so materinsko proslavo. Vesele smo bile in hvaležne in to tem bolj, ker je že več kot 40 let minulo, odkar so zadnjič igrali v naši vasi.
Podsinja ves šteje šestdeset hišnih številk. Povečini so kmetje. Ker je blizu tovarna in žaga,N si vsak, če le količkaj more, oskrbi postranski zaslužek, da laže gospodari. Seveda morajo potem gospodinje krepko podpreti hišne ogle, kar tudi rade store. Vsa čast našim materam in gospodinjam. In ker so naše žene zmerom zaposlene, se zaman trudijo krivi preroki, da bi jih pridobili zase. Do sedaj so ostale zveste veri svojih očetov. Tudi v bodočnosti se izročimo božjemu varstvu.
ŽELEZNA KAPLA
(Pogreb Bajdlnove mame)
Še le komaj dober mesec je od tega, kar smo praznovali v Železni Kapli biserno poroko Mihaela in
Amalije Ošina, pd. iBajdlnovih staršev iz Lepene. Nihče ni mislil, da se bomo mesec pozneje spet zbrali v Železni Kapli, in da se bomo morali posloviti za vedno od Bajdlnove mame, Amalije Gši-nove. Po kratki 'bolezni jo ' je Bog poklical k sebi, da ji poplača za vse, kar je dobrega storila.
V soboto, 12. junija, se je zbralo v Kapli izredno veliko sorodnikov, znancev in prijateljev rajne Bajdlnove mame, da se poslovi od nje po stari krščanski navadi in jo spremlja na pokopališče pri Devici Mariji v Trnju.
Gospod kanonik Aleš Zechner so ob asistenci domačih duhovnikov opravili žalne obrede in darovali zanjo sveto mašo. V lepih poslovilnih besedah so jo prikazali kot vemo krščansko mater, ki je bila dobra do vseh in tudi rada hodila k božji službi v Marijino in farno cerkev. Dosegla je lepo starost 81 let. Pevci so se z ganljivimi ža-lositinikami v cerkvi in na grobu poslovili od rajne Bajdlnove mame. Tudi godba je igrala na njeni zadnji poti.
Žalujoči Bajdlnovi družini naše sožalje, mama naj pa počiva v božjem miru.
SELE
(Stari odhajajo ...)
Ko se je v nedeljo, 13. junija, mladina začela zbirati k praznovanju mladinskega dneva, smo v dolgem sprevodu spremljali na zadnji poti Andreja Ogrisa, pd. Rokeje-vega Nejča, ki je dočakal starost 84 in pol let. Pokojnik zasluži, da predstavimo tega, sicer skromnega in tihega moža našim rojakom po širši domovini.
Otroška in mlada leta je preživel na Obir-skem, ker je bil prvi otrok kmeta, pd. Ra-žovmika. Ta pa je bolj posedal po kapelskih gostilnah kakor se brigal za gospodarstvo in je lahkomiselno zapravili vso kmetijo. To je za nizko ceno dobil v last grof Thum. Sedaj hiše ni več, po nekdanjih njivah bujno rastejo smreke. Otroci so postali brezdomci im so morali s trebuhom za kruhom na tostran Sajete v Šale, Andrej je doliga leta služil kot hlapec pri raznih gospodarjih, najdalje pri Grosu. Povsod so ga cenili kot pridnega In zanesljivega hlapca. Leta 1910 se je oženil z Nežo Užnik, Gregčevo. Iz zakona so se rodili štirje otroci. .Družina je stanovala pri Fromceju, oče pa je še nadalje služil kot hlapec in jo oskrboval s svojo plačo. Pozneje je kot gozdni delavec privarčeval toliko, da je kupil staro, pd. Rokejevo hišo., ki jo je potem popolnoma prenovili in povečal. Tudi njegovi bratje in sestra so se izkaze li kot delavni in pošteni. Pri Ražovnilkovih torej ni bil resničen pregovor, da jabolko ne pade daleč od drevesa.
Pokojnega Nejča so poleg delavnosti di-čile še druge čednosti: bil je globoko veren Slovenec, pripravljen povsod pomagati, prijazen družabnik. Zato ga je vse ljubilo in spoštovalo.
Pri delu v gozdu si je pred leti zlomil nogo in vsled dolgoletnih na,porov so ga noge vedno bolj bolele in mu pešale. Kadar ga je napadla katera bolezen, se je najraje podal v elizabetinsko bolnico, kjer so ga zdravniki oib prijazni postrežbi sester vsakokrat „popravila, poravnala", kakor se je
Koroška difaška zveza objavlja:
Dragi prijatelji!
Koroška dijaška zveza hoče primerno zaključiti svojo letošnjo delovno sezono. V dolgotrajnih in težavnih pogajanjih je uspelo osrednjemu odboru pripraviti 10. in 11.
julija „Sreeanje mladine avstrijskih manjšin", ki bo pod gesloma: 20 let Druge republike Avstrije in 10 let avstrijske državne pogodbe.
Srečanje bodo priredile manjšinske mladinske skupine Čehov, Madžarov, Hrvatov in Slovencev s svojimi narodnimi plesi in pesimimi. Mladinskega shoda se bo udeležilo nad sto gostov.
Spored se bo pričel v soboto zvečer s skupino večerjo, nato se bomolpeljaii v bližino Št. Janža na kresovanje. Okoli kresa bo pester spored s plesom, petjem, govorom, godbo narodnih skupin in igrami. V nedeljo zjutraj bomo imeli skupno sv. mašo. Popoldne bo v veliki dvorani Koncertnega doma v Celovcu slavnostna akademija, kjer bodo nastopile manjšinske mladinske skupine vseh avstrijskih manjšin. Prireditelj je KDZ. Na slavnostno akademijo vabimo kul-
turne in politične zastopnike večinskega naroda in vseh manjšinskih narodnih skupin.
V teh dveh dneh se bomo spomnili dogodkov, kii sta za manjšine v Avstriji, za vse avstrijsko ljudstvo velikega zgodovinskega in sodobnega pomena: 20-letnice Druge republike Avstrije in 10-letnice podpisa avstrijske državne pogodbe, ki nam zagotavljata državljanske in narodne pravice. Ob tej obletnici so velike slovesnosti po vsej Avstriji.
Narodne skupine in predvsem mladina manjšin je dolžna, da jasno pokaže, da sta ta dva dneva praznika ne samo za nemško, ampak pravtako za hrvaško, madžarsko, češko in slovensko govoreče državljane. Ti dve 'državotvorni dejanji sta zagotovilo za red in mir in enakopravnost v državi in omogočata • uspešen razvoj Avstrije in vseh njenih narodnih manjšin.
Že danes opozarjamo in vabimo dijake in vse prijatelje mladine na ti edinstveni prireditvi v Št. Janžu in Celovcu.
Za Koroško dijaško zvezo:
Smolle Karl, L r., predsednik.
sam izražal. Letošnjo vigred je bil v bolnici dvakrat in zadnjič. Zdaj mu zdravniki niso mogli več pomagati. V četrtek, 10. junija, so ga pripeljaM domov in v petek ponoči je za zadnjo uro dobro pripravljen mirno izdihnil.
Kar milo nam je bilo pri srcu, ko so mu pevci pred hišo zapeli ,,Teibe bodo djali v to črno zemljo" in ob odprtem grobu: „ ... mi oko solzi, ker prijatelj ljubljeni nas zapustil je."
Take značajne in marljive može naj si mladina vzame za zgled!
Blagor njegovi duši! PreoistaMim pa naše sožalje!
PODGRAD PRI MEDGORJAH (Poroke)
Dne 16. maja nas je zapustila naša pridna Brodnilkova Trudi. 16. maja je stopila s svojim ženinom Francijem Zeiniklom pred poročni oltar v Marijini cerkvi na Žih-poljiah, kjer sta si oba pred Bogom obljubila zakonsko zvestobo. Poročno sveto mašo je daroval msgr. Zimolin, poročne obrede pa je opravil nevestin župnik g. Cvetko, ki je obema po nagovoru zaželel srečo in božji blagoslov v zakonskem življenju. G. ravnatelj msgr. Zimolin pa se je ženinu po poroki zahvalili za vzgledno in zvesto delo v službi na škofiji, nevesti pa za ljubezen, delo in žrtve, ki jih je skozi dolga leta posvečala v sanatoriju Maria Hilf v Celovcu. Pridni ženin Franci si je zgradil lep dom v Galiciji. Franciju in njegovi ženi želimo srečno zakonsko življenje v lepem in prijetnem novem domu, obenem pa se Trudi lepo zahvalimo za njen lep vzgled in njeno pomoč naši farni cerkvi v Podgradu.
Dne 7. junija pa nas je zapustila naša mežnarica Lizka Kramer. Na binkoštni ponedeljek je stopila pred poročmi oltar na Radišah z ženinom Rupijem Wru!:chom. Poročne obrede je imel nevestin župnik gospod Cvetko, poročno sveto mašo pa radi-ški župnik gospod Jank.
Težko je bilo nevestino slovo od Podgrada. Nič čudno, saj je bila tako pridna, požrtvovalna in dobra. Nad 10 let je sama oskrbovala v službi mežnarice farno cerkev, da je bila cerkev vedno čista ;n lepo bogato okrašena. Poprej pa je pomagala pri mežnarijii svojemu očetu. Zato se ji javno prisrčno lepo zahvalimo. Veliko bi imeli povedati, kaj vse dobrega nam je storila. Skozi vsa leta je vodila v cerkvi majniško in oktobrsko pobožnost. V vseh večjih praznikih je bila podgrajska cerkev kot ozaljšana nevesta vsa v cvetju in vencih, nebeško lepa pa v božičnih praznikih. Pomagala je s petjem in pri dnevnih sv. mašah ter igrala in pela na koru. Skozi dolga leta je bila voditeljica katoliške mladine za dekanijo Tinje, zato je žrtvovala veliko svojih moči in delala res požrtvovalno. Med mladino, posebno med otroki je bila tako
priljubljena, da so si vsi želeli biti v njeni bližini v njeni družbi. Znala je biti praktična v vzgoji otrok. Pri vseh akcijah in vsaki organizaciji je bila duša vsega dela, nebena pot, žrtev in delo ji ni bilo pretežko, in še im še bi lahko povedali, pa naj bo za vse izrečena prisrčna zahvala in hvaležni spomin.
Medgorski gospod so v poročnem nagovoru prav povedali, da je podgrajska fara postala revna ob njenem odhodu. Kakor je z vso ljubeznijo, vesel jem in delom v žrtvah skrbela za lepoto in kras farne cerkve, tako ji sedaj želimo s hvaležnim srcem, da bi bilo novo svetišče njenega življenja — družina — njena sreča; njen dom, kraj družinskega veselja pod posebnim varstvom Fatimsike Kraljice, za katere oltar je v Podgradu skozi 7 let tako lepo skrbela in s svojim lepim srebrnim glasom vodila in pela Marijine pasimi. Za vse delo, skrb, ljubezen se hvaležni dušni pastir s farani župnije Podgrad pridni Lizki Kram-mer, sedaj ga. Wruilich, zahvaljuje z voščilom, da bi bilo njeno zakonsko življenje sreičmo, blagoslovljeno pod posebnim varstvom Fatimsike Gospe	,
DJEKŠE
(Zgodovina cerkve in letovišče)
Cerkev na Djekšah se imenuje že leta 1379. To je bila mala gotska cerkev, posvečena sv. križu. Obrnjena je bila proti vzhodu.
Leta 1535 je cerkev dobila obrambni zid proti Turkom. Turki so bili v oni dobi zelo močni in krščanstvu nevarni. V 16. stoletju, leta 1571, so bili na morju premagani pri L e pan tu.
Leta 1645 je cerkev dobila še drugi stolp. To je bilo za časa 30-teitne vojne. Jasno je, da v naših krajih SOdetna vojna ni mogla biti huda, da so v tem času dješki cerkvi prizidali še drugi stolp.
Leta 1778 so začeli cerkev prezida vati. V tem letu so pozidali tudi znamenje ali mi mat križ na dješkem vaškem trgu. Pred dvema letoma ga je siliikar Jerina prenovil. Je ravno tako pokrit kakor cerkev, namreč s kamnitimi ploščami.
Cerkev v sedanji obliki je bila dograjena 1. 1788. V tem letu je prišel škof iz Št. Andraža in je cerkev posvetil. Sedanjo cerkev so torej zidali 10 let. Obrnjena je proti severu. Kar je bila prej dolžina, je zdaj širina. Jasno je opaziti še lepi gotski portal, kjer je bil prej vhod v staro, to je gotsko cerkev.
Zvonovi so v starem, to je vzhodnem stolpu. Samo vdlilki, 20 centov (stotov) težki železni zvon visi v novejšem, zahodnem stolpu. Tudi ta zvon je bil prej bronast, pa ga je vzela prva svetovna vojna. V tem, zapadnern stolpu je tudi ura.
Danes, ko imajo že v vsaki hiši radio in jim radio vsak dan napove dnevni čas, je
tudi cerkvena ura izgubila svoj prvotni pomen.
Sedanja cerkev je posvečena sv. Martinu. Ohranjen pa je še tudi oltar sv. križa in se obhajajo "pri njem pobožnosti Kristusovega trpljenja v postnem času.
Djekše so letoviški kraj, kamor prihaja vsako poletje mnogo letoviščarjev. Z Djekš na Svinjo planino (2081 m) je še 5 ur hoda. A polovico pota se je mogoče peljati z avtom. Do Volčje trate (1400 m) je 2 uri hoda, da Karavanškega razgleda še % ure. Potem se začne pot dvigati do Male Svinje planine (1700 m). Mala Svinja planina je že čisto gola, že pod njo preneha rast dreves. Od Mate Svinje planine se začnejo ogromne lahno nagnjene planjave. V višini 1850 m stoji Vošperški planinski dom. Od tukaj na vrh Velike Svinje planine (2081 m) je še eno uro hoda. A hoja je prijetna, ker ni nobene strmine več. Posebnost Velike Svinje planine je, da sita gori dve je-zerci. Nadmorska višina Djekš znaša 1159 metrov.
SKOCIDOL
(Pogreb rajne Marije Ulbing)
Zvesto bralko našega lista smo zgubili v Skooidolu. Na praznik Presvete Trojice, v nedeljo, dne 13. junija, smo pokopali sestro prečastitega gospoda škofijskega duhovnega svetnika in župnika Tomaža Ul-bimga, gospo Marijo Ulbing.
Rojena je bila v PodraVlljah, dne 12. avgusta 1885, pri pd. Ahacu. Biia je četrti otrok v družini, ki je štela sedem duš. Od teh otrok živijo danes le še častiti gospod župnik Tomaž Ulbing, veliki prijatelj Našega tednika, in najmlajša sestra Lizi. Starši rajne so bili Tomej Ulbing, železničar pri tedanji Južni železnici in Elizabeta rojena Schiller. Oče je umri leta 1922 in mati 1923. Oba počivata v Podravljah. Oče je služboval na postaji v Podravljah, v Vrbi in v Beljaku.
Rajna Marija je hodila v šolo v Skočidolu in je še danes znala veliko izrekov tedanjih učiteljev na pamet. Potem se je učila za šiviljo in kuhinjske umetnosti pri eliza-'betinkah v Celovcu. Nekaj let je pomagala doma staršem na posestvu. Potem pa je šla z bratom Tomažem, ko je postal leta 1910 provizor v Blačah v Ziljski dolini in mu je vodila gospodinjstvo. Brata ni več zapustila do smrti. Gospodinjila mu je celih 55 let. Bolj točno povedano je gospodinjila bratu 52 let, med vojsko pa je gospodinjila devetim duhovnikom, ki so bili po vrsti upravitelji fare Sikočidol, ko je bil njen brat kot vsi ostali slovenski duhovniki izgnan iz svoje fare.
Imela je vedno dovolj skrbi in dela v župnišču in v cerkvi. Večkrat je doživela birmanje, večkrat dneve misijona in misijonskih obnov. Vsi taki dnevi prinesejo za vsako kuharico v župnišču veliko skrbi in dela. Nikoli ni poznala nobenih počitnic. V zadnjih letih je večkrat bila bolna. Zdravila se je v bolnici piri elizabetinkah. Umrla pa je v deželni bolnici v Celovcu.
Njen pogreb je bil lep. Veliko ljudstva je prišlo. Pokopal jo je mil. g. kanonik Aleš Zechner ob asistenci g. dekana msgr. dr. Bombocka in g. rektorja samostana Wemiberga. Ganljivo je bilo gledati ob grobu častitljivega gospoda biseromašnika Tomaža Ulibinga, ki je iz srca žaloval za svojo sestro, ki mu je vse dni teko zvesto stregla.
častitemu gospodu župniku izreka tudi uredništvo Našega tednika iskreno sožalje.
BILČOVS
(Razne vesele novice)
Že dalj časa se nismo več oglasili v našem listu, ki ga z zanimanjem beremo teden za tednom. Najprej pogledamo na stran „Pri nas na Koroškem", da vidimo, kaj je novega. Hvala vsem, ki pridno pišejo.
Danes boste nekaj slišali iz našega kraja. Letos, 14. februarja, se je poročil Krainer Gabriel, pd. Linartičev v Kazazah. Svojo nevesto si je izbral v Pugradu in sicer Matildo Strauss. Pozidal si je lepo hišo, v kateri naj bi uživala skupno srečno zakonsko življenje.
Iz Pulpač je prišel ženin Hafner Rudolf po nevesto Avgusto Kartnig v Želuče. Poroka je bila v Dvoru nad Vrbo.
Tudi naslednji ženin Janez Schiitz, ki je mizar v Št. liju, je dobil svojo gospodinjo v naši župniji in sicer pri pd. Baštiju v Branči vesi. Pavla je bila najmlajša hčerka prezgodaj umrlih staršev Jakoba in Uršule Boštjančič. Zakonsko zvezo sta sklenila v Št. liju.
Aleš Jesenko, pd. Mazijev na Potoku, je (Nadaljevanje na 5. strani)
__________Pri nas na
BILČOVS
(Nadaljevanje s 4. strani) poiskali svojo življenjsko družico Ireno Kositinger v Podljuibedju. Po blagoslov za skupno družinsko življenje sta šla v Marijino svetišče na Žihpoljah.
Iz kapelške fare je prišel čez Dravo iskat svojo nevesto Janez Zaussmig, zidar v Svetni vesi V zakonski stan je z njim stopila Trudi Kofer, pd. Prunova v Velinji vesi. Poroka je bila s poročno mašo v Kapli na Dravi. Poročne obrede in sv. mašo je imel 9. maja č. g. R. Safran, pri katerem je bila Trudi „neveisita“ pri pnimioiijii pred 12. leti v Bileovsu.
Pravijo, da je včasih doforo pogledati v drugo faro in tako si je mislil tudi Hanzi Lesjak, pd. Adam v Bileovsu. V Borovljah je spoznal Marijo Lauisegger iz Slovenjega Flajberka, ki jo je povabil na svojo kmetijo. Poroko je med sv. mašo iimel nevestin dušni pastir, č. g. Franc Jančar, 16. maja, na Žihpoljah, od koder iso se pripeljali številni gostje k Miklavžu v Bilčovs.
Janez Schellander, zidar na Potoku, je poročil Nežo Supanz. Poroka je bila 29. majoika v stolnici v Celovcu.
Že dalj časa je služila Kofer Mihaela, pd. Kovačeva v Pogradu najprej na Angleškem in potem na Predairlsfceim. Tam jo je zasnubil Jožef Strolz. Po poročni blagoslov sta se peljala 5. junija k Mariji na Otoku. V Landshromu pri Beljaku je pripravila gostom nevestina teta vsega, kar sii poželi srce pri „ohoeiti“.
Višem novoporočencem želimo obilo božjega (blagoslova, sreče in veselja v družinskem krogu.
Sporočamo tudi še veselo novico, da bomo imeli 4. junija, ob 3. uri popoldne, slovesno1 blagoslovitev restavrirane farne cerkve. K temu redkemu farnemu prazniku vabimo tudi znance in vernike 'iz sosednih župnij. Na vas čaka bogat srečoiov, pri katerem vam želimo lepih dobitkov.
VOGRČE
(Poroki)
Nekaj se je zgodilo. Nekaj takega, kar se zgodi le enkrat na svetu. Namreč...
Tam ob Drav’oi ena lepa hišica stoji, kot bi jo iz škatlice vzel, pa zraven lep skedenj in na eni strani lepo negovano polje, na drugi pa les. Pa kaj pomaga vse to, ko pa notri prebiva Joži koj sam... Pa pridem je Joži in pošten, toda vse je raje delal na polju ali v lesu kot pa da bi nevesto iskal.
dcužba si/. MaUfrefa
Celovec, lO.-Oktober-StraBe 27 vam priporoča knjige:
K. Mauser, Ljudje pod bičem II., 35.— š. Miško Maček, Ujeti krik, 30.—, pesmi.
M. Turnšek, Božja planina, 30.—, povest. F. Bukvič, Brezdomci, 50.—, veliki roman.
Vam nudi liste „Vera in dom“, Mladika", ..Katoliški glas“, „Most“.
Se zahvaljuje vsem, ki so že obiskali novo prodajalno in se priporoča.
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
PONEDELJEK, 28. 6.: 14.15 Poročila, objave. Pregled sporeda. Kar po domače. Glasbena oddaja. 10 minut za športnike. 18.00 Za našo vas — TOREK, 29. 6.: 14.15 Poročila, objave. Za vsakega nekaj. Glasbena odaja. — SREDA, 30. 6.: 14.15 Poročila, objave. Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 1. 7.: 14.15 Poročila, objave. Dr. Metod Turnšek: Ljudski koledar. — PETEK, 2. 7.: 14.15 Poročila, objave. Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. Domače vesti. Harmoniko igra Franc Vončina. — Živinozdravnik svetuje: Pravilni zakol. - SOBOTA, 3. 7.: 9.00 Od pesmi do pesmi od srca do srca! Voščila. — NEDELJA, 4. 7.: Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
MED PREZfBAM&MJEM
posebno ugodne ponudbe zatics sra preprog
NEDELKR-KLAGEHFURT
8.-MAI-STRASSE 11, telefon 30-87 (Vhod začasno: KarfreitstraBe 3)
Naša mladina na evropskem festivalu v Stuttgartu. Na sliki, slovesna maša v obliki koncelebracije
v stadionu Neckar
ZadoraeEa Je slovenska pesem
Koroškem________________________
Pa je tudi to potrebno in je začel iskati, najprej s strahom, pa vedno bolj korajžno, dokler ni prave dobil tam v Strpni vesi pri Krajgerju. Pavla je tudi pridna, vajena kmečkega dela in pametna, da ve, da je pošten in priden ženin več vreden kot vsak doktor ali milijonar. No, in tako se je zgodilo to, kar se zgodi le enkrat v življenju, da sta se namreč vzela in poročila Miklavičev Joži in Krajigerjeva Pavla. Poroka je bila v nevestini fari v Šmihelu, zvezali so ju pa g. dekan Srienc in jima dali v nagovoru polno lepih naukov za zakonski stan, pevci pa so prepevali po šmihelsfeo lepo. Za priči sita bila krojaški mojster Blaž Opietnik iz Pliberka in nevestin brat Kraj-ger.
Gjset je bila pri Šercerju, začeli smo jo s pesmijo „Je angel Gospodov", ki so nam jo zaigrali muzikanti. Kar pošteno so jo urezali, vmes smo še malo zapeli, družba je bila prijetna, podoknarjev preveč.
Le nekaj je kazilo veselo razpoloženje. Ko se je ženin poslavljal od doma, mu je prijatelj in sosed Fidejev Foltej hotel pripraviti veselje, pa je streljal. Kaj bi ne, ko sta pa oba bila vedno pri strelcih! Toda nesreča ne počiva. Ko je basal možnar, se je vžgal in počil in Folteju poškodoval roko. Sreča v nesreči je bila, da se je Fol-tej ravnal po četovem navodilu in glavo držal stran. Peljali so ga v bolnice, zašili so mu roko in po petih dneh je prišel domov in kaže, da se bo hitro pozdravil. Pravi pa, da ne bo nikoli več streljal. Bomo videli. Ob tolikih nesrečah, ki se zgode prav pri streljanju, je tak sklep najbolj varen. Ko so Folteja pripeljali v bolnico, so se kar razjezili: „Že spet streljanje z možnarjem!" Pri Folteju ni bilo tako hudo, toda pri tistem, ki je ležal poleg Folteja, je bilo pa strašno. Naj kar Foltej pove.
Mi smo veseli, da je Foltej zdrav, pa Joži oženjen in da imamo zopet novo družino! Božji blagoslov naj bo nad njo!
Težko je človeku samemu biti, vdovcu z dvema otrokoma pa še teže. Naš g. ravnatelj Anton Klemun je bil res revež, da se nam je kar smilili. Prav je naredil, da si je poiskal ženo, pomočnico in drugo mater otrokom. Poročil se je s tajnico EIfriede Giinter iz Celovca, doma je pa iz Stuttgarta. Tako se je težka praznina v šoli zopet izpolnila in se bo rana laže zacelila. Poroka je bila dne 13. junija v Pliberku, ojset pa tam pod Peco. Zakoncema čestitamo in želimo srečno in zadovoljno bivanje v Vogr-čah.
DAROVI
Za visokošolski dom „Korotan“ na Dunaju so darovali sledeči:
Prač. misgr. dr. Jakob Ukmar (Trst) 50.— šil.; Marija Zevnik (Nemčija) 100.— šil.; č. g. Emil Hodnik (USA) 643,— šil.; dr. Milan Pavlovčič (USA) 250.— šil.; č. p. Bernard Ambrožič 5.716.— šil., zbranih med Slovenci v Avstraliji; preč. msgr. dr. Janez Belej (Rim) 116.— šil.; Jožefa Gustinčič (USA) 130,— šilingov.
MALI OGLAS
Rentnico (upokojenko), stairo do 65 let, katera bi imela veselje do majhne pomoči na majhnem vrtu, iščem. Zato dobi stanovanje, drugo po dogovoru. Ponudbe poslati na: ANNA SCHoRS, Hans Roehweg, Kapfenberg, Steiermark.
Veiliko izbiro lepih, cenenih pomladanskih in poletnih Magov dobite p r i
KLAGENFURT — CELOVEC Alter platz 35
BARVE
ščitijo in olepšajo.
Kvalitetne lake in vse potrebščine za barvanje dobite pri
Podjunska trgovska družba
bratje BUTAR & Go.
Dobrla ves - Ebsnidorf
Večkrat je zadonela tudi naša slovenska pesem in žela val navdušenja med vsemi iz različnih narodnosti. Znašli smo se v skupnem petju pesmi, ki niso samo last enega naroda n. pr. „Sveta noč", "Liirška", ,,Povsod Boga", itd. Že prvi dan našega srečanja smo se pobratili z raznimi narodi Evrope in si zamenjali razne spominčke.
V	soboto, dne 29. maja, je moralo veliko mladine zapustiti šotore im se preseliti na Killesberg. Razna zborovanja so se vršila na Killlesbergu, kjer so bile na razpolago velike dvorane. Tu je bila tudi sv. maša. Po maši smo si ogledali razstavo Evropske mladine. Popoldne so imele številne skupine priliko pokazati različne narodne plese in petje. Tukaj je z našo slovensko pesmijo nastopila tudi naša slovenska skupina. Zapeli smo v dvorani, kjer je bilo nad desettiisoč udeležencev, nekaj naših preprostih narodnih pesmi in sicer: ,,Le sekaj, sekaj smrečico", „Jaz pa pojdem na Gorenjsko", „Preleipa je trnovska fara", ..Regiment po cesti gre" in za slovo „Adijo, pa zdrava ostani". Hkrati nismo zastopali samo naše slovenske Koroške, temveč vse naše slovanske brate in sestre z upanjem, da se bo mogla nekoč vsa evropska mladina zbrati na slični prireditvi. Val navdušenja je žela pred tem velikanskim forumom ravno naša preprosita slovenska pesem. Po tem nastopu smo si osvojili srca vseh, zlasti so bili navdušeni za našo pesem Francozi, Avstrijci, Nemci in celo Španci; tako je bila melodija pesmi tista vez, ki nais je povezala, akoravno brez znanja raizmih evropskih jezikov, v eno evropsko družino, katere člani smo tudi mi, četudi smo po številu najmanjši med evropskimi narodi.
Impozantni so bili nastopi mladinskih skupim iz Belgije, ki so v kretnjah pokazali zgodovinski razvoj nove Evrope. Zbrani Katoliški mladini je spregovoril pozno zvečer tudi svati oče, Pavel VI. Pozval je mladino, da v Kristusovem duhu reši svet nemira im sovraštva. Zato veliko in težko nalogo, nam je ob koncu podelil svoj apostolski blagoslov.
Višek zadnjega dne je 'bila slovesna božja služba, kateri je prisostvovalo več škofov. Mašo je daroval škof dr. Jožef Lei-precht iz Rottenburga skupno z enajstimi asistenti Katoliške mladine. Tudi vreme nam je bilo ta dan naklonjeno, da smo pozabili vse težave, M smo jih preživljali v šotorskem mestu.
V	nedeljo popoldne je bito zaključno zborovanje, ki se ga je udeležito z mladino ■tudi mnogo gostov. Pri tej prireditvi je tajnica gibanja mednarodne svetovne Katoliške podeželske mladine (MIJARC) v svojem govoru poudarjala, da začenja s festivalom za nas nova doba in sicer gradnja nove Evrope v novem svetu. Biti pravi Evropejec pomeni odpoved svoji lastni koristi in imeti .smisel za druge ter gojiti duha
skupnosti. Imeti moramo pogum in zagotovilo, da pri tem delu nismo sami, z nami so vsi, ki smo jih tukaj v Stuttgartu zastopali, z nami je Cerkev, z nami je Kristus.
Francoska mladina je simbolično pokazala, kako naj razni poklici pomagajo drug drugemu, vsi narodi pa skupno gradijo lepšo bodočnost. Ta prireditev je izzvenela je z močnim navdušenjem, da hočemo graditi novo Evropo v medsebojnem bratstvu, spoštovanju in krščanski ljubezni.
V	pravem mednarodnem prijateljstvu in navdušenju smo preživeli ob petju še zadnji večer v šotorskem mestu. Kakor po naključju smo še pred odhodom srečali Slovence, rojake, ki so tam naseljeni. Vsi smo se počutili nadvse srečne.
V	ponedeljek, dne 31. maja, navsezgodaj zjutraj smo zapustili mesto tega velikega mednarodnega srečanja.
Domov grede smo se tudi še ustavili ob Chiemsfcem jezeru v Prienu na Bavarskem, kjer biva nekdanji koroški škof dr. Adam Hefter. Z veseljem nas je sprejel in bil zelo ganjen, ko smo mu zapeli v pozdrav »Marija Skoz življenje". V prisrčnih besedah je pozdravil nadškofa mil. g. kanonik Aleš Zechner. Nato nam je spregovoril nadškof očetovske besede ter naročil pozdrave slovenskim vernikom na Koroškem.
Nadaljevalli smo pot preko meje, Salzburga čez Katschberg in srečno dospeli na domača tla.
Srčna zahvala gre vodstvu Katoliške mladine za vzorno organizacijo in tudi Štefe-ju Sienčniku ter šoferju za vso skrb na dolgi in težavni poti.
Nužej Tolmajer, Radiše
ZNAMKA ZAUPANJA
6RDNDNER
Klagenlurf - Celovec
Wienergasse 10 (Promenadna cona)
Puch-, Sissv-, Pormy- in MobyIette-mopede motoma vozila, ženska, moška in mladinska športna kolesa v veliki izbiri — po najnižjih cenah — naročite pri domači tvrdki
Mast talak
TIHOJA, P. Dobrla ves — Eberndorf
Telefon 04237 246
Zahtevajte cenike! Ugodni plačilni pogoji!
Dekle fantu: Mb ne maraš več?
Dragi Janko, poznava se že dolgo, da sa lahko poveva drug drugemu vsak svoje mnenje. Sedaj' sem ponovno slišala od tvojega prijatelja, dejal je: „Dekleta so res zelo čedna, pravzaprav so pa vse kot klopi (čeki). Težko se jih znebiš!"
Upam, Janko, da ti nikoli nisi tako mislil. Toda kljub temu bi te rada pomirila. Jaz nisem klop (cek) in če bi imel nekoč težave, kako bi se me „iznebil“, tedaj uporabi tele načine. Zastonj ti jih nudim na razpolago. So preizkušeni in imajo gotov učinek, le verjemi mi!
1.	Ne obrij se, ko prideš k meni, da bi šla na sprehod. Tudi svojih nohtov ne osnaži, ker bi te lahko imela za domišljav-ca in bi te mogoče zamenjala z James Bondom.
2.	Načelno ne nosi nikdar mojega kovčka in moje težke torbe, ko me prideš čakat na kolodvor. Sem sama končno dosti močna, razen tega si mož in ne kak tovorni osliček.
3.	Po možnosti mi pokaži mnogo fotografij, na katerih si v družbi drugih deklet. Rabim enostavno potrdilo, da si zaželen.
4.	Pri vsakem sestanku me pusti čakati vsaj pol ure, posebno tedaj, če imava o čem posebnem govoriti. Jaz sem tedaj posebno vesela, če le prideš.
5.	Raje nikoli ne povej, zakaj te ni bilo zadnjo nedeljo. Končno mi nisi dolžan dajati računov. Ali pa mi vsaj povej pet zadržkov, ki pridejo pred menoj na vrsto — na primer: pil sem vrček piva, čistil sem avto, prebral sem zadnji del romana, klepetal sem z Reziko,, zadržala me je nogometna tekma. Samoumevno bom tedaj uvidela, da sem na zadnjem mestu in bom rado-voljno odstopila.
6.	Nikoli mi ne pokloni česa, ne šopka rož, ne steklenice Coca-Cole, ne prijetnega večera in predvsem ne kake vljudnosti ne, da bi za to zahteval »odškodnine" in tudi, če bi bil samo poljub. Končno se moram naučiti, da ima vsaka reč v življenju svojo ceno.
7.	Očitaj mi često, da smo ženske dandanes samostojne zlasti tedaj, ko gre za to, da smem v kinu menjati s teboj mesto, ko pred menoj sedi izreden dolgin. Večkrat na to pozabim. Povečini tudi tedaj, če mi zopet pred nosom zaloputneš vrata.
8.	Pojasni mi predvsem kmalu, da potrebuješ zelo veliko svobode in sprememb. Drugače bi me obhajala lahko usodna zmota, da le za mano hodiš.
9.	Opozori me često, da je moja prijateljica bolj brhka, da je lepše oblečena, bolj vesela in da ni tako pusta kakor jaz. Mo-
Z7\ MLADINO 1 ±N_PROS\/ETO
Iščem moža . . .
Modrijan Diogenes je iskal z lučjo na javnem trgu „moža“. Nenadoma je vzkliknil ves razočaran: »Iščem moža, pa ga ne najdem. Povsod vidim samo pritlikavce." Modrijan je hotel s tem reči: „Mož je sicer dosti, toda značajev je malo." Dostikrat se zgodi, da se kdo trka na prsi, češ „mož sem", toda njegova dela kažejo, da ni ni-kak mož, da se nanj ni mogoče zanesti, ker dela vedno nasprotno temu, kar bi kot mož moral delati. Moža v pravem pomenu besede je treba iskati.
Naši deželi so pred veki naši predniki postavili zaščitnika, o katerem je sam Kristus rekel, ko ga je ljudstvo spraševalo o možu ob Jordanu: »Koga ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka! In nadaljuje: »Resnično povem vam: med rojenimi od žene ni vstal večji od Janeza Krstnika."
ram spoznati končno tvoj okus, da se bom tudi nato po njem ravnala.
10.	Če greš z menoj na ples, pleši predvsem z drugimi. Moram videti kako dobro plešeš. Medtem ko z menoj plešeš, itak tega ne morem opaziti, ker me tako pritiskaš nase, da mi sapa pojema. Skrbi za to, da tudi sama sedim pri mizi in mi izrečno prepovej plesati z drugimi fanti.
11.	Skrbi, da tvoji prijateljii pripovedujejo v moji 'navzočnosti, vse mogoče strokovnjaške dovtipe. In če se ne bi smejala, vzemi seveda na znanje, da jih nisem razumela. Povej mi še enkrat, da bom razumela.
12.	Če si z mano skupaj, govori v vseh slučajih le o sebi. Mene ne bi moglo kaj drugega zanimati. Daj mi vedeti, kakšen junak si in kako se te vse boji. In pozabi pri tem, da sem tudi jaz videla zadnji Eddi — Constantime-film.
13.	Ne predstavljaj me svojim prijateljem, kot svoje dekle. To je starokopitno! Tega ne slišim rada. Rajši reci, da sem tvoja puža, tvoj mucek ali tvoja ..., to je veliko bolje.
Janez je bil mož trdnega prepričanja in jasnih načel. Kar je spoznal za resnično in pravično, tega se je držal; to so bila njegova načela, po katerih se je ravnal. Od tega svojega prepričanja se ni umaknil za nobeno ceno. Tudi grožnje ga niso premaknile.
Janez je bil svoboden mož, preprost, neodvisen, brez zahtev. Nikogar se mu ni bilo treba bati. Sproščen materialnih zahtev mu ni bilo treba klečeplaziti pred nikomer za košček kruha ali službeno mesto; sproščen strasti in krivde mu ni bilo treba trepetati pred očitki; bil je nedopovedljivo velik — vzvišen nad drugimi.
Ko bi njega srečal modrijan Diogenes, bi gotovo vzradoščen zaklical: »Našel sem moža!" In ko bi Diognes hodil po koroški deželi...?
14.	Štedi pri zabavi, ko greš z menoj na sprehod. Rajši vzemi s seboj radio in naravnaj na največjo zvočno jakost. Mogoče bo tedaj tudi mimoidočim jasno, da tvoji lepo počesani in naravnani lasje niso nič v zvezi s tvojim praznim žepom.
15.	Ne povej mi kaj ličnega, kar si osebno oblikoval. Vzemi si raje za vzgled, kaj je rekel v zadnjem filmu Richard Burton Elizabeti Tayler in Rex Gilde Gitti: „Ti si za me edina žensika na svetu". To je tako originalno in mi posebno ugaja.
Če bi ti tile izbrani načini ne zadostovali, da bi se me iznebil, tedaj jih nisi pravilno uporabljal. Predvsem ne s pravilno vztrajnostjo In pogostnostjo.
Seveda: če se ti omenjene »odlike" tu in tam pripetijo, vzamem to na znanje, da so se slučajno zgodile in tedaj tudi dobro veš, da jih ne vzamem tako tragično. Nisem malenkostna! Če pa pomenijo pravilo in se sam tega sploh ne zavedaš, lahko samo obžalujem, da sem tako dolgo trpela na slabem okusu in da sem sploh s teboj hodila...	Tvoja Mojica
(Iz Wende — DMK)
Nekoč sem stopala čez polje zlato, in vse okrog in krog cvetel je mak; prav lahen vetrič valovil je trato, lahak in prožen mi je bil korak.
In rahlo zrelo klasje je šumelo, škrjanček se je dvignil pod nebo; zapel je pesem, nežno im veselo, kako na svetu je lepo, toplo!
Lučka Pilgram
Odkod je prišla abeceda
Pravzaprav ni prišla od nikoder. Abecedo so polagoma sestavili človeški možgani. Nihče se ni usedel za mizo, da bi sestavil abecedo In jo dal ljudem rekoč: »Zdaj pišite tako!"
Prva pisava je obstajala iz slik. Človek je začel, kakor začenjajo otroci: najprej začno risati predmete, ki jih vidijo. Te risbe so polagoma postale nekake črke. Za črko »O" so n. pr. narisali odprto oko. Pravijo, da je črka „i“ nastala iz slike moža. Pika je glava, ostalo pa telo.
Abeced je veliko. Drugače kot mi pišejo n. pr. Slovani na vzhodu, drugače pišejo Turki, Arabci, Kitajci, spet drugače drugi narodi.
Najbolj razširjena je abeceda ali pisava, ki ji pravimo latinica. Nemci pišejo poleg latrnice tudi gotico.
JUBILEJ CENTFOKA
Med največje ameriške filmske družbe spada brez dvoma filmsko podjetje 2oth Century Fox, ki bo v kratkem obhajalo 50-letnico svojega obstoja. Navada je, da obhajajo velike ameriške firme takšne obletnice z velikim in dragim pompom, Cent-fox pa se je odločil, da bodo ta jubilej pro-stavili v vsaj tihoti. Goste bodo povabili na kosilo, ki gotovo ne bo skromno, toda javnost o vsem tem ne bo mnogo zvedela. 'Razlog za takšno odločitev je bilo mnenje vodstva, da Centfox-družbi ni toliko v ponosno preteklost, temveč vse bolj sedanjost z njeno mladino.
RUDOLF IV.
ustanovitelj dunajske univerze
Združeni Slovenje ih Bajvarci so Obre prav pošteno nažgali, da je bil za dolgo dobo pokoj. Bajvarsbi poveljnik Griff, ki je s svojo konjenico bil tako mogočen v boju, pa je od slovenskega kneza Boruta v imenu vojvoda Odila nasilno zahteval, da mora priznati nad sabo bajvarsko oblast kot plačilo za izkazano pomoč. In še sina Gorazda ter bratovega sina — ime mu je bilo Hotimir — je z vso silo terjal ter pretil s pobojem, če knez in njegov brat tega ne storita... Da bi po hudem boju znova ne .prelivali krvi, je koroški vladar pristal na hudo žrtev, toliko bolj, ker je poveljnik Griff zatrdil, da se kneževičema ne bo nič storilo, še naučila se 'bosta kaj pri Bajvar-cih in se srečno vrnila.
Vojvodiči, bratje nadvojvoda Rudolfa, so pozorno poslušali to resnično zgodbo.
»In sta zares bila odpeljana?" je tria radovednost živahnega temnolasega in tem-nookega Leopolda.
»Zares sta morala z Bajvarci. Pa ne v ječo. V samostan na otok Awa v Chiemskem jezeru so ju odvedli. Tukaj sta poganska ikneževiča spoznala krščansko vero. Knez Borut, moder vladar, je še sam, čeprav je bi)l pogan, pisal bajvarskemu vojvodu Odi-lu, naj se sin Gorazd in njegov bratranec Hotimir vzgojita v .krščanstvu... In tako se je tudi zgodilo, da so ju tam v samosta-nu sredi Chiemskega jezera poučili o naši sveti veri in ju pripravili za sv. 'krst...“
»So ju tam v samostanu 'tudi krstili?" je vpadel živi Leopold.
»Tam v samostanu, kjer je takrat bil opat tudi škof, ali pa pri Sv. Petru v Salzburgu, kjer je opat tudi vselej bil škof. Takšne
vladarjeve sinove, kneževiče ali mlade vojvode, krsti navadno sam škof ...“
»Kakšna imena pa so dali onima dvema karantanskima kneževičema?" je želel izvedeti Albreht.
»Saj sta imena vendar že imela!" je brata Albrehta zavrnil najstarejši Friderik.
»Da, poganska imena! Pri krstu se pa daje novo, krščansko ime! Ime po kakšnem krščanskem svetniku, po sv. apostolu ali po kakšnem mučencu," so pojasnili gnad-Ijivi gospod opat.
Zdaj so vsi trije mladeniči postali radovedni, kakšni krščanski imeni sta pri krstu prejela slovenska kneževiča.
»Katera imena so jima tam izbrali pre-vzvlšeni gospod škof? Ali sta si jih morda tudi sama smela izbrati?" je Albreht bil najbolj zvedav.
»Ej, malim otrokom izbirajo imena starši im duhovniki, takimle mladostnikom, zlasti iz knežjega rodu, pa se ustreže tudi po njih želji. Je pa običaj, da se krstno ime daje po svetniku tistega dne, ko se krst izvrši, ali pa ime svetnika, ki je najbliže dnevu krsta. Pa vemo samo za eno krščansko ime, za tisto, ki ga je pri krstu prejel vladarjev sin Gorazd, medtem ko nam Hotimirovo krščansko ime ni znano...
»Tako? Škoda!" je obžaloval najstarejša Friderik.
»Ali je Gorazd dobil lepo ime?" je mikalo Leopolda.
»Prav lepo! Pa je to Ime še sam povzdignil, ker je tudi sam postal svetnik," so zatrdili gospod opat.
»Svetnik! Svetnik! Svetnik!" so vsi trije 'kar osupnili.
»Resnično! Gorazd, ki je pri krstu prejel ime Domicijan, je postal prvi krščanski karantanski knez. Kmalu se je smel vrniti domov na Koroško in je za očetom Boru-
tom prevzel vlado. Pa je na nesrečo vladal samo tri leta. 2e po treh letih je umrl."
»Umri? Ojoj! Umrl?" so presenečeni obžalovali vsi trije bratje. »Umrl je, toda kot svetnik, ki ga na Koroškem 'častijo kot sv. Domicijana. Ta mladi krščanski vladar je bil sila goreč za sveto vero. Tam v Mill-stattu je vse poganske malike pometal v jezero ... On je najbrž na Krškem gradu že zgradili ali dal zgraditi cerkev v čast prvemu apostolu sv. Petru. Nič se ne ve, kakšne smrti je umri mladi krščanski knez, ali je .imel kakšno notranjo bolezen ali se je kje ponesrečil ali so ga nemara nasprotniki, ki brez njih ni bil, celo ubili, Tam v Millstattu, kjer je karantanski vladar imel 'Svoja velika posestva in kjer je Gorazd-Do-mioijan zrušil staro pogansko svetišče z vsemi maliki vred, je tudi dal sezidati lepo cerkev in samostan. Tu so se naselili benediktinci. V tem 'samostanu je pokopan in zelo od menihov in ljudstva češčen. Ondi imajo tudi lepo podobo, ki predstavlja Gorazda-Domicijana kot prvega karantanskega krščanskega kneza. Jaz sem tisto podobo že videl, ko sva z vetrinjskim opatom Janezom pred kakšnimi 25 leti bila v samostanu na obisku in na božji poti. Tudi vam priporočam, da bi, ko boste prišli na Koroško' h knežjemu ustoličenju, pojezdili še tja v Millstatt počastit prvega koroškega krščanskega vladarja. Se kar spodobi! Če drugače ne, vas jaz na svojem vozu povedem tja."
»Da, vi, vi, gnadljivi gospod arhidiakon!" se je za vse tri najbolj željno priporočil pogumni Leopold.
»Dobro, pa pojdem tja z vami jaz. Naj vam sv. Domicijan postane vzornik za življenje in delovanje! Naj bi tudi vi imeli isto gorečnost za Boga in božjo Cerkev!"
»Kdo je pa za sv. Domioijanom zavladal na Koroškem?" je pobaral Friderik, ki
ga je obšla temna misel, kaj bi bilo, če bi njegov starejši brat Rudolf, avstrijski vladar, nenadoma umrl.
»Mladi knez sv. Domicijan je zapustil mlado vdovo in otroka. Ljudstvo pa je takoj, potrebovalo dn tudi hotelo novega kneza. Zato je 'Gorazdu-sv. Domicijanu sledil nov krščanski vladar, ki je bil z njim v samostanu na 'Ghiiemskem jezeru, namreč .njegov bratranec knez Hotimir. Njega je frankovski kralj, M je tedaj imel že oblast tudi nad Bavarci, na prošnjo ljudstva poslal Koroški za novega krščanskega vladarja. Tudi Hotimir je bil goreč kristjan. Pri krstu mu je bil za botra duhovnik Lupo, najbrž kak slovenski rojak s Koroškega, s seboj na Koroško pa, je Hotimir privedel duhovnika Majorana, ki je bil nečak njegovega botra duhovnika Lupa. Hotimir je bil zelo vdan opatu, škofu in samostanu sv. Petra v Salzburgu. Začel je zidati ali pa je vsaj nadaljeval zidavo' Marijine cerkve Svete Gospe... Ej, lepa je ta cerkev! Sodim, da je že sv. Domicijan izbral kraj za to veličastno 'baziliko... To prvo Marijino cerkev v Karantaniji je posvetil prvi koroški škof sv. Modest, (katerega je na Hotimi-rovo prošnjo poslal v deželo opat in škof samostana sv. Petra v Salzburgu, sv. Vir-■giliij... Triko lepe reči boste videli na Koroškem. Od srca vam privoščim ...
»Jaz se najbolj, veselim in koprnim po 'tistem trenutku, ko bom vstopil v tisto Marijino svetišče Gospe Svete." je od srca izpovedal mali Leopold.
»Mene pa mika, kako bo na Krnskem gradu, kakšen le bo tisti obred umestitve brata Rudolfa, pravzaprav vseh nas štirih za vladarje!" je koprnel po novosti malce .starejši Albreht, ki je ljubil gradove.
»Mene pa vleče tista podoba sv. Domi-cijana v Millstattu. Kakov neki je bil po stasu in obličju prvi koroški krščanski
	
p oo j oo s a° /\ 00 fNl 00 O	B 00 R 00 /\ <*> J\j j oo e
E. Pichler:
iz cAmetike,
Maks je že na prvi pogled spoznal starega moža v ponošeni obleki, ki je pozvonil na stanovanjskih vratih.
„Stric Henrik?” je zajecljal. „Je li mogoče? Petnajst let smo te že 'imeli za mrtvega!”
„Da, stric Henrik,” je odgovoril stari mož z jokavim glasom. „Ali lahko vstopim?”
„Seveda, seveda, kar pridi!”
„Kaiko vam gre?” je vprašal stric. „Kako je tvoji ženi? Imata otroke?”
„Otrok nimava, stric. Klari je dobro. To 'bo napravila oči, ko se vrne. Šla je nakupovat. Toda, — kako se pa tebi godi, stric?”
„Kaj ne vidiš tega na meni?” je vprašal starček. »Slabo mi gre, nasitil sem se Novega sveta. Rad bi v domovini umri, zato sem spet tu!”
„No, seveda,” je pokimal nečak. Posadil je strica v naslonjač. Hipoma ga je spreletel sum. Razen njega, nečaka, nima stric nobenih sorodnikov in išče sedaj pri njem zadnje zatočišče. Tu bi mu bil dober nasvet kaj potreben ...
Maks je vstal. »Skuhal ti bom kave, stric Henrik,” je dejal, da je imel vzrok oditi iz sobe. Mora zadevo premisliti, predno se odloči. Stric bo gotovo kmalu prišel s tem na dan.
Ko je nalival vrelo vodo v vrč za kavo, ga je nenadoma spreletela misel: »Kaj pa, če se stric le pretvarja? Že večkrat se je pripetilo, da je iz Amerike prišel bogat stric in se delal berača, da bi tako svoje dediče preizkusil.”
JHem za smeh
Ponekod (za železno zaveso) imajo navado, da gospodu kaplanu, kadar je premeščen, poklonijo »balo”, to je koristne predmete, ki mu bodo na novem službenem mestu prav prišli.
Pa se je neki miličnik zaradi te navade močno razburil. »To je izkoriščanje verskih čustev v osebne namene,” je ugotovil. Pozval je k sebi Pirhovo Mico, tisto, ki je vse pobiranje vodila in jo ostro vprašal: »Kaj je vzrok, da za kaplana pobirate?”
Mica se je hitro znašla: »Saj bi za vas tudi, če bi šli proč iz tega kraja, kakor sedaj odhaja gospod kaplan.”
knez? Ali drži v roki meč ali križ?” je mikalo že krepko zraslega, vendar bolehnega Friderika.
»O, tudi jaz bi rad videl podobo sv. Do-micijana. Jaz ga želim tudi 'posnemati!” je prostodušno razodel mali Leopold.
»Tako bo prav, dragi Leopold!” so po-hvaliiiM dečkovo vnemo kranjski gospod ar-hiidiakon. »Največ velja pred Bogom in ljudmi tisti, ki lepo živi in z zglednim življenjem druge uči!”
»Ali bomo na Koroškem videli tudi podobo sv. škofa Modesta in podobo kneza Hotimiira?” je bil zvedav Albreht.
»Da, podobo sv. škofa Modesta boste vi-videli pri Gospe Sveti nad njegovim grobom. V baziliki je sv. Modest pokopan. V ■roki drži gosposvetsko cerkev, 'ki jo je bil sam posvetil... Podobe kneza Hotimira pa nisem še nikjer zasledil. V cerkvi je seveda nimajo1, ker ni svetnik. Na kakšnem gradu pa že imajo kje njegovo' podobo...”
Friderik je imel še eno vprašanje. Želel je vedeti, ali tudi na Kranjskem, v domovini gnadljlvega gospoda opata in arhidia-kona, častijo An proslavljajo sv. Domieijana, prvega krščanskega kneza slovenskega rodu.
»Pri nas na Kranjskem in tudi na sosednjem Primorskem in Štajerskem je sv. Damici jan na žalost skoraj nepoznan, čeprav je naše gore list, našega rodu slavni sin. Menim, da je krivo temu to', da je tako kratko vladal dn navrih je še daleč stran pokopan. Morda so krivi tudi upori poganskih Slovenov zoper sv. krščansko' vero, da se njegovo ime ni razširilo povsod, koder ‘bivajo Slovenje. Ej, na Koroškem pa dobro vedo, da je sv. Domicijan prvi krščanski kras koroške krščanske dežele. Tudi vi mladi, ki boste ali pravzaprav ste že koroški vojvodiči in vladarji, se radi in z zaupanjem zatekajte k prvemu koroškemu svetniku!”
Zažvižgal je predse. Mora se o tem prepričati in to prav kmalu, čemu pa ima prijatelja, detektiva. Harald bo to vse poizvedel, tačas pa bo on, Maks, ravnal s Stricem nevtralno in prijazno.
»Pozdravljen v domovini,” je patetično vzkliknil, ko sta nesla prvič čaše vroče kave k ustom.
Ko je prišla Klara, ji je bilo, kot bi padla iz oblakov na trda tla. Maks pa je brž našel trenutek, da je na samem govoril z njo.
Zvečer sta pripravila stricu mehko ležišče na zofi...
Detektiv Harald je dobro opravi i svojo nalogo. Po štiriindvajsetih urah je Maks vedel, da igra stric komedijo. V Palast-hote-lu je imel v najemu celo vrsto sob. Najel je služabnika in dajal kneževske napitnine.
Ko je stric Henrik že tri noči prespal na zofi, je Maks ujel ugoden trenutek, da razčisti položaj.
»Stric, kaj ne bi hotel ostati za vedno pri nama?”
Stric Henrik je napravil oči An vprašal: »Pa bi vidva sprejela to breme?”
»To vendar ne bi bilo breme. Prisrčno si nama dobrodošel in veseliva se, imeti te pri sebi”.
Stricu sta spolzeli dve debeli solzi po licih: »Zelo sem vama hvaležen, a to vendarle ne gre. V tem majhnem stanovanju ...“
»Toda prosiva te, stric!”
»Ne, ne govorita mi o tem, iz tega ne bo nič”.
»Kako pa naj bi bilo?”
»Jaz — jaz si bom poiskal kakšno delo, otroka moja. Dve, tri leta bom že še zdržal in potem sem si toliko prislužil, da me sprejmejo v kakšen dom za onemogle.”
»Zakaj pa naju imaš stric, je razburjeno dejala. Tega ne bova dopustila. Nikoli! Saj imava nekaj prihrankov in mislim, da sva si z Maksom v tem edina. Če stric zares neče biti pri nama, potlej je samoumevno, da mu midva poiščeva primerno in udobno zatočišče za stara leta v prvovrstnem domu za ostarele.”
»Prosim, stric, ne protivi se! Klara ima popolnoma prav. In veš, kako resno misliva s tem, bom takoj storil potrebne korake. Slučajno poznam upraviteljico ene-
»Ali ima Koroška še katere druge domače svetnike?” sta hkrati zastavila vprašanje Albreht in Friderik.
»Seveda jih ima, svetnike in svetnice. Tako na primer sv. škofa Albuina, ki je bil škof v Briksenu, doma pa na Kamnu ob Dravi. Potem njegovo mater, blaženo Li-hardo, ki je dočakala skoraj sto let, in blaženo Hemo na Krki, ki je ustanavljala samostane in darovala svojo posest za krško škofijo. Prav slavne božje služabnike in služabnice ima Koroška. O njih vam bom govoril drugič. Zdaj mislite le na Krnski grad, na Gospo Sveto in na sv. Domieijana v Millstattu.”
*
Velike so bile priprave na vojvodsko umestitev štirih habsburških vojvodov na Koroškem, tako na avstrijskam vojvodskem dvoru kot tudi na Koroškem. Nadvojvoda Rudolf se je hotel mogočno postaviti kot kakšen kralj, njegovi trije mlajiši bratje bi bili le za »peto kolo”, vse bi bil sam. Za obred, za pripravo nanj se ni veliko zmenil, marveč je mislil venomer na veliko veseljačenje po obredu, na viteško igro in mogočen lov njegovih mladih prijateljev, lovskih junkerjev, ki jih bo vodil junak Friderik Kreuzpek, prvi dvorni lovec. Opat in arhidiakon Peter so z nevoljo gledali, kako so junkerjl na dvoru dobivali vedno večjo veljavo in se vedli tako prešerno. Ne bo njih spremstvo prineslo blagoslova Rudolfu, v pohujšanje bo mlajšim trem vojvodom. Ne, ne bodo molčali opat Peter, marveč bodo nadvojvoda, ki je sicer razumen in še kar veren mladenič, posvarili... Oh, kadar manjka oče, manjka mati mladostnikom. Teta Ana, prednica klariisimj, pa je samo teta in še v samostanu je. Kaj ona ve, kakšne muhe ima mladi vladar. Namesto da bi se učil za obred in s pobožnostjo pripravljal na veliko službo, kot se za to trudijo mlajši trije bratje, pa tisto tekanje
ga najboljših zavodov za ostarele. Takoj jo pokličem in vprašam, kdaj lahko prideš.”
Matos je odšel k telefonu in namenoma dolgo iskal številko. Kajti sedaj bi bil pa že čas, da pride stric z barvo na dan.
Stric Henrik je le molčal. »No, prav,” si Maks misli. »Pri svojem premoženju si pač lahko privošči šalo. Pa naj jo ima!”
Čez deset minut telefonskega razgovora je bil stric do smrti sprejet v zavod. Treba je bilo le še pogodbo .podpisati in izpolniti ček.
Stric Henrik je bil poln hvale. Drugi dan je Maks izročil upravnici doma za onemogle 'podpisan ček z vsoto, toi bo stricu omo-
»Ti imaš dobro srce. O tem govorijo povsod. Berači prihajajo' k nam v trumah. V obče ne mine teden, da bi ne prišli kateri.”
Če bi jih Dorly vsaj že pri vratih odpravila. Ampak ne, prosi celo vsakega posameznega, naj pride v kuhinjo.
»Pridite bliže, ubogi mož! Tako, na levo prva vrata. Sedite prosim. Postrežem vam z jedjo!”
Naslednji dan pride zopet berač.
»Le dalje!” reče Doriy prijazno.
„2e vem, prva vrata levo,” pokima mož. Saj že dobro pozna razmere pri nas.
»Smem postreči s sendvičem?” vpraša Dorly.
»Seveda.”
In berač je obloženi kruhek, a Doriy prijazno ogleduje pri tem.
Doriy daruje, kar je pač trenutno pri roki. Krompir z omako ali pečenico ali zelenjavo. Potem da Doriy za priboljšek še potico.
Gorke dahnejo sape, vir zaleskeče ... »Orji, orji!” svetli glas zašepeče — les in ledina in loka zakldje, plug za voli po zemlji škriplje in rije.
k viteškim igram dn pajdašenje z dunajskimi objestnimi jiunikerji! Kaj bodo rekli drugi vojvodi An plemiči? Morda se bo pa nadvojvoda vsaj na Koroškem zresnil in vedel kot vojvoda, kot knez, kot kralj... Saj to tudi zna, kadar hoče...
Ker nauki tete Ane, prednice klarisinj, iin tudi gnadljlvega opata in arhidiakona niso veliko zalegli, je Bog poslal pa šibo. Dobrih sedem dni, preden bi odpotovali z Dunaja nadvojvoda, vojvodiči in sorodstvo ter seve Rudolfovi povabljenci, predvsem prešerni juokerjii, pridirja na vojvodski dvor cesarjevo odposlanstvo s cesarjevim pismom. Cesar je namreč od salzburškega nadškofa, ki je tudi bil povabljen, po naključju zvedel za Rudolfovo vojvodsko umestitev na Koroškem. Ker o tem ni bil obveščen niti on in niti njegova hči Katarina, Rudolfova mlada nevesta-žena, nič obveščena in ne 'povabljena, je cesarja to razkačilo. Že Rudolfovo samovoljno povišanje v nadvojvoda je s težavo, samo zaradi hčere Katarine požrl, tega pa ne požre in ne požre ... Brez svoje mlade žene, cestarjeve hčere, se bo dal ustoličiti? Kaj je njegova hči nič? Pa saj po očetovem testamentu niti sam pravice nima do vlade na Koroškem. Kje so pa ostali trije bratje? Pa tudi, če bi ostale tri brate s seboj vzel, kaj bodo štirje vojvodi ustoličeni za tako malo deželo? Nak, to pa ne in ne! Pa tudi ljudstvo bo zbegano in ne bo vedelo, kdo izmed bratov je in bo pravi koroški vojvoda ... Ne, ne, to' se ne sime zgoditi! Cesar Karl IV. je brž napisal pismo z gosjim peresom in ga opremil z vsemi težkimi ■pečati in bulami...
»Mi, Karel IV. Luksemburiški, po božji volji maziljeni kralj Češke in imperator svetega Rimskega cesarstva, prepovedujemo do nadaljnega vojvodu avstrijskemu Rudolfu, toi za potoojniim vojvodom Albrehtom vodi vlado v imenu vseh njegovih si-
gočila lep življenjski večer v miru in brezskrbnosti.
Klara pa je storila še več. Stisnila je stricu 200 frankov v roke, da si kupi novo obleko. Da proslavijo ta dan, je še prinesla steklenico vina stricu na čast.
Naslednja dan je šel stric, ne da bi kaj povedal, v Palast-hotel. Tam je plačal sobe in odpustil služabnika.
»Kako prav mi pride Klarin denar,” se je muzal pri sebi, »drugače moji prihranki skoro ne bi zadostovali, da plačam to komedijo!”
Stric se je preselil v dom za onemogle. Maks in Klara pa sta detektivu Haraldu do smrti odpovedala prijateljstvo.
Prevedla: Katja Lebedev
Tako gre dvakrat ali trikrat na teden.
Vjprav včeraj je bilo posebno hudo. Prišla sta kar dva berača škripaj. Moža sta brez bojazni.
Doriy se je takoj znašla. Ne same, da je gospodoma podarila že pri vratih nekaj denarja, ampak ju je celo povabila, naj prideta v kuhinjo, kjer jima je skuhala dobro juho, ker slučajno pri kosilu ni nič ostalo.
Seveda z vsem tem nisem bil zadovoljen, kar je ona počenjala. Ko sta gosta odšla, sem ji bral levite.
»Ljuba Doriy,“ zdi se mi, da pretiravaš darežljivost!”
»Pa vendar je to nekaj vzvišenega, Jer-ry!“ je odvrnila Dorly.
»Vzvišenega? Moj težko prisluženi denar razmetavati med ljudi?”
»To ne,” ampak, tu pa tam gledati reveža, ki je s tekom in ki se mu ne gnus; jed, to je namreč tisto!”
Heinrich Seidelbast — prev. B.
In jesen napolni mu kašče in v sode vina nalije in Kurent mu gode. —
Zame ni setev zorela in mak se usul je, ko grom nad poljanami rjul je.
nov, slovesno vojvodsko ustoličenje na Koroškem tako njemu samemu kot vsem bratom skupaj.... Ni čas za to še dozorel..
Ko je cesarjev maršal izročil pismo osebno nadvojvodu Rudolfu v roke in ga je ta vpričo maršala moral odpečatiti in prebrati, je postal bled kot stena... Vse perje in vsa namišljena slava je padla dol. Mogočni cesar torej prepoveduje in ne bo iz koroške slavnosti nič. K vsej mučni zadevi je pred maršalom in njegovim spremstvom moral napraviti še prijazen obraz in vse spremstvo cesarjevemu dostojanstvu primerno pogostiti. Ves čas ga je pa gr:zlo in gnjavilo, kako bo prebolel to sramoto, kako odpovedal vsem povabljencem že napovedano ustoličenje... To ima, si je bridko očital, ker je svojo nevesto Katarino in njenega očeta cesarja tako prezrl! Kdo neki mu je nesel na uho o pripravljenem načrtu... Vsaj gnadljivemu opatu in arhidia-konu in teti Ani, prednici pri klansinjah, bo moral povedati resnico... Morda mu onadva znata svetovati, kako iz te mučne zagate in sramote ...
Res sta oba znala kar isti svet, da je namreč spomin na prerano umrlega očeta Albrehta še preboleč in sinovi še niso dosegli polnoletnosti in da zato naj nadvojvoda Rudolf vojvodsko umeščenje na Koroškem odpove. Mlajšim trem bratom pa gnadljivi opat Peter niso morali docela skaliti veselja, ki so ga gojili za obisk Koroške dežele.
Iprosili so pri starejšem bratu Rudolfu, da jim za nekaj tednov kasneje dovoli skupno božjo pot na Koroško, predvsem h Gospe Sveti, k sv. Domicijanu v Millstattu, k blaženi Lihardi na Kamnu ob Dravi ter k blaženi Hemi na Krki in še kam. Nadvojvoda je ustregel, sam pa ni maral na Koroško.	(Konec)
Dr. Metod Turnšek
DORLV IN BERAČI
FL. GOLAR:
BLAC/OSLOV
Kje so brazde bleščeče? Kje njive zorijo in kot polne, visoke pmsi kipijo?
Kje tvoj vrisk je, sred polja svoboda, ogrnjena z zlatim viharjem od vzhoda?
Oratorju po delu zravnš se postava, v mislih o žetvi ogiblje mu glava — v hišo gre k deti, za njim .gre dobrota, šteje njegove trude in pota.
¥aienfln Oman v ^Galeriji 6f
Eden izmed najiboilj taleintiraniih in naj-'plodovitejšiih naših koroških 'likovnikov je brez dvoma mladi umetnik, slikar Valentin Oman, naš rojak, doma iz Štabna pri Ma-loščah.
Izgleda, kakor da sita se 'gospa Josafina Nitsch in gospod arhitekt Nitseh z ljubeznijo zavzela za tega nadarjenega slikarja, isaj razstavlja v ..Galeriji 61“ že tretjič po vrsti. Prvič je razstavil Oman svoja dela tam okoli leta 1963, potem o božiču 1964, skupaj z več drugimi slikarji An kiparji in sedaj sam, prav tako tam.
Ko je ..Galerija 61“ razstavila leta 1963 njegova dela, je umetnostna kritika postala pozorna na mladega slikarja. Tedaj so si bili vsi edini v kritiki, da je z nastopom Valentina Omana koroško slikarstvo pridobilo novega umetnika, slikarja. Na opazovalca njegovih slik so tedaj napravili močan vtis dramatičnost in bujna čustvena razgibanost razstavljenih stvaritev. Še isto leto se je Oman udeležil javnega tekmovanja mesta Celovca, na katerem je prejel prvo nagrado za osnutek nove blagoslo-vitvene dvorane celovškega pokopališča v Troji vesi (Annabichlu). S fresko mrliške veže je pravzaprav nastala njegova zadnja 'figuralna slika. Kmalu za tem in pa tudi že med ustvarjanjem 'Svoje freske, se je začel obračati k abstraktnemu slikarstvu.
Ker je Oman strastni risar, si najprej napravi skice, ki jih vidimo tudi na sedanji razstavi. Posebno mnogo je skic iz dunajskega življenja,. Zanima ga človek v svoji enovitosti, v kavarni, ko ljudje rajajo, ali na vlaku, na kolodvoru, v skupini, v množici, na cesti, v jami, na oknu, pred zidom in podobno. Iz kontur je prišel na barvo, na sliko.. Na enovite temne barvne ploskve nanalša plastično preparirano oljnato barvo, kar daje 'podobam teles svetel izraz. Ker išče Omam razčlenjevalno pot in mu je podajanje vidnega sveta zelo važno, le začel tem barvnim reliefom pridajati z neke vrste šrafiranjem grafične elemente. Take slike .smo prvič videli na likovni razstavi lani, poleti v gradu Porcia v Spittalu in pa o božiču 1334.
Slikar Valentin Oman razstavlja okoli 49 del: g vaš e v, olj in nekaj grafik, ki so nastali v zadnjih dveh letih 1964 in 1965.
V poznejših slikah (umetnik je bil marca letos v Italiji, v Neaplju (Pompeji) najdemo že svetle barve. Tako so nastale slike strnitve, nekaka mešana tehnika slikarstva in grafike pri katerih igra material
Izbira in kvaliteta preprog — zaves v trgovini
0SISCH’s EHBEN
KLAGENFURT, Paulitschgasse (Prosenhof)
zopet važno vlogo. Na se^ damji razstavi je ta- material star, orumeneli knjižni papir, ki je Omana navdahnil k njegovim kompozicijam, kot n. pr.: ..Pogo-vor ob reki“, ..Skalnata stana1", „Risbe na drevesno deblo", „ S tari rimski spomeniki" i(v ©'količi Deželnega muzeja in Deželne Vlade), ..Pelikan" (simbol volje in hrepenenja po .svobodnem svetu) in druge.
Potem so tu tudi olja, kot na primer „KeMh“,
„Beile figure na črnem ozadju" .(freska mrliške veže), „iCiklus mest" (pet slik), „,Razpada,joči otok"
(na lesu-furnirju). Im vsi ti gvaši in olja so čiste impresije, ki jih je slikar ab-, straktno naslikal.
To, kar nam razstavlja Valentin Oman v „Galeri-ji 61“ je moderno tonsko slikarstvo. Na dokaj splošen, skoraj neoseben način nam predstavlja umetnik svoj slikarski-absitraktoi, tonski, strukturalni, poljubno itransponira-ni, nedoločni izraz iz sveta. Omam je danes edini Korošec, Iki živi in dela v svoji ožji domovini — v Celovcu si je uredil tudi že svoj atelje — in iki zastopa smer abstraktnega slikarstva.
Če bi hoteli doumeti vse finese in po-
MALI OGLAS
Poleti nudi WOLL- u. STRICKBAR, Klaganfurt-
Celovec .(nasproti .kapucinske cerkve) lepe kopalne obleke — tudi bifeinlke.
'iLo-l^e^L
ViLLACH — BELJAK GERBERO. 6
lasJuak: HAMZEJ KOVAČIČ
Naša posebna tedenska ponudba:
vrtsii stili
v pisani povezavi,
stojalo belo lakirano, samo 185.- Šil.
vrtni steli
v pisani povezavi, stojalo belo lakirano, z naslonjalom	190.- Šil.
© Lastna dostava © 'Posebna izdelava v lastni delavnici
@ Preskrba kreditov'
Že nad 100 let pomeni Pfaff izredno kvaliteto in storilnost, zato tudi vi zaupajte v Pfaff 0 Pri nas dobite brezplačne nasvete @ Prirejamo brezplačne šivalne tečaje 0 Najboljša oskrbovalna služba © Velika zaloga nadomestnih delov © Rabljeni šivalni stroji vedno na-
ocodaj!
VAŠA PFAFF-STROKOVNA TRGOVINA
J@s@f itondre
Kiagenlurf - Celovec, lO.-Okfobar-SfraBe 22
Tel. 7T1-87
tankosti njegovih slik, ki jih razstavlja v ..'Galeriji 61", potem bi bilo nujno se z vsako natančneje baviti im si jo dalj časa ogledovati. Predvsem pa bi se morali bolj natančno poučiti s podrobnim študijem o 'abstraktni, tonski ,slikarski umetnosti, da bi ‘lahko razumeli moderno, sodobno slikarstvo.
'Eno pa je gotovo in to, moramo pribiti, da razstava prilča o veliki ustvarjalni moči našega mladega umetnika, slikarja. In če
LJUDJE (grafika s črno kredo)
še pomislimo, da je slikar šele na začetku svoje umetniške kariere, potem lahko z gotovostjo pričakujemo, da bo Valentin Oman v prithodmoisti podaril .slikarski umet-rnoisti iše marsikaj lepega.
Razstava v ,,Galeriji 61“ bo odprta do 9, jiulija, in sicer' od ponedeljka do petka, od 16. do> 19. ure.	B. L.
tfliihte. im. dee Sladi afa safoci
Ireflponkf
alfer Gebraychfwager8« Irsileressenferj
Szedi mesta zaidete
I n	| a W
zbirališče
vseh interesentov za rabljene avtomobile
z veseljem pričakuje vaš obisk bo najbližji Plaif šivalni tečaj.
0 Dajte nam svoj naslov in vam bomo sporočili, kdaj in kje
Fa. R. KNOCH & Co
KLAGENFURT, P RI ES TE R H AU S G ASS E 6 Telefon 37-21 und 72-8-18
Me>jwagen, Gebrauchfvvagen, Leihwagen
® Nova in rabljena vozila @ ter vozila za naposodo
Haš tednik iiemika
izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 25. Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. Naročnina masa mesečno 7.- šil., letno 80.- šil. Za Italijo 2800.- lir, za Nemčijo 20.- DM, za Francijo 22.- ffr., za Belgijo 250.- bfr., za Švico 20.- šfr., za Anglijo 2.- f. šterl., za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.