44 
 
Otroci se lahko učijo gibanja tudi s posnemanjem vrhunskih 
športnikov 
 
Katarina Bizjak Slanič
1
 in prof. dr. Marjeta Kovač
2
 
1
 OŠ Janka Glazerja, Ruše 
2
 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport 
 
Navdušenje nad dosežki slovenskih športnikov v zimskih športih kar ne pojenja. Katarina 
Bizjak Slanič, profesorica športne vzgoje, je za revijo Ciciban, ki je namenjena učencem 
prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja, prikazala, kako sta Matic in Julija opazovala 
športnike in s posnemanjem usvajala določene položaje in gibanja. 
 
Olimpijske igre so dogodek, ki nas pritegne pred male zaslone. Zavedati pa se moramo, da samo 
gledanje športnega dogodka in navijanje za »naše« športnike ni dovolj. Razburljivi tekmovalni 
trenutki imajo velik čustveni naboj, veliko bolj koristno pa je, če otrok pozorno opazuje 
športnikove položaje in gibanja ter jih poskuša posnemati. Gibalno učenje, ki omogoča 
spremembe v učinkovitosti izvedbe gibalnih spretnosti, namreč poteka v več zaporednih 
stopnjah
1
 predvsem z opazovanjem in posnemanjem.  
Najprej si mora otrok predstavljati, kako gibanje sploh poteka, zato ga mora videti. To zahteva, 
da je prikaz gibanja, ki ga opazuje, popolnoma pravilen, saj lahko drugače dobi napačno 
predstavo, kako naj gibanje izvede.
1 
Gibanje lahko prikaže starš, učitelj, trener, sošolec, ali pa 
dobi predstavo o gibanju s pomočjo medijev (ogledov športnikov na televiziji, tablici …).
2
 To 
stopnjo imenujemo kognitivna stopnja
1
, saj je otrok ob oblikovanju pravilnega modela gibanja zelo 
miselno dejaven. Ko razume, kaj od njega zahtevamo, se z izvedbo gibanja začne v posebnem 
delu možganov oblikovati gibalni program. V njem se zbirajo različni podatki o gibanju, npr. 
kako poteka, kakšno je zaporedje mišičnega delovanja, koliko sile zahteva izvedba, kako hitro 
naj gibanje izvaja .... V začetku bo gibanje le redko izvedel brez napak. Zato mu moramo 
razložiti, kaj dela narobe in popravljati njegovo izvedbo. Ta stopnja učenja (imenujemo jo 
asociativna stopnja
1
) je običajno zelo dolgotrajna in zahteva veliko ponovitev enakega gibanja. 
Tako se gibalni progam lahko izvede skoraj vedno enako, njegova izvedba pa postaja 
samodejna in učinkovita. Ko otrok doseže to (avtonomno ali samodejno
1
) stopnjo, lahko začne 
spreminjati dejavnike gibanja: gibanje izvaja hitro ali počasi, v različne smeri, dodaja še druge 
dejavnosti, npr. nadzoruje lahko okolje in se odloča, kaj bo naredil, če se okoliščine 
spreminjajo. 
Ključno je, da otrok začne vzpostavljati najprej nadzor nad statičnimi položaji (držami), nato 
pa nad počasnejšimi in na koncu nad hitrejšimi gibanji.
2
 Katarina Bizjak Slanič je za to 
izkoristila pravkar končane olimpijske igre in za bralce revije Ciciban pripravila zanimiv 
prispevek. Matic in Julija sta posnemala položaje in gibanja različnih športnikov, ki so nastopali 
na zimskih olimpijskih igrah. Tako sta si oblikovala različne gibalne programe. V posameznih 

45 
 
položajih sta poskušala vztrajati dalj časa, s tem pa sta razvijala tudi gibalne sposobnosti. 
Poskusite posnemati položaje in gibanja še drugih zimskih športov.  
  

46 
 
 
 
Viri: 
1
 Magill, R.A. in Anderson, D. (2014). Motor Learning and Control: Concepts and 
Applications. New york: McGraw-Hill. 
2
 Novak, D. in Kovač, M. (2022). Gimnastična abeceda. Ljubljana: Fakulteta za šport.