-«S 42 SN- Mračni trenutki. (Piše Jožef Volc.) I. |sOa|:J, to vam rečem, nekaj modrih se ukreše leto in dan v tistih drobnih f|l§| glavicah, modrih, da se Bog usmili. Salamon v svoji modrosti bi jih %-cgce gOtovo ne pOtrdil; če pa kljub temu ,,Vrtec" nekaj tacih ,,modrih" razstavi v zabavo svojim — upamo modrejšim — čitateljčkom, ne bo brez sadu. Tudi \z zmot se učimo. K6sova Marijanica ni bila napačna učenka. Sicer je hodila še le prvo zimo v šolo, a pa se kmalu pozna, kako bo pozneje. Rdeča je bila v lice, kot bi jo bilo vedno sram; taki so bili vsi Kosovi. In če so jo mama doma povrh povezali še v tisto veliko ruto, da ji ni bilo po poti mraz, ondaj je bila Marijanica od mraza in vročine še bolj zagorela in pravi pravcati ,,punkeljček". Tako povezana je tisto zimo vedno prihajala v šolo. Se zdaj mi je takisto pred očmi. Reči moram, da je v šoli obče pametno odgovar-jala. Nekoč se ji je pa vendar hudo skazilo. Naj vam povem. 0 Kajnu in Abelu smo se menili. Na tabli je visela živo slikana podoba. Pred dvema dnevoma sem jo deci vprvo razložil, in zdaj nam je bilo zgodbo ponoviti. ,,No, Marijanica, kaj je bil Kajn?" Da bi jo bili videli, kak6 je drugekrati brzo poskočila in glasno in jasno odgovorila, kar je vedela. Danes pa počasi, počasi — — vendar zleze pokonci. Zdelo se mi je, da ne bo dosti kupčije. ,,No, Marijanica, kaj je bil Kajn?" Tisti polni obrazek je zardel kot vipavska črešnja. Trepalnici sta se povesili, ustnici zganili in potresli, a čuti ni bilo nič. Ali se na dež pri-pravlja, ali pa bo odgovor ... — In prišlo je oboje. ,,Saj se spominjaš, Marijanica, da sem vam zadnjič pravil zgodbo o Kajnu in Abelu. Povedal sem vam tudi, kaj je Kajn Bogu daroval, in kaj Abel. Gotovo veš, kaj je bil Kajn. Le pogumno povej!" Spet nič, le ustni sta še trepetali in tam v kotu očesec se je nekaj zbiralo. Tedaj se za Marijanico skrivši in napol dvigne nje sestrična Tončka Pintar in ji zašepeče: ,,Kmet, kmet !•' Ne samo Marijanica, tudi jaz sem dobro čul tisti: kmet, kmet. Da pred soucenkami vsaj navidezno rešim čast Marijanici, vprašam jo vnovič: ,,No zdaj, Marijanica, kaj je bil Kajn?" Tedaj je privrelo na dan vse zajedno: solze in odgovor: ,,Medved" . . . Smejali smo se vsi, kaj hočemo ? Le Marijanica je ostala resna in z rokavom brisala oči. Nje časti ni bilo mogoče rešiti tisti dan. Pozabilo se je to. Marijanica pa vem, da še danes bolje kot kdo drugi pomni, da ni bil Kajn medved, ampak kmet, kmet. .. -*! 43 »*- II. To vam je bil pa spet drugačnega kroja človek — Nande Likar. Doli v zadnji klopi je sedel na konci. Trd kot drenov les in mrtev kot bukov štor. Moral je biti že posebno srečen in solnčen dan, da je on dvignil roko, če je bilo vprašanje: kdo ve? In še tedaj bi bilo ponajveč bčlje, da je ni. Najprej si lahko zastavil glavo in življenje, da bo Nande užagal kako stru-pensko neumno. — Pol življenja mu je bil pač le svetli gumb pri telovniku — zadnji v redki vrsti in jedini tega rodu, odtrgan menda staremu očancu od telovnika. Kar redno in vedno je Nande strmel vanj in ga vrtil mej prsti, dasi se ga je držal sam6 še s par nitkami. Kaj čuda, če mu je ob tem malovažnem poslu poduk prišel le napol ali skoro nič do možgan. ,,Alo, Nande, povej nam, kak6 je bilo ime poveljniku hudobnih an-geljev ?" ,,Kogaa-a"?" zategnil je dolgočasno, kot da ga je kdo ob poldveh zjutraj zbudil. Spet je bil z vso dušo pri gumbu. Obsedel je, le jedno oko je dobro-dušno napol odprl in pogledal vame. Steška sem vso klado spravil v malo navpično smer. ^Stiri leta že hodiš v šolo, pa ne veš, da treba vstati, kadar te pokli-čejo." Malce užaljen je povesil glavo, koncno se pa vendar nekam bolj zravnal. ,,Kak6 je bilo ime poveljniku hudobnih angeljev", sem vprašal. ,,Ali veš ?" Z rokavom je potegnil čez usta ali kodi in zamrmral: ,,Lufarca ..." Zdelo se mi je, da nisem prav čul. Dem mu vnovič: ,,V celem stavku moraš odgovoriti. Toraj: poveljniku . .." ,,Poveljniku hudobnih angeljev — Lufarca." In kar precej je sedel. Umišljal si je, da je neizmerno prav odgovoril. Utrudilo ga je. Gumbo je vrtel naprej in malo mu je bilo mari, če se mu je kdo pritajeno čehljal. Napačno bi sodil, kdor bi menil. da je bil Nande bolehav ali slabo-umen. Ej, da ste ga videli zunaj šole, govorili bi drugače. Noben plot mu ni bil previsok, nobeno drevo pregladko, nobena skrivalnica preskrita, noben drug prezvijačen. Toda v šoli — čmeren kot medved o novem letu... Kaj je nekoč uganil, čujte! O božjem stvarjenju se je pletla govorica in uprav ob tem smo bili, kar je Bog ustvaril drugi dan. ,,Drugi dan je Bog ustvaril nebes in oblake." In šlo je od ust do ust: nebes in oblake. ,,Otroci, ali pa tudi veste, kaj je to nebes?" ,,Vemo, vemo!" šuštelo je iz klopij. Ugibalo se je mnogo; ta in oni je pomolil roko in spet s&lel, ne da bi bil dal točen in določen odgovor. Nebesa, nebo, strop . . . in spet nebesa, to in ono, kar še pride deci na misel. ,,Ali res nikdo ne ve razložiti, kaj je nebes ? Podobico dobi, kdor nam prav povd". Tedaj se je nekaj zganilo tam zadej. Bil je Nande Likar. Spustil je gumb in dvignil roko. To nekaj pomeni. .. -*« 44 *¦*- ,,No, Nande, povej nam, kaj je nebes in zasluži si podobico." ,,One, o veliki noči —." Nekaj bo le, sem si mislil. Fante najbrže misli na nebes ali baldahin, ki ga veliko soboto nosijo možje pri procesiji nad Najsvetejšim. Ni napačna misel, dasi za naš nebes neprikladna. ,,Le pogumno! Saj bo morda nekoliko prav. Podobica!" Vendar končno srečnega odgovora pričakovaje zrem vanj. ,,Oa6, tisti želodec, ki ga o veliki noči jemo." — — — Tu pa imaš, zdaj se pa drži modro in resno, če moreš. Tisti želodec, ki ga o veliki noči jemo, naj bi bil — nebes. Tristo pajkov križastih vendar! Se danes ga vidim v duhu, kako se mu ob tistem odgovoru ni spre-menila ni jedna poteza na obrazu. Sedel je, vrtel gumb naprej in mirna Bosna! Dasi sem mu zatrjeval baš nasprotno, da se namreč oni želodec ne zove nebes, zdelo se mi je vendar, da je bil Nande o svoji trditvi do dna duše prepričan, kot je bil prepričan, da je bilo poveljniku hudobnih angeljev ime Lufarca in ne kak6 drugače. Nebes — tisti želodec! Kdo mu je udahnil to nesrečno misel? Vrje-mite mi, da sem šel gledat v veliki Pleteršnikov slovar, če bi naposled vendar Nande ne imel prav. In tam sem našel, da se nebes zove tudi oni vhod na stropu, kamor obešajo pod streho meso sušit. Odtod toraj zamena. O Nande, Nande!