Slovenski List: Neodvisno slovensko krščanskosocialno glasilo. Štev. 18. V Ljubljani, v soboto 6. maja 1899. Letnik IV. „81ovenakl Llat“ izhaja v sobotah dopoludne. - Narodnima je za vse leto 4 gold., za pol leta 2gold., za Četrt leta 1 gold. Vsaka številka stane 7 novč. — Doplal pošiljajo se uredništvu „Slov. Lista“ — Nefrankovanl doplal se ne sprejemajo; rokopisi se ne vračajo. — Naročnina, reklamaolje in oznanila se pošiljajo upravnistvu „S)ov Lista". Uredništvo in upravniStvo sta v Ljubljani, Oradliie itev. IS. Uradne ure od 9—12 ure dcp. in od 2—4 pop. — Oznanila se računajo po navadni ceni. Škofu — boj! Med najbolj blagimi, po mišljenju in dejanjih najplemenitejimi možmi, kar jih nosi slovenska zemlja, stoji v prvi vrsti ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura. Njegovo izredno milosrčnost občudujejo vsi siromaki ljubljanskega mesta, njegova kipeča ljubezen do slovenskega naroda prekaša nade vseh narodnjakov, njegova požrtvovalnost v izvrševanju svetega poklica, sklenjena z največjo ponižnostjo, je — čudež. Vemo, da ne ustrezamo visokemu dostojanstveniku, ako postavljamo svetlo luč nekoliko više, da jo vidijo ljudje, a postala je to naša časnikarska dolžnost, kajti ^Slovenski Narod“ je napovedal škofu boj zaradi vere in morale, zaradi tistih nače', ki stoje v našem programu, in katera je 1. 1894. tudi narodna stranka še imela za „trdni temelj razvoju slovenskega naroda1*. S terorizmom in drugimi nečednimi sredstvi pridobljena zmaga pri ljubljanskih občinskih volitvah je osokolila dr. Tavčarja do žalostnega poguma, da je ukazal svojima pomočnikoma Malovrhu in dr. Slancu, nastaviti curke zasramovanja in psovk na prvega Čuvaja krščanske misli v deželi, na prevzvišenega knezoškofa. Kar se dr. Jegliču ni primerilo med Turki v Bosni, to je doživel zdaj kot knez in škof med svojim narodom, katerega tako iskreno ljubi, med Kranjci kristijani. In zakaj? Ko je prihajal lansko pomlad dr. Jeglič kot škof v deželo, sedeli so nekega večera pri županu Hribarju na večerji prvaki narodne stranke. Hribar je bil ravno prejel iz Djakova pismo, v katerem je bila najlaskavejša pohvala novega škofa. Hribarja so gostje zvesto poslušali, le dr. Tavčar je godrnjal in na zadnje je dal duška Pismo iz Črne gore. Cetinje, koncem aprila. Zadar, Šibenik, Trogir, Splet, Vis, Dubrovnik, Kotor . . . itd., to so Vam mesta vrlo južnega značaja. Ulice ozke, umazane; hiše nepobeljene; ljudje vseh mogočnih plemen ... Ni čuda! To so mesta trgovska, mesta stara, mesta, v katerih nima renesanca dosti pristašev. In vender Dalmacija kar drzno kaže svoje italijansko lice ... povsod se skoro zboruje z jezikom italijanskim, z jezikom, v katerem se je slavila — renesanca, prenovljenje umetnosti, i stavbarske i slikarske! Italijanski jezik! Ah! Hrvat, Srb, rodoljubna domoljuba, svoje kršne domovine tal ne moreta po nikaki ceni odbiti onemu jeziku, v katerem piše „Picollo della Sera" svojo resnico .. . Jezil sem se, ko sem slišal v različnih dalmatinskih mestih italijansko govorico, in to od Hrvatov in Srbov! Baš na takem trnju sem bil kot včasih v Ljubljani pod Tivolijem . . . Prepotovavši kršno Dalmacijo sem se napotil v Črno goro. Mnogo sem že čital o Črni gori, o njenih prebivalcih, o njenih običajih . . . In mikalo me je, da vse to sam vidim, da sam proučim in ločim vsaj za sebe resnico od neresnice. In eto me v glavnem mestu teh gor, teh golih skal, teh pomnikov junaške slave Črne gore! Cetinje ni mala vas, ne, Cetinje je lepo, snažno mestece, v katerem stojd poslopja, ki ne zaostajajo za takozvanimi monumentalnimi . . . svojim čutilom, spominjajoč se najbrže dobrot, katere je prejel od svojih stricevduhovnikov, in je zaklical: „E, far je far!" — Knezoškof se je vender ponižal in po svojem prihodu tudi dr. Tavčarju napravil obisk ter je bil sploh tudi do skrivnih nasprotnikov do skrajne meje prijenljiv. Počastil je shod učiteljev in jih celo obdaroval, in naglo je razobesil zastave, ko so zborovali vseučiliščniki v Ljubljani. Pri zborovanju akademiške mladine je pa počila prva struna. Vseučiliščniki so sklenili napravljati shode med narodom, a predlog krščanski mislečih dijakov, da bi se v program vzeli besedi „na krščanski podlagi", so zavrgli in nato z zasmehom na krščanske dijake zapeli pesem: „Naprej!" Hribar in Tavčar sta s svojimi govori potem potrdila dijake, da so prav storili, ko so zavrgli krščansko misel. Tisto uro so se umaknile zastave s knezoškofove palače. V „Narodu" je pa prvič zagromel sluga liberalne misli na škofa, ki ni hotel biti sluga liberalnemu slugi. Nihče ne more oporekati trditvi, da ima škof nele pravico, ampak tudi dolžnost, poskrbeti za krščansko vzgojo mladine v svoji škofiji. Kakor obstreljen modvad je pa planil po koncu „Slovenski Narod", ko je premilostni knezoškof razglasil načrt za ustanovitev krščanskih zavodov. Pisal je proti njim članke in koval dopise ter za žive in mrtve pridušal v člankih in dopisih svoje pristaše, naj se uprejo škofovemu naskoku na napredno liberalno misel. Psovke so letele na škofa zato, ker se je drznil izdati do kristjanov oklic za novi zavod in vzgojiti si drugačnih dijakov, kakor je bil urednik „Slovenskega Naroda". Hinavski je vender „Narod" še prikrival svojo togoto, dokler ni prišla odločitev pri št. 13. Knezova in prestolonaslednikova palača, monastir, gimnazija, vojašnice, palače poslaništev itd., o, to Vam ni za „borno malo selo". In ona čitalnica v „ Cetinjskem domu"! Ej, ia Vam svedoči, da v Cetinjah ne biva „ein Volk ohne Kultur, ein Volk, dass nicht einmal lesen kann!" Poleg ruskih, čeških, slovaških, francoskih in drugih časopisov sta tu tudi „Ljubljanski Zvon“ in „Slovanski Svet". Tu se čita mnogo; uprav presenetilo me je, ko sem v čitalnici ob vsaki dnevni dobi videl marljive čitalce. Črnogorski prestolonaslednik Danilo, slok in vrlo izobražen mož, se ženi. To ni mala stvarca za Črnogorce! Črnogorec hoče, da mu je knjeginja mati, knez gospodar pak oče! Razume se, da je narod, obveščen po Nikolovem proglasu „Mome dragom napodu" o zaroki Danila, slavil ta vrlo znameniti dogodek, kateri ni samo družinskega, temveč i strogo politiškega pomena. Pri tem-le spominjam na knjigo, nedavno v Nizi obelodanjeno: „Le question de 1’orient et les Balcans -Slaves" par Gorloff, o kateri pri gotovi priložnosti izpregovorim več. Narod je vesel! In to ne morda priviligirane kaste — teh v Črni gori ni, — temveč narod, prosti narod hrabre Črne gore. To slavlje pak je nekako porušilo smrt rodoljuba pesnika, Črnogorca Radoja Roganovica. No, niti mene ni pustila hladnokrvnega, kajti nameraval sem se z Roganovičem porazgovoriti Načelnik mestne policije je baje pomagal ustanoviti in sedaj še brani obstoj nesramne hiše v Ljubljani, katero je škof s prižnice v stolni cerkvi proklel. Ta zadeva se tiče krščanske javne morale. Kdo si upa trditi, da taka hiša, ki grehu roko drži, krščanski morali ne škoduje, ako se oblastveno dovoljuje? Kdo more reči, da prvi čuvaj krščanske morale pri takem početju mora biti slep in gluh? Kdo se drzne udariti po namestniku apostolov, ako on po svojem poklicu in svoji vesti reče: obsojam tako hišo? To predrznost imata „Slov. Narod" in indirektno prvi njegov delničar župan Hribar. Ko je knezoškof župana zastonj prosil, da naj odpravi božjim zapovedim nasprotujočo hišo, in ko je po brezvspešni prošnji pred volitvami v občinski svet naznanil željo, da naj se volijo krščanski možje, padla je zadnja stena; napovedal se je v „Narodu“ smelemu „agitatorju" krščanske misli najljutejši boj. Niti te male koncesije vodja narodno-napredne stranke ni hotel dovoliti krščanski slovenski stranki, da bi bil, kar bi lahko storil, zapodil iz Ljubljane „ garje ve device", ampak napovedal je boj njemu, ki nastopa proti korupciji naroda. Malovrh, Slane, Tavčar so tedaj na delu v „ Narodu". Ljudi treba preparirati s članki in dopisi za zadnjo odločitev. Mojstri so v psovanju in blatenju oni trije voditelji misli in čutil liberalne stranke, v tem poslu so jim dunajski či-futski žurnalisti le slabe sence. Za trdno se tedaj nadejajo, da bodo zamašili usta škofu s pritiskom javnega mnenja in za vedno poteptali v deželi krščansko misel. Debela polena, ki jih v „Narodu" mečejo na škofa zadnji teden, kažejo, da so pripravljeni za skrajni naskok in, če treba, tudi zakričati: Križajmo ga! Izbruhov o marsičem, osobito pak o vprašanju srbsko-hrvatskem, kojega je pokojnik pazno spremljal. Spominjam se še onih dopisov in pesnij, katere je pošiljal v lepo našo „Narodno Misel**, v organ ujedinjeue hrvatsko-srbske in slovenske mladine. Roganovič je bil pesnik, pesnik narodni; sicer brez globokih mislij, ali pri tem pesnik čuvstev! Bil je vrlo plodovit; stresal je pesni ,kak iz rukava", kakor je rekel poznati Rus zgodovinar Rovinjski, kateri je mnogo storil za razjasnjenje zgodovine Črne gore. Mladi pesnik, moj sostanovalec, Nikola St Ljubiša, ki je znan po raznih svojih delih v „Luči", „Bosanski Vili", „Glasu Črnogorca" itd. in po nekem lepem prevodu iz Lermontova, zložil mu je lepo pesem žalostinko „Nad grobom" in jo govoril pred stanom pokojnika v prisostvovanju velikega vojvode Mirka, mnogo državnih dostojanstvenikov in mnoštvom naroda. Govorila sta še gosp. profesor in urtdnik „Luči" Lazar Perovič in „sekretar velikog suda** Šavlid Radoje Roganovič je — kakor poje Ljubiša — «Sve Sto si moga’, ti si nama dao» *I pjesnom vjence vio rodu svom» «1 mišeom hrabrom lavore si brao» «U boj, gdje žveči jatagana lom!» Da, umrl je patriot, no, a narod je pokazal, da ga ceni. In to je lepo! Narod je klikal: »Pjesniče, z Bogom! Z Bogom za na vjek!“ Roganovic je bil blagajnik pri finančnem mini-sterstvu. Lahka mu zemljica! —K.— besne surovosti, ki lete na škofa v »Narodu" zadnje dni, danes ne omenjamo podrobno. Povedali smo le uzroke, za kaj se gre: kdo je napovedal boj, in zakaj. Vsak naj sodi po svoji vesti, preden se odloči: ali za »Narod", ali za škofa. Strah nas ni! Ako bi tudi prišlo do tega, da bi, kakor pred 300 leti, moderni luteranci v Ljubljani napadli s kamenjem in pestmi procesijo s svetim Rešnjim Telesom, ne bojmo se! Boj bo porodil junake tudi na naši strani, junake krščanske misli. Vseučiliščniki in socijalno vprašanje. Odlomki iz govora Edmonda de Amicis v društvu laškili visokošolcev v Turinu. »Kaj mislite, da je socijalno vprašanje ?“ me vprašate najpreje. To je vprašanje, kateremu se najložje odgovori z vprašanjem. In tu je imate: Ali je življenska beda in opravičena nezadovoljnost večine človeštva — v revnih in bogatih, v civilizovanih in neizobraženih deželah — nastala po zakonu narave, ali jo je napravila človeška roka? Ali je to usoda človeštva, ali so to škodljive socijalne naprave, da gospoduje sila, katera kupiči na jednem polju človeške družbe bogastvo in kulturo, na drugem pa nevednost in uboštvo ? Sila, katera povzročuje dobrote vede in kulture le v jednem stanu, katera veliki množini skoro popolnoma odreka duševno vzgojo in duševno življenje, katera dovoljuje, da eksi-stuje toliko velikanskih zakladov poleg toliko nezadovoljnih potreb, toliko v oči bijočega lenarjenja poleg obupnih muk delavskega napora ? Ali je to morda železna nujnost, ali so to posledice dolge vrste napak, da napredujoča civilizacija uničuje mirijade človeških bitij, da pred nogami te naprednč družbe zeva strašno brezno bede — vsem v svarilo, da postaja boj za življenje od dne do dne bolj divji? Da se v tem boju izgubljajo najboljše sile, da se kazi vest, okameneva srce, da pobija posamezen zmagovalec sto premaganih na tla? Da so milijoni delavskega ljudstva prišli tako daleč, da se boje vsake iznajdbe človeškega duha, katera nadomešča njih moči, in jo preklinjajo, da je eksistenca neštevilnih rodbin, njih vsakdanji kruh odvisen od neurejenega in brezmiselnega trgovskega boja, katerega niso povzročili, kojega niti ne razumejo? In konečno, kaj je to, da ima vsaki narod v svoji sredi dvoje ljudij, katerih prvi se tresejo od strahu in nezaupanja, dočim drugi divjajo in groze, da mora strogost zakona veliko uporno maso držati na uzdi ? Kaj pomenja to, da se izgubljajo nekateri glasovi, veseleči se napredka, v veliki, naraščajoči, neutolažljivi pritožbi nebrojne množice — kdo je to zakrivil? Morda je vplival tajni soci-jalni zakon, kateremu človek ni kos, ali pa Človeški egoizem, kateri prešinja naše naprave in navade, ki ovira zdravi socijalni razvoj; skratka: ali imamo za tako zlo radikalnega zdravila, ali kar celo vrsto takih sredstev? Temu vprašanju odgovarja socijalizem: »Da!“ Milijoni glasov pravijo: »Ne!“ No, jaz vam tega „da“ ne bom dokazoval tu. Prepričan, da v svojem obližju bolj pogosto čujete drugi nego prvi odgovor, sem prišel, da Vam povem: Ne vprašujte — iščite si odgovora sami. Prišel sem, da bi se postavil po robu tistim nazorom, ki vam branijo iskati tega odgovora zato, da slepo vzprejemate njih lastni odgovor. Takih nazorov, vzrokov je dosti in različnih, zdi se mi pa, da je med Vami malo takih, ki bi jih ne bili sli šali vseh. Navadno Vam pravijo: Omejite se na svoje učenje, glejte, da se izpopolnite v svoji stroki, ker že s tem zadostite svoji nalogi napram družbi. Svet naj popravljajo drugi. — Teh ne posl ušajte! Nečastno je, samo toliko služiti družbi, v kolikor to nujno zahtevajo lastni interesi. Naša doba zahteva izpremembo te definicije, ki je bila preje merodajna pri poštenem trudu človeka. Dandanes ne zadošča več samo izvrševanje naj- izbranejših osebnih kre )Ostij, ako si človek maši srce in uho pred vzkliki človeške bede, ako sam neposredno ne poseza v osvoboditev svojih bratov in ne pomaga krepko pravici do zmage, ako ne žrtvuje vsaj jednega dela svojih močij vestnemu premišljevanju, katero socijalno nazi-ranje naj vzprejme za svoje, da bi koristil občnemu blagru. Ne ozirajte se niti na tiste, ki vam svetu-, ejo, da sedaj to opuščajte, ker se baje s socialnimi problemi lahko pečate pozneje; kajti tisti, ki vam danes pravijo: »Brigajte se za svoje študije," — vam poreko pozneje: »Brigajte se za svoj poklic!" in vedno vas bodo porivali nazaj v trdnjavo vašega domačega ognjišča vašega urada, kakor vas hočejo sedaj vezati na svetišče umetnosti in vede. Pečajte se s tem vprašanjem sedaj, sedaj, ko so misli in srca sposobne za velike ideje, sedaj, ko se lahko na sebi prepričate o resnici izreka veleučenega narodnega gospodarja, da pojemanje socijalne vede izvira bolj iz srca nego iz razuma, sedaj, ko krutost boja za vsakdanji kruh ni še otopila vaše velikodušnosti in vašega sočutja. Tisoči vaših bratov, kojim je usoda odrekla tolažbo in čast duševnega dela, kojih življenje poteka brez vsake prijetnosti, se zanašajo na studujočo mladino pričakujoč, da boste vsaj vi brez predsodkov razložili njih položaj. Vzpodbujali vas pa bomo k temu i tedaj, ako vas pripelje vaše prepričanje do drugega mišljenja, nego je naše; kajti višje cenimo svoje zagrizene nasprotnike, ki vzpodbadajo našo bo-jaželjnost, nego one brezbrižneže, katerim se ne ljubi boriti se, pred katerim nam omahuje orožje v roki, vzpričo katerih nam izginja navdušenje iz srca. Od tega le hipa se seznanjajte s tem vprašanjem, kajti pozneje se ga nikakor ne boste odkrižali, in naj si izberete kakeršenkoli poklic, ono se vam vsili v samotne sobice v vzgojo otrok, v izvrševanje državljanskih dolžnostij. Ono vsakemu zastopi pot, pojavlja se v vsakem duševnem vrenju; jn vsa vprašanja evropske politike, parlamentarni prepiri, znamenitosti o umetnosti in obrti, velike domoljubne slavnosti, da, i mednarodni boji so le zgodovinske epizode, katere potiskajo ono vprašanje le za tre-notek v ozadje; brž pa ko prenehajo, stopa že zopet ono na obzorje — velikansko, nepremakljivo, večno, Keopsovi piramidi podobno, kadar potihne vihar v puščavi, kadar se poleže pe ščeni vrtinec na zemljo. Gotovo mi ni treba zavračati onih, ki Vam svetujejo, da se izogibljete socijalnemu vprašanju le zato, ker se tiče samo jedne ali vsaj samo nekaterih vrsta, a no Vas; kajti uverjen sem, da se Vam gnjusi grda sebičnost te trditve, baš tako, kakor morate skomizgniti nad brezsmiselnostjo, s kojo se podcenjuje tako mno-gobrojni del človeške družbe, katerega bi ne mogli pogrešati zaratli mogočnega in zaslužnega njegovega dela. Toda i sam na sebi je ta vzrok napačen. Socijalno vprašanje dandanes zadeva vse vrste, kajti i srednje vrste občutijo, dasi manj bolestno in živo, vse škode, zaradi kojih se pritožujejo nižji. Eksistenca velikega dela meščanstva je jedva manj grozeča, nego one vrste, katero imenujemo delavstvo v posebnem smislu besede. V vseh strokah trgovine in obrti vidimo posestvo srednje velikosti v obupnem boju z velikim. Že med premožnimi imamo cele kohorte beračev, vidimo, kako se bori sto in sto parijev za zaslužek med saboj, kateri zadošča komaj za življenje, in kako tisoči nadarjenih mladeničev zaslužijo pred tridesetim letom komaj toliko, kakor navaden postrešček. Tu imamo postarne ljudi, njih miloščinsko plačo, ki so na poti mladini; tu je žena, ki se bije z možem za službo, mož, ki jo hoče prevzeti otroku Baš tako se bore potapljajoči se za plavajoče kosce lesa...... Nizko stališče, na koje je družba postavila delavce zaradi manj vredne vzgoje njegove in zaradi našega praznega napuha, zaradi priznavanja njegovega dela v teoriji, zaradi zaničevanja istega v praksi in zaradi skromne, ne stalne, često kar ponižujoče nagrade za njegovo delo (vse to so vzroki, da hrepenimo vsi iz nižjih vrsta v višje bodisi tako ali tako), to stališče je vzrok, nadprodukcije tudi na duševnem polju. Mi imamo preveč mladih izobraženih mož (pri Slovencih ni tako; naša inteligencija pa — nič! To imamo le tedaj, kadar je potrebujemo; kar iz zemlje jo izteptamo. Quod factum — na trgovskem shodu!), katerim izobrazba pomaga prav toliko, kakor lačnemu zlato v puščavi; — imamo rezervno armado onih, ki so sposobni za delo z glavo, kateri pa kakor delavska armada svoje delo prodajajo pod ceno, vzprejemajo vsaki pogoj življenja, toda življenjskega obstanka v tem ne najdejo. In ta veletok narašča od dne do dne bolj in bolj in valovi so že tako močni, da je celo v zemlji, katera se zahvaljuje za svojo politiško in vojaško premoč v Evropi le svoji visoki kulturi, vlada prisiljena odrekati dovoljenje za ustanovitev novih učnih zavodov, ker sedaj obstoječi popolnoma zadoščajo za potrebno število kandidatov. Spomnite se še na to, da se ženam (za nje ravno tako velja socijalno vprašanje) odpro vsa pota, kar je naravnost nujno tekom časa; pomislite še, da se uresniči tista želja, ki kipi vsakemu iz srca, namreč, da se zniža vojaška moč, da pride potem na tisoče novih mladeničev, ki se bodo vsled svoje vzgoje in predsodkov naše družbe izogibali mehaniškemu delu, in predstavite si meščanski proletarijat, katerega se ne bo treba nič manje bati nego delavskega; kajti prvi je bolj izobražen nego »navadno" ljudstvo. A tak proletarijat imamo že, le da je še spojen z višjimi vrstami, čeprav z jako slabimi vezmi tradicije in interesov; v mnogih deželah se je že oklenil socijalizma, postal je vir strašne nezadovoljnosti in upora v sredi meščanstva samega. Ako je pa v tem hipu in zlasti med nami malo znan, ker so njegovi življi raztreseni in si dosti ne upajo, ker so v nevarnosti, da bi ne bili denuncevani in izgnani od onih, katerim usoda bolje streže, od katerih so odvisni; pa le počakajte trenotka, ko izgine njih strah, a vzraste nada, dokler ne postane socijalizem splošen v parlamentu, v tisku in povsodi. Takrat pa boste dočakali njihovih osvetoželjnih vzkrikov, a ubraniti se jim ne boste mogli. Zato obrnite hrbet onim, ki Vas nagovarjajo, češ, da je socijalno vprašanje samo kmečko in delavsko vprašanje, kar bi pa po svojih mislih tudi dosti pomenilo: toda ne, to je vprašanje, tičoče se vseh — izvzemši slepe in gluhe. Zopet drugi poreko: Čemu bi se morali pečati s socijalnim vprašanjem? Tako je staro, kakor naš svet. To je samo zamenjava pojmov: namesto sužnjev — sluge, namesto slug — najemniki. Ti, ki so bili premagani v Darwinovem »boju za življenje", so od nekdaj že nadlegovali svet s pritožbami. Socijalizem je vedno zdravilna davica ošabnega individualizma. Kar se tiče Darwinove teorije, se zadovo-voljimo z vprašanjem, ali je mogoče zakone v boji med nižjimi vrstami porabiti tudi z ozirom na ljudstvo? Oni, ki so poraženi v boju, rasto po številu, ne pa da bi izumirali. Morali bi se samo združiti — in to jim ni težko —, pa bi razpršili zmagovalce, kakor veter pleve. Oni pravijo: »To vprašanje je staro, kakor naš svet." -— Recimo! Toda tako stara, kakor naš svet, ni tista doba, v kateri se je začelo priznavati načelo jednakosti. Dalje ni tako stara, kakor naš svet, ona probujena zavest državljanske in politiške jednakosti, vsled katere dandanes bolj, nego drugikrat, občutimo gospodarske krivice; ona višja kultura, ki le povek-šuje v ljudstvu duševne bolesti, ki je prešinjajo pri pogledu na tako velike razločke med posameznimi vrstami. Mlajši je tista relativna beda, ki se je vsled naraščanja bogastva in rafinova-nega načina življenja nekaterih posameznikov pomnožila neizmerno. Da, mogoče je, da je socijalno vprašanje tako staro, kakor naš svet. Nova je pa gigantska moč, katero je dalo zlato v roke nekolikim zasebnikom, ki se postavljajo sredi svobodnega ljudstva kakor vladarji, uživajo del svoje domovine — velik, kakor samostojna država, ki imajo usodo stotisočev ljudstva v svoji mošnji, ki ko- risti svojega naroda zamenjajo le na svoj dobiček in lahko podkupujejo ljudstvo in državo. Novo je to, da so se ustanovila nasproti tem denarnim kraljem in njih vsemogočnim federacijam društva sto in stotisočev delavcev, društva, številna kakor narodi, in organizovana kakor vojaška sila; da se proletarci v vseh mestih civilizovanega sveta, v katerih se osre-dotočuje obrt, združujejo v polke, se dogovarjajo, disciplinujejo, pobratimstvo sklepajo. Novo je tudi, da se vrste delavski kongresi, na katere prihajajo od 19. narodnostij odposlanci, ki zastopajo 5 milijonov delavcev, da najdemo zemlje, kjer ‘20 mest proglaša, naj bi zemlja bila lastništvo vse človeške družbe, naposled da v parlamentu najbolj izobražene in najmočnejše evropske zemlje zastopa 35 privržencev nove ideje, ki so bili izvoljeni s takimi večinami glasov, kakeršnih nobena druga stranka nobenega naroda ne more pokazati. Novo je mednarodno sporazumljenje agitatorjev, vsled katerega na dano geslo med Parizom in Sydneyem, med Berlinom in Novim Yorkom ustavi delo na isti dan blizu 9 milijonov delavcev. Resnično je novo, da se dan na dan, od kraja do kraja, po vsem svetu razpošiljajo milijoni lepakov, ki oznanjajo vsi jedno nado, razvnemajo jedno strast, in ki se v skrinjah in stanovanjih v kleteh zbirajo kakor dinami-tova zaloga. Še nekaj novega je, da namreč ogromno število delavcev vseh dežela po lOurnem, napornem delu zvečer prihaja k novemu trudu, da bi se poučilo o socijalnih vprašanjih; da si delavci pritrgujejo kruh od ust, da si lahko naročajo časnike, ki jih branijo, in žrtvujejo ostanek svojih močij propagandi svojih idej in organizaciji svoje stranke. In pri tem vztrajajo znavdu šenostjo in z ognjem, kateri marsikoga upogne v grob. Nič manj novo in važno ni, da so voditelji te velikanske nezavedne množice učenjaki in državniki, zastopniki vseh ved in umetnostij (in množica ve, da je tako), kateri njihovo stvar branijo v vsaki zemlji v duševnem in praktičnem življenju. Skratka: socijalno vprašanje je sicer lahko staro, kakor svet, toda kaj je posebno znamenje naše dobe, kar se ni pojavilo ni v zadnjih letih pred francosko revolucijo, ko so oborožene vrste v prevzetni brezskrbnosti uživale naprej, to je tisti nemir, katerega čutimo v sedanjem položaju vsi, in naj si je velikost našega premoženja, naj si je naše mišljenje v socijalnih vprašanjih tako ali tako; to je ona nezadovoljnost v glavi in v srcih, oni skrivaj glodajoči razpor med našo socijalno vestjo in našimi zasebnimi koristmi; to je ona meglena zavest krivde, nejasna slutnja nečesa ogromnega, usodnega, česar ne moremo razmotriti s prostim očesom, kakor popotniki, ki brez voditelja zaidejo na slepo srečo v neznano zemljo. Zopet drugi ljudje vas hočejo odstraniti od takih mislij. Pravijo, da ni dobro, če nas pretrese kak nenadni posamezni potres, umeten pojav; v resnici je ono gibanje baje zelo počasno, polno notranjih nasprotij, zadržujejo ga analogiško se vračajoče pavze, tako da bodo jedva naši vnuki videli družbo v resni nevarnosti. Tudi tem ne verjemite. Navidezno v največjem pokoju se plodi to gibanje s tako hitrostjo, o kakršni se niti njegovim privržencem ni sanjalo. V Nemčiji najbolj napreduje socijalizem v dobi izjemnih zakonov, kateri so ga samo navidezno uničili. Največji del njegovih uspehov se doseže potihoma, in baš radi tega ni mogoče tega gibanja zasledovati natančno. Tisti, ki so se borili proti njemu, najpreje s posmehovanjem, potem z zlobo, začenjajo seda občne, neprestane diskusije, v katerih se često dogaja na nemalo presenečenje teh meščanskih pobalinov, da stoje pred nasprotniki iz delavskega stanu, kateri so jim v znanju gospodarskih vprašanj njih samih se tičočih čisto jednaki. Prav polagoma si socijalizem podrobuje tisk, li teraturo, gledišče, prodira v akademije učenjakov, v kabinete monarhov, dviga svojo glavo na prižnicah, osvaja si jedno stolico za drugo, ka- terih mnogo ima že v oblasti, v kolikor to dopušča duševna svoboda. Skoro lahko trdimo, da se manje širi na površju, zato pa tembolj poganja od zdolej na kvišku V ogromni znanstveni polemiki, s katero preplavlja vsa vprašanja, ki se ga dotičejo (in on se dotiče vseh), zmaguje nad nasprotniki, razširja svoje ideje. (Konec prihodnjič.) Politiški pregled. Izvrševalni odbor desnice se snide dne 18. maja ali pa precej po binkoštnih praznikih na Dunaju. Razmere med Čehi in vlado so postale napete, ker zahtevajo Čehi, da naj se narodnostne zadeve rešujejo za Češko le v deželnem zboru. Zahtevajo tudi, da bodi češki ezik v vseh deželah češke krone deželni jezik Slovenskim zastopnikom treba posebne previdnosti, da na sestanku kaj ne poči, Slovanom in zlasti Slovencem v škodo. Finančni minister dr. Kaizl je odpotoval v Prago, da pouči Čehe o namerah vlade, ki ima težaven položaj že zaradi nagodbe z Ogrsko. Čehi dr. Kaizlu očitajo, da nima eneržije. Nemška brutalnost. V Hetu se je vršila kazenska obravnava proti dvema nemškima av-skultantoma. Sodnik ni dovolil češkemu odvetniku dr. Mificki, kakor tudi češkemu tožitelju dr. Tieftrunk u govoriti češki. Ko sta tožitelj in njegov odvetnik po obravnavi hotela iti na kolodvor, da bi se odpeljala, ju je množica sprejela z velikim upitjem in kar besnela je, to pa samo zato, ker sta hotela pri obravnavi govoriti češki. Dr. Tieftrunka so morali orožniki spremljati iz mesta in njega zastopnik se je moral v svojem vozu braniti z revolverjem. Nato je redar ustavil voz in dr. Mificka je moral ž njim na policijo in prenočiti v zaporu. Krona vsemu pa je dejstvo, da se je proti njemu uvela sodna preiskava. Ta neslišani dogodek je bil povod, da je dr. Herold imenoval v češkem deželnem zboru to .azijatski škandal“,in vskliknil doslovno: .Nikjer ne bi naSli takega straho-petstva, take malovrednosti politiških in pravosodnih oblastev, kakor je bila ta proti češkemu narodu. Za tako državno administracijo nimamo druge besede, nego ono pokojnega Greuterja: „Pfui! pfui! pfui!“ Povedal je nadalje dr. Herold, kako je množica, ko je izvedela, da ostane odvetnik v zaporu, pela po ulicah koral Bis-markove pesmi in pesem „Die Wacht am Rhein“, te tipične pesmi neavstrijskega patrijotizma. Go vornik je pozival vlado, naj varuje zahteve Čehov in je končal: „To zahtevamo, pri tem ostanemo, to bomu skušali doseči! Ako ne pojde z lepo, si pa, — in to moramo — izsilimo od namestnika." Radikalni češki listi pišejo: ,To je torej plačilo, da je češka delegacija žrtvovala svoje najdražje, ljubezen in popularnost v narodu. Zadnji čas je, da volilni krogi krenejo na druga pota, sicer se ne bodo smeli čuditi, ako Čehi temeljito premene razmerje do vlade. Ako heb-ski dogodek ostane brez eksemplarične kazni, potem je konec poziciji Mladočehov mej češkimi volilci. Pruski kulturni minister Bosse in poljščina. Deputacijo Poljakov zavrnil je osorno nemški kulturni minister, ko je prosila, da bi smeli Poljaki osnovati privatne poljske šole. Dejal je, „da noče nikakor poljščine zatreti, ali Pruska ni dolžna, da bi gojila poljščino v šolah, in da ne ugovarja temu, ako se otroci materinskega jezika doma uče pri stariših, tudi temu ne, ako kdo posamezno poučuje 1 — 2 otroka, ako se za poukom ne skriva kak politični namen. Vlada pa bode brez pardona nastopila proti preganjanju nemštva, proti agitaciji poljskih listov in tudi proti osnovanju privatnih poljskih šol." — Strašno mora biti že res za nemštvo trdo y tej blaženi Prusiji. Živela nemška taka jednakopravnost in pravicoljubnost! Sv. oče in socijalizem. Kakor poroča .Linzer Volksbl.'1 je bil linški škof Dopellbauer dne 19. m. m. od papeža Leva sprejet v avdi jenco. Škof je bil spremljan od kanonika Hellets gruber-ja iz Linča in nekega mladega duhovnika iz Briksena, ki je sedaj kapelan pri Animi v Rimu. Gornji list poroča o tej avdijenci sledeče: Ko je škof predstavil kapelana, je opomnil slednji, da je bil on doma presednik nekemu delavskemu društvu in da se bavi sedaj še s socijalnimi študijami. Papež je rekel na to hitro in živahno „To je važna stvar dandanes". In ko je kapelan obljubil, da hoče tudi nadalje delovati za velike socijalne ideje svojega papeža, se je sveti oče naslonil nekoliko nazaj na svoj prestolni sedež in ,e rekel: „Da, trdne ideje so potrebne dandanes! Po vsem svetu gre silno gibanje in nujno je potrebno, da se tudi duhovniki temeljito bavijo s temi vprašanji, ako se hoče, da v teh viharjih zelo mnogo ljudij ne pride ob vero in v tabor socijalizma. Le nadaljuj pričeto delo!" Italijansko ministerstvo je odstopilo zaradi nekega spisa o zasedanju kitajskega pristana San Mun. Domače novice. Osebne vesti. Prečastitega gospoda Andreja Zamejica, stolnega kanonika, imenoval je presvetli cesar stolnim dekanom v Ljubljani. — G. K. Proft, c. kr. realčni profesor, je imenovan c kr. okrajnim Šolskim nadzornikom za nemške šole na Kranjskem. — Pri finančnem ravnateljstvu sta imenovana fin. koncipist gosp. Anton J a n e ž i č, finančnim komisarjem in konceptni praktikant gosp. Makso Debevc začasnim finančnim koncepistom. — Glavni učitelj koprskega učiteljišča, sedaj okrajni šolski nadzornik v Pulju, g. Štefan Križnič je imenovan ravnateljem ženskega učiteljišča v Gorici. — Višji komisar in načelnik tretjega oddelka mornarnice gosp. Ivan Marušič je dobil povodom svojega vpokojenja viteški križec Franc Jožefovega reda. Ugovori, katere je dne 3. maja 1899 slovenska mestna opozicija vložila proti volitvam v občinski svet ljubljanski, razkrivajo toliko kri-vičnostij in nasilnostij gospodujoče klike, da so volitve pod kraljem Milanom na Srbskem le senca proti svobodi, katero so dali ljubljanskim meščanom okusiti .Narodovi" liberalci. Ne dvomimo, da bode stranka, ki si je s takimi sredstvi pomagala do zmage, imela tudi pogum, v občinskem svetu proglasiti veljavnost volitev in ugovore, naštevajoče brez števila protipostavnih dejstev, zavračati z zofizmi. Na to je opozicija pripravljena, ker ve, kdo sedi na novih klopeh občinske posvetovalnice. Drugače pa utegnejo zažvižgati na Dunaju, kamor se bode opozicija pritožila Upravno sodišče, kjer ne komandirata dr. Tavčar in Hribar, bode sedaj še ošabnim mestnim svetnikom nakomandiralo najbrž nekaj druzega. Že z ozirom na zakon, da se štetje glasov ne sme vršiti za zaklenjenimi durmi brez kontrole nasprotne stranke, ni dvoma, da poreče upravno sodišče: .Retour marschirt: Turk,Tavčar, in vsa kompanija!" Brzojavka iz Prage. Udeležba pri koncertu na Žofinu pod protektoratom Riegra na korist koroških slovenskih šol je bila v sredo demonstrativna in ogromna. Navzoči so bili: rektorja in dekani univerze in tehnike, predsedstvo češke akademije, reprezentacija mesta Prage, deželnega odbora, znanstvenih zavodov, industrije, trgovskih bank in vseh višjih učilišč. Hilbertova je deklamirala Gregorčiča in Prešerna, Šmidova, Germ, Krsnik so peli slovenske pasmi. Virtuoza Malek in Kubelik sta navdušila občinstvo. Slovenske točke so bile gromovito aplavdirane. Elegantno občinstvo je napolnjevalo žofinske prostore. Živela slovanska vzajemnost! Naprej zastava Slave! Iz Gorice smo prejeli o ondotnih razmerah od dveh stranij zelo obširna pisma, katerih pa ne moremo priobčiti, ker bi s tem utegnili uslugo storiti le kranjskemu listu, ki si želi na Goriškem razkola. Mi smo prepričani da je sloga med goriškimi voditelji nujno potrebna, in tudi ne vidimo nobenega razloga za razdor, vsaj stvarnega ne. Najlepše bi bilo, ako bi pod sedanjim delavnim in zaslužnim vodstvom vsi odlični rodoljubi v soglasju skupaj delovali, kakor doslej. Isto željo je lepo in stvarno naglašal v zadnjem .Slov. Listu" naš dopisnik z Goriškega. — Obizzijeve tiskarne ni kupil konsorcij .Prim. Lista", ampak poslanca grof Coronini in dr. Gregorčič. Pogoji goriških slovenskih poslancev. Dr. Gregorčič je v imenu slovenskih poslancev odgovoril deželnemu glavarju Pajerju glede spo-razumljenja med slovenskimi in laškimi poslanci in stavil natančne pogoje, pod katerimi so slovenski poslanci pripravljeni skleniti mir. Pogoji zahtevajo popolno ravnopravnost obeh deželnih jezikov v deželnem zboru in v odsekih, v deželnih uradih in zavodih, podporo okrajnim šolskim zalogam s sredstvi dež. zaloga in povišanje učiteljskih plač, podporo za ceste, za vinorejce, za nakup delnk^vipavske železnice, dalje odpravo mitnic in povoljno rešitev vprašanja o slovenskih šolah v Gorici. Iz Železnikov se nam poroča o surovem pretepu, ki se je zopet zgodil v gostilni pri Ško-vincu. Bilo je pravo mesarsko klanje in pobijanje. Na zadnje so pred gostilno nekoga, kakor sv. Janeza, vrgli čez most v vodo, ki pa ni utonil, ampak se le močno pobil. Ko bi se bila taka surovost zgodila v kakšnem konsumnem društvu, jojmene! ali bi se grozil naš liberalec v „Narodu“! Pripomnimo še, da ima Škovinec čas, naročati godbo za pretepače, ker kot občinski odbornik nima nič posla. Zadnja občinska seja je bila pred 18. meseci! Iz Vodmata. Znani Malovrh je v „Narodu“ postavil Vodmatčanom za izgled Andreja Tr-škana, s katerim ga vežejo simpatije iste usode. Občno nevoljo je vzbudila v Vodmatu ta predrznost in pošteni Vodmatčani se lepo zahva ljujejo za take izglednike. Iz Metlike smo prejeli od g. Ant. Trčka pojasnilo, da oni krojač, ki je izgubil službo v metliški bolnici, ni tako reven, kakor se je pisalo v „Slov. Listu", ker ima sina dijaka in ker vživa hči 16 gld. penzije. Dopisnik trdi, da se je mož odstranil zato, ker ni sposoben za stre žbo bolnikom in ker ni metliški občan. Dopianik dalje izjavlja, da je on še danes prijatelj dr. Kreka in nasprotnik kapitalistov, ker pozna dr. Kreka kot delavnega moža, kateri se ne boji javnosti, svojega prepričanja nikdar ne menja in ne sovraži političnega nasprotnika, česar pa dopisnik pogreša pri našem prejšnjem dopisniku. S Češnjice se nam poroča: S prvim maj nikom začela je delovati „Hranilnica in posojilnica na Češnjici pri Železnikih", registrovana zadruga z neomejeno zavezo. Kako potrebna je hranilnica in posojilnica pri gospodarski zadrugi, vedo najbolje tisti, ki jo že imajo. To je temelj, na katerega se stavi trdno gospodarsko društvo, to je pa tudi trn v peti liberalcem. Načelstvo „Hranilnice in posojilnice" obstoja iz načelnika in šestih odbornikov. Udje prvega načelstva so: France Prevec, posestnik na Studenem, načelnik; France Demšar, trgovec na Češnjici; France Gartner, posestnik v Dražgošah; Jožef Gartner, posestnik v Podlonkom; Jakob Kavčič, posestnik v Dražgošah; Luka Markelj, posestnik na Jesenovcu; Luka Pogačnik, posestnik na Češnjici, odborniki. Veseli me, da se je dopisnik v „Slov. Narodu" od 28. aprila tudi mene spomnil. Naklada mi zasluge za železniško kons. društvo in gospodarsko zadrugo na Češnjici. No, dobro, samo toliko ne zaslužim! Napade na društvi pa jaz vse rad sprejmem. Prilike ste imeli, prepričati se, da tVam nisem nič zamolčal. Le po meni torej, kar mi gre! Odkrijte, kar je pobarvanega, samo sprejeti boste morali tudi, če Vam bodem jaz kaj odkril. Zaslužek za to, da sem branil društva, je velik in tudi Vam, g. dopisnik, gotovo dobro znan. Kar se tiče prodaje petijota, Vas imenujem lažnika, dokler po politični oblasti ne preiščete hramu mojega očeta in ne najdete petijota. Za natolcevanje se pa vidimo kje drugje. Vožnjo pri društvih prepustim Vam, mogoče, da se, ker nimate dosti opravila, kaj opomorete ž njo. Le tako naprej! Z izzivanjem zbudi se človek in tem bolj pridno dela. Ustanovila se je posojilnica. Kako bodem z veseljem delal in celo za veliko plačo! Ubranite mi! Sploh Vam pa rečem s fantovsko pesmijo: Kdo nam pa more kaj? nobeden prav nič!" Fran Demšar. „Kje so naš stric?" tako sta popraševali te dni po Ljubljani dve devetletni deklici s Šta-jarskega. Ušli sta z doma in peš prišli brez solda 14 ur daleč v Ljubljano obiskat strica, katerega nista nikoli še videli. Mestni stražnik e slučajno našel deklici na ulici in jih potem peljal do strica (g. St.), o katerem sta vedeli samo, kako se piše. Kmalu nato je pa že prišla z doma teta iskat izgubljeni dekleti. Deželni zbor kranjski. V seji dne 2. maja , e poročal poslanec Višnikar o proračunu normalno - šolskega zaklada za leto 1899. Proračun caže, kako je regulacija učiteljskih plač vplivala na ta zaklad. Potrebščine so znašale za leto 1898 398.573 gld., za leto 1899 pa znaša po trebščina 454.891 gld. Torej je primanjkljaja za eto 1899 430.954 gld., ker pokritje znaša samo 23.937 gld. Primankljaj se bo pokril iz deželnega zaklada. Zbornica je proračun odobrila in rešila več prošenj. Prošnja učiteljev ljubljanskih ljudskih šol, naj se določijo službene doklade vsem jed nako na 60 gld., učiteljicam pa po 50 gld, se je ugodilo. — Prošnja županstva v Št. Jerneju, da bi se členom cenilnih komisij osebne doho-darine izposlovale dnevščine, se je odstopila vladi. — Poslanec Ulm je poročal o načrtu zakona glede razglasitve za napravo in obrat električnih daljnovodov. O tem je deželni odbor predložil načrt zakona, po katerem bi po sestniki nepremičnin morali dopustiti na svojih posestvih služnosti proti primerni odškodnini v ta namen, da se pri elektrarnah z vodno silo napelje električna sila čez njih svet in na njem napravijo za tokovod potrebne stavbe in naprave. Pravica do razlastitve se ne sme dalje raztegniti, kolikor je razlastitev potrebna za namen električnega podjetja. Po kratki debati je bil načrt zakona vsprejet. Predloženi načrt zakona o oproščenju odplačevanja za lovske karte je bil po daljši dehati vsprejet. — Zbor je imel včeraj 16 sejo. Sklenil je, da se od občinske ceste od Rakeka čez Ivanje Selo, Laze, Martinji Hrib do Dol. Logatca proge med Lazi in Dol. Logatcem uvrstiti med okrajne ceste. Za popravo te ceste se logaškemu okr. cestnemu odboru dovoli 1000 gld. podpore. — Večina vsprejme načrt zakona, po katerem se razdruži občina Turjak v dve samostojni občini Turjak in Rob. (Ta sklep je obžalovanja vreden, ker bode najbrže Slovencem le škodoval pri volitvah.) Vsprejet je bil proračun za kmetijsko šolo na Grmu; potrebščina se preračunava na 15970, pokritje na 13020 in primanjkljaj na 2950 gld. — Zbor dalje sklene gradnjo vodovoda za Novo Mesto in vasi Bršljin, Kandija, Žabja Vas, Šmihel, Jedinščina, Gotna Vas in Črmošnice. Troški se proračunavajo na 155.000 gld.; od te svote bi država prevzela 48°/0, dežela 30% in udeležene občine 22%. — Mestu Ljubljani se dovoli v delno pokritje kupnine v znesku 48 000 gld. za nakup Galletove hiše najetje posojila 32 000 gld.; dalje še posojilo v znesku 800 000 gld in sicer: za Mestni dom 120 000, za osemrazredno slovensko dekliško šolo in župnišče pii sv. Jakobu 100.000 gld., za mestno ubožnico 65000 gld, za ljudsko kopel 20000 gld., za tlakovanje cest in trgov 120.000 gld., za nove ceste, ulice in trge 175.000 gld. in za povečanje elektrarne 200.000 gld. Pri tej priliki poslanec Luckmann naglaša, da je mestni zastop malo preveč navdušen za „napredek“, ker obč. pri-klade so v zadnjih letih le preveč narasle. Odgovarja mu župan Hribar, da je občina pač naredila dolgove, toda najeta posojila večinoma porabila za razne investicije. — Prošnja vasi Lobček pri Žalini glede podpore za zgradbo napajališča se odstopi dež odboru. — Občini Planina pri Vipavi se za zgradbo nove obč. poti od Dolenje Vasi dovoli 1000 gld. podpore. — Prihodnja seja bode v torek. Iz štajarskega deželnega zbora. Poslanec dr. Rozina je predlagal, da naj se v Ljutomeru ustanovi šola za viničarje s slovenskim učnim jezikom. Nemška večina deželnega zbora je šolo dovolila, a sklenila, da bodi učni jezik — nemščina. Klofuto za klofuto dobivamo Slovenci od Gradca! Proč od Gradca! — Knez Alfred Lich-tenstein je odložil deželno-zborski mandat. Tudi poštenim Nemcem se tedaj studi, gledati krivice, ki jih delajo liberalci. Govori se, da so nemški katoličani kneza preprosili, naj umakne svojo odpoved, Občino Vuzenico bi Nemškutarji radi raztrgali in ločili trg od okolice, da bi lože najprej ponemčili trg, potem pa okolico. V tem smislu je sprejel predlog štajarski deželni zbor vkljub temu, da ga je temeljito spodbijal posl. dr. Rozina. Upanje je, da vlada tega brezvestnega sklepa ne predloži cesarju v potrjenje. Rimski tempelj so na stroške graškega deželnega muzeja začeli izkopavati na Hajdini pri Ptuju. Pričakuje se, da se bode našlo nekaj velezanimivega. Železnica Celje-Velenje je imela 1. 1897. izgube 58 777 gld. in železnica Polčane-Konjice 3 202 gld. Letošnjo jesen se otvori proga Ve-lenje-Spodnji Dravberg in p^tem je upanje, da oni primankljej izgine. Iz Celja bo pa po novi železnici veliko okrajšana pot na Koroško. Pometaj pred svojim pragom! Piše se nam: „Slov. Narod" je v št. 102. priobčil notico z naslovom „Lep trifolij". — Mi se v podrobnosti teh vrstic ne bomo spuščali, ker ni vredno. Želimo pa, da bi gospodje one stranke poučili svoje kolege, kako naj se obnašajo proti ljudstvu, in to v prvi vrsti gosp. dr. Kušarja. Volilo. Pevskemu društvu »Slavec" je volil umrli dolgoletni član g Ivan Potočnik svoto 100 gld. Bodi mlademu pokojniku blag spomin. Iz Celja se nam poroča: Luteranski župnik Jaquemar iz Ljubljane je naprosil nekega pastorja z Dunaja, da sta prišla preobračat Celjane k protestantizmu. Mahala sta po „možeh teme", po katoliški duhovščini. Kakšno luč sta prižigala luteranca Celjanom, se spozna iz tega, da je zbor blagoslovil poslanec Wolf. Upanje imajo, da do jeseni že nekaj »zvestih" katoličanov prestopi v — »Volčjo cerkev", kjer bo za papeža izvoljen Wolf, za namestnika pa Pommer. »Slovensko bralno društvo" v Škofji Loki je uprizorilo dne 19. marca igro s petjem „čev-ljar baron". Kdor jo je videl v Loki igrati enkrat, se ne bode čudil, da se je uprizorila že tretjič, ampak čudil se bo, da se to more zgoditi na tako malem prostoru, a vender z najboljšim uspehom. Zbrane so bile res najboljše moči. Vsa čast pevovodji g. Josipu Svetliču, kateri je menda zložil igri primerne in tako prijetne napeve. Dne 23. aprila igrala se je jednodejanjka s petjem „Bob iz Kranja", pri kateri je žela, kakor še vedno, gdč. Julijana Homan obilno pohvalo kot „Potinja in Kranja". Občinstvo ji je burno ploskalo, ravno tako g. Ivanu Karmelu. Obadva igrata tako naravno in dobro, da si brez njih pri nas ne moremo misliti dobre predstave. Za ulogo „Polonice“ pa smo pogrešali boljše moči, kakoršne smo bili že vajeni. Ali jo ni bilo dobiti? Isti večer je tudi „Rateško bralno društvo" nam pokazalo, da kaj zna. — Prijatelj igre in petja_ „„Slavec“, klub slovenskih kolesarjev", izvolil si je na svojem ustanovnem občnem zboru zadnjo soboto nastopni odbor: predsednik g. Ivan Dražil, podpredsednik g. Lavoslav Verzak, tajnik g. Artur Jakše, blagajnik g. Aleksij Gotzl, odbornik g. Fran Ks. Stare; revizorja gg. Fran Milavec in Edmund Roos. Odbor slov. kat. akad društva „Danica“ na Dunaju se je za letni tečaj takole sestavil: Dolšak Fran, cand. med., predsednik, Srebrnič J., stud. phil., podpredsednik, Carli Ante, cand. iur., tajnik, Remec Bogumil, stud. phil., blagajnik, Cvetek Anton, stud. iur., knjižničar, Vadnal Anton, stud. phil, gospodar. Mestna hranilnica v Radovljici. V mescu aprilu 1899 je 157 strank vložilo 35266 gld. 94 kr., 116 strank vzdignilo 16543 gld. 97 kr., 36 strankam se je izplačalo posojil 29020 gld. Mestna hranilnica v Novem Mestu. V mesecu aprilu 1899 je 162 strank vložilo 67064 K 72 72 h, 108 strank vzdignilo 23525 K 79 h, toraj več vložilo 43538 K 93 h. Razne stvari. Spomenik cesarice Elizabete so odkrili 30. pr. m. v Mentone ob ogromni udeležbi ljudstva. Spomin smrti Zrinjskega in Frankopana je proslavil hrvatski narod te dni, kakor vsako leto, na veledostojen način: z mašami zadušni-cami in ganljivimi spisi po listih. 801etnica hrvatskega pesnika Ivana viteza Trnskega. Nestorju hrvatskega Parnasa priredila so vsa zagrebška društva dne 30. pr. m. impozantno serenado. Pelo je nad 150 pevcev. Drugi dan poklonila pa se je jubilarju vitezu Trnskerau velika deputacija in mu vročila krasno adreso, izdelano od več hrvatskih umetnikov. Tudi bratje Slovenci čestitamo osivelemu jubilarju, slavnemu hrvatskemu pesniku. Požar v Guti je napravil nepopisne škode. Zgorelo je 1284 raznih poslopij, med temi 484 hiš, 2000 domačih živalij, tudi mnogo ljudij. Več oseb je radi tega zblaznelo. Po požaru je bilo nad 2000 ljudij brez strehe in okoli 1000 ljudij ni v 36 urah zavžilo ničesar. V Floridsdorfu pri Dunaju so sklenili pri stavbi za novo šolo (ljudsko in meščansko) narediti kopališče za učence, kjer se bodo tudi plavati učili. To je prvi slučaj v Avstriji. Vodovod na Dunaju. Župan dr. Lueger kupuje od admontskega samostana 7 gorskih jezer za 40 000 gld. za dunajski vodovod. Stala bo zgradba vodovoda, ki bode dajal na dan po 70 tisoč kub. metrov pitne vode, blizu 40 milijonov gold. Hrvatski časnikarji nameravajo prirediti sestanek, na katerem bi določili hrvatskemu časopisju bolj zvišen in odmerjen smoter. Luocheni je poskušal samoumor. Iz Ženeve se poroča, da se je Luccheni hotel že večkrat umoriti, a ni jedenkrat se mu ni posrečilo Vzrok je baje ta, ker mu je v zaporu preveč dolgočasno. Bogata najdba. Iz Temešvara se poroč*, da so našli nedavno kmetje na polju blizu Or-šove veliko množino starih zlatnikov, od katerih so nekateri po 100 gld. vredni. Na pariški razstavi bodo Američani razstavili kip v naravni velikosti iz čistega zlata, vreden l8/i milijona frankov Prekovali bodo potem ta kip v zlate novce. Portoriko je kadil dne 4 t. m. neki uradnik na Dunaju in razneslo jo mu je pred nosom. Narejena je bila v neki moravski tovarni. Naj novejše vesti. Za liberalce so se proglasili nastopni du najski vseučiliščniki, ki so poslali ,Slov. Narodu" dva telegrama z vsebino, da čestitajo 1 i beralni stranki na zmagi in da se klerika ližem mora zdrobiti v prah: Andrejka, Anton Božič, Demšar, Simon, Dolar, Fatur, Je rala, Kukovec, Klešnik, Kranjc, Merhar Ockerl, Pernuš. Preindi, Potočnik, Schubert, Tičar, Vodnik. Žirovnik. Andres, Bytzek, Bučar, Dolenc, Fer jančič, Jeršinovic, Kandare, Koblar, Komatar, Kos, Kovač, Kraigher, Kreft, Logar, Novak, Omersa, Pečnik, Pijano, dr. Plemelj, Poznik. Reissner, Romold, Skaberne, Šturm, Serko, Šu kije, Valentinčič, Verčon, Vidmar, Vodnik, Zu panič, Zupančič in Zabukovšek. — Pripomnimo samo tole: 1.) Ta dva telegrama sta plačala klerikalca Knafelj in Jančar, ki ne zaslužita prahu. 2.) Našteti mladeniči so vzrasli o kruhu klerikalnih starišev in nekateri na počitnicah še sedaj jedo moko sv. Vincencija — tedaj, klerikalci pozor, preden ste zdrobljeni v prah! Značilno. Jako neljubo je „Slovenskemu Narodu", da hrvaški listi o zadnji zmagi libera lizma v Ljubljani nočejo prinašati slavilnih člankov. „Narod" je tedaj ozmerjal „Hrvatsko Domovino", pri kateri so najodličnejši hrvatski rodoljubi, da je — hujšega ji po svojem prepričanju ni mogel reči — klerikalna. Pohvalil je „Narod“ le „Hrvatsko Pravo", glasilo hrvaških — čifutov. No, „gliha vkup štriha!" pravimo Kranjci. Zmešnjava? List „Suden" poroča, da so pri ljubljanskih občinskih volitvah v tretjem razredu zmagali liberalci, v drugem razredu kandidati narodne stranke, v prvem razredu pa liberalna Slovenca dr. Bleiweiss in Grošelj Ta list izdajajo naši državni poslanci! Grozne reči pripoveduje gosp. dr Krek v „Slovencu“ o šolskih razmerah na Nemškem. Šole so verske, v berilih otroci čitajo nekoliko o Kristusu in Mariji, ljudje pa vender niso medvedje, ampak so skoraj bolj v pameti naprej, kakor na Kranjskem, kjer imamo tako napredne učitelje, da bi jim prišlo slabo, ako bi izvedeli, da je na Nemškem učitelj nekje celo — cer kovnik. Snežilo je včeraj v Ljubljani skoraj ves dan, kakor po zimi. Danes sije solnce in pobira zadnji sneg. V Ljubljani ni naredil sneg dosti škode. Drugod ga je padlo več. Iz Nemčije se poroča o velikih sneženih zametih. Iz Maribora se nam poroča: »Narodni dom" v Mariboru bode kmalu dovršen. Sezidala ga je ^Posojilnica" in stane nad 200.000 gld. To je najlepše poslopje v mestu in ima n j-crasnejšo dvorano v celi Štajerski. Vidi se stavba, stoječa sredi mesta, že z železnice. Visoko se dviga nad streho lepa kupola, odkoder je veličasten razgled po vt>em mestu in vsi okolici. Čitalnica" in „Posojilnica" imata v domu že svoje prostore. Dvorana se bode rabila za predstave in veselice. „Narodni dom“ je delo čeških rok, lepši je kot ljubljanski in bolj praktično zidan. Tudi poslikan je okusno Ako dobi še podružnico, kot dom za kmete in konje, potem do vsem ustreženo. „Slovenske Matice" občni zbor bode dne 24 maja ob petih popoldne v mestni dvorani v jubljani. — Pri zadnji seji „Matice" se je sklenilo, da bode v prihodnje „Letopis“ obsegal samo društvene zadeve in imenik članov, za znanstvene članke se bode pa izdajala posebna knjiga z naslovom „Zbornik Matice Slovenske". Obžalujemo, da si „Matica" ne upa na dan s posebnim znanstvenim listom. Ruščina se utegne uvesti kot učni predmet na realkah in realnih gimnazijah na Nemškem Tak6 vsaj v dolgem članku toplo priporoča Kolnische Zeitung11. Baron Hein, ki sovraži ruščino, je vesel, da ni deželni predsednik na Nemškem, ampak na Kranjskem Iz Marenberga se nam piše: Tukajšnje zavžitno društvo izvrstno napreduje. Slovenci so vsi kar navdušeni za društvo, ki kmalu postane kmetijska zadruga. Nov pogum so dobili slovenski kmetje, ki so že obupavali. Mimogrede naj omenim, da je kava družbe sv. Cirila in Metoda izvrstna; kupujejo jo celo Nemci, ki pravijo, da je boljša, kot vsaka druga kava. Češki hribolazci so dne 5. t m. došli na Reko, kjer so jih Hrvatje navdušeno pozdravili. Odpluli so s parrbrodom „Pannonia" v D dm^cijo Jezikovni zakon izda vlada kmalu s pomočjo § 14. Dr. Kaizl je zato šel v Prago, da Čehi ne bodo zakonu nasprotovali. Upa pa vlada tudi brez Čehov dobiti v zbornici večino za zakon. Slovence more rešiti le državni zakon Zmerne nemške stranke mu niso nasprotne Zlasti, krščanski socijalci že žel6 miru in dela. Hrvati so jako veseli, da je kranjski de žel ni zbor sklenil uvesti na realki hrvaščino. Došlo je iz Hrvaške že več prisrčnih. brzojavk v Ljubljano od poslancev, vseučiliščnikov in uredništev listov. Hudodelstvo v Lillu. Ž'dovski in mokraški listi in „Slovenski Narod" so veliko pisali o bratu hudodelcu Flamidienu in blatili klerikalce Sedaj je pa toliko kot gotovo, da je Flamidien nedolžen in da so le peklenske pošasti v člo veški podobi učinile hudodelstvo, da bi omadeževale katoliško šolo v konviktu bratov. Kaj porečejo „Narodovci“ ? Darila. Dražbi sv. Cirila In Metoda v Ljubljani so poslali: Slavna Posojilnica v Konjicah 25 gld. — Slavna Posojilnica v Gornjem Graiu 5 gld. — Sla na Notranjska posojilnica v Postojni 20 gld. — Slavna Posojilnici in lira nilnica v Sinčivesi na Koroškem za velikovSko šolo 70 gld. — Slavna Posojilnica v Cerknici 10 gld. — Č g. Anton Leinik, župnik pri Sv. Duhu v Ločah 10 gld. ustanovnine. — Trnovski gost v Ljubljani 2 gld — A. Kob'ar 4 gld. č. g. Pr. Zakrajšek, semeniški duhovnik v Gorici, 25 gld, nabrane med goriškimi slovenskimi bogoslovci — Slavno uredništvo »Slovenca« v Ljubljani 21 gld 20 kr. — G Ivan Bonač, trgovec s papirjem v Ljubljani, 20 gld. kot prvo skupilo za Tomo Zupanove razglednice — Slavna Posojilnica v Logat i> d d t> <> t> d d d D J) D I d i> z *> z D a d d d d Wc7c/c7c7c7^c7c7c7^c7c7c7c^c7c7c7c7c7c/c7^ §>ff 0 ° 1 '9 >-& j! S d fu S Zaloga prve c. tr. izklj. pri«, to?arne za otroške vozičke Fran Burger pohištveno in stavbeno mizarstvo v Ljubljani Marije Terezije cesta št, 14. Zastopstvo zakonito varovanih patentovanih vozičkov za sedeti in ležati, 54 a-i) F. P. VIDIC & Co. v Ljubljani * ponudijo po najnižji ceni poljubno množino stavbinske opeke, * zarezne strešne opeke f (Strangfalz-Ziegel) in tem pripadajočo stekleno zarezno opeko. Strešna okna iz litega železa. c Vil 1)01 »H V V 11 st (lastni Izdelek). g: Roman-cement, devski Portland-cement pa tudi vse druge za stavbe potrebne predmete. IK^ Najnižje cene. ^ CSSSS88E priporoča h J. Blasnikova tiskarna. 288888^3 Moczyja ustna Toda steklenica 50 kr. Trnkoczjja prašek zobe škatljica 30 kr. kakor tudi vse medicinično-kirurgične in pharmaceutične preparate, specijali* tete itd., dietična sredstva, homeopatična zdravila, medicinska mila parfumerije itd. itd. priporočajo in razpošiljajo na vse strani 13 (12—5) lekarniške tvrdke: Ubald pl. Trnk6czy v Ljubljani na Kranjskem, Viktor pl. Trnkoczy na Dunaju, Margarethen, Dr. Oton pl. Trnk6czy na Dunaju, Landstrasse, Julij pl. Trnkoczy na Dunaju, Josefstadt, Vendelin pl. Trnkoczy v Gradcu na Štajarskem. 1^- PošUjatev z obratno pošto. ‘S3I 1 Odgovorni urednik: S vito slav Breskvar. Izdajatelj: Konzoroij .Slovenskega Lista". Tisek J. Blatnikovih naslednikov v Ljubljani.