Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 291 Jurij Perovšek in Mojca Šorn (ur.), Narod – politika – država : Idejnopoliti čni značaj strank na Slovenskem od konca 19. do za četka 21. stoletja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2020, 360 strani, (Zbirka Vpogledi; 23). Inštitut za novejšo zgodovino je v sklopu zbirke Vpogledi, ki je namenjena izdaji tematskih znanstvenih zbornikov s podro čja zgodovinopisja, izdal novo monografi jo, ki se ukvarja s programi politi čnih strank na Slovenskem. Z izbranimi študijami predstavlja rezultate raziskovalnega programa Idejnopoliti čni in kulturni pluralizem in monizem na Slovenskem v 20. stoletju, ki ga je fi nancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Recenzentki knjige sta bili Danica Fink Hafner in Mateja Režek, medtem ko sta bila urednika zbornika Jurij Perovšek in Mojca Šorn. V knjigi se kronološko zvrstijo izvirne razprave, ki osvetlijo pred nami tok idejne in politi čne zgodovine Slovencev, poosebljene v politi čnih strankah na Slovenskem, ki predstavljajo temeljni element slovenskega politi čnega sistema. Te so z organiziranim zastopanjem posameznih vrednot oblikovale dolo čene principe upravljanja politike in posledi čno življenje Slovencev in Slovenk. Politi čne stranke so v tej monografi ji obravnavane zlasti v smislu naglih transformacij politi čnih struktur, ki so se zgodili ob prehodih iz ve čstrankarskega v enostrankarski sistem in obratno. Slednjo monografi jo moramo pravzaprav brati v navezavi na tematsko številko Prispevkov za novejšo zgodovino iz 2017 (št. 1), Iz zgodovine politi čnih strank na Slovenskem, kjer so predstavljeni bolj prakti čni vidiki politi čnih strank, razvoj strankarske organizacije, znotraj strankarska disciplina, agitacija in propa- ganda politi čnih strank,vloge in mesta posameznih strank v javnem življenju ipd. Člani programske skupine so posamezne študije, ki so nastale kot odgovor na ista vprašanja, objavili tudi v drugi številki Prispevkov za novejšo zgodovino istega leta. Predstavljeni instrumentalni oz. organizacijski vidiki politi čno strankarskega življenja na Slovenskem pa so bili v drugi fazi raziskovanja dopolnjeni s študijami, ki se ukvarjajo z idejno-politi čnimi usmeritvami slovenske politike in prav te so zbrane v tej monografi ji. Pri čujo či zbornik, ki je sestavljen iz dvanajstih razprav, tako predstavlja mejnik v procesu raziskovalnega programa in služi kot izhodiš če za nova vprašanja in raziskovalne izzive. Znanstveni sodelavci in sodelavke Inštituta za novejšo zgodovino, ki so v ve čini avtorji in avtorice razprav, so v glavnem vsi priznani strokovnjaki in strokovnja- kinje s tematiziranih podro čij in izkazujejo dolgoletno ukvarjanje s temi vprašanji. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 292 Uvodna razprava Jurija Perovška in Jureta Gašpari ča nam pojasni kontekst, v katerem je zbornik nastal, cilje raziskave in povzame zaklju čke razprav zbranih v njem. V nadaljevanju se Jurij Perovšek ukvarja z vplivom liberalnega tabora na politi čni razvoj slovenskega naroda vse od njegovega formiranja do za četka druge svetovne vojne. Gre za tematiko, ki je v fokusu njegovega raziskovalnega dela že dolga desetletja, vendar pa članek predstavi tudi drugo plat iste zgodbe. Obravnava namre č tudi nasprotni pol, tabor slovenskega politi čnega katolicizma in skozi njun dinami čen odnos prikaže probleme njunega simbiotskega (neenakovrednega) odnosa, ko sta oba tabora ujeta v odzive svojega nepomirljivega nasprotja. Hkrati v članku poudari in raz členi tudi izvirni greh slovenske politi čne kulture, »avtoritativni sin- drom Slovencev«, ki se odraža v strankarsko politi čni razdeljenosti. Vida Deželak Bari č svoje dolgoletne raziskave na podro čju delovanja socialisti čnega tabora strne v poglavju, ki oriše usmeritve marksisti čnega tabora. Zelo pregledna obravnava velja zlasti za medvojno obdobje, ki je navkljub zelo pestremu razvoju frakcij in politi čnih strank, berljivo poglavje in tako ujame rde čo nit politi čnih programov razli čnih skupin znotraj delavskega tabora. Njen prispevek dobro uvaja v razprave, ki spregovorijo o utrditvi oblasti komunistov v času druge svetovne vojne. Pred slednjimi je uvrš čen še prispevek Filipa Ču čka, ki osvetljuje politi čno organizacijo Nemcev v slovenskih deželah. Avtor strukturira svoje poglavje tako, da organiziranje Nemcev teritorialno lo či na posamezne zgodovinske dežele z lastnimi specifi kami, vendar pa ta princip uveljavi od leta 1860 dalje, morda bi ga veljalo uporabiti tudi za predhodna obdobja, še zlasti za leto 1848. Članek je vsekakor dobrodošel, saj predstavlja dobro sintezo literature, ki je bila doslej razdrobljena in še ne povezana. Po zgoraj omenjenih poglavjih, ki spregovorijo o za četkih politi čnih strank na Slovenskem, stopimo v čas prvega preloma politi čnega sistema, ko se »plurali- zem« za čne spreminjati v »monizem«. V obdobje med drugo svetovno vojno, ko se tako pravzaprav izte če čas politi čnih strank in se pri čne obdobje druga čnega politi čnega odlo čanja, nas popelje razprava Bojana Godeše. V njej avtor strne nekatere ugotovitve iz svojega predhodnega raziskovanja, ki zadevajo Osvobodilno fronto slovenskega naroda (OF), razmerje Komunisti čne partije do drugih skupin v OF (zlasti krš čanskih socialistov), vlogo narodnostnega vprašanja, ki je v veliki meri pripomoglo k množi čnosti v OF in doda nekatere nove, kot denimo analizo ekonomsko-socialnega programa OF. V prispevku se avtor dotika rde če niti zborni- ka, vprašanja, ki zelo zaznamuje razumevanja slovenske politi čne kulture, in sicer prakse izklju čevanja v politi čnem delovanju, tako nam predstavi strategijo OF v tem oziru. Aleš Gabri č v svoji razpravi podrobno raz členi pristop Komunisti čne partije k vprašanju, kako čim bolj »legitimno« prevzeti oblast in legalisti čno izpeljati tranzicijo med vojnim in povojnim stanjem, med predvojnim ve čstrankarskim in povojnim enostrankarskim režimom, med legitimnostjo mednarodnih sporazumov in politi čnimi razmerami v praksi, ki so se znotraj Jugoslavije zelo razlikovale. Z naslednjimi poglavji se znajdemo pred naslednjim zgodovinskim prelo- mom, ki popelje slovensko družbo iz enostrankarskega v ve čstrankarski sistem. S prispevkom Zdenka Čepi ča o politiki Zveze komunistov Slovenije (ZKS) v osemdesetih letih, sicer štirideset let po zaklju čku druge svetovne vojne, se zopet Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 293 znajdemo v negotovih razmerah, v politi čni krizi legitimnosti, ki se ji tokrat pridruži še gospodarska kriza. Razmere v tem obdobju še obvladuje Zveza komunistov Jugoslavije (ZKJ), ki pa zaradi nezmožnosti sprejeti reforme, izgublja oblast in svojo legitimnost. Avtor predstavi razmere, ki so vodile k sestopu oblasti ter ugotavlja, da je bil sestop z oblasti zato tako miroljuben in spontan, ker so klju čni akterji bili sposobni misliti »novo v starem« in se odlo čiti za pravi razvojni model. V članku tematizira tudi razumevanje nacionalnega vprašanja v ZKS in tako na nek na čin nadaljuje obravnavo enega izmed osrednjih vprašanj knjige, saj pokaže kako vklju čujo če, je narodno vprašanje delovalo v slovenski politiki. Damijan Guštin v svojem poglavju predstavi vprašanje, ki do zdaj skoraj ni bilo tematizi- rano. Njegova študija spregovori o organizacijski strukturi ZKJ v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA) ter o problemu oblikovanja skupnih ciljev ZKJ v zaostrenih razmerah osemdesetih let. Sestop z oblasti, ki je pretresal vsaj teritorialno precej bolj enotne dele ZKJ, je bil za sicer profesionalno bolj enotno okolje JLA še bolj problemati čen, saj je JLA v svojem bistvu bila varuhinja klju čnega stebra obstoja enotnosti države, oboroženih sil, in si ni znala predstavljati, kako bi lahko maso nabornikov in zaposlenih sploh obvladala brez svoje lastne politi čne stranke. Njena nezmožnost akomodacije in kanaliziranja nezadovoljstva je pomenila njen zaton. Prihodni prispevki podrobneje analizirajo za četo tranzicijo k ve čstrankarskem sistemu v devetdesetih letih, to je čas, ko so se oblikovale strukturne politi čne pre- lomnice, ki jih slovenski demokrati čni sistem odraža tudi danes. Marko Zajc nam predstavi ideološka in programska izhodiš ča Zveze socialisti čne mladine Slovenije (ZSMS) in struj znotraj nje. ZSMS uspe oblikovati reformističen in modern program, pri tem pa je imel precej zaslug tudi Slavoj Žižek in skupina mladih intelektualcev, ki je pretrgala s trdo marksisti čno tradicijo. Tjaša Konovšek nadaljuje svojo razpravo tam, kjer kon ča Zajc. Konovšek namre č tematizira za četke Liberalne demokracije Slovenije (LDS) in pomembno vlogo njenega klju čnega akterja Janeza Drnovška, ki mu je kot izjemi v dosedanji politi čni zgodovini Republike Slovenije uspelo formirati štiri vlade. Zasluga za to naj bi šla zlasti njegovi sposobnosti, da ustvari široko politi čno zaledje, uspelo mu je prese či strankarske meje in je zato bil spo- soben vzpostaviti široko koalicijo in širši konsenz. Jurij Hadalin se v svoji razpravi tokrat loteva Slovenske nacionalne stranke (SNS), njenih ideoloških izhodiš č, ki jih ni mogo če umestiti na tradicionalno levo-desno lo čnico v slovenski politiki. Program stranke in njen karizmati čni vodja Zmago Jelin či č navdušujeta volivce z zna čilno protisistemsko držo, ki pa ne pomeni, da stranka v klju čnih trenutkih v slovenskem politi čnem prostoru ne podpre iste oblasti (do katere je kriti čna) in tako odigra »jezi ček na tehtnici«. Zadnja razprava Jureta Gašpari ča in Simone Kustec z interdisciplinarnim politološko-zgodovinskim pristopom analizira slovenski politi čni prostor od devetdesetih let dalje in ugotavlja, da je njegova stalnica polarizacija. Hkrati se izgubljajo prepoznavni programski cilji politi čnih strank in odlo čenost za njihovo realizacijo, celo razlike med programi levega in desnega pola politike izginjajo, pojavlja pa se strankarska personalizacija. Njuni zaklju čki napovedujejo »predvidljivo stabilnost nestabilnega« in stranke enomandatnice, čaka nas torej viharno politi čno obdobje (kar se je pravzaprav pokazalo že v letu 2020). Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 294 Monografi ja ponuja privla čno sintezo zgodovine slovenskih politi čnih strank, s tem, da delno povzema že znana dognanja, vendar nanje gleda iz novih zornih kotov (npr. skozi koncept narodnosti, polarizacije, vloge množi čnih strank, tranzi- cije, pluralizma), in dodaja nove ugotovitve, skupaj tako ponuja bolj poglobljeno in celovito razumevanje sedanjega politi čnega prostora in slovenske politi čne kulture. Tematizirani prehodi med enostrankarskim in ve čstrankarskim politi čnim sistemom, tako nenehno preizprašujejo ideološko polarizacijo in iš čejo njene korenine, strate- gije vklju čitve in preseganja. Upoštevanje posameznih politoloških konceptov se tako izkaže za obogatitev zgodovinske analize in za plodovit in inovativen pristop. Ob kronološko in vsebinsko raznolikih razpravah lahko spregledamo tudi edini manko zbornika, ki je v premalo sistemati čnim upoštevanju vseh pomembnejših politi čnih strank iz devetdesetih let in novega tiso čletja. Sto trideset let zgodovine politi čnih stranka na Slovenskem strnjeno v monografi ji nam tako spregovori o slovenskih politi čnih elitah, ki so krojile usodo naroda, determinirale politi čno življenje in sooblikovale državo do devetdesetih let, od devetdesetih let dalje pa jo seveda ustvarjale. Spregovori nam o tem, kako se je slovenska politika odzivala na mednarodni kontekst in krize, katere politi čne strategije je iskala za preživetje naroda in kako je naslavljala dilemo izklju čevanje/vklju čevanje. Irena Selišnik