Gradivo za slovensko narodnoosvobodilno pesništvo
Med zimskimi počitnicami sem našla v neki rokopisni pesmarici na Gornjem Seniku v Porabju 20 takih pesmi, ki bi lahko prišle v upoštev pri raziskavi SNOP.
Pesmi sta prepisovali dve sestri, 16-letna Bajzek Anna p. d. D'dgarska Anna in 18-letna Bajzek Terez p. d. D agarska Treiza ok. 1. 1946. Na Gornji Senik so hodili slovenski partizani iz Prekmurja. Iz hiše, kjer so se srečavali s Seničani, so se širile nekatere od teh pesmi. Peli in prepisovali so jih ob lupanju bučnega semena, česanju perja ipd.
Med pesmimi so tudi nekatere splošno znane, a prirejene porabskim razmeram. (Na
oknu glej obrazek bled. Počiva jezero v tihoti, Fanti mašerajo (se zbirajo). Domovina ...)
Prav za Porabje sta značilni dve pesmi: Lubca lübezniva, ti si meni kriva in Tan daleč, tan daleč vu ruski goraj. V prvi pravi fant, da je ljubica kriva, da mora biti vojak. Naprej pa govori o vojakih, mučenikih na ruski fronti. V drugi pesmi zvemo, da je v ruskih gorah že vsak korak polit s krvjo. Spomladi tu nihče ne bo več oral. V tej dolini le »Bog cvetlice sadi«, ki bodo pognale korenine iz src padlih junakov. Zalivale jih pa bodo njihove solze. Te pesmi so v zvezi z boji madžarske armade, v kateri so služili tudi porabski Slovenci. Poleti 1942. leta je bila zadnja velika ofenziva Nemcev. V tej je sodelovalo
italijansko, romunsko in madžarsko vojaštvo. Na donski fronti je bila uničena druga madžarska armada.
Med gradivom je pesem, ki je nastala v koncentracijskem taborišču. (O, kako je dolga, dolga, dolga pot.) Jetnik pravi, da ga doma čakajo ljubica, mati in brata, toda okrog in okrog je gosta mreža in pred njo stoji stražar. Pesem se konča z osvoboditvijo. »K nam prišla je svoboda, i oprla vrata se / na to dolgo, dolgo, dolgo pot.«
Variante osmih pesmi so zapisane v zbirki Josipa Dravca, Glasbena folklora Prekmur-ja, Ljubljana 1957. Večinoma so vojaške pesmi še iz prve svetovne vojne, ki so jih peli bodisi v taki obliki, bodisi v drugi svetovni vojni prilagojeno novim razmeram. (Fanti mašerajo, Travniki so si zeleni. Voda mi teče na ciglo, Sprtoletje bluzi ide, Kranci, Rovanci nad vojske so šli. Lepa naša domovina, Sunce gre za goro.) Med temi je celo pesem iz dobe fevdalizma, ko so fante za vojaško službo lovili. (Snoči sam vulovini bio.)
V ostalih ljubezenskih pesmih se dekle in fant poslavljata, ker gre fant na vojsko ali ker je že umrl v vojni. (Srečno, zbogom ljubica moja. Stoji, stoji eden beli grad. Po cest mi gre en mladi fant. Ne joči se luba draga ti zame. Dekla ide nutri v pün-grad.)
Spričo teh dvajsetih pesmi in drugih, ki jih je treba še odkriti, kaže vključiti v raziskovanje SNOP tudi Porabje na Madžarskem.
Ma r i j a Kozar-Mukič študentka iz Porabja
30