Stenografiern zapisnik osemnajste seje deželnega zbora Ljubljanskega dne 21. oktobra 1869. Nazočni: Prvosednik: Deželni glavar Karl pl. Wurzbach-Tannenberg. — Vladina zastopnika: Deželni predsednik Conrad pl. Eybesfeld in vladni svetovalec Both. — Vsi članovirazun: knezoškofdr.Widmar, dr. Klun, Kozler Ivan, grof Margheri, Tavčar, dr. Prevc. Dnevni re«l: 1. Sporočilo šolskega odbora zarad učnega jezika v šolah in zarad pravoznanstvene akademije ali vseučilišča. (Priloga 99.) — 2. Sporočilo deželnega odbora o premembi obstoječih sodnijskih okrajev. (Priloga 101.) — 3. Poročilo ustavnega odseka zarad prenaredbe § 4. deželnega reda. (Priloga 98.) — 4. Poročilo finančnega odseka o prošnji občine ljubljanske, za oprostenje povrnilnih bolnišnih stroškov ubogih domovincev slučeno za vravnavo odškod-vanja. — 5. Sporočilo ustavnega odseka zarad predloga poslanca gospoda dr. Valentina Zarnika za vpeljavo slovenskega jezika pri deželnih uradnijah. (Priloga 107.) — 6. Sporočilo finančnega odseka o proračunu posilne delalnice za leto 1870. (Priloga 96.) — 7. Sporočilo deželnega odbora zarad vpeljave nauka za modelovanje na tukajšni c. kr. viši realki. (Priloga 105.) StkMMpHischer Dericht der achtzehnten Sitzung des Landtages zu Laibach am 21. Moder 1869. Anwesende: Vorsitzender: Landeshauptmann Carl v. Wuvzbach. — Vertreter der k. k. Regie-r ung: Landespräsident Conrad b. Eybesfeld; Regierungsrath Roth. — Sämmtliche Mitglieder mit Ausnahme von: Sr. fürstbischöflichen Gnaden Dr. Wid mer, und der Herren Abgeordneten: Dr. Klun, Kosler Joh., Graf Margheri, Tavčar, Dr. Preuz. Tagesordnung: l. Bericht des Schulausschusses über die Unterrichtssprache in den Schulen und eine Rechtsakademie oder Universität. (Beilage 99.) — 2. Bericht des Landesausschusses über die Umänderung der bestehenden Bezirksgerichtssprengel. (Beilage 101.) — 3. Bericht des Berfassungsausschusses über die Abänderung des § 4 der Landesordnung. — 4. Bericht des Finanzausschusses über die Petition der Commune Laibach um Befreiung von dem Ersätze der Spitalskosten für die nach Laibach zuständigen mittellosen Individuen, eventuell um Regelung der Ersatzpflicht. (Beilage 90.) — 5. Bericht des Verfassungsausschusses über den Antrag des Herrn Abg. Dr. Valentin Zarnik, betreffend die Einführung der slovenischen Sprache in die landschaftlichen Aemter. (Beilage 107). — 6. Bericht des Finanzausschusses über den Voranschlag des Arbeitshauses für das Jahr 1870. (Beilage 96). — 7. Bericht des Landesausschusses über die Einführung des Unterrichtes für die Moduli-rung an der hiesigen k. k. Oberrealschule. Obseg i Peticija. — Interpelacija poslanca gospoda dr. Zarnika. — Drugo glej v dnevnem redu. — Sprejema vseh odsekovih nasvetov. Seja se začne o 5. minuti črez 6. uro zvečer. Inhalt: Petition. — Interpellation des Herrn Abg. Dr. Zarnik. — Das Weitere siehe Tagesordnung. — Annahme sämmtlicher Ausschußanträge. Geginn der Sitzung 6 Ahr 5 Minuten Abends. XVIII. Sitzung. Landeshauptmann: Ich bestätige die Beschlußfähigkeit des hohen Hauses und eröffne die Sitzung. Vor Allem muß ich mir erlauben, zu bemerken, daß der Schriftführer das deutsche Protokoll von gestern und die heutigen Protokolle noch nicht fertig hat, sie werden erst morgen zur Verificirung gelangen. Der Schriftführer wird daher nur das slovenische Protokoll von gestern vorlesen. (Schriftführer liest dasselbe und es wird vom Landtage genehmigt — Zapisevalec ga prebere in zbornica ga potrdi.) Durch Herrn Abgeordneten Pintar ist mir nachstehende Petition überreicht worden (liest — bere): „Pooblastenci srenje gorjanske prosijo pomoči zarad gozdnih pravic na Pokluki, Kibšici in v Mežakli zoper blejsko grajšino.“ (Wird dem Petitionsausschusse zugewiesen ■— Se izroči policijskemu odseku.) Durch den Herrn Abgeordneten Dr. Zarnik ist mir nachstehende Interpellation übergeben worden. Der Schriftführer wird dieselbe dem hohen Hause vortragen. . (Schriftführer liest — Zapisevalec bere): Interpelacija. Obče znano je, da pri železnici mnogo Slovencev v raznovrstnih opravilih službe obnaša, kteri so pa večidel po neslovenskih pokrajinah razpostavljeni, in da pri nas pri železnici skoraj le inostrance, našega jezika nezmožne uradnike in služabnike nahajamo. Vsled tega se mnogo neprilik skoraj vsaki dan na železniških postajah dogaja, pri kterih le naši slovenski, nemškega jezika nezmožni ljudje škodo trpe. Posebno je to razvidno pri tej napaki, da so krajna imena na vseh postajah samo v nemškem jeziku napisana in da pri vožnjah kondukterji postaje samo v nemškem jeziku sklicujejo. Naročito so pa nerazumljiva našemu ljudstvu imena, kakor Franzdorf mesto obče znane slovenske Barovnice i. t. d. Nasledek tega je bil in je še, da so naši domači popotniki nerazumivši po kondukterjih naznanjena imena večkrat pri kteri postaji poprej ali pozneje izstopili, postajo, kamor so bili namenjeni, zgrešili in na taj način na penezih in na času kvar trpeli. V deželah češke krone, v trojedni Kraljevini, v Galiciji in na Ogrskem se že od nekdaj vse to domačim popotnikom v domačem razumljivem jeziku naznanja, samo mi Slovenci smo tudi v tej zadevi, kakor skoraj povsod, žalostna izjema od navadnega, povsod v Avstriji vladajočega običaja. Vsled tega stavljajo podpisani visoki c. kr. deželni vladi vprašanje, ali jo je volja s svojim vpljivom pri železniških društvih v toliko posredovati: 1) da bi se pri zdaj obstoječi železnici in pri železnicah na Kranjskem v prihodnjič odpreti se imajočih, pri nastavljanji uradnikov in v obče pri razdelitvi slu-žeb po izkazanih sposobnostih v prvi vrsti na Slovence obzir jemalo ? 2) da bi se po vseh železniških postajah na Kranjskem napravili tudi slovenski krajni napisi in da bi v prihodnjič kondukterji potujočemu občinstvu tudi slovenska imena postaj naznanjali ? Dr. Valentin Zarnik s. r. Landespräfi-ent: Ich beantworte die soeben gestellte Interpellation dahin, daß die Regierung gewiß vollkommen die Ueberzeugung von der Wichtigkeit der slovcnischen Sprache beim Eisenbahnverkehre in Ländern von slovenischer Bevölkerung theilt und daß auch deren entsprechende Anwendung für den Dienst förderlich hält. Die Kenntniß der slovenischen Sprache ist bei den Beamten sowohl, als bei dem Verkehrsbetriebe eine Eigenschaft, welche die Qualification der betreffenden Bewerber erhöht, und es unterliegt daher keinem Zweifel, daß die besondere Qualification unter diesen Umständen auch auf vorzugsweise Berücksichtigung schon im Interesse des Dienstes Anspruch hat. Insofern übrigens auch den Wünschen des Publicums der Gebrauch der Sprache im Verkehrsbetriebe entspricht, wird somit die Landesregierung, so viel es in ihrer Macht liegt, gern bereit sein, für die Erfüllung der geäußerten Wünsche zu wirken, und ich glaube, daß auch höheren Orts kein Bedenken obwalten wird, einen entsprechenden, natürlich nur gegenüber der Eisenbahnverwaltung empfehlenden Einfluß zu üben. Landeshauptmann: Wir kommen nun zur heutigen Tagesordnung. I. Sporočilo šolskega odbora zarad učnega jezika v šolah in zarad pravoznan-stvene akademije ali vseučilišča. (Priloga 99.) Landeshauptmann Ich eröffne die Generaldebatte. Landespräfident: Ich nehme mit Vergnügen Act von der im Eingänge des Berichtes ausgesprochenen Absicht, hier von einer detaillirten Motivirung des Gesetzes Umgang zu nehmen und in eine neuerlidje Debatte über die Theorie desselben nicht einzugehen; und erkenne dankbar an, wenn der Herr Berichterstatter seinen Bericht auf das Gebiet allein, auf dem die Sache ausgetragen werden kann, auf das gesetzliche, auf das Gebiet der Competenz beschränkt. Ich begegne in dieser Vorlage einer neuen Argumentation, die in ihrer klaren Logik und abgeleitet aus den gesetzlichen Bestimmungen etwas sehr Bestechendes hat. Deshalb allein muß ich mir erlauben, auf dieselbe zu erwidern. Im Berichte wird diese neue Argumentation aus dem Gesetze selbst abgeleitet, aus welchem die Regierung die Ablehnung dieser Vorlage begründet hat. Der Bericht sagt: Nach § 19 des Staatsgrundgesetzes gebührt den Nationalitäten das Recht der Pflege ihrer Sprache in den Schulen in der Art, daß ohne Zwang zur Erlernung der zweiten Sprache die Ausbildung erlangt wird. § 6 des Volksschulgesetzes enthält die Bestimmung, die Landesschulbchörde soll nach Anhörung Derjenigen, welche die Schulen errichten und erhalten, entscheiden, in welcher Sprache der Unterricht gegeben werden soll. Sie können diese Entscheidung aber nur innerhalb der Grenzen der bestehenden Gesetze fällen. Aus diesen eingefügten Worten wird nun im Berichte die Folgerung gezogen, daß die Landesschulbehörde ihre Competenz nicht weiter auszudehnen habe, als das bestehende Landesgesetz dieselbe bestimmt. Es müsse daher freistehen, ein Landesgesetz zu erlassen, in welchem die Grundsätze darüber festgestellt sind. Somit sei der Grund, der Landtag ist hierüber nicht competent, ein irriger, denn das Reichsgesetz selbst sagt, er sei dazu vor Allem competent. Es wird ferner auf die Beispiele in Böhmen und Galizien hingewiesen. Die Argumentation ist zwar formell richtig, allein ich glaube, näher besehen, läßt sich eine ganz andere Schlußfolgerung ziehen. Innerhalb der bestehenden Gesetze kann die Landesschulbehörde nach Anhörung Derjenigen, welche die Schule erhalten, über die Unterrichtssprache entscheiden. Ja, wenn diese Gesetze solche sind, welche die Unterrichtssprache ein für allemal fixiren, dann hat sie nichts mehr zu entscheiden, und das Reichsgesetz würde einfach § 6 des Schulgesetzes stilisirt haben: „Ueber die Unterrichtssprache entscheidet die Landesgesetzgebung." Wenn dieser Artikel so dastände, so würde die Landesgesetzgebung dann entweder eine Bestimmung treffen können, welche für die Unterrichtssprache an allen Volksschulen ausnahmslos zu gelten hat, oder sie würde übereinstimmend mit § 6 des Reichsgesetzes auch sagen können: „Im Wege der Landesgesetzgebung wird die Schulbehörde als competente Behörde in der Sprachenfrage anerkannt." Das ist aber nicht geschehen. Im Gegentheil beruft sich jener § 6 nur auf das allgemeine Princip, welches in der ganzen neuen Schulverfassung durchgeführt wird, nämlich daß Derjenige, welcher die Schule errichtet und erhält, auch einen bestimmenden Einfluß auf dieselbe haben soll. Dieses Princip soll auch für die Sprachenfrage in den Volksschulen gelten. Die Einwendung kann ich daher nicht gelten lassen, warum man gerade in der Sprachenfrage so viel Autonomie gewährt und in vielen anderen Dingen das Schulwesen normirt ohne Rücksicht auf etwaige Wünsche oder Beschlüsse der Gemeinden. Im Gegentheile, ich sehe aus dem Berichte, der vom Ausschüsse in Betreff der Lehrerbesoldungen erstattet wurde, daß in diesem Punkte sogar eine Aenderung gegenüber der Regierungsvorlage in eben demselben Sinne der weiter gehenden Autonomie beantragt wurde, daß nämlich die Feststellung derselben denen anheimgestellt bleiben soll, welche für die Errichtung der Schulen Sorge tragen und von den vorgeschlagenen Gehaltsclassen abzusehen sei. Ich erkenne darin einen neuen Beweis, daß ich nicht irre gehe, wenn ich annehme, daß gerade in diesem Zweige der Gesetzgebung auch die Majorität des Landtages und der Ausschüsse liberalen Anschauungen mit Vorliebe huldigt. Ich glaube daher, daß deren Anwendung auch auf den vorliegenden Fall ganz consequent wäre, und möchte auf diese Art jener Argumentation begegnet haben, welche aus dem § 6 abgeleitet wird. Bezüglich des zweiten und dritten Theiles des Antrages will ich nur noch ein paar Worte beifügen. Die grundsätzlichen Anschauungen, welche die Regierung darüber einnimmt, sind so klar ausgesprochen worden, daß ich sie nicht zu wiederholen brauche. Wie weit geht denn eigentlich das Princip, welches diesen Anträgen zu Grunde liegt, zusammen mit den Anschauungen, welche die Regierung aus § 19 ableitet, und wo ist derjenige Angelpunkt, auf dem die principiellen Anschauungen nach verschiedenen Richtungen sich trennen? Wenn man den jetzigen Gesetzentwurf mit den fac-tischen Zuständen vergleicht, so ergibt sich namentlich für den ersten Anblick eine außerordentliche Uebereinstimmung mit dem einzigen wesentlichen Unterschiede, daß nach der neuen Schulverfassung die Volksschulen nicht mehr in die Gruppen der Haupt-, Trivial- und Normalschulen zerfallen wie bisher, und der Sprachenzwang auch für die Haupt-und Musterhauptschule beantragt wird, während jetzt die slovenische Unterrichtssprache nur in der Volksschule, außer Gottschee und Weißenfels, besteht. Sowohl dieser sactische Zustand, als auch der vorliegende Antrag werden aus der Gleichberechtigung der Natio-litäten, aus § 19 Reichsgesetz abgeleitet, der den Grundsatz enthält, welcher für die Regierung ebenso unantastbar ist, wie für den jetzigen Antrag, daß nämlich jede Nationalität, ohne Zwang der Erlernung einer zweiten Sprache, eine entsprechende Bildung erhalten soll. Die weiteren Folgerungen aber, welche aus dem Grundsätze hier gezogen werden, sind wesentlich von denen verschieden, welche die Regierung daraus zieht, weil die Anschauung von dem factischen Bedürfniß und von den thatsächlichen Verhältnissen eine verschiedene ist. Die Regierung ist weit entfernt, zu glauben, daß die Möglichkeit einer vollendeten Bildung durch die Mittel- und höheren Schulen für die slovenische Bevölkerung in ihrer Sprache nicht bestehen und angebahnt werden kann. Sie will diese Möglichkeit auch nicht als ein ad graecas ealendas verschobenes Ziel betrachten, oder was dazu geschehen kann, blos nicht hindern; sie wird vielmehr gerne die Hand dazu bieten, dieses Ziel zu erreichen, wie es in anderen Ländergcbieten in analogen Fällen geschah, und wie man anerkennen muß, daß in dieser Beziehung in den letzten Jahren auch hier schon sehr viel vorbereitet wurde; aber eine plötzliche Verwandlung der jetzt bestehenden, durch das Bedürfniß geschaffenen deutschen Mittelschulen in slovenische wäre ein pädagogisches Unrecht, welches die Regierung am wenigsten begehen kann. Sind einmal die Lehrkräfte und Lehrmittel auch für höhere slovenische Schulen vorhanden, so wird die Regierung dem sich geltend machenden Bedürfniß auch hierin keinen Zwang anlegen, ebenso wie sie in der Volksschule dem Verlangen der Betheiligten freien Spielraum gewährt, weil sie das freie warme Leben in den Schulen befördern und nicht den bleiernen Finger des Gesetzes darauf legen will, und gerade deshalb auch am § 6 des Volksschulgesetzes, wie er jetzt gegeben ist, festhalten muß. Damit glaube ich nur ergänzt zu haben, was ich schon neulich über diesen Gesetzvorschlag bemerkte, und wünsche eine gedeihliche und ersprießliche Lösung dieses Gegenstandes. Abg. Deschmarm: Dieses Gesetz ist schon dreimal im hohen Hause eingebracht worden, nur haben wir es mit einer abgeänderten Form desselben zu thun, ich werde mich daher ganz kurz fassen. Der Geist, der es charakterisirt, erhellt aus der Aufschrift desselben. Dieselbe lautet (liest — bere): „Gesetz vom............... wirksam für das Herzogthum Krain betreffend die Unterrichtssprache in den öffentlichen Volksschulen und der Lehrerbildungsanstalten. Mit Zustimmung des Landtages Meines Herzogthums Krain ordne Ich in Betreff der öffentlichen Volksschulen, dasist derjenigen, welchevomStaate, dem Lande oder Gemeinde erhalten werden, dann in Betreff der Lehrerbildungsanstalten an, wie folgt: Es ist mir schon im vorigen Jahre aufgefallen, warum man plötzlich diese Stilisirung beliebt hat, ich wußte es mir nicht zu erklären, es schien mir viel einfacher, diesen Zusatz, was man unter öffentlichen Volksschulen zu ver- l* stehen habe, ganz wegzulassen. Erst später hat mich eine Erledigung des Landesausschusses darüber belehrt. Es wird nämlich den Herren bekannt sein, daß die Gemeinde Jdria zum wiederholten male gegen das vom Herrn Dr. Bleiweis beabsichtigte Schulgesetz Petitionen an das hohe Haus gerichtet hat. In früheren Zeiten hat sich der Schulausschuß nicht bewogen gefühlt, darauf Rücksicht zu nehmen, erst im vorigen Jahre würdigte man dieselbe einer Gnade, man öffnete der Volksschule in Jdria ein Hinterpförtchen im Gesetze selbst. Man argumentirte also: „Die Volksschule in Jdria wird vom Montanärar erhalten, dieses Gesetz soll aber nur für die von den Gemeinden und dem Lande erhaltenen Schulen gelten, es hat demnach aus die Volksschule in Jdria keine Anwendung." Diese Erörterung des Schulgesetzes führte der Landesausschuß schon im vorigen Jahre in der Erledigung der letzten Petition der Gemeinde Jdria an. Ich frage nun, meine Herren, wenn Sie immer von der Gleichberechtigung, von dem Drucke der deutschen Sprache in den Volksschulen Krains sprechen, warum machen Sie für Jdria! eine Ausnahme — ich gönne dieselbe meiner Vaterstadt sehr wohl, — warum nicht auch bei den Schulen, welche die Gemeinde von Laibach erhält? Es ist Ihnen also nicht um die Verwirklichung eines Principes zu thun, indem Sie ja, je nach Umständen, Ausnahmen gestatten. Hiemit aber ist der Geist des Gesetzes hinlänglich gekennzeichnet, cs fehlt ihm ein durchgreifendes Princip. Das Gesetz ist aber auch völlig überflüssig. Wie schon der Herr Regierungsvertreter erklärt hat, sind diesfalls die betreffenden Bestimmungen in dem allgemeinen Gesetze enthalten; es ist dies der § 6 des Volksschulgesetzes. Nach demselben entscheidet die Landesschulbehörbe nach Anhörung Desjenigen, welcher die Schule erhält, über die Unterrichtssprache. Sie haben vor kurzem im Landtage ein Gesetz über die Schulaufsicht beschlossen. Mit dem jetzigen Gesetze scheinen Sie jedoch ein Mißtrauen gegen die Laudesschulbehörde, die Sie jedoch ganz nach Ihren: Sinne organisirten, auszusprechen. Ich kann mir nun die Stellung, die Sie heute einnehmen, nicht erklären. Sie haben ja den Einfluß des Landesausschusses auf die Landesschulbehörde möglichst gewahrt; folglich scheint mir dieses Gesetz ein Mißtrauensvotum gegen den Laudesausschuß selbst, da ja dieser das Interesse des Landes auch in sprachlichen Angelegenheiten am besten zu wahren wissen wird. Es wird sich ferner auf § 19 der Staatsgrundgesetze berufen und von Gleichberechtigung gesprochen; da muß ich wohl gestehen, daß mir die Erklärung des Herrn Abgeordneten Dr. Zarnik, welche er vor kurzem ausgesprochen hat, am besten gefällt. Es muß etwas in der Sprachenfrage geschehen, es muß slovenisch amtirt, es müssen die Gymnasien vollständig slovenisirt werden. Was soll das Wort „Gleichberechtigung" in Ihrem Munde bedeuten, wenn Sie nicht einmal den Gemeinden das Recht gewahrt wissen wollen, für sich allenfalls auch deutsche Schulen zu gründen. Ich könnte nur für ein Sprachengesetz stimmen, welches also lauten müßte: „In Kram können Volksschulen mit deutscher und mit slovenischer Unterrichtssprache gegründet werden. Jeder Krainer ist zu dem Besuche der einen oder der anderen Schule berechtigt." Punctum. (Heiterkeit, bravo! — Veselost, dobro!) Poslanec Svetec: Jaz bodem čisto na kratko odgovoril na to, kar je zastran kompetencije opomnil prečastiti gospod de- želni predsednik. On se je namreč skliceval na § 6. nove šolske postave za ljudske šole, in je izrekel misel, da je predmet, kterega imamo danes na obravnavi, že rešen v § 6. ljudske šolske postave. On nam po tem takem tako rekoč spodbija tla pod nogami, ker izrekuje, da mi prav za prav nismo več kompetentni, da spada ta reč v kompetencijo druge korporacije, namreč v državni zbor; on je nadalje trdil z ozirom na omenjeni § 6., da deželni šolski svet ima odločevati zastran učnega jezika, potem ko je zaslišal tiste, ki zdržujejo šole, znotraj meja, ki jih postave stavijo; da pa te postave niso deželne postave, ampak državne, ker je tudi rekel, da v državnih postavah je povsod že sprejeto načelo, da ima zastran učnega jezika odločiti isti, kteri to šolo zdržuje. Gospoda moja, ko bi to res bilo; ko bi naše državne postave res kje tako načelo izrekovale, potlej bi jaz rekel, da ima deželni predsednik prav in da mi danes o tej reči nimamo nič govoriti. Ali jaz se moram temu na ravnost j vpreti in reči, da tacega načela jaz nikoli v nobeni naših splošnih postav ne nahajam. Jaz se drznem celo trditi, da v naših splošnih postavah stoji ravno nasprotno. To bodem dokazal precej po. členu 19., na kterega se je tudi skliceval gospod deželni predsednik. Gospoda moja, to načelo, Mero je on izrekel in ktero on nahaja v § 6., da imajo namreč zastran učnega jezika odločevati tisti, ki šolo zdržujejo, to načelo je ravno nasproti členu 19., zakaj ? člen 19. govori razločno: „Alle Volksstämme des Staates sind gleichberechtigt, und jeder Volksstamm hat ein unverletzliches Recht auf Wahrung und Pflege seiner Nationalität und Sprache. Die Gleichberechtigung aller landesüblichen Sprachen in Schule, Amt und öffentlichem Leben wird vom Staate anerkannt. In den Ländern, in welchen mehrere Volksstämme wohnen, sollen die öffeilllichen Unterrichtsanstalten derart eingerichtet sein, daß ohne Anwendung eines Zwanges zur Erlernung einer zweiten Landessprache jeder dieser Volksstämme die erforderlichen Mittel zur Ausbildung in seiner Sprache erhält." Tedaj, gospöda moja, ta paragraf govori o javnih šolah (öffentliche Unterrichtsanstalten); o teh on govori in vstanovlja, da zastran takih šol nimajo pravice govoriti občine, nimajo pravice govoriti posamezni ljudje, ta pravica gre narodnim plemenom. (Veselost na desnici — Heiterkeit zur Rechten. Pohvala na levici — Beifall links. Kromer: Saubere Sophistik — lepa sofistika.) Narodna plemena so tedaj po državni osnovni postavi, kakor juristi pravijo, pravni subjekti (Rechtssubjects), njim gre pravica, kako naj se javne šole zastran učnega jezika vravnajo, a ne posameznikom, ne občinam, ne tistim, ki šole zdržujejo. Kdor to dvomi, naj prebere še enkrat to osnovno postavo. Ako je pa temu tako, gospoda moja, kar ni nikakor dvomljivo, ker je tukaj razločno in jasno, črno na belem; če je temu tako, kdo bo potlej še trdil, da je to državnih postav načelo, da učni jezik zastran javnih šol imajo odločevati tisti, ki jih zdržujejo? Tukaj odločuje le osnovna postava (Grundgesetz) s svojim členom 19.; edina ta ima odločevati, nobeden drugi. Vprašanje je le, ali ima po tem takem deželni zbor kaj govoriti ? Da ima tudi to, je jasno dokazano v poročilu; zakaj osnovne postave so vstanovile samo načelo, samo princip. Ako se hočejo namreč te v resnici ti v djanskem življenji, je treba izvršilne postave. Saj smo to videli in doživeli zastran družili enacih reči, n. pr. zastran porot, in ravno tako zastran pravice združevati se in shajati, ali, če hočete, moja go-spöda, zastran pravice svobodnega tiska. Vse te pravice, ker so osnovne, zahtevajo izvršilne postave, in ravno tako je zastran člena 19. Tudi ta le načela izrekuje, in treba je k temu izdelati še posebno izvršilno postavo. Vprašanje pa, kdo ima izdelati to izvršilno postavo, kdo zato poklican, je jasno razloženo v poročilu ; deželni zbor ima to pravico, in sicer po glasu §§ 11. in 12. osnovne postave o državnem zastopu. Jaz mislim, da mi ni .treba to obširneje razkladati, ker je vse to jasno v poročilu, ter le prosim tiste gospode, ki mislijo da ni tako, naj to na tanko preberejo. Ali, gospoda moja, ne samo z besedo postave, ne samo z razločnim njenim glasom se vjema to, kar sem ravno razkladal, ampak to tudi dozdanje skušnje potrjujejo. Ako bi ne bilo res, da imajo deželni zbori pravico, učni jezik za javna učilišča vstanovljati, potem ne vem, kako bi prišla Galicija do tega, da ima posebno deželno postavo; ne vem, kako bi prišla Pemska do tega, da ima tudi svojo posebno postavo. Ako dežele nimajo pravice zastran tega, bi se jim moralo to povedati; in te postavi za Pemsko in Galicijo bi bile morale same po sebi prestati, kakor je izšla nova šolska postava za ljudske šole, same ob sebi bi bile morale nehati; in vendar, kakor vsi vemo, niste nehale, temveč na Pemskem so celo potem, ko je bila prenare-jena osnovna postava zastran državnega zastopa, svojo deželno postavo zastran učnega jezika predelovali. Tedaj ministerstvo je že samo faktično pripoznalo, da imajo deželni zbori v tej reči pravico govoriti. Ali ne samo v djanju je pripoznalo ministerstvo to resnico, ampak kakor nam pričajo sami ministerski razlogi ali motivi, ki jih je ob enem predložilo državnemu zboru s postavo o ljudskih šolah, ministerstvo samo je bilo te misli takrat, ko je postavo predlagalo; ono samo je takrat tudi v teoriji izrekoma pripoznavalo kompe-tencijo deželnih zborov. Naj bo dovoljeno, da jaz tiste besede iz motivov k istemu § 6. tukaj očitno preberem, glasč se namreč tako: „In einigen Ländern sind die Bestimmungen über die Unterrichtssprache durch ein Landesgesetz geregelt, so z. B. in Galizien und Böhmen. Jnsoferne dieses nicht auch in anderen Ländern eintreten wird, haben naturgemäß diejenigen, welche die Schule erhalten, das Reckt, bei Bestimmung der Unterrichtssprache in maßgebender Weise mitzusprechen." Jaz mislim, da je to tako jasno, da se ne dä nič več o tem prepirati. Iz teh razlogov sklepujem in sem za trdno prepričan, da tisto načelo, ktero je izrekel gospod prečastiti deželni predsednik zastran učnega jezika, ni resnično, ter v naših osnovnih postavah nevtemeljeno, temveč je to ravno nasprotno ; da potem tudi ni resnično, da bi deželni zbor v tej reči ne smel določevati, temveč je jasno, je to njegova nedvomljiva pravica in da je ministerstvo samo teoretično in praktično to pravico pripoznalo deželnim zborom. (Živa pohvala — Lebhafter Beifall.) Zdaj imam le še nekaj malo odgovoriti gospodu poslancu Dežmanu. On se namreč spodtika nad tem, da stoji v glavi naše postave to: „zarad učnega jezika v javnih ljudskih šolah, to je talcih, ki jih vzdržuje država, dežela ali občina,“ in on meni, da smo mi to samo sprejeli v postavo zavoljo tega, ker smo hoteli Idrijsko šolo od te postave oprostiti. Na to moram jaz njemu odgovoriti, da to nikakor ni resnica in sicer zato ni resnica, ker smo mi to-le sprejeli iz vzroka, ker tudi vlada sama v tem smislu razumeva „javno“ ali „öffentlich." Tudi vlada govori v tem smislu v vseh novejših postavah, in če se jaz smem na ktero sklicevati, skličem se na postavo dne 25. majnika 1868., to je na tisto postavo, ki je vstanovila šolsko nadzorstvo (Schulaufsicht), ali kar je še bliže, skličem se raji na postavo o javnih ljudskih šolah, to je na tisto postavo, v kteri stoji tudi omenjeni § 6., na kterega se sklicuje gospod deželni predsednik. Tu se že nadpis prvega poglavja glasi: „Von den öffentlichen Volksschulen," in po tem stoji v § 2.: „Jede Volksschule, zu deren Gründung oder Erhaltung der Staat, das Land oder die Ortsgemeinde die Kosten ganz oder theilweise beiträgt, ist eine öffentliche Anstalt und als solche der Jugend ohne Unterschied des Glaubensbekenntnisses zugänglich." Tako vlada sama tu izreka, kar je „öffentlich," in tedaj, gospoda moja, bodete lahko razumeli, da mi nismo mogli drugače govoriti in razkladati, kaj je javno, kakor tako, kakor je razkladala vlada sama. Bazložiti je to treba bilo prvič iz tega obzira, ker mnogi mislijo, da ima „javno“ ali „öffentlich" drugo pomembo, da to pomeni tiste šole, ktere smejo veljavna spričala dajati; v tem smislu mnogi razumevajo javnost, in zato je bilo treba to besedo mi bolj na tanko razložiti, in storili smo mislim popolnoma v smislu vladnem ne oziraje se na Idrijo ne kam drugam. Bilo je pa potrebno, slavna gospoda, javnost povdarjati in nje pravi smisel razložiti tudi zavoljo tega, ker člen 19., na kterega se je tolikokrat sklicavalo, tudi govori le o javnih šolah in ker le za javne šole vstanovljuje, kako imajo vravnane biti zastran učnega jezika. Tako mislim, da sem odgovoril na dvombe, ki so se izrekle zastran naše kompetencije, in da sem tudi odgovoril na to, kar nam • je gospod Dežman po moji misli napčno očital, in tako sklenem s to prošnjo, da bi slavni zbor spustil se v specijalno debato. Mg. Deschmlirm: Ich muß constatiren, daß das Volksschulgesetz, welches die Definition der öffentlichen Volksschule im § 6 enthält, das Datum des 14. Mai 1869 trägt, daß jedoch das tioin Landtage bereits einmal beschlossene Sprachengesetz, welches dieselbe Bestimmung über den Begriff der öffentlichen Schule enthält, von uns im September des vorigen Jahres beschlossen wurde, und daß der Landesausschuß ausdrücklich in seiner Erledigung bemerkt hat, daß der Petition der Gemeinde Jdria eben damit, daß jenes Gesetz nur für die von den Gemeinden erhaltenen Schulen gilt, Genüge geleistet wurde. Wenn der Ausschuß etwas für das Volk im Allgemeinen für unumgänglich nothwendig hält, warum macht er für Jdria eine Ausnahme? Der Herr Abgeordnete Svetee sagt weiter, die Gemeinde hat nicht das Recht, über die Unterrichtssprache an den von ihr gegründeten Schulen zu entscheiden, denn § 19 der Staatsgrundgesetze setzt blos die Gleichberechtigung aller Volksstämme fest, nicht aber die der einzelnen Gemeinden, also hätten auch nur die Volksstämme über die Sprache in den Schulen zu entscheiden und dieser Entscheidung müßten sich die Gemeinden fügen. Wenn nur Herr Svetec die Consequenzen seiner Argumentation weiter verfolgen würde, dann ist auch der Landtag nicht dazu competent, denn ich finde in der Landesordnung nirgends eine Bestimmung, daß im Landtage die Volksstämme vertreten seien. Es heißt im Artikel 1 ausdrücklich : „Das Herzogthum Kram wird in Landesange-legenheitcn vom Landtage vertreten. Der Landtag besteht aus 37 Mitgliedern" — und nicht aus Volksstämmen, wie der Herr Abgeordnete Svetec deduciren will. (Heiterkeit — Veselost.) Abg. Isomer: Ich habe lediglich über die Rede des Herrn Abgeordneten Svetec einige Bemerkungen machen wollen. Er deducirt die Berechtigung des hohen Landtages zur Erlassung eines derlei Gesetzes aus dem § 19 des Staatsgrundgesetzes über die gleichen Rechte der Staatsbürger. Mir scheint jedoch, er habe dabei ganz übersehen, daß dieser Paragraph nur von der Gleichberechtigung, nicht aber von einer Verpflichtung oder Vergewaltigung und nicht von einer Zwangsjacke spricht, welche die eine Nationalität willkürlich über die andere verhängen kann. Zum Belege dessen, daß hier eine Vergewaltigung durchaus nicht stattfinden darf, dient eben ber § 19 selbst, dessen Schluß-Alinea lautet: „In den Ländern, in welchen mehrere Volksstämme wohnen, sollen die öffentlichen Unterrichtsanstalten derart eingerichtet sein, daß ohne Anwendung eines Zwanges zur Erlernung einer zweiten Sprache jeder dieser Volksstämme die erforderlichen Mittel zur Ausbildung seiner Sprache erhält." Ich frage nun, wird hier etwa kein Zwang angewendet, wenn wir ein Gesetz erlassen, nach welchem alle Schulen des Landes slovenisch sein, welchen sich sohin auch die Deutschen fügen müssen? Ist es nicht ein Zwang, wenn man das heiligste Recht des Vaters beschränken will, selbst zu bestimmen, in welcher Sprache er seine Kinder erziehen soll? Ist es nicht etwa ein Zwang, wenn man ganzen Gemeinden, welche für die Schulen namhafte Opfer bringen, gegen ihren Willen vorschreibt, in welcher Sprache sie ihre Kinder erziehen müssen? Ich glaube, das ist ein sehr drückender Zwang. Wenn man sich übrigens darauf beruft, daß auch in Böhmen ein ganz ähnliches Gesetz durchgesetzt wurde, so bemerke ich einfach, vielleicht stände es friedlicher in diesem hohen Landtage, wenn Sie Ihre Instructionen nicht so j häufig von dort her eingeholt hätten. (Heiterkeit — Veselost.) | Poslanec dr, Zarnik: Gospoda moja, najpopred bodem jaz nekoliko odgovoril odgovora, kterega nam je dal gospod predsednik naše deželne vlade. Kar se tiče kompetencije, gospod Svetec je stvar iz juridičnega stala tako dobro razjasnil, da more samo sofističen protivnik še dvomiti na naši pravici. Artikel 19. državnih osnovnih postav ima nekako čudno zgodovino. Nekteri pravijo, da je bil res iz Kromerižke ustave vzet, da bi se narodna eksistencija zagotovila; iz druzih virov sem zopet čul, da so posebno nemški pemski poslanci potrdili ta artikel samo zarad tega, da ne bode treba več se češkega jezika učiti. (Klici: Kes je! Ni res! — Rufe: Wahr ist’«! Ist nicht wahr!) Ali so ene ali druge pripovedke o tem paragrafu prave, to je vse eno, — genira vlado neizmerno. (Pohvala — Beifall.) Vlada hoče, kar nam je § 19. dal, kar nam pozitivna postava daje, na vsak način zopet vzeti; kajti mi moramo voditi, da glavni princip naše vlade, kterega sem jaz že tukaj večkrat naznačil, je germanizacija! (Dobro! — Gut!) To je princip, za kterim stoji, za kterega se bojuje, to je stalo, s kterim vlada zadnja stoji in pade. (Gro-meča pohvala na levici in med poslušalci; predsednik zvoni — Stürmischer Beifall links und im Zuhörerraume; der Präsident läutet.) Da je to istina, pokazal nam je gospod dr. Kaiserfeld v Gradcu, ki je nedavno o tem govoril prav odkritosrčno, kajti on je eden najintimnejših prijateljev ministerstva. On je zdaj to govoril, kar je že poprej večkrat povdarjal, namreč: Prva ideja naše države mora biti, da se nemški narod, germanizacija povsod razprostira in razširi. Zarad tega je mislila vlada, da bode ta strašno liberalna postala, ako reče, občine imajo pravico, jezik v šoli odločiti. To je na videz liberalizem, ker se je tako vedla, kakor da bi res hotela štititi pravo občine. Nego vlada dobro poznavajoča občine si je mislila, sem ter tj e v kakem kraju bode občinsko starešinstvo tako sestavljeno, da se bode kakšen nemškutar vrinil za župana. Tako se zna zgoditi, da bode od konca le vendar 5 — 6 občin v deželi, ktere se bodo odločile za nemški jezik. Dobro je, misli si, ako se enkrat začne, bode se že potem napredovalo. To je princip, kteri je vladino vodilo, da hoče § 19. v pravem smislu eskamotirati. (Veselost na levici in med poslušalci; predsednik svoni — Heiterkeit links und im Zuhörerraume; der Präsident läutet.) Kar se tiče vladine izjave, to je znamenje, da te postave ne bode potrdila, ali mi smo v tej zadevi svojo dolžnost storili. To, kar narod zahteva, smo storili, in ako ne bode potrjena postava, bodemo zopet prišli s to postavo, in tako dolgo jo ponavljali, dokler svojega konca ne dosegnemo. (Živa pohvala — lebhafter Beifall.) Odgovoriti moram še gospodu c. kr. deželnemu predsedniku, ker je predrzno besedo izustil, rekoč namreč : ako slovenski jezik vpeljemo v više šole, je to „pädagogisches Unrecht," namreč da, ako se bodo v slovenskem jeziku na gimnazijah in realkah podučevali dijaki, bodo potem gotovo zaostali za drugimi stvarmi. Ali to še ni dokazano, to je le trdenje, tako le sodijo možje, ministri, ki sede v Beču, kteri pa slovenskega jezika ne poznajo, možje, ki sodijo o slovenskem jeziku kakor slepec o barvah. (Gromeča pohvala, smeh; predsednik zvoni — Stürmischer Beifall, Gelächter; der Präsident läutet.) Ali je jezik sposoben ali ne, imamo Slovenci odločevati; Slovenci sami bomo za to skrbeli, da ne bomo zadnji ostali, gotovo, ker nam je pri srcu blagost in omika našega naroda. (Dobro! — Gut!) Kar se tiče srednjih šol, naj se le enkrat začne. Na enkrat, na prvi mah, se ne da vse storiti. Nobeden narod, vsaj kolikor poznam jaz literature — in mislim, da jih nekoliko poznam -— ni mislil, da je vrhunec kulture dosegel jezik s tem, kedar ga je začel vpeljevati v šole. Jaz bodem samo nekaj opomnil, kar se universitete tiče. Znano bode morebiti nek-terim teh gospodov, da je ministerialni svetovalec Scher-zer v severni Ameriki popotoval, da je popisal to potovanje v 3 zvezkih, da popisuje tam socijalne učne in politične odnošaje i. t. d., in pride tudi v daljnem zapadu v mesto Anarbor, kjer so ravno med dvema letoma universiteto odprli. Bil je nazoč pri preda- vanjih, osvedočil se je, da so profesorji prav dobri možje, ki zadostujejo praktičnim potrebam Amerike, kteri bi pa popolnoma propadli, ako bi šli v Göttingen na izpit. Odnošaji so pač taki, in tedaj mislim, da ni , ravno treba jih iz velikonemškega ali francoskega stališča motriti, začnimo pri nas pri začetku, pozneje bo gotov napredek. Na neko stvar bodem pozornost visoke hiše obrnil, kar se ravno tega predmeta tiče, namreč na hrvaške odnošaje. Isto tako je bilo na Hrvaškem od konca 1861. leta, ko se je v tainošnje šole vpeljal jezik hrvaški. Tam narod ni zaostal, kultura ni zarad tega trpela; ali dandanes ima realka posebno dosti šolarjev, tako, da bodo morali na skoro, kakor čujem, paralelne razrede napraviti. (Čujte! — Hört!) Iz akademije so napravili zdaj universiteto. Od konca je težko šlo, zdaj gre pa prav dobro! Ravno tako, ponavljam še enkrat, je pri nas treba zečeti. To je povsod princip, vlada v vseh zadevah našega življenja, to je bazis vsega delovanja. (Pohvala — Beifall.) Gospodu Dežmanu moram samo toliko odgovoriti, da on reče, da je ta postava popolnoma suvišna (überflüssig). Njemu rad verjamem, da je za njega „überflüssig," ali on ima zevsema druge principe. (Veselost — Heiterkeit.) Jaz mislim, da bi moral on glasovati, ako bi hotel odgovoriti svojemu najprvemu principu — vsaj kakor ga jaz poznam — za to postavo: Učni jezik na Kranjskem izključljivo je povsod nemški. (Gromeči smeh. Dežman: Jaz protestiram — Stürmisches Gelächter. Deschmann: Ich protestire.) Kakor sem rekel, jaz za svojo osebo mislim, da ima on taka načela po dosedanjem svojem postopanji; ali je istina ali ne, saj bode on o sebi naj bolj soditi vedel. (Veselost — Heiterkeit. Deschmann: Ich protestire nochmals! — Protestiram še enkrat!) Kar se tiče tega, kar je gospod Dežman rekel zastran deželnega šolskega sveta, je stvar istinita; kajti, gospöda moja, kakor sem že zadnjič omenil, nikdar se ne bojim, da bi, ako se zopet na narod apelira, mi večine ne dobili. Lahko je pa mogoče, da mi tako večino dobimo v zboru, ker ne volimo svojega predsednika sami, temuč ga imenuje vlada, da pride v deželni odbor protivna stranka, in da mi tam nimamo več večine, in ta večina lahko pošlje dva učitelja nemškutarja v deželno šolsko svetovalstvo in potem se tam lahko nemški jezik kakor učni jezik za vse šole proklamira. Recimo,' da je drugače, da je že vstanovljeno deželno šolsko svetovalstvo; recimo, da se pozneje chance obrnejo, da pridemo v položaj, da imamo tu večino in manjino protivno v odboru; potem bi imel taj odbor, iz protivne stranke sestavljen, strašno nezaupanje do deželnega šolskega svetovalstva. Vlada bo potem po pritožbah tacega šolskega odbora to naredila, kakor smo je v drugih slučajih velikokrat videli, da bode šolsko narodno svetovalstvo razpustila in bode novo svetovalstvo sestavila, to se ve da nemško. (Veselost -— Heiterkeit.) Zavoljo tega, gospoda moja, je treba, da se mi zarano zavarujemo proti vsem navalom germanizma. Kar pravi gospod Dežman, da je treba vsakemu Slovencu pustiti na voljo učni jezik, konečno jaz to njemu verjamem, da bi on to rad imel, ali naša dolžnost je, kakor poslancev slovenskega naroda, ne smeti te liberalnosti prepuščati občinam, in to zarad tega ne, ker nas je narod izbral, da mi, kakor naj veča vlast v deželi za postavodajstvo, to najdemo, kar bi morebiti ne mogle posamezne občine najti, da bi bilo v prid eksistenciji našega naroda. (Živa pohvala, veselost — Lebhafter Beifall, Heiterkeit.) Glavna naloga, ktero naš zbor ima, kakor sem rekel, je, da se upremo germanizmu; glavni naš princip je taj, da si zagotovimo za zmerom eksistencijo svoje narodnosti. (Gromovita pohvala — Stürmischer Beifall.) Ali ako mi gledamo (besedo mu preseka — wird unterbrochen vom) Landeshauptmann: Ich erinnere die Herren Zuhörer, sich dieser exorbitanten Exclamationen zu enthalten; ich verderbe nicht gerne einen Spaß, aber wenn er zu......... Poslanec dr. Zarnik: Prosim, gospod predsednik, to ni „špas.“ (Gromoviti oho-klici in hrup — Stürmische Oho - Rufe und Lärm.) Prekličite gospod predsednik besedo „špas,“ nikdo ni tu v zboru, da bi samo „špas“ delal, prosim . . . (hrup še trpi — anhaltender Lärm.) Poslanec dr. Toman: Prosim, gospod predsednik, kaj je to za ena beseda ? Landeshauptmann: Meine Herren, es waltet hier ein Mißverständniß ob. Poslanec dr. Zarnik: Ne, ne, prosim gospod predsednik, stvar je druga! Prosim, da prekličete. Landeshauptmann: Wenn der Lärm im Zuhörerraume nicht aufhört, werde ich die Sitzung unterbrechen; das heißt doch wirklich mit dem hohen Landtage seinen Spaß treiben, wenn man den Redner alle Augenblick unterbricht; ich muß den Herrn Redner selbst dagegen schützen, denn wenn man alle Augenblick in die Rede hinein schreit, so können Sie selbst Ihre Gedanken nicht festhalten. Ich werde Wort halten. (Veselost —• Heiterkeit.) Poslanec dr. Zarnik: Gospod Dežman se bode more biti še spominjal tiste seje v državnem zboru, ko je z dr. Mühlfeldom vkupaj sedel in takrat pri tej priliki govoril, da se v vsakej koči na Gorenskem že nemška kultura pozna. Pozneje je dr. Mühlfeld govoril tako: „Der sicherste Weg, eine Nation zu Grunde zu richten, ihr ihre Existenz zu nehmen, ist der, die Axt aus die Volksschule anzulegen!" (Čujte, čujte! — Hört, hört!) To je Mühlfeld govoril in izpeljava teh besed vlada v celem počenjanji naše vlade (oho! na desnici — Oho! rechts) in gospoda Dežmana. (Dežman: Protestiram zoper to! — Ich protestire dagegen!) Jaz rečem, kar se tiče naše narodnosti. (Dežman: Jaz protestiram, protestiram zoper to! Smeh — Ich protestire, protestire dagegen! Gelächter.) Ako je rekel gospod Dežman, da on protestira, bode se on pozneje o tem izjavil; ali njegovo dosedanje delovanje kaže, da je to njegov princip, njegovo načelo. To je moja osobna čisto, privatna, subjektivna misel. Kar se tiče Dežmanove šale, da tu v zboru ni slovenski narod kakor pleme, ampak da je samo 37 poslancev, mislim, da ni treba na to odgovarjati. Da pol milj ona ljudi ne more tukaj v to sobo, to vsak ve, in da so poslanci zmerom representanti celega naroda, to načelo vlada povsod in je ABC državno pravne knjige. (Veselost — Heiterkeit.) Kar se tiče gospod Kromer-jeve „Zwangsjacke," morem reči, da je to on jako krivo izrekel, kajti v kranjski deželi ni druzega naroda, kakor slovenskega. Le v Kočevju in v Weisenfelsu, samo tam so Nemci, in ti Nemci imajo svojo pravico, zavarvano v tej postavi. Če se Slovenec v slovenskem jeziku podučuje, vendar ni to „Zwangsjacke." Gospod Kromer pravi, da se naj svetejše pravo vsakega očeta zaničuje; ali mi nobenega ne silimo, naj otroke v slovenske šole pošlje, on si lahko odgaja svoje otroke kakor hoče, on jih lahko uči francoskega, italjanskega in tudi drugih jezikov; ravno tako jih lahko v privatne zavode pošilja, ako jih hoče slovenščini odtezati. Kar je gospod Kromer govoril od in štrukelj e pemske, se moram čuditi, da ni še Rusije pritaknil, da ni povedal, da je tudi nekaj rubljev vmes. Jako hvaležni bi bili, ko bi jih kaj imeli. (Veselost — Heiterkeit.) Kar se pa tiče instrukcije češke, moram to reči, da se čutimo kakor slovanski narod, in da bodemo kolikor bode mogoče, in kolikor korist našega naroda zahteva, zmerom in povsod z češkim narodom postopali. (Živa pohvala — Lebhafter Beifall.) Poslanec dr. Toman: Jaz bodem le malo besedic spregovoril, ker smo že vsako leto govorili za pravice našega naroda zastran šol. Najpoprej obrnem se proti prečastitemu gospodu deželnemu predsedniku, in moram svoje obžalovanje izreči, da prečastiti gospod deželni predsednik, kakor je danes govoril — ali po svoji volji, ali ne po svoji volji —- ni napredka storil zarad tega, da bi se ravno-pravnost nam zgodila, temveč šel je račjo pot nazaj. Jaz se spominjam, da je prečastiti gospod deželni predsednik lansko leto bil za to postavo, in da je za to postavo celo nekako govoril, da je enemu udu une stranke, ko je rekel, da on ne spozna, da bi ta postava bila na podlagi § 19., odgovoril to: Jaz moram braniti vladni temelj, vladno stališče, vlada stoji na § 19., in zoper to postavo iz tega stališča nič nimam. Danes pa je gospod deželni predsednik drugače govoril, in tako vidimo, gospoda moja, kako v Avstriji gre, kako nam slovanskim narodom gre, ko postava enkrat velja, enkrat pa ne, tako da se postava zmerom manj spozna in na zadnje zgine, se eskamotira, kakor je gospod dr. Zarnik rekel. Dobro je meni znano, da, čeravno nas je prečastiti gospod deželni predsednik lani podpiral tu, poročilo njegovo na Dunaj pa ni se vjemalo z njegovim govorom in ni bila sankcijonirana postava naša. In kako je šlo to? Čudno. Lansko leto smo to postavo tu sklenili, in kakor sem rekel se je nekako z njami vje-mala deželna vlada; potem se je šolska postava dne 14. majnika leta 1869. na Dunaju sklepala in v njej vstanovilo, kako da ima veljati zastran učnega jezika v ljudskih šolah. Jaz in moji tovarši smo zoper to postavo protestirali, ker je zoper pravice deželnega zbora, sploh nepraktična in se ne da izpeljati. Drugi so pa trdili, da § 6. v tisti postavi se ni treba bati, da bi deželna postava ne mogla vstanoviti, kteri učni jezik mora biti v ljudskih šolah. Ali glede na poročilo deželne vlade in glede na to, da zarad učnega jezika v ljudskih šolah je v omenjeni postavi že potrebno vstanovljeno, — padla je naša postava. Tako je tudi danes vladni zastopnik se izjavil, rekoč: kar vlado zadene, se ona drži § 6. postave dne 14. majnika 1869. leta. Ta postava pa v tako ozki zvezi stoji z drugo dotično deželno postavo, ktero smo letos že dobili, predloženo od vlade. Zveza med tema zarad učnega jezika je ta, da § 6. postave državne od 14. majnika 1869. se ozira na to, da velja zarad učnega jezika to, kar „postave“ ukazujejo, tedaj ni izključeno, da že obstoji kaka taka deželna postava, ali se pa še le napravi. Mi pa ravno to postavo danes hočemo vnovič skleniti, ker o postavi od vlade predloženi ni o učnem jeziku nič govorice. Ako bi se nam nepotrdila ta postava, bi jaz bil za to, da bi čez drugo vladno postavo prestopili na dnevni red, in to tako dolgo, dokler 'se ta naša postava potrdila ne bo. Potem bi se vjemala ta postava s postavo dne 14. majnika 1869. leta, ki pravi, da o učnem jeziku ima deželni šolski svet sklepati po zaslišanju občin in to v obmerju postav. Potem bi ta postava tisto obmerje bilo in šolski svet bi ne mogel po svojem ravnati, in to more biti in postava more o tem odločno govoriti. Še § 6. postave dne 14. majnika 1869. 1. ne velja popolnoma, ako se postava zarad jezika nam ne potrdi. Potem ima pa odločiti zarad jezika deželni šolski svet, in zna se zgoditi, da se nemški jezik izvoli in pravici Slovencev škoda godi. Čudno, da gospodje une strani se bojijo, da bi se „nemškemu jeziku“ kaka krivica ne zgodila po šolskem deželnem svetu, ko vedo, da vlada zmir z njimi drži in jih podpira, in mi sami postavno hočemo napraviti izjemo za šole v Weisenfelsu in na Kočevskem. Ako se pa eden in drugi boji, odločbo zarad učnega jezika prepustiti deželnemu šolskemu svetu, je tedaj koristno, da ta postava se danes vstanovi, in s tem se bode, glede na § 6. postave dne 14. majnika 1869., postavilo pravilo, po kterem se je ravnati v naših ljudskih šolah zastran jezika. Gospod poslanec Svetec je čisto in dobro v svojem razmetavanju pokazal, da je pravica naša tudi vtemeljena v § 19., kterega sem jaz v državnem zboru sicer v drugi obliki nasvetoval, kakor se je potem potrdil v državnem zboru, in to naj gospod dr. Zarnik zve. Ne samo na § 19., ampak na vse dotične postave se naslanja zdanja postava, in ko bi jih ne bilo, imamo še eno višo pozitivno postavo, ki je tako tehtna in od-ločljiva, in to je — narodno pravo, pravo našega naroda, po kterem ima naš narod pravico do svojega jezika v šolah. Ako se v naših šolah slovenski ne uči, bode se narod zatrl, ponemčil, in to je namen celega današnega postavodajtsva. Ako se pošteno ravna z ljudskimi šolami, ni treba druzega izreči, naj si bode v deželni ali državni postavi, kakor to: v ljudskih šolah je tisti jezik učni jezik, kteri je matrni jezik otrok, ki hodijo v šolo. (Živa pohvala — Lebhafter Beifall.) Gospoda moja (proti levici — zur Linken), imate zoper to kaj odgovoriti? Ni mogoče! Nobeden nemore kaj ugovarjati, ako hoče, da se pošteno in pravično s slovenskim narodom ravna. Nobenega drugega sredstva za izobraženje ne more našemu narodu priporočati, kakor jezik narodov. Ko bi mi drugače ravnali, bi narod propadel; kteri tako ravnati hoče, tisti hoče narod pobiti! (Živa pohvala— Lebhafter Beifall.) Če pa vse to res, ali je mogoče, da se pri nas postava drugače glasi, kakor je tu § 1.? Ali imamo drugod, kakor na Kočevskem in v Weisenfelsu nekaj Nemcev? In s to malo trohico Nemcev mi Slovenci, ki so od nekdaj v naši deželi in v taki množini, tako rahlo ravnamo, jim podajamo enakopravnost, kakor bi Nemci ne ravnali z nami, če bi mi Slovenci bili v taki manjšini. (Istina — Wahr iff6.) In potem, ko mi kočevske in weisenfelske šole izuzamemo, ali ni to ravnanje po principu, da mora matrni šolarjev jezik tudi šolski jezik biti. Ali moremo po pravilu ravnopravnosti in pravice več za naše nemške vselence storiti ? Ali vidite, na kteri strani je pravica? Mi smo to postavo na 'naravno in pravično stalo postavili. Vi pa to podirate, se zoper narodno pravico, Vi, ki ste v taki manjini, borujete, ker Vam gre le „nemštvo,“ naj tudi trpi naš narod. Če gospod Kromer pravi, da bi naš deželni zbor bolj mirno sklepal, da bi v Avstriji bolj mirno bilo, ako bi instrukcij ne dobivali iz Galicije, od Čehov i. t. d., mu nasproti zakličem, da v resnici se ne vdä Galicija, se ne vda ne Češka, ne Moravska, ter da se ne vda Kranjska in ne vdajo se pokrajine slovenske duhu germanizacije, in ako se ne bomo vdali, bode vodna vojska v Avstriji in Avstrija ne pride do nobenega miru, Avstrija ne pride do krepkega stala, in tako bode Avstrija — ktero mi za svojo mater spoznamo — sama zamrla, ako se pravica ne zgodi vsim narodom. Se le potem, ako bodemo eden drugemu pravični, bomo za-mogli srečno in v miru prebivati v obmerju Avstrije. (Gromeča pohvala — Stürmischer Beifall.) Iz tega se vidi, kako daleč se pride, če se napčni principi sprejmejo. In to, žalibog, je zdaj pri nas v cvetji. Drugače obetali so zdajni ministri, da celo roke so podajali na to, da bodo pravični Slovanom in osobito Slovencem, — ali kako se godi! Vsakdanje skušnje nas uče, da je drugače, da se le „nemštvo“ podpira, vse „slovansko“ pa podira, da le velja princip in sistema germanizacije in s to sistemo mi ne gremo. (Gromeča pohvala — Stürmischer Beifall.) Landeshauptmann: Herr Abgeordneter Svetec hat Schluß der Debatte beantragt. Der Herr Abgeordnete hat sich nur das Wort Vorbehalten zu einer factischen Bemerkung. Abg. Deschmann: Ich habe nicht gehört, daß Schluß der Debatte beantragt wurde; ich lege gegen einen solchen Vorgang Protest ein, das ist gegen die Geschäftsordnung. Schluß der Debatte muß ausdrücklich beantragt werden. Abg. Dr. Costa: Ich beantrage Schluß der Debatte. Landeshauptmann: Da haben wir einen zweiten Antrag auf Schluß der Debatte mit Vorbehalt einer factischen Erklärung des Herrn Abgeordneten Svetec. Poslanec Svetec : Zastran javnosti mi je gospod poslanec Dežman očital, da vendar le ni tako res, kakor sem jaz razkladal, ampak tako, kakor je on trdil, ker sem se sklicaval na postave ljudskih šol od dne 14. majnika 1869., ktera je pozneje prišla na svitlo, kakor smo mi prvo-krat to postavo obravnavali. Ali jaz moram gospoda Dežmana vandar le prositi, naj se spominja, da sem se jas sklicaval tudi na postavo dne 25. majnika lanskega leta, in tista postava je bila pred razglašena, predno smo to našo postavo obravnavali, in ravno iz tiste postave smo vzeli prvokrat ta pomen javnosti. Poslanec Dežman: Zakaj pa? Poslanec Svetec: I za to, ker je tako notri stalo! (Smeh — Gelächter.) Landeshauptmann- Ich erlaube mir, zu bemerken, daß mich, da ich mich strenge an die Geschäftsordnung halte, kein Verschulden trifft. Jedem Herrn Abgeordneten steht es frei, sich mündlich zum Worte zu melden oder aber mir, als Landtagspräsidenten, seinen Antrag schriftlich zukommen zu lassen. Der Herr Abgeordnete Svetec hat mir, während der Herr Vorredner sprach, seinen Antrag auf Schluß der Debatte schriftlich überreichen lassen. Alsbald der Herr Abgeordnete Dr. Toman seinen Vortrag geendet hat, war es meine Pflicht, den bei mir eingebrachten Antrag des Herrn Abgeordneten Svetec auf Schluß der Debatte dem hohen Hause bekannt zu geben. Der Vorgang ist demnach ganz correct. Ich ersuche nun über den Antrag auf Schluß der Debatte ab-zustiinmen. (Der Antrag wird angenommen — Kone debate se potrdi.) Der Herr Berichterstatter hat das Schlußwort. Poročevalec dr. Bleiweis: Poročevalec danes na mojem mestu ima v poslednji svoji besedi prav lahko stališče. Od ene strani so vsi ugovori nasprotne stranke prav na slabih nogah, od druge strani so se boritelji za pravično reč glasili izvrstno. Trikrat že smo bili boj za narodne pravice v šolah in uradnijah, gospoda moja, a malo srečni smo bili do zdaj. Godila se nam je, kakor se v avstrijski državi rado godi. Slodanom — padli smo, pravica ni dobila zmage na lastni, materni zemlji! Še enkrat pride tedaj isto vprašanje na javni oder; ali bomo srečneji, kakor smo do zdaj bili ? —■ ne vem. Upanja, dokler sedanja sistema vlada, tudi jaz nimam celo nič (dobro, dobro ! — gut, gut!) ; — vendar narodnemu zastopniku je dolžnost, da bije boj tako dolgo, da naposled pravica pride do zmage. Kar je visokočastiti deželni predsednik govoril o nekompetenciji naši, to so gospodje predgovorniki temeljito že dokazali, da ni tako, kakor je on razlagal. Sam je priznal, da je sporočilo jako logično osnovano, da je tako napravljeno, da se človeku prikupuje — al čudo ! vendar je rekel, da se stvar drugače dä razkladati. Gospodje predgovorniki so že dokazali, da se ne dä drugače obračati, kajti poročilo se opira na tako jasna načela, da ni mogoče spodbiti jih brez sofistike. Reklo se je, zakaj bi odločba učnega jezika se ne pripustila šolskemu deželnemu svetovalstvu? Gospoda moja, jaz nimam prevelikega zaupanja do deželnega šolskega sveta. Res je, da se nam pravi: „saj imate dva duhovna notri.“ Gospoda, s tem, da imamo dva duhovna notri, še ni gotovo, da imamo duhovna taka, ki bota priznavala pravice naroda našega. Mi smo imeli prejšnji čas ,,Schul oberaufseher-ja,‘‘ od kte-rega se po „okrožnici“ njegovi ne more reči, da, če bi bil zdaj v šolskem deželnem svetovalstvu, bi tako varoval pravice naroda našega, kakor je treba. Dalje pravi gospod Dežman: „saj imate v tem svetovalstvu dva učitelja, ktera bo nasvetoval deželni odbor;“ al tudi s tema ni varnost narodnega našega jezika zagotovljena. Gospoda moja, človek se večkrat iz nenade zasukne; — misli se večkrat, dato je mož pravice; al.zasukne se in mahoma je ves drugač! (Klici: Klun — Rufe: Klun.) Tedaj, gospoda moja, ne zanašajmo se preveč na to, kdo da pride v šolsko deželno svetovalstvo. Postava le je trdno stalo, a ne to, da pravica odvisna bila od osebe same. Jaz se deželnega šolskega svetovalstvu že za tega del bojim, ker ga sem ter tj e lahko inspirirajo šolski inšpektorji. Gospoda moja, naši inšpektorji — ne vsi, tega ne rečem, — al večidel vsi mi malo dopadajo. Bila je zelo ostra kritika o njih v časniku „Vaterland," in, ako se prav spominjam, so jo „Kovice“ ponovile, — vender od nobene javne strani ni bilo ugovora zoper. njo. Zato se jaz zmirom bojim, da šolski deželni svet ne bi stal na tistem stališču, kakor ga pravo narodno, pravo slovenske narodnosti zahteva. Kar je gospod deželni predsednik rekel zastran „pädagogisches Unrecht," je gospod dr. Zarnik že zavrnil; jaz bi le še dodal to, da ne bo, ako nasvetovana postava obvelja, na nobeno stran krivice, ampak, ako se zgodi, kar mi zahtevamo, bode se še le popravila krivica, bode še le vpeljala pravica, kajti to je gotovo — in ostro čuti moramo nad tem, da se ne zgodi — da se je skozi šolska vrata kradla vedno huja germanizacija. Kar je gospod Dežman še druzega omenil, to je bilo od vseh strani že tako pretreseno, da meni že ni treba besedice več opomniti. Kar je gospod Kromer rekel, ki se sklicuje na zadnjo alinejo § 19., da se ne sme po tem paragrafu sila goditi nobenemu narodu, da bi namreč moral učiti se kakega druzega jezika, mislim, da je na našem mestu pravo ravno narobe. Po kteri pravici neki hočete slovenske otroke nemški učiti, ako nečete sile rabiti ? Iz vsega tega, kar sporočilo predlaga, gospoda moja, veje duh uma, kteri pripoznava, da omika naroda našega, kakor vsacega druzega je le mogoča, ako se mladež naša uči v matrnem jeziku. O tem še več govoriti pač je umnim ljudem nepotrebno. Ako pa hočejo prihodnji učitelji zadostovati svojemu poklicu, morajo tudi popolnoma zmožni biti slovenskega jezika. Zato je zgolj konsekvencija, ako zahtevamo, da je v pripravniški šoli učni jezik slovenski, ker le potem je v ljudski šoli učitelj sposoben učenju slovenskega jezika. Ako hočeš narodnost zatreti, udari 8 sekiro na šolo — to je gotova resnica, zato, gospoda moja, vidimo, da ravno germanizatorji naj bolj delajo na šole, da bi se spolnilo, kar je uzor Velikonemcev; čemur je, kakor je že dr. Zarnik omenil, gospod Kaiserfeld izraz dal s svojimi besedami, ko je rekel, da nemško gospodstvo je naravska postava v Avstriji, ž njim stoji Avstrija in ž njim pade Avstrija. Gospoda moja, te besede od možd, ki je najbolji prijatelj ministru Giskri in ministru Hasnerju — moža, ki je predsednik državnemu zboru, te besede imajo velik pomen, in mi mu moramo res hvaležni biti za odkritosrčnost njegovo. Prav zato pa tudi mi moramo toliko bolj junaški stati za pravice naroda našega v šolah, ker iz vsega vidimo, kakšni viharji še žugajo nenemškim narodom v mnogo jezični Avstriji. Jaz bi bil mislil, da, kakor je šolska postava zdaj osnovana, jo morejo tudi gospodje na tej strani (na desnico kazaje — auf die Rechte weisend) radostno sprejeti. Tako strogo smo se držali ravnop ravnosti, da še majhne peščice Weisenfelserjev nismo pozabili. Ljudski njihovi šoli smo dali pravico nemškega jezika, in ne je vzeli mestu ljubljanskemu. Tudi gimnaziji ljubljanski nismo nikakor pravice odrekli paralelnih nemških razredov, le ostali dve gimnaziji naj bote samo slovenski. Če pomislimo, koliko Nemcev imamo na gimnazijah naših, je res velikodušen naš predlog. Koliko neki imamo Nemcev v gimnazijah ? V posled-nem šolskem letopisu vidimo v Ljubljani zaznam-vanih le 84 Nemcev, Slovencev pa 473 (čujte, čujte ! — hört, hört! — dr. Toman: pa kaki so ti Nemci! — was sind das für Deutsche!) — v Novem mestu je 153 Slovencev a samo ž Nemca (veselost — Heiterkeit), na Kranjski gimnaziji je 69 Slovencev in 3 Nemcev. (Čujte! — Hört! Dr. Toman: kakšni so ti Nemci — was sind das für Deutsche!) Zato gospodje na tej strani (na desnico kazaje — rechts hinweisend) še enkrat se do vas obračam z besedo: bodite pravični, spomnite se besedi, ki jih je — ravno zdaj je 20 let — mož govoril, kterega vi za svojega prvaka imate — Anastazij Grün, ko je izdal svoje „Volkslieder aus Krain," pripoznavši s tem, da so narodne pesmi naše vredne, da jih izvrstni nemški pesnik sam prestavi. — in gospoda moja, kaj je ta Vaš prvak rekel? Rekel je: „Daß die großen Fragen, welche die Welt bewegen, nicht ohne Mitwirkung der mächtigen Slavenfamilie nachhaltig gelöst werden können, zeigt das weithin vernehmbare Rauschen der alten vielästigen Slavenlinde." Gospoda moja, ne bodite gluhi! saj slišite že sla vjansko šumenje in vršenje, — naj Vam bode Anastazij Grün prerok, da brez Slovanstva se n e bodo rešila važna vprašanja v Avstriji! Ako hočete, da mir se povrne v našo deželo, da nehajo razpori, odstopite od poti krivice, ktero ste do zdaj zagovarjali, ko ste narodu našemu kratili pravico v naših šolah; —- podajte nam roko s tem, da pritrdite našemu predlogu, — da sprejmete postavo, ktero vam danes nasvetujemo. (Živa pohvala — Lebhafter Beifall.) Landeshauptmann: Die Generaldebatte ist geschlossen. Poslanec dr. Costa: Prosim besede. Stavim predlog, da se vsa postava en bloc potrdi, in to zarad tega, ker v generalni debati od gospodov une stranke nismo slišali noben arnen-dement, ampak le govorili so zoper postavo, in tedaj bi bila brez koristi specijalna debata, in jaz mislim, da se vsak lahko odloči, ako glasuje za ali zoper postavo. Landeshauptmann: Es ist der Antrag auf en bloe-Aimahme des Gesetzes gestellt worden. Abg. Deschmann: Ich wollte nur zu einzelnen Paragraphen das Wort ergreifen. Landeshauptmann: Wünscht Jemand das Wort über den Antrag auf en bloo-Annahme? Poslanec dr. Costa: Jaz odstopim od svojege predloga. Landeshauptmann: Wir gehen also zur Specialdebatte über. Es kommt zuerst der Eingang des Gesetzes zur Verhandlung; wünscht Jemand über denselben zu sprechen? Bei der Abstimmung wird der Kopf und Eingang des Gesetzes angenommen — Pri glasovanju se potrdi glava in napis postave. Avg. Deschmann: Ich möchte doch von dem Herrn Berichterstatter die Aufklärung mir erbitten, ob dieses Gesetz auch auf die Schule in Jdria Anwendung hat. Poročevalec dr. Blei weis: Šolo za Idrijo smo izpustili, ker jo je finančno ministerstvo naj bolj za svoje ljudi — rudarje — vstanovilo. Imamo jo za tako, kakor da bi bila šola napravljena od privatne osebe. Landeshauptmann. Es kommt nun § 1 zur Verhandlung. Abg. Deschmann: Der Herr Abgeordnete Dr. Bleiweis hat zum Schlüsse seiner Rede den Wunsch ausgesprochen, es möge die Hand zum Friedensbunde bei der Votirung dieses Gesetzes geboten werden. Ich werde diesem seinen Wunsche bestens entgegen zu kommen trachten durch den Antrag auf Abänderung des Artikels I. Hiebei kann ich nicht umhin, auf einiges, was die einzelnen Herren Vorredner angeführt haben, zu erwiedern, besonders ihre Furcht vor der Germani-sation des Landes näher zu beleuchten. Meine Herren! Sie fürchten vor der Germanisation . des Landes, allein ich frage Sie, worin besteht denn dieselbe? Etwa darin, daß in den Schulen, in der dritten und vierten Classe den Schülern Gelegenheit geboten wird, auch das Deutsche zu erlernen? Ich glaube, die deutsche Sprache ist nicht das Kennzeichen der Germanisation (Heiterkeit — veselost), denn, wie Herr Dr. Bleiweis soeben bemerkte, wurde von unserem hochverehrten Landsmanne Anastasius Grün ein kleines Büchlein in deutscher Sprache, die Uebersetzung der slovenischen Volkslieder enthaltend, vor mehreren Jahren ausgegeben, und es ist darin der slavische Geist der Bevölkerung des Landes vielleicht besser erfaßt worden, als in manchen dickleibigen Werken, welche wir sonst in slovenischer Sprache über das Volk und sein geistiges Leben zu lesen bekommen. Ich habe dieser Tage eine Revue der slovenischen Literatur gehalten und die im vorigen Jahre erschienenen Werke durchgemustert, da staunte ich über die Sterilität, die sich mir darbot. Ich finde in der slovenischen Literatur eine Unzahl von Gebetbüchern und etliche andere Werke, welche fast sämmtlich aus dem Deutschen übersetzt sind, ein Beweis, daß die Germanisation im Lande durch slovenische Bücher noch mehr gefördert wird, als durch deutsche. (Heiterkeit — veselost.) Ich frage weiters, sind denn die Folgen der Germanisation wirklich so furchtbar? Diesfalls berufe ich mich auf einen Gewährsmann aus ihrer Mitte, auf den Herrn Abgeordneten Dr. Zarnik. Er verglich bei der Gelegenheit, als er einen seiner Anträge im Landtage begründete, das Land Krain mit einem Lande, wo, so viel ich weiß, die Germanisation in Schule und Amt nicht geübt wurde, mit Croatien, und doch sagte er damals, unser Land stehe in volkswirthschaftlicher Beziehung Croatien weit voran. Auch unsere Literatur verglich er mit der croatischen, und er meinte, sie stehe vielleicht höher. Dies also sind die bedaucrnswerthen Resultate, welche die Germanisation in Kraiu zu Stande gebracht hat, diesem fürchterlichen Ungethüme muß damit zu Leibe gegangen werden, daß der Schüler nicht Gelegenheit haben soll, in der Schule das Deutsche so zu erlernen, wie er es zu seiner weiteren Ausbildung benöthigt. Meine Herren! Geben Sie sich da keiner Illusion hin, wie es mit dem Unterrichte in der deutschen Sprache stehen wird, wenn Sie den § 1 nach dem Ausschußantrage annehmen. Im Ausschußberichte selbst heißt es: in der dritten und vierten Classe werde das Deutsche nur als Unterrichtsgegenstand vorgetragen. Sämmtliche Schulmänner Krams, auf deren Urtheil ein Werth zu legen ist, sprachen sich dahin aus, daß es nur eine Zeitverschwendung wäre, wenn man die deutsche Sprache den Schülern erst in der dritten und vierten Classe mittelst der slovenischen Sprache, und noch dazu blos in 2 oder 3 Stunden wöchentlich vortragen würde. Werfen Sie lieber gleich die deutsche Sprache vollständig aus den Schulen heraus. Wenn ich die Ueberzeugung hätte, daß dem slovenischen Jünglinge nach diesem neueren Lehrplane, der ins Werk gesetzt werden soll, Gelegenheit geboten wird, sich diese Sprache so anzueignen, daß er, nach zurückgelegter Volksschule, mit Erfolg wohin immer in ein Gymnasium oder eine Realschule treten kann, so würde ich diesem Gesetze mit Vergnügen beistimmen. Doch Urtheile gewiegter Pädagogen, die einen Ruf haben, und denen man keinen principiellen Haß gegen das Slovenische vorwerfen kann, die von warmer Liebe für die slovenische Jugend beseelt sind (Heiterkeit — veselost), haben mich eines ganz anderen belehrt. Blicken Sie auf die großen Männer Krains, auf die die Slovenen stolz sein können, wo haben diese ihre Studien gemacht? Eben in jenen Schulen, die Sie so sehr perhorresciren. Glauben Sie, daß ein Prešern und Koseski nach der von Ihnen in Vorschlag gebrachten Unterrichts-Methode jenes Ziel erreicht haben würden, das sie mit Hilfe des deutschen Unterrichtes erreicht haben? Der Herr Abgeordnete Dr. Zarnik selbst hat den Werth der deutschen Literatur für uns anerkannt; ich frage nun, haben wir einen Grund dazu, an die Möglichkeit, sich dieselbe gründlich anzueignen, die Axt anzulegen? Blicken Sie auf die Bewegung der Geister in Krain zurück, wann war sie am lebhaftesten? damals, als die Berührungen mit dem deutschen Volksgeiste die innigsten waren; ich erinnere nur auf die protestantische Bewegung. Ja, blicken wir aus unsere eigene Jugend zurück. Wann hat sich die slovenische Literatur wieder zu entwickeln begonnen? damals, als der Einfluß eines Schiller und Göthe in Kraiu seine Wirkungen auszuüben begann. Wer hat in würdigerer Weise fremde Dichtungsformen nachgeahmt, als unser gefeierter Dichter Prešern, welcher ebenso vortreffliche deutsche als slavenische Gedichte verfaßt hat? Wer hat in entschiedenerer Weise gegen den Gedanken der Gefährlichkeit der Ger-manisation protestirt, als unser gefeierter Dichter Koseski, welcher so viele der schönsten Dichtungen Schiller's aus den slovenischen Parnaß überpflanzte? Kram hat daher vollen Grund, der deutschen Literatur eine wesentliche Förderung des Fortschrittes und der Bildung seiner Geister zu verdanken. Ebendarum, weil Herr Dr. Bleiweis sagte, wir möchten die Hand zum Frieden bieten, stelle ich den Antrag, welcher nach meiner Ansicht der einzige richtige ist, der mit Rücksicht auf die Gleichberechtigung der Sprachen in den Schulen gestellt werden kann: „In Kram kann die Unterrichtssprache an den Volksschulen die deutsche oder die slovenische sein, die näheren Bestimmungen hierüber stehen nach § 6 des Volksschul-gesetzes vom 14. Mai 1869 dem Landesschulrathe zu." (Heiterkeit und ironische Bravos — Veselost in ironični dobro- in izvrstno-klici.) Poslanec dr. Zarnik: Prosim besede za faktičen popravek. Kar je gospod Dežman nam tu o germanizaciji pravil, in da imamo nemško kulturo, je to pomotnja pojmov (Begriffsverwirrung). Namreč neumno je, ako misli, da se hočemo kulturi upirati, ne samo nemški, ampak tudi romanski. Romanska kultura je tudi važna, in Nemci so dobili svojo kulturo od romanskega naroda. (Dobro, dobro! — Gut, gut!) In kultura, kakor bode gospod Dežman vedel, je naredila pot od Fenicije do starih Grkov; od tam je prišla k Rimljanom, na Špan-jolsko i. t. d. Iz rimske kulture še le izvira kultura romanskih narodov, in ta je prišla še le na Nemško. Romanski kulturonosec, in to jako fanatičen, je bil Gottsched v nemških pokrajinah. Gotovo pa je, od Romanov 80 dobili Nemci svojo kulturo. Kultura zna priti od Nemcev ali od Francozov, mi se je ne branimo, samo da je kultura. Druga je stvar germanizacija. Da je germanizacija gotova, ako hočemo nemške šole vpeljati, praktičen dokaz je taj, da imamo na Koroškem vsak dan manj slovenskega naroda; tako je na Štajerskem doli, kjer se je že nemška meja do Maribora skoraj razširila. Pri tem deklamacije o negermanizaciji nič ne pomagajo, in vsled tega dokaza moramo se proti germanizaciji z vsemi silami boriti. Da je pa romanizem tudi nam škodljiv, kaže se v lstriji. Da ima germanizem za-se več kulturo nego kteri bodi slovanski narod v Avstriji, gotovo je, ali na kulturnem polji se še vendar Nemci in Francozi merijo. V Lotringenu, kjer so francoski jezik vpeljali, ni več Nemcev, ampak sami Francozi so tam postali. Ako se hoče gospod Dežman o tem prepričati, naj vzame Kolbovo nemško statistiko, ali Hausnerjevo naj novejše delo — v roke in videl bode, da v Alzasiji Nemci zmerom bolj ginejo, samo vsled tega, ker so francoski jezik v šole in v urade vpeljali, in to se zgodi z nemškim narodom, ki je vendar veliko čversteji po svoji kulturi od nas Slovencev. Kar je rekel o Anastaziju Griinu, da je jako dobro zapopadel duh, je on marsikaj govoril in pisal o nas in da pokažem, kako dobro je on razumel naš duh, Vam povem, da je v eni pesmi besedo „ščene“ — kar pomeni „Händlern" — prestavil s „Bräutigam." (Gro-meči smeh; res je! — Stürmisches Gelächter; wahr ist's!) To naj bode eksempel, koliko on pozna naš jezik! (Dežman: Duh, duh! — Der Geist, der Geist!) Če se hoče duh zapopasti naroda, mora se jezik njegov znati. (Dobro, dobro! —, Gut, gut!) Ako bi samo duha treba bilo, bi se mi neučili grškega in latinskega, duh se tudi iz prestave lahko ve! Kar je rekel gospod Dežman, ko se je na Hrvaško obračal, da so tam gospodarske zadeve zaostale, moram reči, da je imel prav. Ali zakaj je vse zaostalo ? Zato, ker ima Hrvaška zahvaliti napredek le narodni stranki, narodni literaturi. Pred letom 1848. so gospodarili madjarski magnati, narod je bil rob, suženj! (Dobro, dobro! — Gut, gut!) To je vzrok. Hrvaški kmet je cesto napravljal in nasipaval, mauto plačeval, madjarski magnati pa so se zastonj skozi vozili. (Dežman : Hrvaški magnati! — Croatische Magnaten!) Magnati so bili hrvaški ali madjarski duh je bil v njih, tako kakor pri nas nemškutarski. (Izvrstno! Dobro! Gromeča pohvala. Predsednik zvoni — Vortrefflich! Gut! Stürmischer Beifall. Präsident läutet.) In kar je bilo napredka pri hrvaškem narodu, ima se edino zahvaliti narodnim možem, kterih nekoliko je pa vlada precej dala postreljati leta 1845ega v sredi Zagreba. To je bila madjarska kultura! Kar je rekel gospod Dežman o slovstvu našem, da je veče nego hrvaško, moram le to opomniti, da sem jaz rekel, gotovo je že bolj razvito zdaj nego je bilo Hrvaško leta 1860., takrat, kedar se je hrvaški jezik vpeljal za izključljivo učni jezik in rečem, da je do danes jako napredoval. Ako gospod Dežman meni neče verjeti, naj bere on izdatke, ktere . jugoslovanska akademija izdaja; in ako še tej ne verjame, naj bere on kritiko, ktero gospod dr. Miklošič o tem piše, in morebiti bode gospodu Miklošiču verjel. (Veselost —• Heiterkeit.) Gospod Dežman pravi, da to ni mogoče, da bi mali učenci po tem načrtu toliko izurjeni bili, da bi se toliko nemščine naučili, da bi mogli na tujih gimnazijah napredovati. Ravno tu, pravi prisl o vica' prostega naroda, „ravno tu sem pes taco moli,“ mi ravno nečemo nemških gimnazij imeti, ravno zato prosimo vlade, da bi nam slovenske gimnazije naredila. Da je pa mogoče, tudi se nemškemu jeziku toliko posvetiti, da se popolnoma nemška literatura pozna in uživa sad njen, dokažem s tem, da na Nemškem nikjer ni učni jezik francoski ne na gimnazijah, ne na normalkah, niti na realkah, ali dandanes je poznanje francoske literature in francoskega jezika tako razširjeno, da se že skoro nihče med izobražene ne šteje, če francoski ne zna. (Dobro! — Gut!) Morebiti ne bode gospod Dežman vedel, da je Julian Schmidt — slavni literarni kritik — spisal nemški: „Die französische Literaturgeschichte des 19. Jahrhundertes," in da so to delo prestavili Francozi v francoski jezik, in Julian Schmidt je tako rekoč postal avtoriteta za Francoze. On je na nemški gimnaziji v Lipsiku študije dovršil in se francoščine tako naučil, da je zdaj avtoriteta v francoskem slovstvu in mislim, ako kdo mara za literaturo tujo, da se bode nje poprijel, in imeli bodemo dosti takih möz, kakor so Preširen in Miklošič, ako so naše šole slovenske, se ve s pogojem, da „genie“ ali talent od narave saboj prinese. Kajti kteremu je mar biti veljaven mož, bode se učil sam po sebi tujih jezikov, mi pa moramo sami za sebe skrbeti. (Pohvala •— Beifall.) Zakaj mi ne odgajamo tu, kakor bi Nemec rekel, „ein Gestüt! für fremde Länder," temuč za nas Slovence. (Veselost — Heiterkeit.) Kdor hoče v tujih deželah služiti, naj se uči jezika sam. Naši ljudje imajo mnogo posla z Italijani, Notranjci gotovo več nego z nemškim narodom. (Kotnik: Gotovo! — Sicherlich!) In vendar nobeden teh gospodov (na desnici — rechts) ni predlagal, da bi se vpeljal italijanski jezik, nego samo nemški mora biti. Notranjci imajo z Dalmacijo, z Benečani gotovo toliko posla, kakor Gorenjci z Nemci. (Kotnik: Še več! — Noch mehr!) Kar je rekel gospod Dežman o protestantovskih časih, da se je takrat razvila naša literatura slovenska, to se pravi ne literatura, ampak jezik se je začel razvijati, potrdi tudi histerija, in v tej dtzbi se imamo mnogo zahvaliti Trubarju, Dalmatinu i. t. d., ki je sveto pismo prvič prestavil v slovenščino. Tega nikdo ne zanikuje. Ako pa on misli, da zarad tega so tako vspešno delali, ker so bili v dotiki z nemško narodnostjo, moram reči, da to ni istina; kajti takrat ni bil vpliv narodnosti, vera je bila isti vpliv, versko gibanje je bilo to, ne pa gibanje germanske kulture, in jih priprost namen je bil protestantizem z domačim jezikom širiti. Gospod Dežman je omenil tudi Göthe-a in Schil-ler-ja; pa drugi narodi imajo tudi velike pesnike, ki bodo v prihodnjosti merodaven vpliv imeli na druge narode. Znano je, da je na Rusa Puškin in Lermontov Schiller veliko vpliva imel; v celi Evropi je pa naj več vpliva imel Heinrich Heine na pesnike vseh narodnosti, in tudi na Madjara Petöfi, ali ne zarad tega, ker so se na normalki premnogo nemščine naučili. Ako gospod Dežman pravi, da je Preširen njegov jamčevalec, bi jaz jako protestiral. Ker osebe njegove nisem poznal, sem navezan na njegovo knjigo; v vsaki pesmi, kolikor jih je slovenskih, na vsaki strani zdihuje zarad robstva, v ktero je naš narod pahnjen in naj bolj je to izrazil v nadgrobnici svojemu prijatelju Andreju Smoletu, kjer pravi: V zemlji domači, v predragi deželi, Ktero si ljubil presrčno ves 'čas, V kteri so nekdaj naši očetje sloveli, Ktera ima zdaj grob komaj za nas. Poslanec dr. Toman: Zdi se mi potrebno, da gospodu poslancu Dežmanu še nekaj odgovorim. Gospod Dežman je rekel, da nemški jezik pri nas vpeljan ni znamenje germanizacije. Nečem tajiti, da nemški jezik sam za-se ni druzega, kakor jezik, ki ga nemški narod govori, in tistemu narodu je nemški jezik pravo sredstvo omike, drugemu vsiljen pa je znamenje germanizacije. Qui bene distin-guit, bene docet. Tako je pri nas vsiljen nemški jezik in v tem namenu nas germanizirati. Gospod Dežman je dalje rekel, da se je oziral po naši literaturi in da našel k večem kako božjo knjižico, molitvene bukvice in druzega nič. Gospöda moja, jaz ne morem našteti zdaj vse naše literature, in hočem se ozreti samo na neko društvo na slovenski zemlji, to je na društvo svetega Mohorja in Fortunata v Celovcu in bodem dokazal, kako malo je gospod Dežmanu se resnično oziral po našej literaturi in kako jo je on prezrl. Društvo svetega Mohorja je za letošnje leto izdalo 7 ali 8 knjižic. Med temi je ena zgodovinska, ena gospodarska, ena coologia in z podobami. Gospoda moja, ko bi tukaj bil prostor, bi uganko dal, ali saj bom vprašal gospoda Dežmana, kaj on misli, koliko enega društvenika stanejo vse te knjige. Jaz mu rečem, da društvenik plača za cel čas svojega življenja, da dobiva vse knjige, le 15 gld. Naj preračuni, koliko interesa je to na leto, in bode našel, da pridejo vse letošnje knjige pod goldinar, na 70 krajcarjev, in, gospoda moja, za 70 krajcarjev dobi vsak društvenik svetega Mohorja 7—8 knjig. (Dobro, dobro! — Gut, gut!) Jaz bi lehko naštel več tako imenovanih prvih narodov v Evropi, kjer se ne more za 70 krajcarjev dobiti 7—8 dobrih knjig. To gotovo je znamenje, da literatura napreduje in to med ljudstvom našim, kajti med 16.000 družabniki je veliko prostih kmetov. (Istina! — Wahr ist's!) To je za nas upanje in nada, da bode pri nas literatura dalje prišla, to je dokaz, da nam ni potreba nemškega jezika za naše izobraženje. Če pa naš narod posebno v poljedelstvu napreduje, kar je dalje opomnil gospod Dežman, in bolj kakor hrvaški narod, in gospod Dežman misli, da je to nemška kultura naredila, naj on dokaže to. Nemški jezik je pri nas v naši zemlji vse imena pokvaril. Vsa imena vasi in druga je tako popačil, da če se mora človek na stare mape, urbarje in fasione opirati, če hoče kakšen kraj v domovini najti, ima teški stan. Pri taki kulturi se zaklicati mora : „Bog se usmili, odpusti Nemem greh, ki so ga v naši deželi storili, naše zemlje pa niso orali, niso nas učili bolje ravnati.“ In še danes imajo naši kmetje neke dobre posebnosti v poljedelstvu, o kteri je nemški učitelj gospodarstva, dr. Hlubek, sam rekel, da jih sme nemški narod posnemati. Da pa naše ljudstvo v poljedelstvu napreduje v zadnjih časih, ali je to nemška kultura, ali so to liberalci nemški, ali je to zagovornik in posebni zastopnik velikega posestva napravil ? Gospöda moja, to je napravil tisti slovenski časnik „Novice“ in pa drugi izvrstni rojaki, ki so imeli Iju-bezin do naroda, do domovine, zakaj dokler „Novice“ niso bile, nismo sicer v gospodarstvu imeli nobenega poduka. (Istina! dobro, dobro! — Wahr ist's! gut, gut!) Gospöda moja, vi pravite, da iz prijaznosti, iz ljubezni do našega naroda vi nemški jezik zagovarjate. Jaz vam pa pravim, da ste vi strašni monopolisti; vi zagovarjate za malo trohico za-se nemščino, pa še tudi vi, ko bi prav šlo, bi se slovenskega jezika naučili, ali ga po svoji zmožnosti že tudi znate; komu je tedaj potreben nemški jezik P Jaz mislim, da našemu narodu ne, kajti on ne išče svojega posla na Nemškem. Dokler pa narod tu ostane, mora v svojem jeziku poduk dobivati v različnih vednostih in umetnostih! Do tega ima sveto pravico! Gospod Dežman pravi, da bi sam tej postavi pristopil, ako bi on prepričan bil, da se bode vseizveli-čavni nemški jezik v tretjem in četrtem razredu tako podučeval, da ga bode mladina popolnoma zmožna. On | se je opiral, ko je rekel, da se to ne bode zgodilo na izvedence. Ali je on imel prav ali ne, da se je poklical na zvedence, bodem dokazal z drugimi zvedenci; moji možje so rodoljubni, njegovi so nemškutarji. (Veselost — Heiterkeit.) In ti možje so rekli, vsak prevdarjen, veden in pameten človek mora reči, da je otročja pamet v tretjem in četrtem razredu že bolj izurjena in da se bodo bolj učili jezika, ako se ga učijo na podlagi matrnega jezika, kakor pa če bi se ga učili s ptujim jezikom. Sicer pa mora vsaki sam skrbeti, da se nemščine tako nauči, kakor mu potreba, če z njo hoče po svetu iti. Kdor je pa v sredi našega ljudstva, mora naj poprej se izuriti v slovenskem jeziku. Znabiti, da mala trohica šolarjev gre v tuje, ali kakor se danes kaže, še imamo zdaj premalo naših domačih, slovensko izobraženih ljudi doma in ti, ki so zunaj zaostali, dobro vedo zakaj, morebiti jim kruh bolj tekne, kakor našim tujcem pri nas. (Veselost — Heiterkeit.) Gospod Dežman pravi, veliko imamo slavnih mož, kteri so kakor otroci na prsih matere nemške kulture viseli, ali bodo po našem narodnem načelu se tudi možje izrejali, ki si bodo tako slavo pridobili in tako stopinjo dostignili, kakor so jo imeli Preširen in Koseski i. t. d. Preširen v grobu taji, da je to res! (Veselost — Heiterkeit.) Močno trobenta, da ni to res, in to tudi njegove pesmi kažejo, in Koseski bode protestiral zoper to, in jaz rečem: akoravno se je ta in uni nemški učil in je slavni pesnik postal, bi vendar on, ako bi se bil v slovenskem jeziku učil, bil morebiti še veči velikan med pesniki postal, kakor je tako postal. (Dobro, dobro ! — Gut, gut!) Gospöda moja, ozirajmo se na naše druge slavne može, ktere je naša dežela rodila. Ozrimo se na Dolinarja, vem da ima dobro glasilo, in prosim gospoda Dežmana, ozreti se na predgovor njegove pravoslovne knjige. On sam pravi: „Jaz sem svoje misli o zakonskem pravu razpoložil v tej knjigi, kolikor je bilo mi mogoče nemškega jezika ne popolnoma zmožnemu. Nisem mogel vseh misel prav na tanko izreči, v duhu sem eno in drugo čutil, ali izreči nisem mogel. Jaz rečem, da je velikanski naš jezik drugače sposoben, rečem, da zamore Slovan po slovanske bolje izreči svoje misli, ali kakor Nemec se mora učiti svoj jezik, sicer se ga tudi ne nauči, in ako se to zabranuje, se dela krivica nam, ali jezik se nesme držati in izrekati za nesposobnega.“ (Pohvala — Beifall.) Kar je o reformaciji govoril, ni več zanimivo; to smo lansko leto in tudi letos tako slišali. To je zmerom v zvezi z eno rečjo na drugi strani, — že veste, kaj čem reči, kar vam ni ljubo slišati in kar je vendar res, da reformacija in nemštvo gre vkup v naši deželi. Gospod Dežman pravi, da naši velikani so le navdušeni peli vsled tega, ker so se nemški učiti morali. Jaz vprašam gospoda Dežmana, zakaj pa da našim sosedom na Štajerskem, na Koroškem in še bolj globoko notri na Avstrijskem ni nemška kultura tako teknila, kakor našim možem? Zakaj tisti niso zajemali tako globoko v nemško kulturo, ko so vendar čisto nemškega rodu in imajo tudi čisto nemške šole, zakaj ti nimajo takih sijajnih mož, kakor je naš Koseski v slovenski deželi? (Dežman: Ti jih tudi imajo — Diese haben auch solche.) To ni nemški jezik storil, in ko bi se slovensko odgajal in izobraževal naš narod, bi le še več takih velikanov imeli. Pokažite mi velikane koroškega in štajerskega rodu, ki bi imeli toliko slave, kakor jo imajo naši možje: Vega, Linhart, Kopitar, Cojz, Vodnik, Preširen, Koseski, Valvazor, Dolinar, Miklošič in tako dalje še mnogo družili ? Imenujte jih iz tako imenovane notranje Avstrije (Jnnerösterreich) med Nemci in potlej bodete dokazali vsaj nekaj, da je znabiti nemška kultura storila to. (Živa pohvala — Lebhafter Beifall.) Jaz bodem povedal, kaj je to storilo. Bog je različne rožice in drevesa, različne gore in različne narode vstvaril in jaz mislim, da narava, nadarnost dušna slovenskega in sploh slovanskega naroda je taka, da po božji volji bode ona stopila, ko bodo druge veniti začele, na oder, da dokaže slovanski narod v sijajnem izobraženju svoj duh, da se povzdigne k Bogu na prestol, da se postavi na slovanski prestol v čast in slavo stvarniku. (Živa pohvala — Lebhafter Beifall.) Jaz zaupam to, k temu pa pride še druga lastnost, treznost, telesna odgoja, v kterej se posebno naš narod vadi. To je tisti faktor, element, kteri je naše može na tako stopinjo spravil, ne pa nemška kultura. To bi znal vsak drug jezik storiti; ako bi se bili francoski, angleški, italijanski i. t. d. učili, bi bili ravno to zmogli, kakor sem že enkrat rekel, se vsi narodi uče iz knjig Grkov in Rimljanov modrosti in vednosti, ali od tega se mora ločiti politiška zveza. Mi se hočemo učiti od vseh narodov, mnogo vednosti, mnogo umetnosti, tudi v drugih jezikih leži stvarjene, kjer prosto zajemati zamoremo, kakor tudi v nemškem jeziku, ali zarad tega se nobenemu rodu ne vdamo politiško, kakor ne Rimljanom in Grkom, kteri že v grobu spe. Ako je vaša literatura za nas ugodna, nam pustite saj prosto, da si iz nje sami vzamemo dušno hrano, da se sami prepričamo, ali nam tekne ali ne. Nazadnje še enkrat rečem, da tudi vi nespametno, neprevdarjeno ravnate, in mi smo vam zato hvaležni, de nas vi šiloma hočete germanizirati. Ako je res v nemškem elementu tak živelj, taka notranja moč, da ona preselite sama dela pri druzih narodih, tedaj ji pustite prosto voljo in potlej bodete videli, ali je v njej res taka moč ali ne. Jaz mislim, da slovenski narod bode spoznal, kako malo utrjeno je to in da bode on zmerom brez moči ostal, ako se „nemštvu“ vdaja in žrtvuje. Jaz mislim, da nemški element bi ne mogel nič več opraviti pri nas brez vladne sile; ako se nam stopa na vrat, bo vladna sila sprevidela, da to ne grč, in.........(Živa pohvala — Lebhafter Beifall.) Poslanec Svetec; Predlagam konec debate. Landeshauptmann; Schluß der Debatte ist beantragt; wenn keine Einwendung dagegen erhoben wird, betrachte ich diesen Antrag als angenommen. Poročevalec dr. Bleiweis: Zbor je pritrdil, da se začne debata o prvem članku zato, da desna stran ne bi mislila, da jo hoče narodna večina terorizirati; vendar, kakor so razlogi gospoda Dežmana kazali, ne bomo si danes še rok prijatelsko podali, zakaj stilistika njegova, ktero je prinesel k prvemu članku, je taka, da ne kaže drugače, da gremo mi na levo, oni pa na desno. Gospod Dežman je naj poprej govoril o kulturi nemški. To je vendar čudno, da v nemškem jeziku samem je že kultura! Gospoda moja, ako je to res, so branjevke na „Naschmarkt-u“ dunajskem tudi „Cul-turtraeger-ce“ in dunajski fiakerji so tudi „Culturtrae-ger-ji,“ zato — ker nemški govore! Gospoda moja, to je prazna; pustite kulturo vsakemu jeziku! Kar se tiče dalje njegovega ugovora, smo pač kazali očitno, da nečemo zatreti nemškega jezika v mnogo-razrednih ljudskih šolah; saj smo rekli, naj bode nemški jezik tudi en predmet v tretjem in četrtem razredu. Temu on ugovarja, da to je celč premalo in da se o tem more opirati na avtoritete. (Klici: Zavašnik — Rufe: Savaschnigg). Jaz pa mislim, da gospod Lesjak in enaki šolniki (oho! na desnici — oho! rechts) niso nam nobene avtoritete; mislim pa tudi, da sploh ni treba sklicavati se na avtoritete, na premodre avtoritete ! — kdor je imel priliko z učečimi se otroci kaj ukvarjati se, sam lahko presodi, da se otrok, ki pride v tretji ali četrti razred, že ne uči ravno tako lahko nemškega jezika, kakor se nauči drugih predmetov. Saj tudi za druge učne predmete ni odločeno preobilno ur — kako da bi ravno za nemški jezik jih odločiti morali toliko ! Latinski jezik ima na gimnazijah tudi le nekoliko ur, in vendar se ga mladenči naučijo. Iz vsega govora gospoda Dežmana veje nemili duh, kte-rega zmerom vidimo na vrhunec priti, kader gre za pravice slovenskega jezika. Gospoda moja, vi ste res tako zavzeti za germanstvo, da hočete, da bi se že dojčeku culica pomakala v med nemškega jezika. (Živa pohvala, smeh — Lebhafter Beifall, Gelächter.) Gospod Dežman nam roko sprave podaja in nasvetuje, naj se glasi prvi paragraf menda tako: „In allen Volksschulen des Herzogthums Kram kann die deutsche und slovenische Sprache Unterrichtssprache sein." Tu bi jaz gospoda Dežmana le naprosil, naj nam razloži, kako on to razume? Ako on to tako razume, da v ljudskih šolah mora za Slovence slovenski jezik biti učni jezik, za Nemce pa nemški jezik, potem mu odgovorim: Dobro! Poslanec Dežman: Ne, za vse Kranjce, kakor hočejo. Poročevalec dr. Bleiweis: A, če je to pa tako, potem je našega pogajanja konec. Zakaj, ako bi to tako bilo, bi spet Slovenci nemško se odgajali. (Dežman: Ne vsi —- Nicht alle.) Kakor hočejo, tedaj zdaj pa lahko vemo, kam bi sila nemške „ljubezni“ pritiskala. (Dolgotrajni smeh — Langanhaltendes Gelächter.) Po takem pa moram reci le to, da predlog gospod Dežmana je toliko, kakor: „Wasch' mir den Pelz und mach' mich nicht naß." (Živa pohvala, gromeči smeh — Lebhafter Beifall, stürmisches Gelächter.) Bei der Abstimmung bleibt der Antrag Deschmann in der Minorität und wird § I angenommen — Pri glasovanju se ovrže predlog Dežmanov in obvelja § 1. Landeshauptmann: Wir kommen nun zu § 2. Abg. Dr. b. Kaltenegger: Nach den hochwogenden Debatten würde ich es nicht unternommen haben, das Wort zu ergreifen, wenn es nicht, trotzdem es sich nur um ein Wörtchen des deutschen Textes handelt, im Interesse der Sache selbst wäre. Ich beabsichtigte schon früher, entgegen dem soeben vernommenen Antrage des Herrn Berichterstatters, die Uebereinstimmung der beiden Texte dadurch herzustellen, daß der slovenische Text beibehalten und der deutsche darnach cvrrigirt werde. In dem § 2 sollte es daher lauten: „in Laibach werden an diesen Schulen deutsche Parallelclassen oder aber selbstständige Schulen errichtet," statt wie es jetzt heißt: „für Deutsche u. s. to.," denn warum sollen diese Parallelclassen oder selbständige Schulen gerade nur für Deutsche errichtet werden; ich denke, sie werden errichtet für Jedermann, der ihren Bedarf oder ihrer sich bedienen will, sei er Deutscher oder Slovene oder auch Italiener, Franzose :c., der hier Schulunterricht genießen soll und will. Der slovenische Text möge also bleiben wie er ist. Bei der Abstimmung wird der Antrag v. Kaltenegger abgelehnt und der Ausschußantrag angenommen, ebenso werden die §§ 3 und 4 und das ganze Gesetz in dritter Lesung genehmigt — Pri glasovanju se ovrže nasvet dr. Kalteneggerja in obvelja predlog odborov, ravno tako se potrdita 3. in 4. paragraf in vsa postava v tretjem branju. Landeshauptmann: Wir kommen zum zweiten Antrage des Berichtes, und zwar zu Alinea a. Mg. Deschmann: Meine Herren! Mit diesem Antrage, glaube ich, bringen wir den Landesausschuß in große Verlegenheit, denn sicherlich wird von der Regierung die Anfrage au ihn kommen, was für Materiale habt Ihr denn in Euerer Sprache für den Unterricht an den Gymnasien. Der Landesausschuß nun wird nicht sagen können, wir wollen es so machen, wie es die Franzosen und Engländer gemacht haben, sondern in diesem Falle handelt es sich um etwas, was wirklich vorhanden sein muß, und da wird beim der Landesausschuß leider bekennen müssen, daß das vorhandene Materiale denn doch an den Gymnasien angestrebt wird für eine höhere wissenschaftliche Ausbildung, wie sie völlig ungenügend sei. Der Herr Abgeordnete Dr. Zarnik meint zwar, wenn einmal die slovenischen Schulen da sind, werden genug Bücher entstehen. Da erlaube ich mir denn doch, den Herrn Dr. Zarnik an einen Vorfall zu erinnern, der heuer in dein hohen Landtage in einer Landtagsvorlage des Landesausschusses näher erörtert worden ist, nämlich die jedem Freunde der slovenischen Literatur höchst unliebsame Verzögerung der Herausgabe des Wolf'schen Wörterbuches. Die Minorität hat damals au jene Vorlage keine Debatte geknüpft, sie hat dazu geschwiegen, indem sie glaubte, cs sei dieser Umstand ein vielsagendes Zeugniß, wie es in unserm Lande mit der Production von wissenschaftlichen Werken bestellt sei. Wenn ein Werk, wie das Wolf'sche Wörterbuch, bezüglich dessen Herausgabe die Geldmittel vorhanden sind, zu dessen Ausarbeitung tüchtige Schriftsteller cngagirt wurden, wo ein Fond zur Bestreitung der Kosten der Drucklegung vorhanden ist, trotz wiederholter Interpellationen im Landtage nicht vorwärts kommt, so hege ich wenig Hoffnung, daß es mit anderen wissenschaftlichen Werken besser gehen wird. In literarischen Fragen handelt es sich nicht darum, was könnte da wachsen, sondern was wächst da. Daher kann ich mich nicht mit diesem Antrage einverstanden erklären. Poslanec dr. Toman: Jaz bodem gospodu deželnemu predsedniku samo malo odgovoril, da on ni dokazal, tudi še ni izrekel, da bi ne bilo mogoče učnega materijala, kar se knjig tiče, v našem slovenskem jeziku ustvariti. Ko bi vlada svojo dolžnost storila, bi bila vlada vse te knjige, ki so potrebne, na dan spravila. Jaz moram gospodu Dežmanu, ako je pozabil ali morebiti nikdar vedel ni, povedati, da me je leta 1862. tedajšnji mogočni minister Šmerling naprosil, enkrat mu podati program, kako bi se mogel v šolah slovenski jezik vpeljati. Ko je bil program narejen od mene in več slovenskih narodnjakov, sem ga ministru potem izročil. Tu je bilo izrecno dokazano, ktere knjige že imamo in ktere se zamorejo ustvariti. Že takrat mi je bilo mogoče, obljubiti, da jih v enem letu spravimo na dan, samo da je enkrat jezik vpeljan. Meni je bilo mogoče dokazati, da toliko učiteljev imamo za gimnazije, da, ako bi se iz drugih dežel na naše gimnazije prestavili, imamo čisto dovolj naših domačih učiteljev, ki zamorejo čisto gladko slovenski podučevati. Na to je Šmerling odgovoril: Kes, to je mogoče, da se izpelja. Ali na posled je vendar ta grogram v rokah Šmerlinga zaspal, ker je imel preveč ozir na nemške profesorje. Deželni odbor nima dolžnosti, knjige ustvariti, ampak državne vlade, zato ker tudi mi davke plačujemo za take nemške knjige. (Pohvala —- Beifall.) Te knjige ima vlada sestaviti. Naj vpelja enkrat slovenski jezik na gimnaziji in bode videla, ali ne bo gotovo dosti učiteljev. Poslanec Svetec: Jaz bodem le to opomnil na vprašanje gospoda Dežmana, koga bo ministerstvo prašalo, da po moji misli ne bode prašalo ne deželnega odbora in ne koga druzega. Zakaj ? Zato ker mu ni treba nič prašati. Ministerstvo mora v tej reči samo seboj že na čistem biti, ono mora že vediti, kaj hoče, zato ker namerava ravno na ta način, kakor smo mi tu zahtevali, vpeljati hrvaške gimnazije v Dalmaciji; namerava namreč, kakor je znano, tam tri nove hrvaške gimnazije vsta-noviti, čeravno kakor je gospod dr. Zarnik omenil in kakor je gospod Dežman že pripoznal, hrvaška literatura ni večja od naše. Ako je tedaj mogoče, doli napraviti hrvaške gimnazije, in ako se je ministerstvo odločilo, doli to storiti, potem je mogoče tudi na Kranjskem, in ministerstvo mora zastran Kranjskega ravno tako misliti, kakor zastran Dalmacije. Zatoraj bi se meni čudno zdelo, ko bi ministerstvo mislilo, da vpeljanje slovenskega jezika v naše gimnazije bi bilo pedagogična nemogočnost (pädagogische Unmöglichkeit), zakaj potem bi se bilo ministerstvo samo krivo storilo pedagogičnega enega greha s tem, da je sklenilo vpeljati v Dalmaciji na gimnazijah hrvaški jezik za učni jezik. Tedaj rečem, da nas ministerstvo ne bo vpraševalo in da tudi ni treba; če pa vpraša, dobro, mi bomo odgovorili, naj stori tako, kakor je delalo zastran nemških učnih knjig. Ministerstvo je razpisovalo za nemške učne knjige premije, naj stori zastran slovenskih knjig ravno to in knjige se bodo gotovo dobile. Poslanec dr. Zarnik: Gotovo je, da že precej dolgo traja debata, nego na to, kar je gospod Dežman govoril, sem dolžan jaz naročite odgovoriti. On pravi, izdelovanje knjig ne bode mogoče. On je nekaj pozabil; same knjige mladosti v prvih letih ne pomagajo, in ako bi dečku, ki je 11—13 let star, v latinskih šolah samo knjige zadostovale, zakaj bi pa v šolo hodili, saj bi se lehko doma ravno taistega učili. Ali, gospöda moja, od učitelja vse zavisi, učitelj mora izvrsten biti. Gospod Dežman mi bode sam pritrdil, da tistim svojim prijateljskim učencem, kakor so profesor Erjavec, Tušek, Mandelc, je on sam slovenski duh vcepil (veselost — Heiterkeit) in oni so mu za to hvaležni. Obžalujejo le, .da se je šolarjem mojster izneveril. (Gromovita veselost in dobro-klici — Stürmische Heiterkeit und Gut-Rufe.) Eden naj izvrstnejših možev, gospod Erjavec, zdaj profesor na viši realki v Zagrebu, in ta je ravno gospodu Dežmanu po sistemi še le vredil mineral ogični oddelek muzeja, in ako bi ga on ne bil vredil, bi gotovo ne bil nikdar vred jen ! In taki izvrstni možje šli so iz domovine v tujstvo in zdaj bi radi nazaj prišli, ali nobenega mesta ne morejo dobiti, ako še tako prosijo (veselost ■— Heiterkeit) ; zakaj ? ker so narodni. Tujci pa pridejo se sem šopirit in naš kruh jest, potem pa imenujejo našo domovino „Schweineland“ ! (Gromeča dolgotrajna pohvala, smeh in hrup — Stürmischer anhaltender Beifall, Gelächter und Lärm.) Vlada pa proti temu prav nič ne stori! Landeshauptmann: Ich ersuche die Herren Ordner, im Zuhörerraume und auf der Gallerte Ordnung zu machen. Sie sehen, wie lebhaft es im Zuhörerraume zugeht, es scheinen hier zwei Landtage zu tagen ; mir ist die rege Theilnahme des Pu-blieums an unsern Verhandlungen erfreulich; aber wenn sie zu laut wird und störend einwirkt, bin ich es dem hohen Hause schuldig, sie zu dämpfen. Poslanec dr. Zarnik (nadaljevaje — fortfahrend): Gospoda moja, mi moramo naše učitelje, kteri so prav, izvrstni možje, nazaj v domovino spraviti. Oni so mnogo pisali, so se ponujali „Slovenski matici,“ da bi radi izdelali šolskih knjig; ali „Matica“ jim je odgovorila: za zdaj ne more veliko obzir na to jemati, da bi ona šolske knjige izdavala strogo izdelane le za gimnazijske dijake, kajti to je bolj znanstveni zavod in udje ne bi bili s tem zadovoljni. Gotovo pa je, ako do tega pride, bodemo knjig v enem letu dosti imeli. Na Hrvaškem je bila prva skrb Mažuraničeve vlade, da je nagrade razpisala za knjige za celo gimnazijo, za realke in Hrvati imajo danes izvrstnih knjig, vsled tega, ker so slovenski sinovi tamkaj; kajti polovica vseh profesorjev so Slovenci in realka se dan za dnevom bolj polni, tako da morajo letos paralelne razrede napraviti. Konečno se to ne da matematično dokazati, ali eksperimenti za nas govore. Kar je gospod Dežman rekel o Wolfovem besedniku, o ubožnosti slovenskega jezika, moram jaz nekoliko stvar razjasniti. Delovanje tega besednika je bilo, kakor je znano, v rokah izvrstnega slovenskega literata, o kterem je sam dr. Miklošič rekel, da vse, kar on piše, piše, da je izvrstno. Ta literat je bil tega mnenja, napraviti znanstveno slovansko delo, in za to je treba mnogo študij in dela, tako, da bi se bil slovenski narod s tem ponašal in glede na to, da je Rus Dal 30 let sestavljal roški slovar, brata Grimm 40 let, Jungmann 20 let, da je povsod tako, na Francoskem, Italijanskem, Ruskem, zavoljo tega ni bilo mogoče ga v 3—4 letih dovršiti. Da je tu veliko študij potreba in da je ta gospod izvrstno svoje predstudije za to delo naredil, bode morebiti on sam pokazal v kratkem, da je to istina. Ali ravno, ker so razmere druge, ker nektere stranke mislijo, da mora priti velik znanstveni slovar v roke, druge stranke pa, da ne, da že zadostuje priročni slovar, krivo je, da ga še dozdaj nimamo, ne pa ubožnost našega delovanja in gospod Dežman se bode o priliki, ko bode odbor o tej stvari poročal, lahko prepričal in osvedočil, ali sem govoril istino. Druzega nimam nič opominiti. Lan-espriisidertt: Ich werde nur auf die Bemerkung des Herrn Abgeordneten Dr. Toman erwidern, daß es an slovenischen Schulbüchern fehle und daß die Regierung ihre Pflicht nicht erfülle, indem sie nicht für die slovenifchcn Schulbücher hinreichend sorge. Ich halte diese Bemerkung für unbegründet und unberechtigt, weil sie voraussetzen würde, daß der Herr Vorredner in genauer Kenntniß von allem sei, was die Regierung bis jetzt in diesem Fache gethan hat, und daß sie gerade in Betreff der Lehrbücher jede Unterstützung, welche sie dem deutschen Unterrichte gewährt, eben so und noch mehr, dem slovenischen bietet (Dr. Toman: das ist nicht wahr — to ni res), daß viele Kosten aus das. Zustandekommen slovenischcr Lehrbücher schon aufgewendet wurden und noch verwendet werden, und daß man es auch an Aufmunterung und Ausruf zur Verfassung derselben nicht fehlen läßt. Noch eine zweite Bemerkung des Herrn Vorredners kann ich nicht unerwidert lassen, indem derselbe geäußert hat, daß dasjenige, was an dieser Stelle vom Regiernngs-vertreter im vorigen Jahre ausgesprochen wurde, nicht übereinstimmend sei mit den heurigen Aeußerungen; darauf muß ich erwidern, daß meine Erklärungen über die Intentionen der Regierung vielmehr jedesmal ganz dieselben sind; sie gehen von denselben Grundsätzen aus, nämlich von den der Gleichberechtigung der Nationalitäten, wie sie in den Staatsgrundgesetzen garautirt ist, und ziehen daraus dieselben die Folgerungen, welche in der Ueberzeugung von dem thatsächlichen Verhältnisse oder wie der Herr Dr. Toman sich selbst ausdrückte, in der Opportunität begründet sind. In den Volksschulen ist dieser, durch den im neuen Volksschulgesetze aufgenommenen Grundsatz entsprochen, daß diejenigen, welche die Schule erhalten, vorzugsweise ein Recht ans die Unterrichtssprache haben. In den Mittelschulen besteht der Wunsch und die Bereitwilligkeit der Regierung unter den gegebenen Verhältnissen so viel möglich von dem zu leisten, was § 19 des Staatsgrundgesetzes in Aussicht stellt. Wird ein sloveni-sches Gymnasium, sei es in Laibach oder anderswo im Lande, errichtet, so wird die Regierung nicht blos zusehen, daß es geschieht, sondern ihm auch die möglichste Unterstützung an-gedeiheu lassen. Es mag neben dem deutschen Gymnasium entstehen, und wenn sich das wirkliche Bedürfniß so ectatant herausstellt, daß eine so bedeutende Zahl von Schülern dem slovenischen Gymnasium zueilt, daß das deutsche überflüssig wird, so wird das deutsche Gymnasium blos der Professoren wegen, die gewiß anderswo ihr Unterkommen finden, sicherlich nicht weiter erhalten werden. Das ist der einzig richtige, auch im vorigen Jahre von mir bezeichnete Weg, auf dem die Ueberzeugung der Regierung und der Wunsch des Landtages zusammentreffen, und er liegt so klar und offen da, daß man, um ihn zu finden, wohl nicht Ursache hat, auf den traurigen Anwurf von Germanisationsgelüsten zurückzukommen. Poročevalec dr. Bleiweis: Gospod Dežman je rekel, da bi v zadrego prišel deželni odbor, ako bi se sprejela črka a po predlogu našem. Odgovorim na to le to, da deželni odbor nikakor ne more v zadrego priti, ker njegova skrb ni, da bi knjige izdajal. To je istina, da knjig z d aj nimamo, saj da vseh nimamo; ali od druge strani je ravno tako gotovo, da, ako naša postava sankcijo za-dobi do novega leta, da bodemo konec leta 1870. že nekoliko knjig imeli. (Klic: Istina! — Ruf: Wahr ist's!) Ker pa smo Slovenci potrpežljivi, bomo še radi čakali celo leto, da le imamo sankcij onirano, zagotovljeno postavo. Naposled vendar bi tudi s tem si lahko pomagali, da se rabijo, dokler tiskanih knjig ni, skripta. Gospbda moja! Ko sem jaz medicino študiral, I nismo imeli ne polovice knjig, in vendar je to celd I na vseučilišču bilo; omislili smo si Skripta, in smo si lahko pomagali. Z radostjo, morem reči, sem slišal govor gospoda deželnega predsednika, da vlada bode rada storila, da se osnova vseučilišče. Da bi le tako I bilo! Vsak ve, da je dozdaj vse le lepa beseda ostala, da tedaj ne moremo zaupanja imeti do vlade iz razlogov, ravno poprej po gospodih dr. Tomanu in dr. Zarniku navedenih. Naši izvrstni domači včitelji morajo po svetu hoditi, ki bi radi doma delovali, in so skoz in skoz svojega pOsla zmožni. Tujcev pa imamo tu na kupe, ki našega jezika ne znajo! Vlada nam s tem pač ni kazala, da hoče ravnopravnost. Kar se jaz iz šolskih let spominjam, smo imeli večidel pravo domače, patriarhalično življenje v šolah; kdo nas se ne spominja našega Krsnika, našega Marti-naka i. t. d.! Gospoda moja! Ali je še kaj sledu tega patriarhaličnega življenja med učitelji in učenci v naših šolah? (Deschmann: Schulz! —- Dr. Zarnik: Dežman!) Odkar se je germanizacija zlasti v srednjih naših šolah začela, bil je princip to vladi, da službe I daje, kolikor le mogoče, tujcem, ki slovenskega in j tudi nobenega slovanskega jezika ne razumejo, tedaj tudi srca do tega nimajo, kar mi za šole zahtevamo. I Naši domači sinovi pa, in to z veliko pohvalo, si mo-rajo kruh služiti v druzih deželah, namesti da bi jih mi domä imeli in da bi nam pomagali vresničiti narodno ravnopravnost. Kader zahtevamo slovenski nauk v šolah, odbijajo nas s tem, da pravijo, da nimamo šolskih knjig, in kader zahtevamo, naj se razlagajo nauki v domačem jeziku, zavračajo nas, da ni „Lehrkräfte." — Tako se sučemo v eno mer v tistem „circulus vitiosus,“ v kterem Slovenec ne najde pravice ■— in to vse le ad „majorem Germaniae gloriam.“ Bei der Abstimmung wird Alinea a des zweiten Ausschußantrages angenommen — Pri glasovanju obvelja odstavek a drugega predloga odborovega. Poslanec dr. Toman: Jaz bodem govoril k točki b vendar v takem smislu, kakor sem poprej govoril, ko smo v tem celem paragrafu generalno debato imeli, da bode meni mogoče, na to slediti, kar je gospod deželni predsednik izustil. Ker se že stvar okoli učnih knjig suče in mi v drugi točki zahtevamo, da nam se naj da vseučilišče ali akademija, in bode tudi tu knjig potreba, bi bil jaz rad zvedel, ali bode naša državna vlada pripravila takih knjig. Kar je prečastiti gospod deželni predsednik rekel, da jaz nimam prav, da sem jaz krivično sodil vlado, da ona ne spolnuje svoje dolžnosti, to mene zelo veseli, da je gospod deželni predsednik to izustil, prvič, ker je pri tem zastopnik vlade spoznal, da je dolžnost vlade, da skrbi za izdajo učnih knjig, drugič, da ta dolžnost se mora spolnovati; da tedaj tudi gospod Dežman poprej ni imel prav, ko je on to dolžnost našemu deželnemu odboru na rame nakladal. Ali naj častiti gospod deželni predsednik meni odpusti, ako jaz še imam dvom v srcu, da se to ne bode zgodilo, dokler ne bodem videl knjig, in sicer zarad tega, ker ni meni nobeden prijatelj in pisatelj znan, ki bi bil dobil nalogo, šolske knjige delati. Ako pa na tihem prav' hitro pridejo na beli dan, bodem vendar zadovoljen. Krivo je tega to, ker bi mi, ko bi bila vlada takrat, ko sem se ž njo pogajal za naše šole, kaj storila, že zdaj imeli vse stare knjige in še tudi druge novejše pripravljene. To je eno. Jaz pa moram na ravnost prečastitemu gospodu deželnemu predsedniku reči, da ni tudi prav res, da bi vlada skrbela, da bi naši domači učitelji prišli na naše 1 gimnazije, ampak skrbela je vedno, da je nemške učitelje sem spravila, kakor sem takrat, ko sem se s Šmer-lingom pogajal, videl; kako se naše želje prav nič spolnile niso. Takrat je on poslal tri trde Nemce na ljubljansko gimnazijo, in ko sem ga vprašal, ali se tako obljuba spolnuje, mi je odgovoril: ,,Jaz moram svoje profesorje kam vtakniti' in pošljem jih tje, kjer je prostora.“ In tačas smo videli, kako je take profesorje, ki so bili iz Ogrskega in Hrvaškega pregnani, sem pošiljal, da so se tu preživeli. Ali sem pa jaz prav imel, ko sem prečastitega deželnega predsednika letošnji govor drugače tolmačil, kakor lanski; ali je imel on prav, to bode stenografiern protokol lanski in letošnji dokazal. Želel bi pa, da bi se gospod deželni predsednik, ki pravi, da ima toliko ljubezni do našega naroda, za to stvar se potegnil z vso silo pri državni vladi, da se nam pravica godi, da bi imel toliko dobre volje, državni vladi vse to razložiti, da bi ne najdla spodtikleja, na kterega zrni raj pri tej postavi pride, da se ne more sprejeti. Abg. Kromer: Ich habe nur bemerken wollen, daß die Sprache, wie sie von dem Herrn Vorredner und Berichterstatter den hiesigen Professoren gegenüber geführt wird, gewiß nicht geeignet ist, die Achtung und Liebe der Schüler zu den Professoren zu gewinnen (Heiterkeit — veselost), welche sich mit wahrem Diensteifer der Erziehung unserer Jugend opfern. Poročevalec «Ir. Bleiweis: Na govor gospoda Kromerja moram le omeniti, da deželni zbor je zato, da se za pravico naroda bojuje, a ne zato, da bi poštovanje pridobival učiteljem v šoli (Kromer: Zu Hetzereien aber auch nicht — Za zdražbe pa tudi ne). To mora njihova skrb biti, oni sami morajo za to skrbeti, da si poštovanje pridobe, in si ga tudi ohranijo. Mi tukaj moramo govoriti to, kar čutimo, da je treba narodnim pravicam; mi imamo tukaj o šolah govoriti, ne pa zaupnic dajati učiteljem, ki jih niso vredni. (Gromoviti klici: Resnično! Gromeča pohvala — Stürmische Rufe: Wahrhaftig! Stürmischer Beifall.) Bei der Abstimmung wird Alinea b angenommen — Pri glasovanju se potrdi odstavek b. Landeshauptmann.- Die dritte Lesung entfällt, weil diese beiden Anträge in keinem unmittelbaren Zusammenhange mit einander stehen. II. Sporočilo deželnega odbora o pre-membi obstoječih sodnijskih okrajev. (Priloga 101.) III. Poročilo ustavnega odseka zarad prenaredbe § 4. dežeSnega reda. (Priloga 98.) Die Ansschußanträge werden ohne Debatte angenommen — Predlogi odborovi se potrdijo brez razgovora. IV. Bericht des Finanzausschusses über die Petition der Commune Laibach um Befreiung von dem Ersätze der Spitalskosten für die nach Laibach zuständigen mittellosen Individuen, eventuell um Regelung der Ersatzpflicht. (Beilage 90.) Abg. Freiherr v. Apfaltrern: Ich beantrage Schluß der Sitzung. (Wird abgelehnt — Se ovrže.) Landeshauptmann: Ich eröffne die Generaldebatte. Abg. Kromer: Diese Frage ist bereits zum dritten mal an das hohe Haus gelaugt, daher ich mich nur auf die früheren Debatten zu beziehen und nur weniges zu bemerken habe. Das hiesige Spital war früher eine Localanstalt und im Jahre 1809 zur Zeit der französischen Regierung wurde der Commune zur leichtern Erhaltung der Localaustalten ein Octroi bewilligt. Beiläufig im Jahre 1820 oder 1821 wurde der Fortbezug dieses Octroi für die Commune fraglich und gerade damals waren im hiesigen Spitale bedeutende Adaptirungen vorzunehmen. Die Commune hat sich daher an die Landesregierung gewendet und ihr vorgestellt, daß sie nicht in der Lage sein werde, das Spital zu erhalten und nebstbei die bedeutenden Adaptirungen zu besorgen, wenn ihr das Octroi entzogen werden sollte. Sie hat daher um die Veranlassung des ungeschmälerten Fortbezuges gebeten. Hierüber wurde der Commune die Zusicherung, daß der Fortbezug dieses Gefälles so lange nicht in Frage gestellt werden könne, bis für die hierortige Localanstalt anderweitige Vorsorge getroffen sein wird. Die Commune blieb sohin im Fortbezuge, hatte aber die Verpflichtung zur Erhaltung der hierortigen Wohlthätigkeits-Austalten. Als im Jahre 1838 oder 1839 wiederholte Adaptirungen zur Sprache kamen, hat sich die Commune wieder gerührt und unter anderm vorgebracht, daß das hier-ortige Spital nicht mehr eine Localanstalt sei, indem es nicht allein von Kranken der Landeshauptstadt, sondern auch vom Lande benützt werde. Damals ist auch eine Regulirnng im Concurrenzmodus, und zwar dahin eingetreten, daß zur Erhaltung der Anstalt eigentlich die Kreisconcurrenz berufen sei, daß jedoch die Commune, weil sie für die Localanstalten das Octroi und an dessen Stelle die Verzehrungssteuer bezieht, für die einheimischen Kranken die Verpflegskosten noch forthin zu bezahlen hat. Dieser Modus verblieb bis zum Jahre 1850; die Commune zahlte also die Kosten nach dem Stenergulden und nebstbei die Verpflegskosten für die einheimischen Kranken. Im Jahre 1850 erschien jedoch eine provisorische Verordnung, welche die Commune von der Separatzahlung der Verpflegskosten für heimische Kranke enthob; dieselbe blieb jedoch nur ein Jahr aufrecht; denn im Jahre 1851 ist wieder eine definitive Verfügung des Inhaltes erfloffen: „Die Commune habe zwar zur Erhaltung der Wohlthätigkeitsanstalten wie das flache Land nach dem Stenergulden zu concurriren, aber nebstbei auch die Kosten für die heimischen Kranken zu bezahlen." Dieser Modus wurde vom Jahre 1851 bis 1861, wo die Landtage ins Leben traten, beibehalten. Als die Landesvertretung die Wohlthätigkeitsanstalten übernahm, hat sie letztere als Landesanstalten nur mit der Verpflichtung übernommen, den bisherigen, gesetzlich festgestellten Concurrenzmodus aufrecht zu erhalten, und an diesen haben wir uns seither genau gehalten. Wir glaubten auch, daß dadurch der Commune kein Unrecht zugehe; denn sie wird nicht widersprechen können, daß ihr für die Localanstalten, daher auch für die Erhaltung des Spitals als solcher, das Octroi und später das Berzehrungssteuer-Aver-sum bewilligt wurde. Dies war eben der Fond, aus dem sie das Spital als Localanstalt fortzuerhalten hatte. Dies ist auch in der Denkschrift des Magistrates eingestanden. Ich weiß mich auch zu erinnern, daß die Commune mit diesem Concurrenzmodus früher zufrieden war und sich erst dann beengt fand, als der Stadtcasse die 5perc. Tangente der l. f. Steuer nicht mehr zufloß. Erst damals klagte die Commune, jetzt sind mir die Mittel entzogen, die namhaften Spitalskosten fortbezahlen zu können. Allein zur selben Zeit wurden auch dem Lande die gleichen Mittel entzogen, denn die 5perc. Steuerzuschläge, richtiger Eiuhe-bungsprocente, sind gleichzeitig auch in sämmtlichen Landbezirken entfallen. Hievon abgesehen, haben auch jene Ausweise, welche von der Commune ihren früheren Petitionen angeschlossen, oder welche von der Majorität des Finanzausschusses dainals vorgelegt wurden, zur Genüge nachgewiesen, daß die Commune den Landgemeinden gegenüber das Spital in einem ungleich größeren Maße benützt, daß es daher nur recht und billig ist, wenn sie auch in einem größeren Verhältnisse zu den Kosten beiträgt. Aus allen Ausweisen, die damals vorgelegt wurden, ging hervor, daß die Commune das Spital beiläufig zum Einviertel-Theile benütze, während die Quote, die sie zur Erhaltung desselben beitrug, sich nur beiläufig auf ein Achtel beziffert. Man hat berücksichtigt, daß die Commune eben ob der Nähe des Spitals auch am meisten in der Lage ist, dasselbe ohne große Kosten zu benützen, man hat berücksichtigt, daß mit der Erhaltung des Spitals ein namhaftes Capital hierorts umgesetzt wird, welches doch mehr oder weniger der Cummune zufließt. Endlich wurde erwogen, daß die Anweisungen des hiesigen Magistrates das Domicil mehr oder weniger genau angaben, und daß vorzüglich Dienstboten und Taglöhner, so lange sie gesund waren, stets als Angehörige der Commune angesehen wurden; wenn sie jedoch erkrankten, als Fremde meist aus jene Bezirke, aus welchen sie herstammten, überwiesen wurden, und daß eben dadurch, weil die Nachweisungen hierüber nicht richtig waren, manche Ueber* Wälzungen aus das Land geschahen, welche nicht hätten vorkommen sollen. Alle diese Umstände bestimmten damals den hohen Landtag, der Petition der Commnne Laibach nicht stattzugeben. Die heute vorgelegten Ausweise bieten zwar ein anderes, jedoch nicht viel abweichendes Verhältniß. Es sind nämlich in diesen Ausweisen die Verpflcgstagc der hiesigen Kranken, dann jene der Patienten aller anderen Bezirke Krams nachgewiesen, und aus diesen stellt sich nun heraus, daß sich die Verpflegstage der Commune zu jenen des Gcsammtlandes beiläufig auf ein Sechstel beziffern. Die Commune concurrirt sohin zur Erhaltung des Spitals mit ein Achtel und benützt dasselbe zu ein Sechstel, daher jedenfalls mehr, als nack> der Concurrenz. Es wird zwar behauptet, daß dieser Uebergeuuß eigentlich nur 640 fl. betrage, allein dieses Superplus entfällt schon von den eigentlichen Verpflegskosten pr. 35.000 fl. Die Gesammtkosten der Erhaltung des Spitals beziffern sich jedoch mit 83.000 fl., und man hat ganz übersehen, daß es sich nicht lediglich um die Verpflegskosten, sondern um die ganze Regie handelt, in welche auch die bedeutenden Kosten für das Sanitätspersonale, für die Spitalseinrichtung u. s. w. gehören. Wenn man daher den llebergennß statt von einer Regie pr. 35.000 fl. von der Gesammtregie pr. 83.000 fl. berechnet, so ergibt sich nicht ein llebergennß von lediglich 600 fl., sondern von mindestens 3000 fl. Ich will daher zugeben, daß die Commune, wenn sie für die heimischen Kranken alljährlich bei 4000 fl. zahlt, im Ganzen etwas mehr beisteuert, als mit Rücksicht auf ihre Benützung auf sie entfällt; allein so unverhältnißmäßig, wie man sie hier darstellt, ist diese lleberzahlung nicht. Obschon ich jedoch überzeugt bin, daß gegenüber jenen Mehrleistungen, welche einzelne Bezirke beitragen müssen, auch die Commune sich gefallen lassen könnte, ihrerseits alljährlich bei 2000 fl. mehr beizusteuern, so will ich doch den Eiudrittel-Nachlaß beantragen, so zwar, daß die Commune Laibach an Verpflegskosten für ihre in Laibach untergebrachten Kranken vom Jahre 1870 an nur mit zwei Drittel der jeweiligen Gebühr zu concurriren haben wird. Ich setze den Zeitpunkt vom Jänner 1870 fest, weil wir bisher auf Grund eines gesetzlich festgestellten Concurrenz-Modus die volle Gebühr anzusprechen berechtiget sind. Abg. Dr. v. Kaltenegger: Auch ich wäre in der Lage, nachdem der Gegenstand bereits zweimal die eingehende Aufmerksamkeit des hohen Hauses in Anspruch genommen hatte, mich auf die früheren Verhandlungen in dem stenographischen Protokolle zu berufen, wenn nicht der Herr Vorredner Details vorgebracht hätte, welche ich doch zur Richtigstellung der Ansichten näher zu ! besprechen habe. Vor Allem muß ich bemerken, daß der Standpunkt der Commune von Laibach hier ein zweifacher ist, und zwar: Der erste Rechtsstandpunkt, den das hohe Haus hier allerdings insoferne nicht zu entscheiden in der Lage ist, als wenn es eben aus die Rechtsentscheidung ankommt, diese anderswo gesucht werden muß. Auf den Rechtsgrund kommt es hier insoferne an, als bei dem Abwägen der beim pro-ponirten Vergleiche maßgedenden Verhältnisse auch die Giltigkeit der Rechtsgründe in Erwägung zu ziehen ist. Der zweite Standpunkt ist der der Billigkeit, d. i. die Erkenntniß, daß die Commune Laibach, wenn sie lediglich noch mit der Steuerumlage den Beitrag zu den Spitalskosten leisten würde, factisch weniger leistet, als der Nutzen beträgt, den sie durch ihre darin verpflegten Angehörigen bezieht. Nur als eine solche Billigkeit erkennt es die Commune an, daß sie noch einen besondern Beitrag mittelst einer tarifmäßigen Verpflegsgebühr entrichtet, zumal sie auch einigen sonstigen Nutzen aus dem Vorhandensein des Spitals in ihren Mauern ziehen mag, wobei aber auch nicht geleugnet werden kann, daß dieser Vortheil nicht anderweitig durch die großen Lasten ausgewogen wird, die immer mit dem Haushalte einer großen Commune verbunden sind. Um auf den Rechtsstandpunkt zurückzukommen, muß ich leider hervorheben, daß ich nicht der Ansicht bin, die Thatsachen, welche der Herr Vorredner besprochen hat, seien alle richtig, so daß sie als Grundlage einer Beurtheilung dem hohen Hause dienen könnten. Vor Allem kommt mir die Position, auf welche das ganze Argument gerichtet ist, sehr zweifelhaft vor, nämlich daß das Octroi die Rechtsgrundlage für die Commune sei, das ganze Spital zu erhalten, und daß die Commune das Octroi nur so lange beziehen durfte, als sie die Kosten des Spitals bezahlt; das ist eine Behauptung, für die sich eine ursprüngliche Nachweisung nicht liefern läßt. Der Zusammenhang ferner, in welchen das Verzehrungssteuer-Aversum der Commune mit dem Octroi gebracht wird, ist auch nicht dahin aufzufassen, daß ersteres an die Stelle des letzteren getreten sei, oder wohl gar, daß die Spitalskostenbestreitung Grund und Be- | dingung für den städtischen Bezug des Verzehrungssteuer- : Aversums sei. Wie wenig der Bezug der Verzehrungssteuer mit der Leistungspflicht zum Spitale im Zusammenhange steht, beweist der einzige Umstand schon, daß im Jahre 1849 das Spital der Commune abgenommen, als Landesanstalt erklärt, die Commune von der Erhaltung des Spitals entbunden, derselben dennoch aber der Fortbezug des Verzeh-ruugssteuer-Aversums nicht beanständet wurde. Ich muß hier bemerken, daß eben der Umstand, daß das Civilspital aus einer Localanstalt eine Landesanstalt wurde, das Verhältniß der Stadtgemeinde Laibach zum Spitale gründlich geändert hat, und daß laut ihres Statuts vom Jahre 1850 die Beziehungen der Commune zum Krankenhause durch eine besondere Verhandlung mit der Staatsverwaltung geregelt werden sollen. Ohne dieses gesetzlich vorbehaltene Einvernehmen mit der Commune konnte ihr kein Präjudiz geschaffen werden, am wenigsten durch die Verordnung vom Jahre 1851, welche keine rechtliche Grundlage des Verhältnisses, welches eben jetzt angefochten wird, in sich trägt, ja mit ihrer Vorgängerin vom Jahre 1850 und mit sich selbst im Widerspruche steht. Ich wollte damit nur anzeigen, daß der Rechtsstandpunkt, um den es sich hier handelt, keineswegs so klar ist, daß das hohe Haus ohne weiters das Anerbieten abzulehnen sich bewogen finden könnte. Der Herr Vorredner hat selbst auf den Standpunkt der Billigkeit sich gestellt und behauptet, daß die Commune Laibach nach den vorliegenden Ausweisen das Spital in größerm Maße benützt, als viele Landgemeinden, und daß ihre Beiträge, nach dem Steuergulden umgelegt, die Ber-pflegskosten ihrer Angehörigen nicht decken. Ich acceptire diesen Standpunkt der Billigkeit, aber auch den Beisatz, daß dieser billige Ausgleich ein ebenmäßiger sein müsse. Wenn wir uns aber fragen: was ist ebenmäßig? so glaube ich, es ist das Verhältniß der Benützung und des Vortheils, welchen die Commune durch die Unterbringung ihrer Angehörigen hat. Der Antrag auf Zweifünftel-Beitrag liegt der Ebenmäßigkeit der Benützung viel näher, als der Antrag des Herrn Abgeordneten Kromer auf Zweidrittel. Es ist schon bei früheren Ausweisen eine genaue Darstellung all' der Beträge gegeben worden, welche die Commune leistet, und auf Grund dieser Nachweisungen wurde der Zweifünstel-Beitrag als die dem Lande reichlich genügende billige Ausgleichsmodalität beziffert. Die jetzigen Ausweise sind nur ein noch sprechenderer Beweis für die Annehmbarkeit des städtischen Anerbietens, was schon der Ausschußbericht entwickelt hat. Wenn demungeachtet der Vergleich auf Leistung von Zwcifünftel der jeweiligen vollen Verpflegsgebühr lautet, so kann das hohe Haus mit voller Beruhigung für die Interessen des Landes in diesen Antrag eingehen. Abg. Kromer: Meine Information über das bezügliche Rechtsverhältniß habe ich in den Registratursacten der k. k. Landesregierung eingeholt und bin daher in diesem Punkte so ziemlich sicher. Uebrigens ist dieses Rechtsverhältniß in der Denkschrift der Commune auch ausdrücklich eingestanden, daher icb auch daraus hinweisen kann. Was jedoch das Concurrenzverhültniß anbelangt, welches das eigentlich billige wäre, so will ich dem Herrn Vorredner zugeben, daß für den Fall, wenn man lediglich die Summe von 32.000 fl. als jenen Betrag annimmt, von welchem aus die Berechnung des llcbergenusses erfolgen soll, ein Beitrag von Zweifünftel seitens der Commune die Differenz ausgleichen würde. Wenn man jedoch den Gesammtaufwand, den das Spital verursacht, zur Basis nimmt und das Verhältniß zwischen diesem Gesammtaufwande einerseits und der Benützung andererseits berücksichtiget, so wird das von mir aufgestellte Verhältniß das mehr richtige sein. Die Commune wird zwar noch immer eine kleine Ueberzahlung leisten, aber wenn irgend ein Concurrent — kann sich die Commune darüber nicht beschweren, denn wir haben auch Landbezirke, welche alljährlich große Summen einzahlen, ohne hiefür einen irgend adäquoten Nutzen zu ziehen. — Die Ziffern ihrer Ueberzahlung will ich gar nicht angeben und glaube, über diesen Gegenstand bereits erschöpfend gesprochen zu haben. Abg. Dr. v. Kaltenegger: Es ist gesagt worden, die Commune hat nicht blos denjenigen Betrag zu leisten, welcher sich aus der Veranschlagung der eigentlichen Berpflegskosten ergibt, sondern die Gesammtkosten, also namentlich die Regie, müssen dabei in Betracht kommen. Das wäre richtig, wenn das Spital eine Localanstalt wäre, dann hätte die Commune den ganzen Aufwand ihrer Anstalt zu tragen, selbstverständlich aber auch die Mittel in der Hand, die Kosten von den dieselbe benützenden anderen Interessenten pro parte hereinzubringen. Allein die Commune Laibach steht in dieser Angelegenheit dem Lande gleich allen anderen Bezirken und Gemeinden, und man kann nicht einsehen, warum die Commune ihren Betrag rechtlicherweise nach einem andern Maßstabe leisten muß, als die Landbezirke, warum die Commune Laibach Regie und Verpflegung zahlen soll, die Landgemeinden aber nicht. Das Spital ist eben Landesanstalt und soll als solche allen Communen im Lande unter gleichen Bedingungen offen stehen. Nur Billigkeitssinn ist es, was die Stadt Laibach zu dem Vergleichsanbieten einer Mehrleistung gegenüber den Landgemeinden bewogen hat. Berichterstatter Deschmamr: Ich werde dem, was der Abgeordnete Dr. v. Kaltenegger vorgebracht hat, nur Weniges beifügen, indem dieser Gegenstand ohnehin schon in den früheren Verhandlungen so erschöpfend beleuchtet worden ist, daß es überflüssig wäre, auf die Einwendungen des Herrn Abgeordneten Kromer noch etwas Weiteres zu erwidern. Nur glaube ich den Umstand nicht ganz übergehen zu sollen, wenn der Herr Abgeordnete Kromer meint, es müßten hier 80.000 fl. in Anschlag gebracht werden, weil sämmtliche Abtheilungen des Spitals dem Lande so viel an Kosten verursachen. Man könnte allenfalls meinen, daß das Krankenhaus, weil es von den Laibachern in einem ausgiebigeren Maße benützt wird, als eine Localanstalt für Laibach anzusehen sei; allein das wird Niemand behaupten wollen, daß auch das Irren-, Gebär-und Findelhaus Localanstalten seien. Diesen ist der Charakter von Landesanstalten unzweifelhaft aufgedrückt und Niemand wird behaupten wollen, Laibach habe Ursache, für seine Bewohner eigene Irrenhäuser zu bauen. (Heiterkeit — Veselost.) Wird dies zugestanden, so ist die weitere Folgerung die, daß nur die Verpflegskosten der im Krankenhause Untergebrachten den Maßstab der Entschädigung bieten können; und es ist zu diesem Zwecke von der Landesbuchhaltung ein genauer Ausweis verfaßt worden, welcher einerseits die Kosten der in das Spital abgelieferten Kranken, welche die einzelnen Bezirke treffen, und anderseits die Umlagequote für die Erhaltung des Krankenhauses in den einzelnen Bezirken angibt. Schon nach diesem Ausweise sollte man dem Grundsätze der Billigkeit Rechnung tragen. Der Antrag des Herrn Abgeordneten Kromer mit Zweidrittel entspricht nicht der Billigkeit, der billigste Maßstab ist der vom Ausschüsse proponirte; die Commune würde noch immer beiläufig das Dreifache von dem zahlen, was mittelst der Umlage nicht gedeckt ist. In der letzten Zeile des Berichtes wird dieser Abfindungsmodus als die äußerste Grenze des Betrages bezeichnet, welchen die Commune als einen besonderen Beitrag zu zahlen gesonnen ist, indem sie sich sonst die Austragung dieses Gegenstandes beim Reichsgerichtshofe vorbehält, wo sie das Begehren auf völlige Enthebung von jeder weiteren Beitragspflicht stellen würde. Daß hiezu ein rechtlicher Grund vorhanden ist, hat schon der Herr Abgeordnete Dr. v. Kaltenegger aus dem Gemeindestatute Laibachs vom 9. Juni 1850 nachgewiesen, worin es heißt: „Die Beziehungen der Commune zum Krankenhause werden durch besondere Verhandlungen mit der Staatsverwaltung geregelt werden." Die für die Commune so sehr drückende Statthaltcrei-Verordnung datirt vom 23. Mai 1851, und es ist die Commune bei der Feststellung dieses neuen Concurrenz-modus gar nicht einvernommen worden, es fehlt also die rechtliche B asis zur Giltigkeit dieser Verordnung. Wir stehen demnach auf einem Scheidewege, vor dem Ausgleiche oder einem Processe, und da würde ich denn den Herren Vertretern der Landgemeinden das slovenische Sprichwort zurufen : Bolj je drži ga, kakor lovi ga. (Heiterkeit — Veselost.) Bei der Abstimmung wird sowohl der Ausschußantrag, als auch der Antrag Kromer's abgelehnt — Pri glasovanju ne obvelja niti odborov, niti Kromerjev predlog. V. Sporočilo ustavnega odseka zarad predloga poslanca gospoda dr. Valentina Zarnika za vpeljavo slovenskega jezika pri deželnih uradnijah. (Priloga 107.) Landeshauptmann: Ich eröffne die Debatte. Abg. Kromer: So sehr ich weiß, daß ich hier wieder ein gewagtes Feld betrete, so finde ich mich doch verpflichtet, meine Anschauungen unverholen auszusprechen. Mir sind die Amtskräfte der verschiedenen landschaftlichen Aemter, mir sind auch deren Agenden so ziemlich genau bekannt, und ich muß ganz offen gestehen, daß die wenigsten landschaftlichen Beamten in der Lage sein werden, slovenisch zu amtiren. Diejenigen aber, welche vielleicht in der Lage wären, dürften sonst minder verwendbar sein. Mit diesem Schritte werden Sie nur einen neuen kostspieligen Versuch machen, und wir haben auf Landeskosten wahrlich schon genug experimentirt. Die landschaftlichen Beamten haben keine Zeit, Sprachübungen zu halten; es ist auch durchaus nicht ökonomisch, für die Agende immer neue Formularien zu entwerfen und die alten, mit vielem Kostenaufwande beigestellten bei Seite zu legen. Das Land zahlt die Beamten, damit sie arbeiten und ihre Agenden prompt vom Flecke bringen. Dies wird aber im Slovenischen nicht geschehen können, es werden Geschäftsstörungen eintreten und vielseitige Collisionen herbeigeführt werden. Ich finde mich daher verpflichtet, diesen Antrag zur Annahme nicht zu empfehlen. Abg. Deschmann: Ich glaube, daß dieser Antrag ganz überflüssig ist, und zwar weil er im zweiten Punkte ohnehin ein Hinterpförtchen für Ausnahmen öffnet, wornach sich, je nach dem praktischen Bedürfnisse, die slovenische Amtirung in den Landesämtcrn so herausstellen wird, wie sie derzeit factisch besteht. Jetzt wird den Anforderungen der Gleichberechtigung vollkommen Rechnung getragen, die slovenischen Eingaben werden slovenisch erledigt, die deutschen deutsch. Den einzelnen Landesausschüssen kann aber nicht zugemuthet werden, daß sie slovenisch amtiren müssen. Ich bin Vertreter des Großgrundbesitzes, ich könnte slovenisch amtiren, wäre aber jemand Anderer an meiner Stelle, dem das Slovenische nicht geläufig ist, so kann er zur slovenischen Amtirung doch nicht gezwungen werden? Außerdem wird er nicht vom Landtage, sondern von der Curie in den Landesausschuß gewählt, ist das _ der Fall, so entsteht ein großer Riß in dem Landtagsbeschlusse, denn: „regis ad exempla totus componitur mundus.“ Wenn die Beamten sehen, daß die Landesausschüsse deutsch amtiren, welch' schlechtes Beispiel für sie, die slovenisch amtiren müssen. Nehmen Sie weiters eine Rücksicht aus das Spital. Es gelangen an den Landesausschuß die Conferenzprotokolle der Aerzte, ich zweifle sehr, daß diese slovenisch verfaßt werden könnten, und sollte dies auch der Fall sein, so kann man doch überzeugt sein, daß die Berathungen der Aerzte deutsch gepflogen werden, sowie dies auch bei uns in den Ausschüssen der Fall ist, obwohl unsere Berichte slovenisch abgefaßt werden, als ein Paradepferd für die Oeffentlichkeit. Ja, es scheint fast, daß wir von der Germanisation so angefressen sind, daß dieselbe überall zu Tage tritt. (Heiterkeit — Veselost.) Wir sollen daher füglich vom Antrage Zarnik Umgang nehmen. Zwar meinte der Herr Antragsteller, wir müssen der Bureaukratie die Ader unterbinden, und das geschehe durch die slovenische Amtirung. Ich fasse aber den Gegenstand ganz anders auf. Auch ich bin der entschiedenste Gegner der Bureaukratie, sie erscheint mir als ein steriles Formwesen, als die THinausschleppung der Geschäfte, als ein geschäftiger Müssiggang, dessen Devise lautet: „ut aliquid fecisse videamur.“ Geben Sie nur acht, daß Sie statt der deutschen nicht eine slovenische Bureaukratie einführen. Ich habe einen landschaftlichen Beamten gefragt: „Fühlen Sie wohl ein Bedürfniß, daß in den Landesämtern slovenisch amtirt werde?“ Er antwortete mir: „Wenn wir von den kaiserlichen Behörden die slovenische Amtirung verlangen, so müssen wir selbst damit anfangen." Die erste Frage ist jedoch die, ob die gedachte Anforderung auch ganz gerechtfertigt sei? Das möchte ich bezweifeln. Ich mache weiters die Herren auf die sprachlichen Schwierigkeiten der sloveni-schen Amtirung aufmerksam, während nur die deutsche Amtirung, in der schon alles fix und fertig ist, den Beamten sehr geläufig und bequem ist. Ich erinnere die Herren an die letzte geheime Sitzung des Landtages, in welcher der Schriftführer, der über die öffentlichen Sitzungen slovenische Protokolle versaßt, uns damals ein deutsches Protokoll vorlas, und zwar nach seiner eigenen Rechtfertigung deswegen, weil es ihm leichter ankommt, die Protokolle deutsch zu verfassen, als slovenisch. Man bedenke weiter, daß auf Landeskosten eine mit Weitläufigkeiten verbundene, in der Terminologie unsichere und für Viele sehr schwierige Amtirung zwangsweise eingeführt werden soll; die Kosten hiefür werden nicht unbedeutend sein, indem die verschiedenen Drucksorten in slovenischer Sprache neu aufzulegen sind. Ferner müßten wir die Terminologie in einzelnen Zweigen erst ganz neu schaffen, und wozu dies alles? Glauben Sie, daß eine slovenische Registratur die Bildung des Volkes heben wird? (Dr. Zarnik: Nikakor ne! — Keineswegs!) So wenig ein kaiserlicher Beamte, welcher nach einem slovenischeu Schimmel ein Secret fabricirt, etwas dazu beiträgt, ebensowenig werden auch die landschaftlichen Beamten, wenn sie slovenisch amtiren werden, etwas zur Hebung des Volkes thun. Darum erkläre ich mich gegen den Antrag Zarnik, obwohl ich in meiner Stellung als Landesausschnß mit größtem Vergnügen slovenische Eingaben auch in slovenischer Sprache erledige. (Bravo, bravo! — Dobro, dobro!) Poročevalec dr. Zarnik: Gospod Kromer je prvič ugovarjal mojemu predlogu s tem, da dosedanji uradniki ne bodo znali slovenski uradovati. Jaz sem pri svojem govoru za vte-meljenje tega predloga že navedel, da sem poprej z vsemi uradniki osebno govoril in vsi so bili domorodci, ter so rekli, da so slovenskega jezika zmožni. (Veselost — Heiterkeit. Kromer: Ich habe sie auch gesprochen! — Tudi jaz sem ž njimi govoril!) In na zadnje, ako bi ne znali, imamo vendar pravico zahtevati od njih, da znajo, ako jih naš narod plačuje. To je glavna stvar, tako se je povsod godilo. Tudi na Madjarskem se je tako vpeljal domači madjarski jezik; na Danskem se je celo imperativno vpeljal; in mislim, da ne vem, kteri vzrok bi nas v tem prečil, ako vsak drug narod svoje naprave po svoje organizira. Gospod Kromer pravi, da nimajo časa, slovenskega jezika se učiti iz slovnice; ali jaz tudi nisem za to, da bi bila slovenska predavanja v uradnijah, ampak vsak bo imel toliko časa doma, da se iz slovnice uči; in ako bi na zadnje cesarski uradniki isto zapoved imeli, mislim, bi cesarski uradniki isto včinili, in ako bi cesarska vlada rekla: „v tem času morate znati vsi,“ bi se vsi učili, in nastopili bi milejši časi. (Veselost — Heiterkeit. — Dr. Toman: Kakor so se francoskega tudi učili! — Dr. Toman: So wie sie auch französisch gelernt haben !) Kar se tiče obrazcev ali formularjev, morajo se stari porabiti, in ravno zarad tega bode ta izjema. Ako toraj te obrazce imamo, naj se porabijo, ker ni namen odseka bil, deželi novih stroškov nakladati. Gospod Dežman je rekel, da je ta postava popolnoma suvišna. Njemu so vse postave zarad ravnopravnosti suvišne, tako je vpeljanje slovenskega jezika v šole po predlogu gospoda dr. Bleiweisa suvišno, suvišua je tudi ta postava zavoljo izjeme. Ali izjeme bodo samo takrat, ako bode res v istini potreba, in odsek ima deželne odbornike za tako poštene može, da ne bodo izjeme delali zarad tega, da bi nemški jezik vendar uradni jezik ostal. Princip je popolnoma, da je uradni jezik slovenski, nego sem ter tje se postavi izjema, ako res korist dežele zahteva. Gospod Dežman je rekel, da ne more biti siljen, da bi slovenski uradoval. Zarad tega nismo v odseku nič govorili. Predlog naš se tud le glasi: „Uradni jezik pri vseh uradnijah deželnemu odboru kranjskemu podčinjenih je slovenski jezik, nikakor pa tudi pri odbornikih samih.“ Tudi odborniki sami niso primorani, da bi kaj pisali, v tem bi lahko delali kakor na Češkem; ali pri nas je revna in mala dežela in zarad tega, ker bi preveč stroškov narašalo, ako bi vsi odborniki svojega referenta imeli, so bili odborniki tako dobri, da so sami referate prevzeli, in ako eden teh referentov nemški, drugi pa slovenski uraduje, mu bodemo to odpustili in potem pride gotovo on pod izjemo druge točke. (Veselost — Heiterkeit.) Kar se tiče protokolov lečnikov, mislim da, ako j se bode tudi v slovenskem jeziku sestavil, ne bode znanost nobene škode trpela. Akoravno pripoznavam, da so ljubljanski lečniki izvrstni možje, vendar mislim, da medicinska znanost ne bode kvara trpela zarad 'neznanja teh protokolov. (Veselost — Heiterkeit.) - Kar se tiče tega, da mi konja za parado jahamo, da pri posvetovanju v odsekih ne govorimo slovenski, moram reči, da smo to storili iz courtoisije (dobro, dobro ! •— gut, gut!), in sicer napram nekterim članom, kteri so se sami izrazili, da jim je parlamentarni jezik j slovenski nerazumljiv. Odseki so pa ravno zato, da se ! pri posvetovanjih vsaka beseda popolnoma porazume. Mi ne jahamo noben „Paradeross“ in bodemo že skrbeli, da se to od naše strani nič več ne godi tako. Gotovo se bode naša stranka ravno tega pravila držala, kakor v zboru, in da bode tudi v; odsekih za naprej izključ-ljivo slovenski govorila. (Živa pohvala, smeh — Lebhafter Beifall, Gelächter.) Gospod Dežman je rekel, da s tem ne bodemo mogli žilice podvezati birokraciji, ako slovenski jezik vpeljemo. Rečem, da takrat ne bodemo imeli germa-nizatorične birokracije, ko si bomo slovensko napravili, in rečem očitno, da mi je rajši slovenska, kakor pa nemška birokracija. Jaz se ne spominjam več tako daleč nazaj, ko je Mazzini spisal knjigo „Giovane d’Italia,“ in v tej knjigi pravi on, da pripoznava, da je Lombardija in Beneška naj bolje administrirana pod Avstrijo, ali rajši bi imel, da bi mi gospodarili, samo da tujec ne gospodari. Tako daleč mi ne gremo, naše nam je ljubši nego nemško. Da se pa gotovo tudi pri deželnih uradnijah lahko ravno tako birokratični element zaleže, kakor povsod drugod, je samo ob sebi razumljivo, da moramo gledati pri tem oddelku. Gospod Dežman pravi, da mislimo slovensko uradovanje „im Zwangswege einzuführen," namreč, da silimo. Te postave niso sami Slovani dali; Madjari so na Hrvaškem svoj jezik s silo hoteli vpeljati pred 1848. letom, in samo te postave so do tega dognale, da je bila katastrofa 1848. in 1849. leta. Za vse javne akte, ako hočejo veljavo imeti, je na Francoskem edino francoski veljavni jezik. Če se tako velik narod na to sili, zakaj hi mi na Slovenskem, kjer smo doma, tako ne delali?! Kar se terminologije tiče, moram reči, da se bode gotovo sčasoma naredila, stylus curilis se bode tudi napravil, povsod se je sčasoma sestavil, in tudi na Hrvaškem imajo že čisto gotovo politično terminologijo. To ni nobena zapreka, počasi se bodemo že izobrazili in bodemo tudi črez ta most srečno prišli, ako je volja naša in ako bodemo svoje dolžnosti spolnovali. Ako je gospod Dežman rekel, da ne bodemo kulturi slovenski koristili, ako bode deželni uradnik po obrazcih delal slovenski; to mi dobro vemo, da naša literatura od tega ne bode nič proti tirala, nego to je istina, da potem imamo en faktor javnega življenja več, ki narodnost reprezentira. To je naša svrha, to hočemo 8 tem doseči. (Živa pohvala — Lebhafter Beifall.) Bei der Abstimmung wird der erste Antrag angenommen, zum zweiten Antrage ergreift das Wort — Pri glasovanju obvelja prvi.nasvet, k drugemu nasvetu govori: Avg. Dr. v. Kaltenegger: Bezüglich der Abstimmung muß ich das Wort ergreifen, um zu constatiren, Saß ich gegen den Zusatz: „in der nächsten Session dem Landtage darüber Bericht erstattet," stimmen werde. Der Landesausschuß hat ohnehin die instructionsmäßige Obliegenheit über seine ganze Geschäftsthätigkeit dem hohen Landtage Bericht zu erstatten ; ich sehe keinen Grund ein, warum man über den Vollzug des vorliegenden Beschlusses noch besondern Auftrag zur Berichterstattung geben soll; mindestens kenne ich keinen derlei Grund, und weil ich ihn nicht kenne, bin ich gegen jenen Specialauftrag. Ich bitte daher, bei Alinea 2 über den Schluß desselben besonders abstimmen zu lassen. Landeshauptmann: Dieser Antrag wird bei der Abstimmung berücksichtigt werden. Wünschen der Herr Berichterstatter zu sprechen? Poročevalec dr. Zarnik: Jaz moram reči, da sem tudi za to, da stavek cel ostane, kajti to vprašanje je ravno važno. Stavili smo izjemo, in mogoče je, da je deželni zbor druzega mnenja, in deželni odbor spet druzega, in zarad tega, ker rečem, da je važna stvar to, da bo naš jezik res vpeljan v deželnih uradnijah, in da se izjema le takrat naredi, ako bo v istini potrebno. Bei der Abstimmung wird der Ausschußantrag in seiner ursprünglichen Fassung genehmigt — Pri glasovanju obvelja predlog odborov v prvem načrtu. Mg. Freiherr v. Apfaltrern: Ich beantrage Schluß der Sitzung. (Klici: Saj bo- • demo v kratkem zdelali! •— Rufe: Wir sind ja bald fertig !) Wird abgelehnt — Se ovrže. VI. Sporočilo finančnega odseka o proračunu posilne delalnice za leto 1870. (Priloga 96.) Sämmtliche Posten des Erfordernisses und der Bedeckung werden ohne Debatte in zweiter und dritter Lesung angenommen — Vsi odstavki potrebščine in založitve obveljajo brez razgovora v drugem in tretjem branju. VII. Sporočilo deželnega odbora zarad vpeljave nauka za niodelovanje na tukaj sni c. kr. viši realki. (Priloga 105.) Die Ausschußanträge werden ohne Debatte angenommen — Nasveti odborovi obveljajo brez razgovora. Landeshauptmann: Die heutige Tagesordnung ist erschöpft; ich bestimme die nächste Sitzung auf morgen 10 Uhr Vormittags. Die Sitzung ist geschlossen. Schluß der Sitzung 11 Ahr Abends. — Seja se konča o 11. uri zvečer. Verlag des lrainischen LandeSauSschnsses. Druck von Jgn. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg in Laibach. /;> i: i-unižidi.: v:i, mi fhh- 7777/77’:r/-7 / '■■:r;.‘-: ,uz :/?vi!Vir/i7h7f:V. rn7/Mii:/77 ■ ' / ! : ’ - ■ - MM :)■; iii ■ :,r% pu •: ' SftMfcS P1' ;■>)' . i; i,»1 Lw- ■ V •gij;i icR?fi'xÄ\^«Ä >■ ■ : ■ ' . ' «iid , 7 . - ' : 7 M' .'K v;M' N Mhm phm f:| hi '■H' it •Kli. /7'd' v/ ii'Ul'i', „v< ti, "777 /j' , , . ‘>* '' ' <> ,1 h jf ' j% -,! " ' |t ' ' ' , : . V. ■■ ' ' ;.f. 7 *7 ■' 1 '7 ; ■: / - V,m. ; 7: ::;v - ■ »•■ Ut - ■ >l‘:- ■ ^ -v' . . ■ 77 ■ igW#7/l 777-7 7:7-,;;4ü 7 ; 77 >»**,*,«, *;&; -47«« . ' M . . 7' 7 ■ M iSiiirr^ ijh'.'t dr;;]? 7 ■ ■ •■• 7 : 7,77 7 7‘,is:l, ■ r.!:'.7!7: ' . i 7 '7' u W KHK W v v7'7>;;,7 7:5{}p:, -jM ■7 ■7f7f;;i;fii7 7?i7 • • - •'/•oj' '