MLADA UJETNIKA
Spisal A. P. Ilovski                                                                   
NJa Matijčevem vrtu se je igrala trojica dečkov. Pomladansko solnce jih je izvabilo iz gorke izbe na dvorišče. Tu so skakali, rezljali piščalke in se veselili, da je bilo kaj. Bili so čimdalje glasnejši in živahnejši,
Si   75   JS
tako da jim je moral ded, ki je sedel na klopici pred hišo, večkrat požugati s paiico.
Tedaj so se plašljivo spogledali, misleč: BEj, še pete bo treba privzdigniti, ako se ded ne spravijo zopct v izbo." Toda kmalu jih je zapustil strah. Izbili so si iz glave dcda in njegovo palico, pa so bili zopet živi in razposajeni.
Najstarejši je bil Matijčev Ludovik. On je zapo-vedoval, »n po njegovem povclju sta se morala rav-nati oslala dva, namreč njegov štirilctni bratec Feliks in nekoliko starejši sosedov Francek. Če je hotel Lu- . dovik sesti na svoj voziček, morala sta ga Feliks in Francek vozaritt gorindol po dvorišču, dokler je hotel ošabni poveljnik.
Razume se, da sta se Feliks in Francek kmalu naveličala takega posla in Ludovikove družbe. A Bog ne daj, da bi se uprla! Ludovik bi ju ne bil nič več povabil v klet k staremu kasonu, kjer so hranili mati Matijčevka debelc orehe za velikonočno gubanco.
Ludovik ukaže svojemu bratu, naj mu prinese dedov kožuh na voziček, da ga ne bo tiščal neotesani les. Feliksu se pa ni več Ijubilo, zato se mu kratko odreže: Jaz ti ne bom nosil kožuha, da me bodo potem ded s tisto kljukasto; saj veš, kakšna je. Le sam pojdi ponjl Vidiš ga tam na klopi je, kjer so ga pu-stili ded?"
BA tako? No, pa še bolje. Bova pa sama s Fran-cetom jedla orehe. Olej, mati so pustili ključ v durih. Sedaj je pravi Čas! Tebe pa ne potrebujeva. Poberi se pa glej, da naju ne ovadiš! Sicer te zaprem, kakor včeraj, v skedenj."
Pa smuknc Ludovik s Francetom v klet, vzame ključ iz vrat in jih zapre od znotraj, da ne bi mogel Feliks za njima. A kako se prestrašita mlada tatiča, ko ne vidita nič drugega kakor črno temo po vscj kleti. Orehi jima vcč ne pridejo na misel.
Ludovik hoče obrniti ključ, toda ne gre in ne gre. Zastonj se upira in pritiska, da mu teče pot od čela. Stara ključavnica se je skoraj satna zaprla, a odpreti ni bilo   mogoče vsakemu.  Zato so puščali mati vrata
sa  76  ps
kar odprta. To so porabili paglavčki, da so se naba-sali sladkega sadja, ker Matijčeva mati so imeli vedno kaj dobrega v kleti.
Ludovik je vcčkrat pošteno plačal ukradene orehe. A mnogokrat ga niso zapazili. Tudi danes je mislil, da bo tako srečen A danes ga je zadela zaslužena kazen. Klet je imela le majhno okence, ki je blilo pa skoraj vse zamašeno. Ni bilo rnogoče vun.
Lahko si mislite, kak strah je prešinjal Ludovika v tej temi, ker še svojega tovariša ni videl. Žal mu je bilo in jeziti se je začel na orehe, ki so ga kar saml klicali in vabili v klet. Čudno, da ni na vse grlo jokal in kričal. Vedel je namreč dobro, da bi ga jok in kli-canje še prej izdalo. Toliko manj moški je bil pa Francek, kr se je davil na vse pretege.
To vpitje so slišali mati Matijčevka, ki- so prišli na dvorišče. Takoj so vedeli, da so zopel mali tatiči v kleti pri orehih. Mislili so: ,,Kako se ta spaka puli in pretepa za tiste orehe." Pa vzamejo leskovo šibico — zdravilo za take fantiče. Ko pridejo do kleti, vidijo, da so vrata zaprta od znotraj.
Mlada ujetnika sta pripoznala svojo hudobo in povedala, da sta zaprla vrata, da ne bi prišel še Feliks za njima.
Mati odidejo v hišo po sekiro, da odkrešejo ne-koliko pri tleh od trohnelih vrat, in Ludovik jim da skozi luknjico ključ. Dolgo časa so se mati sukali pri vratih in obračali ključ na vse kraje, preden so rešili presfrašena ujetnika iz ječe.
Vesela sta Francek in Ludovik zopet zagledala beli dan, dasi sta v strahu pričakovala kaznt.
Mati pa so vrgli leskovo šibico proč in zaenkrat le nekoliko popridigovali. Vedeh so dobro, da je bila ječa dovolj velika kazen za lahkomišljena izmikavat. Vendar so pa šibo še enkrat pobrali in jo snedencema pomenljivo pokazali.                                      
S2    77    V&.