Stolp svetega Marka, vojvodska palača in slovansko obrežje.
Ijredil in založil
Matija Prelesnik
Katoliška Tiskarna v Ljubljani
7iG
15
DR
KAZALO.
Poslanica. Iz potne torbice.
1.	Moja torbica........................i
2.	Iz Gorice na Italijansko................2
3.	Potnikove skrbi....................4
4.	Laški Videm ......................6
5.	Pred Garibaldijem....................8
6.	Poljedelska razstava..................9
7.	Vesela vožnja......................:o
8.	Beneški Slovenci....................:2
q. Kampoformijo......................14
10.	Dolgo poglavje za majhne ljudi..........14
11.	Tik ob morju in skozi morje............17
12.	Prihod v Benetke......... .	19
13.	Mesto na vodi......................21
14 Kaj so v starih časih Benečani pametno naredili ..........................22
1 j. Nesebičnost in lakomnost..............24
iC. Mrzlica, smrt in zdravilo..............25
17.	Poglavje pod mostom................29
18.	Pri sv. Marku......................31
19.	Kako je prišel sv. Marka v Benetke ...	34
20.	V zračnih višavah....................38
21.	Čuvaj............................40
22.	Vojvodska palača in slovansko obrežje . .	42
23.	Golobi in mačke....................45
24.	Šola sv. Roka in boj za groš............50
25.	Kako je vitez Koleoni iz Bergama dosegel ne-
smrtno slavo....................53
26.	Pri mrtvih vojvodah..................55
27.	V Benetkah o polnoči................57
ff>
s'i
p
28.	Noč in burja na morju................60
29.	Konec pesmice........... 63
30.	Zopet doma............ 65
Pšenično zrno............................69
Slavna zmaga Gojnika vojni k a.
Proslov..............................73
Beg................................74
Slabi časi.............. 76
Oblačica.............. 78
Pomoč............... 82
Bolnik . ....................84
Usmiljenik............................86
Lepa dvojica.........:	88
Iznajdljiva zdravnica....................90
Sveti večer..........................02
Pesmi božičnice........................95
Odmev v Gojnikovem srcu......• .	102
Polnočnica.............. 104
Nova vstaja..........................106
Izpreobrnjenec........................107
Izkušnjava...............109
Beli dan............................112
Slovo..............................114
Zmaga..............................116
Junak..............................118
Zmagoslavnica........................120
Jutranji občutki............................123
Seme večnega življenja......................125
Pomemben dan............................129
Slanica..................................135
Siroti..................................137
Ob tihi jamici . . .......................139
Blagor usmiljenim..........................141
e)L---------------------—'i
7iS 1	3 K
unaj poletava. ptička. To je lahka lastovička: Z juga toplega se vrača,
V	gnezda vrača se domača. Ptičica če\ vrt leti, Vigred pitani in glasi.
Pojdi k meni, lastovica, Lepe vigredi glasnica! Naglo v ^raku %naš veslati, Hočem te v de(el poslati,
V	vso debelo, v vsako vas, Kjer doni slovenski glas.
Knjižico imam ja^ lično, Drobno pisano in mično: Pomladanji so glasovi, Letošnjo pomlad spet novi. Knjižico le to imam, Pa jo tebi v kljunček dam.
Ti s pomladnimi glasovi Br\ v debelo mi odplovi: Po slovenski domovini Nesi naši jih mladini. Vse pozdravi prav lepo, Pa govori jim tako:
Tiho je priroda spala, Naposled je vendar vstala, Veje vetriček {apadni, Glasi slišijo se skladni: Če{ gore in če^ polje Glasi lepi se glase.
S slavčki, kosi in škrjanci Pa so tudi vaši ^nanci Zdaj na pomlad vam \apeli Tam v Ljubljani lepi, beli. Speve svoje \daj od tam Pošljejo po meni vam.
V knjigo so glasove \brali In v berilo vam poslali: Navlašč so ^a vas \lo%eni, Vam ubrani, posvečeni. Naj vam vnemajo srce, Naj vse lepo v vas bude!
Vernega srca odmevi Pomladanji ti so spevi. Poslušajte speve radi, Ljubljenci vi naši mladi, In še \a bodoči čas Naj vnemo ti spevi vas!
Kmalu mine pomlad cvetna, Prišla doba bo poletna. A poletje je soparno, Leto rado je viharno. Rad grmi po letu gtom In vihar mihasti dom.
Kmalu stopite v poletje. To življenja je ra-{gretje: V svet vi pojdetc na delo. Drugo petje bo donelo Vam prav kmalu na uho. Bučno petje bo le-to.
Svet drugačne pesmi poje, Ž njimi vabi v ganite svoje, Verne speve, ki jih radi Čuli vi ste v dobi mladi, Verne glase mladih let Rad laglušil v vas bi svet.
Svetu vi ne verjemite, Zvesti vedno ostanite Veri, v kteri ste rojeni, Veri, v kteri ste vzgojeni, To vas prosijo lepo, Ki vam dajo lenjigo to.
Takrat naši domovini Bodete najboljši sini, Bodete najboljše hčere, Če oklepate se vere. Trud vaš lep prinese plod, Srečen vaš bo $emski hod.
Ko pa to življenje mine, Vam pomlad nebeška sine. Rajske bodete vi glase Poslušali večne čase Sredi blatenih livad. Večna bode ta pomlad.
Iz potne torbice.
i. Moja torbica.
e gre kdo na dolgo pot, ne le zato, da bi trati) dragi čas, ampak da bi kaj lepega in koristnega videl, obesi si torbico čez ramo in gre ž njo po svetu, kamor ga žene srce. V to torbico nabira, kar se mu zdi vredno, da se spravi. In če zve kaj prav zanimivega, zapiše na listek in ga dene v torbico. Ce mu je Bog dal spretno roko, si kaj nariše, in tudi spravi v torbico. Kadar pa pride domov, odpre prijateljem torbico in reče: „Glejte, kaj sem vam • prinesel!"
Kdor nima take torbice, si pa tudi lahko pomaga. Zakaj Bog je dal vsakemu človeku torbico na zemeljsko potovanje; ni je mu pa obesil čez ramo
niti je privezal okoli pasu, ampak na dno srca mu jo je položil, da je tam prav varno shranjena. Ta torbica je mnogo boljša od vseh drugih, zakaj nikdar ni polna, ampak čim več je v njej, tem več gre še noter. Imenuje se spomin in Človeka nikdar ne zapusti, če ga ta ne zanemari po lastni krivdi.
Iz te torbice sem vzel nekaj drobnih stvari) in vam jih tu razgrinjam. Nikar ne bodite hudi, če vam ne pokažem precej vsega, ampak polagoma drugo za drugim. In če se kje zamudim in povem še kaj zraven, kar se ne vidi z očmi, ampak kar se misli z razumom, naslonite tudi vi, mladi prijatelji, glavo malo v dlan in premišljujte; zakaj Bog nam ni dal le očij, da gledamo, ampak tudi glavo, da premislimo in presodimo, kar smo videli.
Te stvari so večinoma laške, zakaj — da vam precej od začetka povem, — torbica se mi je napolnila na laških tleh, pa tudi na avstrijskih, a v onih krajih, kjer stanujejo s Slovenci pomešani Italijani.
2. Iz Gorice na Italijansko.
Dandanes pač nikomur ni mar, da bi hodil peš, ampak vsakdo gleda, kje je železnica, in tam potuje. Od nas sc pride na Laško najlažje čez Gorico, zato sem jo mahnil tudi jaz tja.
Bil je krasen dan. Prej je bila ploha sčistila zrak, sedaj pa je solnce sijalo tako veselo, da se mi je zdel ves svet, kakor bi bil ravnokar prišel na
novo pozlačen in pobarvan iz delavnice večnega Umetnika. Bil sem prvič v teh krajih, zato me je zanimala vsaka stvar. Okolica goriška je res lepa. Zadaj se dvigujejo visoke gore in zapirajo severnim vetrovom pot v goriško deželico. Zato je obnebje tukaj milo in gorko, kakor daleč od nas v blagoslovljenih bogatih južnih deželah. Zemlja rodi nešte-vilne rastline, katere razveseljujejo oko, nebo se blišči, mesto pozdravlja potnika z belimi, ličnimi hišami, grad ga mirno gleda, kakor kralj s prestola, Sveta gora pa obrača njegov pogled proti nebesom, in zdelo se mi je, kakor bi govorila z viška v dolino: „Glej, kako krasen je svet, a ne pozabi, da ga je ustvaril Bog!"
Vlak je odrinil, in Gorica mi je izginila izpred očij. Gledal sem bohotno, lepo polje, po katerem je letel vlak, kakor frči tič skozi vejevje lepega gozda. Pogled mi je uhajal proti jugovshodu, kjer se dvigajo prazni, sivi kraški griči; zdeli so se mi kakor mrliči, če sem jih primerjal v duhu s krasnim poljem, katero se mi je odpiralo na lepih laških tleh proti zapadu. Čudno je razdeljeno prirodno bogastvo po svetu: tu so rajske livade, tam trde skale, in vendar povsodi živi človek. Nikjer ni popolnoma srečen, če tudi prebiva sredi bogatega polja v najugodnejšem podnebju. Pa če mu je dal Bog za dedščino sam kamen in pesek, tudi lahko doseže toliko sreče, kolikor je more čutiti človeško srce na zemlji. Povsodi
V d
«1
ni raj, pa tudi puščava ni vsa zemlja, ampak ves svet je veliko svetišče božje, v katerem so razni deli mnogovrstno razdeljeni. Umetnik ne sme vse plošče pobarvati z zlato barvo, če hoče narediti lepo sliko, ampak nekatere dele mora pobarvati tudi rjavo in črno; taka slika je svet, v katerem se bliščijo zlata polja in duhteči gozdovi, pa tudi peščenih puščav in sneženih planin je med njimi obilo.
Ko sem tako mislil, prestavil me je vlak čez avstrijsko mejo, in bil sem na Italijanskem. Se nekaj časa sem gledal nazaj na vshod, kjer so se vedno bolj izgubljali v daljavi vrhovi naših domačih gora, potem sem se pa obrnil na drugo stran naprej. Bil sem radoveden, kaka je laška dežela, kaki so oni kraji, kateri se štejejo med najlepše na svetu.
Pred mano so kipeli v višino vrhovi koroških in tirolskih gora, na levo pa se je razprostirala nepregledna ravan. To je beneška dežela, ona lepa dežela, katera je še nedavno bila pod avstrijsko vlado, sedaj pa je pod italijanskim kraljem.-
Okolo mene so sedeli Italijani in se živo pogovarjali. Spomnil sem se, da bo tudi meni treba sedaj govoriti drugače nego doma na Slovenskem. Pogledal sem v torbico svojega spomina, če imam kaj pripravnega v njej. Tako se mi je godilo, kakor
j. Potnikove skrbi.
4
grešniku, ki že leta in leta ni bil pri izpovedi in si sedaj izprašuje vest. Tudi jaz sem izpraševal svoj spomin, ali vem še kaj laških besedij, da bi jih mogel zvezati v lepe stavke in tako Lahom povedati, kaj mislim in želim. Zakaj človek je v ptuji deželi, če ne zna jezika, kakor ptič brez peruti. Naj zna, kolikor hoče, če pa jezika ne zna, tava okoli sam in zapuščen, in še jesti ne dobi, ker ne zna povedati, kaj bi rad. To sem dobro vedel, in zato sem skrbno iskal po predalih svojega spomina. Zakaj v šoli sem se bil nekdaj naučil laščine, potem sem jo pa pustil, da je mirno počivala prav na dnu spomina dolgo časa. In sedaj so se mi nekatere besede postavile takoj pred duševne oči, da sem jih videl jasno in natanko, kakor pride veren sluga pred gospoda, kadar je poklican, in pravi: Tu sem, porabi me, kadar bo treba. Druge, katere so bile bolj spodaj, so se ustavljale, in pri nekaterih sem se moral truditi dolgo, predno sem jih izmotal iz pozabljenosti. Nekatere je bilo treba očistiti prahu, ki se jih je prijel, in druge sem moral likati, predno so se mi zdele prave, kakor se pili staro zarjavelo železo. Dasi sem si tako zbral že lepo število besed, bilo jih je vendar še premalo. Zato sem segel v žep in privlekel na dan besednjak; to je knjižica, v kateri so zbrane vse besede, ki se rabijo navadno v govoru. Listal sem po besednjaku in se učil, kako se imenuje to ali ono po laško.
Italijani, ki so sedeli okoli mene, so mc po strani gledali in ugibali, kaj počnem, in jeden je rekel sosedu: „Ta moli brevir." Jaz pa nisem rekel nič.
Ko sem si zbral besede, začel sem jih sestavljati, da jih zvežem v lepe stavke. To veste, da se s samimi besedami ne opravi nič, ampak treba se je ravnati po slovničnih pravilih. Slovnica je huda po-stavodajalka in ostra in neizprosna. Skritih grehov proti njenim postavam ni, zakaj vsi so očitni in žalijo uho. Zato pa ne pomaga nič drugega, nego da se ravnamo po njenih pravilih.
To sem si mislil in vrstil laške besede kakor vojskovodja urejuje vojake. Slednjič sem si mislil: „No, za silo bo že", in že sem sklenil, da v pogovoru s potniki poskusim svojo laško umetnost, pa vlak zapiska in se ustavi. Bili smo v Vidmu, v glavnem mestu furlanske deželice. Italijani ga zovejo Udine, in če pogledate na zemljevid, najdete ga tudi pod tem imenom.
4. Laški Videni.
Rekli so mi sicer prej, da se v Vidmu ne vidi nič posebnega, pa vendar sem stopil z vlaka v tem mestu. Iz te okolice prihajajo namreč k nam vsako pomlad z lastovicami vred Lahi. In kakor lastovice gnezdo, zidajo pri nas hiše, dasi ne za-se, in jeseni gredo zopet nazaj v tople kraje; le da lastovice vzamejo seboj mladiče, katere so izvalile pri nas, Lahi pa denar, katerega so prislužili.
Mikalo me je, da bi tudi jaz šel pogledat k Furlanom, ker oni tako radi zahajajo k nam, da jih pride vsako leto več. Na kolodvora so me pregledali od nog do glave, kakor vsakega, kateri pride iz ptaje države. In ker so videli, da nimam nič prepovedanega blaga pri sebi, in ker so si mislili: Ta ne bo kalil miru v italijanskem kraljestvu, pustili so me v mesto. Sredi mesta je precejšen grič, in na njem je sezidan močen grad. Pravijo, da je tu sem prišel Atila, oni divji hunski kralj, in ta je zapovedal svojim vojakom, naj nosijo zemljo na kup, da si narede trdno šotorišče. Toliko jih je bilo, da so sredi ravnine nanosili velik grič. Sedaj so v tem trdnem gradu laški vojaki. Sam nisem vedel, kam bi najprej krenil. Kar stopim iz neke ulice na trg in vidim lepe, široke stopnice, na vrhu pa se dviguje proti nebu krasna stavba. Precej sem videl, da je to hram božji. Res je to škofijska cerkev videmska. Lepa je, ukusno zidana, da-si ne posebno velika. Stopil sem noter. Zakaj spodobi se, da gre človek najprej obiskat najvišjega Gospoda. Ljudje pa gredo navadno najprej v gostilno, in kedar so se najedli in naspali, vprašajo tudi včasih, če je cerkev kaj lepa, in če jo je vredno pogledati. Takim je vse jedno, če gredo v cerkev ali na izprehod: zato se jih pa tudi v cerkvi nič dobrega ne prime, in so taki, kakor steklo, ki sprejema najlepše žarke, pa samo ostane vendar bledo, kakor je bilo prej.
Potem sem hodil po mestu. Videm je tolik kakor Ljubljana in šteje sedaj 33.200 ljudij. Ulicc imajo čisto italijanski značaj. Zavite so, imajo visoke hiše z zanimivimi okraski; mnogo hiš ima proti cesti proste hodnike, tako da je človek pod streho, tudi če gre ob dežju po ulici. Mnogo lepih hiš imajo zlasti stari furlanski plemenitaši.
5. Pred Garibaldijem.
Prišel sem tudi na neki trg, kjer sem videl lep spomenik. Stopil sem bližje, da vidim, čegav kip so Italijani postavili na tako odlično mesto. Lep mož stoji brez suknje z mečem v roci na visokem kame-nitem podstavu in se drži, kakor bi hotel skočiti na nasprotnika in ga pobiti. Pod njim pa na pol sedi, na pol stoji mladenič in ga gleda občudovaje, kakor bi ga molil. Vse to so ulili Italijani v bron in postavili na lep, visok podstav iz rezanega kamena. Na kamen pa so zapisali z velikimi črkami, da ta podoba pomeni Garibaldija, In še več drugega so zapisali, kar pomeni, da je 011 „odrešil" Italijo. Jaz pa sem premišljeval, česa je Garibaldi odrešil Italijane. In spomnil sem se, da je bil Garibaldi vodja onih, kateri so upili: „Uničimo papeža, uničimo Avstrijo!" In obrnil sem se proti zapadu, kjer se razteza nepregledna nižava tja gori daleč do pijemontskih gora. In pomislil sem, koliko tisoč vojakov je padlo na teh ravninah, koliko slovenske krvi je popilo to polje
v dolgih bojih, ko je oče Radecki vodil naše vojake proti upornikom, in ko je rajni nadvojvoda Albreht premagal v vroči bitki pri Kustoci laško vojsko. To so griči, to so ravnice, katere tako žalostno opeva naša domača pesem:
Tam za laškim gričem, Tam je dost' fantičev, K' se za nas vojskujejo.
Pa vse zmage in žrtve, ves trud in napor je bil zaman; sedaj stoji tam Garibaldijev spomenik, kjer so vihrale nekdaj avstrijske zastave. In ozrl sem se proti jugu, kjer stoji sveto mesto, večni Rim. Tam je prosto vladal prej sveti Oče papež, sedaj pa je kakor jetnik in nima nikogar, ki bi branil njegove pravice. In ta mož, katerega podobo sem zrl pred seboj, je vodil čete, ki so se bojevale proti nam katoličanom in Avstrijcem. Premišljeval sem, če je sedaj res srečnejše to ljudstvo, nego je bilo nekdaj, pa vse, kar sem kdaj bral, slišal in videl, pričalo mi je, da ni, in videl sem v tem voljo božjo, katera uravnava vse tako, da tam ni sreče, kjer je krivica.
6. Poljedelska razstava.
Pa ozrimo se kam drugam! Kaj neki pomeni ona velika, lepa hiša z vihrajočimi zastavami.' Kar noter stopimo, pa poglejmo! Velika poljedelska razstava je. Vse, kar raste lepega in dobrega na Italijanskem, znesli so sem vkup, da se vidi vse bogastvo
lepe italijanske dežele tukaj, kakor bi bilo naslikano v velikanski knjigi. Glejte, kaj je vse tu: Pomaranče, lepe, rumene, kakor bi bile iz zlata, in blede limone, in sočne smokve in sladki rožički, hej, koliko dobrega in prijetnega! In smokve niso nabrane na trti, in rožički niso suhi kot trska kakor jih prodajajo pri nas po prodajalnicah, da bi človeku skoro izpali zobje, kadar jih lomi, ampak vse je lepo sveže, kakor raste na veji, in tako je še veliko boljše. Še krompirja in graha in fižola in turšice in pšenice ne manjka, in še mnogo mnogo drugih dobrih reči; je vse polno.
Pa čemu to razpostavljajo ? — Take razstave so zelo poučne. Pri nas kmetje poznajo samo one pridelke, kateri rastejo v njihovem kraju. Če hoče kdo videti še drugih, mora hoditi daleč okolo po svetu; to pa stane mnogo denarja in truda. Zato si pomagajo tako, da narede razstavo. Vse prinesejo skup na jeden kraj in lepo razlože in popišejo vsako stvar posebej in povedo, kje raste, in kako se pridobiva; in tako se lahko spozna, kaj vse raste na širnem božjem svetu. Potem pa gredo obiskovalci razstave domov in porabljajo to doma, česar so se naučili.
7. Vesela vožnja.
Tako mi je pošel dan. Mrak je legel na zemljo, in kmalu so zvezdice migljale na nebu. Jaz sem šel pa počivat. Drugo jutro je še mrak pokrival mesto,
ko sem se odpeljal proti kolodvoru. Videmčani so se še zibali v sanjah, in nobenega človeka ni bilo na ulicah, zakaj na Laškem hodijo pozno spat in zjutraj rajši malo dalje poleže. To se mi pa nikdar ni zdelo prav, in zlasti učencem bi priporočal, naj bodo zjutraj urno na nogah, ker takrat je glava čista kakor novo zrcalo, in spomin voljan kakor vosek, da se vse vtisne vanj.
Zopet me je odnesel vlak, in sedaj sem še bolj veselo gledal, kam me bo prinesel, ker sem se bližal Benetkam. Počasi so se razpršile jutranje megle pred solncem, kakor pobegnejo netopirji pred lučjo, in na desnici so se mi pokazali prijazni grebeni benečan-skih planin. Za njimi pa so stali goli vrhovi karnskih in dolomitnih Alp. Njihove temne glave so gledale tako divje v prijazno ravan, kakor orel zre z višine, kje bo ugrabil plen; tako stoje že mnogo vekov nepremično; vreme jim gloda divje vrhove in kruši kamenje ž njih, da so dolomitni vrhovi čedalje bolj strašni in raztrgani. V njihovem naročju pa leže mile, nepopisno lepe doline in se smehljajo gledalcu, kakor da bi otrok mirno spal na dnu prepada.
Tam skakljajo s strmih vrhov urni studenci, vijejo se skozi doline med gorami in prihrume v beneško ravan, kakor razposajen deček, ki je materi ušel iz sobe. Včasih se jezno pene in razsajajo, kadar so v Alpah nalivi, ki jim množe vodo, in takrat ni dobro ubogim ljudem. Zakaj neukrotni
valovi sc zaženo čez polje in travnike in ne vprašajo, ali je dovoljeno, in se ne zmenijo za to, če kaj ptujega vzemo s seboj, ampak se drve dalje, dokler jih ne sprejme morje v se in jih umiri na svojem dnu.
Jaz pa sem se vozil mirno in brez skrbij poleg njih in čez nje. Zakaj človeška roka je močna in zida mostove čez najljutejše reke; če se tudi njihovi valovi godrnjaje zaletujejo v zid in ob bruna, udati se morajo in tečejo naprej kakor tat, ki je hotel ulomiti, pa so ga pognali.
S. Beneški Slovenci.
Ko sem se tako vozil in opazoval lepo naravo, vzdramilo me je ime železniške postaje, katero so klicali sprevodniki Pasian Schiavonese. Ta kraj ima ime od Slovencev. Poslušal sem. če bom ujel kako slovensko besedo, ker beneški Slovenci tako čudno zavijajo naš jezik, da jih je res vredno slišati. Pa poslušal sem zaman, in če bi bil stal ves dan na kolodvoru, nemara tudi ne bi bil slišal, česar sem tako želel. Neki učen gospod mi je potem povedal, da tukaj ni več Slovencev. Bili so nekdaj, bili, a sedaj so jih izpodrinili Lahi. Kdor jih hoče najti, iskati jih mora po gorskih zakotjih in na oddaljenih gričih, ker tam so se še ohranili in prebivajo med Lahi, kakor zapuščeni otočiči sredi morja. In če bi
bil prišel mednje, Bog ve, ali bi me bil kdo pozdravil po slovensko, po domače, kakor se pozdravljamo pri nas? Le če bi prišel v borno hišo in bi se usedel k domačemu ognjišču, kjer še uči mati otroke tako, kakor se je sama učila od babice in od starega očeta, tam bi še slišal beneško slovenščino. Slovenščina je taka, kakor ponižna dekla. Kadar je sama, poje in se smeje, kadar pa stoji pred gospo italijanščino ali nemščino, povesi obraz in molči, čakaje povelja. Ne bo več dolgo, da zadnji beneški Slovenci ležeio v grob, in takrat ne bo živ človek več vedel, da so tu bili Slovenci.
Lani sta še dve sto in dva imela naročene knjige družbe svetega Mohorja, sedaj jih ima samo še sto sedem in šestdeset. Izračunajte sami, kdaj ne bo nobenega Mohorjana več tam, če gre tako dalje! Kako drugače je bilo tu nekdaj! V prošlih letih je tukaj prebival krepki in pridni slovenski rod. Mimo je obdeloval polje in skrbel za domačo hišo. Meč je zagrabil le, kadar mu je sovražnik pustošil polje. Vsem je privoščil, da uživajo srečo in mir, pa drugi mu tega niso privoščili. Izpodrinili so jih Lahi. Dandanes ljudje sploh pozabljajo, da mora tudi med narodi vladati krščanska pravičnost, in mislijo, da sme samo oni živeti, ki je bogat in mogočen. In vendar je Bog prižgal človeku v glavi svetlo luč razuma, da premišljuje pravico, in v prsi mu je dal vroče srce, ki naj čuti ljubezen do bližnjega.
Me.
SI
g. Kampoformijo.
Vlak leti naprej, kakor bi ga nesel veter. Komaj mi pusti toliko časa, da se ozrem nazaj na kraj, katerega ne smem pozabiti. To je Kampoformijo. Tam je 1. 1797. sklenil Napoleon J. mir z Avstrijo. Napoleon je bil zelo oblasten gospod in je delal tako z ljudstvi, z vojskami in s cesarji, kakor vi s fižolom, če ob dolgih zimskih večerih „špano vlečete". Nič mu ni bilo zato, če je v krvavih vojskah umiralo na sto tisoče vojakov. Mislil je, da je ves svet „špana", s katero se bo igral, kakor bo hotel. Tudi z avstrijskim cesarjem, z dobrim Francom I. je ravnal, kakor bi mu bil postavljen za gospodarja, in papeža je preganjal, ker je vedel, da toliko časa krivica ni prosta, dokler živi še jeden, kateri v imenu Kristusovem zapoveduje pravičnost vsemu svetu, tudi cesarjem. Pa na zadnje je Bog sam „špano" potegnil, in Napoleon je umrl tako, kakor drugi ljudje; in še slabo se mu je godilo, ker je zadnje dni pretugoval daleč v Afriki na pustem otoku, izgnan iz domovine in zapuščen od prijateljev.
jo. Dolgo poglavje za majhne ljudi.
Tako sem se bil zamislil, da nisem nič pazil na okolico. Pa vzdramila me je moja tovarišica, ki je na glas brala napise vseh železniških postaj. Seveda, predstaviti sem jo vam pozabil. Osem let je
bila stara; ne vem, od kod je in kam je bila namenjena. Emilija ji je bilo ime, ker jo je tako klical njen oče, ki se je vozil ž njo. Tako majhna in drobna je bila, da sem mislil: Ta še šteti ne zna. In vendar je brala tako gladko, da sem se ji čudil. Od Vidma naprej sva se peljala v jednem vozu.
Povedala mi je, kako se uče otroci po laških šolah, in kaj vse zvedo od učitelja. In spoznal sem, da naše šole niso nič slabše od laških, ampak še boljše so, in naši učenci se lahko vsega nauče, kar laški, in še nekaj več; pa v glavi jim ne smejo rojiti muhe, ampak prave misli, in oči v šoli jim ne smejo uhajati skozi okno kakor ptiček iz kletke, ampak gledati morajo učitelja in si zapomniti vsako besedo, ki jo izreče.
Učenec se mi zdi kakor tablica, na katero piše učitelj. Nekatera tablica je lepo oglajena in čista, da se pozna vsaka črtica na nji, druge tablice so pa raskave in umazane, in na takih se ne pozna nič, ali če se kaj pozna, je vse kaj drugega, nego je hotel nanjo zapisati učitelj.
Naj vam še povem, kako se ohrani taka tablica, da je vedno gladka in čedna. Najprej se morate priporočiti onemu, ki dela in daje take tablice, in ta ni nikdo drugi, nego sveti Duh. On deli najrazličnejše darove, in kdor zna prav lepo prositi in se ne naveliča že prvič, če takoj vsega ne dobi, ta si lahko izprosi tak razum, da ostane vse zapisano na

Is
njem, karkoli pove učitelj ali kar stoji v knjigah. Kdor se pa pri svetem Duhu ne oglasi za dobro tablico, ta dobi tako, da je skoro za nič; potem ne pomaga nič, če jo brišeš in izpiraš in gladiš; raskava je in ostane taka, dokler se ti ne razbije, ko te po-neso štiri možje v kraj miru. Pač ti jo sveti Duh zamenja z boljšo, če ga pohlevno prosiš. Pa to se ne zgodi dostikrat, ker so neumne glavice navadno prevzetne in trdovratne. O takih je rekel modri Salomon: Boljše je srečati medvedko, kateri so v\eli mlade, kakor bedaka, kateri se nanaša na svojo neumnost. Za take pa, kateri hočejo biti res prav modri in pametni, je zapisal pridigar starega zakona: Sin! ako po modrosti hrepeniš, ohrani pravičnost, in Bog ti jo bo podelil. Čisto in pravično srce mora imeti, kdor hoče biti moder. Večkrat se pa že zgodaj prikrade hudobnost v mlado srce, kakor kukavica v ščinkovčevo gnezdo, in to je kaj požrešen in prevzeten ptič. Vedno bolj raste in se šopiri in se polasti vseh človekovih mislij, kakor oni požeruh vse sam povžije, kar je drugim namenjeno ; in dostikrat se zgodi, da izpodrine ta nebodigatreba vse čednosti iz srca, kakor kukavica pomeče iz gnezda nedolžne ščinkovčke. Tak človek lahko postane tako Ličen, da se mu vsi ljudje odkrivajo na cesti, moder pa ni nikoli.
Nekateri dobe od svetega Duha dobro tablico, pa jo sami pokvarijo z lenobo. Zakaj lenoba je
učencu tako nevarna, kakor črne koze gladkemu licu. Od nje postane tablica raskava in grapava kakor stara hrastova skorja. Na tako seveda učitelj ne more pisati z onim majhnim kamenčkom, kateri se zove črtalo, ampak vzame v roko močno palico in zapiše z velikimi, občutljivimi črtami nauk modrosti —• na tablico.
Za take mlade ljudi je dal Bog čudovito lep nauk. Povedal ga je nekemu Izraelcu v Egiptu, sinu Sirahovemu iz Jeruzalema, in ta ga je zapisal na božje povelje v 4. poglavje one svete knjige, katera se po njem imenuje. Tako dela po njegovih besedah modrost z mladim človekom: Ona ga spravlja v strah in trepet ter ga poskuša; ona ga kroti s svojim ostrim ukotn, dokler ga ne izkusi v njegovih mislih- Tedaj ga utrdi in ga pelje na pravo pot in ga razveseli in mu razodene svoje skrivnosti ter mu podari vrednost in spoznanje pravice. Ako se pa od prave poti obrne, ga ^apusti, ter ga v roke da njegovemu sovražniku. Sin, čas prav obračaj in varuj se hudega!
11. Tik ob morju iti skozi morje.
Zopet se ustavi vlak, sprevodniki zakličejo : „Postaja Mestre!" in Emilija se je morala posloviti, ker je njen oče stopil tukaj ž njo z vlaka. Lepo se mi je priklonila, kakor znajo otroci na Laškem, in pozdravila: „Hvaljen bodi Jezus Kristus!" Tako je
e;
✓i S"
'7
1
h UR
Me «1
sH ti
prav in spodobno, in jaz sem ji zato odgovoril: „Na veke. Amen." Seveda me je pozdravila v laškem jeziku, pa v slovenskem se ta krščanski pozdrav glasi ravno tako lepo, in ni prav, če ga naši otroci pozabljajo.
Mestre je zadnja postaja pred Benetkami. Takoj za mestom je morski breg. Mislite si, kako sem se začudil, ko železniški vlak zavozi naravnost v morje. Pa to ni bila zmota, ampak železnica je res zidana po mostu skozi morje, ker Benetke ne stoje tako na suhem, kakor naša mesta, in tudi ne tako, kakor naše vasi, kjer je luža navadno na sredi; ampak zunaj na morju stoje, kakor bi rastle iz vode.
To je imeniten most; in da bodete vedeli, kakšne velikanske stavbe zidajo ljudje, vam še povem, da je dolg 8 kilometrov, sestavljen iz 222 svodov; rabili so zanj 80.000 mecesnovih brun, 1 milijon, 200 tisoč obsekanih kamnov in 21,000.000 opek.
To je bila prijetna vožnja, da si lepše ne bi mogel misliti. Prej me je grelo solnce, kakor bi bila vsa laška dežela velika peč, sedaj pa je pihljal hladni morski zrak in mi ljubeznivo božal lice. In če sem pogledal na desno ali na levo iz voza, na obeh straneh sem gledal v modro-zelene morske valove. V daljavi pa sem videl že beneške hiše, in zdelo se mi je, da mi vse to velikansko mesto plava nasproti.
ei _• ---------------------------------- Is
7iS	^	"»K
12. Prihod v Benetke.
Pripeljal sem se na kolodvor, kateri je na oni strani mesta, ki je obrnjena proti suhi zemlji. Velik je in prostoren, tako, da je treba precej hoditi, predno se pride pod milo nebo. Blizu njega stoji velika cerkev, katera je že zunaj tako lepa, da ni pri nas nobene, ki bi se ji dala količkaj primerjati. Po stopnicah se gre kvišku, in človek kar ne ve, kje bi jo začel gledati. Ni zidana iz opeke in pobeljena z apnom, kakor pri nas zidajo, ampak vsa je sestavljena iz lepo rezanega dragega kamena, kateri se zove marmor. V kamen so vsekane lepe podobe, kakor bi bile žive. — Notri v cerkvi pa so slike na stenah. Posebno na stropu so lepe podobe. Sestavljene so iz raznih majhnih, raznobarvnih kamenčkov; posebno veliko zlata je vmes; in to ni ponarejeno goljufivo zlato, ampak čisto, in je toliko vredno, da bi lahko zidali samo za ta denar posebno cerkev. Ta cerkev je bila prej last menihov, bosih karmelitov. Živeli so jako siromašno, še čevljev niso nosili, a dobili so od dobrih ljudij mnogo denarja, katerega pa niso porabili za-se, ampak ozaljšali so ž njim hišo božjo.
Stopil sem iz cerkve in gledal z vrha stopnic, kam naj grem najprej. Velikansko mesto je pred menoj razgrnjeno, ne vidim cest in ne ulic, po katerih bi se dalo hoditi! Morje je pred mano in pljuska ob hiše, kakor pri nas voda ob strašnih povodnjih.
v d
«1
sf£
rs
Lahi me niso pustili dolgo čakati. Pristopilo jih je nekaj k meni, peljali so me k morju in mi ponujali čolniče. Tako prijazni so bili, da se mi je kar dobro zdelo. Ker se nisem mogel peljati v vseh čolničih hkrati, stopil sem samo v jednega; tudi pri tem so mi tako pomagali, kakor da se sam še usesti ne bi znal. To so dobri ljudje, mislil sem si, in mignil vozniku, naj me odpelje naravnost skozi mesto. Sedaj se pa igra izpremeni. Veslar stoji mirno oprt na veslo, kakor bi bil pribit, vsi okoli pa mi pomolijo roke naproti, kakor ženice, ki podajajo snope onemu, kateri jih naklada. Pa roke so bile prazne, in moleli so jih zato, da bi kaj položil v nje. Komur še niso rekli nikdar, da je gospod, naj gre v Benetke, tam ga bodo tolikrat klicali za gospoda, kolikor grošev ima v žepu. Tako sem plačal prvi davek v Benetkah, in ta bira se je še večkrat ponovila.
jj. Mesto na vodi.
Moj veslar je odrinil, in čolnič je šinil kakor ribica skozi valove. Ti čolniči se zovejo laško gondole. Ozki so in dolgi. Spredaj imajo železen nos, kateri je zobat in se visoko dviga. Ta jim daje prav lepo, skoro bi rekel, pogumno obliko. V sredi je sedež, pokrit z lepo strešico, katera brani, da solnčni žarki ne nadlegujejo onega, ki sedi notri. Zadaj pa stoji veslar. V roki ima dolgo veslo in ž njim vesla prav na lahko, kakor ribica le malo miga s plavu-
ffs	s k
tami, pa vendar hitro šviga po vodi sem ter tje. Oni del morja, po katerem sem se vozil, se imenuje
,,veliki kanal", ker je tako dolg. kakor celo mesto, in tako širok, da se lahko mnogo velikih in majhnih
ladij pelje vštric in še jim ni tesno. Celo uro sem se vozil skozi „veliki kanal". Zavit je kakor črka S. Na levi in desni se dvigujejo kar iz vode prelepe palače. Lepo je izrezljan kamen, iz katerega so zidane, in zdi se, da je vsa palača sestavljena iz samih umotvorov.
Razven »velikega kanala" ima mesto še čez 150 drugih kanalov. Benetke so namreč sezidane na samih otokih, med njimi so pa kanali. To so benečanske ceste. Na otokih med hišami so majhni trgi, in ulice so tako ozke, da gresta včasih komaj dva človeka lahko vštric. Malo prostora so imeli, zato so zidali tako tesno. Zato je pa na morskih kanalih tem ži-vahneje, dasi so tudi navadno tako ozki, da se čolnič ne more obrniti. Čez nje vodi 378 mostov. A ti so čudni. Na jedni strani se gre po stopnicah gor, na drugi zopet dol, ker morajo biti tako visoki, da se lahko čolniči vozijo pod njimi. Zaduhlo in temno je navadno v tako ozkih ulicah, ker so hiše visoke, da solnčni žarek redkokdaj posije na dno. Pa na Laškem imajo solnčne svetlobe in gorkote dovolj, zato jih nič ne moti, če prebivajo v temnih ulicah.
14. Kaj so v starih dasili Benečani pametno naredili.
Niso vedno stanovali tukaj ljudje, ampak še-le, ko je ljuti Atila plenil in požigal po Italiji, zbežali so preplašeni prebivalci pred njim in iskali zavetja na teh otokih. Ker otoki niso bili dovolj trdni, da
Me
jsH P
bi nosili hiše — bili so pokriti večinoma s peskom — zabijali so kole v nje in vzidavali kamenje v tla, da so naredili trdno podlago. In potem so sezidali to veličastno mesto. Od začetka niso imeli urejene države, ampak živeli so bolj razkosani po rodbinah. Pa ni šlo dolgo tako. Zakaj v Človeških prsih so skrite take živali, ki mu ne dajo miru, ampak razsajajo in pregovarjajo in silijo ga tako dolgo, dokler ne izpode pameti iz glave; potem se same vsedejo na njeno mesto in človeka na-ganjajo k hudobijam. Ker so ljudje dostikrat tako neumni, da jih puste gospodariti, delajo s človekom, kakor gospod s psičkom. Take živali so: lakomnost, prepirljivost, jeza, sovraštvo in njihove tovarišice. Teh so Benečani imeli več, nego dovolj, in zato so se prepirali med sabo in tudi ubijali in pretepali zaradi dobiČkaželjnosti. To je videl njihov škof, kateri je bil patrijarh na otoku Gradežu, in jim je rekel: „Tako ne gre več. Hudobnost ne sme vladati med vami, in če se ne znate vzdržati sami na-silstva, izvolite si med seboj moža, ki vas bo vladal, in dajte mu moč, da bo kaznoval vse hudodelce. Ta vas bode tudi z vojsko branil, če vas bo napadel sovražnik." Benečani so ta svet premislili, in so videli, da brez vladarja ni mogoče živeti. Zato so izvolili modrega moža za vladarja in so mu dali ime doge (izgovori doze), kar se pravi po naše vojvoda. To se je zgodilo leta 697.
<y
U ~s>K
/5- Nesebičnost in lakomnost.
Benečanom se je dobro godilo. Tržiti so znali tako dobro, da so spravili vse v denar; daleč po sveta so hodili iskat blaga in je prodajali drago. Niso imeli tako tanke vesti, da bi bili natančno razločili, kaj je moje in kaj je tvoje; zato so poslali svoje vojake večkrat v take kraje, kjer jih ondotni ljudje niso potrebovali, in bi se jih bili radi znebili. Pa kamor so prišli Benečani, tam so si brž naredili gnezdo, kakor miš v shrambi, in so vzeli in pokupili vse, kar je bilo količkaj vredno, da so dobljeno blago drago prodajali.
Imeli so izvrstne vojvode. Jeden je posebno slaven, Enriko Dandolo. Štiri in devetdeset let je bil star in na pol slep, ko je vodil veliko vojsko celo nad Carigrad, in vzel ga je. Tudi tukaj so Benečani pobrali, kar je bilo najboljše.
„Palača Enrika Dandola!" mi zakliče moj veslar, ko sem ravno to premišljeval.
„Kje pa je."' vprašam ga radoveden.
„Ona tam-le", pravi in pokaže s prstom.
„Ali ona velika, lepa;" vprašam.
„0 ne", reče veslar, „ona majhna neznatna hišica med krasnimi palačami."
In res sem videl jednonadstropno hišico sredi med velikimi stavbami. Ta mož, kateri je povzdignil Benetke na vrhunec slave in moči in jim priboril
neizmerno bogastvo, ni vzel zase nič, ampak je živel skromno, ker je vedel, da ne služi domovina njemu, ampak on domovini.
Vozil sem se dalje, gledal krasno mesto in premišljeval njegovo zgodovino. Benečani so si nabrali veliko bogastvo — in to je bila njihova nesreča, ker bogastvo teži Človeka, kakor bi se zlata najedel. Skrbelo jih je, kdo bo vladal tej krasoti, in vsak je mislil, da bi bil on najboljši vladar. Le pogumni in krepki vojvode so držali državo, da ni šla narazen, kakor kup listja, če veter piha vanj. Tega niso mogli trpeti ponosni Benečani, da bi jim jeden zapovedoval, in zato so dobili poleg vojvode veliko oblast nekateri plemenitaši, kateri so skrivaj sodili in obsojali, zapirali v ječo vsakega, kateri jim ni bil všeč, in celo vojvodo so obglavili, ko jim ni delal prav. Tako grozovito so gospodarili ti ljudje, da se nam jezijo lasje, če beremo, kaj so trpeli ubogi jetniki. To si zapomnite za zdaj, ker vam pozneje povem še več, če se v duhu privozite z mano do onih ječ.
16, Mrzlica, smrt in zdravilo.
Kdor obogati z lakomnostjo, temu tekne vse blago tako, kakor voda mrzličnemu, ker pije in pije, pa je vedno žejen. In kdor je tako prebrisan, da naredi dobiček z vsako rečjo, navadno najde druzega, ki je še bolj zvit, in ta ga opehari. Včasih pa Bog sam zapre vir blagostanja, in takrat se bogastvo po-
Me.
m
C
suši, kakor dolina, kadar nehajo po leti teči studenci z gora in ploha z neba.
Tako se je godilo Benečanom. Ko so odkrili Spanci Ameriko, obrnila se je Evropa, ki je gledala prej v Azijo, proti zapadu v Ameriko; vse je drlo tje in kupčevalo na ono stran. Portugizi so našli pot okolo Afrike v Indijo; niso se več oglašali v sredozemskem morju, ampak so jadrali po atlantskem morju. Prej so bile Benetke na sredi trgovine, sedaj pa so stale hipoma zunaj. In še več drugih vzrokov je bilo, kateri so škodovali nekdaj tako ponosni „kraljici jadranskega morja". Doma so tako vladali, da ni bilo nikomur podobno, ker gorje oni državi, kjer vladajo dobičkaželjni, kruti ljudje! Zato so pešale Benetke kakor staro drevo, kateremu rijejo pod skorjo požrešni črvi, in ko je prišel koncem prejšnjega stoletja Napoleon, posekal je to drevo. Benetke so prišle pod avstrijsko oblast 1. 1797. Napoleon jih pa Avstriji ni privoščil, in jih je zopet vzel leta 1805. Ko je pa zvezda Napoleonove slave obledela, dobila jih je zopet Avstrija nazaj 1. 1814. Tako veliko drevo se pa ne uniči tako hitro. Ostale so mu še korenine in so poganjale mladike. L. 1848, ko se je naš cesar moral boriti z orožjem, da bi ohranil Avstrijo krepko in celo, uprli so se in hoteli zopet ustanoviti ljudovlado. Ni jim šlo od rok, ker so se naši hrabro bojevali na Laškem in so obdržali Benetke krepko v rokah. Slavni Radecki jih je oblegal 1 5 mesecev; ker se niso
t)
7\G
c
s!£
(3
hoteli udati z lepa, ukrotil jih je s silo. Leta 1866. so se pa zavezali ž njimi Prusi in so izsilili, da je Avstrija izgubila Benetke. Sedaj je to mesto že trideset let pod italijanskim kraljem.
Vsa svetna mogočnost hitro mine. Lepe palače so podedovali današnji Lahi od svojih očetov, denarja pa kaj malo. In sedaj še toliko ne premorejo, da bi vzdržali v dobrem stanu, kar so sezidali prejšnji mogočnjaki. V šestnajstem stoletju so bile Benetke najbolj mogočne. Štele so 200.000 prebivalcev, kateri so pošiljali svoje trgovinske ladije po vsem svetu. Sedaj pa imajo samo še 158.000 prebivalcev, in izmed teh je četrtina revežev, kateri ne vedo danes, če se bodo jutri najedli. Zato se ponujajo ptujcu in ga nadlegujejo, da dobe od njega kak dar. Ce se tudi v Benetkah ne berači mnogo naravnost, beračijo pa drugače. Za vsako malenkost se ponudi mnogo po-strežljivcev, in ti zahtevajo že samo zato, da so se ponudili, kako plačilo. Smilili so se mi ti ljudje, kadar sem videl, kako se pulijo med sabo za vsako priložnost, da bi zaslužili par beličev.
Kadar čaka doma lačna žena s kopico otrok, takrat se mož boji priti domov s praznimi rokami. Obstopijo ga otročiči, obesijo se mu okoli vratu, prijemljejo njegove roke in prosijo kruha. To boli očeta, če mora reči: „Počakajte še malo, ker nimam." Takrat rečejo otročiči: „Kako naj čakamo lačni, saj čakamo že celi dan!" In oče gre ven iz hiše in tava po
mestu, iskajc priložnosti, da si kaj zasluži. Takrat je zlomljen moški ponos, kakor hrast, če ga raznese strela, in mož se poniža za ugrižljaj kruha in stori marsikaj, česar drugače ne bi storil za noben denar.
Dostikrat izgubi tak revež ves pogum, obupa nad Bogom in nad vsem, in si tako vzame še ono, česar mu ne bi mogel vzeti nihče. To ni več revščina, ampak je beda. Beda pa je huda mrzlica, katera grozno muči ljudstvo. Kakor vidi mrzlični bolnik v sanjah grozne prikazni, in misli, da so resnične, tako bedno ljudstvo vidi svet ves drugačen, nego ga je ustvaril Bog. Vzbude se mu strašne strasti, izbruhne prekucija, in te divje strasti se sitijo z umori in razdejanjem, kakor lačen ris sreblje kri svoje žrtve. Veliko mogočnih narodov je že žalostno zamrlo za to mrzlico.
To bolezen zna zdraviti samo jeden zdravnik: naša sveta vera. Bolniku daje grenke kapljice udane potrpežljivosti in sladko pijačo krščanske ljubezni; to zdravilo mu vliva v zlati posodi krščanske pravičnosti. Da bodete spoznali to zdravilo, pokažem vam tukaj za vzgled nekaj kapljic te pijače, katere se mnogo, mnogo še dobi v svetem pismu: Sin, miloščine ne odteguj ubogemu, in svojih očij ne obračaj od siromaka! Ne ^aničuj lačnega človeka, in ne je^i reveža v njegovi potrebi. Ne ali srca revnega človeka in ne odlašaj daru onemu, ki je v stiski! Ne obračaj svojih očij od potrebnega, in
njim, ki te prosijo, ne dajaj priložnosti, da bi te -adaj kleli. Zakaj ako te kdo { v utrjenim srcem preklinja, bo uslišana njegova prošnja, uslišal pa ga bo On, ki ga je ustvaril.
17. Poglavje po<l mostom.
Sredi „ velikega kanala" se vspenja prelep most čez vodo in veže oba dela mesta Pod njim sem se
Rialto.
moral voziti, da sem prišel naprej. To je čuden most. 12.000 trdnih debel so zabili v tla, podzidali mogočno ves breg in so razpeli 27 metrov dolg mar-
mornat most čez morsko ožino. Ta most je tako širok, da peljejo tri pota čezenj, kakor je v Benetkah navada, na jedni strani po stopnicah gor, na drugi pa dol. Med poti so prodajalnice, na vsaki strani jih je šest. To je najslavnejši most, in se imenuje Rialto. Posebno po noči je lep. Takrat so prodajalnice razsvetljene, kakor bi bile iz samih lučic.
Ta del mesta je najstarejši. Tukaj so se ljudje najprej naselili, in do našega stoletja je bil to v vsem velikanskem mestu jedini most čez „veliki kanal", po katerem se je lahko prišlo iz vshodne polovice mesta v zahodno. Sedaj so sezidali še dva železna mostova, katera sta bolj po ceni, pa nista posebno lepa Tudi prodajalnic ni nič na novih mostovih, ker so preslabi, in bi padlo vse skupaj v vodo.
Ce primerjamo, kako so ljudje zidali prej, in kaj zidajo sedaj, občudujemo krepki, junaški rod, kateri je živel pred nami. Dovršili so velikanska dela, ker so delali z vnemo. Dandanes ljudje delajo le, ker mislijo, da bodo imeli sami korist od dela, in predno kaj začno, že izračunijo na prstih, kdaj bodo uživali sad svojega truda. Naši predniki so pa delali, ker so videli, da je to njih dolžnost, in so hoteli svojim otrokom in vnukom zapustiti vzgled, kako se dosežejo velikanski vspehi. Zato so pa zidali po sto in sto let in se niso naveličali
In kadar so slišali, da Turek pustoši po onih deželah, katere so prve pozdravile Kristusovo vero,
v (l fff
Mi.
(s
niso odlašali, ampak pripeli so si križ na rame, vzeli meč v roke in so se šli bojevat z nevernikom. To je bil junaški rod, kateremu je mladeniška kri lila po žilah, in zato je vstvaril velika dela. Za njim je pa prišel starikav rod, kateri nima sv. križa niti na rami, niti v srcu, niti v mislih, in ta rod ni zmožen za taka dela.
Se nekaj mi je prišlo na misel in mi je skoraj pokvarilo vso dobro voljo. Most in veČina beneških palač je sezidana na debelih brunih, a ta drevesa niso zrastla na laški zemlji. Tam, kjer se sedaj žgo na solncu gole kraške pečine, tam so rastli prej prelepi gozdovi. Benečani so prišli, jih posekali in odpeljali. Naši predniki so pa držali roke križem in se niso potegnili za svoje pravice. Tako se godi še dandanašnji pri nas, ker se ljudje ne uče pametno rabiti prirodnih darov, katere nam ponuja naša zemlja. In vendar je naša zemlja lepa in bogata, in bi nam hvaležno povrnila ves trud. Domoznanstvo je lepa veda, pa ne sme biti zapisana le v knjigah, ampak v glavi, in mlada duša mora koprneti želje, da se nauči prav ljubiti in prav rabiti lepe darove, katere nam daje Bog, ne pa pustiti, da se jih polasti lakomen ptujec.
iS. Pri sv. Marku.
Tako sem se pripeljal do trga sv. Marka. Tu sem stopil na suho, ker sem si ga hotel ogledati natančneje. Ljudje, kateri so že videli vse. kar je zanimi-
v,' Q__S.tž
Cj	rt
vega na svetu, pravijo, da je to najlepši trg, kar jih je sezidala človeška roka. Štiri kote ima, na treh straneh ga obdajejo prekrasne palače, katere so tako lepo prizidane druga k drugi, da se vidijo, kakor jedna sama velikanska stavba. Tla so tako lepo zložena iz lepih sivih in belih kamenitih plošč, kakor pri nas v najlepših cerkvah. Na vshodu pa se blišči v zlatu in belem marmorju biser benečanski: cerkev svetega Marka.
To je prelepa cerkev, in oko se ne more ločiti od nje, če jo zagleda. Trije visoki drogi iz cipreso-vega lesa pred cerkvijo so postavljeni zato, da se postavljajo nanje zastave. Nad velikimi vratmi so štirje veliki pozlačeni bronasti konji. Trdi so in ganiti se ne morejo, a so vendar že predirjali mnogo sveta. Naredil jih je v davnem času neki grški umetnik. Bizantinskim cesarjem so tako ugajali, da so jih postavili v Carigradu. Ko so prišli Benečani z Enrikom Dandolom v Carigrad, so se tako zagledali v te konje, da so jih vzeli s seboj v Benetke. Tu so jih podarili sv. Marku in postavili na njegovo cerkev. In ko je prišel Napoleon v Benetke, zdeli so se Francozom ti konji tako lepi, da so se ž njimi odpeljali v Pariz. A Benečani so bili hudi in niso mirovali, dokler jih niso dali Francozi nazaj. Veliko lepši pa so kipi svetnikov, kateri stoje v ličnih stolpičih nad pročeljem.
Tajnosten polu mrak objame človeka, kadar stopi v cerkev. Kdor ni vajen tako velikih cerkvfi, kar
<y
7i<*
u
ostrini, kadar zagleda široke oboke in oproge, katere se v drznih, visokih lokih spenjajo v višino. Vmes pa se blišče velike, krasno barvane podobe, tako lepe, da bi lepših izven Italije našel težko kje.
»k .
Cerkev sv. Marka.
Velikanski stebri drže visoke loke, in čez nje se vspenja pet ogromnih kupol. Vse je pokrito z bleste-čimi slikami in z zlatom, katero se čudno blišči skozi polumrak. Ne bom opisoval, kaj je ustvarila človeška roka tukaj lepega, ker so že sloveči učenjaki in pesniki obširno pisali o tem. A o jednem zakladu ne smem
molčati, ker je več vreden, nego vsi drugi. Ta umotvor je Bog sam ozaljšal in okrasil z najlepšimi dragocenostmi, in ga je proslavil z mnogimi čudeži: to je
truplo sv. Marka.
Pod cerkvijo je stara, skrita cerkev, ki se zato imenuje z grškim imenom kripta. Tukaj je velika kamenita rakev, v kateri so ležale prej kosti svetega Marka. Ta stara cerkev je pod morsko površino in je jako vlažna. Zato so dvignili truplo svetnikovo iz te rakve in so je položili pod veliki oltar, kjer čaka vstajenja veliki svetnik.
19. Kako je prišel sv. Marko v Benetke.
Po čudnem naključju je prišel sv. Marko v Benetke. V jednajstem stoletju je vladal tam vojvoda .1 ustinijan Partecipacio, in ta je poslal veliko ladijevje v jutrove dežele, da bi tam tržili in pripeljali mnogo bogastva v Benetke. Bog pa je namenil, da da Benečanom drugo bogastvo, nego so si ga želeli takrat. Poslal je hud vihar, kateri je metal beneške ladije po sredozemskem morju sem ter tja, da niso mogle nadaljevati svoje poti. Bliski so švigali in grom je razsajal. Benečani so pozabili bogastva v tej stiski in so prosili Boga rešitve. Ko je minila nevihta, bile so ladije tako razbite, da se niso upali ž njimi dalje, ampak ostali so v Aleksandriji v Egiptu.
Takrat so gospodarili Turki v Egiptu kruto in neusmiljeno, ker turška vera ne pozna ljubezni do
«
bližnjega, ampak samo ljubezen do samega sebe. Neki paša je zidal sebi lepo palačo. Pa Turki sami niso vneti za delo in rajši vzamejo drugim kakšno stvar, nego da bi jo naredili sami. Zato je paša zapovedal, da morajo njegovi sluge pobrati iz katoliških cerkva vse drago kamenje, stebre in druge olepšave, da se bo paša ponašal ž njimi. Prišli so Turki tudi do cerkve sv. Marka v Aleksandriji, prisilili cerkvenika, da jih je pustil v njo, in tam so razbijali in lomili lepo obdelane kamene iz stene.
Ob tem času so prišli oni Benečani v Aleksan-drijo. Sklenili so, da odpeljejo truplo sv. Marka s seboj in je rešijo iz turških rok. Domenili so se o tem s cerkvenikoma, ki sta mislila: bolje je, če nam svetega Marka odneso Benečani, nego da oskrunijo njegovo telo Turki; vzeli so ga iz rakve, in v rakev so položili truplo sv. Klavdije. To truplo so ravno tako zavili, kakor je bilo prej zavito truplo sv. Marka.
Ko so Benečani peljali skozi mesto skrito svet-nikovo truplo, zadišalo je, kakor najdražje mazilo. Tisoč let je bilo minulo, odkar je umrl svetnik, pa njegovo truplo ni segnilo, ampak je bilo sedaj veli-častnejše, nego takrat, ko je še živel sveti Marko. Ta vonjava se je razširjala po vseh ulicah, po katerih so peljali svetnika. Ljudje so se popraševali, kaj pomeni ta vonjava, pa so ugibali zaman. Tu se spomni nekdo: „Truplo sv. Marka tako diši, Benečani so nam ga ukradli!" Kakor bi trenil, raznesel se je ta
glas po mestu. Ljudstvo je zahtevalo, da naj jim takoj vrnejo svetnika; trgovci pa so se lagali, da imajo arabske in indijske dišave. „Pojdite pogledat v cerkev, da je sv. Marko še v grobu!" rekli so ljudem. Odprli so grob, in ker je bilo truplo sv. Klavdije tako zavito, kakor prej sv. Marko, dali so se premotiti in so pustili Benečane.
Tako so prevarili krščansko ljudstvo; treba je bilo preslepiti še Turke, kateri so vsako ladijo pregledali, predno je odplula. Truplo so pokrili z zelišči in na vrh so dejali svinjsko meso, ker se Turki ne smejo dotakniti svinjskega mesa. Turki so pregledali vso prtljago na ladijah, ko pa so prišli do svinjine, obrnili so se v stran, pljunili na tla in rekli zaničljivo: „Kanzir, kanzir!" Tako imenujejo Turki one živali, od katerih dobivamo tako meso.
Med Benečani so bili nekateri malovredneži, kateri so se norčevali iz svetih rečij. Posebno na jedni ladiji je bilo več takih, ki so mislili, da še svetemu Marku ne smejo prizanesti z neumnimi šalami. .Teden je zasmehoval tudi verne Benečane, češ, da so goljufi naložili truplo navadnega Egipčana, in sedaj se bahajo, da imajo svetega Marka. V tem hipu pa se obrne ladija, katera je vozila svetnika, sama proti oni ladiji, in zadene z železnim nosom ob njo s tako silo, kakoršne ji niti veter niti vesla niso mogla dati. Prevrtala je ladijo, na kateri so bili zasmehovalci, in jo razdrobila, in niso se prej rešili njeni mornarji,
sK
predno niso na glas priznali, da je to res čudodelno truplo svetnikovo.
Nekoč je bila temna viharna noč ; nič niso vedeli, kam jadrajo. V sanjah se prikaže sv. Marko nekemu mornarju in mu reče: „Povej tovarišem, naj takoj jadra snamejo, drugače bo po vas." Mornar skoči po koncu, pove tovarišem povelje svetnikovo, in ti store tako. Zjutraj vidijo, da je stala ladija pred skalnatim otokom, na katerem bi se bila gotovo razdrobila, če bi bila jadra ostala razpeta.
Ko je vojvoda Justinijan ParteČipacio zvedel, da so se ladije ustavile v Aleksandriji, bil je jezen, da niso zvršile njegovega povelja. Zato so se bali vrniti se v Benetke in so se vkrcali v Umaku v Istriji ob zahodnem obrežju. Poslali so poslance v Benetke, ki so povedali vojvodi, zakaj niso izpolnili njegovega povelja. Ko je ta slišal, da imajo sv. Marka seboj, minila ga je vsa jeza. Rekel je te besede: „Ge je to res, naj se vrnejo. Ako mi doneso tak zaklad, ne bom jih kaznoval, ampak ljubil jih kakor svoje otroke."
Ko so pripeljali truplo sv. Marka v Benetke, peljali so se mu nasproti vojvoda z vojsko, škof Urzus z vsemi duhovniki in s križem. Bil je veličasten sprevod na morju, kakoršnega še niso videle Benetke prej. Odslej so častili Benečani sv. Marka za svojega patrona. Ker se slika ta sveti evangelist vedno z levom, izbrali so si tudi oni leva za svoj grb in so ga naslikali ali izklesali na vseh krajih, kateri so
7i6	5K
37
Vet c
sti.
T)
prišli pod njihovo oblast. „Čast sv. Marku!" klicali so beneški vojaki, kadar so šli na boj.
Vse to je naslikano v raznih cerkvah na velikanskih slikah. Tudi mnogoštevilne čudeže, kateri so se zgodili, proslavljajo slike, in kdor se hoče prepričati, če se je vse to res tako zgodilo, naj gre v Rim in se naj oglasi v Vatikanu. Tam imajo stara pisma, kjer je vse natančno popisano in dokazano.
Kdor pa nima denarja in časa, da bi šel v Rim ali v Benetke, naj se pridno priporoča v molitvi svetemu Marku, in izkusil bo sam na sebi, kako rad pomaga Bog ljudem, kadar prosi zanje sv. Marko.
20. V zračnih višavah.
Malo od cerkve proč stoji visoki stolp svetega Marka. Benečani so krasno in dragoceno ozaljšali cerkev, stolp pa pustili brez vseh okraskov. Lepo je zidan, visok in močan, kakor trdnjava, pa posebnega se od zunaj ne vidi na njem. To se mi je zdelo prav, ker cerkev se zida zaradi Boga, stolp pa bolj zaradi ljudij in zaradi slave.
Tako mičen se mi je zdel ta stolp, da sem šel na vrh k zvonovom. Kadar sem lezel na Kranjskem na kak stolp, bal sem se vedno za svoje življenje, ker so lestvice postavljene mnogokrat kaj nerodno. Tukaj je pa vse drugače. Se s konjem bi lahko prijezdil skoro do zvonov, z oslom pa gotovo, če bi se v Benetkah dobila taka žival. Ne gre se pa po stop-
eJ__Is
7/G	^	D K
vj e__s K
C\	A
nicah, ampak pot je po ovinkih izpeljana navzgor. Ravno tako se hodi, kakor na prijeten grič, le, da se je treba obrniti osem in tridesetkrat.
Ko sem prišel gor, zahajalo je ravno solnce pod padsko ravnino. Kakor zlata tančica so se zlivali žarki nad morjem in pod mestom. Ravno pod seboj sem zrl visoke kupole cerkve sv. Marka. Sedaj, ko sem jih videl od zgoraj, spoznal sem šele, kako ogromne so, in koliko dela so imeli, predno so dovršili to prelepo cerkev. Pod cerkvijo se mi je zdel veliki trg kakor lepa škatljica. Tolik je, da se na njem lahko izprehaja deset tisoč ljudi j prav zložno, pa je tako prijazen in ljubezniv, kakor bi ga bil kdo naredil za kratek čas. Le če pogledaš vsako stvar posebej, in občuduješ krasno delo, zdi se ti, da kaj dragocenejšega skoro ne morejo izdelati človeške roke; in srce se napolni s spoštovanjem do onih umetnikov, kateri so zvršili tako umetne stavbe.
Tako mikavnih razgledov je gotovo malo na svetu, kakor je razgled s stolpa sv. Marka. Ce stoji hribolazec na visoki gori, pač vidi mnogo sveta, pa okoli njega je tihota, divje skale in temni gozdovi ga obdajejo; zdi se mu, da je ločen od zemlje in jo gleda z drugega sveta. Tu pa, Če pogledaš pod-se, vidiš ljudi, ki se tro in gibljejo kakor mravlje, hite sem in tje, in njihovo zvonko govorjenje se razlega v višavo. Med hišami pa se modri morska površina, čolniči in ladije jo oživljajo. In če pogled sledi la-
«J
7iG
te "»K
dijam, zagleda se proti vshodu v jadranske morje, katero se razteza kakor velikansko zrcalo v nedo-gledno daljavo. Valčki pljuskajo veselo, in ob njih se odbijajo žarki zahajajočega solnca, kakor bi biseri skakljali po morju. In če pogled sili le še dalje, ustavi se v megleni daljavi ob vencu komaj vidnih gora. Tam so naše gore, tam je naš Triglav, a slabotno oko ga ne doseže. Na drugi strani pa so evganejske gore, in med njimi skrito mesto Padova, kjer počiva sv. Anton.
21. Čuvaj.
Ko tako zrem nepremično dol, strese me krepki glas zvona, ki mi je zapel ravno nad glavo. Stal je mož ob zvonu in s kladivom udaril šestkrat ob veliki zvon. Bila je šesta ura zvečer. Sedaj sem pogledal, kje je ura, pa je nisem videl nikjer.
Poleg mene je slonel Italijan in gledal dol, kakor jaz. Vprašal sem ga: ..Prijatelj, brez zamere, zakaj pa ne naredite ure na tako lep stolp:" Italijan se mi nasmehne in pravi: „Vidite, saj imamo uro. Tam-le nasproti je."
Pogledal sem na nasprotno stran trga svetega Marka. Tam stoji nižji, širok, jako lep stolp z veliko uro. Na vrhu je velik zvon. Ob straneh zvona stojita dva železna velikana, vsak s kladivom v roki, in bijeta ure.
Čuvaj na stolpu sv. Marka mora paziti, da ne nastane požar; in če vidi ogenj, mora takoj zvoniti.
vi
si
Benečani pa čuvaju ne zaupajo, tla ne hi zadremal ali se s čem zamotil in pozabil paziti. Zato mora vsake četrt ure biti uro sam, in če Benečani slišijo udarec ob zvon, vedo, da čuvaj pazi in so brez skrbi.
Še podobic sem si kupil. Na vrhu stolpa pod zvonovi si je naredil nekdo prodajalnico, in tam prodaja ptujcem slike, ki kažejo vse, kar se vidi lepega v Benetkah.
Potem sem šel dol. Predno sem se obrnil osem in tridesetkrat, prišlo mi je marsikaj na misel. Posebno čuvaja nisem mogel pozabiti. Ravno takega čuvaja ima vsak človek v sebi. Tudi v človeku se dostikrat vname požar, kateri mu razdene vse dušno bogastvo, kar si ga je nabral z mnogim trudom. Posebno pri takih ljudeh, kateri se niso potrudili, da bi si napolnili glavo s potrebnimi vednostmi, ampak so jo mašili s prazno slamo, vname se požar kaj hitro in se ne da lahko pogasiti, zakaj slama v glavi je najboljše netilo za požar strastij in hudobije. Kadar se zdi čuvaju, da se kaj užiga, takrat potrka na srce, da se oglasi kakor zvon in ti naznanja: „Gasit pojdi takoj, drugače bo prepozno !" Gasila ti pa da hladni razum, kateri zna pogasiti vsak požar v duši, če ga le pokličeš ob pravem času. Ne smeš pustiti, da bi ga strasti izpeljale iz duše ven, kam daleč, kjer zate nič koristnega ne dela, ampak pazi, da bo vedno doma pripravljen.
^J d_
Ta čuvaj je vest. Paziti je treba, da ne zaspi, kakor čuvaj na stolpu. Zato je treba temu dušnemu čuvaju zjutraj na vse zgodaj, vsak dan posebej, zapo-vedati, da naj bo pazljiv, in ga spomniti, na kaj naj posebno pazi. Reči mu je treba n. pr. : „Danes pridem v nevarnost, da se razjezim; pazi vest, moj čuvaj, da se ne zgodi kaj nesrečnega!" In zvečer, predno nas objame spanje, treba je poklicati čuvaja in ga izprašati, kaj je videl in slišal čez dan v duši. Čuvaj bo vam precej povedal, kaj se je zmešalo čez dan v glavi ali v srcu, in kaj je telo storilo napačnega. In če vam pove, da je nastal požar v duši, kateri se ne da vgasiti, takrat čuvaj zatrobi tako glasno, da preide očem spanje in srcu mir. V duši se začne vse gibati, kakor ljudje v mestu, kadar gori, in čuvaj ne neha prej, predno ne spravi po koncu cele požarne brambe. To so karajoče misli, katere resno in ostro govore: „Čemu si zapalil.' Kdo je kriv nesrečiAli naj gori dalje? Bog ne daj, vse bi zgorelo ! Čuvaj kliče : „Brž, brž teci v ono hišico, ki je pripravljena za tako požarno brambo! Vse je tam, s čemer se pogasi požar. V izpovednico pojdi!"
22. Vojvodska palača in slovansko obrežje.
Tik zraven cerkve je slavni „palazzo ducale" (jzg. palačo dukale), vojvodska palača; tu se vidi, kolika je bila nekdaj moč beneške ljudovlade. Tako dragocenega spomenika svoji mogočnosti ni postavila
J
7SG
nobena druga država. Videl sem prostor, kjer so kronali vojvode, kjer so se shajali v posvetovanje beneški mogotci, gledal sem kipe slavnih Benečanov. Prej ni smel nihče v te sobane, kdor ni bil izmed mogočne gospode, sedaj pa pride lahko vsakdo noter.
Dvorišče v vojvodski palači.
Vsa slavna dela, katera so zvršili kdaj Benečani, naslikana so tu po stenah. Vidi se, da so se hoteli poslaviti pred svetom, in res velikanske reči so dosegli — junaki in umetniki, kateri so jih naslikali —, pa minila je njihova moč, kakor ugasne luč, če ji zmanjka olja.
Na palačo so prizidane grozovite ječe, v katerih so vzdihovali jetniki. Tako nizke so, da je jetnik komaj po koncu stal v njih, zaduhle so in temne. Nekatere so pod morjem, da ni nihče slišal vzdihov, druge so bile prej pod svinčeno streho, da so reveži v njih ginili od vročine. Mnogokrat so zaprli sem čisto nedolžne ljudi, ker niso bili všeč mogotcem. Iz palače se pride v ječe čez majhen slovit mostič. To je most vzdihov. Dva hodnika ima. Po jednem so peljali jetnika v ječo, po drugem iz ječe pred sodnika ali na morišče, katero je bilo pred palačo ob morju med dvema stebroma.
Mraz strese človeka, če vidi te ječe. Največja krasota in veličastnost in največja krutost in neusmiljenost se pač ne vidijo nikjer tako blizu skupaj, kakor tu.
Ob palači se začenja največji trg ob morju, kar jih imajo Benetke, to je slovansko obrežje. Iz početka so se Benečani sami pridno borili z drugimi ljudstvi; ko pa so si nakopičili dovolj bogastva, so se omehkužili, in ni se jim več ljubilo, da bi hodili čez morje v ptuje dežele sami se borit, prezebovat po zimi, od vročine zevat po letu in v bitkah v nevarnost postavljat svoje življenje. Vedeli so, da onkraj morja prebivajo hrabri Slovenci in Hrvati, kateri niso omehkuženi, ker še nikdar niso bili bogati. Zaupali so jim varstvo svojega mesta, ker so bili poštene duše, in pošiljali so jih za plačo v boj, ker so vedeli, da so zvesti in store vse za onega, kateremu so ob-
ljubili zvestobo. Tukaj so bili nastanjeni slovanski bataljoni, zato se še dandanes imenuje obrežje po njih.
Na nasprotnem otoku stoji prelepa cerkev „Matere Božje Ozdravnice" (Santa Maria della Salute), ka-
Most vzdihov.
tera se vidi na naši sliki. Sezidali so jo zato, da bi Mati Božja odvrnila kugo od mesta.
23. Golobi in mačke.
Kamen je kamen, trd, mrtev, negibljiv, če je tudi oklesan od najboljšega umetnika. Človeške roke lahko narede prelepe reči, a jedtiega umotvora ne
ii.e_
znajo narediti, ker si ga je prihranil sam nebeški Umetnik, in tak umotvor je živo gibčno telo. Bili so že učeni možje na svetu, kateri so mislili, da bodo izumili vse, in ti so natančno preračunali, iz kakšnih snovij je sestavljeno živalsko telo. In potem so te snovi mešali in kuhali in precejali, pa niso mogli narediti iz njih živalskega bitja. Bila je mrtva stvar in je ostala mrtva. Zakaj življenje je prečudna reč, in če človek premišljuje, kaj je življenje, stopč se vse njegove misli v nič; in če bi to premišljeval tudi celo življenje, moral bi reči nazadnje: „Ne vem. To vč samo Bog, kateri je v začetku sveta stvarem vdahnil življenje, da so oživele."
Tudi v Benetkah imajo vse polno živalij, katere so naredili ljudje, pa so le kamenite in naslikane. Dasi so zelo lepe, se jih človek vendar ne more prav veseliti, ker so mrtve in negibljive. Zato so pa pustili Benečani, da so se na strehi sv. Marka in na stolpu naselili golobje, in ti oživljajo ves trg. V velikih jatah letajo okoli in razveseljujejo ljudi na trgu. Pa ti golobje morajo jesti,,da lahko žive; in ker v celem mestu ni nobenega polja, kamor bi hodili v škodo, imeli bi večni post, če se jih ne bi usmilili ljudje. Vsak dan ob dveh popoldne jih nahranijo na trgu. Tako so vajeni te ure, da nobeden ne izostane. Ce jim pa kdo ob kakem drugem času ponudi kaj, se tudi ne branijo. Brez bojazni pridejo in zobljejo pičo. Glad je huda reč in boli golobčka, zato malo od
<y
1 Is
"SK
strani gleda človeka, Če mu misli res dobro, potem pa pride blizu in hvaležno sprejme, kar se mu da.
Cerkev Matere Božje Ozdravnice.
Kadar dobi zaupanje, usede se tudi na ramo, potem pa odleti k tovarišem.
,S_	47
Še drugih golobčkov je dovolj v Benetkah, kateri nimajo perutnic in tudi tako lepe obleke ne, ampak obrabljeno, slabo oblačilo jim pokriva zanemarjeno telo. Tudi ti so lačni in bi radi dobili kaj v usta, kadar se pitajo golobje. Pa ker ne morejo zobati prosa, in jim tudi sam nikdo ničesar ne da, skrbeti morajo drugače za hrano. To so revni otroci, zlasti majhna dekleta. V rokah imajo zavitke, v katerih je piča za golobe. In če pride usmiljena gospa ali tudi gospod, ponudijo zavitek, da dobe zanj kaj denarja in si kupijo kruha.
Kdor ne pozna prosa ali ovsa, naj nikari ne pogleda v tak zavitek, da bi spoznal v njem, kakšen je ta božji dar. V Benetkah je mnogo imenitnih in učenih gospa, katere ne ločijo prosa od pšenice in turšice, in take kupijo zavitek, ne da bi premišljale, če je notri vse tako, kakor pravi otrok. Kadar se odpre zavitek pred golobom, in pihne veter vanj, zleti vse na tla, pa ne mnogo prosa, ampak več smeti in drobnega peska. Pa to ne žalosti nikogar. Otrok steče z grošem po kruha, gospa se veseli, ko vidi, kako zoblje golobček, golobček pa dobro ve, kaj je zanj in kaj ni, in se ne dotakne onega, kar bi mu škodovalo. Živali nimajo pameti, da bi premišljevale, kaj je zdravo za telo; zato jim je Stvarnik dal naravni nagon, da zobljejo le to, kar jim je prikladno. Nisem še slišal, da bi se bil golobček nalašč prena-jedel ali prenapil, ker takrat neha, kadar ima dosti.
Me.
<r
71 S-
Tak golobček je lahko za vzgled marsikakemu sladkosnedenčku, kateri viha nos, kadar pride kaj neprijetnega na mizo, a ne ve, kdaj ima dosti, kadar mu jed diši, kakor Izraelcem meso v Egiptu. Taki omehkuženci škodujejo pač le sami sebi. Telo jim oslabi zaradi neredne in preobilne hrane, in če so včasih tudi zavaljeni, kakor sneženi možički o božiču, vendar nimajo navadno še toliko moči, kolikor tak skromen golobček. In kadar se telo tako neredno debeli in mehkuži, takrat duša strada in se suši, kakor nekatere žlahtne rastline, kadar jim preveč gnoji nespameten vrtnar. Zelo važno je za človeka, da je zmeren, in najboljša stvar mu škodi, če je pametno ne uživa, in zato je Bog nekega dne zapovedal preroku Ecehijelu: Tudi vodo boš na mero pil; od časa do časa jo boš pil.
Tudi mačke imajo v Benetkah radi. Ker drugih živalij nimajo mnogo v mestu, veseli so, če jim dela maček kratek čas pri ognjišču. Tak maček se rad prevzame in hodi kaj ponosno okoli. Pravijo, da se celo v cerkev včasih kakšen prikrade. Neki potnik mi je pravil, da je videl, kako je prikorakala mačka v cerkev in se je vsedla med gospe. Niso je izpodile, ampak neka gospa ji je ponudila krilo, da je sedla nanje. To se jim je zdelo tako vsakdanje, da se niso dale nič motiti v molitvi. Na Laškem imajo pač ljudje malo drugačne navade, nego pri nas. To vedo sami, zato imajo pregovor: Drugi kraji, druge šege.
a.
«i
P
24. Sola sv. Roka in boj za groš.
Ko sem šel od akademije, to je velika palača, kjer so razpostavljene najlepše slike slavnih umetnikov, proti šoli svetega Roka, srečal rac je desetleten deček. Povem vam, kaj sem doživel ž njim, da bodete videli, kako neumni so otroci, če se brez dela klatijo po ulicah.
Imel sem v roki zemljevid beneškega mesta, da se nisem izgubil v ozkih, kakor mreža zmedenih ulicah. Deček pristopi in berači, kakor je na Laškem navada. Ker je videl takoj, da mu bom dal za miloščino kak dober nauk, če bo beračil zase, beračil je za mater. Stopal je poleg mene in mi pravil različne reči. Jaz pa sem gledal v zemljevid, kakor da se ne zmenim zanj, ker ne maram za otroke, kateri so doma na ulici, kakor zdivjani golobi. Deček je pa postal drzen. Rekel mi je, da je zemljevid napačen, in da se bom izgubil v mestu, če se bom držal zemljevida. Ko je videl, da grem v šolo sv. Roka, ponudil se mi je celo, da mi bo razlagal umetnine, seveda za plačo. Rekel sem mu kratko, da takih učiteljev ne potrebujem, in sem ga odslovil.
Šola svetega Roka je bila prej sloveče shajališče bratovščine sv. Roka. Nekdaj je razsajala strašna kuga v Benetkah. Ljudje so mrli doma in na ulicah, tako, da so ležala trupla na kupih po mestu in so plavala po morju. Takrat so obljubili Benečani, da sezidajo Bogu
v zahvalo in sv. Roku v čast dragoceno cerkev in hišo s kapelami in z zbornicami, če Bog pošlje kugo iz Benetk nazaj, od koder je prišla. Vse to je naslikano na stenah z velikanskimi slikami. Bil sem žalosten, ko sem korakal po teh širnih prostorih. Precej, ko sem vstopil, vsprejel me je vratar, ki je pokrit dremal v kotu. Takoj sem začel preučevati slike. Ko pa vidim na drugem koncu nepokrit ka-menit oltar, vprašam vratarja, kaj to pomeni.
„Tukaj je cerkev", odvrne mi zaspano in se še ne odkrije. „ Vsako leto jedenkrat se tukaj mašuje."
Prej so pobožni ljudje žrtvovali vse svoje bogastvo, da so sezidali Bogu spodobno hišo, sedaj stoji tu brez namena. Prej so pobožni udje bratovščine tukaj opravljali skupne molitve, pevali svete pesmi in se navduševali za človekoljubno delo; pa prišli so ljudje, ki so rekli, da je molitev neumnost, da se pravi pobožno živeti lenobo pasti, in ti ljudje so rekli, da ni drugega Boga, nego denar in človek sam ; menihe so spodili, razgnali bratovščino, pobrali, kar se je dalo pobrati, le poslikane stene so pustili, ker jih niso mogli odnesti.
Žive duše ni bilo v prekrasnih zbornicah, razven vratarja in mene. Kakor bi bil v grobu, tako žalostno se mi je zdelo tu, in skoro strah me je bilo, ker so zrle podobe tako resno name, in koraki so tako čudno odmevali od sten, ko sem stopal po pisanem marmorju. Videl sem prekrasna masna oblačila iz
svile in zlata; a mašnikov ni, ki bi je oblekli, ampak razobešene vise ob steni, kakor perilo na plotu, če se suši. Drugega namena sedaj nimajo, nego da si je ogleda radovedni ptujec — in zato plača nekaj desetič.
Ko sem stopil pod milo nebo, bil je prvi človek, katerega sem zagledal — moj mladi znanec iz ulice. Takoj se mi je začel sladkati. Videl sem, da je dobil „piko name", in me ne bo izpustil prej, predno mu kaj ne dam. Pa hotel sem izkusiti, kaj vse Lah stori za groš. Resno sem mu govoril in šel svojo pot proti velikemu kanalu, da stopim na ladijo. Mali Lah je hotel izsiliti, česar je prosil. Vrgel se je na tla, postavil se na glavo in hodil pred mano na rokah. Kadar si je mislil, da me je omečil, skočil je na noge in prosil daru. Z velikimi črnimi očmi me je gledal tako proseče, da nisem mogel biti hud nanj, in tako sladko je govoril, da bi mu bil res kaj dal, če bi mu bil zaupal, da bo dal dar res materi Ker je videl, da še nisem dosti mehak, postavil se je zopet na roke in hodil pred mano skozi celo ulico. Ljudje so se ustavljali in smejali. Zato sem mu dal laški groš, — ki je vreden manj, kakor polovica našega groša —, da se ga iznebim. Poskočil je veselja in zdirjal nazaj. Za nama je korakal mož, ki je prodajal sladčice. Precej je bil deček pri njem in je kupoval sladčice. Zdaj pa plane iz hiše njegova mati, ki je gledala, kako vrlo prosjači njen sinko, in je
zahtevala groš od njega. Vnel se je prepir za groš. Deček je vpil. ker ni hotel dati sladčic nazaj, slad-čičar je rohnel, ker ni hotel vrniti groša, žena pa je zgovorno zmerjala oba. Vsi trije so vpili, ker Lahi se ne znajo pomeniti na tihem.
Ne vem, kako se je končal boj za groš, upam pa, da je mati posvetila porednemu dečku, kakor je zaslužil. Tudi jaz bi mu bil rad povedal katero, pa ker nisem utegnil, sklenil sem, da vam ga za ka^en popišem v »Pomladnih Glasih", — a ne za vzgled.
23. Kako je vitez Koleoni iz Bergama dosegel nesmrtno slavo.
Ce greste z mano v duhu od cerkve svetega Marka proti vshodu k cerkvi svetega Janeza in Pavla vidite tam na trgu krasen spomenik, katerega so po stavili vitezu Jerneju Koleoniju, benečanskemu kapitanu. Ker je mnogo takih vitezov na svetu, a niso vsi tako slavni, povem vam nekaj iz njegovega življenja.
Vitez Koleoni je mnogo čital o slavnih junakih in pogumnih vitezih, katerih dela so zapisana v knjigah ali pa se bero vklesana v kamen. Ni čuda, da je tudi njemu prišla misel, kako lepo bi bilo, če bi se o njem tako govorilo, in kar srce mu je poskakovalo, če si je mislil, kako bodo čez tisoč let pisali o njem in ga hvalili. Pa vitezu Koleoniju je nekaj manjkalo do slave. V njegovi glavi je namreč
ošabnost zasedla vse kotičke, tako da za pamet ni več ostalo mnogo prostora. Vitez Koleoni iz Ber-gama je dolgo čakal, da mu bo prišla slava naproti, pa je le ni bilo. Pozabil je naš vitez, da dvojno slavo lahko doseže človek: jedna je ona, o kateri pišejo ljudje debele knjige, druga je pa ona, o kateri včasih ljudje ne vedo ničesar, pa jo zapišejo z zlatimi črkami angelci v nebeško knjigo.
Tako se je vitez Koleoni postaral, in zelo žal mu je bilo, da ne bo dosegel slave. Posebno to mu je hodilo po glavi, da bi njegov spomenik stal na sredi trga svetega Marka. Mislil si je: Tja prihaja mnogo ljudij, in videli bi moj spomenik. Ce tudi ne bi bilo zapisanih na njem nič slavnih del, pa videli bi me, kako lepo jezdim na bronastem konju, in si mislili: Dasi ne vemo, kaj je takega naredil, pa vitez Koleoni je slaven mož, ker ima lep spomenik.
Naš vitez je bil silno bogat, in zato je rekel Benečanom: „Možje beneški, jaz vam dam stotisoč cekinov, če mi postavite spomenik na trgu svetega Marka." Stotisoč cekinov — to je nekaj denarja, dandanes bi bili vredni več milijonov kron. Benečani so bili vedno denarja lačni, in so si mislili: če kup-čujemo z vsako stvarjo, prodajmo mu še košček slave za tako lep denar. Pa za trg svetega Marka se jim je vitez Koleoni zdel vendar premalo slaven, in postavili so ga leta 1480. rajši sem, kjer ga ravno gledamo.
Ne.
m
Izpolnila se je želja našemu vitezu, pa kdor pozna njegovo zgodovino, si misli pred tem spomenikom: Oj, vitez Koleoni iz Bergama, slavni kapitan beneški! Če so te tudi ulili v bron, posadili na konja in pozlatili, da se svetiš kakor zlati oreh na božičnem drevescu, kaj imaš od tegaf
26. Pri mrtvih vojvodah.
Pustimo tega viteza in stopimo v cerkev svetega Janeza in Pavla! Noč je objela mesto, neštevilne luči se prižigajo, lahkoživo laško ljudstvo vre iz hiš na prosto, mi pa stopimo malo v cerkveno samoto!
To vam je čudna cerkev! Velikanski spomeniki so postavljeni v nji, krasno izdelani, ozaljšani s kipi in podobami, a če jih natančneje pogledaš, vidiš, da so mrliške rakve. Dvainštirideset vojvod leži tukaj, in poleg njih najslavnejši umetniki in bojniki beneški. Kakor se pri trgatvi najlepši grozdi zbero in skupaj suše, tako so Benečani svoje najslavnejše može zbrali v tej cerkvi in jih položili v prekrasne velikanske rakve. To so bili mogočni gospodje. Če so zapo-vedali, izpolnile so jim velike vojske njihove želje; če so česa poželeli, odprla je Indija svoje zaklade, pošiljal jim je Egipet svoja čuda, Grška svojo umetnost; slavljeni so bili bolj, nego se spodobi za človeka, stanovali so v prekrasnih palačah, radovali se pri sijajnih veselicah — sedaj pa leže tukaj v rakvah mirno kakor kos črvivega lesa.
Groza me je, če se spomnim te ccrkve. Noč ima povsod svojo moč, a tukaj na grobeh stresa človeka s čudovito silo. Lučica brli nad rakvami in s tresočo se svetlobo napolnjuje veliko cerkev. Od velikih spomenikov padajo temne sence na zidove in se gibljejo v nestalni svetlobi, kakor bi bile žive. Zdi se, da kameniti kipi mahajo z rokami, kakor bi pridigovali o strašni smrti. Nad njimi pa se vspe-njajo oboki velike cerkve, in tudi ti se tresejo pred očmi, kakor bi se hotela cerkev zrušiti.
Glejte, tam daleč pred oltarjem brli še jedna lučica. Ta pa ne sveti grobu mrtvih vojvod, ampak sveti pred prestolom živega Boga, pred tabernakeljnom. Ta kralj je videl vse te mogočnjake, in pošiljal jim svoje milosti iz tabernakeljna. Koliko milostij so sprejeli in porabili, in koliko so jih zavrgli — On vse to dobro vč. Ce so mu služili, sprejeli so plačilo; če so ga zasramovali, pretrpel je to, a prihranil jih za dan sodbe. Poslal je smrtnega angela ponje, in oni, ki so klicali prej podložnike pred se, čutili so tedaj, da so sami podložni, in so stopili kot ubogi grešniki pred prestol Najvišjega. Prej so oni zapirali druge v ječe, sedaj so pa njihovo telo zaprli v majhno ječo, in je postavili sem, kjer skupaj čakajo, da jih na sodnji dan pokliče Najvišji iz rakve.
Spomin na smrt je za dušo mrzla, a zdrava kopel. Kakor nam telo zatrepeta, če stopimo v hladno kopel, in mislimo, da je premrzla, da je ne bomo
Me.
s

prestali, potem pa se vendar okopljemo in oživljeni in okrepčani pridemo iz nje, prav tako se v takih mislih okoplje duša. Če mislimo na smrt, stopi nam pot na čelo od notranjega strahu, in mraz nas strese, kakor bi nam mrzla voda tekla po hrbtu. Če pa prestanemo prvo grozo, postane duša čudovito krepka in čila. Njeno oko se zjasni in ne blodi več zunaj nas, ampak obrne se nazaj in pogleda v lastno srce. In takrat vidi duševno oko vsak madež, vsako pego, katera nas kazi. Notranji glas se sliši takrat v duši, in ta vedno glasneje kliče: Operi madeže, zatri osat, kateri duši cvetlice na gredici tvoje duše!
In pamet se zjasni, da je bistra kakor gorski vrelec in vidi vse na svetu jasno in natančno; še čez meje življenja gleda in vidi tam svoj namen pri Bogu. In volja je močna kakor Samson, ko so mu vzrastli lasje, in se ne boji nikogar druzega, kakor le Boga. Če se človek tako okoplje, potem je res zdrav in zadovoljen.
27. V Benetkah o polnoči.
Bližala se je polnočna ura, ko sem sedel v čolnič, da me prepelje k parobrodu, kateri je stal za streljaj od trga svetega Marka na morju. Po stopnicah sem šel gor na krov, ker parobrod je tolik, kakor prav velika in prostorna hiša, in tudi tako visok. S krova se mi je odprl prekrasen pogled na mesto, razsvetljeno, kakor bi gorelo v jednem plamenu.
Tis"
Videl sem ravno pred cerkev svetega Marka. Ob desni in ob levi so palače, katere imajo pri tleh dragoceno opravljene gostilne in kavarne. Vse polno veselih gostov je bilo v njih, in odprte so bile, da se je videlo v razsvetljene prostore. Pred njimi na trgu je bilo razpostavljeno neštevilno mizic in stolov, kjer so sedeli bogati Benečani, srkali pod milim nebom vino in kavo in se hladili. Na trgu je bilo vse polno ljudij, ker ob lepih večerih se radi po trgu izprehajajo Benečani, uživajo krasoto in se zabavajo.
Takrat je trg svetega Marka čarobno lep. Vse je živo na njem, in človek bi mislil, da je to raj, kjer ljudje nimajo drugega posla, nego da se vesele in smejejo. Tu hodi počasi rejen trgovec in se zadovoljno smehlja, tam trka častnik ponosno s sabljo ob tlak in gleda, kakor bi bil ves svet njegov. Lu-čice upirajo svoj svit v veliko cerkev, da odseva njeno zlato kakor zarja. Sredi živahnega ljudstva pa stoji resni stolp ; samo on nima nobene lučice, ampak se dviga visoko nad razsvetljeni trg v nočno temo.
Ne sliši se neprijetno ropotanje vozov, ampak samo govorjenje tisočerih grl se razlega na morje, kakor ptičje petje iz gaja ob pomladnem jutru.
Okoli parnika so trumoma švigali čolniči. Notri je bilo polno ljudij, kateri so uživali prijetno vožnjo po temni vodi. Tu in tam se je oglasila pesem iz čolniča. Že večkrat sem slišal kako benečansko pesem,
pa tako mi ni ugajala nikdar, kakor tukaj. Te pesmi je treba slišati v Benetkah na morju, potem jih človek razume. Lahna sapica nosi sanjavi, mehki napev čez valove, in palače ob bregu ga pošiljajo nazaj z dvojnim odmevom. Vmes pa udarjajo vesla in pljuskajo valovi. Neštevilnokrat se ponavljajo ti napevi, pa uho se ne utrudi in jih željno srka, kakor opojno pijačo.
Zdaj zašume krepki glasovi čez morje: godba igra na trgu svetega Marka. Vse utihne in posluša, le veslarji si kličejo tu in tam: „Sia stai!" (pazi H, da ne zadenejo čolniči drug ob drugega. In če godci zagodejo kako okroglo, uravnajo se poslušalcem koraki kar sami po godbi, tako da na pol hodijo, na pol skakljajo. In kdor misli, da bo godba še lepša, če tudi on malo pomaga, zapoje vmes, ali zažvižga, in ker imajo Lahi prav lepe glasove in tudi peti znajo dobro — saj je njihov jezik že sam tako lep, kakor mila godba —, mislite si lahko, kako lepo je na Laškem, kadar igra godba. Posebno otrokom je to všeč. Kar oči se svetijo dečkom in vse telo se jim giblje, in če prideta dva prava skup, primeta se in zasučeta, kakor muha, če pade v mleko ; ta umetnost jima daje mnogo misliti, in zato ne pazita mnogo na druge ljudi; kar se zgodi, da priplešeta komu pod noge in se zvalita po tleh. Pa to ju ne moti nič, ker Lah ima tla tako rad, da večkrat leži na njih, nego stoji; pobereta se in drugodi nadaljujeta svojo umetnost.
Na stolpu odbije s krepkimi udarci čuvaj dvanajsto uro. Top zagrmi, parobrod zapiska trikrat na glas, kolesa se zasučejo, — in na poti smo v Trst. Benetke mi izginjajo izpred očij. Predno jih zapustimo, zablišči se nam še jeden sprelepo razsvetljen prostor. To so „javni vrtovi". Pod košatimi drevesi so postavljene mize z vinom in z jedrni. Vse se tare veselega ljudstva. Tu je oder, na katerem igra godba, tam plešejo mladi in stari; tu se pogovarjajo možje pri kozarcu laškega vina, tam se šetajo ob morju mladeniči, veselo se pogovarjajoč. Pod košatim drevesom se je postavil širokoplečat mož. Na mandolino brenka, poje pesmi o sicilijanskih roparjih in o beneških vojvodah, zraven bije s petami ob tla in stresa glavo da mu črni kodri plešejo po ramah.
Parobrod hiti vedno urneje dalje. Hipoma se zasuče naravnost proti vshodu, Benetke mi izginejo izpred očij, in pred sabo zazrem črno noč, brez lučic, brez meseca, brez zvezd. Na morju smo, na neizmerni vodeni pustinji.
2<S. Noč in burja lia morju.
Cimdalje hladnejše je postajalo, in stopil sem po ozkih stopnicah v spodnji del ladije, pod krov. Tam so pripravljene lepe sobe za potnike. Mize, klopi in omare so pribite na tla. Ob stenah so zavese, za katerimi so pripravljene mehke postelje.
Tam je bilo zbranih mnogo potnikov, velikih in majhnih, moških in ženskih. Tli so bili namešani najrazličnejši ljudje: Lahi so govorili živo med sabo v svojem lepem, blagoglasnem jeziku, tudi krepke hrvaške besede so odmevale, in vmes se je slišala ponosna nemščina. Tu so bili trgovci, ki so se pogovarjali, po čem je žito in kako drag je sladkor, tam sta se dva zdravnika pogovarjala o bolnišnicah, in poleg njih je tolažila mati zaspanega otroka, kateremu so lezle oči skup kakor polžek, ki se skriva v hišico. Bili so učeni in neučeni ljudje; zlasti zadnji so se kmalu spoznali, ker so bili glasni in gostobesedni, kakor raglja na veliki petek.
Trepalnice so mi bile težke, kakor bi bile svinčene, in bodlo me je v sencih, da nisem mogel strpeti dolgo pod krovom. Druga ura po polnoči je bila, ko sem stopal po ozkih stopnicah navzgor na krov ladije.
Temna noč leži nad morjem. Luna je skrita za gostimi oblaki in se prikaže le, kadar ostra burja prežene oblak izpred njenega obličja. Takrat vidim, kako se črne jate oblakov pode po nebu, in kmalu je zopet tema. Parnik reže valove s silovito močjo; ti pa udrihajo ob njegove strani; burja se žariva v morsko površino, da se voda globoko udaje. Hipoma pa nastane na mestu globine visok val, žene se naprej, se peni na vrhu, dokler se ječe ne razbije ob parniku. Ta se ne zmeni nič za naval in reže
dalje svojo pot; le vrteča se kolesa, katera ga ženejo, zašume z večjo silo, kadar jih polije velik val.
Potisnil sem si klobuk krepko na glavo, da mi ga ne bi odnesla močna sapa, zavil sem se v suknjo, da bi mi mrzla burja ne pihala skozi obleko.
Malo 1) odi j je bilo na krovu ladije. Potniki so se bali, da se ne prehlade, ali da jim ne bi bilo preveč dolg čas v temi, zato so se skrivali spodaj na gorkem. Le kapitan, krmar in nekaj mornarjev je bilo na krovu, ker so morali izpolnovati dolžnosti svoje službe. Kapitan je stal celo noč verno na svojem mestu, saj je imel veliko odgovornost.
Da ne pozabim onih črnih, umazanih dečkov, mornarskih vajencev! Težko delo imajo. Spodaj morajo pomagati kurjačem, kjer kurijo nenasitni parni stroj s premogom. Tam je vroče, kakor v peči. Odtod pokličejo dečka na krov v nočni mraz, in urno mora slušati, drugače mu priloži mornar kako gorko okoli ušes, ali ga nažene z vrvjo. Posebno jeden mi je ugajal. Kakih trinajst let je bil star, lep, vitek dečko črnih las in črnih očij. Bil je Hrvat Dalma-tinec in je govoril tudi italijansko, nemščine je znal le nekaj besed. Od mladih let je na morju, in krepek mornar bo, če mu Bog da zdravje. Sploh menda ni bolj neustrašenih in izurjenih mornarjev, kakor so naši Dalmatinci, zlasti oni, ki prebivajo na otokih.
Revež je tudi mislil, da je Bog dal noč ljudem za spanje. Zato si je poiskal ležišče. Pa kako ? Na
koncu ladije so bile deske tako postavljene, da je bilo med njimi nekaj praznega prostora. Tak se mi je zdel ta kraj. kakor kaka prav slaba pasja hišica. Tja je šel naš Dalmatinec in privlekel vrečo iz luknje. V to vrečo je smuknil, da mu je segla do vratu, in se je položil v ono luknjo tako, da mu burja ni brila naravnost v obraz. Vreča mu je bila za posteljo in za odejo hkrati.
Tako je ležal kake pol ure. Takrat ga je poklical mornar. Nič se ni obotavljal, ampak skočil je na noge; še toliko časa ni imel, da bi si izmel trudne oči, takoj je šel na delo in plezal po vrveh kakor veverica.
29. Konec pesmice.
Ko sem tako zrl v prazno temo viharne noči, obnovile so se mi v spominu čarobne slike, katere sem videl še le pred nekaj urami. Zdelo se mi je, kakor bi bil prestavljen na drug svet. Zlasti ona vesela družba v „javnih vrtovih" pri svetlih lučih, pri godbi in vincu mi ni šla iz glave, ampak plesala mi je pred očmi, kakor nam ljubka pesmica zveni še dolgo po ušesu, ko je že davno utihnila na ustnicah.
Pa na nočnem mrazu, če burja res brije okoli brade, kakor bi se hotela zarezati v meso, utihnejo rake vesele pesmice, kakor če se naglo utrga struna na goslih, in žalostne pesmice se oglase v duši, kakor mrtvaški zbori.
v a.
<T
£>H p
Tako je bilo tudi meni, in ker sem obljubil, da vam povem vse, kar sem doživel, poslušajte, kako se je v moji duši končala ona pesmica.
Ni ubrana in umerjena, tudi doživel nisem tega, o čemer poje, in vsak dan Boga prosim, da ne bi. Pa vredna je vendar, da jo znate, ker vsaka pesmica mora imeti tudi konec.
Bil je nekdaj človek, kateri je mislil, da je Človeško življenje vesela pesmica, katera se glasi vedno tako, kakor škorjančkovo petje. Zato je bil vedno najrajši tam, kjer so godci godli in kjer so kozarci peli vmes.
Ko nekoč raja in poje, da mu lice kar žari veselja, zagleda onkraj mize belo ženo, ki mu migne, da naj gre za njo. Obledi in gre. Pred vrati mu pove, da je božja dekla, bleda smrt, in da naj gre takoj ž njo.
„Ne še, ne še", vzdihuje veseljak, „oh, prosim, le toliko me še pusti, da se oglasim pri gospodu za svete zakramente."
„Naj bo", reče žena, „toda čez pol ure pridem zopet."
Veseljak gre dalje. Tesno mu je pri srcu, in vedno počasneje koraka proti župnišču. Na poti pride do krčme, kjer igrajo godci in plešejo ljudje, kakor bi bilo ženitovanje.
„Sem noter stopim, da še jedenkrat vidim znance", misli si veseljak. Pa ko je notri, sprejmejo
ga med-se, in kmalu pleše in raja, kakor ne bi bil nikdar govoril z božjo deklo, belo ženo. Ko tako raja, zdi se mu plesalka čudno mrzla in tiha, in ko jp pogleda natančneje, vidi, da je — bleda smrt.
„Po-te sem prišla, pojdi z menoj!" mu pravi smrt.
„Oh, le še malo počakaj, takoj stopim h gospodu. Potrpi, potrpi za pet ran božjih!"
Zopet je veseljak na poti h gospodu. Pot ga vodi mimo njegove hiše. Notri še gori luč. „Ugasniti jo moram, da se kaj ne vname", pravi veseljak in stopi noter. V sobi pa zagleda skrinjo, kjer so njegovi zakladi. Oj, srebrnjaki pojo tako lepo, da nobeni godci ne tako. Rad bi slišal le še jedenkrat njihovo žvenketanje in preštel bi jih, da bi vsaj vedel, koliko je prihranil vse življenje. Odpre težki okovani pokrov in pogleda v skrinjo, pa pokrov omahne, pade in ga ubije.
Za njim stoji božja dekla, bleda smrt, vzame njegovo dušo in vsplava ž njo kvišku. Potoma pa govori: „Oj revka, nesrečna duša! Tako si rajala in pela, da si pozabila same sebe, in nisi hotela končati pesmice! Seda; je pa vendar pesmice konec!"
30. Zopet doma.
Dolga je bila ta noč, pa morala se je umakniti dnevu. Nebo se je rdečilo na vshodu, kakor bi nastal požar daleč za morjem. Oblaki na nebu so se zopet videli, in ko so hiteli naprej, obsevala jih je
zarja z nestalnim svitom, da so bili podobni bežočim pošastim z razpaljenimi lici.
Kakor goreča obla se je dvignilo polagoma solnce in razsvetlilo zemljo onkraj morja. Videl sem zopet kameniti Kras, kateri se je kazal vedno določneje, čim bolj se mu je bližal parnik. Ob desni strani pa se mi je zdela Istra kakor dolga kača, plavajoča po morju. Ob levi sem zagledal oglejske in gradeške lagune, pred menoj pa se je jasnil beli Trst, v katerega je upiralo jutranje solnce prve žarke.
Potniki so prišli na krov. Hladna jutranja sapa in zlati solnčni žarki so kmalu pregnali zaspanost, in veseli pogovori so se vneli. Najbolj so nas zabavali delfini, katerih je v tržaškem zalivu obilo. Ta velika žival živi v morju, pa ni riba, ampak sesalec. Rad pride na vrh vode, da dihne; glavo in rep vzdigne visoko iz vode in se prekopicne, potem pa se vrne v svoj mokri dom. Dalmatinski Hrvati jih zove^jo dupine.
Videl sem starodavni Devin, ki čepi na skali kakor sokol in zre v morje, kakor bi prežal na ribe v morju, okoli njega pa borne čolniče z ribiči in barva-nimi jadri. Se lepi grad Miramar sem si ogledal od daleč, potem pa je krenil parnik v tržaško pristanišče.
Seveda so zopet vsakega posebej pregledali, če ni prinesel kaj nevarnega ali prepovedanega iz Laškega; pa ostre uradne oči niso zapazile tudi sedaj nič nevarnega na meni, in zato so me pustili, da
sem čez prislonjen most stopil na suha tla. Bil sem zopet na avstrijskih tleh, in ko sem slišal prvo domačo besedo, bilo mi je, kakor bi smel biti čez dolgo dolgo časa zopet prav prisrčno vesel; že sem štel trenutke, da zdrčim z vlakom čez Kras v belo Ljubljano.
Sedaj sem izložil iz torbice, kar sem imel pripravljenega, in prav veselilo me bo, če vi to sprejmete v torbico svojega spomina. In ker se dobri prijatelji ne ločijo, predno si ne dado kaj za spomin, položim vam v torbico še nekaj, kar je vredno največ. Tega ne bom vzel iz svoje torbice, ampak iz onega pisma, katero je pisal Bog kot skrben oče človeškemu rodu. Morda si bo kdo mislil: „Kako lepo bi bilo, če bi mogel tudi jaz iti po svetu daleč, daleč v ptuje dežele!" In če vidi, da ne more, bo mu bridko v srcu, kakor škorjancu v kletki, če sliši svojega tovariša, kako poje visoko v zraku. Takim zaprtim ptičkom je zložil Bog lepo pesmico, katere se naj nauče in si jo zapojo, kadar se jih loti srčna bridkost. Od rojstva do groba je človeško življenje bolj ali manj dolgo potovanje, na katerem se lahko zgreši prava pot, in treba je kažipota, kateri pove natanko, kod vodi prava cesta. To je prav lepo povedano v tej pesmici, katero je po različnih mestih zapisal kralj David, in jaz sem vam besede zbral in tu sem zapisal, da jih vidite in shranite v potni torbici na prvem mestu:
<
Me. «1
s a
Pokadi mi, Gospod, svoja pota in uči me svoje ste^e !
Vodi me v svoji resnici in uči, \akaj ti, o Bog, si moj Zveličar, v tebe sem upal ves dan.
Moje srce ti je reklo : Moje obličje te išče, tvojega obličja iščem, o Gospod!
Blagor človeku, kateri ne hodi po svetovanju hudobnih in ne postaja na potu grešnikov.
Zakaj Gospod po^na pot pravičnih, pot hudobne ^ev pa izgine.
Vsa pota Gospodova so milost in resnica njim, ki se dr^e njegove :fave^e in njegovih pričevanj.
To veselo koračnico si je pel David, ko je korakal po zvitih potih človeškega življenja. In v katero deželo vodi ta pot." Tudi to je zapisal David v pesmico:
Verujem, da bom videl Gospodove dobrote v debeli |ivih.
V to deželo živih, v deželo večnega življenja, srečno pot tudi vam !
Evgen Lampe.
a
7is
68
Is
ve. «1
Pšenično zrno.
.Leži, leži ravno polje, Po polju tem gredo ljudje, Z učenci Jezus gre.
Že dolgo hodijo tako, Utrudili so se hudo In zgladili močno.
Lepo rumeno je polje, Pod klasjem bilke se šibe, To klasje družba je.
Kar klasje trgajo in tro ln meljejo je kar z roko In slastno vsi jedo.
Ne vsi: pravljica nam veli', Da Peter klasja jedel ni: Ni hotel te jedi'.
Ko prišel mu je v roke klas, Pšenični klas, je djal naglas: Ne bom ga jedel jaz.
Pšeničnega klasu že ne, Naj lakota me raji tre: Za nič je to klasje.
Zdaj pa oglasi se Gospod, On je dobrota vseh dobrot: Kaj ta zametaš plod':
Ta klas spoštuj vsak izmed vas: Najlepši je, kar letni čas Rodi jih, pravim jaz.
Kaj pravim vam, učenci vi: Zdaj vidite, kaj glad stori, Kako hudo slabi.
Da klasje smučete suh6 In meljete je kar z roko, Vam zmletki v slast gred<5.
Pa še bolj dušni glad slabi, Se preje duša oslabi, Če hrane ne dobi.
Kaj pravim vam, prišel bo čas, Ko mene več ne bo pri vas, Odšel od vas bom jaz.
Vas pa poslal bom jaz na pot, Na dolgo pot in polno zmol, Po svetu prav povsod.
Vsa ljudstva pojdete učit In krstit jih in jih svarit, Prižigat vere svit.
Napadal pa vas bode svet, Preganjal dolgo vrsto let, Kot mene je popred.
d
7iG


ste
Ko pojdete pa vi tako, Utrudite se prav hud« In zgladite močno.
Pa boste morali naprej, Naprej med svet do zadnjih mej, Nazaj nihče ne glej!
In duša vam slabela bo In duša vam medlela bo, Jedi želela bo.
Pa kakor ljubim vas sedaj, Vas ljubil bodem vekomaj, Le vsak zaupa naj.
Da pot vas ta ne oslabi, Da nihče mi ne omedli', Da vsak dobi moči',
Pripravil bom vam lepo jed, Duhovni, angelski obed V ljubezni že popred.
Nebeško jed vam bom delil, Kdorkoli bo od nje zavžil, Postane v duši čil.
Vse nosil lahko bo gorje, In naj ves svet nad njega gre, Mu mirno bo srce.
To moje lastno bo Telo, Ki bo hranilo vas krepko, Bo hostija le to.
Pšenično zrno sprelepo, Iz tebe moko semeljo In beli kruh speko.
In ko jaz izgovoril bom Nad kruhom, ga pretvoril bom In čudež storil bom.
In moje pravo bo Telo In moje pravo bo meso, Bo vaša hrana to.
Učenci gledajo strmo, Kaj Jezus hče z besedo to, Kaj pravi, ne vedo.
Pa dalje Jezus govori, Besede svoje jim trdi: Čemu strmite vi ?
Ce nečete verjeti vi, Kar Učenik vam govori, Pa glejte, kaj stori!
Oči je proti nebu vspel, Pšenično zrno v roke vzel,
V	nje dihnil, pa je del:
To znamenje zdaj nate vi, Da res vse to se dovrši', Kar Kristus govori.
Potem pa zrno Petru da, Učencem drugim da ga ta: Kaj v zrnu se zazna?
Glej, v zrnu ti je vtisnjen znak, Kot Jezusov obraz prav tak, Začudil se je vsak.
Ko zadnji je večer prišel, K večerji se je Jezus vsel, Po nji je hrepenel.
Pšenični kruh je vzel v roke,
V	častitljive in vse svete, In djal besede te:
Sprejmite vi, zakaj le to Resnično moje je telo, Ki za vas dano bo.
v
7!<r

Učencem pa se obnovi Spomin na nekedanje dni, In vse se jim zjasni.
Vživali so od te jedi In v nji dobili so moči: Med svet so šli čvrsti.
Pšenično zrno pa ima Se danes vtisek božji ta, Oj, kdo ga ne pozna?
Na koncu zrna, glej, je znak, Kot Jezusov obraz prav tak. Boga naj hvali vsak!
Pšenično zrno pa zmeljo, lz moke beli kruh speko, Oj, hostijo lepo.
Besede mašnik izreko Nad njo in spremene tako V* presveto jo Telo.
In verniki prihajajo, Jih mašniki obhajajo, Ta kruh podajajo.
Oj, pristopimo radi mi Tja, kjer se božji kruh deli, Če se nam le pusti.
Življenje nam je veden boj, ln težka pot, da teče znoj. Sam trud in nepokoj.
Da duša nam ne oslabi, Da duša nam dobi moči, Ta kruh vživajmo mi!
M. Pretesnih.

Slavna zmaga Gojnika vojnfka.
Dolenjska povest.
Prosi o v.
VŠkumi, šumi, bistra Sava,
' lil ti Soča in ti Drava! Koder vaše gre vodovje, Tam slovensko je domovje, Tam je naša domovina, Domovina nam milina. Krasen dom nam Bog je vstvaril In lepo ga je obdaril: Glej ravnice žitoplodne, Glej gorice vinorodne, Glej livade smehljajoče, Gaje, travnike cvetoče, Glej vode in veletoke, Holmce in gore visoke, Gledi jezerca v planini, Ki v skrivnostni njih globini Sinje se nebo zrcali In obraz svoj kaže zali; Glej v osrčju zemlje čudo, Gledi plemenito rudo, Gledi morsko ti valovje! —
Tu slovensko je domovje, To je naša domovina, Domovina res milina. Naša zemlja materinska Ni dežela sirotinska. Mnoge dežele prekaša I.epa domovina naša. Krepko ljudstvo biva todi, S plugom po tej zemlji hodi. Mirno, pridno, čvrsto, zdravo, Z blagim srcem, z bistro glavo. Draga se očina naša Z lepimi stvarmi ponaša. Pa najlepša dragotina, Kar jih ima domovina, Sveta vera je krščanska, Vera blaga, zveličanska. Da je zemlja naša verna, To je sreča neizmerna. Vse ti zberi dragotinje, l.epše ne dobiš svetinje.
v
7iS
Is

3'<£
?
Sveta vera, ti svetilo, Ki si z neba se razlilo, Z vnetim srcem te pozdravljam, Z žarno dušo te proslavljam. Dragotina ti največa, Naša si največa sreča. Ti si lučka naša zala, Ki si z neha primigljala. Sin preblažene Device Kristus Solnce je Pravice, Solnce svetlo in sijajno, Samosvetlo, veličajno, On je luč razlil to krasno, Da po zemlji sije jasno.
Sveti vera, ti svetilo, Ti svetilo rajskomilo! Naša lučica vodnica, Zarna, svetla plamenica! Ko posiješ v um in glavo, Narediš, da misli pravo, Um naš razsvetliš z resnico, Dvoma razpršiš meglico. Ko posiješ v srce milo, Sladko liješ tolažilo,
V	bolečini daš zdravilo,
V	ognju pa strastij hladilo. Slajšega svet nima slada, Nima večega zaklada.
Ti duhovno daš življenje, Z njim pa večno odrešenje. I.epo vodiš ti človeka, Ko pozemsko pot on teka, To pozemsko pot nevarno,
Ti mil svetiš milo, žarno, Da ga noč kam ne zavede. Da v temi kam ne zabrede. Ti ga vnemaš in podžigaš, Srce kvišku k Bogu dvigaš. Slednjič tvoja luč pripelje Tja v nebeško ga veselje,
V	njega domovino pravo,
V	večno srečo, v rajsko slavo. Oj, bodimo mi hvaležni,
Da smo luči te deležni! Srečni časi, srečna doba, Ko je prišla ta svetloba, Ko je prvič luč ta mila Med Slovence posvetila! Prej živeli so Slovenci
V	temi grozni, v smrtni senci,
V	smrtni senci, v senci zmote In nevere in slepote.
Pa ko v prvič posijala Med nje lučka ta je zala, Neprijateljev obilo Njenih se je oglasilo: Bili taki so pogani Stari veri, zmoti vdani, In preganjali surovo Lučko to so, vero novo. Tema se je ustavljala, Ali vera je zmagala. Krotka ta je vera blaga, Pa se ne boji sovraga. Vse premaga, vse obvlada, In ostane večno mlada.
B 0 cj.
Pa začnimo z zgodbo davno, Z zgodbo davno, ali slavno !
Sedemsto sedemdeseto Leto bilo je pričeto. Koj obetalo je slabo,
Zlo je res prineslo s sabo. Prvi meseci so bili Zimski, ostri in nemili. Meseci pa pomladanski Bili so še bolj neznanski.
7l<r
"»K


Huda zima je snežena, Zima ostra in ledena, Ko zametejo snegovi In pritisnejo mrazovi. Kakor pred volkuljo sivo Ostrozobo, grabežljivo, Mora se zapreti staja, Da ta zver v njej ne razsaja, Da med ovcami ne davi, Strašne škode ne napravi: Prav tako pred zimo strašno, Skrivajo ljudje se plašno; Vse podviza se in žuri
V	hišo za zaprte duri. Zima strašna je, nelepa,
V	hišo vse ljudi zaklepa. A po zimi vse se rado
S sladko to tolaži nado: Če imamo zdaj ledeno, Prišlo tudi bo medeno. Res je zima zdaj ledena, Huda, ostra, kar strupena: A pomlad, pomlad zelena Vsem je mila, zaželena. Zima je prešla ledena, Prišla je pontlad zelena. Pa še hujša ta je bila Ono leto, bolj nemila: Zima v hiše je podila, Ta pomlad je ven gonila, Ven iz hiš, iz stanovanja, Kakor miši goni kanja.
Ko je njiva zelenela In je kukavica pela, Vse je popustilo koče: Bežal je s sinovi oče, S hčerami bežala mati Iz doline v svet gorati. Dolge in številne trume Vidim bežati tja v šume.
Vse na potu vidim v klance,
V	klance strme in gorjance.
Čudni dnevi so pomladni Letošnji, res nenavadni! Kam bežiš, ti hišni oče, Iz domovja in iz koče? Kaj pustiš, da v tvoji hiši Zavladale bodo miši ? Skrben moraš biti, priden, Gospodaren in previden. Zdaj so prišli časi setve: Veš, brez setve nič ni žetve. Kdor spomladi se ne trudi, Njega v zimi stradež grudi. Pomni, pomni: kadar zima Mrzla, dolga spet prikima, Bodo plakali otroci, Ker ne bode kruha v roci, In zboleli ti od glada, Oj, od glada in od strada. Kam bežiš, ti gospodinja? Prašna, glej, je v kotu pinja In kolovrat ti počiva, Mir in pokoj lep uživa.
V	hlevih se žival oglaša In po gospodinji vpraša. Platno beli in razgrinja Naj po vrtu gospodinja, Da se bode ubelilo, Zdaj, ko sije solnce milo. Hčere v gospodinjstvu uri, In podvizaj se in žuri!
Kaj od doma vsi bežite, Zapuščeno vse pustite
Gledi kmetiča Pribino: Tudi on beži z družino. Njih vprašajmo, kaka sila Z doma jih je zapodila. Milo gospodinja plaka, Solze goste mi pretaka.
7iS
Is
■sK
A poslušaj gospodarja, Žalostno on odgovarja:
Radi bili bi v domovju, Rajši kakor pa v grmovju. Da bi delali na polji, Bilo bi nam bolj po volji. Pa nemila nas je sila 7. doma našega spodila. Oj, velika je zadrega Vzrok selitve in pobega: Mi smo verni kristijani, Pravemu smo Bogu vdani. A gospodje in boljari
Slabi
Naši predniki Sloveni Bože so imeli v ceni; Bili dolgo so pogani
V	krstni vodi ne oprani,
V	zadnjem času pa se dalo Krstiti jih je ne malo. Prišli k nam so krščevalci, Mašniki, oznanovalci Svete vere od zapada, Prišli so iz Solnograda,
Pa so mnogo jih krstili. Obri prav za prav so bili Vzrok le tej spreobrnitvi, Naši pokristijanitvi: Tam od vzhoda so se vsuli, Nad Slovence so prihruli In jih kmalu obvladali In jih kruto strahovali. Slo nam je tedaj prav slabo, Da je prišel rek v porabo: Komur gospoduje Ober, On za smrt je vsak dan dober. Ko pa Ober je le davil, Borut se mu je ustavil. Bil je knez to korotanski,
Veri še so vdani stari. 7.daj so se pa zarotili, Da nas bodo vse pobili. Drobna ptica v gozdu poje, Skupaj kliče mlade svoje: Pa še drugo čuj ti petje V letošnje zlo mladoletje: Bojna tromba tudi poje, Vkup poganske kliče roje. Da gredo nad kristijane. Črne imajo nakane. Žalostni glase se glasi, Prišli nam so slabi časi.
easi,
Takrat bil je še poganski. Ali sam ni nič opravil, Ober le še bolj je davil. Naši so preslabi bili Proti divji ptuji sili.
Bili rod so pač ratarski. Na zahodu je bavarski Živel narod. K njim zatekel Borut se je, pa jim rekel, Naj pomagajo mu v sili, Da bi Obra zapodili, Da se več ne bode vračal, Stroške vse jim bo poplačal. Prišli so v pomoč Bavarci. Težki njihovi udarci Kmalu Obre so pobili In od naših mej spodili. Ko pa Obre so zmagali, Morali so ž njimi tali Iz slovenske zemlje iti In njim za poroke bili, Da sedaj Slovenci bodo Njim izročili usodo, Da slej bodo njim podložni
t>
6~
G
s>!£
In živeli ž njimi složni. Nemci zdaj so čez Slovenstvo Prilastili si prvenstvo. Pa nesreče ni brez sreče. Sreče smo postali veče Mi deležni. Prej Slovenci
V	zmote so živeli senci, A po Nemcih so prejeli Svete vere glas veseli. Tudi Borut za poroka Svojega je dal otroka
In nečaka Hotimira, Da ne bo razvnel prepira. Ko pa Borut, slavni kneže,
V	grob k očetom slavnim leže, Sin Kakacij je vojvodil
In Slovencem pravdo sodil. Ali ni se dolgo trudil, Kmalu se je v zemljo zgrudil. Hotimir je korotanski Knez postal, že knez krščanski: So Bavarci ga krstili In ga v veri so vzgojili,
V	sveti veri, verj pravi, Pa ga dali očetnjavi. Novi kneže je krščanski Zmoti se uprl poganski. Bival je tam v Solnogradu Svet škof, znan po vsem zapadu, Oj, Virgilij, škof vladika, Sveti cerkvi čast in dika. Njega Hotimir je prosil,
Naj bi prišel, naj bi nosil Nove vere luč in širil, Naj bi z Bogom rod pomiril. Ni še mogel škof sam priti In Slovencev sam učiti. Ali je poslal Modesta, Ki mu desna bil je zvesta. In Modest je širil vero, Spreobrnil nekatero Vas in selo je pogansko
Ter naredil je krščansko: T.epe cerkvice so vstale In se k nebu vzdigovale. Kmetsko ljudstvo, staro, mlado, Vse je poslušalo rado \*ovo vero zveličansko In zavrglo je pogansko. Ali naši mogočnjaki, Velikaši in veljaki Se ostali so pri starem: Ni jim všeč, ni ljub bil jarem Nove vere, ki veleva Pokorjenje in nadeva Za dolžnost premagovanje, Vzdržnost in zatajevanje, Res se tudi njih je dalo Krstiti z vodo ne malo. Ali le na videz. Dali Krstiti so se, ker bali Knezove so se ostrosti, In kazalo jim je dosti Več dobička in pa hasni, Ako niso prepočasni.
Ali Hotimir je. lani Sel za otci v dobi rani.
V	dobi rani v grob je legel, Pa nebeško čast dosegel. Komaj je oči zatisnil, Glasno koj pogan je vrisnil. Vladuh, mladi sin, naslednik, Bil je takšen, kakor prednik: Ves goreč za vero sveto
In razširjal jo je vneto. Pa mladost njegovo zviti Zdaj pogan če izrabiti. Vzdignili so se veljaki In boljari mogočnjaki Proti vojvodi Vladuhu
V	oholosti in napuhu. Pak prisegli pokončanje.
In njih moč in njih veljanje
<y
Ti s"

V<L S
Druge še je ostrašilo In v njih tabor privabilo. Hud so ogenj vstaje vneli In krvav poboj začeli. Prišla je pomlad zelena, I.epa vigred, zaželena. Ali hujša je kot zima. Človek zdaj še v hiši nima Več zavetja in zaslombe. Glasne so zapele trombe, Pa znanijo čase bojne, Čase hude, nepokojne. Vstali vstajniki poganski Kranjski so in korotanski. Se pomurska je gospoda K njim stopila: Vojevoda Vladuh ni jim nič po godu, Češ, da je sovražen rodu: Običaje, vero staro
V	staro hče zavreči šaro; On je velik samosilnik: Vsem bi stopil rad na tilnik. Zbralo se jih je obilno,
Z vojsko planili so silno Nad rojake deželjane, Nad uboge kristijane. In vprizarjajo prizore Nenavadne: bratomore. Hlapcem svojim so na čeli, Pa divjajo po deželi.
V	mnogih se vale kardelih Po krščanskih selih belih. Strah in groza, koder stopa Njihova katera tropa:
Vse, kar živega dobijo, Ti neverci pomorijo.
Vsa zapalijo selišča, Vsa razrušijo ognjišča. Po deželi jok se sliši
V	sleharni krščanski hiši. Pa najhujši še so čete, Veri naši kar zaklete,
Ki jih Gojnik glasoviti Vodi, vodja strahoviti. Krvoločen kakor tiger Takih je prijatelj iger, Da nad vas krščansko plane In potolče vse vaščane Ter iznese jih na polje: Takrat volje je najbolje. Proti naši vasi stopa Roparska že njega tropa. In zato hitimo v goro, Da dobimo tam oporo. Ti umej nas, oj prijatelj, Ti prijatelj spraševatelj: Rojstvene so hiše pragi Sleharnemu mili, dragi, Pa življenje še bolj drago Vsakemu je in bolj blago. I.e v nižavo ti pogledi, Kaj godi se v strašni zmedi: Strašne se stvari godijo, Da se ti lasje ježijo. Vse zdaj mora zapustiti, Kdor življenje hče rešiti.
V	goro moramo bežati, Srečnejših pričakovati Časov, ko se bomo smeli Spet vrniti k vasi beli.
V	gori bomo pa prosili, Naj se Rog nas, rev, usmili.
Oblaeiea.
Lepa vinska si gorica,	Solnčna se gorica smeje.
Lepa žitna si ravnica!	Če je leto rodovito,
Kadar solnce toplo greje,	Žito raste kar očito.
7is
b

Hitro se grozdki redijo In klasovi rumenijo. Kmetiču se sveti lice, Ko po sredi gre gorice. Ko po polju gre košatem, Ziblje v upanju se zlatem : Kmalu, kmalu bo trgatev, Kmalu bo bogata mlatev. Vinca dala bo gorica, Žito plala bo ravnica. Žito tečnega da kruha, A če bodo usta suha, Vince sladko bo užival, S kapljico bo kruh zalival. Dobre bo s sosedi volje, Dobre volje kar najbolje. Pil bo vince iz gorice, Pesmi pel bo radostnice. Lepa vinska si gorica In zelena ti ravnica: Daste dobre mi pijače In pogače ugrizače! Hvaljen bodi Bog in moljen! Pravi kmet pa zadovoljen Proti domu on koraka, Kjer družina pridna čaka. V licu sije mu veselje, Spolnjene že vidi želje. In že v glavi svoji misli: Bodo li prostorne svisli Letos dosti in hramovi Za pridelek lepi novi r Lepa vinska si gorica. Lepa plodna si ravnica: Kadar lepo obrodite, Kmetiča razveselite! Da mu v prsih srce polje, Da je razigrane volje.
Letos ga pa žalostite, Ker slabo, slabo brstite. On ne hodi po ravnici
Z radostnim izrazom v lici. Kmetič letos več ne misli: Bodo li prostorne svisli In kleti in pa hramovi Letos za pridelek novi? Letos vse je, vse drugače, Vse drugače, ne domače. Kmet pregnan je iz domovja Daleč gor na vrh skalovja. Tam na gori je visoki,1 In teko mu solz potoki. Žalostno sedaj vzdihuje. Ko v nižavo pogleduje: Žalostna mi ti, gorica, Žalostna mi ti, ravnica: Letos mi ne daš pijače Ni pogače ugrizače. Letos dom bo moj pogorje. Tu bom suhe grudil skorje, Grozdne solze bom le točil, Ž njimi suho skorjo močil. Leto strašno slabo kaže, Slabo kaže, se ne laže: Pokončane so gorice, Tožno kažejo zdaj lice, In ravnica vsa je strta, Opustošena, odrta. Nad nižavo kar največa Prišla letos je nesreča.
Oblačica se je grda Pripodila sem čez brda. Naglo se je pripodila In nebo je vse zakrila In viharno je vršela In nad poljem obvisela. Iz oblaka pada toča, Lije ploha, glej, deroča, Blisk v oblaku se užiga, Iz oblaka strela šviga. Strele padajo ognjene, Prav nobene ni vodene.
eJ
s>
Oj, gorje ti zdaj, gorica! Tožna zelena ravnica! Toča bije, ploha lije, Vse uniči, vse razrije. Strela pa ognjena šviga, Kar dosega, vse požiga. Da plamenom v last poslopje In užge seno in snopje. To ni oblačica grda, Ki se pripodi čez brda: To je Gojnikova tropa. Ta po polju lepem stopa. Kakor silen piš razsaja, S strahom vso ravan navdaja.
Vstali vstajniki poganski Kranjski so in korotanski.
V	mnogih se vale kardelih Po krščanskih selih belih.
V	besji besnosti besnijo In požigajo, morijo, Obri ne bi mogli huje. Najbolj pa se odlikuje, Bodi v hudi si boritvi, Bodi v strašni si moritvi, Gojnik, vodja glasoviti, Stojmarov sin strahoviti. Stojmarov sin slavnoroden Gojnik je boljar svoboden. Gospodar tam v Sobolgradu, Ki se ni še vdal napadu. On z Avrelijem je v rodu, Vsem boljarom je po godu: Mladec to je čvrst, pogumen, In voditelj vojni umen.
On zna samostrel prožiti In puščice nasaditi, Da mu daleč ni vrstnika, Ravnega mu ni vojnika. Korenjak od nog do glave Ves željan je bojne slave. Pa gori še za bogove,
Klet sovrag je vere nove. Zbral veliko je kardelo In postavil se na čelo Ter zagnal se dol je z grada Nad nižavo iznenada. Planil je nad kristijane, Da jih stere, da jih zmane. Tolpe po vaseh je vodil, Vse Dolenjsko je obhodil Tja do mejne reke Kolpe. Strašne so njegove tolpe! Iz vasi v vasico grejo, Kot oblak poguben vrejo. Kot oblačna se gromada Pripodi kar iznenada Nad gorico in ravnico In nad trg in nad vasico In pustoši in požiga, Gojnik s svojo tolpo šviga: Oblačica vrste nove Trope divje so njegove. Grom to njihovi so vriski. Sulice pa njih so bliski. Toča njihova je kopje, Pada vse pod njim ko snopje. Strele pa so njih puščice, Hude so le-te strelice. Sulice so se bliskale: Vihro napovedovale: Njih strelice so letele: Poletele, vse zadele; Kopje je okrog švrkalo: Kamor palo, vse končalo. Vrejo strašne tolpe, vrejo, Iz vasi v vasico grejo;
V	jedni roci s plamenico,
V	roci drugi pa strelico. Plamen polje, plamen šviga, Daleč sega, vse požiga. Kamor divja stopi tropa, Vse požiga, pleni, ropa.
Oj, gorje je tisti vasi,
Kjer ravnajo prepočasi Na pobeg se prebivalci! Privihrajo razsajalci: Materi vzemo otroke In iztrgajo iz roke lil razčesnejo na dvoje. Mati mora dete svoje Gledati, kako umira, In zastonj se jim upira. Slednjič se še nje lotijo, Razmesarjeno pustijo Kar na cesti tam na vasi, Da umira tam počasi. A dekleta vsa ujeta, Glej, na drevje so razpeta: In ko reva milo toži, Tropa v njo puščice proži. To počenjajo povsodi, Strašna jih zdivjanost vodi. Teče kmetska kri v potocih, Oj v velicih in širocih. Nekateri so branili Proti tej se strašni sili. Ali kaj bo kmet napravil Pojedin! Ko je poplavil Hudournik že ravnine, Vse ravnine, vse nižine, Kaj nasip ti majhen zmore: Voda pribuči iz gore, Vse uniči, vse preplavi, Kar se jej na pot nastavi, In povodenj dalje dere, Vse podere, vse potere. Vso deželo poplavile In jo s plavom so pokrile Gojnikove strašne tolpe, Vse Dolenjsko tja do Kolpe. Vsa dolenjska stran je plaha. Gojnik v skok po ravni jaha. Prileti nad vas z naskokom, Prileti z napetim lokom, Naglo po ravnici šviga
In pustoši in požiga Po vsi krajini dolenji. V slednji je krščanski srenji Vse uničil, ugonobil, Kar je v svoje roke dobil. In vprizarjal je prizore Nenavadne : bratomore. Strah pred njim in trepet hodi, Groza je za njim povsodi.
Celo leto je grmelo In treskalo in kipelo. Celo leto so pogani Trli zemljo razdivjani. Vse, vse mora zapustiti Kristijan in v goro iti.
Ko se leto je nagnilo In naposled poslovilo: Bile strte so gorice, Opustošene ravnice. Opustošene vse njive, Trate, travniki in grive.
Vsa nižava je puščava, Pusta, prazna goličava. Kupi kažejo pepela, Kier so nekdaj stala sela. Hrami božji so razdrti, In duhovniki zatrti, Ali daleč v stran pregnani. Veselijo se pogani.
Kristijani pa v tej sili Vendar niso še zdvojili. Res da pili so iz kupe Bolečin, pa lepe upe Sveta vera je budila In jih lepo tolažila.
Pridi radost, žalost pridi, Veren človek vedno vidi
.s><£ P
V luči vere privoljenje Božje ali pripuščenje. Ta zavest ga osrečuje, Ga kroti in okrepčuje : Ona ga brzda v radosti In tolažbo da v grenkosti.
Človek lahko zmir je srečen, Ki je Bogu zvest in všečen. Kristijani v oni sili So tako se tolažili: Bog nebo pooblačuje, Bog je tudi prevedruje.
Pomoe,
Bog sedi v neba višavi In po zemski zre nižavi: Iz višave gleda sinje Doli na ljudi) stopinje. Gleda na njihova pota, Kje je senca, kje temota, Da se tamkaj njemu skrije, Kdor počenja hudobije ? On veliko jih potere In jim sedeže razdere. Druge dene na njih mesto, Ki imajo srce zvesto. Ker pozna njih zla dejanja, Noč jim pošlje pokončanja. V kratkem času so zatrti: Na očitni in odprti Plani zlobne Bog pobije, Da se nihče ne prikrije Svetu in razgledovanju, Čudu in posmehovanju. Niso prav nič se zmenili Za Boga. Zdaj so storili, Da je prišlo pravočasno K Bogu vpitje onih glasno, Kteri so v nadlogah mnogih: Bog je slišal glas ubogih. Glas je slišal kristijanov T rtih hudo od poganov. Že pošilja pomočnika, Iz zadrege rešenika. Vojvoda bavarski Tesel Odrešitev je prinesel Stiskanemu vojvodiču
In vsem vernim o božiču. O božiču prav je bilo, Ko se to je dogodilo.
Bil je čas kaj nepriličen, Nič vabljiv in nič kaj mičen, Vreme ni bilo ugodno, Bilo nič ni kaj razhodno: Brili mrzli so vetrovi In zapadli so snegovi. Ali Tasilo vojvoda Vendar ni se zbal pohoda. On ni mogel več prenesti Te krivice v svoji vesti, Ki se je godila veri In vsem vernim v taki meri. ,Pojdimo v pomoč Vladuhu, Če je zima, pa v kožuhu! On je naš zaveznik mili, Zdaj je pa v strašanski sili. So uprli velikaši Njemu se in veri naši. In odrekli mu pokornost In razširili upornost Naglo so po vsej deželi: Svojim hlapcem so na čeli; Pa divjajo grozovito Proti vernim neprikrito. To početje je kaznilno. Pojdimo tja z vojsko silno Kaznovat veleizdajo, Zadušit upor in vstajo! Vrni, pravi, posojilo :
<ii
7/G"
Is "»K
Dajmo torej jim vračilo.
V	roke primimo omelo Pa osnažimo deželo Grdobije, vere stare : Pometimo vse boljare, Kot pomete se nesnaga
Tja na prag in potlej s praga! Vreme sicer ni ugodno, Nič vabljivo, ni razhodno; Ali prevelika sila Zdaj Vladuha je privila. In namestu da sedeli Za pečjo bi in se greli, In na namestu da ostali Bi doma in drva žgali, Naj zagrabi vsak polence, Nad uporne gre Slovence. Dajmo nauk jim svarilen, Dajmo vzgled jim pokorilen!' Rekel vojvoda je Tesel In pomoč je hitro nesel.
V	trombo je zatrobil bojno: Vzdignil vojno mnogobrojno. Sneg je zemljo bil pobelil, On pa vojsko je razdelil
V	tri oddelke in na kraje Ž njimi je odrinil vstaje. Spet Vladuha bo za kneza On postavil, to priseza. Lahke je imel opanke: Prišel je čez Karavanke
V	naglici na tla gorenjska, Kmalu tudi na dolenjska.
Ž njim šel Vladuh tudi kneže, Da gospodstvo spet doseže. Zdaj so vstajniki se zbali In strahu so trepetali. Zdaj pogan postal je plašen. Tasilo je vodja strašen.
V	skok in splav je on pridirjal, Pred seboj trepet razširjal. Naglo šel je nad veljake
Nad poganske mogočnjake. Kar posamič jih je zgrabil In razbil. In ni pozabil, Kaj počeli s kristijani Ti pogani so še lani. Mnogim mrzli grob postelje, Mnoge pa s seboj odpelje, Pelje čez gore visoke In njih žene in otroke.
Gojnik vkup je hlapce spravil,
V	bran se Tasilu postavil Tamkaj v lepi krški ravni, Lepi ravni, staroslavni.
Bila borba to je hrupna, Bila borba je obupna. Le ti Gojnika pogledi
V	tej veliki bojni zmedi: Ni trenutka ne počiva. Svoje on naprej poriva
In vspodbuja jih z besedo In z dejanjem: Kar tja v sredo Med sovražno plane vrsto Z zbrano četo, najbolj čvrsto.
Konja brzega on jaha, Na obe strani mi maha Z bridkim mečem po Bavarcih. Bil izurjen je v udarcih. On umeje dobro seči, To mu mora vsakdo reči. Konj se peni in sopiha, Gojnik pa krepko udriha. Ali proti neštevilni Vojni parski kaj vsi silni Njega zmorejo napadi r Za bavarsko vrsto zadi Borci vsi še čili, sveži Čakajo, stoje na preži: Se vrzel je naredila, Hitro se je izpolnila.
Na.
«1
Gojnik pa le še vspodbada Svoje hlapce in napada. Pa zastonj se Gojnik trudi. Mož za možem se mu zgrudi Na žemljico in utihne, Mu življenje smrt upihne. Vedno se število manjša, Vedno vrsta se mu tanjša. Skoraj vse je že poklano. Noč je padla na poljano In vse v plašč je svoj zavila. Bila Gojniku je mila: Temo hoče porabiti In življenje si rešiti: Konja Gojnik zdaj zabrne In beži v temine črne. Rano vreže v mečo vrancu, Da ga nese gor po klancu Hitro v temne, goste šume, Iz očij bavarske trume,
Ki za njim se je podila, Da bi živega dobila.
Gojnik pa le dalje hruje. Pa mu je čez dalje huje. Ko beži 011 tja v temine,
V	glavi čuti bolečine. Roko položi na glavo, Pa jo vidi vso krvavo; Rana, čuti, je velika: In iz rane krvca sika. In hudo boli ga rana, Tjakaj v meče mu zadana. Ko le dalje, dalje sili,
V	glavi se mu motovili. In začne se mu vrteti
V	glavi. On začne medleti.
S konja pade. Tam na bregu Obleži nesvesten v snegu.
Idolnik.
Zmagano leži poganstvo. Knezovo je veličanstvo Po deželi spet priznano In krščanstvo spoštovano. Prosti zdaj so kristijani: Vsi pogani so ugnani. Vstajnike po vsi deželi Vse Bavarci so pomeli: Mnoge v črni grob poslali, Mnoge pa so odpeljali S sabo čez gore v ptujino Z njihovo vso rodovino. Mirna spet je knezovina. In pokojna je ravnina. Kmetje so se iz grmovja Povrnili na domovja. Obdelavah spet polje, Spet so bolje bilj volje. Da pa tudi njih bi polje
Dušno se gojilo bolje, Zlasti še, da zaslepljencem Pot bi se odprl k studencem Žive vode, prerojenja In duhovnega življenja, Spet Virgiliju je kneže Svoje razodel poteže: Naj mu pošlje svečenikov, Vnetih, vzornih pomočnikov. Rad postregel je vladika: Vnema njega je velika; Poslal je duhovne vnete. Ti so pa resnice svete Narodu oznanovali, V srce, v dušo jim sejali. Ko pomlad je zelenela In se je lepo vzcvetela, Tudi vera razcvetela In je srca toplo grela.
a
7i<z
»4
Is
«>K
Spet se je Bogu dajala Čast pristojna in zahvala. Kmetje so Boga hvalili, Da so srečno vse prebili, Kar počeli so pogani Proti njim nedavno, lani. Radi so se pomenili, Kaj so lani vse prebili Od upornikov mogočnih, Od poganov krvoločnih, Ko divjali so v kardelih Po krščanskih selih belih. Pa najhujši bil je Gojnik. Hujši kakor vsak razbojnik. ,Kje je neki zdaj ta Gojnikr Najbrže je že pokojnik. Najbrže leži že mrtev, Hudobije svoje žrtev. Ni glasu po njem več čuti Po krvavi bitki, 1 juti, Ko je Tesel zbil njegove Roje divje in surove. Ali skrit kje životari In je zaslepljenec stari? Nove kje naklepe kuje, Nove kje osnove snuje : Gori pač ne v Sobolgradu : Tesel ga je vzel v napadu. Grad do tal so razrušili, Zdrobili in vpepelili. Lahko pa je kje drugodi: Morda 011 po gori blodi, Nove prilike le čaka, Da krščansko kri pretaka. Ko spet pride do pobojev In zmešnjav in nepokojev, Da zdivja nemilosrdno? Pa nihče ne ve za trdno. Vsa dežel se poprašuje In po njem poizveduje. Pa ne ve v ravnini živa Duša, kje zdaj Gojnik biva.
Oj, ti solnee, ti rumeno, Ki obsevaš vso zeleno Zemljo, njive in nižave, Loge, šume in višave: Ti povej mi po pravici, Ali vidiš na žemljici Gojnika vojnika kodi r Ali še po zemlji hodi ?'
Nad žemljico solnee sije. Njemu nič se ne prikrije: Vse odkriva, kar le biva, Naj se še tako mu skriva. Teče, teče Sava reka, Po ravnini lepi teka. Lepa krška je ravnina, Lepa njena je dolžina. Naposled se pa vzdiguje In se v goro povišuje. Solnee sije po ravnini, Sije tudi po višini. Na višini raste šuma. Tiha šuma je brez hruma. Peva tu le drozd in ševa.
V	šumi hišica sameva: Hiša mila, hiša bela Tu stoji vsa osamela Med borovci in topoli, Pa se vendar vidi doli: S hiše bele na samini Vidi se po vsej dolini. Solnčece je gor prispelo,
V	hišo se ozrlo belo, Noter v hišo se ozira,
V	njo zvedav pogled upira:
V	stranski sobi, glej, počiva Mlad bolnik pa spanje vživa Mlad bolnik, ves bled, slaboten Shujšan, reven in siroten. Gledi bliže ti bolnika : Gojnika spoznaj vojnika! Gojnik to ti je v resnici,

ste
Pa boleva v tej stanici. Ali zdaj je ves drugačen, Zdaj ni več tako junačen; Ga bolezen je splahnila In hudo ga oslabila. Lice ima vse brazgotno, Roko ima vso suhotno. Mirno spava danes spanje,
V	spanju sanja lepe sanje: Ustne so mu v smeh nabrane, Mirno spava, da ne gane.
Solnce se je poslovilo,
V	sobi se je zvečerilo. A bolnik ta še počiva In počitek sladek vživa. Stopil mož je zdaj v stanico,
V	to stanico osamnico. K postelji se približuje In bolnika ogleduje. Zadovoljno kima z glavo: ,Tako spanje je pa zdravo.' Ko se slednjič je prebudil, Mu besedo je ponudil:
,Večni bodi Bog zahvaljen! Kmalu bodeš ti ozdravljen.'
,Kje sem ? Kdo si ?' zdaj sprašuje Ga bolnik in gleda ptuje. ,Pri ljudeh si dobrih', pravi Mož prijazno in pristavi: ,Dobro tebi vse želimo, Radi vse s teboj delimo, Kar premoremo, imamo, Iz srca ti radi damo. Kristijan vsem rad postreže, Vsakemu rad kruha reže.' ,Kaj si kristijan ti?' vpraša Ga bolnik. A ta naglaša: ,Kristijan sem ! Jaz sem krščen, In med kristijane vvrščen. Svitoslav se imenujem In se s križem prekrižujem. Moja tu je domačija, Domačija je samija: Na samoči nad dolino S svojo tu živim družino. Vsi smo verni kristijani, V krstni vodi vsi oprani.' ,Veš pa ti', bolnik zdaj vpraša, ,Koga hrani hiša vaša?' ,Dobro jaz poznam bolnika, Tebe Gojnika vojnika.'
Usmiljonik
Zdaj bolnik pa bridko vzdihne, In za dolgo mi utihne. Slednjič vendar se oglasi, Pa vprašuje ga počasi: ,Torej to že veš ti, kdo sem. Ali vprašam te, kako sem Prišel v hišo jaz krščansko? Moje je ime strašansko Bilo prej med kristijani Po dolenjski celi strani.'
Svitoslav pa odgovarja In besede poudarja:
,Dolgo si hudo boleva!, Zdaj pa vendar si okreval Toliko že, da brez škode Lahko slišiš vse nezgode, Ki so tebe dohitele Ter na našo postelj dele. Se spominjaš se, da lani Strašno ste nad kristijani Vi besnili in divjali, Jih preganjali in klali. Vstali vi ste velikaši Proti veri sveti naši. Bili v stari ste še zmoti,


Bili proti nam v zaroti. Ti si bil še najstrašnejši, Naš sovražnik najbesnejši. Prišel pa je z vojsko Tesel In rešitev nam prinesel. Hitro je potlačil vstajo, Kaznoval veleizdajo. Vstajnike je stri in zdrobil In jih v svoje roke dobil. Tudi nad te so prihruli In so z roji te obsuli. Sicer bil si se ustavil, Ali nisi nič opravil. Tvoje hlapce so pobili Skoraj vse in polovili. Ti si Tasilu ubežal, Dasi nate 011 je prežal. Ranjen v glavo, ranjen v meče Bežal si iz bojne gneče.
V	gosti ti si skril se šumi Bil zasledovalski trumi.
Pa oslabel si na begu. Padel s konja si. In v snegu Našel sem te jaz ležati Drugo jutro. Maščevati Nad teboj že mislil prvi Sem trenutek se: tam v krvi Te pustiti ali iti Ter Bavarcem naznaniti. Brata mojega Pri bi no Z vso njegovo rodovino Ti si bil pognal v grmovje Ter vpepelil mu domovje. Pribežali vsi so k meni Na ta višek osamljeni. Tu dobili so zavetje. Še le zdaj na mladoletje
V	raven so se povrnili, Da bi zopet dom zgradili. Ko pa gledal sem te v krvi: Mene mik minil je prvi,
Sla in mik po maščevanji.
Glas začutil sem notranji: ,To ne bilo bi krščansko! Kaži vero ti dejansko: Vrni z dobrim ti vse slabo, Da bo milostljiv Bog s tabo. Vse sovražnike ti ljubi, Ne izroči jih pogubi!' Glas notranji mi je rekel. In domov sem hitro tekel In prinesel ti pijače Sem krepilne, in domače Sem priklical: naredili Tebi smo nosilce v sili In na dom te nesli urno, Kar se je le dalo žurno. Stregli smo ti ljubeznivo, Kar smo mogli le skrbljivo. Bile so nevarne rane Prav globoko ti zadane. In vročnica prav nemila Tebe se ie polotila. Pa imel si ti zdravnico, Dobro veščo lekarico. Naša teta je starica, Pa je vešča lekarica. Zna napravljati zdravila In obladke in mazila Iz zdravilne gorske zeli, Da smo lahko je veseli. Dobro res ume lekarstvo. Prišel ti si v njeno varstvo. Rane ti je izpirala, Pridno jih obvezovala. Drugi za te smo molili: Zdravja smo Boga prosili. Bog je roke radodarne: Rane niso več nevarne, Te pustila je vročnica, Pomagala je zdravnica. Hudo vse je že prestano. Pač boš moral ti še vdano Precej dolgo še strpeti
V	sobi, v postelji se greti. Slab boš dolgo še, slaboten In boš reven in siroten.
V	nas bolezen pride z vozom, Ven gre z nitko in motvozom. Gost pa ti si nam pozdravljen, Dokler nisi ti ozdravljen. Ljubimo te kakor sina,
Kot človeka domačina. Bog naj nas zato poplača, Ki najbolje vedno vrača. Pa najlepše to plačilo Za vso našo skrb bi bilo, — Bolj na tiho zdaj pristavi Gospodar: Če te ozdravi Dušno tudi, če kesanje Da ti Bog in pa spoznanje. Ako da, da Gojnik vrne Iz teme se strašne črne In na prava pride pota, Ter ga ne slepi več zmota Stare vere zaslepljive, Vere krive in lažnjive.'
Svitoslav je to izrekel, Pa kako hudo je spekel Gojnika! Doslej je nemo Ga poslušal z neko vnemo. Zadnja speče ga beseda,
V	lica njega prej vsa bleda Kri mu šinila je vrela,
Da so naglo zažarela: ,Hčete me spreobrniti,
Lepa
Tam na gori, na zeleni, Gosto z drevjem obsajeni, Dve drevesci mi stojita, Proti nebu mi kipita. Sta drevesci to še šibki. Ter muževni in pa gibki.
Kristijana narediti! Veste, nikdar in nikoli Stojmarov sin ne privoli. Kakor hitro jaz ozdravim, Precej se od vas odpravim. Nečem več pri vas jaz biti: In kar precej hčem oditi.' Pravi to in kvišku hoče, Pa omahne in zastoče. In zapre oči, zbledeva,
V	nezavesti omedleva. Smili dobremu se oči: Hitro mu v pomoč priskoči. Pa odene ga skrbl/ivo,
Pazi nanj prav ljubeznivo.
•Slab je, govor ga utrudil, Da se koj nazaj je zgrudil.' Oče gospodar to pravi.
V	hiši svojim pa pristavi: ,Se bo ležal on siroten, Se je reven in slaboten. On potreben je pokoja
In molitve. Deca moja, Mi vsi za njega molimo! Večnega Boga prosimo: Milostljiv mu Bogec bodi, Ki ves svet ravna in vodi. Srečko ti in ti Ivanka, Le molita brez prestanka, Vsak dan zanj lepo molita, Milosti mu izprosita!'
vojiea.
Drevce jedno bor je raven, Tanka jelka pa je zraven. Lepo rasteta na gori Tam med jelkami in bori. Ni to bor in ni to jela, Ki sta se na gori vspela.
v
7iG
te
To sta dva otroka mila, Ki sta v gori se vzredila: Svitoslavov to je Srečko, Kakor bor postaven dečko; Sestrica mu pa Ivanka Jelka je le ona tanka. Pa v očetni rodni hiši Rasteta, sta vedno viši.
V	dobi sta oba še cvetni,
V	zlati dobi mladoletni. Srečko je kot borič raven, To bo kdaj junak postaven, Mlad je še, pa je razumen In je srčen in pogumen. Sestrica mu pa Ivanka Raste, kakor jelka tanka Tamkaj v gozdu, tam v zelenem. Pa po srčecu iskrenem
In pobožnem raste tudi: Vedno bolj se ona trudi, Da pobožno bi živela, Da bi duša jej vskipela Enkrat tja v nebesa' večna, Kjer bo večne čase srečna. Mladi Srečko in Ivanka • Rasteta mi brez prestanka: Rasteta v kreposti pridno, Dasi tiho, bolj nevidno: Prav je to, saj zmer ni pridno, Pravi star rek, kar je vidno. Viši rasteta in viši, Sta veselje celi hiši.
Stari oče, stara mati,
V	letih so zelo bogati. Stari svet pa resne misli Ima prav posebno v čisli: Žalostna pa tudi včasi Misel rada se oglasi,
Ker se smrt že približuje, Z žalostjo jih napolnjuje. Ali Srečko in Ivanka
Sta vesela brez prestanka. In zakaj bi pa ne bila: Strast nobena ni kalila Čistega veselja jima: Kdor nedolžno srce ima, I.ahko se raduje vedno, Kolikor je prav in čedno. Naj se smeje prostodušno Dete. da je le poslušno! Mladi Srečko in Ivanka Sta vesela brez prestanka. Deček je kaj rad radosten, A zato pa ni norosten. In živahna je mladenka, Vendar ne razposajenka. S svojim preprostim vedenjem, S spraševanjem, govorjenjem Delata otroka dosti Dedu, babici radosti. V smeh ju spravljata otroka Vsa nedolžna, urnoskoka. Stari oče, stara mati Rada gledata na trati Mila vnučka igrajoča In glasno se smejajoča. Pa se zopet oživita In se v duši omladita. Tudi hišna teta rada Ta otroka ima mlada: Rada ju kaj podučuje Ali kaj pripoveduje. Kajpak, staršem še največa Radost sta, največa sreča: Vsako spolnita povelje. In zato sta jim veselje. Vsem sta radost prav velika, Še za Gojnika bolnika.
Leto bilo je že vroče, Solnce grelo je pekoče. Zunaj je duhtelo cvetje, Ptičje je donelo petje.
A bolnik še ni okreval, Da po vrtu bi hodeval, Da bi sam nabiral cvetje In poslušal ptičje petje. Gojnik moral je še biti
V	sobi in ni smel ven iti. Vendar živel ni brez cvetja In ni bil brez vsega petja: Vonj cvetic je le okušal, Tudi petje je poslušal:
Iznajdljiv.
Sprva sta se naša mala Tujega bolnika bala. Ko so ga prinesli z brega, Izkopavši ga iz snega, In sta videla krvavo Tujega človeka glavo, Strani sta zbežala plašno, Bala sta se njega strašno. Ko sta slišala kasneje Teto praviti, da preje Bil je človek to strašanski:
V	veri živel je poganski Pa je po vaseh razsajal, Kakor silni piš razgrajal In moril je in požigal In na vislice je dvigal Vse žene in vsa dekleta
V	vasi vjeta in zateta, — Strah imata pred vojščakom Takšen kot pred volkodlakom. Deli ptujca so v stani co,
V	stransko sobo osamnico: Tam je ležal in se zdravil. Kdo bi bil otroka spravil
V	sobo k postelji njegovi! Pa prešli so prvi dnovi. Kmalu že obadva mika
In ju vleče do bolnika. ,S postelje tako ne more,
Srečko in Ivanka mila Sta mu bila ter nosila Vse najlepše mu cvetice Tja na okno iz gredice. Vsak dan tudi sta mu pela In mu srce s petjem grela: Tam pred hišo tam na klopi Ali tamkaj v vrtni lopi Lepa ta dvojica čička, Pojeta kot dva mu ptička.
zdravniea.
Da bi spodil nas na gore', Rekel neki dan je Srečko, Ki je bil pogumen dečko. Ko je spal, je šel pogumno K njemu, kajpada brezšumno. Nič ni hotel, nič ni storil, Deček potlej je govoril: ,Saj ne kolje, saj ne davi.' Kmalu tudi sestro spravi, Da gre bliže do bolnika, Tja pa dolgo jo že mika. • Zgodilo se je po sreči Ali po nesreči : speči Gojnik se je takrat vzbudil Pa nad njima se razhudil: Gledal je kot hudo vreme, Ki privre čez gorsko sleme, Da sta hitro ven bežala In sta zopet se ga bala. Starši pa so zdaj veleli, Ker so za nju skrb imeli, Da ne smeta več storiti Tega: ne več k njemu iti. Kdo ve, kaj bi storil ž njima! Morda stare misli ima: On je v zmoti še poganski In sovražnik je krščanski. Molita naj zanj iskreno In goreče in ognjeno:
vja.
s
S tem še največ zanj storita. Vse pa naj mu odpustita, Ker hudi ne smemo biti Nad nikomur. Odpustiti Moramo vsem kristijani, Ako prav smo Bogu vdani. Pridno zanj sta zdaj molila, Da bi zdravje izprosila. Dolgo je bolnik boleval. Sam najrajši je sameval. Bil je vedno slabe volje, Kakor da ga jeza kolje. Kadar pride k njemu oče Svitoslav, molči in noče Ni besede govoriti, In ne da se tolažiti; Kakor besnež se obnaša, Ako oče ga kaj vpraša, Kar od njega se obrne. Ko se oče potlej vrne K svojim, pa pripoveduje, Da bolnik se ne zboljšuje
V	mislih, da je vedno čuden In oduren, nepriljuden:
V	strop in steno pogleduje, Gleda neprijazno, ptuje: Vsem se revež v srce smili. Kaj naj bi še zanj storili ? Je Ivanka ljubezniva Deklica res iznajdljiva:
,Njemu dolg čas je v stanici, Saj je notri kot v temnici: Zunaj lepo je poletje, In je cvetje in je petje. Da ne bo mu kot jetniku, Temu našemu bolniku, Kitice mu jaz bom vila In na okence nosila. Prav gotovo prav po všeči Šopki bodo mu duhteči; S Srečkom pa mu bova pela In srce mu bova grela'.
To je rekla, govorila In je res tako storila. Kitice sta mu vezala, Pesmice mu prepevala. Kot škrjanček in škrjanka Znata Srečko in Ivanka Peti. To sta pevca vrla. To imata čista grla. Kakor zvon brni srebrni Tja po polju, tja po strni, Poje ta dvojica mila. Mati ju je naučila. To je bila blaga žena, Pevkinja zares rojena. Znala mnogo je prekrasnih Pesmij milih, blagoglasnih, Pa izurila je v rani Dobi v pesmi ja ubrani. Te sta pesmi rada pela Zdaj bolniku, ko sedela Tam pred hišo sta na klopi Ali tamkaj v vrtni lopi. Ali bil je za bolnika Ta lek mladega zdravnika?
Da bi videla v stanico, Izpoznala bi resnico, Videla bi, da po všeči Tujcu šopki so duhteči: In je petje njemu milo, Da ga vsekdar je ganilo: Rad na okno se ozira, Pogled svoj tja rad upira. Pridno on uho nastavlja, V licu se mu radost javlja. Neki dan pa, ko sedela Sta pred hišo in sta pela Kakor vsak dan običajno: Pa oba sta kar slučajno K okencu pogled uprla, Koga tamkaj sta uzrla ; Ptujec gleda ju prijazno



Ne.
«1
In posluša petje pazno. Ko uzreta, da ju gleda, Sprva se ju loti zmeda, Pa ker gleda krotko, milo, To oba je ohrabrilo: Pevala sta še glasneje In še lepše kakor preje. Ptujee se je izpremenil. Oče se zvečer je menil: ,Zdaj v ponaši bolj je miren, Več v besedi ni zadiren, Zdaj že da besedo lepo. Več tako ne gleda srepo V steno ali ven v topolje. Ako Bog da, kmalu bolje Bode mu na duši tudi: Več zlovolja ga ne grudi.'
Že se leto je nagnilo In se slednjič poslovilo. Ptice so na jug zletele. Rožice so pa zvenele. Ko se je praznilo polje, Bilo je bolniku bolje: Dolgo revež je bolehal, Zdaj se vendar je skolehal In se toliko pozdravil, Da se je na noge spravil. Sicer ni smel ven še iti, Ni smel sobe zapustiti: I.ahko bi se kaj prehladil, Spet na postelj se posadil.
V sobici je še ostajal, Notri se je izprehajal, Ali pa sedel na stolu In skoz okno zrl po dolu.
Pa otožnost ga obhaja, Ko pri oknu tam postaja. Čemu je tako otožen, Saj sedaj ni več nadložen ? Kakšna misel ga navdaja? Ali žalost ga sprehaja? Mar mu mučno to je stanje, Tako stanje in čakanje ? Misli li, kaj hče storiti, Kam na zimo hoče iti ? Do božiča, del je oče Svitloslav, še ni mogoče Njemu hiše zapustiti: Pameten on mora biti, Naj se varuje in pazi, Da se v zimi ne premrazi. Kam se hoče torej deti : Treba mu je potrpeti. Le potrpi, Gojnik, malo, Pa dajaj ti Bogu hvalo: Saj bo božič tukaj kmalu : Čuj pred hišo tam na tnalu Svitloslava gospodarja, Ki otrokom odgovarja: Kmalu božič se razsvita, Naj se nanj le veselita 1
Svoti v'G©Qr.
Nočca tiha, nočca blaga, Komu nisi mila, draga S svojo praznično milobo In tihoto in svetlobo? Noč, katera ti je slična? Noč katera bolj je mična ? Lučke je nebo prižgalo,
Vse se je zalesketalo: Toli milo, toli živo In prijazno, ljubeznivo Zvezdice nocoj migljajo In migljaje trepetajo Doli iz višave sinje, Kot miglja oko detinje.


In na zemlji, na sneženi, Na sneženi in ledeni Tudi lužice gorijo, Svetijo in plamenijo:
V	vsaki hiši, v vsaki sobi, Vse je ta večer v svetlobi. Lučke svetle, lučke zale Prav povsod so zamigljale Po trgeh in po vasicah, Po vrheh in po ravnicah: Lučko v hiši, glej, premožni,
V	kočici jo glej ubožni:
To večer je ves skrivnosten, To večer je ves radosten : Vse pokojno je in mirno, Mirno vse je polje širno. Slišati ni ropotanja, Ni kričanja, ni drdranja: Gre po zraku le šumljanje In prav tiho šepetanje. Le molitev glasna sliši Se po vasi v vsaki hiši. In pa mirni, krotki spevi In njih jeki in odmevi O Mariji, o Devici, ,Cisti Božji Porodnici, In o Jožefu pravičnem, Možu svetem, nesebičnem, ln o Detetu presvetem Sliši v spevu tem se vnetem. O večer, ti poln milobe In čarobne poln svetlobe, Blažena si noč božična, Noč katera ti je slična r
Sveta noč, oj noč božanska, Noč najlepša si krščanska! Ta večer rad vsakateri Svoj korak domov nameri. In naj zunaj burja brije, Potnika po licu bije I11 s snežinkami obsiplje,
Sren naj pod nogami škriplje: Potnik vse nocoj premaga, Da le pride tja do praga Hiše rojstvene predrage, Vedno, vedno najbolj blage. Silnejši nocoj spomini Vzbujajo se po oči ni: Zemlja ptuja je le ptuja: Hrepenenje se mu vzbuja Po domači — rodili hiši, Da domače glase sliši: Naj le sneg pod nogo škriplje! Močno mu srce utriplje, In če mrzla burja brije, Gorko njemu srce bije. On hiti do domačije: Tam se od vsega spočije.
Pa v božični sveti noči, Lepi noči migljajoči, Se na drugo domačijo Se spomini obudijo
V	srcu vernega Zemljana. Sveto čustvo kristijana
V	noči sveti tej objame
In mu dušo vso prevzame: Iznad zemeljske nižave Z mislimi hiti v višave Gor, kjer dom njegov je pravi. Po nebeški očetnjavi Domotožje ga objema,
V	noči sveti tej ga vnema Močno, silno in ognjeno Kakor drugo noč nobeno: Rad bi bil že tamkaj gori, Kjer pojo nebeški zbori. Sladka ta je domotožnost,
V	srce lije mu pobožnost, Misli daje mu svečane, Misli svete, v Bogu zbrane, Dušo vso mu napolnjuje
In jo k nebu povzdiguje.
e.
7/G"
te
Sveta noč, ti noč božanska Noč najlepša si krščanska! Na nebeški dom spominjaš, S čustvi blagimi prešinjaš! Bog se je rodil v tej noči In prinesel nam pomoči.
Zgodaj že so kristijani Praznovali god svečani. To presveto noč spominsko S srčno radostjo detinsko. Božič so Slovenci zvali Praznik ta spominski zali, Ko krščanstvo so sprejeli, Staro so ime privzeli. Med poganskimi Sloveni Božič bil v veliki ceni: Mladi solnčni bog Svarožič Ta imel ime je Božič. To ime se je privzelo In se kmalu je sprejelo: Rojstvo Kristovo pomeni In je vsem v veliki ceni.
Srečko ti pa ti Ivanka, Slednji dan sta brez prestanka Mislila in se menila O božiču : Izpolnila Vroča se je vama želja, Prišel vama čas veselja: Ze večer prišel je sveti, Naj vam sveto radost neti!
Mati mizo pogrnila In po mizi razložila Hlebe bele je velike Oj božične poprtnike: Beli kruhek, kruh pšeničnik Ta je pravi kruh božičnik,
Saj se rojstvo zdaj obhaja Njega, ki je prišel z raja V odrešenje svetu vsemu In rodil se v Betlehemu: Betlehem, ime vsem v ceni, Hišo kruhov nam pomeni. Saj se rojstvo zdaj praznuje Onega, ki imenuje Sam se živi kruh življenja, Ki pred dnevom je trpljenja Kruh pšenični bil spremenil In nam v hrano ga namenil. Beli kruhek, kruh pšeničnik, To je pristni kruh božičnik. Oče pa s škropilom hodi Krog domovja in povsodi Z njim škropi prav vse hramove, Vsa poslopja, vse stanove, Kar krščanska je navada. Spremlja ga Ivanka mlada. Pred očetom gre s svetilom, Oče pa škropi s škropilom.
Po večerji so molili, Rojstvo Božje počastili. Potlej so lepo zapeli, Da so daleč zadoneli Njih glasovi ven iz hiše, Vedno lepše, vedno više. Stari oče, stara mati Nočeta nocoj zaspati: Kakor da sta omladela, Pesmi sta radostno pela, Vedno z novimi začneta. In pomaga jima teta Tudi mala dva sta pela, Pela je družina cela. I.uč na mizi je gorela, A vsa družba je zapela.
sK
Pasmi bo?,i<šni(?e.
Tam na nebu, na visokem, Na visokem, na širokem, Zlate zvezdice migljajo In sprelepo plapolajo.
Oj, povejte, zvezde ziate, Kaj tako nocoj migljate, Lepše kakor drugekrati Gori na nebeški trati i
Zlate zvezdice migljajo In nam tak odgovor dajo: Kaj ne veste, kaj godi se, Kakšno čudo zdaj vrši se?
Lučke svoje smo prižgale, Da bi Njemu čast skazale, Ki na zemljo zdaj prihaja Dol iz blaženega raja.
Božji Sin nocoj je rojen, Knežič miren in pokojen. Prišel čas je odrešenja In čas novega življenja.
Človek se je bil pregrešil In pogubo si pospešil. Živel je v oblasti ptuji: V vražji sužnosti in nuji.
Željno čaka vse pomoči: Kristus nese v tej jo noči. Svet bo sužnosti On rešil In hudobo v pekel trešil.
Naj se zemlja zdaj raduje, Naj veselja poskakuje! Kot junak nocoj prihaja Dol iz blaženega raja.
In zato smo zamigljale Zvezdice nocoj vse zale, Lučke svoje smo prižgale, Da bi Njemu čast skazale.
Zlate zvezde, le migljajte, Lučke svoje prižigajte, Sinu Božjemu čast dajte In še nas opominjajte:
Da bi še mi čast Mu dali, Lepo Ga pričakovali Z lepo lučjo, s sveto vero In z ljubezni lepo mero.
Vera lepo je svetilo. Ki gori nam v srcu milo. Pa ugasne to svetilo, Če ne bo se mu prililo.
Olja treba prilivati Veri, tej svetilki zlati, Da za dolgo bo gorela. Olje to so dobra dela.
Oj, imejmo sveto vero In del dobrih lepo mero! Pa imamo mi svetilo, Ki gorelo bode milo.
Drobni so oblački vstali, Vstali, tiho priveslali Na površje, na obzorje, Nad dolino, nad pogorje.
Razgrnile so meglice Kakor bele se tančice, Z neba so se razgrnile In so zemljo vso zavile
cJ
s

Vse pretkale so na gosto, Goro, travnik, polje, hosto. Vse ozračje je pretkano In z meglicami obdano.
O j, povejte mi meglice In ve drobne oblačice, Kaj ste se nocoj zgostile In ste zemljo vso zavile?
Odgovarjajo meglice, Z njimi bele oblačice: Kaj smo se nocoj zgostile In smo zemljo vso pokrile?
Dolgo že so vzdihovali Vsi pravični in jokali. Goste solze so solzili, Milo so Boga prosili:
Vi oblaki Ga rosite, Ve megle Ga nam dežite, Ve zemlje se pa odprite: Nam Zveličarja rodite!
Prišel čas je zaželeni, Blaženi in posvečeni: Ze Pravični iz višave Gre na zemeljske nižave.
Prišel bo kot -dežek rahli Na polje, na log usahli, Kakor rosa tiha pade Dobrodejno na livade.
Zdaj se tisti dan je storil, O katerem je govoril Prerok, da ta dan sladkosti Kapalo z gora bo dosti.
Gledi, že smo me zgoščene, S krotkim dežkom napojene. Skoz oblačke in meglice Stopil On bo na žemljice.
Stopil bode na žemljice Knez resnice in pravice. Tiho prišel bo brez šuma, Brez ropota in brez hrama.
Zdaj pa ve se le strnite In se z dežkom napojite, Oj, ve drobne oblačice, Oj, ve belkaste meglice!
Hitro Njega nam dežite In Pravičnega rosite ! Žejna zemlja je resnice In pohlepna je pravice.
Oj, ti betlehemsko mesto, Mesto grdo in nezvesto! Kristus se roditi mora
V	tebi, pa ne daš prostora.
Ti prostora nečeš dati, Da presveta mora Mati Tjakaj na planjavo iti,
V	hlevčku bornem poroditi.
V	hudem času, v dObi zimski To je vele! cesar rimski, Naj se zemlja vsa popiše, Vse družine in vse hiše.
Vse je šlo, vsak v svoje mesto, Da popiše vse se zvesto
V	listini natanki, točili, Kakor cesar hče mogočni.
Tam iz daljne Galileje
V	betlehemsko mesto speje Jožef, ki je bil iz hiše Davidove, da se vpiše,
Da se v liste vpiše zvesto Z zaročeno si nevesto, Oj, z brezmadežno Devico, Cisto Božjo Porodnico.
q0
Is
Ko sta vpisala se v liste, Kaj zgodi sc čase tiste? Dopolnili so se dnevi Božji Porodnici Devi.
Oj, ti mesto betlehemsko, Najsrečnejše mesto zemsko: Bog sam te izbral je sebi, Da se bi porodil v tebi.
Ali grdo ti si mesto, Negostljivo in nezvesto, Nečeš matere Njegove Vzeti v hišo in stanove.
Sveti Jožef gre in išče, Kje bi dobil prenočišče, Kakšno prilično stanico Za brezmadežno Devico.
Pa zastonj on poprašuje In po mestecu potuje, Sveti Jožef, mož pravični, Nesebični in resnični.
Ven iz mesta mora iti In z Devico prenočiti Na planjavi v revnem hlevu. Šla sta tja, toda ne v gnevu.
Hlev sta našla majhen, boren, Za nju je dovolj prostoren. Notri sta se nastanila, Da bi noč to prenočila.
Tiha noč je. Vse že dremlje. Spanec vse ljudi objemlje. Ne vse: Glej, nekdo še čuje. Kdo je to, ki ne miruje?
Tam stoji mi hlevček boren, Hlevček malo je prostoren.
V	jednem kotu je osliček,
V	drugem pa stoji voliček.
V	hlevčku tem pa Jožef čuje, On še moli, premišljuje, Čuje pa on pri Devici, Sveti Božji Porodnici.
Sveti Jožef čuje, moli. Spancu neče da privoli. Moli on in premišljuje, K Bogu srce povzdiguje.
Ko pa moli, kar zasliši Lepo petje v nočni tiši; Prav nad hlevom miHzvočno Pesemca doni razločno.
Hlev pa je svetloba mila V tem trenutku razsvetlila. Svetlo je po celem hlevu Kot opoldne, kot po dnevu.
Sluša Jožef, mož pravični, Ali glas je to resnični, Gleda, kaj bi pomenila Ta svetloba, lepa, mila.
Kaj poslušaš, mož pravični, Ali glasi so resnični ? Kaj premišljaš, kaj bi mila Ta svetloba pomenila?
sH. n
Ti pogledi k zaročnici Svoji, k blaženi Devici! Lepo Detetce povija, Glej, v pleničice Marija.
Naj srce se ti raduje In veselja poskakuje: Sina je Devica mila Božjega nocoj rodila.
Deva Sina je rodila In v plenice ga povila ; V jasli pa ga deti mora, Ker drugodi ni prostora.
Glej, od Njega gre svetloba, Dete sama je miloba. Ti poklekni pa ga moli,
A dremoti ne privoli!
*
Polnoči je zdaj minilo. Kaj se to je posvetilo ? Luč je tam na nebu vstala, Nad zemlj<5 se prikazala.
Noč in tema je zbežala, Ko se luč je prikazala. Silno svetlo luč ta sveti, Kakor solnčna luč po leti.
Svetle so nocoj zvezdice, Kakor baklje plamenice. Pa veliko še svetlejša Luč je ta in vse jasnejša.
V uri pozni, v uri nočni Vsi predmeti so razločni. Svetla luč ta vse obseva, Svetlo je kot sredi dneva.
Take noči ni še bilo, Čudo se je to zgodilo. Kaj pa čudo to pomeni, Razodeti kdo ve meni?
Tam na pašniku, tam v logu Stali so pastirci v krogu; Bili so pri čredi zbrani Se po noči v tisti strani.
Ognje so si zakurili, Da bi greli in svetili, Ko so tam na straži stali, Čredo svojo varovali.
Toda glej: Li vid jim laže? Kdo se jim sedaj prikaže? Angelska je to svetloba, Angelska je to podoba.
In svetloba je oblila Njih obraz in obsvetila. A pastirci so se bali In so groze trepetali.
Angel pa jim reče: ,Stojte In nikari se ne bojte! Oznanujem vam veselje, Spolnjene so davne želje.
Danes je Zveličar rojen, Knežič miren in pokojen
V	Davidovem mestu slavnem,
V	mestu svetem, starodavnem.

Is
In to znamenje vam bodi: Našli bodete ondodi Dete nežno, porojeno, V borne jasli položeno.'
In pri angelu nebrojna Stala je nebeška vojna. Hvalnice je prepevala In Boga je preslavljala:
* * *
,Čast Bogu naj bo v višavi, Mir ljudem naj bo v nižavi, Ki so dobre, svete volje!' Vse odmevalo je polje.
,Nad prostrano je poljano Hudo vreme bilo zbrano, Dež je lil in toča bila In nevihta huda vila.
K meni zopet se vrnite In, kot prav je, me iščite! Pa se jaz spet k vam obrnem, Noč preženem in zagrnem.
Solnee bom poslal pravice, Pod njegove perotnice Pa bom zdravje del rodovom, Vsem Adamovim sinovom.
Ni to bila noč prirodna, Ta noč strašna, neugodna, Noč duševna to je biia, Ta noč grozna in nemila.
Noč pregrehe ter noč boja, Noč prepira, nepokoja, Noč hudobnosti brez mere, Strašna bila noč nevere.
So neverniki živeli
V	svojih mislih in imeli Pamet s temo omračeno, In srce vse zaslepljeno.
Dolgo svet je v temi bival In pokoja ni užival, Živel on je v grozni noči,
V	noči, oj, v peklenski moči.
Redki le, le nekateri
V	božji so živeli veri.
In Gospod je zdaj govoril: Dan se bode svetu storil.
Bogu se človeštvo smili, Časi so se dopolnili. Glejte svetlo luč tam gori! Vse je svetlo kot ob zori.
Luč sijajna, luč velika Ta pomeni Rešenika. Luč pomeni ta Gospoda Kristusa, ki gre od vzhoda
Razsvetlit nje, ki sedijo V smrtni senci in ječijo, Da ravna po pravem tiru Njih noge po potu k miru.
Kristus solnee je pravice, In Njegove perotnice Zdravje nesejo rodovom, Vsem Adamovim sinovom.
Solnee greje, razsvetljuje, Rast rastlinam pospešuje, Luč njegova se razliva, Na stvari vse dobro vpliva.
QQ
v.e. c
3lt P
Kristus dela prav takisto: Oj, kako On sveti čisto! Um ljudem On razsvetljuje, Srce greje, vzradostuje.
Rast on v dobrem pospešuje, On življenje podeljuje, Milost daje, zlega brani In s Telesom svojim hrani.
Kristus vam je zgolj dobrota, Zgolj lepota in milota, On dobrote le delil bo, V smrt nazadnje se izlil bo.
On je luč ljudij sijajna, Samosvetla, vednotrajna. Kdor za lučjo njega hodi, Ta ni v temi, ta ne blodi.
Oj, pastirci, ne čudite Vi se nič in ne strmite: Prešla noč je nepokoja, Greha in strasti) in boja.
Solnce milosti, pravice, Lepo vzhaja nad žemljice. Čast Bogu naj bo v višavi, Mir ljudem naj bo v nižavi!'
Peli angelski so zbori V zraku nad pastirci gori, Da se vse ozračje stresa. Pa odšli so gor v nebesa.
Stali so pastirci borni Vsi poslušni in pozorni. Sveta loti se jih vnema: ,Pojdimo do Betlehema!
Pojdimo mi tje nemudno In poglejmo reč to čudno, Ki jo angel je oznanil In nam jo obelodanil.'
Ko so v naglici hiteli, Naglo v hlevček so dospeli. Našli Jožefa z Devico, Sveto Božjo Porodnico.
Našli Dete so rojeno, V borne jasli položeno. Dihal v Dete je voliček, Z druge pa strani osliček.
Ko so videli to Dete, So umeli razodete Jim stvari od njega lepe. Božje so hvalili sklepe.
In so šli in so povsodi Pravili o sveti zgodi. In pozorno vse je bilo, Zgodi vse se je čudilo.
Srečni, vi pastirci borni, Ker ste bili koj pokorni! Videli ste božja čuda, Ker se niste bali truda.
Oj, še mi bodimo taki, Tem pastircem prav jednaki! Njih naj nas navdaja vnema: Pojdimo do Betlehema!



Ni nam treba daleč iti, Dolgo treba ni hoditi: Pot nam je veliko ložja, Betlehem je hiša božja.
Betlehem je božja hiša, Ki se proti nebu viša. Kristus v vsaki cerkvi naši Se rodi pri sveti maši.
I.e mi vzdignimo se složno Pa tja pojdimo pobožno! Z vernim srcem tja hitimo, Božje Dete počastimo!
Dete nam je porojeno, Sin nam dan je. Položeno Mu na ramo je glavarstvo, Dasi hlevček mu je v varstvo.
Imenuje se Prečudni: Čudež lepi in spodbudni Precej takrat se je zgodil, Ko se v hlevčku je porodil.
Bilo čudežno življenje, Bilo čudežno trpljenje, Smrt Njegova in vstajenje, Vse obuja začudenje.
On se zove Svetovalec, Božji je oznanovalec In učitelj je resnice, Milosti, miru, pravice.
On je Bog neizrekljivi, Milostljivi, večno živi. On je večen, kakor Oče, In stori karkoli hoče.
Močni je, zato pa strašni, Grešniki naj bodo plašni: On sovraži vso krivico, Čisto ljubi le resnico.
Oče dobe je prihodnje: On je kakor Solnce zgodnje ; Temo je od nas zapodil, Nas z resnico je prerodil.
Kot pastir gre za ovčico, Skrbno gre on za dušico, Če zgubi se in zabrede, Jo na pravo pot privede.
Poglavar miru se zove: On pomirja vse rodove; Vse 011 spravlja, vse pomirja, Mir med narodi razširja.
Spravil nas je z Bogom tudi. Nismo v sužnosti več hudi; V njem imamo odrešenje In vseh grehov odpuščenje.
Detetce je torej tako. Ktero Njemu je jednako? Oj le v cerkev pohitimo, Božie Detetce molimo!
Dete nam je porojeno, Sin nam dan je. Položeno Mu na ramo je glavarstvo. Pojdimo v Njegovo varstvo!
cJ

Me.
-»K
Odmev v (Sojnikovem gpeu.
Pesem lepo so odpeli.
V	noč glasovi so doneli,
V	noč so tiho se glasili, Naposled se razgubili; Družba pa je brhko vstala In se v cerkev odpravljala. Ker ni bilo hudih mrazov Ni žametov niti plazov, Sta otroka tudi smela, Kar že davno sta želela,
V	cerkev iti s starši vkupno. Vsi so v cerkev šli brezhrupno. Ded in babica ostala
Sta sama in dom čuvala. Ne sama: bolnik se tudi K sveti maši ne potrudi.
Gojnik je sedel v stanfci,
V	stranski sobi osamnici. Mirno je sedel na stolu In skoz okno zrl po dolu. Ni htel iti še k počitku: Vdal se temu je užitku,
Da je gledal v nočco krasno, Petje slušal blagoglasno.
Res prijetna, res je mična Nočca krasna ta božična: Vsa dolina je odprta In pred njim je razprostrta. Drobne lučice migljajo Lepo, kot da se igrajo. Vsa dolina je v svetlobi. Luč nocoj je v vsaki sobi.
V	blago pa tišino nočno Petje sliši milozvočno, Ki lepo doni iz hiše,
Pa se dviga vedno više, Petje o božični noči, Svetli noči migljajoči.
Gojnik zre nepremakljivo
V	noč to blago, ljubeznivo. Petje ves prevzet posluša, Kot da se topi mu duša.
Nehali so peti v hiši, Razgubili so se v tiši Nočni pesmice glasovi, Ali v duši ne njegovi: Oj milota tega speva Krepko v duši še odmeva. Lepi so le ti glasovi, Ljubeznivi, zanj vsi novi:
V	duši že se mu inači . .
V	cerkev grejo zdaj domači. Zunaj hiše so postali, Baklje so si prižigali. Plamenico kvišku dvigal Dečko in po zraku švigal Pa govoril: ,Gori, gori, Baklja, in uslugo stori,
Da boš lepo nam svetila In nas v cerkvico vodila, Da ne boš nam prej zamrla!' Deklica pa je uprla Tačas pogled gor v stanico Pa otrla si solzico; Storilo se jej inako, Govori besedo tako: ,Smili se ta revež meni, Bore Gojnik zaslepljeni. Vse drugodi je v svetlobi, Tema pa v njegovi sobi. Je nocoj večer božični, Toli lepi, toli mični, Ali on ga ne uživa, Noč božična zanj ne biva. Oj, zakaj ni v veri naši? Zdaj-le šel bi z nami k maši,
ti
7\G

Me..
«1
Videl hi, kako prijetno Tamkaj je, kar neverjetno!' Hčerka ga tako miluje, Mati pa jej beseduje: ,K Jezuščku se ti pomoli, Naj še k njemu blagovoli Priti v tej božični noči In prinese mu pomoči.' ,Oj, molila bom, molila, Da uslišana bi bila!' Deklica tako je rekla In za drugimi je stekla. Šli naprej so v družbi složni Po stezici dol položni.
Gojniku pa gre po glavi, Kar je slišal: ,Kaj to pravi Deklica preprosta mlada? Vem, da ima mene rada, Pa zakaj me k maši sili? Mar da meni se omili? Ali res je tam prijetno, Kakor pravi, neverjetno?'
Gojnik hodi po stanici, Misli mu roje v glavici. Misli vstajajo mu v glavi, Kakor trume na planjavi: Ko na plan gred(5 iz šume Mnoge nevvrščene trume, Vojvoda naj zdaj jih spravi V lepe vrste, v red postavi. Vstajajo mu misli v glavi, Vse v neredu in zmešnjavi, In ne zna jih razvrstiti, In ne zna razporediti. Vstajajo mu take misli: ,Cemu me imajo v čisli
Pri tej hiši ? Kristijani Čudni res so veri vdani: Ljubijo ti zatiralce In sovrage preganjalce. Kje dobi se še poganka Mila, kot je ta Ivanka? Kdo skrbel bi za-me vroče, Kakor ta družinski oče? Vsak drug bil bi name jezen, Njega sama je ljubezen. Lepa vera je krščanska, Mila, blaga, zveličanska, Vsa je lepa, ljubezniva, Ali meni neumljiva: Kdo to vero naj umeva, Ki privržencu veleva, Naj sovražniku obeže Rane in zdravi beteže?'
Dolgo hodi po stanici, Misli se pode v glavici. Polna glava je njegova. K okencu pristopi znova: Noč počiva na ravnini, Vsa ravnina je v tišini.
V	sredi tam pa na nižavi Cerkev vsa je v razsvetljavi. Gleda Gojnik venkaj, gleda, Pa priteče mu beseda:
,Naj pa bo, jaz grem za njimi, Naj bo v noči, naj bo v zimi.
V	cerkev hočem jaz krščansko, Da prepričam se dejansko, Kakošna, kako je mična Polnočnica njih božična.'
Tesno plašč si je ogrnil, Se po bregu v dol obrnil.
<y
7i S"

Me.
C
3'i
Polnožniea.
Stoja, stoja lepa hiša, Pa nad drugimi se viša Tamkaj v sredi na nižavi; Vsa nocoj je v razsvetljavi. Kaj je hiša ta tam v sredi? To je hiša božja, vedi! Zbirajo se kristijani
V	hiši tej. In v Bogu zbrani
V	njej opravljajo molitve In prinašajo daritve; Božja tu vrši se služba. Lepa tu nocoj je družba Zbrala se iz vsega dola, Iz obojega je spola. Tudi s hriba in iz šume Mnoge prišle sem so trume. Majhne vidiš in velike Vsake dobe brez razlike. Vidiš starčke že betežne, Vidiš še otroke nežne.
Vsi so zbrani v lepem krogu. Molijo v tem hramu k Bogu.
Lepo se je opravilo
V	hiši tej nocoj vršilo. Služba polnočna, božična Tukaj se obhaja mična. Božji mašnik, glej, mašuje, Bogospravni dar daruje,. Ljudstvo moli vse pobožno, Pesmi poje svete složno. Radost lica vsa obseva,
In radostno vse opeva Kristusa, nebeško Dete, Hvale daje Njemu pete. Na oltar vse gleda vneto, Spremlja opravilo sveto.
Kdo se zdaj za tujca zmeni, Ki od zad stoji pri steni?
Ta se vede bolj nevredno, Zre po cerkvi radovedno. Trdo tam stoji pri zidu In se odteguje vidu.
Bliža sveto se dejanje: Kmalu bo povzdigovanje. Mašnik rekel bo slovilo, Pa se čudo bo zgodilo: Stopil v revni bo podobi Na oltar On, ki v svetlobi Je Očetovi in slavi, Božji Sin, Bog živi, pravi. Cerkev je postala tiha, Ljudstvo toliko da diha. Zdaj tišina sveta vlada, Ljudstvo na kolena pada, Hitro svečice prižiga, Ki jih v roci vsakdo dviga. Vsakdo ima svečko v roci, Starčki vsi in vsi otroci: Svečice so vsi prižgali, Da bi Bogu čast skazali. Luč pri lučici vzmigljava, Se preliva in vzigrava.
V	hramu vse sedaj svetlika In se toči in premika.
V	morju lučic cerkev plava In vzmigljava in vzigrava.
V	jedno luč se je strnilo Lucic lepih neštevilo.
Hram je ves le jeden plamen, Jeden sam svetlobni pramen. Prišli sveti so trenutki. Sveti polnijo občutki Verno množico klečečo, Na kolenih tam molečo.
Stal je Svitoslav bolj zadi, Spredi stali bolj so mladi.


Ril je zatopljen v molitev, Spremljal sveto je daritev. Ali med povzdigovanjem, Med presvetim tem dejanjem, Sliši se ropot pri steni. Radoveden, kaj pomeni, On pogleda proti kotu, Kaj je bilo vzrok ropotu: Tamkaj v kotu, tam pri zidi Tujega človeka vidi: Naglo, trdo je pokleknil, Da je tlak cerkveni jeknil. Luč premalo ga obseva, Da bi ga spoznal; dozdeva Pa se znana ta mu glava In njegova vsa postava: Kakor Gojnik tam bi klečal In vzdihaval, molil, ječal. Ali brž se je vzbudila Vest mu in ga je vzdramila. Ko pa na oltar spet gleda, Bere se v očeb mu zmeda.
Zbranega prej Svitoslava Zdaj napada izkušnjava. Siromak, ubogi oče! Pogled mu uiti hoče. Misel strani mu uhaja. Bolj in bolj zvedav postaja.
Ko pa slednjič je minilo Bogoslužno opravilo, Množica se vsa razhaja, Svitoslav pa še postaja; Prej še ptujca hče spoznati, Pa ga čaka tam med vrati. Ptujec pa le neče iti, Neče cerkve zapustiti. Prav tja v kot se je pomaknil, Da bi ga nihče ne staknil, V plašč se je zavil bolj tesno, Pa stoji zamišljen resno.
Čaka, čaka oče beden: Bolj in bolj je radoveden. Da pa vendar se uveri, K njemu stopi, ga premeri. Pa v čudenju se odmika: Gojnika spozna vojnika. Čelo svoje si prekriža, Pa se zopet mu približa, Roko dene mu na ramo, Jedno de besedo samo: ,Gojnik!' Gojnik pa se stresne Išče roke njega desne. Zdaj iz cerkve sta stopila. Ko pa že sta zunaj bila, Gojnik se pred njim ustavi In prijazno ga pozdravi: ,Ti si velik moj dobrotnik. Več jaz nisem vaš nasprotnik Lepa je božična maša, Lepa vsa je vera vaša.' Rekši to mu roko stisne. Svitoslavu pa zablisne Solza se v očesu lepa, Srce gorko mu utrepa.
Proti domu zdaj sta spela, Da bi druge dohitela. Oče silno se raduje, Ves navdušen beseduje O božični sveti noči, O nebeškem dobrem Oči, Ki nam dal je Rešenika Sina Svojega, vodnika.
Ko sta proti domu spela, Sta pa druge dohitela Med pobožnimi pomenki. Gojnik stopi kar k mladenki ,Prav si, deklica imela, Ko si v cerkev mi velela: V cerkvi bilo je prijetno, Res prijetno, neverjetno.'

JSfova vstaja.
Spet trobentice cvetice Zalo so kazale lice. In v dežel oznanovale Prihod vigredi so zale. Ali druge vmes so trornbe Druge delale opombe, Da bo vigred nepokojna. Pela spet je tromba bojna. Ko pomlad je spet prispela In se lepo razcvetela, Tromba po deželi poje In nabira bojne roje. Oj, slovenska zemlja mila, Kaj si ti se pregrešila, Da prihaja leto mlado S trombo k tebi toli rado ? Da se z bojnim rogom zglasi
V	vsakem trgu, v vsaki vasi, Da pošilja te glasnice
V	tvoje zelene ravnice?
Drobna ptica priletela, Pa je pesem mi zapela: Nič ni kriva zemlja mila, Ona ni se pregrešila, Kakoršno je Bog ustvaril, S čimer Bog jo je obdaril, Taka je, je vedno tista, Nepokvarjena in čista. Cista in nezadolžena Ta žemljica je zelena. Da prihaja leto mlado Z bojnim rogom v zemljo rado, Krivi so le mogočnjaki Velikaši in veljaki. Se po duhu so pogani, Stari zmoti še so vdani, Pa so zopet se uprli In nad kristijane drli.
Tromba njihova spet poje In nabira bojne roje.
Komaj leto je minilo, Ni se še prav ponovilo, Kar spet Vladuh gospoduje In Slovencem spet knežuje. Že so vzdignili se vstaši Vsi sovražni veri naši. Vladuh je pravičen kneže, Rad podložnikov ne veže V v6ze, ječe in temnice, Vedno hodi pot resnice, Milostljivo vojvoduje, Ljubeznivo on knežuje. Ljudstvu le pravico sodi In podložne lepo vodi. Tja na pašnike krščanske Hče privesti vse poganske Blodne ovce, da napase Vsak se tu za večne čase; Pa veljaki in boljari Grešniki so vedno stari. Dali so se pač obliti, Pa pogani so prikriti. Dolgo so na čas prežali, Kdaj bi zopet lahko vstali. Prišel letošnji je majnik, Javno se je dvignil vstajnik.
Zlasti tam ob Savi doli In ob Kolpi tam okoli Dolgo časa že je vrelo, Zdaj pa res je zakipelo. Herman je Avrelij bival Doli tam in ni počival. Star pogan, sovražnik kleti Veri je krščanski sveti. Ljudstvo je na noge dvigal In k upornosti podžigal.



Droh mu je pa pomagalec, Zvesti drug, podpihovalec. Pridno sta okrog hodila In pogane sta budila: ,Zdaj so časi nam ugodni, Kristijanom pa usodni, Čas rešitve zdaj je tukaj, Zdaj velja: vsak meč zasukaj! Vsak naj meč zdaj svoj poskusi, Če je skrhan, ga nabrusi! Za bogove stare naše
Ročno vsak naj meč opaše! Tesno mi se zdaj sklenimo, Se z Vladuhom ogledimo. On prezira vero staro, V staro jo zameta šaro. Mi zato ga zavrzimo, Tega kneza se sprostimo!' Ko okoli sta hodila, Mnogo sta jih pridobila, l.i se tudi Gojnik druži Ž njima, da bogovom služi ?
Izppeobrnjene©.
Nad ravnino je strmoča, Na strmoči lepa koča. V znano nje stanico stransko Sije solnee popoldansko. Gojnik biva še v Staniči, Pa ne gleda po ravnici, On kleči, pobožno moli, On molitev zdaj si voli. Nič v molitvi ga ne moti, Vse okoli je v tihoti. Gojnik moli prav iskreno In zaupno in ognjeno. Kaj mu je prositi treba? Mu li nedostaje hleba? H kteremu on kliče bogu, K Svetovitu in Svarogu ? Ne. Mar Kristusu Gospodu Gojnik biti hče po godu. Zatopljen je ves v molitev In Gospodovo slavitev.
Kar zagleda tam med vrati Ptujega človeka stati. Ni ga prej bil nič zapazil, Kdaj v stanico je dolazil. Prišel v sobo je brezšumno. Gleda Gojnik njega sumno. Pa saj prišlec ni mu ptujec.
Gleda Gojnik: to je ujec, Materin brat glasoviti, Sam Avrelij istiniti. Gojnik s prvega je zmeden. Ujec ta je nepogleden. Prišlec gleda ga sumnivo, Nagovarja ga zbadljivo: ,Si ti Gojnik glasoviti, Oni Gojnik istiniti, Stojmarov sin slavnoznani V vsej dolenjski lepi strani ? Ali se oko mi moti, In na napačni sem poti ?' Pravi prihajač zadirno. Odgovarja Gojnik mirno: ,Jaz sem Gojnik; kaj mi hoče Ujec moj?' Zdaj zakrohoče Se Avrelij in oblastno Nagovarja ga in strastno:
,Dobro še, da tebi ujec, Materin brat, ni že ptujec. Saj si že tako vse zmenil, Kot se kaže, kar si cenil. Torej čuj, kaj ujec hoče: Prišel jaz do te sem koče, Da odvedem tebe s sabo, Ker si vrl bil in za rabo.
7i<s-

Ti zdaj moraš iti z mano Iz samote ven na piano. Hotel sem te poiskati In na vojsko te pozvati, Da pomagaš nam z desnico,
V	vojnem svetu pa z glavico. Pa te najdem, da klečiš tu, Na kolenih mi medliš tu! Kaj tičiš ti v tej samini,
V	tej samini miševini? Gledaš resno kakor starec Ali pravi samotarec. Prišel jaz sem po vojnika, Pa te najdem samotnika.
Ti pogreznjen si v molitev : Kaj mar delaš pokoritev? Bogme! Reci po pravici, Po pravici in resnici: Mar si se pokristijanil?' In Avrelij tu je planil, Roko je pestil in dvigal, Iz očij mu plamen švigal.
Mirno Gojnik odgovarja In besede poudarja: ,Ker želiš, bom po pravici Vse povedal in resnici. Torej, čuj me zdaj, Avrelij! Jaz črtil sem evangelij Nove vere neizmerno In preganjal ljudstvo verno. Bil sem z drugimi boljari Vdan bogovom, veri stari. Se spominjaš se izvestno: Mi divjali smo objestno. Prišel pa je Tesel Parec, Vstajnikom zadal udarec. Zmagal vse je, mene tudi
V	bitki ljuti, v bitki hudi. Sam ubežal jaz sem v goro, Ali sem omagal skoro.
S konja padel sem na bregu,
Polmrtev obležal v snegu. Svitoslav me tam je dobil, Vendar ni me ugonobil, Dasi sem sorodovinca, Brata, dragega dolinca, Bil pregnal poprej v grmovje In zapalil mu domovje: Bil usmiljen on je z mano. Vzel na dom je mene vdano. Stregel meni je skrbljivo, Kar je le moč ljubeznivo, Kazal samo je ljubezen. Se sem bil jaz v srcu jezen, Jezen nanj, na vse domače, Ker mi vračajo drugače, Kakor z deli sem zaslužil. Nisem rad se ž njimi družil. Sčasoma sem pa spremenil Misli in sem bolj jih cenil.
Prišel je večer božični, Vsi so k maši šli obični. Bil sem silno radoveden, Kaj obred je njihov vreden. Sel sem v cerkev jaz krščansko, Da prepričam se dejansko. Kaj sem moral tamkaj zreti r Prišel k njih sem maši sveti. Lepo se je opravilo V cerkvici tedaj vršilo. Kaj bom pravil tebi, ujec, Bil nevernik sem in ptujec, Pa me vendar je ganilo, Milo se mi je storilo, Bilo mi pri srcu čudno, Bilo je tako spodbudno. Neka tajna, čudna sila Mene se je polastila; Padel sem kar na kolena, Dasi nisem znal pomena Jaz še masnega obreda. Osvojila me je zmeda.
Na kolenih jaz sem klečal, Molil, vzdihoval in ječal. Božja milost je razlila V me se in me razsvetlila. Kaj se potlej je godilo, Ni predolgo poročilo.
Od takrat sem se spremenil, Vedno rajši sem se menil Z domačini o njih veri. Bili dolgi so večeri Zimski, pa sem se pridružil Jaz domačim. In poslužil Prilike se te je oče Pa razkladal mi tekoče In živ6 resnice božje, Kajpak, sprva bolj še ložje. In čim dalje sem se menil, Bolj sem njih in vero cenil In imel nad njo veselje. Kmalu razodel sem želje, Da bi rad se dal krstiti,
Kristijanom se vvrstiti. K meni mašnik je prihajal, Pa mi je v srce zasajal Lepe pomladne cvetice: Bile verske so resnice. Me učil je veroznanstvo, Kakor je uči krščanstvo. Jutri bode me pa krstil In med svojo čredo vvrstil. Zdaj za krst se jaz pripravljam Dan ta radostno pozdravljam Bil dozdaj sem zaslepljenec, Zdaj jaz bom izpokorjenec. Kristijan jaz hočem biti, Hočem dati se krstiti. To je trdna volja moja. Oj, naj taka bo še tvoja! Lepša je krščanska vera, Kakor druga vsakatera. Se ti sprejmi, oj Avrelij, Svete vere evangelij!'
Izkušnjava.
Zdaj je pa Avrelij kriknil, Kakor gad bi ga bil piknil: ,Uj predrznež, da si upa Meni ponujati strupa! Da sprejel bi še Avrelij Nove vere evangelij! Nikdar tega ne bom storil!' Strastno je le-to govoril. ,In ti tudi ne, nikoli, Nikdar, naj velja karkoli! Ti poslušaj, Gojnik, mene, Vem novice zaželene,' — Jel je govoriti tiše. — ,Vedi, Gojnik, zopet piše Mila sapa nam prijazna. Naša nada ni zdaj prazna. Sreča ti je opoteča:
Sest za peč gre pr^a sreča, Pravi stari že pregovor, Druga da ti venec lovor. Sreče gre kolo okoli, Zdaj gre gori, zdaj pa doli. Ni nam bila mila lani, Letos bo na naši strani. Tebi rečem jaz svobodno, Z mano imaš kri sorodno: Čemu bi nam Vladuh vladal Nas boljare vedno zbadal, Češ da smo premalo verni In oholi in prešerni. Z nami kot s smetmi pometa Nas prezira in zameta. In zato se mu uprimo Pa s prestola ga pahnimo!
Sicer joj bo z našim predstvom, In bo žalostna z nasledstvom.
On sovraži staro vero Divje, ljuto in čez mero. In sovraži nje pristaše, Nas boljare, velikaše. Vse navade, lepe stare Hoče, da z nogo zatare. Vvesti pa nam hoče nove: Nemške, ptuje, vse surove. Kar je nemško, ima v časti, Ker je v nemški on oblasti, Vse njegovo knežje spremstvo Čisto nemško ti je plemstvo. Mi pa hčemo svobodnjaki Biti vedno, ne težaki. Z nami več ne bo tlačanski Delal knežič ta krščanski. Nemec nam ne bode vladal Ni nas zbadal ni napadal. Za prostost, za samosvojnost Za predrago samostojnost Svetle meče mi zgrabimo, Vsi se v jeden val strnimo! Biti hčemo sami svoji, Nositi se v starem kroji. Mi posnemajmo očete, Za bogove stare vnete!
Star pregovor že veleva In od vsakega zahteva: Varuj, kar dobiš po oči, Ti po dnevu in po noči! Staro vino, staro mero, Star denar in staro vero Ti imej v veliki ceni, Za novino se ne meni; Je potrjena starina, Lažna rada je novina. Stara naša je pravica. To dokaži meč, desnica!
Mnogi so na moji strani, Se ti, hrabri Gojnik, vstani! Tebe rabimo mi zlasti, Tebe vsi imamo v časti. Tebi v zemlji ni vrstnika, Ravnega ti ni vojnika. Hitro ti se nam pridruži, Dajmo knezu, kar zasluži! Več ko rok loti se dela, Bolj gre v skok in bolj gre s cela. Slavno meni v roke sezi, Pa se s tega kraja vzmezi In odrini urno z mano Iz samine te na piano! S starimi se znanci druži, Stari pravdi naši služi. Slušaj, slušaj, Gojnik, mene! Te besede so iskrene: Saj sem tvoj sorodovinec, Drag si mi kot sin jedinec. Matere se svoje spomni ! Reva v žalosti ogromni Smrt bi raji si želela, Kakor da bi doživela, Da od vere sin odpada, Sinček dragi, njena nada.'
Ali Gojnik odgovarja : ,Drugega imam glavarja. Njemu vernost sem obljubil. On bi večno me pogubil, V vek bi njemu se zameril, Ko bi zdaj se izneveril. Bogu Kristusu Gospodu Hočem biti slej po godu. Kristusu odslej bom služe, Kristijanom bom pa druže. Pravda je na strani moji, A krivica je na tvoji. Proti knezu ti si vstajnik, Vstajnik si, veleizdajnik. Bil sem nekdaj tvoj prijatelj,
Tvoj častilec, spoštovatelj, Zdaj spoznal sem svojo zmoto In dremoto in slepoto. Ločijo se naša pota: Tebe še objema zmota; Iti morava vsaksebi. Dobro pa želim še tebi: Pridno zate bodem molil, Da izvoliš, kar izvolil Jaz sem: božji evangelij. Idi z Bogom zdaj, Avrelij!'
Ni Avrelij še odjenjal, Vso zgovornost je napenjal, Pred oči mu nade stavil, Ali le ni nič opravil: Moral slednjič je oditi. Prej je moral srd izliti.
To mu pravi in zažuga: ,Naj te vzame črna kuga! Strela tebe naj udari, Naj te ljuto razmesari! Mesto da bi bil odvetnik Naši stvari, si odmetnik; Mesto da bi pomagalec Naš ti bil, si izdajalec. Pa le živi v tej samoti, Vdajaj se krščanski zmoti! Le se križaj, le se križaj In do praha se ponižaj, Le vpogiblji, ljubi bratec, Ti koleno in svoj vratec, Le ti tiči v tej samini, V tej samini miševini; Iti morava narazen, Vidim, da postal si blazen.
Ko mi bomo dol poželi In vse kristijane zmeli, Štrli z ognjem in pomori, Morda tu se zglasim gori. Prišel bom na to samino, Čakal te pred miševino. Tu jaz bodem na te prežal, In ne bodeš mi ubežal. Na sorodstvo bom pozabil, Ljuto bodem tebe zgrabil, Kakor vidiš sivo mačko Miško pograbiti s tačko. Poigram takrat se s tabo, Tačas bode tebi slabo!'
To Avrelij še pristavi, Preklinjaje se odpravi. Gojnik pa nič več ne reče, On k molitvi se zateče. Hvalo da Bogu in slavo, Da je zmagal izkušnjavo. Pridno se za krst pripravlja In ga v duhu že pozdravlja. Moli Gojnik prav iskreno In zaupno in ognjeno, Moli on do pozne noči, Božje prosi si pomoči. Med molitvijo gorečo, Prav iz dna srca puhtečo, Pa dobi on misli take: Da odrinil bi v vojake, Da pomaga sveti stvari, Ki je bil jej prej na kvari. Da pomag-a kristijanom Proti vstajnikom poganom. In ta misel ga razvnema, Se ko spanec ga objema.
Beli dan.
V noči je pa vihra vila, Gorsko drevje je lomila. Celo noč se je bliskalo In hudo je deževalo. Vendar po viharni noči Drugi dan prav lep napoči. Že se svita tam na gori, Beli dan se hitro zori. Se pokojna je dolina, Vlada še po njej tišina. Megle še so razprostrte Čez polje, čez log in vrte. Kmalu pa je solnce vstalo, Lice žarno pokazalo, Lice rožnato rudeče In sprelepo rumeneče. Z žarki zlatimi oblilo In lepo porumenilo Najprej sinjo je planino, Potlej breg, potem dolino. Vso ravnino je oblilo, Noč je hitro razpodilo. Razpršilo je meglice, Posijalo na cvetice, Čaše jim odprlo male, Da so lepo zavonjale, Drobne ptice je vzbudilo, Da so žvrgolele milo. In napočil dan je krasen, Brezoblačen, čist in jasen: Vse nebo je lesketalo, Kot bi se na smeh držalo: Vstala je in primigljala Binkoštna sobota zala.
Binkoštna sobota zala Sveti Cerkvi že je dala Udov in sinov veliko, Potlej bili so ji v diko. Bila je navada davna,
Starodavna, starodavna, Da je Cerkev, mati mila, Sveti krst ta dan delila Onim, ki so ga prosili, In so se spreobrnili. Na ta dan je pristopilo Mnogo udov v njeno krilo. Danes, Cerkev, mati naša, Spet dobila si pristaša, Sina danes si prejela, Da si lahko ga vesela: Gojnik slavni, glasoviti Danes dal se je obliti; Dal je tebi srce svoje, Prišel je v naročje tvoje. Zalo binkoštno soboto Staro je zavrgel zmoto.
Dan napočil je v naravi, Na višavi in v nižavi, Po viharni noči hudi Gojniku napočil tudi. Dan se lep je v njem naredil: Sveti krst lepo uredil
V	duši vse je dnes njegovi, Da se sveti v luči novi. Bil dozdaj je v noči zmote In nevere in slepote.
Pa je solnce posijalo In to temo vso pregnalo. Milost božja, lepa, mila
V	dušo mu je posvetila, Se po duši je razlila.
S čednostmi jo napolnila. ,Bodi dan mi ti pozdravljen! Bog pa bodi zanj zahvaljen!' Gojnik je tako govoril, Ko se beli dan je storil, In je stopal prav pobožno Proti cerkvi pot položno.
Stopal mirno je, slovesno, Držal se je sveto-resno. Svitoslav ga v cerkev vede, In družina vsa ž njim grede. Ptica jim ob potu vriska, V travi pa se rosa bliska. Se nebo nad njimi smeje, Solnce sije, milo greje.
Krstni bil obred slovesen. Božji hram je dnes pretesen Za nebrojno to število, Kar se ljudstva je zgrnilo. Ljudstvo je kar skupaj drlo In se v gneči je kar trlo. Naglo se je poročilo Na okoli razglasilo, Da bo Gojnik glasoviti Dnes se s krstom dal obliti. Pustili so poljsko delo, Vse je v cerkvico hitelo, Vrelo in tiščalo noter. Oče Svitoslav je boter, Botra pa njegova žena. Cerkev vsa je vzveseljena. Bila lepa je slovesnost: Z radostjo je združil resnost Novokrščenec sloviti, Ko se z vodo dal obliti. Pavel so ime mu dali, Da bi mu naznamovali, Naj aposteljna posnema, Naj ga vodi njega vnema, Ki je vero prej preganjal, Potlej narodom oznanjal. Kolikor bilo navzočih, Niso mogli solz tekočih Ubraniti se, vse ginil Ta prizor je in prešinil.
Da bi dan le ta preslavil, Gosti boter je napravil
In prijatelje povabil Je popoldne. Ni pozabil Svojega sorodovinca, Brata dragega dolinca. Glej med gosti ti Pribino, Prišel gor je z vso družino. Gojniku je vse oprostil, Saj je Gojnik že zadostil Za poprejšnje vse krivice, Ko nastopil pot resnice. Vsi odpustili so njemu Zdaj v poljubcu in objemu. Vse je bilo dobre volje, Dobre volje kar najbolje. Solnce sije popoldansko, Milo solnce pomladansko, Tja po strehi hiše bele, Na strmoči osamele. Goste v hiši pa objema Sreče svit in jih razvnema, Lice jim radosti sije, Lepe imajo gostije. Bilo je veselje sveto, V tem veselju vse je vneto. Družba vsa veselje javlja, Novokrščenca pozdravlja. Vse čestita slavljeniku, Kristusovemu vojniku: ,Sreča bodi, sreča bodi! S tabo hodi prav povsodi!' Vse napiva mu na zdravje, To je bilo lepo slavje.
Boter vsak pa kaj podari Po navadi lepi stari. Tudi naša dva to vesta In navadi tej sta zvesta. Gojnikova botra krstna Botra sta oba izvrstna. Svitoslav podari vranca Iskrega, oj ne zaspanca, Konja vrste plemenite,
Na. «1
sK
p
Glave lepe ponosite. In opravo vso njegovo, Močno, vso svetlo in novo. Tudi z mečem mu postreže: Star je, ali dobro reže.
Botrica pa gospodinja Kaj iz skrinje ona zgrinja; Gospodinja da perilo, Pražnje platno za vezilo. Gojnik vsega potrebuje, Vsega njemu primanjkuje. V vojski on je vse izgubil, Kar imel je, kar je ljubil.
Do solza je Gojnik ginjen In veselja je prešinjen. Vse sprejema on hvaležno, Vse zahvali toplo, nežno. Vse je plavalo v radosti. Oj, da bi imeli dosti Takih dnij še mladoletnih, Lepo rožnatih in cvetnih. Bratski so se vsi vzljubili, Vsi resnico so skusili: Oj kako sladko, prijetno Tamkaj je, kar neverjetno, Ako vkup živijo bratje 1 Radostni so bili svatje.
Slovo.
Ali vse na svetu mine: Komaj sine, že izgine. Travica lepo požene, Pa usahne kmalu, zvene. Danes sije solnce milo, Pa se kmalu bode skrilo, In bo z neba ploha lila, In bo težka toča bila. Danes solzimo solzice, Lepe solze radostnice, Jutri bomo že solzice, Grenke solze žalostnice. Vse na svetu je minljivo, Naglobežno, spremenljivo. Bog samo in božja dela Bodo vekomaj trpela. Človek pa je tisti srečen, Ki je Bogu zvest in všečen.
Oni dan so se smejali In se lepo radovali V Svitoslavovi rodbini Gori tamkaj na samini.
Danes hiša žalost javlja, Vse se v njej za jok napravlja. Pred razpelom Gojnik moli. Vsi domači so okoli. Molijo vsi ž njim tam skupno, Vroče molijo, zaupno. Potlej se pa Gojnik vzdigne, Drugim tudi vstati migne, Pa začne jim govoriti:
,Dragi moji plemeniti, Plemeniti ne po krvi. Med plemiči vendar prvi Pa po srcu plemenitem, Srcu blagem in odkritem! Dragi moji, kaj naj pravim, Predno grem in vas ostavim ? Bog povrni, kar storili
V	meri meni ste obili. Ko izgubil sem imetje, Dobil sem pri vas zavetje. Smrti ste me vi oteli,
V	hišo ste me svojo vzeli,


Obezali rano presno, In ko zbolel sem vam resno, Stregli ste mi ljubeznivo, Dobrotljivo in pazljivo Prav kot hišnemu otroku, Bili vedno mi ob boku. Ste življenje mi rešili Jedno, ter mi izprosili Od Boga spreobrnjenje, Z njim pa lepše še življenje, Ki neskončno več je vredno, Kakor to telesno bedno. Bog naj dobri vas poplača, Ki najbolje vedno vrača!
Stari oče, stara mati, Bog ljubezen vama plati! Dobri teti tudi z mero Bog povrne naj stotero! Največ hvale moram dati Vama, gospodar in mati: Bog vam srečo daj v otrocih, Dnij dočakajta visocih, Srečni naj tekd vam dnovi: Dobri Bog vam blagoslovi Polje in vse gospodarstvo, Vse naj sprejme v svoje varstvo! Tudi vaju zahvaljujem, Predno grem in odpotujem, Srečko in Ivanka mlada, Domačije lepa nada! Ko sem ležal še slaboten V stranski sobici samoten, Meni sta pod oknom pela, Kakor ptička žvrgolela. Tudi kitice sta vila, Pa na okno mi nosila. Ti še, oj Ivanka, vzlasti, Boš v spominu mi in časti, Koder koli bodem hodil, Koder pot me bode vodil. Morda taval še bi v zmoti,
Morda bil bi še v slepoti In v nevere grdi zanki. Hvalo sem dolžan Ivanki. Sveti je večer to bilo, Je dekletce govorilo: Oj, zakaj ni v veri naši! Zdaj-le šel bi z nami k maši, Videl bi, kako prijetno Tamkaj je, kar neverjetno. Mile te besede njene, Preproste, toda iskrene, Dolgo sem premišljal v glavi, Kaj dekletce meni pravi. Sel sem v cerkvico jaz vašo, Videl sveto vašo mašo, To me je spreobrnilo. Bog ti plačaj, dete milo! Nisem več poganom druže, Kristusov postal sem služe. Kristusov odslej vojak bom, Za njega se bil junak bom. Kri sem zanj pripravljen dati, Koj to hočem pokazati.
Zopet vstajajo pogani, Kakor plena željni vrani. Krvco bodo prelivali, Sela bodo požigali, Kot povodenj bodo drli, Vse podrli, vse zatrli, Ako se jim ne upremo, Ako vstaje ne zatremo. Vsi oholi so, objestni, Mi bodimo lepo vestni. Križema rok ne držimo, Na obrambo vsi hitimo! Vladuh knez že vojsko zbira, Že s Koroškega prodira Sem proti dolenjski strani, Da krščansko vero brani. Vse krščanske zove kmete, Naj hite v njegove čete.
Me. «1
Vsak, kdor more, vero brani! Oče, ti doma ostani! Za te jaz hčem v vojsko iti, Se za pravdo sveto biti: Kmet na vojski, kmet na strelu, Polje njega je v plevelu. Jaz hčem iti za te v vojno, V vojno trdo, nepokojno. Kaj hčem dalje tu ostati In brezdelju se vdajati. Postavanje, lena lega Srečo daleč strani bega. Mene je dremotec grudil, Zdaj pa srečno sem se vzbudil. Kar je pred zagrešil Gojnik, Ko divjal je kot razbojnik, Zdaj popraviti on mora, Naj njegova bo pokora, Da bo kristijane branil, Ki jih prej je mučil, ranil, Vse dni, svoje vse življenje. To je moje hrepenenje. Kratka doba je življenja, Doba zemskega trpljenja; Zdaj se treba je boriti, Neprenehoma truditi, Da si človek raj zasluži, Da se s Kristusom kdaj združi. Moja bo odslej ponaša, Kakor tirja vera naša: Ljubim Kristusa Gospoda, On je prvi moj vojvoda,
Milostljiva pa Devica Moja bode vojvodica. Moram iti, moram iti, Moram jaz vas zapustiti. Zdravi, srečni ostanite, Solze svetle oterite! Bog vas ščiti, Bog vas vari, Stara mati, oče stari! Zdravi, teta, ostanite. Dosti še jih ozdravite! Gospodar in gospodinja, Naj vam sreča pot pogrinja Z rožicami, s cvetjem krasnim In duhtečim in pa jasnim. Zdrav ostani, ljubi Srečko, Bodi vedno priden dečko; Zdrava tudi ti, Ivanka, Zdrava, srečna brez prestanka. Ako pridem zdrav iz boja In iz njega nepokoja, Vrnem k vam se, v hišo belo, Na višavi osamelo. Ako pa me grob objame, Vi molite, prosim, zame!'
Se jih Gojnik vse pozdravlja In s poljubcem se poslavlja.
Pa si meč ob bok pripaše, Vranca iskrega zajaše In odjezdi dol v dolino. Plaka Svitoslav z družino.
Zmaga.
Kaj je to tam na poljani, Na poljani lepi plani? Množica ljudij se giblje, Se premiče in se ziblje. Proti tropi stopa tropa In nazaj mi zopet stopa, Trdo stopa, da se stresa
Zemlja, da doni v nebesa. In hrume gromeči klici, Divji klici po ravnici. Krik odmeva donebesen. Prostor množi je pretesen. Ali ples je na planjavi, Kar na prostem tam na travi?



S>\L
Pa udarjajo z nogami, Pa si ploskajo z rokami Vsi razgreti radovalci, Radovalci, oj plesalci?
Res je ples tam na poljani, Na poljani, na prostrani. Strašno pa je to plesišče, To plesišče je bojišče. Na poljani, tam na travi Ples mi plešejo krvavi, Ples obupni, nepokojni: Dve sta si nasproti vojni. Vladuh in Avrelij kruti Maneta se v bitki ljuti. Danes sta se spoprijela, Ples krvavi sta začela. To vam bilo je razgretje 1 Čudna godba, čudno petje! Bučne so trobente pele, In puščice so zvenele. Vojne trombe so igrale, In plesalce spodbujale. Gledi njihove obraze, Grozne so ti že nakaze.
V	strašnem potu so skopani In premočeni in sprani. Znoj krvav po licu dere, Dere, ves život jim pere. Poti so jih ti oblili
In do smrti oslabili. Pot pa to je kri junaška, Teče črna krvca vstaška.
V	zemljo cepajo plesalci, Oj plesalci, bojevalci. Kmalu ples ta divji neha, Močno se Avrelij speha. Vladuh knez je, silno močen, In je gibek, uren, ročen. Kot vrtalko njega suče
In vrti in glasno uče.
Se zastonj Avrelij trudi: Kmalu se v žemljico zgrudi.
Ko je čul knez korotanski Vladuh, vrli knez krščanski, Da spet vstajajo pogani, In ječe že kristijani, Spravil je na noge vojno, Silno vojno mnogobrojno: Osemnajsttisoč vojakov. Samih brhkih korenjakov. Naglo šel čez Karavanke, Vse pretrgal njih je zanke. Hitro šel je po Gorenjskem, Naglo bil je na Dolenjskem. Ko so voji šli veseli, Ob sovraga so zadeli. Kjer sprejema Krko Sava, Siri leDa se nižava Tam Avrelij je počival, S svojimi obed užival. Dolgo pot so prehodili In se močno utrudili. Štiri tisoč mož je bilo. V slast je šlo vsem to kosilo. Bil Avrelij ves je zmeden, Ko zazrl je nepregleden Roj Vladuhovih vojakov, Samih brhkih korenjakov. Ni se nadejal on boja Sred obeda in pokoja. Vladuh pa ga je kar zgrabil, S silo v bitko ga izvabil: Moral Herman je sprejeti Ples, krvavi boj začeti. Spoprijeli sta se vojni. Vstaši kmalu vsi so zdvojni. Branili so se pogani, Ali kmalu so ugnani. Kmalu vsi so oslabeli, In prav kmalu so medleli.
7/or-
"»K

So Vladuhove jih sile Kmalu hudo utrudile. Sest sto mož so jih pobili, Drugi so pete brusili V šume in gore visoke.
Sam Avrelij pal je v roke Knezu s štiristo vojaki, Najbrhkejšimi junaki; Zdaj se mu lepo otepa, Knezova je zmaga lepa.
Junak.
Kdo je mladec oni čvrsti
V	knezovi junaški vrsti?
V	vojski njemu ni vrstnika, Plaho vse se mu umika.
Ni novinec to vojaški, Borec vešč je to junaški. Glej, kako po ravni teka! Kot bi videl senoseka: On kosi kot smrtni kosec, Gre kot angel smrtonosec. Vsa njegova je planjava.
V	red leti za koscem trava, Za vojnikom tem pa glave
V	red letč po tleh krvave. Meč po bliskavo mu šviga, Pa nad glavami ga dviga.
V	skok on dirja tja čez polje, Seka in kosi in kolje. Gojnik, Gojnik, glas ta grede Med sovrage in vse zmede. Gojnik nad pogane hruje, Izmed vseh se odlikuje.
Ni nad njim ga korenjaka, Ni ga večega junaka. Vstaši njega so se bali, Vladuh kneže pa ga hvali.
Boj končal je Vladuh s slavo, Stri je s kijem jedno glavo Zmaju te poganske vstaje, Zmaj pa še miru ne daje. Jedno nosi še on glavo, Nedotaknjeno in zdravo, Se je Droh živ, vodja drugi.
Tam ob Kolpe reke strugi Z vstaši se je utaboril, Čvrsto se je ušatoril. Staroverni vsi pogani So okoli Droha zbrani. Biti hčejo boj za bitje, Boj za bitje in nebitje. Vladuh pelje svoje čete, Nad njega gred<5 vse vnete. Razlij6 se mi nad Droha Kakor se razlije ploha. Huda se je vnela bitev, Bila strašna je moritev. Med junaki pa največi Gojnik spet je v bojni gneči. Izmed vseh se odlikuje, Ves dan prav nič ne miruje. Videti ga je povsodi, Kakor smrtni angel hodi. Knezova je zopet zmaga, In ni bila zanj predraga. Zmagal je do cela Droha; Izbežala je le troha. Skoraj vse je on polovil, Zmago svojo ugotovil. Ujetniki so veliki, Droh je sam med ujetniki. In po bitki v svojih rojih Ni preveč pogrešal svojih. Jednega pa je izgubil, Ki ga je prisrčno vzljubil. Ko se solnce je nagnilo In se že je zvečerilo, Gojnika ni med zmagalci,
<y
U
S
p
Med zmagalci radovalci. Za begunci on je dirjal, Strah med njimi je razširjal.
Drzen je bil preveč. Planil Je za njimi. Mnoge ranil, Sel naprej je kot omamljen; Ali ker je bil osamljen, Nad njega so vsi prihruli, Ga s puščicami obsuli. Našli so ga jutro drugo Gori tam nad rečno strugo. Sumom Kolpa je šumela. Gojniku je pesem pela, Pesem žalostno, mrtvaško. On umrl je res junaško. Ležal mrtev je na plani V krvi rdeči, v sami rani. Predno je izdihnil dušo, Mnoge je potolkel v rušo: Na mrličev je kopici Gojnik ležal na žemljici. Vojska vsa je zaplakala, Časten pokop mu je dala. Vladuh tudi bridko plaka, Da izgubil je junaka, Da je njega baš izgubil, Ki ga je prisrčno vzljubil.
Hud je Vladuh na pogane, Izdajalce, črne vrane. Trdo jih sedaj kaznuje, Ljuto, kruto se maščuje. Dati hoče vzgled svarilen In pa nauk pokorilen. Nad pogani ujetniki Znašali so se krvniki. Več ne bodo se uprli: Grenke smrti so umrli.
Ko je bila strta vstaja, Ko je Vladuh zmagal zmaja In odbil mu glave strašne
In naredil vstaše plašne, Pa se je na vso moč trudil, Da bi vero spet obudil. Zemljo htel je urediti, Prenoviti, potrebiti: Rastli v zemlji so pleveli, Že so se visoko vspeli. Vse zdaj hoče izruvati. Pridno je začel orati. Pridno on sadi in cepi. Cepi so nauki lepi; Večnolepe so resnice Bujnoplodne cepljenice. Ker pa ni dovolj sejalcev, Svete vere razširjalcev, Bilo v zemlji vsled pobojev In viharnih nepokojev, Spet Virgilija vladiko Prosi Vladuh, naj veliko Pošlje v zemljo pomočnikov, Vnetih, vzornih svečenikov. Sveti škof usliši želje, Sam v deželo jih pripelje. Prišel h knezu je v obiske In pomagat mu iz stiske. Po deželi on potuje, Ljudstvo v veri potrjuje. Vso deželo on prehodi, In častijo ga povsodi.
Kajpada so še boljari Nekateri vedno stari: Starih so bogov pristaši In sovražni veri naši. Se le ko je Ingo vladal In boljare te je zbadal Pri pojedini sloveči, Ko ni hotel jim postreči, Takrat so se mi razvneli Ter so sveti krst prejeli, Kakor „Ingov pir" spričuje, Ki dogodek popisuje.
is
Ko sta še solunska brata Semena sejala zlata: Ko prišel Ciril z Metodom, — Z blagim njunim je prihodom Prišla vsem Slovencem sreča : Vnetost bila kar največa Takrat je za vero sveto. Poslušali so ju vneto. Vsi so bili ju veseli, Vsi so vero to sprejeli. Bila slej je med Sloveni
Vera ta v veliki ceni. Vsi z najboljšo so namero To sprejeli sveto vero. In tako so jo vzljubili, Da so krvco za njo lili. Kri so srčno za njo lili Zlasti proti turški sili. Skrbno so jo ohranili, Nam jo tudi zapustili. Le še mi jo ohranimo In po nji zvesto živimo!
Zmag osla vniea.
Teka, teka Sava reka, Po ravnini lepi teka. Lepa krška je ravnina, Lepa njena je dolžina. Nad ravnino je strmoča, Na strmoči lepa koča. Osamela na višini Gleda doli po ravnini. V Svitoslavovi tej hiši Pa se velik jok dnes sliši. Zlasti Srečko in Ivanka Jokata se brez prestanka, Ker je prišla jim novica, Oj novica Žalostnica, Da je v vojski padel Gojnik, Drag pa vsem je bil pokojnik.
Pa tolaži deco oče, Dasi sam skrivaj se joče: ,Ne plakajmo, ne jokajmo, Žalnih solz ne prelivajmo! Gojnika poveličujmo, Njega raji mi blagrujmo! Padel v vojski je krvavi, Zdaj je že v nebeški slavi. Krono ima nezvenljivo, Nezvenljivo, nestrohljivo.
Slavna je njegova zmaga. Bogu samemu je draga. Ako kdo sam sebe zmaga, To je zmaga najbolj draga; Najsijajnejša je zmaga, Ker ni hujšega sovraga, Kakor pa meso je lastno, Lastno poželenje strastno, Kakor stara je navada, Ki je človek v njej od mlada.
Gojnik je je ugonobil, Slavno zmago je zadobil. Bojeval se sam je s sabo, Zmagal poželenje slabo, Nagnjenje vse prejšnje strastno Zmagal je junaško, častno. Gojnik se je v mladem cvetu Odpovedal temu svetu In pohlepi vsej njegovi Ter postal je človek novi. Se od znancev se je ločil, Bogu s cela se izročil. Zanj šel v vojsko pogubljivo In se bojeval zmagljivo. Vero božjo on je spričal, Bog ga je zato zveličal.
Dal mu krono je na glavo, Dal mu je nebeško slavo.
V	družbi lepi se nahaja Zdaj v nebesih sredi raja. Truma tam stoji velika Prav iz vsakega jezika;
Iz narodov vseh so zbrani Gori v rajski tam dvorani Zmagovalci res nešteti In ne nehajo mi peti. Tam pred Jagnjetom stojijo,
V	rajski slavi se bliščijo. Lepa bela oblačila Množica je vsa dobila.
V	rokah pa imajo palme In pojo Gospodu psalme, Hvalnice pojd mu glasne, Zmagoslavnice prekrasne.
Kdo so trume te neštete Lepo v belo vse odete? Ti so, ki so iz nadloge Prišli in iz stiske mnoge, Prišli ti so iz borjenja, Oj, iz zemskega življenja. To nebeški so svetniki, Naši vzgledniki veliki. Oblačila so oprali
V	Jagnjetovi krvi zali, Lepo so jih obelili, Sveti raj si zaslužili;
V	hramu zdaj so vsi Njegovem
V	oblačilu lepem, novem.
V	božji služijo zdaj službi In so v vedni božji družbi:
V	Jagnjetovem svetlem sevu So po noči in po dnevu. Božje gledajo obličje, Kristusovo zro veličje.
V	sreči tamkaj so brezmejni, Niso lačni niti žejni.
Solnce več ne bo jih peklo,
Seklo več ne bo jih jeklo, Več ne grejo po vročini Tam v nebeški domovini. Jagnje, ki je na prestolu, Paslo bo jih v lepem dolu In vodilo jih bo zmirom Tjakaj k žive vode virom. Bog bo solze vse jim zbrisal, V knjigo jih življenja vpisal.
Gojnik zdaj je v veličastvu In v gospodstvu in v oblastvu. Mano bo nebeško jedel. Mesto v raju je zasedel Lepo z drugimi junaki, Kristusovimi vojščaki.
Nam pa vzgled je lep zapustil. Sam besede je izustil: ,Kratka dfiba je življenja, Ddba zemskega borjenja. Zdaj se treba je boriti, Neprenehoma truditi, Da si človek raj zasluži, Da se s Kristusom tam združi.' Tudi mi tako recimo, Tudi mi se zdaj borimo! To nam sicer ni še znano, Ali treba bo v obrano Vere z mečem v vojsko iti, Zanjo srčno kri preliti. Ali lahko se borimo, Dasi v vojski ne živimo.
Dan na dan za kristijana Prilika je lepa dana, Da on svojo vero brani In da živo jo ohrani. To je bilo in to bode: Take veri so usode, Da sovražnikov obilo Z divjo jo napada silo:
Če se z mečem ne napada, Se z jezikom pika, zbada. In dolžni so kristijani, Vsak dolžan je, da jo brani.
In drugačni še napadi Spredaj žugajo in zadi: Kaj človeško je življenje? Vedna vojska in borjenje. Nad človeka stiska hruje, Grešni svet ga zapeljuje, Hruje nad njega nadloga, In ga tare sila mnoga. Pa velja se vojskovati, Ne se vdati, no zmagati 1 Kdo je pa, ki ves svet zmaga? To je vera naša draga! Z vero kristijan premaga
Najbolj ljutega sovraga. Oj, bodimo mi hvaležni, Da smo vere te deležni. Vero sveto mi ljubimo, Vedno živo ohranimo, Vse dni zvesto v njej živimo V njej živimo, v njej umrimo !
Dobri oče Svitoslave, Tvoje so besede prave! Deco ti lepo tolažiš, Ko tolažiš, srce blažiš! Lepo imaš ti namero, Vneti hočeš vse za vero, Da bi ljubil vsakdo vneto Zveličansko vero sveto. Zelja tvoja vsa je lepa: Z njo povest se moja sklepa
M. Prelesnik.
Jutranji
J3eli dan se dela: Roža zaduhtela, Sapa je zavela, Ptička je zapela. Nad cvetočo trato Solnee vstaja zlato.
Sijaj, solnček mladi, Vse teme razkadi; Vstani izza gore, Rodi se iz zore Jutranje rudeče, I.epo rumeneče! Zarja ti je mati, Ti si sin njen zlati. Vstani, čvrsto hSdi, Voz po nebu v&di, Solnčni voz žareči, Svetlo plameneči! Beli dan pripelji, Naši vstrezi želji: Zemlji daj gorkote, Luči in toplote! Sijaj ti po trati, Z zlatom vso pozlati! Sijaj, solnee mlado, Sijaj nad livado! Nas pa ti poduči, Da prijazni luči Mi smo solnčni vedno,
občutki.
Da živimo redno; Naj tako živimo, Da se ne bojimo Nikedar svetlobe, Pač pa zle temnobe. Ti za luč nas vnemi, Da bi nikdar v temi Kako naše delo Zlobno dozorelo, Marveč da pošteno Vsako je storjeno; Da pri belem dnevu In pri solnčnem sevu Kaže se očito Vsem ljudem odkrito. Sijaj, solnček mladi, Vse teme razkadi!
Pojte, drobne ptice, Pesmice budnice: Lepo žvrgolite, Milo gostolite! Kaj vam pravim, ptice, Ptice smejačicer
V	zraku ve veslate, Ptičice krilate, Gori pod oblaki Plavate po zraki,
V	zraku ve drobite In Boga slavite.
Oj, še nas učite! Gori nas vabite Iznad borne zemlje, Ki nas zdaj objemlje: Da se kvišku vspnemo,
V	nas vzbudite vnemo! Zelje nam budite, Srca razvnemite,
Da se vsak potrudi, Ne tičati v grudi; Da želi v višave Iznad te nižave Duh naš vedno čili: Naj vse dni nam sili Bolj in bolj tja gori, Kjer so rajski dvori,
V	rajsko čast in slavo,
V	pravo očetnjavo! Pojte, pojte, ptice, Pesmice budnice!
Sapice pomladne, Mile, vse nasladne, Krotko ve pihljajte, Tiho ve šumljajte! Glavo nam bistrite In srce vedrfte! Toplo ve pihljajte, Nas pa spominjajte, Da ne bi vihravi, Nagli, vrtoglavi
Danes mi besneli, Kakor piš šumeli; Ampak duh miline Naj nas vse prešine, Blagi duh krotkosti, Zmernosti, blagosti! Sapice, pihljajte, Tiho ve šumljajte !
Cvetke ljubeznive, Rožice vonjive, Ljubljenke ve naše, Le odprite čaše! Cašice odprite ln lepo duhtite, Z blago pa vonjavo Dajte Bogu slavo! Lepo ve vonjajte, Nas pa spominjajte, Da še mi vonjamo, In da slavo damo Bogu z vsem vedenjem, S čednostnim življenjem; Da ponaša naša Kot cvetlična čaša Lepo da vonjavo, Božjo širi slavo ; Da življenje celo K Bogu bi puhtelo ! Vonjajte vonjive Cvetke ljubeznive !
M. Prelesnik.
sT-
Seme večnega življenja.
Vetrič veje s slemena, Kmetic seje semena ' Tam na njivi, tamkaj v lazu; Znoj mu teče po obrazu. Kmetič se hudo poti, Pa si pravi, govori:
,Naj mi moči znoj obraz! Zanj se zdaj ne menim jaz: Prišel čas je za oranje, Za oranje in sejanje: Zdaj je čas za znoj in trud, Sicer v zimi glad bo hud.
Prišla zala je pomlad, Trosi cvet, obeta sad: Kmetič delati zdaj mora, Bati se ne sme napora: Čas za delo je pomlad, A jesen bo dala sad.
Solnce, ti le toplo grej, Da vskali mi seme prej! Ti podpiraj moje delo, Da poprej mi bo uspelo! Seme naj mi brž vskali' In mi sad bogat rodi!
V zemlji seme obleži, Ali kmalu mi vskali, Kmalu iz zemlje požene Bilke lepe vse zelene, Klas prikaže se rumen, In jaz bom razveseljen.
Prišla kmalu bo jesen, Klas dozorel bode klen. Seme zdaj neznatno malo Lep pridelek bode dalo. Kmalu, kmalu zrl bom klas, Hvalil bom Boga na glas.
Vidim že jaz težki snop, Znjecev vidim pridni trop, Vzradoščeni in veseli Žnjeci bodo žito želi: Snopje peljal bom domov, Bogat bo pridelek nov.
Spravil bom bogati sad. In ko pride zimski hlad, Preskrbljen bom za življenje, Takrat zabil bom trpljenje: V zimi jaz počival bom, Lepi sad užival bom.
Seme, semence drobno, Ti si mi čez vse ljubo: Zdaj drobno si, zdaj si malo, Pa življenje boš mi dalo! Bog te naj blagoslovi, Da rodiš mi hitro ti!'
Kmetič pravi, govori', Trudi se na vse moči Tam na njivi, tamkaj v lazu. Znoj mu lije po obrazu. Ko pa seje in sadi', Večkrat tudi se solzi.
Večkrat seje on solzeč: Naj bo toča: vse bo preč! Kmetič seje, pa ne znade, Se li spolnijo mu nade: In zato, ko seje on, Dosti se ne smeje on.
Seme pa poznate vi, Ki prav vsekdar obrodi', Če goji je človek pridno, Se množi, čeprav nevidno : Če ga on ne izgubi, Vsekdar, vsekdar obrodi?
Ono seme jaz poznam: Človek ga ne vseje sam, Bog nebeški je je vstvaril In človeku je podaril; To je nadnaravni dar: Sveti se kot solnčni žar.
Kaj ti pravim, kristijan,
V	tebi plod je lep vsejan, Ki življenje dade večno, Oj življenje, večno srečno: Milost svetega Duha
Plod se lepi zove ta.
Milost svojo Bog je dal,
V	dušo ti jo je vsejal;
V	dušo ti je položena, Kakor seme zasajena, Da ti sad prekrasen da: Uživanje vrh neba.
Kristijan, oj vedi ti, Večne slave in časti Božja milost je začetek, Blaženost je nje zvršetek. Milost ta ti podeli, Da boš živel večne dni.
Božja je pomoč le to, Da zveličaš ti se ž njo: Te pomoči potrebuje, Kdor po zemlji tej potuje, Pa želi in hrepeni, Da bi živel večne dni.
Brez po.moči te nihče Blaženosti ne zazre. Ko pa da ti Bog to milost, Da ti ž njo darov obilost; Božje čednosti ti da, Da darove ti Duha.
Da ti Bog jo podeli, Tvoja to zasluga ni; Kristovo je zasluženje, Le Njegovo je trpljenje Vir in vzrok, da zadobe Milost lepo to ljudje.
Na kalvarskem slemenu Vir je temu semenu; Tekla s križa kri rešilna, Milost pa po njej obilna : Trpel Kristus je, Gospod, Ter zaslužil nam ta plod.
Plod le ta je vernim dal, Ga naklonil, ga vsejal; Da pa seme to rodilo Tebi bode prav obilo, Ga nikar ne zametuj: Z milostjo ti sodeluj!
Kristus dal nam milost to, Pa odšel je spet v nebo. Prišel pa On zopet bode, Sodit pride vse narode; Sodil bo po tem, kako Delal z milostjo si to.
Me.
sli
r>
Milost ti je krasen dar, Ne zavrzi ga nikdar! Milosti ne smeš zatreti, Ako sveti raj hčeš zreti: Milosti ne zametuj, Pridno ž njo ti sodeluj!
Pride noč, oj pride smrt, Poneso na božji vrt Kmalu te; a v trdi noči Delati ne bo več moči: K sodbi ti postavljen boš, Glej, da tam pozdravljen boš!
Z milostjo ti sodeluj, Trudi se in se bojuj: Saj odločil to življenje Bog ljudem je za borjenje, A posmrtno za dari In za slavje in časti.
K sodbi bo postavljen vsak, Revež kakor mogočnjak, Da dobi po zasluženju, Kar je storil v tem življenju, Storil dobro ali zlo, Sodil bo Gospod ostro.
Kdor hče priti v sveti raj. Truditi se mora zdaj; Kakor truditi se treba Kmetu, da po zimi hleba Za življenje bo dovolj, Prav tako, še dosti bolj.
Po zaslužku vračal bo. Dobre on poplačal bo, A gorje, kdor pride prazen! Njega čaka večna kazen: Pahnjen bode on v pekel, Kjer bo vekomaj trpel.
Delati zdaj mora vsak. Trud ta res da je težak: Treba je premagovanja, Treba je zatajevanja, Zle navade, zle strasti Zamoriti moraš ti!
Torej zdaj naj dela vsak ! Krepko stoj kot korenjak! Naj tek<5 po licu znoji, Božje seme lepo goji! Pa ti sadež obrodi, Da boš živel večne dni.
Pač grozi sovražnik hud, Da uničil tvoj bi trud; Milost božjo hče zatreti Tebi sam peklenšček kleti, Ali ti se ga ne boj: Moli, delaj, čvrsto stoj!
Milost ti je božji dar, Ne zavrzi je nikar: Varuj milost izgubiti: Varuj smrtno ti grešiti! Greha smrtnega se boj, Ker jo ta zatere koj.
Naj te ne ostraši trud, Naj bi še tako bil hud! Prilika ti zdaj je dana, Zdaj je zlata dSba rana: Delaj ti na vse moči, Dokler se ne zvečerf.
Tolažilno pa je to: Ako izgubi jo kdo, Spet jo more pridobiti ; Treba se le spokoriti, Pa jo zopet pridobi", Mu pokora jo deli.


M a.
SI
Skrbno varuj milost to, Pridno sodeluj ti ž njo: Znaj, po milosti tej božji,
V	zvezi z Bogom si najožji: Z deli pa, ki jih storiš
V	njej, življenje pridobiš.
Z deli, ki jih v njej storiš, Milost božjo pomnožiš: Pridobiš življenje večno, Oj, življenje večno, srečno. Z deli dobrimi lahko Ti zaslužiš si nebo.
Z njimi si zaslužil boš, Da se z Bogom združil boš. Večno pridobiš življenje, Da, še slave pomnoženje: Gledal večno boš Boga, Če greš v milosti s sveta.
Torej delajmo zdaj mi, Z milostjo vse zemske dni! Nabirajmo zasluženje Vse pozemeljsko življenje. Pa presrečen naš bo sklep, Bo pridelek bogat, lep.
Naj vedo to vsi ljudje, Če trpe zdaj, se solze, Pride čas, ko bodo želi, Želi bodo vsi veseli: Veseleči pones6 Svoje snope tja v nebo.
Snope poneso tja gor, Spravijo v nebeški dvor: Dobra dela, zasluženje, Poneso s seboj v življenje, Oj, v življenje, v srečni raj: Srečni bodo vekomaj.
V raju tam prijetno bo, Dobro neverjetno bo: Večno tam bo počivanje, Gledanje in uživanje Trojedinega Boga, Ki se nikdar ne konča.
Milost božja, krasni dar, Bolj svetal kot solnčni žar, Vir ti vsega zasluženja, Seme večnega življenja: Bodi mi pozdravljena, Bodi v vek proslavljena!
M. Prelesnik.
<y
7i<r-
b
Pomemben dan.
red županovo hišo v vasi stoji več dečkov in deklic. Radovedno gledajo na okna in skozi duri v vežo.
„Vsak čas pride", reče jeden.
„Dolgo ga ni. Gotovo sedaj je, da ne bo lačen na poti", reče drugi.
„Kovčeg ima že pripravljen", reče majhna deklica. „Pa kolik je! Največjega so mu dali, kar jih imajo. Bog vč, kaj so mu vse zložili noter!"
„Pa je res velik", reče deček. „Gotovo je težak."
„Ti ga ne vzdigneš", reče tovariš. »Poglej, zaklenjen je s ključavnico in z jermenom prevezan, da se ne bi odprl na vozu."
„Da ga ne vzdignem:" odgovori oni. „Le poglej, da ga vzdignem. Kar primera ga, pa je." Rekši ga vzdiguje, pa ga komaj premakne.
„Saj sem dejal, da ga ne vzdigneš."
„Ti ga pa še premakneš ne", odvrne ta užaljen.
„Le poglej, da ga bom."
„Koliko te pa je? Ti, praviš, da ga vzdigneš?"
Tako se skušajo nad kovčegom.
„Kaj je neki v njem, da je tako težak:" reče prvi. „Že vem, knjig so mu naložili, zato, ker gre v šolo."
„Ali misliš, da se v mestnih šolah rabi mnogo knjig r"
„Pa še koliko! Komaj jih bo nosil, kadar bo šel v šolo."
„Kaj praviš, ali bo zdelal šole?" vtakne se vmes dekletce. „Saj jih ne bo. Kar domov bo prišel, ker se ne bo upal hoditi v tako težke šole."
„Ne bo ušel iz šole, ne", odgovarja deček. „Vse počitnice se je učil doma. Vsak dan je bil pri gospodu, da so ga učili. In še posebne ure je imel pri gospodu učitelju, pa praviš, da ne bo zdelal! Saj je bolj pameten, kakor ti."
„Pa vendar!" Se bi bila rada rekla kaj, pa po vasi se oglasi zategnjen glas: trara, trara!
„Pošta gre, pošta gre", oglase se vsi. „Sedaj pa mora priti ven."
Poštni voz, visoko obložen s koši in z zavoji, se ustavi pred županovo hišo.
„Jernej, prezgodaj ste prišli. Tineta še ni ven", reče vozniku jeden izmed dečkov.
Jernej pa ne reče nič. Kadar ima bič v roki in cesarsko kapo na glavi, takrat se mu ne sme
reči drugače, nego: postiljon. Po strani pogleda dečka, kakor bi mu hotel reči: „Ti pa veš, kaj je cesarska služba!" Počasi stopi z voza in gre v vežo.
Nasproti mu že pride cela vrsta ljudij. V sredi med očetom županom in med materjo županjo stopa Tinček praznično oblečen. Za njim gredo bratci in sestrice in več sorodnikov. Vsi imajo resne obraze in le tiho govorč med sabo.
„Vidiš, deček, koliko me staneš", rečejo oče. „V nesrečo nas lahko spraviš, če se izpridiš."
„Oh, saj veste, da se bom učil; kar bom le mogel, bom priden."
„Bog daj dobro srečo, oče župan", začne Jernej. „Tega-le bom odpeljal, kaj ne? To bo še gospod! Vsa fara bo ponosna nanj. To-le bo pa vzel s seboj, kaj ne ? Ej, mati županja, lepo ste ga preskrbeli. Kadar mi daste vi kaj na voz, je vedno kaj posebnega. Hu, kako je težak kovčeg! V nobeni hiši ne zmorejo, da bi dali sinu takega na pot. Če ne bi bil vaš, bi rekel, da je cela dota v njem."
Tako je govoril Jernej in nakladal kovčeg na voz.
Ta čas pa potegnejo mati Tinčka izpred hiše nazaj v vežo in se skrijejo za durmi radovednim pogledom. Koliko bi mu bili radi povedali ! Oh, saj ga toliko Časa ne bo nazaj! Če se mu kaj primeri? Če ga ne zapelje hudobni svet?
„Sedaj pa le", zakliče postiljon. „Vse je v redu."
„Ne pozabi nas, očeta, mene; pomni, kaj smo te učili", prosijo mati.
„Oh, mati, kličejo me, moram iti."
Mati pa ga objamejo in pritisnejo k sebi.
Jernej, v svesti si svoje uradne dolžnosti, zatrobi na glas na hripavo trobento.
„Pa naj bo v božjem imenu", vzdihnejo mati županja. »Ljubi sin, priden bodi in Boga se boj! Ali boš:"
„Bom, bom, mati, dokler bom živ!" zatrjuje sin. Se so ga prekrižali dobra mati. Potem se jim pa izvije iz objema.
Deček hiti iz veže, mati pa se naslonijo za vrati na steno, solze se jim udero, roke jim omahnejo.
„DeČek, s^m k meni sedi; zunaj je lepše, nego notri v vozu", govori postiljon. »Dežja ne bo, boš vsaj videl kaj sveta."
»Pazi nanj, Jernej, da se mu kaj ne zgodi", rečejo skrbni oče postiljonu in mu stisnejo nekaj denarja v roko.
„0, to pa, tako ga bom varoval, če se vse prebrne, se mu nič ne zgodi."
»Pot ni posebno dobra, posebno čez klanec navzdol, in visoko si naložil."
,,E, ne bojte se, toliko sem jih že prevozil v mesto in nazaj, pa še vedno srečno !"
Med tem časom se je Tine poslavljal od tovarišev. Bolj spoštljivo kakor drugekrati so se mu
bližali, segali mu po vrsti v roko in ga prosili, naj jih ne pozabi.
„Piši nam, piši, kako je tam v mestu; glej, mi moramo ostati doma", rekel je žalosten sosedov Jožek.
Tako je vedel vsak nekaj posebnega povedati odhajajočemu tovarišu. Hudo je bilo Tinčku, ko je segal v roko Blažu in Janezku in drugim, s katerimi se je tolikokrat igral; vedel je, da bi vsi šli radi po svetu, saj je svet tako lep in krasan, pa samo njega je doletela ta sreča!
Poslovil se je še od malih bratov in sestric; nazadnje so pristopili oče in so mu podali molČd desnico. Se nikdar mu niso podajali oče roke v slovo. Čutil je, da je to slovesen trenutek.
„Vse gotovo! Z Bogom!" zaklical je postiljon in udaril po konjih. Tinetu pa se je zdelo, da sliši izza durij zadržano ihtenje materino.
Voz se je hitro pomaknil iz vasi, izginjale so domače njive in travniki za njim. Sedaj se poloti dečka žalost, in solze mu začno teči po licu.
Poleg njega pa vihti Jernej bič in nateza vajeti.
„E, kaj se boš jokalo, revče", govori mu pomilovalno. „Saj ti ne bo nič hudega. Se sam ne veš, kako se ti dobro godi. Hm, jaz že vem, kako je to. Mene so tudi dali v mesto v šolo. Se v latinskih šolah sem bil. Le glej me, le! Sest tednov sem bil v latinskih šolah. Rekli so mi, da bom „skoz
G----"3
'33
padel". Jaz pa nisem hotel pasti, in sem pustil šole.
—	Ali veš, kaj se to pravi? — No, boš že še zvedel!
—	Neumen sem bil. Ali bi mi bilo treba sedaj vozariti po svetu ? — Ti si pa bistre glave, pravijo tudi, da si priden. — Nič se ne boj! E, še general boš lahko ali minister. Pa še kakošen! — Ce boš pameten namreč, kajpak!". . .
Voz je prišel na vrh klanca. Pred dečkovim očesom se odpira nov svet, dolg in širok. —
Se jedenkrat se ozre deček nazaj proti domačemu kraju. Pri srcu se mu stori tako milo. Pred oči mu stopijo domači in znanci in prijatelji. Živo mu je pred očmi zlasti materina podoba. Kaj so rekli mati ? ,Ljubi sin, priden bodi in Boga se boj ! Ali boš On jim je obljubil, da bo. O dobra mati, o skrbna mati! — Svetla solza se mu utrne. Deček globoko vzdihne. —
Voz je začel iti sedaj navzdol. Jernej je zaviral in pripovedoval spomine iz svoje mladosti. Deček ga ni poslušal. Molče je sedel, zamišljen.
Oj, le misli, ljubi deček, misli na dom in domače ! Naj ti bode vedno v spominu rojstveni kraj! Živo si vtisni v spomin tudi besede, ki so ti jih govorili draga mati pri slovesu! In glej, da boš izpolnjeval, kar si jim obljubil!
Ev gen Lampe.
5Ae_
3\Z R
Slanica.
Pala po noči je slanica. Vstala prav zgodaj je Manica, Šla je v gredico pogledat, kako Njene predrage cvetice cveto. Kakšen, oj, kakšen pa danes je vrt, Čezenj razgrnjen, glej, belkast je prt! Kakšne so cvetke, še včeraj lepe? Blede so cvetke vse kakor mrtve! Vse je poparila slanica. Gorko je plakala Manica.
Spala na lipi je ptičica, Ptičica bila seničica, Ptičica se je ob joku vzbudila, Pa se je deklici koj oglasila: Tako je pesemco Manici pela, Ko je na vejici gori sedela:
„Kaj se boš jokala, Manica, Ako popariia slanica Ljubljenke tvoje je, lepe cvetice Tukaj iz tvoje povrtne gredice! Lepše še, dete, cvetice imaš, Ti jih samo še premalo poznaš: Tvoje srce je sprelepa gredica, Notri pa klije prav mnoga cvetica. To ti gredica je lepo brstena, S cveti in z brsti je vsa zasajena. Čednosti lepe so cvetke le-te, Ki ti krasijo nedolžno srce. Bodi ti, deklica, lepo vesela! Takrat, ko sveti si krst ti prejela, Sam sveti Duh je prišel in zasadil V srce cvetice le-te in ogradil. Božja je vera ti jedna cvetica, Krasna cvetica kot bela kresnica. Druga cvetica pa božja je nada, Lepo zelena in večno je mlada,

Kakor zelenkasti rožmarin Rajske pomladi je lep spomin. Božja ljubezen je tretja cvetica. Lepa cvetica ko rdeča vrtnica. In še premnoge cvetice cvet6
V	srčni gredičici tvoji lepo: Mnoge še čednosti, mnoge darf
V	krstu Duh Božji sadi in deli. Čednosti te so največe ti vrednosti, To so najlepše človekove prednosti. Čuvaj nad temi cveticami ti,
Da se jim žalega kaj ne zgodi. Ko bi ti slanica te zamorila, Potlej bi lahko solze ti točila. Greh pa je slana za cvetke le-te, Greh opustoši nedolžno srce. Greh še najhujša je slanica, To si zapomni ti, Manica. Angelčka variha prSsi lep6, Naj ti na strani stoji prav zvesto, Da te pred slanico hudo to brani, Vedno nedolžno srce ti ohrani!"
Nič več ni plakala Manica, Ker je pobrala jej slanica Rožice njene, sprelepe cvetice Tamkaj iz njene povrtne gredice. Ampak je vzdignila svoje roke, Kvišku je rokici vspela obe: »Angelček varih, prijatelj ti moj, Meni na strani vse žive dni stoj! Ti mi na strani stoj, greha me vari, Vari, da slana, da greh ne popari Čednosti) mojih sprelepih cvetic! Angelček varih, usliši moj klic!"
Prelesnik.
Siroti.
Jamo si ostalo, Detetce ti malo,
V	nerazvitem cvetu Na prostranem svetu. Ato, mater milo
Ti si izgubilo:
V	jamici ležita, Smrtno spanje spita.
V	grobnem so pokoji Tudi bratci tvoji,
In sestrice vrle Vse so ti odmrle. Nimaš staršev živih, Milih in skrbljivih, Ni sestric ni bratov, Ni denarcev zlatov, Pa se potolaži, Jasno lice kaži!
Solz zato ne toči! Le zaupaj Oči, Ki na nebu biva; Nič se Mu ne skriva. On ravna usode, Vodi vse narode, Vse, karkoli dela, Pravo je do cela. On vse ve in znade: Las z glave ne pade Brezi pripuščenja Njega in vedenja. Vse ima v oblasti. Le imej ga v časti! Vse on ljubi vroče, Kot najboljši oče. Saj je vse ustvaril, Lepo vse obdaril. Bitje ohranjuje, Žitje preskrbuje. In za dušo vsako
On skrbi jednako. Skrbi, da po godu Temu boš Gospodu'. Svojo skrb izroči, Dete, temu Oči, On te bo preživil. Kdor ni nič zakrivil, Ga v pogin ne pahne, No, da ne omahne, Mu pomoč nakloni, Čvrsto ga zasloni. Ti se potolaži, Jasno lice kaži, Bog živil bo tebe, Le poglej krog sebe!
V	zimi je narava Kakor goličava Bila zapuščena, Zdaj je spet zelena. Lepo se razcveta, Lepo je odeta
V	cvetnem oblačilu In zelenem krilu.
Bog vesoljno stvarstvo
V	svoje sprejme varstvo; Varstvci pa nakloni Zlasti stvarstva kroni, Njemu še posebno
Da, kar je potrebno, Ki je stvarstva dika In Njegova slika: Oj, človeka zlasti Ne pusti propasti, Ga ne da pogubi, Njega najbolj ljubi.
Ti se potolaži, Jasno lice kaži! Vera de ti sveta, Da imaš Očeta

ste
p
Ti na zemlji tudi, K Njemu se potrudi! Kristus ta je Oče, Ki nas ljubi vroče. Jezus Kristus Oče D6be je bodoče. Adam je pregrešil, Smrt nam vsem pospešil. Bog pa svet je ljubil In ga ni pogubi!: Sina nam poslal je,
V	smrt za nas ga dal je, Da se vsak zveliča, Kdor ga z vero spriča. Kristus nas je rešil,
V	pekel zlobo trešil, Dal nam odrešenje, Novo dal življenje. Sam po zemlji hodil, K Bogu vse je vodil, Pot učil resnice, Milosti, pravice. Temo je zapodil, Nas je vse prerodih D6be vse bodoče On je dober Oče:
Sel za nas v trpljenje, Dal za nas življenje. Z blaženim telesom Res je spet k nebesom Zginil bil učencem, Ljubljenim gojencem. Pa pri nas še biva, Zre ga vera živa. Se med nami biva,
V	hostiji se skriva. Z dušo in s telesom In s krvjo in z mesom On je tu prisoten. Milostljiv, dobroten Vodi vse previdno.
Le ti bodi pridno!
V	cerkvici, v svetišči Večkrat ga obišči, Prošnje k Njemu n&si, Milosti Ga pr&si!
Rad jo podeljuje, Rad se usmiljuje.
Ti se potolaži, Jasno lice kaži! Mater imaš tudi, Le se k njej potrudi! Cista je Devica, Božja Porodnica. Matere bolj blage, Matere bolj drage Nima zemlja naša: Ona vse prekaša. Božja Mati blaga Rada vsem pomaga. Kdor se k njej zateče, Nič mu ne odreče. Ona vse objema In pod plašč sprejema Vsakega, ki išče Njeno zavetišče.
Ti se potolaži, Jasno lice kaži' Mnogo imaš bratov, Oj, nebeških svatov! Da, nebeški svatje Pravi so ti bratje. Bratje priprošnjiki Tvoji so svetniki. Božje pa svetnice Tvoje so sestrice. Zemski tek končali, Boj dobojevali Že so ti svetniki, Kristovi vojniki.
V	grob so sicer legli, Pa so čast dosegli,
<y
7/G-

Slavo, veličastvo, Krono in oblastvo. Stiske so prebili,
V	raj se preselili. Sli so po zaslugi
V	boljši svet zdaj drugi. Naši priprošnjiki
Zdaj so ti svetniki. Saj so nekdaj sami Bivali med nami; Znane so nadloge Naše jim premnoge. Z nami zdaj, s trpini
V	rajski domovini Imajo sočutje Sleharno trenutje. K njim se ti zateči, Prosi jih in reci, Naj pomoč bi v sili Tebi izprosili;
Naj stoje na strani Tebi in obrani! Prosi, prosi brate, Te nebeške svate! Prosi ti svetnice, Drage ti sestrice!
Samo si ostalo, Detetce ti malo,
V	grobu vsi so tvoji, Pa zato ne zdvoji! Zabi bolečine,
Saj si ud družine Rajske, vedno žive In preljubeznive! Lice svoje zjasni, Saj si v družbi krasni,
V	družbi priprošnjikov,
V	občestvu svetnikov.
M. Prelesnik.
Ob tihi jamici.
(Nagrobnica dragi sestri.)
Z livad in s tratin in s polja Pomlad vesela se smehlja, In zopet solnce toplo seva, In zopet ptičji zbor prepeva.
Pomladi vse se veseli', Pod milo vse nebo hiti. A ti, sestrica moja draga, Ti duša dobra mi in blaga? . . .
V tej tihi jamici ti spiš, Nevzdramno spiš, se ne vzbudiš: Oj, grenka smrt je tebe vzela In črna zemlja te objela . . .
Prišel ukaz je iz neba, Ukaz od večnega Boga: In svet si morala pustiti In v dolgo večnost koj oditi.
Oj, hud je bil ukaz le-ta! Pa prišel nam je od Boga, A Bogu vsak pokoren bodi, Usode vseh ljudij On vodi!
Saj kdo, oj kdo pogum ima V odgovor klicati Boga, Če poti so neizvedljive, Če sodbe so nerazumljive?
Vesoljstvu Bog je gospodar, A človek je uboga stvar. Oj, kaj je vsa človeška slava : Njegovi dnevi so kot trava!
A božja slava trajna je, Oj, trajna, neomajna je: Naredil dela je velika, Usmiljenje pa vseh je dika.
Zanašam jaz se na Boga, Da vzel je sestro vrh neba, Da v boljši svet jo je preselil, Življenje lepše jej podelil . . .
Ob tihi jamici stojim In v grob štrlim in se solzim: Usahla tu leži cvetica, To moja draga je sestrica.
Solzica vre mi iz očesa, Iz srca prošnja vre v nebesa, Ko rajnico jaz oplakujem, K Gospodu vojnih trum vzdihujem:
»Naredil si jo iz prsti', Jo zvezal s kitami, s kostmi, Poslednji dan jo Ti obudi, Dotlej naj mirno spi v tej grudi!"
M. Prelesnik.
a
"S
Blagor usmiljenim.
se mu je videlo na zagorelem licu, katero je bilo suho in upalo. Obleka bi mu bila že davno odpovedala službo, ako je ne bi bil z raznovrstnimi krpami prisilil, da se ga še drži. Roke je imel v žepu, gledal po svetu brezskrbno in si žvižgal, da je ložje hodil z bosimi nogami po vročem cestnem prahu.
Tako pride do ovinka. Od druge strani pa pri-vozi hitro voz, na kakoršnem prevažajo v onem kraju mleko. Voznik ni pazil, in deček ni imel Časa, da bi odskočil. Konj ga podere na tla, in voz mu gre čez nogo. Vozniku se je ta dogodek zdel siten; mislil si je, da bo najbolje zanj, če hitro izgine. Zato je udaril z bičem po konju in se urno odpeljal, dečka pa pustil na cesti.
Tu leži sedaj ubogi pastirček v prahu in se ves trese od strahu. Prvi hip se ne zavč, kaj se je zgodilo, ker je vse prišlo tako nenadno. Ko vidi, kako odhaja hitro voznik in se ne zmeni zanj, obide ga jeza, in kar za njim bi planil in ga ozmerjal. Ko vstaja, pa ga zaboli noga, in sedaj vidi, kako mu curkoma teče kri po nogi.
"SK
^'e_s}£
«1 p
Precej ga mine vsa jeza. Čim dalje gleda kri in ranjeno nogo, bolj mu je hudo. Solze se mu udero, in koder tečejo, naredi se mu bela steza po prašnem licu. Od nikoder ni človeka, da bi mu pomagal; tako sam leži tu na cesti, in solnce pripeka nanj! Kako naj pride sam domov? Tako se je zamislil v svojo nesrečo in zapuščenost, da mu je hotelo kar srce počiti od bridkosti.
Kar se sliši ropot koles. Lepa kočija se pripelje ravno proti njemu. Voznik ustavi konja, kočija se odpre, in ven skoči lepo oblečen deček. Bil je tanke postave, in na bledem licu se mu je videlo, da je ravnokar prestal nevarno bolezen.
„Gospod učitelj", zakliče, „glejte, deček leži na cesti! Bog ve, kaj mu jer" Hitro je pri pastirčku.
„Kaj pa ti je.' Ali ne moreš vstati.'" vpraša ga. Pastirček pogleda zalega gospodiča, in ko vidi, kako je dober in usmiljen, pove mu vse, kako ga je povozil hudobni voznik in ga pustil tu. Ko ga ta tolaži in pomiluje, udero se mu zopet solze, nasloni se nanj in ihti še bolj.
„Le počakaj, kmalu ti bo bolje", reče gospodič, vstane in odhiti v goščavo.
„Gospod grof", oglasi se učitelj, „kam pa greste?" „Precej se vrnem", zakliče ta in izgine. Kmalu se vrne in prinese vode iz bližnjega studenca. Najprej
d
u
da pastirčku vode, da se napije. Ko ga je tako malo pomiril, izpere mu nogo in jo z belo rutico obveže.
„Kje pa si doma?" vpraša dečka.
„Tam iz one vasice", odgovori pastir in pokaže proti bližnjim goram.
„Revež, to je daleč, sam ne boš mogel priti domov. Veš kaj, kar z menoj se odpelji. Doma ti bomo postregli, in ko boš zdrav, pojdeš lahko domov."
Nato mu pomaga na noge, pelje ga h kočiji in ga posadi v njo.
Učitelj je stal ves čas poleg dečkov in gledal, kaj bo iz tega. Srčno ga je veselilo, da ima njegov gro-fovski učenec tako blago srce, vendar mu reče: „Ali ste pa premislili, Joahim, kaj poreko gospa grofinja k temu:"
„0, mati bodo veseli, da tako delam", odvrne grofic. „Saj me vedno tako učijo, da moramo revežu pomagati, kadar je v nadlogi."
Vsi trije posedejo, voznik požene konja, in lepi grofovski voz krene proti domu. Pastirček je nerodno sedel na lepem sedežu; tako čudno se mu je zdelo vse, da ni mogel izreči niti besedice, in je storil vse, kar mu je rekel grofič Joahim.
Voz krene v mesto Karpineto in se ustavi pred hišo grofa Pecija. Gospa grofinja pride sprejet sina. Pa kako se začudi, ko pride iz kočije raztrgan deček, za njim pa njen Joahim! V taki družbi še ni videla svojega sina. Nič ni rekla in je le resno pogledala
Joahima, češ, kaj to pomeni. Joahim pa prime roko pastirjevo in mu pomaga po stopnicah. Materi pa razlaga, kako je dobil ubožčka na cesti in mu ni mogel pomoči drugače, nego da ga je vzel sabo.
»Ali nisem storil prav, mati? Kaj ne, vi dovolite, da ostane ta deček pri nas, dokler se mu noga ne pozdravi:"
»Prav si storil, prav, ljubi sin", odvrne grofinja ginjena in pošlje po čedne obleke za dečka in po zdravnika, da mu pogleda rano.
Sedemdeset let je od tega. kar se je to zgodilo. Vprašate, kaj se je zgodilo s tem grofičem, ki je bil tako usmiljenega srca:
Iz slabotnega dečka je vzrastel krepek mladenič. Veliko se je učil in je postal mašnik. Kmalu je bil škof in nato kardinal. Sedaj je pa papež in se imenuje Leon XIII.