Marvice tou vjetru. Med orami naše doline. ALEF Associazione Lavoratori Emigranti del Friuli - Venezia Giulia, Unionc Emigranti Sloveni 1992. 108 + (IV) str., ilustr.
Knjiga govori o Benečiji, o njenih kulturnih, zgodovinskih, demografskih in gospodarskih značilnostih in opozarja na pereča vprašanja njenega prihodnjega razvoja. V preteklem poldrugem stoletju so ti obmejni kraji, odmaknjeni od gospodarskih središč in prometnih poti, gospodarsko nazadovali. Če si je Benečan hotel priboriti boljše življenje, se je moral izseliti. Število prebivalstva je strmo upadalo. Oblasti pa so na vse načine poskušale zatreti jezik in kulturo. Končno je potres 1. 1976 poškodoval njihove vasi, da je bilo mnogo kulturne dediščine za vedno izgubljene. Vendar pa pisci člankov ne izražajo samo nostalgije in ljubezni do minulega, ampak tudi upanje, da se v novem evropskem duhu sožitja in spoštovanja razlik svitajo boljši časi in da se bodo ti kraji ravno zaradi obmejne lege, ki jih je doslej dušila, in kulturne istovetnosti, ki so jo ohranili, odslej lepše razvijali.
Knjiga je zbornik člankov, ki so razvrščeni v pet poglavij: okolje, izseljenstvo, etnija in jezik, kultura, potres in obnova ter spomini. V prvem je Pavel Stranj na kratko orisal zgodovino Slovencev v Videmski pokrajini od naselitve in omembe langobardskega zgodovinarja Pavla Diakona o Slovanih leta 664 do postopnega oblikovanja zgodovinsko-geografske enote, ki je za Slovence bila vedno Benečija, medtem ko jo drugi imenujejo tudi Slavia italiana, pa tudi “veneta” m “friulana”. Osvetli posledice meje, ki je leta 1866 Benečane odrezala od slovenskega zaledja. Od tedaj je Benečija bila zaprt prostor revnih kmečkih ljudi. Edini izobraženci so bili duhovniki. Z zgovornimi številkami iz popisov prebivalstva leta 1921 in 1983 prikaže padec na polovico (v
krajih s samo slovenskim prebivalstvom je bilo zmanjšanje še večje). Zanimivo je, da poleg tragičnih posledic potresa omenja tudi razveseljivi pojav, da se nekateri izseljenci sedaj vračajo domov z znanjem in izkušnjami ter z zrelejšim odnosom do rodne dežele.
Naslednji pisci prikazujejo planinsko pašništvo, domača zdravilna zelišča, domače obrti, versko življenje, zgodovino cerkve, običaje. Najobsežnejša je skupina člankov o izseljenstvu posebej pred prvo svetovno vojno, med obema vojnama in po zadnji vojni.
Tu najdemo izredno dragocene podatke o številu izseljencev iz posameznih vasi in o deželah, kamor so se izseljevali.
Etnološko najpomembnejši pa je članek Andreja Furlana o Etnografskem muzeju v Bardu. Predmete zanj so začeli zbirati že leta 1975, čeprav je bil uradno ustanovljen po potresu. Takrat so mnogi ljudje pomagali zbirati predmete in nastala je zbirka, ki je danes edina priča nekdanje materialne kulture teh krajev. Andrej Furlan jo je v okviru mladinskega raziskovalnega tabora Bardo '92 pregledal in dokumentiral s pomočjo domačinov. Pojasnjevali so namen, uporabo in nazive predmetov in sc ob tem spominjali tudi raznih dogodkov in zgodbic, tako da je ob evidentiranju zbirke prihajalo na dan veliko širše izročilo. Avtor se zavzema za primerno ovrednotenje zbirke, predvsem pa za zaščito predmetov pred propadanjem.
Objavljenih je tudi več pesmi v narečju, nekatere so tudi prevedene v italijanščino. Vsi članki so v italijanščini, marsikateri avtor pa je tu in tam vpletel slovenske besede, kot npr. “Partivano le ragazze - za deklo” (str.34) ali “Qualcuno raccontava le 'pravcce'”(str. 25). Zal je tega veliko premalo, saj bi bralcu mnogo pogosteje lahko postregli z domačimi izrazi, ne da bi s tem preveč obremenili besedilo.
Zanimiva knjiga je tudi zelo privlačno oblikovana in opremljena z lepimi in zgovornimi fotografijami, slikami dokumentov in pisem in z otroškimi risbicami.
Mojca Ravnik