Nekdaj bodeča žica, danes aleja
V drugi svetovni vojni je na-še glavno mesto Ljubljana do-živelo usodo, ki je ne more-mo primerjati z usodami dru-gih mest okupirane Evrope. Junaški in neomajni upor, ki je vzplamtel že na samem za-četku okupacije v Ljubljani, pod vodstvom komunistične partije je postal simbol in mo-ralna spodbuda za široko orga-nizacijo in stopnjevanje boja1 zoper okupatorja, fašizem in njegove pomagače.
Zaradi tega in v strahu za svoj obstoj, je okupator začel uvajati drastične ukrepe, da bi zadušil in uničil upor, vendar se je le-ta, kljub nasilju iz dne-va v dan razširjal kot gozdnd požar. Nemočni italijanski fa-šista in domači izdajalci so se zatekli k ufcrepu, ki ga do ta-krat niti kasneje ni doživelo nobeno okupirano mesto. 23. februarja 1942 so mesto obdali z bodečo žico, dolgo 34 kilo-metrov, prepredeno z nešteti-mi bunkerji, mitraljeskimi gnezdi, žarometi in stalnimi patruljami ter Ljubljano pre-ko noči spremenili v koncentra-cijsko taborišče misleč, da bo-do mesto izolirali, neprodušno zaprli in s tem onemogočili ter zadušili upor. Vendar so se zopet amotili. Neomajna volja in želja po svobodi in samostojnosti, tisodletja zati-ranega   malega   naroda   je   bi-
la močnejša od bodeče žice, grozeče smrti na vsakem ko-raku in odpor je postal še močnejši, neuničljiv.
Junaški boj naših očetov, ma-ter, bratov in sovrstnikov, nje-gove razsežnosti, trpljenje in zmage v 1170 dneh trajajodi obdanosti z bodečo žico poz-namo   in   smo   ponosni   nanj.
Danes smo tik pred trenut-kom, ko bamo junaškemu boju in herojstvn našega mesta za-čeli dograjevati edinstveni spo-menik, alejo spominov in tova-rištva, trajen pomnik junaške-mu boju okupirane Ljubljane.
Prepričan sem, da ni med pre-bivalci Ljubljane nikogar, ki bi se spraševal ali je to potreb-no, upravičljivo po toliko letih, ki so pretekla od zloma fa-šizma. Ne. Vsi se zavedamo, da je to naša dolžnost, velika moralna obveza do vseh tistih, ki so darovali svoja življenja in se junaško boriii za našo lepšo sedanjost. S tem jim bo-mo izkazali našo hvaležnost, na skromen a trajen naoin označili njihovo junaško pot in kasnejšim rodovom ohrani-li živo izročilo njihovega boja.
Z družbenim dogovorom o izgradnji AST, ki je v javni razpravi, bomolahko vsinanaj-bolj demokratičen način vplivali na oblikovanje tega dokumen-ta, odločili in dogovorrli, ne sa-mo o svojih pravicah in dolž-nostih, temveč o dokumentu, ki bo urejal vse odnose, da bi na osnovi njega na mestu nekdanje žice, bunkerjev in strojničmh gnezd zrasla zelena lovorika zmage, svobode in borbe, ki iz svojih korenin po-življa življenje in delo svobod-nega mesta.
Gradili ga bomo skupaj sta-rejši in mlajši prebivalci in vsi delovni ljudje ter občani Ljub-ljane in tako s svojim delorn ponovno dokazali, da smo po-nosvii na veličino junaškega boja našega mesta, ponosni na mesto »heroj« in njegove ter naše zmage v socialistični re-voluciji nove Jugoslavije.
Miran Koren