901                                              Anketa Sodobnosti XVIII: Evropska poezija danes
Poezija — izraz človeške usode
Realni svet je resnica praktične narave. Vsa čast njim, ki z njo vladajo! Pred njo, pred splošnim kon-senzusom, ki objema resničnost v okviru Evklidove geometrije, se pesnik predstavlja s svojo resnico: Vsaka pesniška vizija je nekakšna neevklidovska geometrija, ki se ponuja našim očem, očem razuma in naši občutljivosti. Angel ali demon, pesnik zanesljivo prinaša s sabo red in podatke o nekem novem svetu v medprostorje realnega sveta navadnega človeka. Pesnikovo nebo je neznosna nebesna sinjina, ki s težavo prodira skoz odprtine skupnega neba, na katerem smo mi vsi ujetniki.
V tem smislu poezija ne more biti nič drugega kot najvišji izraz človeške usode: sijaj in beda torej, jasna zavest o naših možnostih in mejah. Je mar pesniški nemir kaj drugega kot potres bitja na eni izimed njegovih meja? Te meje so na več straneh, ker v vsakem posamezniku kraljestvo duha meji na vse prepade, ki jih je človeški rod preživljal skozi svoj več-tisočletni razvoj. Bolečina in veselje, obup in zanos, polet in nemoč, samota in družabnost, beseda in tišina — vse to so naša odzivanja pred pragom, ki ga ne moremo več prestopiti. Navaden človek daje vsemu temu izraz izključno v svojem imenu, pesnik pa temu dodaja dostojanstvo sporočila človeštva. Toda to sporočilo ima zmerom eno samo vsebino: prepoznavanje poskusa, kako zlomiti človeško usodo. To je pustolovščina poezije: pustolovščina duha, ki se bojuje sam s sabo, kot je rekel Croce. Pustolovščina, ki se njene možnosti izčrpujejo v sorazmerju s tem, kolikor se hkrati izčrpuje pustolovščina jezika. Moderna poezija, poezija našega časa se je dokopala do zavesti o tem tragičnem položaju: govor — materija in instrument pesniškega dejanja — je videti krhek in neučinkovit pred notranjo stvarnostjo, zaradi katere je poklican, da jo sporoči. Naš slovar, oblikovan po predmetih, zvesto prenašajoč neposredno stvarnost, ki naj bi človeku omogočil dejaven pristop do nje, ne uspeva odgovoriti na notranje potrebe duha. Izkušnja moderne poezije nam odkriva pesnikov boj z jezikovno materijo — ki ni toliko odbijajoča kot nemočna — kaže siromašnost jezika, nezmožnega, da bi ji priboril razsežnost, ki ji še manjka. Risanje podobe ni nič drugega kot simptom bolezni, ki je načela organizem pesniškega govora. »Rešitelj besede« — če naj uporabim definicijo pesnika po Lucianu Blagu — nenehno poskuša premagati usodo jezika, da »bi ga
§tefan
Aug.  Doina$
(1922),
Romunija
902
$tefan Aug. Doina?
rešil«, da bi rešil besede kako drugače. In da bi se, seveda, tudi sam rešil. Sicer pa je to jalov poskus. Kajti največja pesnikova iluzija je prav verovanje v to, da lahko premaga svojo usodo z njenim eksorcizmom, z njenim izrazom. Zaklinjanje človeške usode (Gottfred Benn meni, da gre za izraz »totem modern«); poezija ne počenja nič drugega, kot da potrjuje meje, sredi katerih dogoreva pesnikova zavest. Toda daleč od tega, da bi zapisovala poraz, to je nedvoumno znamenje njenega zmagoslavja: jasna zavest o naših mejah rojeva notranjo svobodo. Poezija je obredni trening te svobode. In pesnik je poklican, da to sporoči drugim ljudem, ki še ne poznajc gibov takšne telovadbe duha (. . .).
Upravičeno govorimo, da pesnik odkriva svet, kot bi bil navzoč pri kozmogoniji. Pa vendar, če je pesnik sodobnik prvega dne Nastanka, mora biti hkrati tudi sodobnik sedmega dne Zgodovine: s tem, ko ponovno ustvarja realni svet s pomočjo besed, daje hkrati tudi temeljne premise obstajanja, v katerem predmeti duha žarijo v vsej svoji učinkovitosti. Poezija si nikoli ne prizadeva na drugo stran same sebe. No, človek, ki stopi na ulico s stihom kakega pesnika na ustih, ne bo nikoli ostal ravnodušen do trpljenja tistih, ki ga obkrožajo. Navsezadnje nas morda samo to verovanje opravičuje, da zamudimo vse svoje življenje zaradi ene same uboge besede.
PRIMER    Kot erdeljski kmet,
ki je prišel na morski breg
prav takrat, ko se
na odprtem morju
utapljal je kentaver,
in so stopile solze mu v oči,
ko je pomislil,
da bi tudi on rad
tako umrl:
jahaje!
TA DVA     Vsak človek vreden je ljubezni.
Toda tisti, ki spusti se k morju in poskuša splesti vrv iz peščene niti — da bi jo nataknil okrog grla mesecu, ki pravkar vzhaja iz valov — ker rad bi z njim se dvignil kvišku, in tisti, ki nad zlato reko sklonjen ves svoj vek zato živi, da bi jo zgradil po obliki vetra brez oblike,
903                                              Anketa Sodobnosti XVIII: Evropska poezija danes
ker bi temu svetu rad dal nov denar:
— ta dva, predvsem, imata vso pravico, da prebivata v šotoru moje sence.
Ko jaz sem zdoma, vedite: sta ona dva doma . . .
MED MENOJ     In potem sem se povzpel na vrat IN BRATOM     surove ptice in odletel z njo. Bila je zelo sinja ptica, Rok imenovana. Iz kljuna so ji padali zlogi zvezd; trije prepadi, drug v drugem, sivi kot trije lijaki so rodili njen pogled. In zgoraj, nad oblaki, letel sem vse više in više. In nenadoma, ko sem dol pogledal, sem opazil, da je znesla. Svet je njeno jajce . . .
— Res je, pravi mi moj brat, a pazi, ker ta ptica ne obstaja!
— Ne, ne obstaja, sem mu odgovoril in z obema se rokama ji vratu oklepal. Vem, da ne obstaja . . .
Ob jezikovni pomoči Petra Krduja prevedel Ciril Zlobec