380
Zgodovinske stvari.
Tisočletnica
smrti papeža Janeza VIII.
15. decembra 1882.
Spisal Ivan Lavrenčič.
Ravno 15. decembra bode vtonilo tisoč let v morji preteklosti, kar je izdihnil plemenito svojo dušo pre-slavni papež Janez VIII. Pri tej priliki vzbujejo se nam skoro nehote prijetni spomini, kaj je bil ta velikan apostolu Slovanov Metodi j u in kaj jeziku našemu i sploh Slovanstvu.
I to vedeli bomo pravo ceniti, ako se preselimo v duhu v ono dobo.
Znano je namreč, da so pred prihodom bratov solunskih v pokrajinah slovanskih podučevali vzvišeni navek svečeniki nemški i deloma na jugu tudi italijanski; i znano je tudi, da so zgrešili naposled prvi pravi pot, ter se pečali bolj s poslom politikov, nego s poslom misijonarjev — z jedno besedo: bili so prvi faktor, ki je pospeševal frankovsko oblast v Slovenih. To je bolelo naše očete i kneze njihove Rastislava na Moravskem, Svatopluka v Nitri in Ko cel j a na Blatnem. Zato jim ne zaupajo več, jih zapuste in z veseljem sprejmo in se oklenejo bratov solunskih, ki sta došla k njim leta 863. Ona dva pridobita si kmalu neizvenljivih lavorik bodi-si na polji duševnem, bodi-si na polji svetovnem — po njih širilo in ukore-ninilo se je krščanstvo, a oživelo tudi slovstvo slovansko i narodna zavest.
I ravno to je vzbudilo in redilo je nevoljo nemških svečenikov, njihovih biskupov in vladarjev do Slovenov, njihovih knezov, a še bolj do preblagih solunskih bratov. Kjerkoli so zamogli, metali so pušice kaljene v strupu laži v njune poštene, domoljubne prsi. Dolže jii, da kratita njihove pravice, da zapeljujeta ljudstvo i da opravljata službo božjo v jeziku barbarskem. A vrli knezi naši se sv. bratoma postavijo se jim v bran, ter skušajo doseči pri rimski stolici popolno neodvisnost cerkve od nemških biskupov, dobro vede, če se jim to posreči, bodo tem lajše otresli tudi v političnem obziru jarem nemške sužnosti. Cesar so želeli, so tudi deloma dosegli. Rimska stolica, nepristranska mati vseh narodov, usliši njihove prošnje, ter je prava zaščitnica svetim blagovestnikom i Slovanom. To smo dokazali uže v lanskih „Novicah" (XXXIX. 102, 110, 118. 126, 133). Posveti jii v škofe, ter imenuje Me t odi j a po smrti filozofa Cirila (f 869) nadbiskupom metro-polijemoravsko-panonske, i posebej preslavni Janez VIII. poslanikom svojim za pokrajine slovanske; imenuje ga namreč v svojih listih „episcopus noster Metodius" — naš škof Metodij in „missus no-ster, de quo nobis major cura debatur" — naš poslanec, za katerega moramo še posebno skrbeti.
To redilo je še bolj kačo zavisti v srci nemških biskupov i tudi vladarjev — posebno v srci kralja Ljudevita. Sklenejo ga — Metodija s prestola vreči. V to svrho dolže ga zopet pri stolici rimski, da sega v njihove pravice, da opravlja službo božjo v jeziku barbarskem i da se ne drži obredov rimske cerkve. A ker Rim zavrne njihove pritožbe in brani Metodija, spozabijo se tako daleč, da se vsedejo sami na sodni stol i sodijo svetega apostola kot kacega hudodelnika. Kako surovo so tu ž njim ravnali, pripoveduje nam „panonska legenda". Njej smemo verjeti, to dokazal je svetu Edwald v „neues Archiv" itd. in J. Martinov v roko-
pisi, ki se hrani v britiškem muzeji „Revue" L 1880., in posebej v knjižici, natisnjeni v Parizi („Novice" XXXIX. 118). In kako so samovlastno obravnavo sklenili? Popadli so ga, zvezali in tirali daleč tje na Bavarsko, mene, da bode poginil tamkej tuge, lakote in žeje.
Ali glejte! tu oglasi se Rim, tu oglasi se preslavni Janez VIII. Takoj, ko izve o nečloveškem, surovem početji nemških biskupov, pokliče jih k sodbi; ko pa ne pridejo , pošlje 1. 874. svojega poslanca škofa Pavla Jakinskega s posebnimi pooblastili na Nemško in v Panonijo; izroči mu pisma, in sicer na škofa frižinskega Hannona, na nadbiskupa solnograškega Hermanrika in pasovskega A dal vina, kakor tudi na kralja Ljudevita, Karlmana, Svatopluka in Metodija. In kaj veli Janez VIII. v teh listih? Škofom, da imajo takoj izpustiti Metodija, ter da so toliko časa suspendirani od vseh duhovenskih opravil, kolikor časa so zadrževali apostola slovanskega v službi njegovi — to je za cela tri leta. Posebno pa še graja Hermanrika in Hannona; prvega zarad grdega ravnanja z apostolom pred samovlastnim zborom, imel ga je namreč v varstvu, ter pustil ga v najhujši zimi pod milim nebom, izročivši ga snegu in mrazu; da! pretepal bi ga bil s konjskim bičem, da ga niso drugi pregovorili; dru-zega pa zarad nekanoničnega obnašanja v zboru. Naposled kliče jih še v Rim na odgovor. Ljudevitu pa in Karlmanu naznani, da je metropolija moravsko-panonska podvržena neposrednje naravnost rimski stolici, in da le oni metropolit, ki ga Rim pošlje, sme tamkej zapovedovati — tedaj Metodij. Slednjega pa v svojem listu tolaži in priporoča ga gorko Svatopluku.
(Dalje prihodnjič.)
387
Zgodovinske stvari.
Tisočletnica
smrti papeža Janeza VIII.
15. decembra 1882.
Spisal Ivan Lavrenčič. (Dalje.)
Tako se morajo ukloniti nemški škofje papežu Janezu VIII. i tudi svetna oblast mora dopustiti, da se odšle Metodi j prosto suče v metropoliji svoji. To mu da pogum, novo moč, ter deluje s tolikim vspehom, da postane metropolija moravsko-panonska vzor sosednim škofijam; ali še več! delokrog velike nadbiskupije (obsegala je Panonijo, Moravijo in od leta 874. Srbijo) mu je preozek, v svoji gorečnosti in navdušenosti sega še dalje čez njene meje, ter pridobi veri pravi mnogo udov — tudi na Hrvatskem, Slovenskem, Dalmatinskem, Istrijanskem in na severu razven Moravske, v Cehih, Poljakih, Rusih.
In glejte! to ni bilo drago cerkveni in svetni oblasti nemški. Boji se za svoj obstanek, za svoje gospodstvo, ter sklene še enkrat napeti vse svoje žile in vreči Metodija s prestola nadbiskupskega. In kaj si izmisli! Toži ga krivoverstva, Grkom vlastnega, namreč: da seizhaja sv.Duh samoodOčeta, ne pa tudi od Sina; in drugič, da opravlja službo božjo še vedno v jeziku barbarskem, in sicer samo zavoljo tega, da prikriva Nemcem svoje zmote. Opiraje se tedaj na te razloge, zahteva, da odstavi Rim Metodija od nadbiskupskega ureda. Da bi pa imela pritožba več veljave, pridobi za nakane svoje kneza Svatopluka s tem, da ga preveri, da je duša njegova v veliki nevarnosti pogube, če posluša še dalje svojega nadškofa. Svatopluk, ne vedoč, komu bi verjel, ali svojemu nadbiskupu ali tožnikom njegovim, podpira tožbo grmanskih vladik, ter pošlje 1. 879. svojega poslanca, slovenskega duhovnika Janeza Beneškega v Rim, da jo (tožbo) papežu izroči.
Papež zasliši poslanca takoj, ali ne more in noče verjeti, da Metodij drugače uči, nego prava rimska katoliška cerkev. Metodij, ki je zapustil le iz ljubezni do nje in Slovanov se svojim bratom Cirilom razkolniški Carigrad! On, ki je uže čestokrat dokazal tudi dejanski, da ne drži z Grki in s Fotijem, temveč z Rimom! Da! tega noče in ne more verjeti; vidi se mu, da je pritožbo rodilo le sovraštvo in zavist; zato hoče se prej uveriti, stvar preiskovati in še le potem Metodija obsoditi.   V to svrho pokliče ga v Rim. *)
Dobro vedoč, da bode očistil sebe, a osramotil nasprotnike svoje, poda se Metodij z mirno vestjo na dolgi pot. Spremljajo ga poslanci Svatoplukovi, med njimi Zemizič in najhujši njega nasprotnik, nemški duhovnik
V i hi n g (poslali so ga ž njim škofje nemški, mene, da bode papež Metodija odstavil in njega v škofa posvetil).
V  Rim prišedši pokloni se takoj papežu, ki ga vzprejme radostnim srcem; čitalmuje uže na obličji, daje nedolžen. A da se uveri o tem tudi svet, posebno njega nasprotniki, skliče zbor biskupov in duhovnikov, da stvar preiskuje; zboru predseduje papež Janez VIII. sam. Prečita se prva točka pritožbe, ki dolži Metodija, da moli „Čredo" brez „filioque". Metodij pripozna to, ali dokaže tudi, da se strinja popolnoma z rimsko cerkvijo, ki še ni vzprejela onega pristavka v svoj „Čredo". Nemški škofje, pravi Metodij, molijo „Vero" sicer z onim pristavkom,  ali  on se ne more držati običaja nemških
*) Naslednje čitaš jednako v „Novicah" XXXIX. 126.
*
388
biskupov, temveč držati se hoče in mora vedno običaja biskupa rimskega namestnika Kristusovega; kedar bode tedaj molila rimska cerkev „Čredo" s „filioque" , molil jo bode tudi on se svečeniki svojimi. Ce ga pa dolže nasprotniki zarad tega razkolništva, motijo se jako, kajti on se zlaga, kakor v vseh druzih veronaukih, tako tudi v nauku o sv. Duhu popolnoma z rimsko cerkvijo, namreč, da se izhaja sv. Duh od Očeta in Sina.
Zbor odobruje in hvali njegovo početje, posebno Janez VIII.; poveličuje Metodija kot še nikedar prej, vsaj to svedoči list, katerega je pisal meseca junija 1. 1880. knezu Svatopluku; on piše namreč med drugim: „Ker smo ga našli v vseh cerkvenih naukih pravovernega in cerkvenemu provspehu prijaznega, pošljemo ga zopet, da oskrbuje cerkev, katero smo mu izročili; velimo pa tudi, da ga vzprejmete kot svojega pastirja, z dostojno častjo in radostnim srcem. Tudi ga potrdimo vsled naše nam vlastne oblasti v njegovem nadbiskupskem uredu in zaukažemo, da ostane s pomočjo božjo tudi za naprej v časti svoji; tako sicer, da se glede cerkvenih opravil ravna po cerkvenih zapovedih in jo oskrbuje pred Bogom > kajti ljudstvo Gospodovo mu je izročeno in on bode dajal odgovor za duše. Velimo tudi, da so našemu uže prej imenovanemu bratu, nadbiskupu vašemu, vdani in v vseh rečeh pokorni vsi mašniki, dijakoni in duhovniki vsake vrste, naj so Slovani, ali katerega druzega naroda, da le v vaših deželah bivajo, in sicertako, da ničesar ne store brez vednosti njegove. Ce bi pa bili uporni in nepokorni in bi se ne hoteli poboljšati, za-ukazujemo, da jih preženete iz pokrajin vaših".
Tako je splavala prva nada nemških biskupov, češ, Metoda bode papež odstavil in Vihinga v nadškofa posvetil, po vodi. Ali mislijo si, Vihing mora biti škof, če ne v Moravi, vsaj v Panoniji, kajti le potem, če se to vresniči, zamore vsaj vprihodnje Vihing Metodija spodriniti. V to svrho prosijo papeža, da bi posvetil Vihinga v škofa za južne pokrajine moravske Panonije in za pomejne dežele Arnulfove z biskupskim sedežem v Ni tri onkraj Donave. Papež usliši sicer njihovo prošnjo, a le zarad tega, ker so bile one pokrajine Metodu po smrti Ko-celjevi (f 877) težko pristopne. Ali posveti ga le pod pogojem, da je pokoren v vseh stvareh svojemu metropolitu; potem posveti še druzega, Metodiju prijaznega v to svrho, da bi zamogel naš apostelj vprihodnje s tema dvema v Rimu posvečenima škofoma nove vladike za svojo metropolijo prav po svoji volji, brez vsacega vpliva nemških biskupov, posvečevati. Tako je tedaj branil Janez VIII. Metodfja pred tujimi navali, a vedel tudi odstraniti vprihodnje slehrno nezgodo.
(Dalje prihodnjič.)
396
Zgodovinske stvari.
Tisočletnica
smrti papeža Janeza VIII.
15. decembra 1882.
Spisal Ivan Lavrenčič. (Dalje in konec.)
Branil in visoko čislal je pa tudi premili naš jezik. To svedoči uže prej imenovani zbor, v katerem so tožili nemški biskupi Metodija, da oznanuje nebeške resnfce in speva sv. mašo vedno v jeziku barbarskem, le v to svrho, da prikriva Nemcem svoje verske zmote. Da ne prikriva nikakoršnih zmot, o tem uveril se je Ivan VIII. uže davno, osobito sedaj v zboru tekočem. Da je pa glede jezika slovenskega druzih in nasprotnih misli, pokazal je s tem, da ga je imenoval jezikom cerkvenim, to je, da je dovolil spevati v njem sveto mašo in oznanovati sveto blagovestje. Pisal je namreč 1. 880. knezu Svatopluku i skoro gotovo tudi javno govoril v prej imenovanem zboru sledeče: „Slovanske pismenke, katere je iznašel pokojni modrijan Konstantin, hvalimo jih in dovoljujemo, da se v njih glase slavospevi in poslavljenja Gospoda, ter zapovedujemo, da se oznanujejo v njem nauki in delaKrista Gospoda našega, kajti ne samo v treh jezikih (namreč hebrejskem, latinskem in grškem) temveč v vseh jezikih Gospoda hvaliti nas sv. pismo spodbuja, ki veli: „Hvalite Gospoda vsi rodovi, hvalite ga vsi narodi!" In apostoli, se sv. Duhom napolnjeni, oznanovali so v vseh jezikih velika dela božja. „Tudi zdravi veri in cerkvenemu nauku ne nasprotuje bodi-si, da
se v slovenskem jeziku sv. maša speva, bodi si sv. evangelij čita ali berila novega in starega zakona v dobri prestavi in razlagi, ter opravljajo tudi vse druge cerkvene molitve". Ta vest je razveselila gotovo vesoljni tedanji slovanski svet, osobito Metodija in kneza Svatopluka, ter razveseljuje še danes sleherno domoljubno, slovansko srce. In kaj bi ne! vsaj tolikega odlikovanja, tolike časti ni dosle dosegel še nobeden evropejskih jezikov; niti Grman ni Anglež, niti Lah ni Francoz se ne more s tem ponašati, a ponašati se moremo mi, mali, a krepki slovenski rod in z nami mogočno slovansko deblo.
Kaj je pa preslavnega Janeza VIII. nagnilo k temu , da je tako visoko počastil mili naš jezik in ž njim naše pradede in nas? Gotovo na jedni strani kra-sjota jezika, kojo mu je sv. blagovestnik Metodij dokazal, a tudi sam jo je spoznal po sv. pismu slovanskim in liturgičnih knjigah slovanskih; na drugi strani pa ljubezen njegova do naroda slovanskega in sv. katoliške cerkve. Želel je prvemu in drugi najboljšega pro-speha; zato hotel je oboje združiti in zjediniti. Ali kaka vez naj bi oboje zjedinila? Kmalu spozna, da jedino le slovanska liturgija, to je, ako vpelje svetinjo naroda — jezik v službo božjo. To tudi stori in reši s tem premnogo Slovanov južnih in severnih nesrečnega razkola; a rešil je pa vse, da se ni posluževal Carigrad zvijač in druzih nepoštenih sredstev. Ali dasi ni dosegel svojega preblazega namena kot je želel, vendar so njegove zasluge velike in ne manjša njegova slava v Slovanih; ona pa bode še veča in največa tedaj, ko bodo naši bratje (raztreseni po ledenih širjavah velike Rusije, po zelenih livadah Srbije, Moldave, Vala-hije, Bosne itd.) spoznali svoje zmote in se povrnili v naročje sv. katoliške cerkve. Bog daj, da bi se to kmalu vresničilo! Da se pa bode, porok nam so premnogi starejši in novejši dogodki v zgodovini slovanski, osobito pa drugi Janez VIII., sedanji namestnik Kristov L e o XIII., ki za trdno misli, daje Slovanom očividno v bodočnosti pridržana posebna važnost tudi v pogledu strogo verskem, nesamomedevro-pejskimi, marveč tudi med azijatskimi narodi, ter da se nadja, da se bode poslužil Gospod tega naroda za večo slavo svoje cerkve.
Dostavek.
Zelo radi bi pri tej priliki o slavnem Janezu VIII. in Slovenih kaj novega čitateljem „Novic" dosle neznanega povedali; ali pri najboljši volji nam ni mogoče, ker nam je nepristopen glavni izvor — arhiv rimskih papežev. Menili smo, da nam vedo o njem i v Slovenih več povedati latinski biografi papežev, a varali smo se; Cave in Pagij pišeta sicer, da se je porodil v Rimu in da mu je bil oče častnik, ter kaj je on bil Frankom, Nemcem, Lahom, a o Slovenih molčita. Anastazij pa imenuje ga jedva. Zato prisiljeni smo bili, ako smo se hoteli vsaj nekoliko spominjati Slovanom prijaznega papeža , še jedenkrat kratko ponoviti to, kar je svetu o njem i Slovanih uže znano. Večna mu hvala in spomin!